Aktivisti LGBTQ kot teroristi

Značke

CitizenGO, družina, Hatze Oir, Ignacio Arsuaga, LGBT, LGBTQ, svoboda, svoboda govora, teroritem, Španija

Večkrat sem pisal o svobodi govora kot tisti vrednoti, za katero se je vredno boriti, a žal gre vse v smeri, da jo ne samo v Sloveniji, ampak tudi na ravni Evropske unije, v imenu nekih lažnih »novodobnih« vrednot popolnoma zatrejo. Opisal bom primer iz Španije, kjer organizacija Hazte Oir, članica skupine organizacij CitizenGO, prosi za pomoč pred nasiljem aktivistov tamkajšnje LGBTQ skupnosti, ki so oprali možgane celotni politični eliti in tudi policiji. Člani organizacije, ki se borijo za ohranitev in zaščito življenj, družine in človekovih pravic, so namreč v zadnjih dneh izpostavljeni ne samo verbalnemu in psihičnemu, ampak tudi fizičnemu nasilju.

Zgodbo je objavila hrvaška sestrska organizacija CitizenGO, gre pa takole. V Španiji obstajajo občinski zakoni, ki šolam (tudi v nižjih razredih osnovne šole in vrtcih) nalagajo obvezno poučevanje teorije spola (gender theory). Ti zakoni omogočajo raznim LGBTQ skupinam, da prihajajo na šole, predavajo in tudi praktično prikazujejo seksualnost in različne spolne identitete. Grozljivo je, da starši otrok tega ne morejo preprečiti, saj so lahko kaznovani.

V takih okoliščinah je ena od skupin, ki propagira transeksualnost, izvedla medijsko kampanjo, ki na javnih krajih prikazuje otroke, ki se držijo za roke. To ne bi bilo nič spornega, če ne bi bili prikazani tudi dečki v vaginami in deklice s penisi. Slogan akcije je bil: »Obstajajo deklice s penisi in dečki z vaginami. Preprosto, tako je.«

Čez nekaj tednov je organizacija Hatze Oir oblasti zaprosila za kampanjo, ki je bila nasprotje prejšnji. Na javnih mestih so objavili plakate s sloganom: »Dečki imajo penise. Deklice imajo vagine. Ne pustite se zavesti! Če si rojen kot moški, si moški. Če si rojena kot ženska, boš tudi v prihodnje ženska.« Podjetje, ki se ukvarja z oglaševanjem, je zavrnilo, da bi plakate nalepili na njihova plakatna mesta, zato je Hatze Oir s svojim sloganom polepila avtobus, ki je vozil po Madridu. Trajalo je samo nekaj ur, da so se skrajni levičarji in aktivisti LGBTQ razbesneli.

Takoj so se organizirali, začeli žaliti po dolgem in počez, po družbenih omrežjih so grozili (v Španiji LGBTQ osebki izgledajo takole, takole in takole). Politiki in mediji so se odzvali neverjetno hitro ter organizacijo Hatze Oir obtožili transfobije, homofobije, razpihovanja nestrpnosti, nasilja in sovražnega govora. Člani skupnosti, ki se borijo za družino in svobodo govora, so bili deležni vseh vrst groženj, tudi s fizičnim nasiljem. LGBTQ teroristi so objavili fotomontažo, kako bodo zažgali avtobus, kar nekaj mestnih svetov je napovedalo ostre kazni za organizatorje, če bo avtobus začel voziti tudi po njihovih občinah.

