Matematika, družboslovci in njihov vpliv na gospodarstvo

Značke

Barbara Rajgelj, Društvo novinarjev Slovenije, gender theory, gospodarstvo, levičarski aktivisti, matematika, minimalna plača, teorija spola, Toni Jurjec

Zadnjič sem po naključju naletel na tvit pravnice Barbare Rajgelj, sicer pa znane aktivistka za pravice LGBT in predavateljice na FDV. Objavila je fotografijo rešitve matematične naloge, ki se je glasila: »Mihec je star 4 leta. Njegov očka je devetkrat starejši. Koliko je star očka?« Otrok jo je rešil »4 x 9 = 36« in dal odgovor: »Očka je star 36 let.« Toda namesto treh točk je dobil dve. Učiteljica je popravila račun na »9 x 4 = 36«. Rajgeljeva je komentirala: »Tlačenje možganov v pokrovček od flomastra. ´Ker so taka navodila..´« Večina komentatorjev spodaj ji je dala prav.

Na prvi pogled bi človek rekel, da ima Rajgljeva res prav. Prej bi namreč pričakovali, da se bo zgražala nad besedilom uporabne naloge, češ da je poimenovanje »očka« z »očkom« homofobno in da bi se moral tisti del naloge glasiti: »Njegov starš št. 1 je devetkrat starejši.« Ampak šalo na stran, čeprav bi o teoriji spolov (gender theory) in vseh njenih neumnostih, ki jih prinaša z idejo o dveh spolih kot družbenem konstruktu, lahko razpravljali. Pri matematiki, ki je eksaktna znanost, pa ne moremo (čeprav se denimo Toni Jurjec s tem ne bi povsem strinjal).

Ker gre za besedilno nalogo, kjer je natančno napisano, koliko je star Mihec in kolikokrat je od njega starejši očka, ne more biti nobenega dvoma: pravilen odgovor je lahko samo 9 x 4 = 36, ne pa 4 x 9 = 36. Če učiteljica (ali kdorkoli je že sestavljal to uporabno nalogo) ne bi mislila, da je račun pomemben, bi zahtevala samo pravilen odgovor, ne pa tudi računa, kako je učenec prišel do pravilnega rezultata (zmnožka). Ampak poenostavimo račun: 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4. Kako bi ga napisali kot množenje? 4 x 9 ali 9 x 4? Pravilno bi bilo 9 x 4 (pogovorno: devetkrat po štiri leta), kajti če bi napisali 4 x 9 (pogovorno: štirikrat po devet let), bi to pomenilo 9 + 9 + 9 + 9.

Torej ne gre za »navodila«, ampak »pravila«. Je namreč razlika med množencem in množiteljem, čeprav nekateri pravijo, da je danes popolnoma vseeno, kako se zapiše tak račun. To trdijo celo profesorji matematike. Toda pomislimo samo, da bi bila uporabna naloga drugače sestavljena, se pravi v obratni smeri in bi se glasila: »Imamo račun 9 x 4 = 36. Zmnožek (rezultat) pove, koliko je star očka. Vprašanje se glasi: Kolikokrat je očka starejši od Mihca in koliko je star Mihec?«

Družboslovci bi seveda trdili, da sta odgovora možna dva: ali je Mihec star 4 leta in da je očka devetkrat starejši od njega ali pa je Mihec star devet let in je očka štirikrat starejši od Mihca. Najbrž imajo celo prav, toda za matematike pa bi bil odgovor samo eden in na dlani: Mihec je star štiri leta, očka je devetkrat starejši od Mihca. Ve se, kaj je množenec in kaj je množitelj. No, vsaj mene so tako učili. Zdaj samo čakam, da se bo kdo od levičarskih aktivistov oglasil in oznanil, da so taka matematična pravila družbeni konstrukt, ostanek nekega drugega časa, mogoče celo reakcionarna, klero-fašistična, in da je popolnoma vseeno, ali je pri računu prva številka 4 ali 9.

