• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Monthly Archives: december 2014

Levičarsko posiljevanje z zadrugami

31 sreda Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ 1 komentar

Značke

delavsko soupravljanje, Goran Lukić, levičarji, zadruge

Goran Lukić je diplomirani politolog. Je vzhajajoča zvezda slovenskega radikalnega sindikalizma. Enega vrhuncev je doživel letos za 1. maja, ko je bil na ljubljanskem Rožniku ob delavskem prazniku (karkoli že to pomeni) osrednji govornik (tradicionalnega) kresovanja. In redno dobiva priložnost v tedniku Mladina, da razlaga svoje misli in zamisli vesoljni Sloveniji. Vendar jih ne uresničuje sam. Kar je tipično za levičarje. Kajti, če so tako prepričani v svoj prav, zakaj tega ne dokažejo s svojim zgledom. In v svojem tekstu z naslovom »Malce drugače o privatizaciji: delavsko (so)lastništvo« (http://www.mladina.si/163184/malce-drugace-o-privatizaciji-delavsko-so-lastnistvo/) ni razočaral. Spet.

Naj ga na kratko povzamem. Ker je danes moderno in pravoverno govoriti o zadrugah, delavskem soupravljanju ali pa samoupravljanju, Lukić niza nekaj primerov iz Hrvaške, kjer so se zaposleni in uprava hotelov Plat iz Dubrovnika odločili (od)kupiti podjetje, tovarna Itas Prvomajska bo prav tako prešla v last delavcev, ki bodo postali delničarji, ladjedelnico Uljanik danes vodijo delavci, enako je s slovenskim Domelom in ameriško pivovarno New Belgium. Ob tem citira recimo regionalno predstavnico Sindikata turizma in gostinstva Dolores Luić, ki verjame, da je »potrebno zgolj malo razumevanja ter da je delavsko delničarstvo najboljša rešitev za vse«. Skratka, tam, kjer so delavci prevzeli lastništvo in vodenje podjetja, se cedita med in mleko. In samo mimogrede omeni, da je recimo v ladjedelnici Uljanik država delavcem zagotovila kredite. Kakopak, brez pomoči države ne gre. Ampak, kot je običajno pri levičarjih, ti nanizajo nekaj med seboj nepovezanih in različnih primerov, dodajo še boj proti neoliberalizmu, omenijo pokvarjeni kapitalizem, poudarijo, da grdi lastniki izkoriščajo delavce, ki za svojo usodo niso sami krivi – in na koncu pridejo do sklepa, da je ustanovitev delavskih zadrug ali podjetij edina zveličavna rešitev, ki bo vse popeljala na pot blagostanja.

Z levičarskimi idejami ni prav nič narobe. Upam, da se razumemo. Zaradi mene naj sanjarijo, če želijo, in delajo, kar hočejo. V pogojih liberalizma (ali kapitalizma) vsakdo lahko uresniči svojo idejo. Zadružni (ali delavski) model upravljanja s podjetjem in lastnino je pač samo eden od modelov, povsem legitimen in legalen. Svobodna družba predpostavlja svobodne posameznike, ki združujejo svoje delo na način, ki jim odgovarja. In za katerega mislijo, da je pravi. Seveda ob predpostavki, da tudi sami pustijo drugim, da se svobodno organizirajo.

Tukaj pa naletijo levičarji na resno težavo. Ni jim zadosti, da bi sami upravljali družbo po zadružnem načinu delavskega soupravljanja ali samoupravljanja, ampak druge (ki so pač izbrali drugačen model poslovanja) silijo, da sprejmejo njihov model. Če ne gre drugače, grozijo z nacionalizacijo, razlastninjenjem, hujskajo delavce, da je lastnik podjetja, v katerem delajo, bogat izključno zato, ker jih izkorišča, da so oni navadni delavci in revni izključno zato, ker na drugi strani nekdo bogati. Povedano drugače. Ni težava, če levičarji poslujejo po zadružnem načelu delavskega soupravljanja, za levičarje je težava, če tega modela ne uporabljajo vsi. Toda naj tovariši tipa Luka Mesec in tovarišice tipa Violete Tomić delajo v svojih podjetjih karkoli hočejo, naj skupaj z delavci združujejo delo, gradijo zadruge, poveličujejo socializem in komunizem, naj imajo njihovi delavci plače, kakršnekoli hočejo, in prostih dni, kolikor želijo – to jim iskreno privoščim – toda naj, za božjo voljo, druge pustijo pri miru, da delajo tako, kot se jim zdi prav. Odnos med delojemalcem in delodajalcem je na prostem trgu vedno prostovoljen, nihče nikogar ne sili naj sprejme tako delo ali tako plačo. Če delavcu ponujena plača ni všeč, bo šel pač drugam in dobil večjo plačo, če že misli, da jo zasluži.

Ampak to so že zadeve, ki levičarje ne zanimajo. Oni, še posebej ideologi, po izobrazbi politologi, sociologi, filozofi oziroma vsi po vrsti družboslovci, ne želijo prevzeti odgovornosti v podjetju, niti za delavce ne, o katerih pravicah imajo toliko za povedati. Za njih so bili bogati vedno skupina ljudi, ki jim je treba bogastvo vzeti, saj so do njega prišli z izkoriščanjem drugih. Oni v svojem sprevrženem umu vedno mislijo, da so revni revni zato, ker so bogati vse bogatejši. In da so lastniki podjetja izključno zato, ker so ga vzeli delavcem. Ni jim pomembno, da je lastnik družbe podjetje ustanovil in delal noč in dan, da je postalo dobičkonosno. Ne, po njihovo je to lahko dosegel le, če je nekoga izkoriščal. Od tod tudi socialistični mit, da je v ekonomiji seštevek vedno nič. Torej, če je dobiček na eni strani, je na drugi strani izguba, oziroma dobiček lastnika podjetja vedno pomeni izgubo pri delavcih, ki delajo v njegovem podjetju. Ampak to je že druga zgodba in o njen kdaj drugič.

Zakaj med slovenskimi levičarji prihaja do kolektivnih orgazmov

30 torek Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Aleksis Cipras, Capital Group, Greek Reporter, Joerg Sponer, levičarji, Luka Mesec, Merrill Lynch, privatizacija, Siriza, socializem, Združena levica

Slovenski levičarji so včeraj na forumih doživljali kolektivne orgazme. V Grčiji bo namreč prišlo do predčasnih volitev, na katerih bo, kot kažejo napovedi, zmagala radikalno leva stranka Siriza, ki se ideološko napaja v marksizmu. Njihov vodja Aleksis Cipras, ki je bil pred slovenskimi volitvami tudi gost Združene levice, pa je v nedavnem intervjuju za Reuters že napovedal, da bo opustil varčevalne ukrepe, ki so se sicer izkazali za dokaj učinkovite. Grčija je namreč proračunski primanjkljaj od začetka krize leta 2009, ko je znašal skoraj 16 odstotkov BDP, konec leta 2013 spremenila v primarni presežek v višini 1,5 milijarde evrov oziroma 0,8 odstotka BDP. Javnofinančni primanjkljaj je sicer še vedno znašal 12,7 odstotka BDP, vendar je bil ta posledica plačila obresti (štiri odstotke BDP) in stroškov za stabilizacijo bank (9,5 odstotka BDP). So pa krepko oklestili javni sektor, saj so od leta 2010 odpustili petino zaposlenih, razpustili so tudi javno televizijo, ki je podobno kot slovenska RTV hujskala ljudi in jih strašila pred nekakšnim neoliberalizmom, čeprav ga, podobno kot v deželi na sončni strani Alp, nikjer ni videti. Kakorkoli, napredek Grčije je zagotovo bil, čeprav so posledice precejšnje: brezposelnost se je povečala na prek 25 odstotkov, za četrtino je upadel tudi BDP.

Zdaj je vse to postavljeno pod vprašaj. Cipras, oster nasprotnik varčevalne in reformne politike, ki jo je pod budnim očesom EU in posojilodajalcev izvajala sedanja grška vlada, je obljubil, da bo v primeru volilne zmage začel izvajati program Sirize. Kakšen je ta socialistični program, sta dva izmed vodilnih članov Sirize Giorgos Statakis in Yiannis Milios (slednji je tudi glavni »ekonomist« skrajnih levičarjev) pred dobrim mesecem predstavila zasebnim vlagateljem na sestanku v Londonu. Do srečanja je prišlo na pobudo investitorjev, ki so bili zaskrbljeni za svoje naložbe v Grčiji, saj je že takrat kazalo, da bo prišlo do predčasnih volitev, na katerih naj bi zmagala Siriza. Financial Times je o sestanku, o katerem sloveski mediji skoraj niso poročali, zapisal: »Vsi, ki prihajajo s sestanka, želijo prodati vse premoženje, ki ga imajo v Grčiji.« Nekaj ur po objavi pa so po spletu zaokrožile zabeležke s sestanka, med drugim tudi Joerga Sponerja iz Capital Group, ki je svojim nadrejenim sporočil, da se je treba takoj umakniti iz Grčije, če bo vlado oblikovala Siriza in: »Program Sirize je slabši od programa komunistov, ki imajo dobro razdelan načrt. Nastal bo kaos, če ga bodo začeli izvajati.« Kot je razvidno iz korespondence, ki jo je objavil Greek Reporter, je Sponer še zapisal, da so se lažje pogovarjali z levičarskimi radikalci iz nemške Die Linke ali španske Podemos, kot pa s Sirizo: »Sprva sem mislil, da je vse skupaj neslana šala, potem pa sem spoznal, da mislijo resno.«

Ključne točke programa, ki sta jih Statakis in Milios predstavila zasebnim vlagateljem, so po zapiskih analitikov Capital Group in Merrill Lynch:

1. Odpis grškega dolga do zasebnih vlagateljev, Evropska centralna banka pa naj odkupi preostali dolg.

2. Prekinitev varčevalnih ukrepov.

3. Proces privatizacije bo ustavljen.

4. Da bi se zmanjšala brezposelnost, bodo povečali število zaposlenih v javnem sektorju.

5. Da bi se končala socialna kriza, bo Siriza omogočila vsem potrebnim brezplačno domovanje, elektriko, hrano in zdravstveno oskrbo.

6. Plače so bodo dvignile na raven pred krizo.

7. Minimalna plača bo znašala 750 evrov na mesec in se bo izplačevala 14-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki prejemajo minimalno plačo, dobili še 13. in 14. plačo)

8. Minimalna pokojnina bo znašala 705 evrov in se bo izplačevala 13-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki minimalno pokojnino, dobili še 13. pokojnino).

