Kulturni marksizem: teorija zarote ali resničnost?

Značke

Adolf Bibič, alternativna akademija, Antonio Gramsci, Boris Vezjak, Carl Menger, Daily Stormer, Darko Štrajn, Donald Trump, Erich Fromm, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Fjordman, Forum 21, Frankfurtska šola, George Orwell, Herbert Marcuse, Komunistični manifest, komunizem, kulturni marksizem, LDS, Liberalna akademija, Ludwig von Mises, marksizem, Max Horkheimer, Milan Kučan, Nova obzorja, Nova24TV, NY Times, Peder Jensen, socializem, Theodor Adorno, Zbor za republiko, Zdravko Kobe

Zadnje tedne marsikatero pozno popoldne ali večer preživim na različnih koncih Slovenije. Javne tribune, ki jih organizirajo Zbor za republiko, VSO, založba Nova obzorja in televizija Nova24TV, pritegnejo mojo pozornost zaradi vprašanja, ki se mu mestoma posvečam že od nastanka bloga (2014), ki ga berete – vprašanju kulturnega marksizma in kulturnih vojn. In vedno znova sem z levice (podobno kot organizatorji predstavitve knjige o kulturni vojni Forum Sao Paulo) deležen posmeha in očitkov, da je kulturni marksizem teorija zarote, ki jo pomagam širiti. Zato najprej o kulturnem marksizmu kot teoriji zarote.

Postmodernistična levica, ki je v svoji srži še vedno trdo zasidrana v socialistično ideologijo in se napaja iz marksizma, pozna to ´teorijo zarote´ pod drugim imenom. Namenom in idejam, ki so značilni za kulturni marksizem (kritika in spodjedanje tradicionalnih družbenih in kulturnih struktur in institucij: od nuklearne družine in krščanstva do zasebne lastnine, kar bo pripeljalo do končne osvoboditve od patriarhalnih okoliščin), pravijo »kritična teorija«. Besedna zveza se seveda lepše sliši kot kulturni marksizem, ki se ga levica (vsaj v imenu) otepa kot hudič križa in opleta po dolgem in počez o teoriji zarote. Toda v bistvu gre za eno in isto, samo da konservativci zadevo imenujemo kulturni marksizem (ker temelji na vrednostnih pogledih Marxa na svet, ki so opisani v Komunističnem manifestu), liberalni demokrati (poleg klasične levice politična ideologija kulturnega marksizma) pa kritična teorija. Glavni igralci te uničujoče ideologije so isti: Frankfurtska šola, ki se je napajala iz misli Antonia Gramscija in Györgyja Lukácsa, iz nje so izšli teoretiki kot so Herbert Marcuse, Theodor Adorno, Erich Fromm ali Max Horkheimer.

In v Sloveniji? Slovenski teoretiki kritične teorije (oziroma kulturni marksisti) so se zbirali okoli revije Teorija in praksa, eden najbolj znanih predstavnikov (in oboževalec Antonia Gramscija je bil pokojni profesor Adolf Bibič (bil je tudi  predstojnik Marksističnega centra pri Centralnem komiteju ZKS), kot predstavnika kritične teorije lahko prepoznamo Darka Štrajna; Liberalna akademija (danes Alternativna akademija) je bila ideološka podlaga politične stranke LDS in ekonomsko-politične skupine Forum 21 pod vodstvom Milana Kučana. Skratka, kulturni marksizem ni teorija zarote, je ideologija, ki jo na levici poznajo pod imenom kritična teorija, na desnici pa kot kulturni marksizem. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani imajo celo predmet pod imenom Kritična teorija družbe, ki ga predava še en predstavnik kritične teorije – profesor Zdravko Kobe.

Kulturni marksizem ima korenine že v dvajsetih letih 20. stoletja. Potem ko sta Carl Menger, idejni oče avstrijske ekonomske šole, v knjigi Načela ekonomije, in Ludwig von Mises v knjigi Socializem povozila ekonomsko teorijo marksizma (čeprav so se kasneje k njej zatekale številne države vzhodnega bloka; vključno z Jugoslavijo, kjer je bil glavni teoretik Edvard Kardelj),  so nekateri socialistični misleci začeli zagovarjati napad na kulturne temelje zahodne civilizacije. Kulturni marksizem torej ni nov, ampak pojav star več kot 100 let (pod tem imenom je postal popularen na prelomu tisočletja ZDA, v Evropi je izraz populariziral norveški novinar Peder Jensen z vzdevkom Fjordman, ki je bil kasneje obtožen, da je s svojim pisanjem spodbudil Andersa Breivika k pisanju manifesta in množičnemu umoru pripadnikov politične levice), čeprav je nesluten zagon na Zahodu dobil šele na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja, se pravi nekako v času, ki ga danes označujemo za postmodernistični čas (postmodernizem imajo nekateri teoretiki za socializem pod drugim imenom). Na vlak kulturnega marksizma so po razpadu Sovjetske zveze in padcu Berlinskega zidu skočili tudi komunisti in socialisti iz Vzhoda, ker ekonomskega marksizma pač niso mogli več prakticirati v novih pogojih in stvarnosti. Spoznali so, da je to njihova edina alternativa, zato so si nadeli masko (liberalnih ali socialnih) demokratov, a njihov (namen in) pogled na svet je ostal enak – Zahod je imperialističen (z ZDA na čelu) in zloben, zato ga je treba spremeniti na drug način in z »demokratičnimi » sredstvi. In ko so trčili zahodni in vzhodni levičarski misleci, je bilo presenečenje na obeh straneh; imeli so več skupnega, kot so si lahko mislili in želeli. Oboji menijo, da so za uničenje tradicionalnih institucij in kulture dovoljena vsa sredstva. In oboji, ki so se danes seveda zlili v eno, so prepričani, da je (denimo) celo islamski kalifat boljši kot izkoriščevalski zahodni kapitalizem.

Zahod in tranzicijske države so po koncu hladne vojne storile veliko napako. Če se je po II. svetovni vojni začel proces denacifikacije (Nemci so v tem procesu plačali ogromno ceno, velikokrat tudi nepošteno in nepravično), se pred dobrimi tridesetimi leti ni začel proces demarksizacije, izostala je obsodba svobodnega sveta, da sta bila socializem in komunizem veliko bolj zločinski ideologiji, kot pa nacionalsocializem ali fašizem (zahtevali sta tudi več nedolžnih žrtev). Ekonomski marksizem je sicer utrpel udarec, toda marksistična logika, retorika in miselnost so prek izobraževalnih ustanov, medijev in civilnodružbenih gibanj dokončno prodrle v vse pore družbe (tudi med politično elito).

Samo pomislite, kako danes tudi na Zahodu pojasnjujejo nasilna dejanja (celo umore) islamskih (ilegalnih) migrantov. Pravijo, da so njihova dejanja posledica občutka odrinjenosti, stigmatizacije, zatiranja in revščine. Ali kako so mediji pojasnili streljanje transseksualne osebe na katoliški šoli v ZDA? Poročali so, da je bila kot transseksualna ženska odrinjena (no, odrinjen, ker gre za biološkega moškega) iz družbe in zatirana. Gre za klasično marksistično retoriko in interpretacijo stvari. V ekonomskem marksizmu so nekatere skupine zatirane in zato »dobre« (delavci), druge (lastniki proizvodnih sredstev) so (domnevno) zatiralske in izkoriščevalske, zato so »zlobne«. V kulturnem marksizmu je vse ostalo enako, le (odrinjene) skupine so se spremenile. Beli moški, bogati ljudje in domoljubi so nedvomno »slabi fantje«, brez kakršnegakoli pomisleka so transseksualne osebe, migrantski dovzetneži in feministke »dobre«. Take »znanstvene« metode analize dogajanja v družbi goji kritična teorija (oziroma kulturni marksizem): če v režo vstaviš pravi »kovanec«, dobiš samodejni odgovor. Gre za metodo, ki jo je populariziral francoski filozof Jacques Derrida in ki se ji pravi dekonstrukcija. Poskusite lahko tudi sami. Vzemite katerokoli besedilo, odstranite iz njega najpomembnejše dele teksta in jih zamenjajte s svojimi besedami. Besedilo bo dobilo pomen, ki si ga želite. In to počno kulturni marksisti. Tipičen primere dekonstrukcije resničnosti smo imeli priložnost v živo opazovati med velikim migrantskim valom leta 2015: čeprav so v Sloveniji vstopali mladi moški ter je bilo le nekaj žensk in otrok, so mediji vztrajno objavljali slike, na katerih so bile ženske in otroci. Kdorkoli se je ob to »spotaknil« je bil obtožen rasizma in islamofobije (prihajali so večinoma muslimani).

In to je druga značilnost kulturnih marksistov in njihovih aktivistov. Kdorkoli se ne strinja z njimi, ga obtožijo vsega mogočega. In seznam je res neskončen. Dejstva jih ne zanimajo, nikoli jih niso zanimala. Tudi Marxa niso. Čeprav sta se položaj in blaginja delavcev v času njegovega življenja (19. stoletje, ko je človeštvo z industrijsko revolucijo doživelo največji napredek v zgodovini) hitro popravljali, je vztrajno trdil, da so delavci izkoriščani in vse bolj revni. To pristaši kritične teorije trdijo še danes: da se poglablja neenakost, da je vse več ljudi revnih. Čeprav številke in dejstva kažejo drugače, vztrajajo pri svojem. Kar je značilnost kulturnega marksizma: premišljeno in smotrno laganje in zavajanje, ko resnica in dejstva niso v korist njihovemu prepričanju.

