Aktivisti LGBTQ kot teroristi

Značke

CitizenGO, družina, Hatze Oir, Ignacio Arsuaga, LGBT, LGBTQ, svoboda, svoboda govora, teroritem, Španija

Večkrat sem pisal o svobodi govora kot tisti vrednoti, za katero se je vredno boriti, a žal gre vse v smeri, da jo ne samo v Sloveniji, ampak tudi na ravni Evropske unije, v imenu nekih lažnih »novodobnih« vrednot popolnoma zatrejo. Opisal bom primer iz Španije, kjer organizacija Hazte Oir, članica skupine organizacij CitizenGO, prosi za pomoč pred nasiljem aktivistov tamkajšnje LGBTQ skupnosti, ki so oprali možgane celotni politični eliti in tudi policiji. Člani organizacije, ki se borijo za ohranitev in zaščito življenj, družine in človekovih pravic, so namreč v zadnjih dneh izpostavljeni ne samo verbalnemu in psihičnemu, ampak tudi fizičnemu nasilju.

Zgodbo je objavila hrvaška sestrska organizacija CitizenGO, gre pa takole. V Španiji obstajajo občinski zakoni, ki šolam (tudi v nižjih razredih osnovne šole in vrtcih) nalagajo obvezno poučevanje teorije spola (gender theory). Ti zakoni omogočajo raznim LGBTQ skupinam, da prihajajo na šole, predavajo in tudi praktično prikazujejo seksualnost in različne spolne identitete. Grozljivo je, da starši otrok tega ne morejo preprečiti, saj so lahko kaznovani.

V takih okoliščinah je ena od skupin, ki propagira transeksualnost, izvedla medijsko kampanjo, ki na javnih krajih prikazuje otroke, ki se držijo za roke. To ne bi bilo nič spornega, če ne bi bili prikazani tudi dečki v vaginami in deklice s penisi. Slogan akcije je bil: »Obstajajo deklice s penisi in dečki z vaginami. Preprosto, tako je.«

Čez nekaj tednov je organizacija Hatze Oir oblasti zaprosila za kampanjo, ki je bila nasprotje prejšnji. Na javnih mestih so objavili plakate s sloganom: »Dečki imajo penise. Deklice imajo vagine. Ne pustite se zavesti! Če si rojen kot moški, si moški. Če si rojena kot ženska, boš tudi v prihodnje ženska.« Podjetje, ki se ukvarja z oglaševanjem, je zavrnilo, da bi plakate nalepili na njihova plakatna mesta, zato je Hatze Oir s svojim sloganom polepila avtobus, ki je vozil po Madridu. Trajalo je samo nekaj ur, da so se skrajni levičarji in aktivisti LGBTQ razbesneli.

Takoj so se organizirali, začeli žaliti po dolgem in počez, po družbenih omrežjih so grozili (v Španiji LGBTQ osebki izgledajo takole, takole in takole). Politiki in mediji so se odzvali neverjetno hitro ter organizacijo Hatze Oir obtožili transfobije, homofobije, razpihovanja nestrpnosti, nasilja in sovražnega govora. Člani skupnosti, ki se borijo za družino in svobodo govora, so bili deležni vseh vrst groženj, tudi s fizičnim nasiljem. LGBTQ teroristi so objavili fotomontažo, kako bodo zažgali avtobus, kar nekaj mestnih svetov je napovedalo ostre kazni za organizatorje, če bo avtobus začel voziti tudi po njihovih občinah.

LGBTQ hekerji so napadli strežnik CitizenGO, najhujše pa je bilo, ko so posebne enote policije v Madridu po posebnem ukazu župana (in komunista) Manuela Carmena obkolile avtobus in ga za 24 ur zaplenile, hkrati pa so dopustili, da so se LGBTQ teroristi znesli nad avtobusom in ga popisali. Nalog sodišča za zaplembo je prišel šele naslednji dan, okrožni tožilec pa je zahteval, da mora Ignacio Arsuaga, predsednik CitizenGO, za štiri leta v zapor zaradi razpisovanja sovraštva. Organizacija CitizenGO je bila prisiljena, da spremeni napis na avtobusu. Del napisa so prekrili z napisom »cenzurirano«, avtobus so preimenovali v #FreeSpeechBus, svoj kombi pa opremili s sloganom: »Ali imajo dečki penise?«