9. Takoj bodo zamenjali vodstva treh največjih grških bank, ki morajo spet kreditirati ljudi in podjetja.

10. Vsi ti ukrepi bodo pripomogli k večji gospodarski rasti. Kako? S povečanjem števila zaposlenih v javni upravi, dvigom minimalne plače in minimalne pokojnine ter vrnitvijo plač na raven pred krizo bo večja potrošnja (potrošnjo bodo spodbudili tudi s povečanjem uvoza), s tem pa večja gospodarska rast.

11. Vsem se bodo znižali davki za 20 odstotkov, razen tistim z najvišjimi dohodki.

Ko so zasebni vlagatelji Statakisu in Miliosu že na sestanku povedali, da s takimi ukrepi Grčije ne bodo popeljali iz krize in ali imajo mogoče »načrt B«, če predlogov ne bodo sprejeli oziroma njihovi ukrepi ne bodo delovali, predvsem v delu o odpisu dolga pri zasebnih investitorjih, sta jima odvrnila, da obstaja samo »načrt A« in da je to njihov program. Da ima Siriza v načrtu še nacionalizacijo, ki bo izvedena, če bo potrebno. Za zdaj pa še vedno »spoštujejo« zasebno lastnino. Analitiki so komentirali: »Program Sirize se bere kot starogrška tragedija.«

Se vam zdi program Sirize znan? Seveda, kot bi poslušali Luko Meseca, Dejana Židana, brali Mladino in Delo ali gledali nacionalno televizijo. Zato načrtovanih ukrepov Sirize ni treba posebej komentirati. In ker poznamo ideje in zablode slovenskih socialistov, tudi ni treba posebej poudarjati, zakaj je med levičarji prihajalo do kolektivnih orgazmov.

Škodljivec z liste podpisnikov proti privatizaciji*

30 torek Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ Komentiraj

Značke

levičarji, privatizacija, Rok Zavrtanik, socializem, subvencije

Rok Zavrtanik, direktor Založbe Sanje, seveda podpira najnovejšo norijo na sončni strani Alp – podpisovanje peticije proti privatizaciji. Na svojem profilu na družbenem omrežju Twitter je celo zapisal, da kdor ne podpiše peticije, ni Slovenec. Kar pomeni, da za dokazovanje narodne identitete in zaklinjanje v nacionalni interes moraš dati nekaj črno na belem. In dotični ima za svoj križec na list papirja tudi najmanj 2,7 milijona razlogov. Toliko evrov sta namreč do zdaj dobili njegova založba (1,75 milijona) in njegov Emzin, zavod za kreativno produkcijo (0,95 milijona), samo od proračunskih porabnikov, se pravi od ožje države. Je torej eden številnih podpisnikov, ki so prisesani na državne jasli ali na podjetja v državni lasti. Zato je, kakopak, tudi nasprotnik prodaje državnih podjetij tujcem. Ni, da bi sekal roko, ki ga hrani. Logično, ni kaj. Čeprav s tem dela škodo drugim državljanom in državi. Če bi želel in zmogel, bi on in njegovi somišljeniki s te (socialistične) liste podjetja kupili.

No, priznati je treba, da je v poskusu brutalne in neoliberalistične prodaje Mladinske knjige (MK) s somišljeniki že poskusil, vendar je njihova SKZ, družba za upravljanje naložb, danes bolj mrtva črka v registru, kot pa kaj drugega. Pa so sanjarili o zadrugi in kooperativi, ker jih ni skrbelo samo za slovensko knjigo, ampak za slovenski narod sploh. Da bi to v praksi dokazali, to ne, ker je dovolj njihova modra beseda in bolestna želja po regulaciji. Saj levičarji tudi sicer ne bi bili levičarji, če ne bi mislili, da so poklicani, da ne odločajo samo o tistem, kar je njihovo, ampak tudi o tistem, kar ni njihovo. In da samo oni najboljše vedo, kaj je za ljudi dobro in kaj slabo. Njihova mantra namreč je, da je dobro samo družbeno in državno lastništvo, saj je tako ljudstvo zaščiteno pred tujci. Čeprav imajo ob tem sami svoja zasebna podjetja. Kar samo potrjuje tezo, da se socialisti najboljše počutijo v (popačenem) kapitalizmu. Obratno seveda ne velja.

*Prispevek je bil objavljen v reviji Reporter v ponedeljek, 22. decembra 2014

Tožilec Kozina, deregulacija in sladkor v krvi

28 nedelja Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

davek na sladke pijače, deregulacija, Jože Kozina, socializem, tajkuni, zakonodaja

Jože Kozina je tožilec. Tisti tožilec, ki je dosegel obsodbo tajkunov takega kalibra, kot so Bine Kordež (Merkur), Boško Šrot (Pivovarna Laško) in Igor Bavčar (Istrabenz). V državah s svobodnim in dereguliranim trgom (hm, koliko pa je danes sploh takih držav) do zamisli o taki privatizaciji, kot so jo imeli v glavah omenjeni gospodje, sploh ne bi moglo priti, saj bi menedžerjem pametni lastniki nekatere poteze že prej preprečili in jim pokazali vrata. Toda Slovenija je, kot so to napisali v ruski izdaji revije Forbes, zadnja evropska socialistična država. Za socializem pa je značilna regulacija s številnimi, nepreglednimi in za navadne ljudi običajno nerazumljivimi zakoni, podzakonski akti, predpisi in ne vem, kaj še vse.

Jože Kozina je denimo pri obsodbi Bineta Kordeža, ki je v lastno korist oškodoval Merkur, dal zanimivo primerjavo. Kordeževa dejanja v zvezi z zlorabo položaja v Merkurju je primerjal z nekom, ki ponoči s »pajserjem«, železnim vzvodom, vlomi v bankomat lastne banke in vzame 10 milijonov evrov na škodo deponentov te banke s pojasnilom, da mu milijoni tako ali tako pripadajo. Ampak tudi v tem primeru pridemo do ugotovitve, da se kaj takega na prostem trgu z znano in zasebno lastnino podjetij ne bi moglo zgoditi. Zblojeni levičarji, ki (kot smo nič kolikokrat ugotovili) nimajo pojma o ekonomiji, so sicer dejanja tajkunov označili kot posledico podivjanega neoliberalizma, osebke kot so Bavčar, Šrot in Kordež pa za neoliberalce, ampak ne njihova dejanja ne oni osebno nimajo ničesar skupnega z liberalizmom, kaj šele neoliberalizmom. Tajkunizacija v pogojih resnično prostega in svobodnega trga enostavno ni mogoča.

Pred dnevi pa je tožilec Kozina v intervjuju za tretji program nacionalne televizije dejal nekaj zanimivega, malodane bogokletnega. Med pogovorom o razmerah v slovenskem pravosodju, je dejal, da bi ga morali poenostaviti, da bi ga morali deregulirati. Za slovenske levičarje, ki prisegajo na javno, državno in na birokracijo, ki ne samo, da lahko, ampak mora opredeliti, opredmetiti in predvideti prav vsa dejanja slehernega posameznika ali gospodarskega subjekta, da ga lahko potem tudi kaznuje, popolnoma nesprejemljivo. Tolikšna je njihova želja po regulaciji, da ni daleč čas, ko bomo imeli poseben zakon o oblačenju, kjer bo opredeljeno, pri kateri temperaturi imaš lahko srajco s kratkimi rokavi in pri kateri temperaturi se moraš preobleči v srajco z dolgimi rokavi. Utemeljitev takega zakona bo skrb za zdravje državljanov, ki naj ne bi znali presoditi, kako se ob določeni temperaturi ali vremenu primerno obleči, saj bodo tisti, ki bodo pozimi nosili kratke rokave, hitreje zboleli kot oni z dolgimi. Jože Kozina pa je predlagal deregulacijo in malo „zdrave kmečke pameti“.

Ali veste koliko zakonov ima Slovenija? Ne? Nedavno je Slovenska tiskovna agencija, ki se sicer redno vključuje v sveto protineoliberalistično vojno, poročala, da je državni zbor letos sprejel 75 zakonskih besedil. Politiki so ta podatek predstavili kot dokaz, da v parlamentu delajo. Toda v resnici vsak zakon, vsak odstavek zakona, vsaka črka zakona, če hočete, pomeni dodatno omejevanje svobode – tako ekonomske kot svobode posameznika. In v Sloveniji je (podatek velja za julij 2014) 808 veljavnih zakonov in 18.110 podzakonskih aktov. Samo za primerjavo: leta 1991 je bilo pri nas 360 veljavnih zakonov in 1.009 podzakonskih aktov. Deset let kasneje, leta 2001, je bilo veljavnih 639 zakonov in 9.835 podzakonskih aktov. Še deset let pozneje, leta 2011, je bilo 795 veljavnih zakonov in 17.172 podzakonskih aktov. Skratka, Slovenija je zelo regulirana država, politiki in država pa si domišljajo, da se njihov uspeh in delavna vnema merita po številu izglasovanih davkov in podzakonskih aktov, namesto da bi bilo obratno.

Pred tremi tedni bi v Sloveniji kmalu dobili še en zakon, ki bi bil toliko hujši, saj je prinašal tudi nov davek: zakon o davku na sladkor in sladila v brezalkoholnih pijačah. Vladna koalicija ga je sicer umaknila in umik označila kot dober primer, ko država prisluhne in dodatno ne obremenjuje gospodarstva. V Stranki Mira Cerarja (SMC) so nekako želeli povedati, da gospodarstvo potrebuje močno državo, da prepreči take regulacije, ki bi dodatno obremenile podjetništvo. Kar je seveda pokvarjenost brez primere. Najprej napoveš nek davek, nato nekaj časa premišljuješ, potem ga umakneš, na koncu pa razglasiš, da je država prijazna do podjetij in potrošnikov. To je nekako tako, kot če bi nekoga na ulici ustrelili, nato mu pa pomagali, da preživi. Na koncu bi bil heroj strelec, žrtev pa povsem nepomembna.