No, poskusite to pri računalnikih. Poskusite namesto elektronskega naslova janez.novak@comp.si, napisati comp.si@janez.novak. Po logiki družboslovcev bi moral naslovnik elektronsko pošto prejeti v obeh primerih. Pa bi jo res? Ne gre samo za ta primer, ki mogoče ni najboljši (na načelni ravni je), toda gre za pravila, za logiko in njeno zaporedje, da veš, kaj je kaj. Če temu ne bi bilo tako in bi v nekem programu nekdo zapisal 4 x 9 namesto 9 x 4, bi strmoglavila letala, televizorji ne bi delovali, iPhoni bi crkavali, dušebrižniki pa bi bentili nad neoliberalnimi kapitalisti (vse to so proizvodi kapitalizma), da niso natančni.

In potem se čudimo, da državo jemlje vrag. Ker se politiki, ki razmišljajo družboslovno, ne držijo nekaterih osnovnih pravil ekonomije: zapraviš lahko samo toliko, kot imaš; minimalna plača povečuje brezposelnost in revščino; blaginjo državljanov dviguje samo gospodarska rast, ne pa davki; birokratsko vmešavanje na trg s subvencijami je škodljivo; socializem v ekonomiji dokazano ne deluje; itn. Še bi lahko naštevali, pa ne bi pomagalo.

Svoboda govora je ali pa je ni, vmesne poti ni

Značke

Alah, Ašraf Fajad, Lucija Šikovec Ušaj, Naomi Klein, Raif Badavi, Savdska Arabija, sovražni govor, svoboda govora, Thomas Piketty

Evropski levičarji, progresivci vseh vrst, od mavričnih altruistov do „gender theory“ alkimistov, tokrat zbranih okoli pisateljev in Amnesty Internationala, so zadnje tedne v strašni zagati. Od kar so v Savdski Arabiji na smrt z obglavljenjem obsodili palestinskega pesnika Ašrafa Fajada, so nekako izgubili kompas, saj je primer do konca razgalil njihovo dvoličnost. Fajad je bil namreč obsojen blasfemije, ker je preklinjal Alaha in preroka Mohameda, že pred meseci pa je bil pisatelj Raif Badavi kaznovan z udarci z bičem in zaporom, ker je propagiral liberalizem in zagovarjal svobodo govora. Ja, prav ste prebrali. Medtem ko evropski levičarji (vključno s slovenskimi) po Evropi preganjajo sovražni govor zoper islam in muslimansko vero ter celo predlagajo, da bi bila blasfemija kazniva, uporabljajo druga merila za Savdsko Arabijo. Samo spomnite se, kako je bil na primer poskus sežiga Korana pred parlamentom označen za sovražni govor, za napad na islam in muslimane. In kar sta storila Fayad in Badavi je načeloma enako – napadla sta islam, o njem nista govorila z izbranimi besedami, ampak sta mu namenila ostro kritiko.

Drage moje, dragi moji, svoboda govora je ali pa je ni. Vmesne poti, polovičarstva pač ni. Ne more nekaj, kar naj bi bilo v Savdski Arabiji napad na svobodo govora, v Evropi nato veljati za sovražni govor. Svoboda govora je absolutna človekova pravica, neodtuljiva, eden največjih dosežkov na področju človekovih pravic. Svobodo govora je prinesel liberalizem, da ne zapišem liberalni kapitalizem, se pravi sistem, ki ga levičarji na zahodu prezirajo, sistem, po katerem v svojih knjižnih uspešnicah tolčeta tako Thomas Piketty kot Naomi Klein, sistem, za katerega isti ljudje, ki se zgražajo, da je bil Raif Badavi zaradi njegove propagande kaznovan, na stari celini obrnejo ploščo in pravijo, da povzroča revščino, neenakost, vojne, da je nekaj zelo zlobnega.

Sploh me ne zanima, kako se bodo levičarji izmazali iz te godlje. Najbrž se bodo, ker so mojstri obračanja besed in sprenevedanja, podporo imajo v mainstream medijih. Lahko pričakujemo celo, da bo kapitalizem kriv za obsodbi Fajada in Badavija. Še več. Mogoče bo kriva celo svoboda govora v Evropi, ki jo je treba omejiti. Tiho so tudi evropski muslimani, vključno s slovenskimi. Noben si ne drzne obsoditi savdskega režima. Seveda, ko pa je Savdska Arabija (skupaj s Katarjem, kjer je režim podoben) glavni financer evropskim muslimanov. Denar pa ne smrdi. Očitno tudi v islamu ne.