Policija je ustavila tako avtobus kot kombi in kaznovala voznika, toda kljub temu so še naprej vozili po Madridu in celo organizirali zborovanje za svobodo govora. O avtobusu je tvitnila celo Chelsea Clinton, hčerka nekdanjega predsednika Billa Clintona in poraženke na ameriških volitvah Hillary Clinton. Zapisala je: »Prosim, ne pripeljite te avtobuse v ZDA (ali kamorkoli drugam).«

V CitizenGO so zapisali, da so razkrili namene LGBTQ skupnosti in dokazali, da se proti njihovi škodljivi ideologiji lahko borijo. Pravijo, da kljub grožnjam s smrtjo ne bodo odnehali. Pozivajo različna mesta po Evropi, naj jih povabijo in jih bodo s svojimi avtobusi obiskali – v imenu svobode govora in normalnosti.

 

 

Zakaj ženske ne rojevajo (več)?

Značke

blaginja, desnica, družina, družinske vrednote, Ginijev koeficient, Levica, levičarji, nataliteta, Nenad Bakić, pokojninski skladi, rodnost, teorija spola

„Ženske v Evropi, še posebej v južnih državah, imajo manj otrok, kar lahko pripišemo prekarnemu delovnemu trgu in pomanjkanju za družine prijazne delovne zakonodaje, ugotavlja francoski Nacionalni inštitut za demografske študije,“ je zapisano v uvodnem stavku članka na portalu nacionalne televizije, ki govori, da je vse več žensk na jugu Evrope brez otrok.

Za uvod dvoje. Prvič, če bi držalo, da je prekarni delovni trg vzrok, da imajo ženske vse manj otrok (in da ne zagotavljajo enostavne reprodukcije, ki je najmanj 2,1 otroka na žensko), je čudno, da je človeštvo sploh preživelo. Na splošno je bilo vse do 2. svetovne vojne (seveda z izjemami in različno od države) večina dela prekarnega, prekarno delo pa je še danes prevladujoča oblika dela v azijskih, afriških in bližnjevzhodnih državah (če odštejemo delo v javnem sektorju). Torej, prekarno delo (o prekarnem delu sem pisal tukaj) ne more vplivati na število otrok, saj bi potem naše babice, prababice in praprababice sploh ne bi imele otrok, ker jih je večinoma preživljal, in to s prekarnim delom, en sam – naš ded, praded in prapraded. Drugič, če bi držalo, da je manjšemu številu otrok vzrok v pomanjkanju družini prijazne zakonodaje, velja enako kot pod točko ena. S pripombo, da imajo ravno v državah, z družinam neprijazno zakonodajo (Afrika, Azija), največ otrok. Čudno, mar ne?

Različni teoretiki, analitiki in raziskovalci za vse manjše število otrok, ki se rodijo, pripisujejo različne vzroke. Pojavila se je teza, da obstaja povezava med neenakostjo (priljubljena tema levičarjev) in nataliteto. Drži sicer, da imajo države, kjer je rodnost nizka, v povprečju manjšo neenakost (merjeno z Ginijevim koeficientom), a pomembnejše korelacije ni. Iz grafa (tukaj), kjer je analizirano 141 držav, je razvidno dvoje. Da sicer ne obstaja država, ki bi imela visoko rodnost in majhno neenakost, a po drugi strani je veliko število držav, ki imajo nizko rodnost, a hkrati visoko stopnjo neenakosti. Torej ne moremo trditi, da je stopnja neenakosti (med spoloma, izobrazbo, družbenim položajem in podobno) v korelaciji s stopnjo rodnosti.

Hrvat Nenad Bakić, sicer znani podjetnik in investitor, trdi, da je nizka stopnja natalitete posledica kronična nezaposlenost. Objavil je graf, ki prikazuje število živo rojenih na Hrvaškem in število zaposlenih leto dni kasneje. Korelacija med tema dvema spremenljivkama je skoraj popolna, v kar se lahko prepričate tukaj. Torej, visoka stopnja nezaposlenosti vpliva na odločitev, ali imeti otroka ali ne. Človek temu argumentu ne more oporekati.