Enako je z davkom na sladke pijače, katerega namen je bil sicer dober, razumljiv in sprejemljiv: zdravniška stroka je predvidevala, da se bo s tem zmanjšala poraba sladkih pijač, posledično pa število obolelih z boleznimi, ki so povezane s prekomernim uživanjem sladkorja. Prvo se je zgodilo recimo v Mehiki, kjer se je ob uvedbi takega davka prodaja sladkih pijač zmanjšala za desetino. Drugo še ni znano: vsaj statistično se število bolnikov zaradi prekomernega uživanja sladkorja še ni zmanjšalo, kar je po svoje logično, saj sladkor dobi človek v svoje telo še kako drugače in ne samo s pijačo. Torej, namen je sicer dober, saj zakaj bi tisti, ki pazi na svoje zdravje, dajal v zdravstveno blagajno več, kot tisti, ki se naliva s sladkimi pijačami in je tako bolj izpostavljen bolezni, s tem pa so povezani tudi večji stroški zdravljenja. Podobno se razmišlja tudi o ekstremnih športnikih, ki so bolj nagnjeni k poškodbam in dragemu zdravljenju kot povprečen človek, pa vendar običajno plačujejo zdravstveno zavarovanje v enaki višini kot vsi drugi državljani. Kako torej rešiti zagato? Rešitev je v deregulaciji, v zmanjšanju vpliva države, v najbolj skrajnem primeru torej ukinitvi javnega zdravstva. Posameznik bo zagotovo bolj skrbel za svoje zdravje, če bo moral zdravljenje plačati iz svojega žepa. S tem pa bo imel tudi vpliv na cene zdravstvenih storitev. In tudi če pristanemo na tezo, da ima vsak državljan pravico do zdravstva in do splošnega zavarovanja, ki omogočajo, da so nekatere zdravstvene storitve brezplačne, ni nujno, da ima država v lasti klinične centre, bolnišnice in zdravstvene domove, ki so zadnje čase, kot smo se lahko prepričali ob poročanju medijev, leglo korupcije. Če bi bila neka bolnišnica v zasebni lasti, bi njeni lastniki za menedžerja imenovali človeka, ki bi jim prinašal dobiček. In ta človek bi še kako dobro premislil, preden bi kupil žilno opornico po 1.200 evrov, namesto po 300 evrov, za kolikor jo lahko dobiš v Nemčiji ali na Poljskem. Zasebne bolnišnice bi torej težile k manjšim stroškom za material (kar ne pomeni, da bi bil manj kvaliteten), s tem pa, da bi bili konkurenčni, tudi nižjim cenam svojih storitev. Zadeva je zelo enostavna, če jo želimo razumeti, ampak na žalost jo socialistični politiki, ki menijo, da mora država skrbeti za državljane kot dojilja, ne razumejo oziroma nočejo razumeti, ker bi s privatizacijo izgubili svoje privilegije.

Zablode o (domnevnem) norveškem socializmu

26 petek Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

demokratični socializem, liberalizem, nafta, Norveška, varčevanje

V javnosti velja zmotno prepričanje, da ima Švedska največjo gostoto blondink na svetu. V resnici jo ima Norveška, kar velja tudi za moške. Vendar to ne pomeni, da so Norvežani neumni, kot to pogosto poslušamo v šalah na račun blondink. Nasprotno. Najbolj severni narod evropske celine velja za najbolj racionalnega in varčnega, kar pa je najbrž tudi vzrok, da so blondinke (in blondinci) tarča šal narodov, ki živijo bolj južno od Skandinavije in ki so nagnjeni k zapravljanju denarja drugih.

Ena zadnjih takih potez norveške vlade je bila, da bo država, ki je svetovna finančna kriza ni obšla, še naprej varčevala in da ne bo povečala javno potrošnjo. Država, ki si je zaradi črpanja nafte v Severnem morju v raznih skladih povsod po svetu po podatkih norveške centralne banke Norges Bank nakopičila skoraj okoli 700 milijard evrov prihrankov, ki naj bi se do leta 2020 povečali na bilijon evrov, se je odločila, da bo ta denar privarčevala za prihodnost in da z zapravljanjem ne bo ogrozila pokojninskega sklada Global, ki je eden največjih naložbenih skladov na svetu in ki je tudi v kriznih časih dosegal skoraj 16-odstotne letne donose. Kljub temu pa bo, ker bo trošila samo del obresti na prihranke, ohranila visoko stopnjo socialne države. Prav nič kaj socialistično obnašanje norveške vlade in za slovenske levičarje popolnoma nerazumljivo.

In na tej točki, podobno kot pri Švedski (o njej smo pisali tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/svedska/), pade mit o Norveški (in skandinavskih državah nasploh) kot socialistični državi. Namreč, da je uspeh norveške socialne države in visokega standarda njenih prebivalcev posledica socialistične politike visokih davkov. Resnica je ravno nasprotna: Norvežani imajo tak standard zaradi liberalizma in svobode posameznika, ki je med največjimi na svetu. Visoki davki, ki zagotavljajo socialno državo, in ki niso pomembno vplivali na trg, saj so podjetja obdavčena manj, pa so posledica stoletne liberalne (kapitalistične, če že hočete) zgodovine Norvežanov.

Eden od najbolj vplivnih norveških ekonomistov Oeystein Doerum, ki dela za največjo norveško banko DNB, je varčevalno politiko norveške vlade pozdravil. Danes eden od petih Norvežanov v delovno aktivnih letih prejema socialno pomoč, je dejal Doerum in dodal, če bi država bolj posegla na socialno področje, bi nekatere državljane to odvrnilo od dela. Povedano drugače. Dodaten poseg na področje socialne države bi bil signal, da lahko dobro živiš, tudi če ne delaš in dobivaš socialno pomoč. In Norvežani so bili skozi svojo zgodovino navajeni delati, se zanašati na sebe in poslovati na dereguliranem in svobodnem trgu. To pa je tisto, česar slovenski levičarji nikakor ne razumejo – da socialno državo lahko prinese le svobodni in nereguliran trg, kjer se država skoraj ne vmešava.

Norveška oziroma ozemlje današnje Norveške je bilo dolga stoletja zelo revno območje. Deželo je krasil mit o svobodnih vikingih, to pa je bilo tudi vse. Leta 1700 je bilo v vsej državi samo pet zdravnikov, še leta 1800 samo 50. Povedano drugače. Z gozdom bogata država ni bila samo revna, ampak gospodarsko zaostala, naravna bogastva pa so izkoriščali Danci, pod katere so spadali Norvežani. O industrializaciji, ki je že na prelomu 18. v 19. stoletje zajemala svet, se norveškim kmetom in ribičem, ki so bili v veliki večini, ni niti sanjalo. Številčne družine so skrbele za svoje preživetje, kaj se je dogajalo v porajajočih se mestih (pogojno urbanih naseljih) jim ni bilo mar. Prvo univerzo je Norveška dobila šele leta 1811, medtem ko so bile prve univerze v srednji in zahodni Evropi ustanovljene med 11. in 14. stoletjem.

Dolga danska vladavina se je končala leta 1814, ko je Norveška prešla pod švedsko krono. Norvežani so sicer zahtevali samostojnost, vendar jo niso dobili. Zato so se svobodomiselni ljudje začeli seliti v ZDA. Prvi tak val migracij čez lužo se je zgodil 1825, do leta 1900 jih je bilo še več. Število kmetov oziroma dela zmožnih se je drastično zmanjšalo, hrane je začelo primanjkovati, zgodili pa sta se dve ključni zadevi: prvič, Švedska je v tem času postala liberalna država, zato se je liberalizacija prenesla tudi na Norveško, in drugič, ker je zaradi pospešenega izseljevanja primanjkovalo delovne sile, se je Norveška hitro industrializirala (gole roke delavcev so zamenjali stroji) in gospodarsko napredovala. K temu je prispevalo dejstvo, da je Velika Britanija, ki je v tistem času imela največje ladjevje na svetu, potrebovala norveški les, hkrati pa je tudi Norveška gradila lastno ladjevje. Ladjedelništvo se je razcvetelo predvsem v letih med 1850 in 1880, ko je Norveška imela tretje najmočnejše trgovsko ladjevje na svetu. Norvežani so v tistem času imeli precejšnjo ekonomsko svobodo, kar je omogočalo zasebno lastništvo, osebna svoboda pa je počasi prinesla tudi politično svobodomiselnost.

Leta 1882 je na volitvah zmagala liberalna stranka Venstre, sicer najstarejša stranka na Norveškem. Pomeni sicer „levo“ in od tod zmotno prepričanje levičarjev, da je bila to socialistična stranka. Daleč od tega. Stranka je temeljila na krščansko-demokratskih vrednotah. Njen prvi premier je bil Johan Sverdrup, ki ga je kralj imenoval za predsednika vlade leta 1884. Od takrat naprej se je vloga parlamenta in vlade krepila, saj je do tedaj kralj potrjeval zakone in imenoval vlado, ne glede na to, kakšno je bilo razmerje sil v parlamentu. Liberalci so Norveški prinesli klasični demokratični parlamentarizem, svobodo veroizpovedi, popolno ekonomsko svobodo, volilno pravico za vse moške (1898) in splošno volilno pravico (1913), samostojno Norveško (1905), javno šolstvo in zdravstvo, nevtralnost med 1. svetovno vojno. Venstre je vladala skoraj pol stoletja in v tem času je država doživela gospodarski razcvet. Od leta 1890 do leta 1920 se je realni dohodek delavcev povečal za 10 odstotkov vsako desetletje, skupni BDP se je skoraj podvojil, javna potrošnja ni presegla desetino domačega BDP. Skratka, liberalizem je popolnoma spremenil najbolj zahodno skandinavsko državo.

Usoda Norveške je bila v 20. stoletju podobna usodi Švedske, saj so politiko počasi začeli prevzemati socialni demokrati (razen v obdobju pred in med 2. svetovno vojno, ko je imela vodilno vlogo skrajna Norveška delavska stranka), kljub temu so davki do 60. let prejšnjega stoletja relativno nizki, javni izdatki so se gibali pri vzdržni petini BDP (še danes ima Norveška najmanjši delež javnih izdatkov od vseh skandinavskih držav). Veliko povečanje državnega aparata in javne porabe se časovno nekako pokriva z odkritjem nafte v Severnem morju, ko se je vladajočim levičarjem zazdelo, da lahko zapravljajo. Samo izdatki za (javno) zdravstvo so se od leta 1970, ko so znašali 4,4 odstotka BDP do leta 1980 povečali na 7 odstotkov BDP (danes znašajo okoli 8 odstotkov BDP). Podobno povečanje, čeprav ne v taki meri kot na Švedskem, kjer se je javna poraba pod vodstvom levičarjev med letoma 1960 in 1980 povečala z 31 odstotkov BDP na 60 odstotkov BDP, je bilo tudi v izobraževanje, socialnih transferjih. Čeprav je Norveško reševala nafta, je kriza v 80. letih ni obšla. Oblast so prevzeli konzervativci in začelo se je varčevanje. Javna poraba in javni dolg sta takrat na Norveškem krepko presegala 50 odstotkov BDP, vendar je Norveški z deregulacijo, privatizacijo (tudi šolstva in zdravstva) v dveh desetletjih uspelo javno porabo zmanjšati z rekordnih 53,8 odstotka BDP (1992) na za skandinavsko državo nizkih in vzdržnih 39,2 odstotka BDP (1993). Šolstvo, ki je lahko tudi zasebno, je popolnoma deregulirano. Norvežani so se poenotili, da je izobraževanje preveč pomembno, da bi ga prepustili regulirati politikom in ideologom. Osnovno izobraževanje je popolnoma brezplačno, kasneje se mladi lahko odločijo za zasebne ali javne univerze. Podobno je z zdravstvom. Skratka, Norveška je po krizi pred 30 leti svoji državi spet na široko odprla vrata liberalizmu (podobno kot Švedska, potem ko je bil ustreljen socialistični voditelj Olof Palme, ki je s potratno socialno državo Švede pripeljal na rob bankrota), obdržala pa je državno vodenje nekaterih večjih podjetij, kot so na primer naftna. Toda za razliko od socialistov, ki bi dobičke od nafte sproti zapravili, so Norvežani sredi 90. let ustanovili sklad, kjer se zbirajo sredstva za prihodnost, za težke čase. Varčujejo, bi se temu reklo drugače, in danes, kot smo omenili že v uvodu, imajo v raznih skladih okoli 700 milijard evrov prihrankov. Norvežani se namreč dobro zavedajo, da nafta ne bo večna in bo prej ali slej usahnila, naravno bogastvo pa ni last sedanje generacije, ampak tudi prihodnjih. In ravno ta sklad je glavna tema med levico in desnico. Prvi bi iz sklada črpali denar in povečali javno porabo, drugi temu nasprotujejo.