In smo pri tretji značilnosti. Pravičnost je določena s tem, kdo ste, in ne s tem, kaj ste storili. Marx je dober primer. Čeprav je bil Friedrich Engels kapitalist in (po Marxovi logiki) izkoriščevalec, je pustil, da ga je hranil. Ali ljubljanski župan Zoran Janković. Čeprav MOL gradi kanalizacijo čez vodovarstveno območje, ni deležen kritik levih civilnih združenj. Ali levičarski filozof Boris Vezjak, ki je Reporterju leta 2015 očital, da citira Daily Stormer, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »nacistični« portal. Ni bilo pomembno, da je tisto, kar poroča Daily Stormer resnica, pomembno je bilo, kateri portal o tem poroča. Po tej logiki je boljše, da se sklicuješ na New York Times, ki je z zgodbo o ruskem vmešavanju v ameriške volitve 2016 dejansko zavajal in lagal, samo zato, ker je bil proti Donaldu Trumpu. Ker Trump je bogataš ter zato kapitalist in izkoriščevalec.

To je ultimativen pogled na svet in resnico z zornega kota kulturnega marksista: moralno in resnično je tisto, kar je dobro za »zatirane« in »odrinjene« rasne, spolne in etične skupine, vse drugo je slabo. Zato tudi skušajo omejiti svobodo govora – kar škodi ljudem, ki so v podrejenem položaju ali so v manjšini, je nepravično in to je potrebno prepovedati.

Kulturni marksizem torej pomeni nadzor nad svobodo izražanja in socialno zamenjavo družbenega reda in vrednot, kar na koncu privede do totalitarizma, ki ga lahko spoznamo pri Georgu Orwellu. Tudi na začetku omenjeni György Lukács je dejal,da se tradicionalne vrednote lahko spremenijo le z uničenjem starih in ustvarjenjem novih. Kakšne so te nove vrednote smo lahko videli v zadevah Fotopub in Balenciaga.

Ironično je, da kulturni marksisti iščejo zavezništvo pri uničevanju evropske (zahodne) kulture pri islamu. Obema je skupno, da želita uničenje krščanske tradicije. Toda islam je le virus, ki bi se ga Evropa z lahkoto ubranila (tudi z orožjem, če bi bilo potrebno), če ne bi bil kulturni marksizem huda bolezen, ki tare staro celino (ter ZDA, Kanado in Avstralijo) že najmanj pol stoletja in je dodobra načel naš imunski sistem. Zdaj ne gre več zato, da je Evropa pred zlomom, zdaj gre zato, da je Evropa pred propadom. Še pred tem bo bolna in brez volje predala svoj teritorij islamu. Kulturni marksisti bi se morali zavedati, da bodo oni in njihove dekadentne prakse tiste, ki se jih bo islam lotil takoj, ko bo obračunal s krščansko tradicijo in kulturo. In obe ideologiji (kulturni marksizem in islam) sta antievropski, antikrščanski, antisvobodni in anticivilizacijski. Zato je potrebno ljudi prepričati, da kulturni marksizem ni teorija zarote, ampak nekaj najbolj nevarnega v zgodovini stare celine in njenih narodov.

Kompas Urške Klakočar Zupančič ne kaže več proti severu*

Značke

Alenka Bratušek, Dejan zavec, Državni zbpr RS, Emile Zola, Emmanuel Macron, Franc Breznik, humor, Ivan Maček, Jane, Mattel, Milan Kučan, Miro Čekeliš, Nataša Sukić, raca, robert golob, satira, Sergej Kraigher, Tarzan, UKZ, Urška Klakočar Zupančič, Vinko Hafner, Čita

Lahko se seveda strinjamo, da nas Urška Klakočar Zupančič (UKZ) nasmeji. Po parlamentarnih izpadih se (v LOL ligi) sprosti na Dejanu Zavcu, nato si domišlja, da živi v zrelih časih pariškega zabavišča na Pigallu. Povsem možno je, da želi ugajati Macronu. Njen strankarski šef, ki je nedavno pomenkoval s francoskim predsednikom, naj bi bil dober trgovec. Uspelo mu je podražiti elektriko, zakaj ne bi zmogel dvigniti cene UKZ. Samo primeren kostum je treba najti in bo kot iz izložbe na bulevarju de Clichy.

UKZ je v celjskem Pelikanovem ateljeju visoko postavila lestvico. Incidenti bodo od zdaj naprej pričakovani, publika vse bolj zahtevna, pričakujemo najmanj lebdenje predsednice državnega zbora v orbitalni postaji v korzetu letnik 1900. Lahko tudi kaj drugega. Volivci ne smejo zaspati, še manj biti brez razloga budni, drugače bodo segli po uspavalnih tabletah. Ampak čarovnija bo potem izginila, UKZ se ne bo več počutila udobno. Tega nihče ne želi. Hočemo dodatek. Ker noči postajajo vse daljše. Ognjemet s pernatim šalom je dober začetek, omejitev protokola je presežena.

Za popestritev vsakdanjika zapleše pred častno četo, kramlja z Mirom Čekelišem, jahanje je njena psihoterapija, čarovništvo njena strast. Prek različnih kostumov, s katerimi prebija nedoločljivi humor, podpira drugačnost. Ja, ta sveta beseda je zelo manjkala v togi in resni politiki hrama demokracije. Ona zdaj z eno samo kretnjo opravi s tabuji in pospravi v žep celoten modni, glasbeni, športni, družabni in politični živelj. Šiviljski pogum Bratuškove je pozabljen, njene krpe so namenjene samo še za sušenje; UKZ je našla povsem nov način za (samo)utrjevanje ugleda, inovativnost v politiki je z njo dobila druge dimenzije. Lahko ste prepričani, da korporacija Mattel razmišlja o novi lutki. Poleg najnovejšega hita (transspolne Barbie) se bo UKZ prav prilegala zbirki. In če namesto Kena dodajo še Roberta, bosta kot Tarzan in Jane. Po Čito jima sploh ne bo treba daleč, bo kar sama prišla. Njen volilni turizem bo tako, če uporabimo aktivistični jezik, dosegel opolnomočenje.

Z UKZ je življenje za vse lepše. Kot blisk prepreči, da bi ljudje slišali, kaj meni opozicija. Za kar so ji hvaležni tudi levi mediji, da jim ni treba poročati o mnenju desnice. Ja, UKZ je nostalgična, skrbi za stare, dobre čase. Demokracija desetletja nazaj je bila boljša, predsednikom skupščine je bilo lažje. To so bili blaženi dnevi brez razprave. Bojazni, da bi bil kdo proti, ni bilo. Ah, kakšni predsedniki so bili to! Ivan Maček, Sergej Kraigher, Milan Kučan in Vinko Hafner. Težav z delegati niso imeli. Dovolj so bili črni usnjeni plašči nekje v preddverju; se je takoj vedelo, kaj se sme in kaj ne. Ona pa se mora zdaj ubadati z nekim Breznikom, ki je nekaj rekel poslanki Sukićevi. Povsem drugi časi, vam povem. Kako je že rekel kritik Zolaju za njegovo Beznico? Da Zola »verjame, da je nekdo lahko velik umetnik v blatu, kot je nekdo velik umetnik v marmorju«. UKZ ni ne Zola, ne d’Aurevilly. Že to, da gre za moška, dela razliko. Ampak, saj veste, če dolgo hodiš kot raca, gagaš kot raca in z odevanjem v pernat šal izgledaš kot raca, se bo vsem prej ali slej zazdelo, da si – raca. Zato le pokončno, draga UKZ. Upor kolesariata s slogani in granitnimi kockami je izključen. Ptiči gredo redko nad ptiče.

Početje UKZ ima tri možne razlage. Prvič, ima težave (pri integraciji v politiko), kot je temu modno reči. Če jih ima, potrebuje pomoč. Drugič, dolgo je gojila skrivno upanje, da bi stopila iz anonimnosti. Zato je (ljubosumna na hrup drugih) z eskapadami izkoristila politični vrtinec Golobove kampanje in naklonjenosti. In tretjič, kompas UKZ ne kaže več proti severu.

*To je satira. Kar izrecno poudarjam, ker po Sloveniji hodijo politiki, novinarji, aktivisti, sodniki in tožilci, ki bi preganjali šaljive zapise. Sicer se zavedam, da kljub temu poudarku tvegam ovadbo, ampak – Bog pomagaj.

Golob, odpirač za konzerve in plemenska morala

Značke

GEN-I, Janez Janša, KUL, Milan Kučan, plača, Politika, robert golob, Tanja Fajon, vlada, volitve

Saj ne, da bi bili rojeni odrešeniki, masko mesijanskega poslanstva jim je ob pomoči medijskega mainstreama nadela globoka država. Potem so tudi sami začeli verjeti, da so mesije. Če so svetopisemski liki v resnici prinašali osvoboditev in odrešitev, predvsem so držali besedo, je pri slovenskih likih drugače; brez kakršnekoli vsebine in programa, še preden sploh ustanovijo politično stranko, jih vodeni ustvarjalci javnega mnenja postavijo na piedestal zmagovalcev, ki bodo z dežele tostran Alp pregnali fašiste.

Po štirih (ne)uspešnih v zadnjem desetletju je Robert Golob peti neofit iz murgelskega laboratorija. Ja, tako enostavno je, ko ljudem postaviš pred oči šunko, potem pa ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih. A če ga dobro poslušate (in zadnje časa ga niste mogli spregledati, saj ga je povsod dovolj), se boste zagotovo vprašali, ali je sploh povedal kaj konkretnega. Ko zdravorazumski človek hodi naokoli z odprtimi očmi, se Golobove floskule, da je aktualna vlada fašistična, hipoma razblinijo. To je njegov trenutni domet. In končno priznanje, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo. Kar pomeni, da se je postavil ob bok izključevalnim osebkom iz KUL-a, s čimer je Tanja Fajon v trenutku izgubila status glavne kandidatke za premierko na levici. Tako so odločili strici iz ozadja. In še enkrat več se je pokazalo, da je cesar gol. Sramotna zlobnost nikoli ne obleče tistih, ki so leta in desetletja demonizirali desni politični pol; bolje rečeno enega samega človeka – predsednika SDS.