Dobro je danes povedala na okrogli mizi najvplivnejših pravnikov povedala odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, ko je govorila, kje se konča svoboda govora in začne sovražni govor. Meja med obema je po njeni oceni tam, kjer „nehajo govoriti levičarji in kjer začnejo govoriti desničarji“. “Dokler govori levica, gre za svobodo govora, ko začne govoriti desnica, pa svobode govora ni več,” je povedala o dvojnih merilih levice.

Andrej Rozman Roza: Kultura ni zaradi umetnikov, ampak zaradi potrošnikov

Značke

Andrej Rozman Roza, davkoplačevalci, kultura, Odmevi, prosti trg, TV Slovenija, umetniki, umetnost

Da znajo tudi nekateri umetniki zdravo-razumsko razmišljati in da se zavedajo, da morajo s kulturo zaslužiti na trgu, ne pa živeti na račun davkoplačevalcev, je dokazal Andrej Rozman Roza. Takole je dejal na Odmevih (TV Slovenija):

»V Sloveniji imamo težave s popularno kulturo. Pač smo se razvili tako, da se je kultura zelo hitro navezala na politiko. (…) Pri nas je kultura zelo subvencionirana in zelo malo na trgu in temu primerno je tudi toliko manj usmerjena v popularnost in tudi bolj odvisna od strokovnjakov in kritikov, ki na nek način določajo količine denarja za kulturo. (…) Trg je pa majhen in imamo šibko popularno kulturo. Zato bi se morali kot država, gospa ministrica naj se zamisli nad tem, da enostavno je treba narediti en sistem, kako bomo s kulturo zadovoljevali potrebe potrošnikov kulture, ne pa umetnikov. Pri nas je kultura razvita tako, kot da imamo kulturo zaradi umetnikov, ampak kultura je zaradi naroda in ta narod da zaradi naše politike premalo feedbacka, da kultura dobi malo zrcala nazaj, zato imamo tudi družbo bolj razsuto.«

Podnebna konferenca v Parizu: izguba časa in potrata davkoplačevalskega denarja

Značke

Afrika, Columbia, davkoplačevalci, divje živali, državna lastnina, EPI, Forbes, Inštitut Adama Smitha, IPRI, Lars Christensen, okolje, podnebna konferenca, Yale, zasebna lastnina

Da je zasebna lastnina bolj učinkovita kot državna, družbena ali javna, kakorkoli jo že imenujemo, je bilo že večkrat dokazano, čeprav levičarji tega ne razumejo ali pa nočejo razumeti. To velja tudi za področja, za katera se zdi, da bi država vendarle bolje upravljala z njimi kot zasebniki. Recimo za divje živali. Pisal sem že, da so bili bizoni v ZDA na robu izumrtja, ko pa so zanje lahko začeli skrberti tudi zasebniki, se je njihovo število povečalo. Leta 1990 je bilo v javni lasti 25.000 bizonov, v zasebni pa kar 250.000. Podobno se je zgodilo v Afriki. V Keniji, kjer so prepovedali, da bi zasebniki imeli v lasti slone, se je njihovo število zmanjšalo s 65 tisoč na 19 tisoč, v Zimbabveju, kjer so lahko zasebniki povsem legalno skrbeli za slone in z njimi trgovali, se je število povečalo s 30 tisoč na 43 tisoč. Skratka, zasebna lastnina vodi k racionalnemu izkoriščanju tega, kar lastnik ima. Je enako tudi z onesnaževanjem? So podnebne spremembe posledica zasebne ali državne lastnine?

No, 21. podnebna konferenca v Parizu, kjer so se zbrali vsi, ki naj bi na tem svetu nekaj pomenili, ni prinesla nič novega: svoboda posameznikov se bo še zmanjševala, omejitve bodo še večje, za raziskave podnebja bo šlo še več davkoplačevalskega denarja, centralizacija bo večja. Če ste dobro poslušali in brali poročila, ste lahko opazili, da je bilo le malo besed namenjeno podnebju, večina pa regulacijam, omejitvam, strožji zakonodaji in seveda, ne povečanju, ampak mega povečanju sredstev. Revija Forbes je leta 2011 objavila podatek, da je histerija zaradi globalnega segrevanja ameriške davkoplačevalce od leta 2003 do leta 2010 stala 106,7 milijarde dolarjev, danes naj bi samo ameriška vlada za to področje namenila okoli 35 milijard dolarjev na leto, do leta 2020 naj bi se vsota povečala na fantastičnih 100 milijard dolarjev. Nekateri pa na račun tega zelo dobro živijo, kot na primer profesor Jagadish Shukla.

Ampak pustimo zdaj to, oglejmo si rajši zapis danskega profesorja ekonomije Larsa Christensena, sicer sodelavca londonskega Inštituta Adama Smitha. Ob rob pariške konference je objavil analizo, s katero dokazuje, da države, ki bolj ščitijo zasebno lastnino tudi manj onesnažujejo okolje. Primerjal je namreč dva indeksa: indeks zaščite okolja (EPI), ki ga objavljata univerzi Yale in Columbia, ter indeks zaščite lastninskih pravic (IPRI). Christensen ugotavlja, da sta indeksa v medsebojni korelaciji, kar pomeni, čim bolj so zaščitene lastniske pravice, večja je skrb za okolje, in obratno. Povedano drugače. Podobno kot pri divjih živali je tudi pri varovanju okolja zasebna lastnina bolj odgovorna do planeta kot državna intervencija. O čem takem se seveda v Parizu niso pogovarjali, so pa sodelujoči, ki so v francosko prestolnico pripotovali z letali, samo za konferenco v zrak spustili 0,3 milijona ton CO_2. Številne pa so bile tudi delegacije različnih držav. Samo kanadska je štela več kot 350 ljudi, davkoplačevalci so se držali za glavo, stroški so šli v milijone.

Sicer tekst danskega ekonomista Christensena lahko preberete tukaj: Coase was right – the one graph version.

Afriški diplomat: Migranti so kot podgane, ki pustošijo po evropskih mestih

Značke

Evropa, migracije, migranti, migrantska kriza, Serge Boret Bokwango

„Čutim globoko jezo in sram, ko sem soočen s temi afriškimi priseljenci, ki se obnašajo kot podgane, ki pustošijo po mestih.“ Teh besed o migrantih ni izrekel kakšen rasist ali ksenofob, ampak Serge Boret Bokwango, diplomat iz Konga.

Nekateri evropski mediji so se ob migrantski krizi spomnili besed afriškega diplomata Serga Boreta Bokwanga, ki jih je kot član delegacije Konga pri Združenih narodih v Ženevi izrekel leta 2011. Po njegovo Južna Italija ne sprejema le umazanijo s severa, ampak tudi tisto iz Afrike, se pravi afriške priseljence, ki postajajo ulični prodajalci in berači po evropskih ulicah.

„Afričani, ki se jih lahko videl v Italiji, medtem ko prodajajo, medtem ko se prostituirajo, predstavljajo umazanijo Afrike. Ti ljudje, prodajalci na plažah in po ulicah, na noben način ne predstavljajo Afričane, ki živijo v Afriki in se borijo za obnovo in razvoj svojih držav. Ob upoštevanju tega se sprašujem, zakaj Italija in druge evropske države in arabske države dovolijo in tolerirajo prisotnost teh posameznikov na njihovih nacionalnih tleh,“ je dejal afriški diplomat in dodal:

„Čutim globoko jezo in sram, ko sem soočen s temi afriškimi priseljenci, ki se obnašajo kot podgane, ki pustošijo po mestih. Čutim globoko jezo in sram vis-à-vis afriških vlad, ki spodbujajo množično odhajanje njihovih smeti v Italijo, Evropo in arabski svet.“

Pravica do posesti orožja je pravica do samoobrambe

Značke

množično streljanje, orožje, svoboda, varnost

Po streljanju v San Bernardinu v Kaliforniji, v katerem je bilo 14 ljudi ubitih, 21 pa ranjenih, so ameriški mediji poročali (New York Times, Washington Post, Boston Globe, CBS News, MSNBC in Newsday), slovenski pa nekritično povzemali, da je bilo kalifornijsko streljanje 355. množično streljanje letos. To naj bi bil tudi razlog, da se v ZDA končno omeji pravica dostopa do orožja. Nekaj zadev tukaj nikakor ne drži. Prvič, po definiciji FBI je bilo samo 21 streljanj takih, ki bi jih lahko opredelili kot množična streljanja. Drugi, za množična streljanja in umore s strelnim orožjem ni kriva liberalna zakonodaja. In tretjič, marsikatero množično streljanje bi preprečili, če bi bile žrtve oborožene.

Slednje pomeni, da ima posameznik pravici do samoobrambe, če je napaden. Še posebej velja za primere kot je bil pariški pokol oziroma teroristični napad ali zadnje množično streljanje v Kaliforniji. Ne gre za to, da bi zatajila policija, ampak za to, da policija v teh primerih preprosto ni dovolj hitra, da bi prišla na prizorišče streljanja. V takih primerih je edina možnost, da ostanete živi, samoobramba. To pa država državljanom odreka, čeprav gre za temeljno človekovo pravico, ki obstaja že od pamtiveka. Kar pomeni, da se lahko tudi oborožijo. Toda država jim tega ne pusti. Tako imamo na eni strani državo, ki je lahko oborožena in s strelnim orožjem ukrepa proti svojim državljanom po svoji presoji, po drugi strani pa država državljanom preprečuje, da se oborožijo in sami branijo svoje premoženje in življenje.

Kot dokaz, da ima država prav, uradniki in politiki navajajo prav množična streljanja. Zdaj pa poglejmo nekaj primerov, ko so množične pokole s še več žrtvami ustavili ravno oboroženi posamezniki, ki bi lahko postali žrtve. Pa niso. Ker so bili oboroženi in niso oklevali, da bi rešili življenje drugih in svoje življenje.

Pearl High School, 1. oktober 1997

Potem ko je Luke Woodham zabodel svojo mater, je z orožjem krenil proti svoji srednji šoli. Ubil je dve dijakinji, sedem jih je ranil. Preiskovalci so ugotovili, da bi bilo žrtev še več, če ga ne bi s svojo polavtomatsko pištolo kalibra .45 ustavil Joel Myrick.

Parker Middle School, 24. april 1998

Na šolski ples je 14-letni Andrew Jerome Wurs prišel oborožen s pištolo kalibra .25. Med plesom je začel streljati, enega učitelja ubil, drugega ranil, prav tako je ranil dva sošolca. S svojo puško ga je ustavil James Strand, lastnik banketne dvorane.

Appalachian School of Law, 16. januar 2002

Na pravno fakulteto je vdrl nekdanji študent Peter Odighizuwa, takrat 43-letni Nigerijec, ter ubil dva profesorja in enega študenta, tri druge ranil. Nadaljnji strelski pohod sta mu preprečila Tracy Bridges in Mikael Gross. In namesto, da bi se jima fakulteta zahvalila, da sta preprečila še večji pokol, sta izgubila pravico do nošnje orožja, saj je fakulteta prostor, kjer je orožje prepovedano.

New Life Church, 9. december 2007

Dva vernika Cerkve novega upanja sta bila ubita, trije pa ranjeni, ko je strelec na njih odprl ogenj. Na srečo je bila tam Jeanne Assam, ki je zgrabila svoje osebno strelno orožje, vrnila ogenj in ubila strelca. Predsednik George W. Bush jo je odlikoval.

New York Mills AT&T Store, 27. maj 2010

V trgovino AT&T je prišel 79-letni moški. V žepu je imel pištolo in seznam zaposlenih, ki jih je nameraval ubiti. Uspelo mu je enega raniti, ker je medtem Donald J. Moore potegnil svojo osebno orožje in moškega ubil.

Palms, Internet Caffe, 28. avgust 2012

Tukaj pa so lahko ogledate posnetek z video kamer, kako je 57-letni moški preprečil oborožen rop in množični poboj. Enega zlikovca je ranil in je kasneje umrl, drugi je pobegnil. (VIDEO) Na temu VIDEU pa si lahko pogledate nekatere najbolj odmevne primere, ko so oboroženi državljani opravili tisto, kar bi morala policija.

Mystic Strip Club, 11. januar 2014

Potem ko mu varnostniki niso dovolili vstopa v lokal, se je Thomas Elliott Hjelmeland vrnil s pištolo, na sebi je imel masko za noč čarovnic. Vdrl je v klub in začel streljati. Jonathan Baer izvlekel svojo skrito pištolo in ubil Hjelmelanda. Pozneje je na svojem facebook profilu zapisal, da pištolo vedno nosi s seboj in jo bo še naprej, vendar upa, da mu jo nikoli več ne bo potrebno uporabiti.

Austin, Texas Construction Site, 30. april 2014

Nekdanji delavec je ves besen prišel na gradbišče in začel streljati na sodelavce. Delovodja je izvlekel svojo pištolo in preprečil pokol.