Ponovna liberalizacija Norveške pred tremi desetletji in pretehtano ravnanje z dobički nafte je tudi blagodejno vplivala na splošno blaginjo. BDP na prebivalca se je od leta 1980, ko je znašal 15.594 ameriških dolarjev na prebivalca in so se začele reforme (privatizacija, deregulacija), povečal na 100.818 ameriških dolarjev leta 2013. Podoben vzpon, čeprav manjšega, je po liberalnih reformah v 80. letih doživela tudi Švedska.

Norveška torej ni obogatela in bogastvo obdržala zaradi socialistične politike, kot to radi govorijo slovenski levičarji (še posebej sindikalisti), ampak kljub socialistični usmerjenosti nekaterih norveških vlad, predvsem pa zaradi gospodarskega liberalizma in varčevanja. Zato si lahko tudi privošči bogato socialno državo, ki pa je manjša kot v sosednji Švedski, saj je tudi priseljenska zakonodaja precej strožja. In zato je norveško gospodarstvo danes najbolj zdravo gospodarstvo v Skandinaviji. Norveška je svoje bogastvo kopičila skozi dolga desetletja in od ene najbolj revnih evropskih držav, katere glavna dejavnost sta bili ribištvo in rudarjenje, postala ena najbolj bogatih držav na svetu. Za vikinge je Evropska unija preveč socialistična oziroma potratna, da bi bili njeni člani (Norveška je sicer članica Nato pakta), saj z njo niso pripravljeni deliti nafte. Pravijo, da se bodo Evropski uniji priključili, ko bo postala bolj demokratična. Demokracija pa za Norvežane pomeni nekaj povsem drugega, kot jo razumejo denimo slovenski levičarji: to so osebna in ekonomska svoboda, deregulirana država, zasebna lastnina.

In kar je še posebej “presenetljivo”, Norveška je kraljevina, kjer ima kralj res samo protokolarno funkcijo, pa vendar. Ampak o tem, ali je parlamentarna demokracija res najboljša za svobodo posameznika, kdaj drugič.

Kako je Udba prevzela politiko in gospodarstvo po razpadu Jugoslavije

25 Četrtek Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Milan Kučan, socializem, Udba, Zdenko Roter, Željko Kekić

Željko Kekić, nekdanji udbovec in kasneje pripadnik hrvaške obveščevalne službe, iz katere je po grožnjah odšel pred nekaj manj kot 20 leti, je nedavno v Ljubljani sodeloval na predstavitvi knjige Anteja Kovačiča Človek in njegova senca. Podrobno je opisal, kako je delovala Udba (ali Služba državne varnosti) in kako je že pred razpadom Jugoslavije začela pripravljati določene ljudi, da bi prevzeli vodilne položaje v politiki in gospodarstvu. Udba je bila zločinska organizacija, ki je v imenu partije preprečevala politično in ekonomsko svobodo.

To je njegov nastop:

»Dober večer vsem, hvala vam za povabilo. Zelo sem zadovoljen, da lahko z vami delim te trenutke in da lahko razširimo krog te resnice. V 80ih letih sem končal policijske šole in z nedopolnjenimi devetnajstimi leti postal operativec Udbe v Zagrebu, Centru, na oddelku za tajno zasledovanje. Sicer je Udba imela več teh oddelkov, imela je osnovne oddelke notranjih in zunanjih sovražnikov, oddelek tajnega zasledovanja, oddelek prisluškovanja telefonov, kontrolo poštnih pošiljk, oddelki tehnike so bili spremljevalni oddelki, ki so tem operativcem, ki so imeli obdelavo in obravnavali ljudi, prinašali podatke. Tam smo bili samo mladi in take oddelke so imeli samo republiški centri. Ljubljana je tudi imela tak center, ki se je nahajal na zdajšnji Vodovodni ulici, ki je bil v sklopu avtoservisa, skrit v notranjosti. Dva manjša oddelka z nekaj ljudmi sta imela Koper in Maribor, s katerima smo mimogrede sodelovali. Spominjam se nekaterih imen, gospoda Davida, to je bilo v času Janše. Intenzivno smo delali v Sloveniji, kadar je bil tam Anto ali Dobroslav Paraga, to je bil zadnji del 80ih let.

Torej, naša naloga je bila, da dosledno spremljamo te ljudi, da hodimo za njimi, da jih fotografiramo, snemamo vsak njihov kontakt, vsak njihov sestanek, ker se je ta material kasneje lahko uporabil na sodišču, mnogo objektov, med drugim tudi gospoda Marka. Na tem oddelku sem delal več kot 10 let, tako da vso to paleto tedanjih, kot smo jim mi rekli, objektov, poznam. S slovensko Udbo smo intenzivno delali tudi emigracijo, delali smo Iridento, tisti čas, ko so se na Kosovu pojavili nemiri, ki je bila v tem času ena od močnejših gibanj. Moram povedati, da nam je Anto Kovačević bil eden od težjih objektov, neverjetno neprijeten. Živel je na Dunaju, kjer je študiral, bil je štipendist avstrijske vlade, mnogokrat je potoval na relaciji Dunaj – Odžak, slišali ste to v tem filmu, kako je to bilo, mi prevzamemo Slovenca, ga predamo Bosancem, oni ga predajo nam, v glavnem tako. Bil je objekt, ki ni izbiral, torej mi smo imeli objekte, ki so se s časoma omehčali, ki so pod pritiskom Udbe odnehali in pristali na določeno sodelovanje z operativci, z Antom niso niti začenjali takšne polemike, ker so se zavedali, da je z Markom Veselicem pretrd in da tega enostavno ne morejo od njega dobit. Mogoče je najboljši primer ta, nekje leta 1987, ko sta se pokojni papež in pokojni Reagan pogovarjala o rušenju berlinskega zidu in odpiranju rdeče Moskve, ko je britanska služba že delala na tem, da se ta proces udejani, takrat so se tudi republiške Udbe pripravljale na tranzicijo. Oni so takrat klicali na pogovore ljudi iz tako imenovane sfere notranjih neprijateljev, ki so običajno bili takrat v zaporu. Pogovarjali so se z njimi o možnostih, da bi oni bili vodje bodočih držav bivše Jugoslavije, s tem, da nam vrnejo tako, da nas varujejo, da ne nastradamo v teh spremembah, da nas nihče ne preganja, da nas ne obešajo, da nas ne maltretirajo. V tem času se je na Zelenjercu, kjer je bil Center državne varnosti Zagreba, pogovarjalo z mnogimi objekti, med drugim s Franjom Tuđmanom. Takrat je bila tudi sprejeta odločitev, da je Franjo Tuđman najugodnejše testo, ki se ga da mesiti v tem smislu, da ohrani sistem, da pomiri ustaše in partizane in konec koncev, dobil je potni list, edini poleg Stipe Mesića, ki ga je že prej dobil, kot naš sodelavec. Bil je v dramatično boljši poziciji v primerjavi z Antom in Veselico, ker je lahko šel k izseljencem, kjer je lahko dobil denar, kjer je lahko zbiral ljudi, lahko se je mnogo bolje pripravil na tranzicijo, kot tisti, ki niso sprejeli nobenega dogovora. Tuđman je takrat rekel, da on Tita ne smatra kot črnega vraga in da ni vse tako, kot so ga okaraktirizali. Z Antom se o tem ni dalo niti pogovarjati. Anto je bil neverjetno trdoglav v tem času in tudi njegov zapor bi verjetno bil mnogo krajši. Ostal je živ v Bosni, Bosna je rezala do bolečin, takrat je imela najhujši konzervat in prav zato je bil polnih osem let zaprt za stvari, ki so generalno, gledano iz današnje perspektive, bile banalne. Da bom iskren, takrat sem imel 19, 20 let, noči smo preživljali čez cesto stanovanja Marka Veselice, kjer sta se onadva pogovarjala po cele noči, dobesedno sem se čudil kaj je temu človeku v tem trenutku. Je štipendist avstrijske vlade, praktično je že bil v Evropi, lep, mlad, visok. Kaj je njemu, da s silo želi iti v zapor. Ne posiljuje, ne krade in zaveda se tega, da bo šel v zapor. To sem spoznal seveda veliko kasneje. Morate razumeti, da sem po štirih letih policijske šole bil skojevec, torej z 16 leti so me sprejeli v partijo, verjel sem, da je Juga blagoslovje, da je Tito vrh popolnosti in od 427, ki smo zaključili to šolo v 80ih, so nas tri poslali v Udbo, dobesedno sem bil uslužen. V tem času smo dobili, delali smo v civilu, imeli smo dolge lase, takrat je bilo to moderno, imeli smo avtomobile, ki so takrat v naših krajih bili sanjski, v prtljažniku smo imeli 30 različnih registrskih tablic in nikoli se nismo vozili s tisto pravo, imeli smo skrivne radio veze, skrivne aparate, kamere in to in to. Torej, to je za enega smrkavca 19,20 let bila popolna služba in sploh nisem razmišljal v ideološkem ozadju, kaj delam. Kasneje sem spoznal, da je vsaka tajna služba, lažejo tisti, ki jo danes skušajo prikazati, kot neko humanitarno organizacijo, rdeči križ, ne vem, zdravstvo, lažejo, vsaka tajna služba je zelo umazana služba. Jaz pravim, da je to najbolj umazana služba plačana iz državnega proračuna. Udba je bila še na kvadrat večja od tega, Udba je bila satanska izpostava, človek ni smel misliti drugače, človek ni smel govoriti drugače, človek ni smel peti drugače, torej Udba je bila tista, ki je za to, da bi ohranila ta red, preganjala vse to, kar se je samo nakazovalo, da bi lahko šlo drugače. In da se razumemo, nič se ni obšlo.