Da predstava v celoti uspe ni posledica Golobovih izjemnih sposobnosti, ampak dejstvo, da so njegovi nastopi scenografirani in  koreografirani od prve do zadnje sekunde. Retorično ni najbolj nadarjen, ponavlja ene in iste stvari, transkripti nastopov razkrijejo votlost. Neposrednim vprašanjem novinarjev se mu sploh ni treba niti izogibati, saj ga ne sprašujejo ničesar takega, kar bi ga spravilo v neroden in negotov položaj.

Tipičen primer je plača. Govori, da je njegova zadnja plača 6.675 evrov neto. Ampak to je usklajena medijska manipulacija, saj ni več predsednik uprave GEN-I. Koliko je zaslužil lani, bo treba počakati na letno poročilo, ki bo objavljeno šele po volitvah. Sodeč po predlanskem, ni ravno »revež«: skupaj z nagradami se je v njegovi denarnici znašlo okoli 214 tisoč evrov neto, kar pomeni okoli 540.000 evrov bruto oziroma okoli 635.000 evrov stroška za delodajalca, ki je v tem primeru država. Kar je veliko več, kot je po zakonu dovoljeno. To je priznala tudi Skupina GEN, zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so nadzorniki dopustili kršenje zakona in kdaj bodo preveč izplačane plače vrnjene. No, takih novinarskih vprašanj od medijskega mainstreama ne boste dočakali.

Tudi Milan Kučan ga je vzel v bran. Če si zasluži visok dohodek, si ga zasluži, čeprav to pomeni kršitev zakona, ga je bilo razumeti. Razmišljanje, tipično za plemensko moralo: dobro je, ko to počno »naši«, zlo je, ko to počno »vaši«. In da Golob, tako Kučan, ne bo vztrajal pri kandidaturi za mandatarja, sprijaznil se bo tudi s položajem ministra. Kako to ve, ni znano, saj Golob tega ni javno govoril. Toliko o marmeladi in prstih. Pa ne gre za Pečjakove Marsovčke, ki se prevažajo na leteči cigari, ampak za resničnega šefa globoke države. Golob je pač čez noč postal up in želja radikalne levice, zato so »dovoljene sanje« in pravljice za lahko noč. In nedotakljivost za večino medijev, ki okoli njega kuhajo tako politično kašo, da normalnemu človeku povzroči gastroenteritis.

Upamo lahko le, da predpotopni triki in manipulacije z novimi obrazi (ki to v resnici sploh niso) pri ljudeh ne delujejo več. In da ne nasedajo prepričevanju, da tokratni nov obraz ni nova in udobnejša mesijanska zofa, ki je zamenjala staro. Vedite, da imajo ti ljudje v žepu samo odpirač za konzerve – po konzerve bodo prišli k vam.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. februar 2022)

10 najbolj pogostih bolezni levičarjev v letu 2017

Značke

bolezni, Friedrich A. Hayek, Janez Janša, Jugpslavija, levičarji, Milan Kučan, Milton Friedman, socializem

Socialisti v iskanju utopičnih idej, ki sicer presegajo meje objektivne resnice, bolehajo za vrsto bolezni, ki se kažejo v populariziranju destruktivnih kolektivističnih ideologij in dekadenci civilizirane družbe. Nekateri se zavedajo, da so bolni in se skušajo zdraviti, drugi vztrajajo, da so zdravi in povzročajo škodo. Spodaj je (malo za šalo, malo za res) naštetih deset najbolj značilnih bolezni, za katerimi so levičarji obolevali v iztekajočem se letu 2017.

BEOGRAJSKA REDUPLIKATIVNA PARAMNEZIJA

Beograjska reduplikativna paramnezija je bolezenska motnja levičarjev, ki je povezana z nekdanjo socialistično Jugoslavijo. Ljudje s to boleznijo mislijo, da so kraji podvojeni, da obstaja več enakih krajev istočasno ali pa da so kraji v času in prostoru »premaknjeni« drugam. Tako menijo, da je Slovenija v resnici Jugoslavija, Ljubljana pa Beograd. Za beograjsko reduplikativno paramnezijo zelo obolevajo Ljubljančani, ki so za svojega župana izvolili Srba, saj jih spominja na nekdanjo Jugoslavijo. Bolezen sicer strokovnjaki povezujejo z možganskimi poškodbami in nizkim inteligenčnim kvocientom, čeprav je večkrat le histerični odziv na domotožje po nekdanji državi, ki mu drugače rečemo jugonostalgija. Sodobne teorije govorijo o okvari delov možganov, ki se ukvarjajo s spominom in asociacijami.

Terapija: perfexam večkrat na dan.

Alternativno zdravljenje: ogled filma Dosje JLA Valentina Areha. Priporočljivo trikrat na mesec.

Bolj ali manj znani bolniki: Zoran Janković, Bojan Kontič, Violeta Tomić.

CHEJEV SINDROM

Chejev sindrom ali sindrom po revolucionarju Ernestu »Che« Guevari je kromosomska motnja. Ljudje s tem sindromom imajo v svojih celicah namesto dveh še tretjo kopijo kromosoma – kopijo Ernesta Che Guevare. Bolezensko stanje upočasnjuje predvsem duševni razvoj, ljudje so nagnjeni k nasilju. Tipičen primer bolnika je venezuelski diktator Nicolas Maduro, ki je rekel, če ne bodo zmagali na volitvah, bodo z orožjem, v Sloveniji je to Miha Kordiš (Levica), ki je pred meseci izjavil, da je treba kapitalizmu nasprotovati z revolucionarnim nasiljem.

Terapija: zaprti oddelek psihiatrične klinike.

Alternativno zdravljenje: ruska ruleta.

Bolj ali manj znani bolniki: Miha Kordiš, Nicolas Maduro, Boris Vasev.

HAYEKOV EFEKT

Hayekov efekt ali efekt po Friedrichu A. Hayeku je med levičarji zelo razširjen, tako da lahko že govorimo o pandemiji. Gre za emocionalni efekt, kjer zaradi dolgotrajne in kontinuirane izpostavljenosti marksističnim avtorjem leva in desna polovica možganske hemisfere ne delujeta več usklajeno. Bolniki so obsedeni z državnim upravljanjem posameznikovega življenja, v vsakem trenutku in povsod vidijo zaroto prostega trga. Če na primer človek, ki boleha za Hayekovim efektom, vidi dva osnovnošolca, kako si prosto izmenjavata sličice nogometašev, meni, da je to nedopustno in da potrebujeta nadzor.

Terapija: zdravljenje pri psihiatru ali psihologu, ki ima izkušnje z zdravljenjem anksioznostnih motenj.

Alternativno zdravljenje: branje Hayekove knjige Ustava za svobodo in večkratno obredno sežiganje Marxovega Kapitala.

Bolj ali manj znani bolniki: Jernej Štromajer, Luka Mesec.

JANŠEVA DELUZIJA

Janševa deluzija je znana tudi kot sindrom obsedenosti z Janezom Janšo. Gre za sindrom, pri katerem se bolniku povsod in vedno prikazuje vodja opozicije Janez Janša. Pri najhujših pojavnih oblikah Janševe deluzije je bolnik prepričan, da je oseba, ki mu je blizu, zamenjana z dvojnikom – predsednikom SDS. Bolniki so tako prepričani, da je njihovega partnerja ali partnerko, otroka, starša, drugega bližnjega, sodelavca v službi ali strankarskega kolega zamenjal Janez Janša z identičnim zunanjim videzom. Sindrom se najpogosteje pojavlja pri bolnikih s paranoidno shizofrenijo, manj pogosto pri bolnikih z demenco ali možgansko poškodbo. Dokler bolezen ostane za štirimi zidovi, je še dobro, toda ko začno za Janševo deluzijo zbolevati tožilci in sodniki, je nevarno, kar smo lahko opazovali v zadevi Patria. Virus Janševe deluzije se je prenesel s prejšnjega komunističnega sistema. Virus sicer prizadene možganski center, bolezen pa se običajno pojavlja skupaj s Hayekovim efektom.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: branje knjig Premiki, Okopi, Druga republika, Noriško kraljestvo.

Bolj ali manj znani bolniki: Milan Kučan, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Mojca Pašek Šetinc, Gregor Golobič, Janez Pogorelec, Zoran Potič in številni drugi.

FRIEDMANOFOBNOST

Friedmanofobnost je motnja, ki se imenuje po Miltonu Friedmanu, raziskovalcu in zagovorniku kapitalizma. Gre za bolezen, pri kateri levičar doživlja pretiran in neracionalen strah pred teorijami Friedmana, saj ga to ovira ali onemogoča pri njegovem normalnem delovanju pri vsakodnevnih dejavnostih. Njegove vsakodnevne dejavnosti pa so – parazitiranje neto davkoplačevalcev. Strah nastopi, kadar se levičar sreča s fobičnim dražljajem, včasih (v najhujših primerih) je že zgolj pričakovanju tovrstnega dražljaja dovolj za izbruh bolezni. Tak primer je denimo napoved znižanja davkov ali zmanjšanje proračuna za nevladne organizacije. Tesnoba se lahko stopnjuje vse do paničnega napada, kot je bil na primer napad panike ustvarjalcev Aksiome, ko je nekdanji minister za kulturo Žiga Turk postavil pod vprašaj nekatere čudne pogodbe s kulturniki. Bolezen je po strukturi precej podobna shizoidni osebnostni motnji, kjer bolnik sveta ne doživlja kot privlačnega, ampak prej kot ogrožajočega.

Terapija: psihoterapevtsko zdravljenje in antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: prodajanje predstav in drugih umetniških del na trgu.

Bolj ali manj znani bolniki: Vuk Ćosić, 3 x Janez Janša.

KVOTNA SLEPOTA

Kvotna slepota je bolezen feministk in moških, ki zase pravijo, da so feministi. Gre za obsedenost z ženskimi kvotami vedno in povsod. Njihovo življenjsko poslanstvo je odštevanje in seštevanje žensk in moških v različnih poklicih. Če ugotovijo, da je nekje premalo žensk, začno histerično kričati in bruhati svojo jezo v izbranih medijih. Najhujša oblika kvotne slepote je hkratno bolehanje za Hayekovim efektom: tovrstnim dvojnim bolnikom ni dovolj zagovarjati uvedbe kvot ali pravno določati druge privilegije, ampak brezkompromisno podpirajo ukinitev zasebne lastnine, propad kapitalističnega načina proizvodnje in vrnitev k modelu marksističnega socializma.

Terapija: psihiatrično zdravljenje po navodilih Janeza Ruglja ali zdravljenje pri Romanu Vodebu.

Alternativno zdravljenje: ženske delovne brigade.

Bolj ali manj znani bolniki: Barbara Rajgelj, Mirjana Ule, Tanja Rener.

ORBANOV SINDROM

Orbanov sindrom je prehodna duševna motnja, ki jo doživijo obiskovalci prestolnic držav Višegrajske skupine, po Viktariju Orbanu pa se imenuje zato, ker je najbolj priljubljena tarča levičarjev. Pri obiskovalcih se pojavi skupek simptomov, kot so blodnje, halucinacije, derealizacija, depersonalizacija, anksioznost in psihosomatske manifestacije (vrtoglavica, tahikardija, povečano znojenje). Še posebej ogrožena skupina so volivci, ki se na ravni Evropske unije prepoznajo v poslanski skupini S & D (Zavezništvo socialistov in demokratov). Sprožilni dejavnik sindroma je nesorazmerje med v domovini prikazovano (totalitarno) in resnično (svobodno) podobo prestolnic. Bolnik se le težko sprijazni z ogromno vrzeljo, ki ločuje obe podobi.

Terapija: antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: slika Viktorja Orbana v pisarni.

Bolj ali manj znani bolniki: Tanja Fajon, Ivo Vajgl, Franc Bogovič.

SELININA MOTNJA

Selinina motnja je bolezen, ki se imenuje po Selini Goren in se je razširil z množičnimi migracijami. Za njim bolehajo mlade levičarske aktivistke, »žrtve« posilstva migrantov. Če se razve, da je bila spolno napadena, zaradi občutka krivde laže, da bi ji migranti storili silo. Če slučajno zanosi, trenutnemu partnerju razloži, da je »njun« otrok bolj temen zato, ker sta se preveč sončila in je to vplivalo na dogajanje v njeni maternici. Če partner boleha za katerokoli boleznijo levičarjev, ji bo verjel na besedo.

Terapija: nošenje kondomov velikosti XXXL v torbici.

Alternativno zdravljenje: enoletno bivanje na otoku, kjer bo oseba obkrožena z najmanj sto migranti iz Bližnjega vzhoda in Afrike.

Bolj ali manj znani bolniki: Selin Goren.

TOKSIČNA NARCISOIDNOST

Toksična narcisoidnost je zadnji stadij klasične narcisoidnosti oziroma osebnostne motnje. Narcizem je lahko sicer povsem nedolžen, lahko pa je resen psihološki problem, ki onemogoča normalne odnose. Gre za bolezensko stanje, kjer je bolnik (narcis) »obdarjen« z napihnjenim in povsem nerazumljivim občutkom lastnega jaza, prezira tiste, ki se z njim ne strinjajo, predstavlja se kot vsestranski strokovnjak za vse. Toksični narcis verjame, da ve, kaj je najboljše za vse, ne glede na demokratično (ne)strinjanje drugih (večine). Vsi, ki se z njim ne strinjajo, so fašisti, nacisti, skrajneži. Toda za to masko velikega samozaupanja se skriva krhka samopodoba, občutljiva na vsako najmanjšo kritiko, kar pomeni, da je toksičen narcis razcepljen v samopodobi.

Terapija: elektrošoki trikrat na dan.

Alternativno zdravljenje: polletno bivanje v celici v živalskem vrtu.

Bolj ali manj znani bolniki: Borut Pahor.

TRUMPOTROPIJA

Trumpotropija je med levičarji zelo razširjeno duševno stanje, ime izhaja iz besed »trump« (Donald Trump) in »anthropos (človek). Za bolezen je značilno, da imajo bolniki podzavestno željo biti ameriški predsednik Donald Trump. Ko spoznajo, da to ne morejo oziroma da to ne bodo nikoli postali, začno z bolestno in nepovezano kritiko Trumpa. Za trumpotropijo je značilno izrazito obdobje abnormalnega in trajno povišanega ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki lahko traja tudi več dni. Simptomi se kažejo v pretirani uporabi besede »trumpist«, s katerim zmerjajo podpornike ameriškega predsednika, ter v neurejenosti misli in blodnjah (na primer preganjalne oziroma paranoidne blodnje), prisluhih, spolni nepotešenosti in v povsem otopelih čustvih, začasno mir najdejo v antičnih piscih. Gre za hudo duševno motnjo, za katero je značilen popoln razpad miselnih procesov. Pri ženskah se bolezen kaže tudi v želji, da bi se jih Trump dotaknil, zato o njem pogosto pišejo ali sanjarijo. Za to boleznijo niso imuni niti desničarji.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: v posteljo naj bolnik poleg sebe položi  napihljivo lutko Trumpa.

Bolj ali manj znani bolniki: veliko jih je med nami, samo ozrite se naokoli. Preberite kakšen časopis ali si oglejte poročanje slovenskih medijev iz ZDA. Bolnike za trumpotropijo boste takoj zaznali.

Ne pozabite, Kučan in resnicoljubnost sta pojma, ki sta si diametralno nasprotna

Značke

Alan Ford, Borut Pahor, Centralni komite ZKS, Demos, komunisti, Ljudmila Novak, Marjan Šarec, Milan Kučan, partija, resnica, Romana Tomc, Samo bedaki in konji, samoupravni socializem, Serpentinšek, socializem, svoboda, Udba, volitve, volitve za predsednika

Pravijo, da je največja prevara v zgodovini človeštva ta, da je hudiču uspelo ljudi prepričati, da ne obstaja. Podobno je z okorelimi komunisti, ki so Slovence uspeli prepričati ne samo v to, da nikoli niso živeli v totalitarizmu, ampak da je bil samoupravni socializem do 90. let najboljši družbeni sistem, v katerem so bili vsi zaposleni, vsi so imeli spodobne plače, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Boy in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred, ampak sta bila socialni primer. In ne samo to. Levici je uspelo mlade, ki so bili v času osamosvojitve še dojenčki ali pa najstniki, prepričati, da sta bili komunistična partija in njena tajna politična policija (Udba) malodane dobrodelni in humanitarni organizaciji ter da so bili disidenti (drugače misleči) navadni kriminalci, ki so jih upravičeno pošiljali pred strelski vod ali metali v jame.

Mojster tovrstnega prepričevanja in zavajanja je Milan Kučan. Ljudje mu vedno znova in znova nasedejo ter naredijo natančno tisto, kar si v resnici želi. Komunistični psihopati, kot je najslavnejši stanovalec Murgel, imajo priučen talent za laganje in manipulacijo. Šolski primer tovrstnega ravnanja so predsedniške volitve. V trenutku, ko se je podpora Borutu Pahorju začela zmanjševati in so drugi kandidati (Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak) začeli vsaj malo pridobivati, se je oglasil Milan Kučan, češ da je Pahor razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat.

Zdaj pa pomislite? Zakaj bi se star partijec, ki že desetletja vleče na nos naivne Slovenke in Slovence, oglasil proti nekomu, ki tako ali tako izgublja podporo? Edina logična razlaga je, da je v resnici Pahor prva izbira Kučana, tistega mafijskega kroga, ki ne bo škodoval njihovi dediščini. Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: „Jaz ne podpiram Pahorja!“ Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec. Ne verjamete? Spomnite se zadnjih predsedniških volitev, ko je imel Kučan tik pred koncem kampanje „neko mnenje“. Tudi takrat so na desni za Pahorja glasovali zato, da ne bo zmagal domnevno Kučanov kandidat. In naprej. Zakaj so vse meritve javnega mnenja pred volitvami kazale tako nizko podporo Romani Tomc? Preprosto zato, da bi desni volivci glasovali za Pahorja. Razmišljanje, zakaj bi dal glas Tomčevi, ki jo podpira tako malo ljudi in bi šel glas zanjo v nič, zato bom rajši proti Kučanu, se pravi za Pahorja, se zdi povsem verjetno. In razmislite. Kučan se je oglasil takoj po tistem, ko je predsednik SDS Janez Janša „napadel“ Pahorja. Možganski nevroni povprečnega volivca nikakor niso mogli povezati Kučana in Janšo. Kaj je zdaj to? Oba, med seboj velika politična nasprotnika, sta proti Pahorju. A če je ta poteza prvaka opozicije logična, saj je odkrito podpiral kandidatko svoje stranke, je bil Kučanov glas proti Pahorju namenjen povzročanju zmede na desni, ne aktiviranju volivcev na levi.

Še enkrat premislite, tokrat s svojo glavo. Poznate partijskega voditelja, ki ne laže? Če bi bilo vse res, kot se kaže, se pravi, da Kučan v resnici ne mara Pahorja, moramo tudi verjeti, da je Kučan iskren v tistem, kar govori. Pomislite! Kučan. Partija. Komunist. Socializem. Iskrenost. Resnica. Svoboda. Vam gredo ti pojmi skupaj? Se hecate? Se opravičujem, ampak pojma komunizem in iskrenost ne gresta skupaj. Pri najbolj okorelih je vedno tako, da mislijo diametralno nasprotno od tistega, kar govorijo. So izjeme. Ampak pri izjemah gre bolj za to, da se jim določene besede zarečejo, kot pa za iskrenost. Zato je odziv Milana Kučana v Mladini bolj tema za Pavliho, kot pa za kaj drugega, bolj resnega, saj Kučan govori o „resnicoljubnosti“ in „odkritosrčnosti“ ter se pritožuje, da Pahor misli, da bi moral on molčati (Kučan: „Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati.“).

Pravzaprav mislim, da bi morala oba molčati, nikoli (ne Pahor, ne Kučan) sploh ne bi smela priti v situacijo, da kandidirata za katerokoli funkcijo v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Kučan je bil šef partije, Pahor je bil najmlajši član centralnega komisija partije. Kaj pa je bila partija v prejšnjem režimu, bralkam in bralcem najbrž ni treba posebej razlagati. Samo toliko. Partija je odločala o življenju in smrti državljanov. Imela je moč, da pošlje na drugi svet kogarkoli, ki bi jo ogrozil. Do zadnjega je onemogočala demokratizacijo, do zadnjega je metala polena pod noge načrtom Demosa po osamosvojitvi. Potem je nekoliko omehčala stališča. Ne zato, ker bi ji bilo mar za Slovenke in Slovence, za slovenski narod, ampak zaradi svojih interesov, ker je sprevidela, da se je utegne zgoditi romunski scenarij. In vodilna člana sta bila tako Kučan kot Pahor. Žal je lustracija izostala in Slovenija je tam, kjer pač je.

In kaj je glavni Kučanov očitek Pahorju? Še enkrat si natančno preberite Kučanove očitke in hitro vam bo jasno, da mu ne očita ničesar takega, kar mu ne bi tudi desnica – od TEŠ 6 do pranja denarja v NLB. Drugače je Pahor tipični levičar, njegov miselni vzorec je socialističen. Še enkrat pomislite! Kolikokrat ste slišali Pahorja govoriti in poudarjati tipično desne vrednote, kot so osebna svoboda, svoboda govora, ekonomska svoboda, kapitalizem, zasebna lastnina in podobno. Ali ste ga mogoče večkrat slišali govoriti o skupnem dobrem, kolektivu, javnem, državnem, socialnem? Pahor ohranja na položaju predsednika republike tipični socialistični vrednostni sistem. In tu ustreza tranzicijski levici. Ne samo ustreza, njen pomembni del je, vitalni člen. Ko govori, izgovarja besede, ki so splošna filozofija komunizma. Ljudje se po nagovorih ure in ure sprašujejo, kaj je želel pesnik povedati. Tovrsten besednjak je kot iz Alana Forda: „Rad bi nekaj vijoličastega, toda vijoličastega, ki ni vijoličasto, tako da se ljudje sprašujejo, ali je vijoličasto ali ne.“ Malo preglejte izjave Pahorja, podobnost s stripovskimi vzorci je neverjetna. S Šarcem ni nič boljše.

Če bi Kučan tako sovražil Pahorja, kot govori, verjemite, bila bi to taka gonja medijskega mainstreama proti njemu, kot je bil medijski stampedo proti Janezu Janši. Zgolj naivneži verjamejo, da je Kučan med vrsticami podpiral Šarca. V resnici je Serpentinšek tista topovska hrana, ki je preprečila, da najbolj resna kandidatka desnice Romana Tomc ne pride ne drugo mesto, Bog ne daj, da bi prišla v drugi krog. Zato je treba jasno povedati: naivnim Slovenkam in Slovencem Boruta Pahorja za predsednika izbira Milan Kučan, volijo ga ljudje, ki nimajo spomina, ki še danes ne zmorejo povezati vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ljudje, katerih obnašanje bi mogoče lahko razložila le psihopatologija. Tudi razlika med levimi in desnimi volivci. Pri prvih je izhodišče nasprotovanje nečemu (kapitalizmu, kapitalu, imperializmu), kar pomeni, da vedno glasujejo proti nekomu (na parlamentarnih volitvah vedno proti Janezu Janši), desni volivci pa v izhodišču vedno glasujejo za nekoga in za nekaj. Se pravi, da jih je treba tokrat le prepričati, naj glasujejo za Boruta Pahorja. In Kučanu z manipulacijo s Šarcem to odlično uspeva. In kaj zdaj? Koga voliti v drugem krogu? V vsakem primeru bo izvoljen levičar, odhod desnice na volišče bo (levičarskim) volitvam dal legitimnost. Ampak vsak naj se sam pri sebi odloči. Nikogar ne nagovarjam, da bojkotira drugi krog volitev.

Starejši že vedo, zakaj pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Enako je z okorelimi komunisti, nekdanjimi šefi partije in udbovci, ki ohranjajo moč. Zato se v tem trenutku zdi najboljše sesti na breg, gledati proti toku reke, hladiti šampanjec in počakati. Če obstaja pravica, ne bo trajalo dolgo.

Koga moti alt-right?*

Značke

Alt-Right, desnica, EU, Evropska unija, Marine Le Pen, Milan Kučan, Milan Zver, Nye Borgerlige, Pernilla Vermund, SDS, svoboda govora

Pernilla Vermund je privlačna 41-letna blondinka. Izredno inteligentna in nadarjena Danka, po izobrazbi arhitektka, je bila dolgo članica ljudske stranke, danes je na čelu alt-right, Nove desnice (Nye Borgerlige). Zato, ker so konservativci iz dežele Andersena postajali vse bolj socialdemokratski in so se odmaknili od tradicije. Vzrok za vzpon danskega alt-right gibanja torej ni bila levica, ampak je to reakcija na vsegliharsko ravnanje mainstream desnice.

Podobno je v ZDA, Franciji, Nemčiji in tudi Sloveniji, kjer organizirane grupacije (še) ni, je pa alt-right scena na družbenih omrežjih vse glasnejša in vplivnejša. Mesece je odkrito simpatizirala s SDS, ki jo je dojemala kot »dobro« stranko, ki zmore in obeta, zanjo je prestrezala najbolj grobe, nizkotne in osebne levičarske napade. A le do preteklega tedna, ko je glasovanje evroposlancev SDS o imuniteti Marine Le Pen zadevo zasukalo; evropska EPP, kamor spada tudi SDS, je še enkrat več »načelno« dokazala, da sodeluje pri subverziji Evropejcev ter se je pri utišanju političnega nasprotnika pripravljena (pod krinko skrbi za EU) pridružiti Sorošovi evropski levici. In ko gre za svobodo govora, misli in združevanja, boju proti islamizaciji Evrope in plenilskim hordam iz Afrike, ne, takrat za alt-right ni kompromisa. Še posebej zato, ker je sodobni Ivani Orleanski nek novinar očital retoriko ISIS, Le Penova pa mu je vrnila z nazornimi fotografijami usmrtitev »nevernikov«. In se znašla v preiskavi. Evropska mainstream desnica ji je odrekla podporo, alt-right se ji je postavila v bran.

Ko smo objavili, kako so glasovali slovenski evroposlanci (in podatek, da so septembra 2015 dvignili roke za migrantske kvote), se je vsulo in po Reporterju in po alt-right. Milan Zver je pisal o »nepomembnem dogodku«, ki ga je Le Penova »spremenila v pravi cirkus«. In da je v Sloveniji »dobila simpatije (…) v krogu nastajajoče skrajne desnice«, ki opravlja umazano delo za tranzicijsko levico. Skratka, alt-right so podtaknjenci Murgel, ki podpirajo razpad EU. Desnica je tako dokazala, da ničesar ne razume. Prvič, da je največja nevarnost za staro celino islam, in drugič, da EU ni edina možnost povezovanja evropskih narodov, ki lahko sodelujejo in med seboj svobodno trgujejo tudi kot suverene nacionalne države, za varnost pa skrbi zveza Nato. EU, kakršna je zdaj, pa je zrasla v željo elit, da postane tvorba z nadnacionalno vlado. Tem (norim) idejam so se pridružile etablirane slovenske desne grupacije. S svojim ravnanjem so čez noč postale tista zmerna in žlahtna desnica, o kateri je govoril Milan Kučan, ki lahko zdaj s kokicami in Coca Colo mirno obsedi na kavču. Dan, ko sta trčili SDS in alt-right, je bil dan za zgodovino.

*Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter.

Kako so komunisti Sloveniji skopali finančno luknjo

Značke

Dušan Šinigoj, komunisti, Milan Kučan, NLB, socializem, varčevalci, ZKS

Mediji že nekaj časa poročajo, da bo Slovenija za poplačilo varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke (LB) na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini po ocenah namenila 385 milijonov evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/05/koliko_bo_slovenijo_stalo_poplacilo_varcevalcev_ljubljanske_banke.aspx). Dolgo je bilo sicer mišljeno, da se bo ta težava reševala v okviru nasledstvenega sporazuma in po teritorialnem načelu (http://www.mzz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/6/33046/f0324ffe46cbc3734bbab38fbf85ca4f/), toda razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je bila vendarle pričakovana, saj je bilo jasno, da se bodo sodniki osredotočili na odnos med banko in varčevalcem. In v tem primeru ni bilo nobenega dvoma, da bo razsojeno v prid varčevalcem. Odgovorni so tiho, nekateri pa skušajo škodo naprtiti kar Demosovi vladi, se pravi prvi demokratično izvoljeni vladi leta 1990. Seveda to počno levičarji, jugonostalgični socialisti, ki se še danes ne morejo sprijazniti s samostojno Slovenijo in čeprav so tudi v novi državi ohranili celo vrsto privilegijev. Če sledimo dejstvom, hitro postane jasno, da te finančne godlje nista zakuhali ne Peterletova (http://sl.wikipedia.org/wiki/1._vlada_Republike_Slovenije) ne Drnovškova vlada z ustavnim zakonom iz leta 1994 (http://sl.wikipedia.org/wiki/2._vlada_Republike_Slovenije), s katerim sta NLB in NKBM pustili dolgove in obveznosti na ramenih starih LB in KBM. Ta percepcija ne zdrži resne presoje, saj je iz dokumentov izpred četrt stoletja razvidno, da sta varčevalsko finančno godljo dve, tri leta prej zakuhala vlada Dušana Šinigoja (zadnji totalitarni izvršni svet) in Milan Kučan, zadnji šef komunistične partije in kasnejši predsednik nove države.

Na prelomu 80. v 90. leta prejšnjega stoletja sta se oba ves čas »zaklinjala« Beogradu, da bo Slovenija ostala v Jugoslaviji. To dokazuje tudi priznanje Milana Kučana, češ da njegova intimna želja ni nikoli bila samostojna Slovenija, kot tudi govori nekaterih vodilnih članov ZKS pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 (denimo Janez Kocijančič in Milan Balažic), da so Demosove zahteve po samostojnosti avanturizem, ki lahko pripelje do krvavih spopadov na ulicah in upravičenega posredovanja JLA. Tudi kasneje je Milan Kučan deloval proti interesom Slovenije. Julija leta 2002 je po srečanju s predsedujočim predsedstva BiH Berizom Belkićem pozival, naj se bosanskim varčevalcem vrne njihov denar, saj za njih ni pomembno, kako bodo nekdanje države s sukcesijo rešile vprašanje starih deviznih vlog (http://www.24ur.com/novice/slovenija/kucan-na-obisku-v-bih.html). Neverjetno ga je skrbel tudi slovenski presežek v trgovinski bilanci z BiH, češ naj odkupimo 40 tisoč ton železa (čeprav ga sploh nismo potrebovali). Tudi ko Kučan ni bil več predsednik in je pod Pahorjevo vlado postal posebni odposlanec za BiH (http://www.reporter.si/slovenija/ku%C4%8D-pahorjev-odposlanec-v-bih/43779), ga je bolj skrbelo za balkanske države kot za interese Slovenije. Ampak vrnimo se najprej v leto 1988.

Takrat je Šinigojeva vlada po nareku ZKS sprejela tako imenovano zvezno solidarnostno klavzulo, ki določa, da jugoslovanske dolgove odplačuje tista republika oziroma banka, ki jih zmore. Zaradi tega je imela Slovenija po osamosvojitvi velike težave, saj je konzorcij tujih bank zahteval 1,2 milijarde ameriških dolarjev od 4,2 milijarde dolarjev, kolikor je znašal tako imenovani nealociran jugoslovanski dolg, kar je Slovenija leta 1994 rešila z ustavnim zakonom (celoten dolg Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/). Za neizplačane devizne vloge hrvaškim in bosanskim varčevalcem pa je pomembno naslednje leto, se pravi leto 1989. Bančne zadeve so bile v dokazovanju pripadnosti jugoslovanski ideji za tedanjo oblast tako pomembne, da so pri njih sodelovali samo najbolj zanesljivi kadri. Šef LB je postal Anton Slapernik, varovanec in finančnik razvpitega in zadrgnjenega komunista Janeza Zemljariča, za njegovo desno roko pa so iz Dunaja poklicali Cirila Krpača, svaka Milana Kučana, sicer direktorja dunajske Adria Bank, banke v tujini, ki je kot večina podobnih bank pred več kot pol stoletja nastala po ukazu Udbe. Poleg tega, da so banke v Avstriji, Nemčiji in drugod za socialistične oblastnike zbirale devize in jemale kredite, so financirale večino nelegalnih poslov zvezne in republiških izpostav službe državne varnosti (med njimi najbrž tudi umore emigrantov).

Kot je razvidno iz arhivskih dokumentov NLB, se je zamisel o preoblikovanju dotedanjih temeljnih bank v podružnice Ljubljanske banke ali v podružnice posameznih hčera LB prvič pojavila 2. oktobra 1989 v predlogu prilagajanja sistema LB (takrat še LB-Združene banke) novi bančni zakonodaji. Gradivo za preoblikovanje so pripravili bančni strokovnjaki, ki so predvideli, da bosta tako LB – banka Zagreb kot LB – banka Sarajevo (Pozor, to je pomembno!) samostojni banki, hčeri LB. Toda prišel je 22. november, ko se v zapisniku 37. seje poslovodnega odbora LB ZB in v elaboratu o upravičenosti ustanovitve Ljubljanske banke kot delniške družbe, prejšnji osnovni banki LB Zagreb in LB Sarajevo nenadoma pojavita kot filiali. Strokovnjaki Agencije za sanacijo bank in hranilnic so nekaj let kasneje zapisali, da iz »prejetih gradiv ni jasno, kdo in kdaj je sprejel tak sklep in ali so za takšna preoblikovanja izpolnjeni pogoji iz elaborata o upravičenosti ustanovitve LB, d.d.«. Neuradno pa se je govorilo, da je bil tak sklep sprejet na CK ZKS in republiški vladi, saj je šlo za politično odločitev.

Ljubljanska banka se je kot delniška družba organizirala na ustanovnem zboru 19. decembra 1989, vpis v register pa je bil opravljen 29. decembra. Določeno je bilo, da nastopata GF Zagreb in GF Sarajevo v imenu in za račun LB, medtem ko sklep o organizaciji banke predvidel zastopanje v svojem imenu in za račun LB. Ta sprememba se je kasneje izkazala za slabo. Sicer je bilo takrat v elaboratu še zapisano: »Program preoblikovanja sistema Ljubljanske banke in Ljubljanske banke – Združene banke je rezultat dela in pogledov celotne vodilne ekipe Ljubljanske banke – Združene banke, ki jo je vodil Anton Slapernik.« Za izvedbo priključitve sta odgovarjala Stane Valant, ki je kasneje postal certifikatski mogotec, in Julija Barlič.

Kljub tej (namerni) »napaki« sprva ni kazalo, da bi lahko varčevalni nekdanjih republik zahtevali nazaj svoje devizne vloge. Hrvaška je 26. junija 1991 sprejela zakon, s katerim je jamstvo za devizne vloge prenesla na državo, konec leta 1991 pa omogočila svojim državljanom, da devizne prihranke v bankah s sedežem v Hrvaški prenesejo v javni dolg. To je storila večina, nekaj čez 100 tisoč varčevalcev (velika večina je imela na računih manj kot 30 evrov) pa ne. In ti zdaj zahtevajo od Slovenije, da jim vrne denar, čeprav so nekateri izmed njih svoje vloge že dobili poplačane s prodajo nepremičnin LB na Hrvaškem. Še bolj bizarna je bila zadeva v Bosni in Hercegovini, kjer je država podružnico LB Sarajevo 2. julija 1993 nacionalizirala. Z njo je upravljala do leta 2004, ko jo je prodala Validus banki (po več spremembah imena danes Moja banka), preostanek pa poslala v stečaj. LB Sarajevo je torej poslovala kot samostojna banka.

Torej nikakor ne bo držala trditev, da je za poplačilo bosanskih in hrvaških deviznih varčevalcev kriva Demosova vlada, temveč odločevalci tik pred osamosvojitvijo (izvršni svet in ZKS), ki so se hiteli dokazovati generalom JLA, da bo Slovenija ostala v okviru Jugoslavije.

Kako je Udba prevzela politiko in gospodarstvo po razpadu Jugoslavije

Značke

Milan Kučan, socializem, Udba, Zdenko Roter, Željko Kekić

Željko Kekić, nekdanji udbovec in kasneje pripadnik hrvaške obveščevalne službe, iz katere je po grožnjah odšel pred nekaj manj kot 20 leti, je nedavno v Ljubljani sodeloval na predstavitvi knjige Anteja Kovačiča Človek in njegova senca. Podrobno je opisal, kako je delovala Udba (ali Služba državne varnosti) in kako je že pred razpadom Jugoslavije začela pripravljati določene ljudi, da bi prevzeli vodilne položaje v politiki in gospodarstvu. Udba je bila zločinska organizacija, ki je v imenu partije preprečevala politično in ekonomsko svobodo.

To je njegov nastop:

»Dober večer vsem, hvala vam za povabilo. Zelo sem zadovoljen, da lahko z vami delim te trenutke in da lahko razširimo krog te resnice. V 80ih letih sem končal policijske šole in z nedopolnjenimi devetnajstimi leti postal operativec Udbe v Zagrebu, Centru, na oddelku za tajno zasledovanje. Sicer je Udba imela več teh oddelkov, imela je osnovne oddelke notranjih in zunanjih sovražnikov, oddelek tajnega zasledovanja, oddelek prisluškovanja telefonov, kontrolo poštnih pošiljk, oddelki tehnike so bili spremljevalni oddelki, ki so tem operativcem, ki so imeli obdelavo in obravnavali ljudi, prinašali podatke. Tam smo bili samo mladi in take oddelke so imeli samo republiški centri. Ljubljana je tudi imela tak center, ki se je nahajal na zdajšnji Vodovodni ulici, ki je bil v sklopu avtoservisa, skrit v notranjosti. Dva manjša oddelka z nekaj ljudmi sta imela Koper in Maribor, s katerima smo mimogrede sodelovali. Spominjam se nekaterih imen, gospoda Davida, to je bilo v času Janše. Intenzivno smo delali v Sloveniji, kadar je bil tam Anto ali Dobroslav Paraga, to je bil zadnji del 80ih let.

Torej, naša naloga je bila, da dosledno spremljamo te ljudi, da hodimo za njimi, da jih fotografiramo, snemamo vsak njihov kontakt, vsak njihov sestanek, ker se je ta material kasneje lahko uporabil na sodišču, mnogo objektov, med drugim tudi gospoda Marka. Na tem oddelku sem delal več kot 10 let, tako da vso to paleto tedanjih, kot smo jim mi rekli, objektov, poznam. S slovensko Udbo smo intenzivno delali tudi emigracijo, delali smo Iridento, tisti čas, ko so se na Kosovu pojavili nemiri, ki je bila v tem času ena od močnejših gibanj. Moram povedati, da nam je Anto Kovačević bil eden od težjih objektov, neverjetno neprijeten. Živel je na Dunaju, kjer je študiral, bil je štipendist avstrijske vlade, mnogokrat je potoval na relaciji Dunaj – Odžak, slišali ste to v tem filmu, kako je to bilo, mi prevzamemo Slovenca, ga predamo Bosancem, oni ga predajo nam, v glavnem tako. Bil je objekt, ki ni izbiral, torej mi smo imeli objekte, ki so se s časoma omehčali, ki so pod pritiskom Udbe odnehali in pristali na določeno sodelovanje z operativci, z Antom niso niti začenjali takšne polemike, ker so se zavedali, da je z Markom Veselicem pretrd in da tega enostavno ne morejo od njega dobit. Mogoče je najboljši primer ta, nekje leta 1987, ko sta se pokojni papež in pokojni Reagan pogovarjala o rušenju berlinskega zidu in odpiranju rdeče Moskve, ko je britanska služba že delala na tem, da se ta proces udejani, takrat so se tudi republiške Udbe pripravljale na tranzicijo. Oni so takrat klicali na pogovore ljudi iz tako imenovane sfere notranjih neprijateljev, ki so običajno bili takrat v zaporu. Pogovarjali so se z njimi o možnostih, da bi oni bili vodje bodočih držav bivše Jugoslavije, s tem, da nam vrnejo tako, da nas varujejo, da ne nastradamo v teh spremembah, da nas nihče ne preganja, da nas ne obešajo, da nas ne maltretirajo. V tem času se je na Zelenjercu, kjer je bil Center državne varnosti Zagreba, pogovarjalo z mnogimi objekti, med drugim s Franjom Tuđmanom. Takrat je bila tudi sprejeta odločitev, da je Franjo Tuđman najugodnejše testo, ki se ga da mesiti v tem smislu, da ohrani sistem, da pomiri ustaše in partizane in konec koncev, dobil je potni list, edini poleg Stipe Mesića, ki ga je že prej dobil, kot naš sodelavec. Bil je v dramatično boljši poziciji v primerjavi z Antom in Veselico, ker je lahko šel k izseljencem, kjer je lahko dobil denar, kjer je lahko zbiral ljudi, lahko se je mnogo bolje pripravil na tranzicijo, kot tisti, ki niso sprejeli nobenega dogovora. Tuđman je takrat rekel, da on Tita ne smatra kot črnega vraga in da ni vse tako, kot so ga okaraktirizali. Z Antom se o tem ni dalo niti pogovarjati. Anto je bil neverjetno trdoglav v tem času in tudi njegov zapor bi verjetno bil mnogo krajši. Ostal je živ v Bosni, Bosna je rezala do bolečin, takrat je imela najhujši konzervat in prav zato je bil polnih osem let zaprt za stvari, ki so generalno, gledano iz današnje perspektive, bile banalne. Da bom iskren, takrat sem imel 19, 20 let, noči smo preživljali čez cesto stanovanja Marka Veselice, kjer sta se onadva pogovarjala po cele noči, dobesedno sem se čudil kaj je temu človeku v tem trenutku. Je štipendist avstrijske vlade, praktično je že bil v Evropi, lep, mlad, visok. Kaj je njemu, da s silo želi iti v zapor. Ne posiljuje, ne krade in zaveda se tega, da bo šel v zapor. To sem spoznal seveda veliko kasneje. Morate razumeti, da sem po štirih letih policijske šole bil skojevec, torej z 16 leti so me sprejeli v partijo, verjel sem, da je Juga blagoslovje, da je Tito vrh popolnosti in od 427, ki smo zaključili to šolo v 80ih, so nas tri poslali v Udbo, dobesedno sem bil uslužen. V tem času smo dobili, delali smo v civilu, imeli smo dolge lase, takrat je bilo to moderno, imeli smo avtomobile, ki so takrat v naših krajih bili sanjski, v prtljažniku smo imeli 30 različnih registrskih tablic in nikoli se nismo vozili s tisto pravo, imeli smo skrivne radio veze, skrivne aparate, kamere in to in to. Torej, to je za enega smrkavca 19,20 let bila popolna služba in sploh nisem razmišljal v ideološkem ozadju, kaj delam. Kasneje sem spoznal, da je vsaka tajna služba, lažejo tisti, ki jo danes skušajo prikazati, kot neko humanitarno organizacijo, rdeči križ, ne vem, zdravstvo, lažejo, vsaka tajna služba je zelo umazana služba. Jaz pravim, da je to najbolj umazana služba plačana iz državnega proračuna. Udba je bila še na kvadrat večja od tega, Udba je bila satanska izpostava, človek ni smel misliti drugače, človek ni smel govoriti drugače, človek ni smel peti drugače, torej Udba je bila tista, ki je za to, da bi ohranila ta red, preganjala vse to, kar se je samo nakazovalo, da bi lahko šlo drugače. In da se razumemo, nič se ni obšlo.

Torej, ni to bila samo delovanje nad njimi, to je bilo delovanje nad celotno njihovo družino, bili so dramatični pritiski, vse do te mere, da so šikanirali otroke v vrtcu, u šoli, da ne govorim naprej. Torej, to so bili dramatični pritiski, in v Udbi je generalno najdlje prišel tisti, ki je bil najbolj umazan, ki je imel najbolj umazano metodo in običajno so šefi dobesedno upravljali z njim. Spominjam se, ne vem, pokojnega Franja Vugrinca, ki je bil moj šef, čeprav je moj prvi šef bil Zdravko Mustača, tisti, ki sedaj sedi v Műnchnu, nekaj časa je bil tudi Josip Perković, ko sem se vrnil generalni tajni službi kontrole obveščevanja, tako da jih vse zelo dobro poznam. Franjo Vugrinac ni mogel videti narisano črko H, ni mogel videti Marka Veselico, da gre v nedeljo iz nedeljske maše, klical nas je, po mene je prišel miličnik s fiatom 1300, da moram v Zagreb. Marko Veselica je preživljal normalno dan s svojo družino. On je v njem videl sovražnika v vsakem delčku njegovega gibanja. Ampak, kaj je bilo najbolj tragično?

V 90ih je ta Franjo Vugrinac postal svetovalec novega šefa službe Smiljana Reljića in Franjo Vugrinaca je vodil praktično vse akcije. Torej, zgodilo se je to, kar je Marko rekel, da je od teh 850, kar nas je bilo, 750 prestopilo, pomeni, odstranili so zvezdo, vstavili šahovnico in sklenili nov pakt. Od teh 750, verjemite mi, da je bilo pet, šest, sedem procentov takih, ki so bili za Hrvaško. Za Hrvaško niso nekateri od njih vedeli vse do priznanja. Takrat so spoznali, da nam Hrvaška nudi eksistenco, še boljšo kot v prejšnjem režimu, nudi nam nova stanovanja, nudi boljše plače. Spoznali so, da šele sedaj prihaja čas za njih. Torej, šele takrat smo se lahko razšopirili. V rokah smo imeli poslance, novo državo, ki je dihala kot novorojenček, torej lahko smo izvajali akrobacije, ker so že nekje v drugi polovici 80 let operativci Kosa, Udbe in Side začeli pripravljati sodelavce za bodoče vodje v teh ključnih državah, pomeni, da so ti ljudje bili pripravljeni, da bi bili poslanci, župani, nosilci, direktorji javnih podjetij, ravnatelji ustanov in podobno. Danes imate situacijo, da je dosedanji sodelavec, čigar ime nikoli ne veste, vedno voden od nekih ljudi Sove. On je danes vodja v nekem sistemu, v ozadju ima svojega operativca, ki dela za njega, zato da bi napredoval in šel naprej. Torej, danes imate situacijo, da vsak ta človek, ki se pojavi na demokratičih volitvah, za občino, mesto, ne vem, državo, ima dramatično prednost pred vsakim tistim, ki pride s srcem, voljo, domoljubjem in željo, da bi nekaj naredil v državi. Verjamem, da je tako tudi pri vas, ker se spominjam, da se je v tistih letih govorilo, da je za nas najboljši Franjo, za vas pokojni Drnovšek in Kučan, v Bosni Fikret Abdić, ki je kasneje to prepustil Aliju, da je nižje zlati Slobo in še nižje Kiro.

V glavnem, morate vedeti, da ta udbaška nit živi tudi danes in ko gledam skozi profesionalno prizmo, vidim da pri nas in slišim, da tudi pri vas v zadnjem času postajajo močnejši. Več jih je na oblasti, večji je njihov prostor. Ljudje enostavno več ne vedo komu bolj verjeti. Danes imate situacijo, da so ti ljudje, ki so bili v 90ih letih pripravljeni da prevzamejo gospodarstvo, kulturo, socialo, zdravstvo, šolstvo, še v nadaljevanju s tem upravljajo in ker je čas strahu minil, so čedalje bolj sproščeni. Pri nas je približno tako, da so v novih službah, ki so se ustvarile na Hrvaškem, v 90-ih odstotkih otroci teh starih udbašev. Torej, oni enostavno to prenašajo iz kolena v koleno in to teče v nedogled. Pri nas je morda najboljši primer Josipa Perkovića in njegovega sina Saše, ki je zamenjal že dva, tri predsednike kot specialni svetovalec. Nedavno sem našel tekst, ki sem ga napisal pred 16, 17 leti. Napisal sem:”Najmočnejši človek v državi je Josip Perković.” Naš narod je moral čakati 16, 17 let, da je ugotovil, da je Josip Perković najmočnejši in da so pri nas hoteli menjati celo Ustavo in prilagoditi vse temu, da ne bi bil izročen Nemčiji. Torej, ta niz je bil prekinjen, danes je toliko močnejši, ker so s kapitalom, ki so ga odvodili, postali naša usoda. In če se danes umaknejo iz posamezne države, bi mi bili ekonomsko opustošeni.

Torej, Udba je svoje čase, že pred Titovo smrtjo imela plan. Iz podjetij, ki so imele zunaj predstavništva, je vlekla denar, to je bilo nekje 10, 15 odstotkov. Ko je Tito umrl, so se razširili do konca, kontrole ni več bilo in se je vleklo mnogo več. Vsak republika je imela svoj fond, svoje račune z ogromnimi vsotami denarja. Seveda, so devetdeseta pričakali neverjetno pripravljeni. Ko se je začela privatizacija, so imeli živ denar. Lahko so kupovali, ne samo v Sloveniji, Hrvaški, lahko so kupovali tudi v Rusiji, bivši ZRN, na Češkem. Postali so, ni treba, da se bojimo, da bi obnovili neko novo Jugoslavijo, čeprav je to njihova nostalgija, oni nosijo zvezdo v srcu, tudi njihovi otroci so vzgojeni tako, da je boljša zvezda, kot pa nekakšen demokratični red. Toda, kar je najbolj nevarno je to, da upravljajo z našimi življenji v drugem smislu, tudi v gospodarskem, zdravstvenem, šolskem. Torej, to je tista nevarnost, ki nam preti, brezkompromisni so, vedo da lahko delajo praktično vse. Vzeli so medije, medij je glas vseh in tako oni enostavno krojijo javno mnenje in drugi enostavno kot ovce hodijo za njimi in da ne dojemajo, da jih peljejo v pekel in da bomo generacijsko zatolkli nacijo, vi vašo, mi našo, ker dopuščamo Udbi, da dela to kar dela. Prodajajo nam, če spremljate na Hrvaškem, Plivo, morda sedaj ni problem, da je ostalo 3-4 tisoč ljudi brez službe, ampak prodali so farmacevtsko pamet, vprašanje je, kdaj bo na vrsti vaša Krka. Prodajajo naše ladjedelnice, 10.000 ljudi ostane brez službe, prodali so našo tradicijo, da zna Hrvat graditi ladje že stoletja. Postajamo sužnji nekoga, zahvaljujoč, ker ni lustracije, zahvaljujoč temu, da enkrat nismo odrezali, zahvaljujoč temu, da nismo odkrili imen. Vem, da bi to v tej zgodbi bilo težko, obrnilo bi na glavo mnogo ljudi, mnogo družin. Vedeti morate, da je na Hrvaškem po neki statistiki v vsaki drugi družini bil nekdo od njih, od nivoja inšpektorjev za politični kriminal, Udbe, Kosa in tega in onega. Vem, da bi se tudi cerkev obračala, ker je tudi tam bilo vsega. Vem, koliko smo jahali po cerkvi in tako je bilo od prilike tudi pri vas. Toda, moj bog, menim, da v imenu nekakšne bodočnosti, v imenu rešitve generacije, ki prihaja, v imenu prihodnosti nacije, mi moramo generirati v tej smeri in enkrat reči, dovolj je, ter prekiniti to zgodbo. Da sedaj odgovorim voditeljici na vprašanje, ki mi ga je postavila. Odhod iz službe je težek, neverjetno težek. Oni vas konstantno vlečejo nazaj, ko človek odhaja ven, je to nevarno, ko odhajate, je tako kot bi si zavezali vrv okrog vratu. Izkoristil sem priliko, da javno imenujem ljudi, ki bi me morali likvidirati, tako da se je v naprej vedelo, kdo me bo likvidiral, če sem hotel preživeti v tej zgodbi. Kako oditi? To ne morete, če je v glavi stara komunistična ideologija. To je tisto, kar sem se pogovarjal s pokojnim Vojkovcem. On je umrl kot komunist. Pred mesecem dni, se je Stipe Mesić na grobu poslovil od njega z besedami:”Počivaj v miru, smrt fašizmu, svoboda narodu.” Torej, v njihovih glavah se ni zgodil klik, da je človek božje bitje. Tudi jaz sem kot komunist verjel, da življenje teče do zemlje in da se tam konča. Toda, ko vi v nekaterih situacijah, jaz sem to doživel v vojni, ko vi preživite nekatere trenutke, ko ugotovite, da je nekdo z vami, nekdo, ki drži roko nad vami, ta angel čuvaj, ta Bog, potem ugotovite, da ste dolžni kreniti po poti resnice. Neki pregovor se glasi:”Ko človek išče resnico, išče Boga, ne glede na to, ali on to ve ali ne.” Jaz sem se držal neke druge sintagme, da človek ne ljubi greh, ljubi pa grešnika. Zgodilo se mi je, da sem pokojnega kardinala Kuhariča, katerega sem preganjal leta in leta, dobil leta 91 v zaščito. Bil sem načelnik SISa v brigade, kamor je on prišel na obisk, na prvo linijo fronte in kot načelnik dobim nalogo, da se mu nič ne zgodi. Mislil sem si, pa bog ti res obstajaš. Razumete, če je kdo tam bil nezaželjen, sem bil to jaz, mene bi bilo potrebno zapreti in spraviti v verige. Vendar, to je ta božji prst, ki vam da priložnost, da greste naprej, da razumete, da z bogom lahko pridete do tega, da se pove vsa resnica, da se gre k tem ljudem, da se z njimi pogovorite. Oni so veliki ljudje, meni so vse oprostili, ker sem prišel človeško, pristojno in povedal, kaj sem delal. To sem pričakoval tudi od mnogih svojih kolegov, nagovarjal sem jih, nekatere sem celo vodil k duhovnikom, da bi začeli tudi oni govoriti, ker je žalostno, to so že kolegi tukaj rekli, da je ogromen del uničen v 90-ih letih, en del je ohranjen na mikrofilmih v Beogradu, en del je v privatnih bunkerjih, ki v glavnem služijo za izsiljevanje in prisilo. Za prihodnje generacije in za prihodnost naših držav bi bilo zelo pomembno, da ljudje govorijo o tem, kaj so delali, kaj se je delalo v imenu službe  sistema, da se to nikoli več ne bi ponovilo, ker je to tragično, tragična je usoda, ki smo jo doživeli. In prav iz teh razlogov, sva Anto in jaz šla v ta projekt, napisal je knjigo o temu, povedal sem mu par stvari, potem je tudi televizija snemala film na to temo. Torej, šla sva v zgodbo zaradi bodočih generacij, zaradi njih, ki niso nič krivi, ker je vaša in naša nacija premalo številna, da bi si dovolila nekakšne stoletne spore, da bi se pravnuki vojskovali med seboj zaradi grehov njihovih očetov ali dedov, to je neka situacija, ki se ji poskušamo izogniti s svojim primerom. Na žalost je tako, da se je malo teh ljudi odzvalo. Kar se tiče preganjanih, oni so pripravljeni na to, vendar preganjalci ne želijo slišati nič o tem. Nadaljujejo ta niz, jaz sem povedal primer, bili smo na Slovenija 3 v neki oddaji. Torej, sam sem poskusil iz prve roke, kako to zgleda v Sloveniji. Leta 95, 96 me je poklical Josip Boljkovac, bivši minister, da se srečava v nekem lokalu. Prišel je, mislim da se imenuje Zdenko Roter, tedanji Kučanov svetovalec za varnost, prišla sta še dva sodelavca, pritiskali so name in na mojega sodelavca, da bi pričala proti Janši. Zaradi neke priprave čete za vojskovanje na našem področju, zaradi pomoči pri orožju. Rekel sem jim, da me ne morejo prisiliti k temu, sem priča vsem tem dogodkom in o Janši lahko rečem samo vse najlepše, on je za nas bil rešitelj v tistem času. Bili smo v situaciji, da smo imeli srce in voljo, izkopali smo rove, imeli smo orožje, vendar nismo imeli municije. Z druge strani so tolkli kot nori in Janša nam je šel nasproti. Dal nam je tisto, kar nam je bilo potrebno, kar je bilo vrednejše od krvi, s tem je rešil mnogo življenj, razumete, rešil mnogo naših. Dovolil je, v dogovoru s Parago, da se prva četa HOSa pripravlja tu pri vas, ker pri nas ni bilo te možnosti. Vaši specialci, ki so vedeli, kaj je to usposabljanje, so usposabljali te fante. V nekem trenutku sem prevzel vso to četo, bili so na Kočevskem, v Bosiljevem in to so bili prvi borci, ki so šli v Vukovar, ki so v vukovarski vojni vsi padli, vendar so bili poučeni. In zdaj mi pride ekipa, ki bi Janšo, to je bilo takrat, ko ni bil več minister, obsodili na osnovi tega, ker je pomagal rešiti življenja. Rekel sem jim, kako lahko to pričakujejo od mene. Kakšen bi bil to človek, če bi šel proti takemu človeku? Ponudili so mi, da mi bodo vse uredili, da bom imel poseben status, da se mi v Sloveniji ne bo potrebno ničesar bati, ker imajo oni razširjen svoj sistem, ker sem jim omenil, da ne gledam na vzhod, da gledam na zahod in da znotraj Slovenije grem lahko na zahod. Rekel sem jim, da se bo konec koncev, Janša vrnil na oblast, potem so le odnehali. Ali to je ta nit, ki jo morate prerezati in reči, da je dovolj, tudi za ceno življenja, mene so dovčerajšnji kolegi intenzivno obravnavali, bil sem objekt zasledovanja. Na nekakšen način mi je to odgovarjalo, ker sem se zabaval, po drugi strani sem si pa rekel, da je to dobro, ker moram to odslužiti čim prej, a bog vse vidi. Zaključil sem s tem ciklusom, poskušali so z likvidacijo in to in drugo, s Perkovićem sem prišel v hude konflikte, vendar z božjo pomočjo človek vse to preživi.

Da vam ne bom jemal preveč časa, ta knjiga, ki sva jo napisala, je bila napisana predvsem zaradi naših otrok, zaradi njegovega sina Tomislava, njegove Katarine, moje Jelene in vnukinje, da se oni ne bi sovražili v prihodnosti, ker so očetje bili na različnih straneh, tudi zaradi drugih otrok, ki se nahajajo v isti situaciji, zaradi enake prihodnosti, lepše, srečnejše, boljše za Hrvaško in za Slovenijo.«