Iz te hipoteze torej sledi, da bi boljše ekonomske razmere povzročile dvig blaginje, s tem pa tudi pogostejše rojevanje otrok. A dogaja se ravno obratno. Večja kot je blaginja (če jo merimo v BDP), manj otrok se rodi. Kar je razvidno iz grafa tukaj. Torej, boljše gospodarske razmere ne vplivajo na večje število otrok, kvečjemu na manjše, kar je po svoje logično, saj ljudje danes skoraj ne potrebujejo potomcev, da bi imeli lagodno in dobro življenje v starosti. Kar skrbi je, da bo ta trend povzročil, da bo leta 2060 skoraj tretjina prebivalstva EU starejša od 65. let (graf tukaj).

Nekateri padanje stopnje rodnosti v razvitih državah pripisujejo trendu zmanjševanja religioznosti, in sicer v povezavi s tradicijo, ki poudarja pomembnost družinskih vrednot. A tudi pri tej tezi ne najdemo pomembnejše korelacije. Portugalska ali Hrvaška (državi z visokim deležem religioznega prebivalstva) imata nižjo stopnjo rodnosti od denimo Estonije ali Danske, kjer je delež religioznih manjši.

Kar res neposredno znižuje stopnjo rodnosti, je vmešavanje države v življenje posameznika in družine. Temu lahko mirno rečemo socialistična demografija, ki je danes vir zla tudi v razvitih, deklarirano kapitalističnih državah. Najprej si poglejte graf tukaj (stran 3). Iz njega je razvidno povečevanje javne porabe od 19. stoletja naprej. Če boste za katerokoli od teh držav poiskali stopnjo rodnosti za sto ali več let nazaj, boste seveda opazili, da kolikor bolj je država skušala vplivati na življenje ljudi, jih nadzorovati in jim je jemala več zaslužka, da bi ga razporejala sama, toliko manj otrok je bilo. To še posebej velja za razne državne in paradržavne pokojninske sklade, kajti v tistem trenutku, ko je država posameznikom obljubila, da bo zanje skrbela, ko bodo ostareli, ni bilo nobene potrebe več, da imajo ti posamezniki otroke. S tem je odpadla skrb za otroke in skrb za njihovo vzgojo. Povedano drugače: če ti država obljubi, da te bodo na starost vzdrževali tuji otroci, zakaj bi se ti trudil s svojimi. S tem je odpadla tudi potreba po ustvarjanju družine, kar je seveda samo voda na mlin raznim progresivcem, tistim naprednim levičarjem, ki prezirajo družino in se norčujejo iz tistih mladih, ki v svojem življenju dlje časa ostanejo v krogu družine, skrbijo za starše in nikoli ne gredo na svoje. Ta prezir do družine kot temeljne institucije je vplival tudi na upad velikih družinskih podjetij. No, naštejte deset družinskih podjetij, ki imajo globalne blagovne znamke in so nastala v zadnje pol stoletja. Težka naloga. Od Lewisa prek globalnih avtomobilskih znamk (Mercedes, Audi ali Ford) do prehrambenih (Walmart) in kozmetično farmacevtskih (Johnson & Johnson) velikanov so bili vsi ustanovljeni so bili večinoma vsi ustanovljeni ne desetletja, ampak več kot stoletje nazaj – kot družinska podjetja. In če mislite, da svoj gnus do družine izražajo samo „napredni“ levičarji, se motite. Ste mogoče kdaj slišali desničarja, ki se sicer javno zavzema za družino, da bi kaj rekel proti državnim pokojninskim skladom? Ali da bi bil proti socialnim transferjem? Da bi postavil pod vprašaj obstoj centralne banke? Da bi rekel, da mora za svojo starost človek sam poskrbeti? Da bi bil proti minimalni plači? Ali da bi nasprotoval povišanju pokojnin? Se pravi, da bi postavil pod vprašaj vse tisto, kar je deklarirano levičarsko. Seveda ni. Levica in desnica sta danes pri ekonomskih vprašanjih bliže druga drugi kot kdajkoli prej v zgodovini.