Torej, ni to bila samo delovanje nad njimi, to je bilo delovanje nad celotno njihovo družino, bili so dramatični pritiski, vse do te mere, da so šikanirali otroke v vrtcu, u šoli, da ne govorim naprej. Torej, to so bili dramatični pritiski, in v Udbi je generalno najdlje prišel tisti, ki je bil najbolj umazan, ki je imel najbolj umazano metodo in običajno so šefi dobesedno upravljali z njim. Spominjam se, ne vem, pokojnega Franja Vugrinca, ki je bil moj šef, čeprav je moj prvi šef bil Zdravko Mustača, tisti, ki sedaj sedi v Műnchnu, nekaj časa je bil tudi Josip Perković, ko sem se vrnil generalni tajni službi kontrole obveščevanja, tako da jih vse zelo dobro poznam. Franjo Vugrinac ni mogel videti narisano črko H, ni mogel videti Marka Veselico, da gre v nedeljo iz nedeljske maše, klical nas je, po mene je prišel miličnik s fiatom 1300, da moram v Zagreb. Marko Veselica je preživljal normalno dan s svojo družino. On je v njem videl sovražnika v vsakem delčku njegovega gibanja. Ampak, kaj je bilo najbolj tragično?

V 90ih je ta Franjo Vugrinac postal svetovalec novega šefa službe Smiljana Reljića in Franjo Vugrinaca je vodil praktično vse akcije. Torej, zgodilo se je to, kar je Marko rekel, da je od teh 850, kar nas je bilo, 750 prestopilo, pomeni, odstranili so zvezdo, vstavili šahovnico in sklenili nov pakt. Od teh 750, verjemite mi, da je bilo pet, šest, sedem procentov takih, ki so bili za Hrvaško. Za Hrvaško niso nekateri od njih vedeli vse do priznanja. Takrat so spoznali, da nam Hrvaška nudi eksistenco, še boljšo kot v prejšnjem režimu, nudi nam nova stanovanja, nudi boljše plače. Spoznali so, da šele sedaj prihaja čas za njih. Torej, šele takrat smo se lahko razšopirili. V rokah smo imeli poslance, novo državo, ki je dihala kot novorojenček, torej lahko smo izvajali akrobacije, ker so že nekje v drugi polovici 80 let operativci Kosa, Udbe in Side začeli pripravljati sodelavce za bodoče vodje v teh ključnih državah, pomeni, da so ti ljudje bili pripravljeni, da bi bili poslanci, župani, nosilci, direktorji javnih podjetij, ravnatelji ustanov in podobno. Danes imate situacijo, da je dosedanji sodelavec, čigar ime nikoli ne veste, vedno voden od nekih ljudi Sove. On je danes vodja v nekem sistemu, v ozadju ima svojega operativca, ki dela za njega, zato da bi napredoval in šel naprej. Torej, danes imate situacijo, da vsak ta človek, ki se pojavi na demokratičih volitvah, za občino, mesto, ne vem, državo, ima dramatično prednost pred vsakim tistim, ki pride s srcem, voljo, domoljubjem in željo, da bi nekaj naredil v državi. Verjamem, da je tako tudi pri vas, ker se spominjam, da se je v tistih letih govorilo, da je za nas najboljši Franjo, za vas pokojni Drnovšek in Kučan, v Bosni Fikret Abdić, ki je kasneje to prepustil Aliju, da je nižje zlati Slobo in še nižje Kiro.

V glavnem, morate vedeti, da ta udbaška nit živi tudi danes in ko gledam skozi profesionalno prizmo, vidim da pri nas in slišim, da tudi pri vas v zadnjem času postajajo močnejši. Več jih je na oblasti, večji je njihov prostor. Ljudje enostavno več ne vedo komu bolj verjeti. Danes imate situacijo, da so ti ljudje, ki so bili v 90ih letih pripravljeni da prevzamejo gospodarstvo, kulturo, socialo, zdravstvo, šolstvo, še v nadaljevanju s tem upravljajo in ker je čas strahu minil, so čedalje bolj sproščeni. Pri nas je približno tako, da so v novih službah, ki so se ustvarile na Hrvaškem, v 90-ih odstotkih otroci teh starih udbašev. Torej, oni enostavno to prenašajo iz kolena v koleno in to teče v nedogled. Pri nas je morda najboljši primer Josipa Perkovića in njegovega sina Saše, ki je zamenjal že dva, tri predsednike kot specialni svetovalec. Nedavno sem našel tekst, ki sem ga napisal pred 16, 17 leti. Napisal sem:”Najmočnejši človek v državi je Josip Perković.” Naš narod je moral čakati 16, 17 let, da je ugotovil, da je Josip Perković najmočnejši in da so pri nas hoteli menjati celo Ustavo in prilagoditi vse temu, da ne bi bil izročen Nemčiji. Torej, ta niz je bil prekinjen, danes je toliko močnejši, ker so s kapitalom, ki so ga odvodili, postali naša usoda. In če se danes umaknejo iz posamezne države, bi mi bili ekonomsko opustošeni.

Torej, Udba je svoje čase, že pred Titovo smrtjo imela plan. Iz podjetij, ki so imele zunaj predstavništva, je vlekla denar, to je bilo nekje 10, 15 odstotkov. Ko je Tito umrl, so se razširili do konca, kontrole ni več bilo in se je vleklo mnogo več. Vsak republika je imela svoj fond, svoje račune z ogromnimi vsotami denarja. Seveda, so devetdeseta pričakali neverjetno pripravljeni. Ko se je začela privatizacija, so imeli živ denar. Lahko so kupovali, ne samo v Sloveniji, Hrvaški, lahko so kupovali tudi v Rusiji, bivši ZRN, na Češkem. Postali so, ni treba, da se bojimo, da bi obnovili neko novo Jugoslavijo, čeprav je to njihova nostalgija, oni nosijo zvezdo v srcu, tudi njihovi otroci so vzgojeni tako, da je boljša zvezda, kot pa nekakšen demokratični red. Toda, kar je najbolj nevarno je to, da upravljajo z našimi življenji v drugem smislu, tudi v gospodarskem, zdravstvenem, šolskem. Torej, to je tista nevarnost, ki nam preti, brezkompromisni so, vedo da lahko delajo praktično vse. Vzeli so medije, medij je glas vseh in tako oni enostavno krojijo javno mnenje in drugi enostavno kot ovce hodijo za njimi in da ne dojemajo, da jih peljejo v pekel in da bomo generacijsko zatolkli nacijo, vi vašo, mi našo, ker dopuščamo Udbi, da dela to kar dela. Prodajajo nam, če spremljate na Hrvaškem, Plivo, morda sedaj ni problem, da je ostalo 3-4 tisoč ljudi brez službe, ampak prodali so farmacevtsko pamet, vprašanje je, kdaj bo na vrsti vaša Krka. Prodajajo naše ladjedelnice, 10.000 ljudi ostane brez službe, prodali so našo tradicijo, da zna Hrvat graditi ladje že stoletja. Postajamo sužnji nekoga, zahvaljujoč, ker ni lustracije, zahvaljujoč temu, da enkrat nismo odrezali, zahvaljujoč temu, da nismo odkrili imen. Vem, da bi to v tej zgodbi bilo težko, obrnilo bi na glavo mnogo ljudi, mnogo družin. Vedeti morate, da je na Hrvaškem po neki statistiki v vsaki drugi družini bil nekdo od njih, od nivoja inšpektorjev za politični kriminal, Udbe, Kosa in tega in onega. Vem, da bi se tudi cerkev obračala, ker je tudi tam bilo vsega. Vem, koliko smo jahali po cerkvi in tako je bilo od prilike tudi pri vas. Toda, moj bog, menim, da v imenu nekakšne bodočnosti, v imenu rešitve generacije, ki prihaja, v imenu prihodnosti nacije, mi moramo generirati v tej smeri in enkrat reči, dovolj je, ter prekiniti to zgodbo. Da sedaj odgovorim voditeljici na vprašanje, ki mi ga je postavila. Odhod iz službe je težek, neverjetno težek. Oni vas konstantno vlečejo nazaj, ko človek odhaja ven, je to nevarno, ko odhajate, je tako kot bi si zavezali vrv okrog vratu. Izkoristil sem priliko, da javno imenujem ljudi, ki bi me morali likvidirati, tako da se je v naprej vedelo, kdo me bo likvidiral, če sem hotel preživeti v tej zgodbi. Kako oditi? To ne morete, če je v glavi stara komunistična ideologija. To je tisto, kar sem se pogovarjal s pokojnim Vojkovcem. On je umrl kot komunist. Pred mesecem dni, se je Stipe Mesić na grobu poslovil od njega z besedami:”Počivaj v miru, smrt fašizmu, svoboda narodu.” Torej, v njihovih glavah se ni zgodil klik, da je človek božje bitje. Tudi jaz sem kot komunist verjel, da življenje teče do zemlje in da se tam konča. Toda, ko vi v nekaterih situacijah, jaz sem to doživel v vojni, ko vi preživite nekatere trenutke, ko ugotovite, da je nekdo z vami, nekdo, ki drži roko nad vami, ta angel čuvaj, ta Bog, potem ugotovite, da ste dolžni kreniti po poti resnice. Neki pregovor se glasi:”Ko človek išče resnico, išče Boga, ne glede na to, ali on to ve ali ne.” Jaz sem se držal neke druge sintagme, da človek ne ljubi greh, ljubi pa grešnika. Zgodilo se mi je, da sem pokojnega kardinala Kuhariča, katerega sem preganjal leta in leta, dobil leta 91 v zaščito. Bil sem načelnik SISa v brigade, kamor je on prišel na obisk, na prvo linijo fronte in kot načelnik dobim nalogo, da se mu nič ne zgodi. Mislil sem si, pa bog ti res obstajaš. Razumete, če je kdo tam bil nezaželjen, sem bil to jaz, mene bi bilo potrebno zapreti in spraviti v verige. Vendar, to je ta božji prst, ki vam da priložnost, da greste naprej, da razumete, da z bogom lahko pridete do tega, da se pove vsa resnica, da se gre k tem ljudem, da se z njimi pogovorite. Oni so veliki ljudje, meni so vse oprostili, ker sem prišel človeško, pristojno in povedal, kaj sem delal. To sem pričakoval tudi od mnogih svojih kolegov, nagovarjal sem jih, nekatere sem celo vodil k duhovnikom, da bi začeli tudi oni govoriti, ker je žalostno, to so že kolegi tukaj rekli, da je ogromen del uničen v 90-ih letih, en del je ohranjen na mikrofilmih v Beogradu, en del je v privatnih bunkerjih, ki v glavnem služijo za izsiljevanje in prisilo. Za prihodnje generacije in za prihodnost naših držav bi bilo zelo pomembno, da ljudje govorijo o tem, kaj so delali, kaj se je delalo v imenu službe  sistema, da se to nikoli več ne bi ponovilo, ker je to tragično, tragična je usoda, ki smo jo doživeli. In prav iz teh razlogov, sva Anto in jaz šla v ta projekt, napisal je knjigo o temu, povedal sem mu par stvari, potem je tudi televizija snemala film na to temo. Torej, šla sva v zgodbo zaradi bodočih generacij, zaradi njih, ki niso nič krivi, ker je vaša in naša nacija premalo številna, da bi si dovolila nekakšne stoletne spore, da bi se pravnuki vojskovali med seboj zaradi grehov njihovih očetov ali dedov, to je neka situacija, ki se ji poskušamo izogniti s svojim primerom. Na žalost je tako, da se je malo teh ljudi odzvalo. Kar se tiče preganjanih, oni so pripravljeni na to, vendar preganjalci ne želijo slišati nič o tem. Nadaljujejo ta niz, jaz sem povedal primer, bili smo na Slovenija 3 v neki oddaji. Torej, sam sem poskusil iz prve roke, kako to zgleda v Sloveniji. Leta 95, 96 me je poklical Josip Boljkovac, bivši minister, da se srečava v nekem lokalu. Prišel je, mislim da se imenuje Zdenko Roter, tedanji Kučanov svetovalec za varnost, prišla sta še dva sodelavca, pritiskali so name in na mojega sodelavca, da bi pričala proti Janši. Zaradi neke priprave čete za vojskovanje na našem področju, zaradi pomoči pri orožju. Rekel sem jim, da me ne morejo prisiliti k temu, sem priča vsem tem dogodkom in o Janši lahko rečem samo vse najlepše, on je za nas bil rešitelj v tistem času. Bili smo v situaciji, da smo imeli srce in voljo, izkopali smo rove, imeli smo orožje, vendar nismo imeli municije. Z druge strani so tolkli kot nori in Janša nam je šel nasproti. Dal nam je tisto, kar nam je bilo potrebno, kar je bilo vrednejše od krvi, s tem je rešil mnogo življenj, razumete, rešil mnogo naših. Dovolil je, v dogovoru s Parago, da se prva četa HOSa pripravlja tu pri vas, ker pri nas ni bilo te možnosti. Vaši specialci, ki so vedeli, kaj je to usposabljanje, so usposabljali te fante. V nekem trenutku sem prevzel vso to četo, bili so na Kočevskem, v Bosiljevem in to so bili prvi borci, ki so šli v Vukovar, ki so v vukovarski vojni vsi padli, vendar so bili poučeni. In zdaj mi pride ekipa, ki bi Janšo, to je bilo takrat, ko ni bil več minister, obsodili na osnovi tega, ker je pomagal rešiti življenja. Rekel sem jim, kako lahko to pričakujejo od mene. Kakšen bi bil to človek, če bi šel proti takemu človeku? Ponudili so mi, da mi bodo vse uredili, da bom imel poseben status, da se mi v Sloveniji ne bo potrebno ničesar bati, ker imajo oni razširjen svoj sistem, ker sem jim omenil, da ne gledam na vzhod, da gledam na zahod in da znotraj Slovenije grem lahko na zahod. Rekel sem jim, da se bo konec koncev, Janša vrnil na oblast, potem so le odnehali. Ali to je ta nit, ki jo morate prerezati in reči, da je dovolj, tudi za ceno življenja, mene so dovčerajšnji kolegi intenzivno obravnavali, bil sem objekt zasledovanja. Na nekakšen način mi je to odgovarjalo, ker sem se zabaval, po drugi strani sem si pa rekel, da je to dobro, ker moram to odslužiti čim prej, a bog vse vidi. Zaključil sem s tem ciklusom, poskušali so z likvidacijo in to in drugo, s Perkovićem sem prišel v hude konflikte, vendar z božjo pomočjo človek vse to preživi.