LGBTQ hekerji so napadli strežnik CitizenGO, najhujše pa je bilo, ko so posebne enote policije v Madridu po posebnem ukazu župana (in komunista) Manuela Carmena obkolile avtobus in ga za 24 ur zaplenile, hkrati pa so dopustili, da so se LGBTQ teroristi znesli nad avtobusom in ga popisali. Nalog sodišča za zaplembo je prišel šele naslednji dan, okrožni tožilec pa je zahteval, da mora Ignacio Arsuaga, predsednik CitizenGO, za štiri leta v zapor zaradi razpisovanja sovraštva. Organizacija CitizenGO je bila prisiljena, da spremeni napis na avtobusu. Del napisa so prekrili z napisom »cenzurirano«, avtobus so preimenovali v #FreeSpeechBus, svoj kombi pa opremili s sloganom: »Ali imajo dečki penise?«

Policija je ustavila tako avtobus kot kombi in kaznovala voznika, toda kljub temu so še naprej vozili po Madridu in celo organizirali zborovanje za svobodo govora. O avtobusu je tvitnila celo Chelsea Clinton, hčerka nekdanjega predsednika Billa Clintona in poraženke na ameriških volitvah Hillary Clinton. Zapisala je: »Prosim, ne pripeljite te avtobuse v ZDA (ali kamorkoli drugam).«

V CitizenGO so zapisali, da so razkrili namene LGBTQ skupnosti in dokazali, da se proti njihovi škodljivi ideologiji lahko borijo. Pravijo, da kljub grožnjam s smrtjo ne bodo odnehali. Pozivajo različna mesta po Evropi, naj jih povabijo in jih bodo s svojimi avtobusi obiskali – v imenu svobode govora in normalnosti.

 

 

Advertisements

Pravica do (rasne) diskriminacije

Značke

diskriminacija, Haley Bennett, Katkapital, Leslie Jones, levičarji, rasizem, svoboda, svoboda govora, človekove pravice

Priznam, naslov je provokativen. Besedi »rasne« v oklepaju bi se z lahkoto izognil. Pa tega nisem storil. Z namenom sem jo postavil tja, in to v povezavi z diskriminacijo. Zakaj?

Diskriminiramo vsak dan. Ko v trgovini vzamemo jogurt Ljubljanskih mlekarn, namesto tistega Celjskih mlekarn, diskriminiramo; če imamo rajši filme, kjer igra Haley Bennett kot pa Leslie Jones, diskriminiramo; če nam je nogomet ljubši od košarke, diskriminiramo; če dijak posodi učbenik Pirančanki in ne Ljubljančanki, diskriminira; če si človek za prijatelja izbere Evropejca in ne Arabca, diskriminira. In tako naprej. Načeloma je vsaka naša odločitev diskriminacija. In ravno zato je diskriminacija pravica, da se človek svobodno in brez prisile odloča. Torej, človek se svobodno odloča, s kom se bo družil in s kom ne, kaj bo kupil in kaj ne bo, komu bo dal prednost in komu ne. Diskriminacija je torej del vsakdanjika slehernika, ki lahko diskriminira na katerikoli osnovi. In tega ni dolžan nikomur pojasnjevati. Za razliko od države, ki ne more in ne sme diskriminirati nikogar, saj vladavina prava pomeni, da so vsi, ne glede na raso, veroizpoved ali spol, enaki pred zakonom. Državo poudarjam zato, ker sta za rasizem (kar naj bi rasna diskriminacija pomenila) potrebna sovraštvo in (politična) moč.

Težava je, to se je pokazalo tudi ob nedavnem svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji, da želijo levičarski aktivisti povsem pomešati sfero države s sfero zasebnikov in njihovih medsebojnih odnosov. Če morajo biti na ravni države pred zakonom vsi enaki, tega posamezniku v odnosu z drugimi posamezniki ni treba upoštevati. Lahko diskriminira. Če si nekdo prijatelje izbira med Slovenci izključno zato, ker ne mara Balkancev, črncev ali Arabcev, je to njegova diskrecijska pravica. In obratno. Ni sicer družbeno korektno in sprejemljivo, kar pa ne spremeni dejstva, da ima to pravico. Nihče namreč ne more nikogar prisiliti, da bi bil s kom prijatelj, če tega ne želi. A kljub temu ob levičarskih aktivistov dobi opazko, da je rasist. Zakaj že? Ker se ne mara družiti z nekom, ki mu ni všeč? Vsak človek ima pravico do tovrstne diskriminacije, kar izhaja iz temeljnih človekovih pravic, ki svobodnemu posamezniku omogočajo, da se svobodno odloči, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka.