Da vam ne bom jemal preveč časa, ta knjiga, ki sva jo napisala, je bila napisana predvsem zaradi naših otrok, zaradi njegovega sina Tomislava, njegove Katarine, moje Jelene in vnukinje, da se oni ne bi sovražili v prihodnosti, ker so očetje bili na različnih straneh, tudi zaradi drugih otrok, ki se nahajajo v isti situaciji, zaradi enake prihodnosti, lepše, srečnejše, boljše za Hrvaško in za Slovenijo.«

Levičarji in korporativizem

21 nedelja Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Gospodarstvo, Politika

≈ Komentiraj

Značke

demokratični socializem, korporativizem, Milton Friedman, prosti trg, socializem

Ne vem, ali ste opazili pri športnih novinarjih in komentatorjih, ki v želji, da bi bili za uho zanimivi, med seboj povezujejo besede, ki so si nasprotje. Poznamo jih iz šal o Chucku Norrisu, igralcu cenenih ameriških akcijskih filmov, človeku, pri katerem ni nič nemogoče, človeku, ki nasprotuje vsem zakonom fizike, gravitacije in še česa. Tako naj bi se „enkrat vrnil dvakrat“. No, ena takih priljubljenih besednih zvez med slovenskimi športnimi prenosi je, ko komentator pravi, da „se vrnemo nazaj v studio“. Človek se vpraša, ali se človek lahko vrne še kam drugam, kot nazaj. Naprej se namreč ne more. Gledalec ali poslušalec tega niti ne zaznata, ker sta to že premnogokrat slišala in jima je besedna zveza nekako logična, domača.

Podobno je pri levičarskih politikih, ki govorijo popolne nesmisle, manipulirajo in skušajo doseči, da se pri volivcih besedna zveza nekako udomači, da jim postane domača in logična. Najbolj priljubljene besedne zveze, ki jih brez odlašanja in kritične distance povzemajo celo mediji, so „demokratični socializem“, „socializem zagotavlja svobodo človeka“, „javna poraba prinaša gospodarsko rast“ in podobni nesmisli. Za razliko od športnih prenosov, kjer pojmovni nesmisli ne naredijo pretirane škode, razen tega, da katerega izmed jezikoslovcev zaboli v ušesih, je pri političnih manipulatorjih drugače. Ljudje namreč začno verjeti, da je možen demokratični socializem, čeprav zdrava logika pravi, da je kaj takega nemogoče, demokracija in socializem nimata ničesar skupnega. Ampak slovenski družboslovci, filozofi, sociologi in ekonomisti (tipa Jože Mencinger), se pravi tisti, ki razen tega, da so mogoče dali na papir svoje zmedene in idiotske misli, niso v življenju še ničesar ustvarili, se ne dajo. Takole je bilo v Mladini (tedniku, ki postaja zastavonoša boja proti neoliberalizmu, kapitalizmu) razloženo (http://www.mladina.si/119916/kaj-je-demokraticni-socializem/): „Konec naj bo vladavine ljudstvu odtujenih in kapitalu podrejenih strank. Konec naj bo uničujočih varčevalnih ukrepov, ki državo gonijo v vse globlje socialno in ekonomsko brezno!“

Kapitalizem je po njihovo produkcijski način, v katerem ima razred kapitalistov v lasti produkcijska sredstva, razred delavcev pa le svojo delovno silo, pri čemer produkcija ne poteka zaradi zadovoljevanja skupnih potreb ali zaradi tekmovanja v količini in kakovosti proizvedenih blag, ampak zaradi profita. Seveda, kriv je dobiček. Dobiček je satanska kategorija, ki jo je treba iztrebiti. Toda demokratični socialisti bi, če jih je prav razumeti, zgrabili vraga za roge. Tako si zamišljajo demokratični socializem: „Je neovirana demokracija, demokracija, ki zapolni vse pore družbenega življenja, tovarno in parlament, banko in univerzo. Ne ukinja vsakršne zasebne lastnine, ukinja pa zasebno lastnino produkcijskih sredstev, ki preprečuje skupno upravljanje gospodarstva, proizvodnje samih materialnih temeljev družbenega življenja.“

Ste razumeli? Ne? No, jaz tudi ne. Kljub temu je jasno, kaj hočejo – državno lastnino. Ta naj bi bila odrešujoča za vse, čeprav v resnici nima veze z liberalizmom. Celo več. Državna lastnina nima nikakršne veze niti z demokracijo.

Toda iz takega razmišljanja izhaja ena največji zablod levičarjev, ki so svoje preroke dobili v knjigah Naomi Klein (Doktrina šoka) in Thomasa Pikketyja (Kapital v 21. stoletju). Njuna temeljna misel je, da kapitalizem neenakost med ljudmi proizvaja sam po sebi, da ima to vgrajeno v svoj sistem ter da svoj višek dosega zdaj, ko svetu vladajo ekonomske elite, velike korporacije, multinacionalke. Skratka, iz majhnega vraga je postal velik vrag. In še bo zrasel, če ga demokratični socialisti ne bodo ustavili, če posvečeni ne bodo v sveti vojni premagali brutalnega in izkoriščevalskega neoliberalizma. Kar je še ena v vrsti neumnosti levičarskih analfabetov. Namreč, da zavzemanje za prosti trg pomeni podpiranje in dajanje prednosti velikim podjetjem, korporacijam velikim kapitalistom, če že hočete.

A kot smo pri socialistih oziroma „demokratičnih socialistih“ že navajeni, je resnica ravno nasprotna. Kajti če bi prosti trg dajal prednost velikim korporacijam, bi bili njihovi lastniki po definiciji liberalci oziroma neoliberalci. Pa niso. So daleč od tega. Že Milton Friedman, o katerem imam sicer mešane občutke, je korporacijske kapitaliste označil za ene največjih sovražnikov prostega trga in liberalizma (https://www.youtube.com/watch?v=kB2gBgsqPac). Zakaj?

Na prostem, od države nereguliranem trgu, podjetja med seboj tekmujejo za naklonjenost potrošnikov, da bi kupili izdelek, ki mora biti seveda kvaliteten in ponujen po primerni ceni. Podjetja morajo biti ves čas na preži in ves čas iskati nove in nove izdelke, ki jih nato ponudijo trgu. Povedano drugače. Potrošnik je na svobodnem trgu kralj, za katerega se potegujejo konkurenčna podjetja. Svobodni trg nagrajuje tista podjetja, ki to znajo, ki potrošnikom po nizkih cenah ponudijo visoko kvalitetne proizvode. Zato je poslovanje in proizvodnja nekega podjetja ves čas boj za potrošnika. Temu primeren je tudi dobiček. Po drugi strani pa so tista podjetja, ki tega ne zmorejo, ki ne morejo zadovoljevati potreb potrošnika oziroma prostega trga, obsojena na propad. Zato se igralci na prostem trgu ves čas menjajo, na dolgi rok ostanejo le najboljši oziroma tisti, ki najbolj prepoznajo potrebe potrošnika in ki mu določeno blago in storitev ponudijo po najbolj ugodni ceni. Zato na prostem trgu ni prostora za napake, ni prostora za lenarjenje, ni prostora za številne kavice med delovnim časom, temveč trg potrošnikov določa, kaj, kako in po kakšni ceni proizvajati. In ravno to je tisto, kar velike korporacije ne marajo – konkurence, ki jih sili, da ves čas delajo boljše in cenejše izdelke. Prav zato številni „veliki kapitalisti“ prisegajo na državne intervencije. Recimo ameriški Walmart, ki je podprl vladni ukrep povišanja minimalne plače. Zakaj? Zaradi ekonomije obsega in akumuliranega kapitala je povečanje minimalne plače zlahka prestal, številni manjši trgovci pa ne, zato so morali zaprti svoje trgovine. Ta vladni ukrep je bil pisan na kožo velikim korporacijam, škodil pa je manjšim podjetjem in potrošnikom.

Številni državni ukrepi, višji davki, strogi zakoni, vse to pomaga samo velikim podjetjem. Celo več. Korporacije same lobirajo pri vladah, da se določeni industriji panogi dajo državne pomoči, ki tako dosežejo konkurenčno prednost na trgu z denarjem vseh davkoplačevalcev. Vse to pa nima nikakršne zveze s svobodnim trgom. Gre za državni intervencionizem, korporativizem, zato je miselnost, ki zadnje čase prevladuje v javnosti, češ da prosti trg koristi velikim korporacijam ali multinacionalkam, popoln nesmisel. Če bi namreč imeli resnični prosti trg, marsikatero veliko ali državno podjetje ne bi preživelo, tako pa ga pri življenju vzdržujemo davkoplačevalci. S tem se prosti trg ubija, manjšim igralcem je vstop na trg onemogočen. Pojav tako imenovanih „crony“ kapitalistov torej ni povezan s prostim trgom, ampak z državnim intervencionizmom, ki je na nek način pravzaprav ekonomski fašizem, kjer država določa, kdo je zmagovalec in kdo poraženec na trgu, ne pa potrošnik.

Na tej točki pa pri slovenskih razmerah naletimo na težavo. Komu je pravzaprav namenjena bojevita levičarska retorika? Na sončni strni Alp namreč nimamo ne liberalizma, kaj šele neoliberalizma.

Levičarski iPhone refleks

20 sobota Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ Komentiraj

Značke

iPhone, Kitajska, socializem

Kot po cikličnem refleksu levičarski mediji vsake četrt leta napihnejo pretresljive zgodbe o neznosnih razmerah pri izdelavi iPhonov v tovarni Foxconn na Kitajskem. In kot po pravilu se reportaže novinarjev, ki se vtihotapijo v te novodobne delavske ječe, da prikažejo brutalno izkoriščanje kitajskega proletariata, pojavijo takrat, ko svoj najnovejši pametni telefon že nosijo v žepu. Da pač ne bi imeli slabe vesti.

Tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. Posnetek BBC je kazal delavce, ki so izčrpani zaspali, saj naj bi delali več kot dvanajst ur na dan. Sužnjelastniških prizorov, ki bi podkrepili tekst, češ da so delavci prisiljeni delati proti svoji volji, njihovi nadzorniki pa nad njimi malodane vihtijo biče, sicer ni bilo, ampak nič zato – posnetek delavca, ki je zaspal na delovnem mestu je bil dovolj velik dokaz brutalnosti neoliberalističnega pehanja za dobičkom, plačani so tako ali tako pod ceno. Po vsem svetu sledijo okrogle mize, tolčejo po kapitalizmu, oglasijo se organizacije za človekove pravice, levičarski teoretiki dobijo svojih pet minutv slave, nikomur od teh samooklicanih dušebrižnikov pa pri izpadih lažne empatije ne pade na misel, da bi spomnil na lakoto in morijo Maa Zedonga v času kulturne revolucije.

Ampak, kot običajno, resnica levičarjev ne zanima, saj so se do zdaj prav vse navedbe izkazale za laži ali pretiravanja. Tudi tisti mit o Foxconnovih delavcih, ki je jih kapitalistična požrtnost pahnila v samomor. Dejstva so kazala drugače. Po uradnih podatkih je od leta 2007 do danes poskušalo narediti samomor 25 Foxconnovih delavcev (največ leta 2010), večina uspešno. Glede na število delavcev, ki jih zaposluje, je bil v najbolj grozljivem letu samomorilski količnik 1,61, v naslednjih letih pa med 0,2 do 0,5. Za primerjavo: na Kitajskem se je količnik v teh letih gibal med 4 in 11, v Sloveniji je denimo leta 2012 znašal 21,54, lani 21,76. Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da je verjetnost, da bi delavec naredil samomor zaradi »izkoriščanja« pri izdelavi pametnih telefonov nekajkrat manjša kot v socialistični Kitajski na državni ravni. In naprej. Nagnjenost k samomoru je bila lani v slovenskem levičarskem raju kar 100 krat večja kot v neoliberalističnem Foxconnu.

Nesmisli določanja praga revščine

16 torek Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

revščina;

Prebral sem zanimiv tvit, ki pravi, da je leta 2002 v Sloveniji pod pragom revščine živelo 9,9 odstotka državljanov, lani pa že 14,5 odstotka.

Najprej poglejmo, kako je sploh definirana revščina. Na spletni strani vlade (www.vlada.si) je zapisano: »Revščina je pojav, ki ga lahko opredelimo različno. Od izbranih meril je odvisen tudi izračun praga revščine in deleža gospodinjstev, ki živi pod tako izračunanim pragom. V Sloveniji uporabljamo za določanje praga revščine in izračun stopenj revščine tako imenovani relativni koncept. Prag revščine je določen na podlagi porazdelitve dohodkov, zato tako izračunana stopnja revščine ne meri absolutne revščine, temveč neenakost znotraj proučevane populacije. Ta koncept pokaže, koliko prebivalcev ima bistveno nižji dohodek glede na srednjo vrednost dohodka v državi. Na tej osnovi ugotavljamo, katere skupine prebivalstva so v sorazmerno slabšem položaju glede na vsa gospodinjstva in tako tudi bolj ranljive glede revščine. Po tem konceptu so torej revne osebe tiste, ki živijo v gospodinjstvih, katerih dohodek na ekvivalentnega člana je nižji od 60 odstotkov mediane razpoložljivega dohodka.«

Koliko je trenutno ta prag v Sloveniji? Odgovor najdemo na spletni strani statističnega urada (www.stat.si): »Letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 7.111 EUR; razpoložljivi neto dohodek oseb, ki so živele pod pragom revščine, je bil torej nižji od 593 EUR na ekvivalentno odraslo osebo na mesec. Štiričlanska družina z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti vsaj 1.245 EUR razpoložljivega neto dohodka na mesec, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa vsaj 890 EUR na mesec, da sta se dvignila nad prag revščine.«

Zdaj pa poglejmo nesmisel tovrstnega socialističnega pogleda na revščino. Torej, kdor dobi na leto manj kot 7.111 evrov, ga statistika označi, da je reven, ne glede na to, koliko premoženja ima. Ker so očitno lastniška hiša ali stanovanje, avtomobil, računalnik, LCD televizor in še kaj človekova pravica, da jih ima. Neumnost. Po teh logiki je tisti, ki ima denimo 15 tisoč evrov letnega neto dohodka in živi v najemniškem stanovanju, bolj bogat od tistega, ki na leto dobi 7 tisoč evrov, ima lastniško stanovanje ali hišo in se pred Rdeči križ pripelje z avtom, da naloži paket pomoči? Ali nekdo živi pod pragom revščine ali ne (in dobi tudi razne oblike pomoči), se torej določa na podlagi dohodka in ne dejanskega premoženja. Kar je seveda čisti nesmisel.

Socialistične težnje DNS

15 ponedeljek Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Društvo novinarjev Slovenije, levičarji, Matjaž Voglar, Ranka Ivelja, socializem

Levičarji ne bi bili levičarji, če ne bi mislili in si domišljali, da so poklicani, da ne odločajo samo o tistem, kar je njihovo, ampak tudi o tistem, kar ni njihovo. V socializmu so si taka vmešavanja kar uzakonili, tisti, ki se z njimi niso strinjali, pa so lahko končali dva metra pod zemljo. Na srečo, vsaj na deklarativni ravni, temu od začetka 90. let prejšnjega stoletja ni več tako. Celo v ustavi imamo zapisano, da je zasebna lastnina nedotakljiva. Lahko si samo mislimo, kako je to težko padlo socialistom. Ampak so se znašli in kar čez noč postali strokovnjaki za tržno gospodarstvo. Seveda prilagojeno sebi v prid. Primerov je nešteto, poglejmo si dva.

Z gozdovi, ki so bili po osamosvojitvi vrnjeni lastnikom, ki so jih komunisti pokradli po II. svetovni vojni, lastniki ne morejo po svoje gospodariti, če nimajo za to dovoljenja „posvečenih“. Ker levičarji menijo, da zasebnik ne zna gospodarno ravnati z gozdovi, ampak to lahko počne samo država. Zato lahko poslušamo take neumnosti, kot je pred tedni izjava Dejana Židana, ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in predsednika koalicijske SD (naslednice zveze komunistov), češ da bo morala država zagristi v kislo jabolko zasebnih gozdov. Halo? V kaj bo zagrizla? Drug primer so mediji. Če želi nekdo kupiti medij v Sloveniji, mu mora nekakšen blagoslov dati ministrstvo za kulturo. Če tega ni, nakup pade v vodo, pa čeprav ima potencialni kupec denar ali ne. Na ta način naj bi se slovenski mediji ubranili pred špekulativnimi prevzemi, ker se, denimo časopisi, v Sloveniji še vedno ne pojmujejo kot tržno blago, ampak kot družbeno izredno pomembni. Zato jih je država vzela pod svoj plašč zaščite.