Zaradi demoniziranja pravice do diskriminacije pridemo lahko do absurdnih situacij. Predstavljate si, kot to dobro opisuje bloger KatKapital, da imate vrečko bonbonov. Vi ste jo kupili, zato so bonboni vaši. Odprete jo in bonbone ponudite nekaterim ljudem, drugim pa ne. Nekateri so vam antipatični, drugi imajo umazane roke, tretji niso vaše vere, četrti imajo od vas drugačno barvo kožo. Mogoče pa ste zjutraj le vstali z levo nogo, kar je vplivalo na to, da bonbonov ne razdelite vsem. Zdaj se postavlja vprašanje: Ali imate vi pravico, da z bonboni, ki ste jih kupili in so vaša lastnina, svobodno razpolagate in jih delite tako, kot se vam zdi prav? Predstavljate si, da oseba, ki ji niste dali bonbona, pokliče policijo, češ da jo diskriminirate. In ko pride policist, vas vpraša, zakaj ste nekaterim ponudili bonbone, drugim pa ne. Na podlagi vašega odgovora bo nato presodil, ali je vaša diskriminacija pravična (vstali ste v levo nogo) ali nepravična (bonbona niste dali črncu). Zaradi slednjega vas očitno lahko še strpa v marico in končate v zaporu. Se vam ne zdi tak scenarij popolnoma bizaren? Toda ravno tako razlikovanje zagovarjajo protirasistični aktivisti, namreč da se mora posameznik, če oni presodijo, da je nepravično diskriminiral, zagovarjati zaradi svojih povsem legitimnih odločitev.

Poglejmo si tržišče. Lastnik trgovine v črnski četrti kot prodajalca ne bo nikoli zaposlil belca. Zakaj? Ker črnci ne bodo več kupovali pri njem in bo propadel. Zato bo imel med zaposlenimi same črnce. In obratno. Lastnik trgovine v pretežno belski četrti ne bo nikoli zaposlil črnca. Ravna diskriminatorno? Seveda. Je rasist? Mogoče. Toda v medosebne odnose zasebnikov se država nima kaj vpletati, v primeru lastnikov trgovin v dveh različnih četrti bo presodil trg. Če bodo kupci menili, da je eden od lastnikov diskriminatoren, pri njem ne bodo več kupovali. Lastnik bo hitro prišel na slab glas in bo prisiljen, da nekaj spremeni. Če ne bo, bo propadel.

Če potegnem črto. Vsakdo ima pravico, da diskriminira. Gre za pravico, da človek svobodno odloča, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka, s kom želi delati in s kom ne, komu bo dal bonbone in komu ne. In se za te odločitve nima komurkoli za karkoli opravičevati.

Koga moti alt-right?*

Značke

Alt-Right, desnica, EU, Evropska unija, Marine Le Pen, Milan Kučan, Milan Zver, Nye Borgerlige, Pernilla Vermund, SDS, svoboda govora

Pernilla Vermund je privlačna 41-letna blondinka. Izredno inteligentna in nadarjena Danka, po izobrazbi arhitektka, je bila dolgo članica ljudske stranke, danes je na čelu alt-right, Nove desnice (Nye Borgerlige). Zato, ker so konservativci iz dežele Andersena postajali vse bolj socialdemokratski in so se odmaknili od tradicije. Vzrok za vzpon danskega alt-right gibanja torej ni bila levica, ampak je to reakcija na vsegliharsko ravnanje mainstream desnice.

Podobno je v ZDA, Franciji, Nemčiji in tudi Sloveniji, kjer organizirane grupacije (še) ni, je pa alt-right scena na družbenih omrežjih vse glasnejša in vplivnejša. Mesece je odkrito simpatizirala s SDS, ki jo je dojemala kot »dobro« stranko, ki zmore in obeta, zanjo je prestrezala najbolj grobe, nizkotne in osebne levičarske napade. A le do preteklega tedna, ko je glasovanje evroposlancev SDS o imuniteti Marine Le Pen zadevo zasukalo; evropska EPP, kamor spada tudi SDS, je še enkrat več »načelno« dokazala, da sodeluje pri subverziji Evropejcev ter se je pri utišanju političnega nasprotnika pripravljena (pod krinko skrbi za EU) pridružiti Sorošovi evropski levici. In ko gre za svobodo govora, misli in združevanja, boju proti islamizaciji Evrope in plenilskim hordam iz Afrike, ne, takrat za alt-right ni kompromisa. Še posebej zato, ker je sodobni Ivani Orleanski nek novinar očital retoriko ISIS, Le Penova pa mu je vrnila z nazornimi fotografijami usmrtitev »nevernikov«. In se znašla v preiskavi. Evropska mainstream desnica ji je odrekla podporo, alt-right se ji je postavila v bran.

Ko smo objavili, kako so glasovali slovenski evroposlanci (in podatek, da so septembra 2015 dvignili roke za migrantske kvote), se je vsulo in po Reporterju in po alt-right. Milan Zver je pisal o »nepomembnem dogodku«, ki ga je Le Penova »spremenila v pravi cirkus«. In da je v Sloveniji »dobila simpatije (…) v krogu nastajajoče skrajne desnice«, ki opravlja umazano delo za tranzicijsko levico. Skratka, alt-right so podtaknjenci Murgel, ki podpirajo razpad EU. Desnica je tako dokazala, da ničesar ne razume. Prvič, da je največja nevarnost za staro celino islam, in drugič, da EU ni edina možnost povezovanja evropskih narodov, ki lahko sodelujejo in med seboj svobodno trgujejo tudi kot suverene nacionalne države, za varnost pa skrbi zveza Nato. EU, kakršna je zdaj, pa je zrasla v željo elit, da postane tvorba z nadnacionalno vlado. Tem (norim) idejam so se pridružile etablirane slovenske desne grupacije. S svojim ravnanjem so čez noč postale tista zmerna in žlahtna desnica, o kateri je govoril Milan Kučan, ki lahko zdaj s kokicami in Coca Colo mirno obsedi na kavču. Dan, ko sta trčili SDS in alt-right, je bil dan za zgodovino.

*Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter.

Kako trošimo denar?

Značke

denar, Free to Choose, Milton Friedman, potrošnja

Milton Friedman je v knjigi Free to Choose in kasneje v kratkem videu obrazložil štiri načine porabe denarja glede na lastnika denarja in končnega uporabnika.

Prvi način: Poraba svojega denarja za sebe

Ko trošimo svoj denar za sebe, smo na eni strani spodbujeni, da izberemo nekaj, kar ustreza našim potrebam, po drugi strani pa iščemo kakovost. Povedano drugače. Trudimo se, da za naš denar dobimo najboljše izdelke po najnižji ceni.

Drugi način: Poraba svojega denarja za druge

Ko trošimo svoj denar za druge, skušamo ravnati gospodarno. Želimo kupiti kar najbolj poceni izdelek, a ne vemo, kakšne so v resnici želje in potrebe osebe, ki mu izdelek kupujemo. Glede na to, da imamo posamezniki različne okuse in preference, kakšno vrednost bo imel izdelek, ki ga kupujemo, za osebo, ki mu je izdelek namenjen.

Tretji način: Poraba tujega denarja za sebe

Ko trošimo tuj denar za sebe, želimo kupiti najbolj kvaliteten izdelek, ki bo najbolj odgovarjal našim potrebam, a hkrati nimamo prav nikakršnega motiva, da bi upoštevali tudi ceno izdelka. Glede na to, da top ni naš denar, nimamo motiva, da bi iskali resnično value for money, ampak je bolj verjetno, da bomo za izdelek porabili več denarja, kot bi ga, če bi trošili svoj denar.

Četrti način: Poraba tujega denarja za druge

Ko trošimo tuj denar za druge, nimamo prav nikakršnega motiva, da bi ravnali gospodarno in da bi gledali na kvaliteto.

Najbolj učinkovita poraba denarja je seveda, ko trošimo svoj denar za sebe, najmanj učinkovita pa takrat, ko trošimo tuj denar za druge. Socialistom in drugim levičarjem, kar lahko opažamo tudi v Sloveniji, je najbližje trošenje tujega denarja za sebe, ampak tega, kakopak, ne bodo povedali naglas.

Tukaj si lahko ogledate Friedmanovo shemo.

Evropejci se ne bomo več opravičevali in umikali!

Značke

Evropa, islamizacija, Kai Murros

Pred letom dni sem objavil govor finskega intelektualca Kai Murrosa. Zaradi aktualnosti ga objavljam še enkrat:

»Črni oblaki se zgrinjajo nad Evropo. Elita je Evropo popolnoma izdala tujcem. Razsežnosti te zarote so brez primere v zgodovini človeštva. Vladajoča elita se je izkazala kot koruptiven lakaj globalnega kapitalizma. Ti visoko cenovni paraziti so Evropejcem ukradli preživetje, zemljo, prihodnost in samozavest. Ti prostituti korporacijskega sveta so Evropo izpostavili neskončnemu divjanju brutalnih beračev in Evropejcem odvzeli vsakršno možnost obrambe. Postali smo nemočni, izgubili smo nadzor nad svojimi življenji, odrekli so nam naše mesto v svetu in naš duh upada. Kar je bilo nekoč naše, nam je bilo odvzeto in dano pohlepnim tujcem, kar smo nekoč imeli za svetinjo, temu se arogantni vsiljivci posmehujejo, kar nam je bilo nekoč poznano, je zdaj degenerirano v nekaj neznanega in grozečega.

Desetletja so bile generacije Evropejcev vzgajane, naj sovražijo sami sebe, da čutijo uničujočo krivdo belega človeka. Evropejci so bili ves čas opominjani, da se lahko za grehe svoje civilizacije odkupijo s samouničevanjem. Smrt Evrope je postala dnevna moda, naš propad simbol napredka, razpad tradicionalne Evrope pot naprej, plenilska invazija proti Evropi so najnovejši trend, sovraštvo samega sebe je postalo gotov znak intelektualnega razmišljanja. Pozvani smo, da praznujemo fizičen, intelektualen, kulturen in duhoven kolaps naše civilizacije.

Oprali so nam možgane, da verjamemo, da je kolaps neizogiben in da je zakon narave, da izumremo in da barbarske horde pred našimi vrati zmagajo. Pod krinko liberalizma, humanizma in demokracije so Evropejce prepričali, naj storijo etnični samomor. Rasa, ki je dosegla tako veliko in preživela, je bila preslepljena, da sama pozdravlja svoj padec in da aktivno poseže po ukrepih, da bi postali tujci na svoji zemlji. Priča smo najbolj zlobni in kruti zaroti v zgodovini človeštva, zaroti zamenjave Evropejcev, sistematični kampanji izbrisa Evropejcev s socialnim degradiranjem ljudstva ter potem z mentalno in fizično retardacij paralizirati možnost ljudstva, da se upre. Priča smo zastrupljanju prav tistega biološkega porekla, kjer so rasla dobra dela preteklosti zato, da čredo kastrirancev na koncu lažje potolčejo do smrti. Nekoč je bila ponosna rasa bojevnikov, obrtnikov in raziskovalcev.

A vendar, kakor gre razkroj naprej, bo kruta realnost življenja Evropejce prisilila, da odprejo oči. Pokazali jim bomo, naj cel svet ve, da Evropejci zavračajo smrt. Naj bo jasno vsem, da se Evropejci ne bodo več opravičevali in da se ne bodo več umikali. Šli bomo dlje kot kadarkoli prej.«

Ko (tudi) športni komentatorji RTV SLO trosijo socialistične neumnosti

Značke

Grčija, olimpijske igre, RTV Slovenija, Sarajevo, socializem, Urban Laurenčič, Švica, šport

Slovenija spada med države, kjer se je do leta 1990 (v okviru Jugoslavije) eksperimentiralo z norimi idejami Karla Marxa, a tudi za zadnje četrt stoletja, od kar smo samostojni in država vsaj na deklarativni ravni priznava tržno gospodarstvo, ne moremo reči, da imamo ekonomsko svobodo brez državnega intervencionizma. Kar najbolj skrbi, je socialistična miselnost, ki je še vedno globoko zakoreninjena v (pod)zavesti. Če bi šlo za posamezne politike, bi človek še zamahnil z roko, češ da gre za eksotične komuniste; klovne pač rabi vsaka družba. Težava je, da ortodoksno levičarstvo širi tudi nacionalna televizija, in to med športnimi prenosi.

Nedvomno je Urban Laurenčič eden naboljših športnih komentatorjev v Sloveniji, v alpskem smučanju mu najbrž ni para, ampak, za božjo voljo, naj se drži rajši športa, kjer je prava enciklopedija, in naj ne deli nasvetov iz ekonomije, če je ne razume. S tem namreč zavaja gledalke in gledalce. Ne vem, če ste slišali, kaj je dejal tik pred začetkom veleslaloma v Kranjski Gori. Potem ko je razglabljal, kako gostoljubni so organizatorji Pokala Vitranc, ki so namestitev plačali vsem tekmovalcem, čeprav jim tega ne bi bilo treba, je za primerjavo dal Švico, kjer so stiskaški, saj tega nikoli ne bi naredila, čeprav je zelo bogata država. Seveda. Švicarji tega ne bi nikoli naredili. In ravno zato, ker so varčni in pri organizaciji takih ali drugačnih dogodkov gledajo na vsak frank, je Švica ekonomsko najbolj svobodna (neoliberalna) država v Evropi, po kupni moči na prebivalca pa zaostaja le za Lichensteinom, Luksemburgom in z nafto bogato Norveško. Povedano drugače. Ravno zaradi take miselnosti in ravnanja so bogata država.

A Laurenčič ni edini. Ko je slovenska rokometna reprezentanca pred meseci igrala prijateljsko rokometno tekmo na Nizozemske, je na stropu dvorane začelo puščati, tako da je kapljalo na parket. Tekma je bila prekinjena, organizator je težavo hitro odpravil. A komentator (mislim, da je bil Ivo Milovanovič) si ni mogel kaj, da se ne bi norčeval iz gostiteljev, češ kako bogata država je Nizozemska, pa nima zidane dvorane, ampak montažno. Seveda. Nizozemci živijo v skladu s svojimi zmožnostmi, presodili so, da ne potrebujejo zidane dvorane, ki je draga zaradi vzdrževanja, ampak da bodo naredili montažno. Za razliko od Slovenije, kjer je v „najlepši dvorani v Evropi“ v Stožicah (sredi „najlepšega mesta na svetu“) zazijala več sto milijonska finančna luknja. Ravno zato so Nizozemci bogati; ker so varčni in ne hazardirajo s financami kot v Sloveniji.

Kam pripelje socialistično razmetavanje z denarjem za športne prireditve, smo spoznali že v Jugoslaviji (a se očitno nismo ničesar naučili). Za športnimi objekti, kjer so bile olimpijske igre v Sarajevu, so ostale ruševine. Skakalnica, bob steza in drugi objekti so začeli razpadati takoj, ko je bilo tekmovanja konec. Tudi Grčije je organizirala olimpijske igre, čeprav tega ni bila zmožna. V Atenah so danes ruševine: stadion, olimpijski bazen, vstop v olimpijsko vas in drugo bolj spominjajo na stavbe v Bejrutu, kot pa na prizorišče, kjer so bile leta 2004 olimpijske igre. Podobno se že dogaja v Sočiju, kjer je Rusija leta 2014 organizirala zimske olimpijske igre in zanje zapravila na milijarde evrov – izključno zato, da bi svetu dokazala, da jih lahko. Danes je kraj, kjer je stala olimpijska vas, mesto duhov.

Če želi Slovenija postati bogata država, mora posnemati bogate države (tudi pri športnih dogodkih) in sprejeti njihovo miselnost, ne pa bolivarsko Venezuelo, komunistično Severno Korejo, socialistično Grčijo ali pa se ozirati nazaj k Jugoslaviji.