Gledano v celoti, ne more biti čudno, da so se takih navad navzeli tudi novinarji. Na tem mestu eksplicitno mislim na Društvo novinarjev Slovenije (DNS), ki si že ves čas jemlje ekskluzivno pravico, da odloča, kakšen naj bo novinarski ceh, kaj je prav in kaj ni prav. To je po svoje logično, če vemo, da je so društvo ustanovili partijski časnikarji leta 1944 v Črnomlju, ni pa razumljivo. Poglejmo si primer. V Sloveniji je poleg DNS še Združenje novinarjev in publicistov ter nekakšno društvo katoliških novinarjev, večina novinarjev Sloveniji pa ni v nobenem od teh. Kljub temu DNS to ne moti, da njihovo častno razsodišče, ki je skupen organ DNS in novinarskega sindikata (to je podobno, kot bi se sindikat Revoza vtikal, ali naj ima renaultov twingo samodejno klimo ali ne), razsoja o primernosti tekstov tudi tistih novinarjev, ki niso njihovi člani. In take razsodbe veselo objavlja celo državna tiskovna agencija (STA) in državna televizija (RTV Slovenija). Predsednica častnega razsodišča Ranka Ivelja pravi: „Novinarsko častno razsodišče je formalno res organ Društva novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikata novinarjev Slovenije (SNS), a smo se v razsodišču odločili, da bomo obravnavali vse pritožbe in torej presojali ravnanje vseh, ki nastopajo v vlogi novinarjev in urednikov, četudi niso člani DNS ali SNS.” Po njenih besedah ima razsodišče to pravico po ustavi. Seveda, tudi društvo ljubiteljev praženega krompirja se ima po ustavi pravico izrekati o pečenem krompirčku in pleskavici s kajmakom. Hočem povedati, da se kdorkoli lahko izreka o komerkoli. Tega nikomur, Bog ne daj, oporekam. Težava je le, da na križ pribijajo novinarje, ki sploh niso njihovi člani.

Zadeva z DNS je šla letos še dlje. Sodnik Matjaž Voglar je Reporterju naložil plačilo visoke odškodnine, ker je novinar pisal o utemeljenih sumih nasilja nad zaporniki. Okey, to bi se lahko mirno požrlo, če ne bi bilo njegove (kot državnega uradnika) zares neverjetne obrazložitve sodbe, kjer se je skliceval na kodeks Društva novinarjev Slovenije. Ja, prav ste prebrali; sodnik je plačilo odškodnine utemeljil, da je novinar pri pisanju članka kršil vaš novinarski kodeks. Ne kateregakoli, ampak novinarski kodeks DNS. S tem da dotični novinar sploh ni član DNS.

Predstavljate si zdaj bizarno situacijo. Imamo dve društvi ljubiteljev štiriperesnih deteljic. Prvo domuje v Spodnjih Butalah, drugo v Zgornjih Butalah, kodeksa njunega delovanja sta malodane identična. Toda nekatere razlike vendarle so. Prvo ima v svojem kodeksu zapisano, da morajo biti listi narobejajčasti, drugo pa, da morajo biti eliptični. Potem se najde nek aparatiček, kar sodnik zagotovo je, ki v nekem sporu presodi, da morajo biti listi narobejajčasti, ker je tako pač zapisano v kodeksu ljubiteljev štiriperesnih deteljic Spodnjih Butal. Kristus, tak človek ne najmanj z uma, če ne kaj več. Seveda se Spodnjebutalčanom zdi to super, ker je aparatiček razsodil po njihovem kodeksu, kot se je očitno zdelo častnemu razsodišču DNS super, da je sodnik Voglar proti Reporterju razsodil z uporabo njihovega novinarskega kodeksa. Celo več. Častno razsodišče DNS mirno prenaša dejstvo, da sodna veja oblasti presoja o internih aktih DNS. In na podlagi tega obsoja. Kaj je Voglar postal predsednik častnega razsodišča, pa javnost tega še ve ne? Je mogoče postal častni predsednik razsodišča ali kaj?

Malo daljši uvod sem naredil zato, da bo bralec razumel, kaj DNS pomeni in s kakšnimi ljudmi ima opravka. Predvsem pa, kar bo prebral spodaj. Kajti minuli teden je norost DNS in njegova neizmerna želja, da bi bili razsodniki v vsem, kar zadeva v Sloveniji novinarstva, pripeljala do skrajnosti. Zato so brezobzirno izrabili primer samomora mariborskega ravnatelja, ki si je vzel življenje potem, ko so mediji razkrili in objavili, da je z neko profesorico seksal v prostorih izobraževalne ustanove. Krivi so bili seveda mediji, ki so o tem podrobno poročali, zato so se v DNS čutili poklicane, da si dokončno podredijo novinarski ceh. Da bi bili kar najbolj objektivni, si v celoti poglejmo njihov dopis uredništvom, naj podpišejo nekakšno javno zavezo „za boljše medije“.

Najprej spremni dopis:

Spoštovani odgovorni uredniki in urednice, cenjena programska direktorja.

Mariborska tragedija je vnovič odprla vprašanja o mejah v novinarstvu, uredniškem presojanju, profesionalnih standardih in vplivu komercialnih interesov na etičnost novinarskih praks, zlasti pa o novinarski odgovornosti.

Tragični epilog zgodbe, ki jo je sooblikovalo profesionalno in etično sporno spremljanje v nekaterih medijih, je priložnost in po naši oceni tudi dolžnost, da domislimo in dorečemo, kako bi skupaj prispevali k temu, da slovensko novinarstvo in mediji ne bi bili vedno večkrat, praviloma upravičeno, na zatožni klopi javnosti. Predvsem bi morali sistematično začeti obnavljati načeto zavezništvo z javnostjo.

Čas je, da se v vse bolj kaotičnem medijskem prostoru spet vprašamo, kdo so (lahko) novinarji. Pomembno vlogo pri tem lahko odigrajo uredniki z visoko poklicno in moralno integriteto – tako, da bi sami zapirali pot nesprejemljivim praksam v slovenskem medijskem prostoru.

Nočemo biti generali po tragediji, ki je pretresla vse, dejstvo pa je, da smo razčiščevanje temeljev in trendov v novinarski profesiji prevečkrat odlagali, tako v Društvu novinarjev Slovenije (DNS) kot v uredništvih.

Poskus sprememb ni in ne more biti le projekt DNS, ki ima s tisoč člani sicer nesporno reprezentativnost. DNS lahko ponudi in bo ponudilo strokovno in vso potrebno podporo, toda dvig standardov oziroma dosledno spoštovanje Kodeksa novinarjev Slovenije je delo, ki bi ga morali opraviti skupaj. Zaveze in rešitve za večjo medijsko odgovornost in obnovo medijske kulture bi moral sprejeti vsak član uredništva, tako da bi bile avtomatični del novinarskih in uredniških presoj v medijih.

Odgovorne urednike medijev zato pozivamo k podpisu javnih zavez za boljše medije, ki vključujejo spoštovanje Kodeksa novinarjev Slovenije in objavljanje odločitev Novinarskega častnega razsodišča. Verjamemo, da je to tudi priložnost, da se dogovorimo o stalnem izobraževalnem programu za slovenske novinarje, saj se v vse bolj kompleksnem medijskem svetu, zapletenih odnosih v politiki, ekonomiji in širših družbenih procesih povečuje potreba po obnovi znanja in veščin ter vnovičnem premisleku o izboljšanju ustaljenih praks in pristopov, vendar v redakcijah za sistematične izobraževalne procese največkrat ni denarja.

Spoštovani, v četrtek, 18. decembra, vas ob 11. uri vabimo na DNS, Vošnjakova 8, Ljubljana, na sestanek in podpis javnih zavez za boljše medije, na katerem bi odprli vsa zgoraj omenjena vprašanja in pobude, ki so po našem mnenju pomembno povezani s kakovostjo slovenskega medijskega prostora in ugledom naše profesije. Upamo in verjamemo, da delite ocene o nujnosti razprave in da se boste na naše povabilo odzvali. V priponki vam pošiljamo osnutek javnih zavez za boljše medije.

Prosimo, da udeležbo potrdite na e-pošto generalni@novinar.com ali telefonsko številko 01 426 03 63 najkasneje do srede, 17. decembra.


Lep pozdrav,
Matija Stepišnik, predsednik Društva novinarjev Slovenije
Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča

Nato pa še predlog „javne zaveze za boljše medije“:

Odgovorni uredniki medijev in uredništev,

Novinarsko častno razsodišče in

Društvo novinarjev Slovenije

podpisujemo

JAVNE ZAVEZE ZA BOLJŠE MEDIJE (predlog)

  1. Podpisniki bomo dosledno spoštovali Kodeks novinarjev Slovenije in razsodbe oziroma stališča Novinarskega častnega razsodišča (skupnega organa Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije). Uredništva, ki jih vodimo, bodo razsodbe oziroma stališča NČR objavljala.

  1. Odgovorni uredniki medijev in uredništev se bomo od leta 2015 dalje redno (vsaj trikrat letno) srečevali na sestankih “uredniškega foruma” in razpravljali o profesionalnih in etičnih dilemah ter drugih problemih slovenskih medijev. Strokovno in administrativno podporo bo forumu, ki bo neodvisen posvetovalni forum, omogočilo Društvo novinarjev Slovenije. Po vsakem sestanku bomo odgovorni uredniki javnosti, če bo to potrebno, podali nove zaveze in jih vselej tudi javno objavili.

  1. Društvo novinarjev Slovenije bo na podlagi prakse festivala Naprej/Forward, ki se je izkazala za uspešno, izobraževalne programe za ustvarjalce medijskih vsebin razširilo na vse leto, oblikovalo pa jih bo glede na potrebe slovenskih medijev oziroma uredništev, ki jih bodo ta sproti sporočala oziroma izpostavila na sestankih “uredniškega foruma”.

  1. Društvo novinarjev Slovenije in Novinarsko častno razodišče bosta v enem mesecu po podpisu oblikovala podporno skupino strokovnjakov, ki bodo slovenskim novinarjem in urednikom na voljo za strokovno podporo pri poročanju, pri katerem se s pravico do izražanja srečajo ostale ustavno zagotovljene pravice.

  1. Društvo novinarjev Slovenije bo v okviru projekta Medijsko ogledalo, na svojem spletnem mestu novinar.com izvajalo redni “monitoring” medijskih praks in tako preko relevantnih javnosti zbiralo predloge za okrepitev zavezništva javnosti in medijev.

Skratka, DNS predlaga, da bi pod njegovim nadzorom novinarski ceh imel nek organ, nekakšen svet modrecev, ki bi razsojal, kaj je v novinarstvu prav in kaj ne, kako naj novinarji poročajo. In naprej. Novinarjem nudi celo pomoč pri poročanju. To naj bi počela nekakšna skupina strokovnjakov, (najbrž) razsvetljenih družboslovcev. Pravzaprav to pomeni, da se morajo uredniki in novinarji odpovedati svoji avtonomiji, lastniki pa strateškim usmeritvam medija. Mediji naj bi torej s cenzuro in samocenzuro javnost (bralce, poslušalce in gledalce) branili pred neprijetnimi vsebinami. Kaj so te neprijetne vsebine, bi očitno odločal „uredniški forum“.

Drug komentar ni potreben. Bralec naj si mnenje o zadevi ustvari sam.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico