Vzpon finančne spirale zla: zakaj svet (bolj kot kdajkoli prej) potrebuje voditelja, kot sta bila Margaret Thatcher in Ronald Reagan

Značke

deflacija, denar, ECB, inflacija, Margaret Thatcher, Mario Draghi, Ronald Reagan, Velika Britanija, ZDA

Bilo je januarja 2015, ko je takratni predsednik ECB Mario Draghi v Frankfurtu orgazmično napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ). To pomeni, da so se zagnali tiskarski stroji, ki so natisnili na desetine milijard evrov. Namen je bil, da se poveča potrošnja, sproži inflacija (na dva odstotka) in poveča gospodarska rast. In vse bo spet lepo in prav.

Kasneje se je izkazalo, da deflacija (ki je kar vztrajala) ne vpliva negativno na gospodarsko rast (rast BDP pa je bila daleč od pričakovane), niti na obnašanje potrošnikov, tiskanje ogromnih količin denarja (kar so največje centralne banke počele že od leta 2008) ni imelo nikakršnega učinka. Do lani, ko je velikanska plima sveže natisnjenega denarja (brez podlage, dobesedno iz nič) začela kazati prve učinke: avgusta lani se je povprečna inflacija v EU dvignila na tri odstotke (v Sloveniji je bila 3,3-odstotna), septembra je bila že 3,6 odstotka, novembra že 4,9 odstotka. Pandorina skrinjica se je odprla, ruski napad na Ukrajino je priročno kazanje s prstom na krivca in izgovor za obrambo ECB. Ampak zadeva gre samo še na slabše: povprečna inflacija v EU se je maja približana devetim odstotkom, ni več države, kjer bi bila inflacija nižja od petih odstotkov (v Estoniji je bila 20,1).

Da bi stvari razumeli, moramo odgovoriti na vprašanje, komu koristi deflacija in komu inflacija. Čeprav sem o tem že pisal, se mi zdi prav, da na kratko ponovim.

Deflacija koristi povsem običajnim ljudem, potrošnikom, lahko rečemo, da je dobra za ranljive skupine ljudi, ki imajo nizke dohodke. Deflacija pomeni, da denar ohranja vrednost (ali pridobiva na vrednosti), da za isto vsoto (fiat) denarja dobimo več, kot smo včeraj. Glede na tehnološki napredek je to povsem normalno: ta napredek omogoča, da podjetja dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. To ni pogodu birokratom (in vladam). Ko je deflacija, govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti. In da morajo oni (bruseljski birokrati skupaj z ECB) umetno sprožiti inflacijo (s tiskanjem denarja brez kritja). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Ena takih izmišljotin je program EQ, drugi je denimo zelena energija, ki se že kaže za katastrofo, saj se države vračajo nazaj na premog.

Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako dajejo vsaj vtis, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti. Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Zato države (še posebej bruseljska biroikracija) strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini. Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile).

Margaret Thatcher in Ronald Reagan sta bila redka globalna voditelja, ki sta se zavedala, da je inflacija zlo, ker gre za paradavek na prihranke običajnih ljudi. ZDA so bile v letih 1981 in 1982 v hudi krizi: inflacija je bila dvomestna, gospodarstvo se je krčilo. Reagan je začel s konservativno politiko, ki je kasneje postala znana kot reaganomika. Njegovi predhodniki so se s krizi spopadali tako, da so razširili državo in njena pooblastila, reaganomika pa je temeljila na zmanjšanju vloge države, kar je dalo pospešek gospodarski rasti in zaposlenosti, inflacija se je zmanjšala.

Thatcherjeva je Veliko Britanijo rešila z ekonomistom šole klasičnega liberalizma – Hayekom. Anekdota govori, da je Thatcherjeva, ko je bila izvoljena za predsednico torijcev, na nekem sestanku na mizo dala Hayekovo knjigo Ustava za svobodo in dejala: »V to verjamemo!«

Reagan je o inflaciji dejal, da je »tako nasilna kot ropar, zastrašujoča kot oboroženi ropar in smrtonosna kot morilec.« Thatcherjeva pa: »Lekcija je jasna. Inflacija nas vse razvrednoti.« Obe državi sta se pod njunim vodstvom opomogli.

Svet danes potrebuje voditelje, kot sta bila Reagan in Thatcherjeva, pravi v Spectatorju Matthew Lynn. In se lahko samo strinjam.

Za Boga in dobiček*

Značke

banke, centralne banke, denar, Evropa, Friedrich A. Hayek, globalizacija, oderuštvo, Samuel Gregg, Srednji vek, Za Boga in dobiček

Pozabite na vse, kar ste do zdaj slišali o srednjem veku. To obdobje, ki se je začelo leta 476 z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva (konec starega veka) in se končalo leta 1492 z odkritjem Amerike, ni bilo tako temačno, kot so vas učili. Čeprav knjiga Samuela Gregga s provokativnim naslovom Za Boga in dobiček govori o vlogi, ki so jo kristjani odigrali pri razvoju modernih financ in bančništva, vas popelje tudi v življenje v svetu, ki je postavil gospodarske temelje zahodni civilizaciji, najveličastnejši civilizacije v zgodovini človeštva.

Knjiga raziskovalnega direktorja na Inštitutu Acton Gregga je rehabilitacija srednjega veka. Cerkev je v tem obdobju nedvomno odigrala veliko pozitivno vlogo, včasih sicer tudi sporno, a kakor se sliši čudno, jo je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, skrbelo za revne, obsojala je oderuštvo. Krščanstvo je vsega začetka razmišljalo o denarju. Njihovi teologi, filozofi in finančniki so o njem podajali sodbe in mnenja. Imeli so velik vpliv na nastanek in razvoj nacionalnih in mednarodnih finančnih sistemov ter na komercialno revolucijo na začetku 11. stoletja, ki je pripomogla k sodobni misli o denarju in uporabi kapitala.

Finance srednjega veka so izhajale iz Svetega pisma in prilike o talentih. Apostol Matej pripoveduje (Mt 25,26-27), da mož z enim talentom (denarna enota), ki ga je Jezus grajal, ni izgubil prejetega denarja. Preprosto ni naredil ničesar z njim, zakopal ga je. Jezus je želel več. Zato srednjeveški misleci niso bili proti dobičku in kapitalu, ampak so spodbujali vlaganja, prvi klasični kapitalisti, ki so nastali v 11. stoletju v severni Italiji in Flandriji pa so imeli v zgornjem desnem kotu svojih računovodskih knjig napis v latinščini – Deus enim ef proficuum (Za Boga in dobiček). Prizadevanje za dobiček, sprejemanje poslovnega tveganja in ustvarjanje kapitala v srednjem veku namreč ni veljalo samo za gospodarsko koristno, ampak tudi kot način slavljenja Boga. Ljudje so s takim načinom življenja izpolnili navodilo iz Prve Mojzesove knjige, ko je Bog Adamu in Evi naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (1 Mz 1,28). Povedano drugače. Kristjan lahko deluje in za Boga in za dobiček, seveda pod pogojem, da je Bog na prvem mestu in da je dobiček, dosežen s financami, razumljen kot sredstvo za dosego cilja in nikoli kot cilj sam po sebi ter je uporabljen, da služi za človeški razcvet in napredek, ne pa, da ga zmanjšuje.

Prve misli srednjega veka o financah so bile namenjene predvsem posojanju denarja in obrestim. Kljub temu, da je papež Urban III. posojanje denarja in zaračunavanje obresti označil kot greh namere, da dobiš nazaj več, kot si dal, je med krščanskimi teologi prevladalo prepričanja, da so zahteve po plačilu obresti na posojen denar upravičene, če (prvič) denar ni vrnjen pravočasno, (drugič) obstaja možnost, da posojilodajalec utrpi škodo, če dolžnik ni vrnil denarja, kot je določeno v pogodbi, (tretjič) posojilodajalec zamudi priložnost za ustvarjanje dobička in (četrtič) posojilodajalec tvega, da mu dolžnik ne bo poplačal dolga. Zato so misleci tistega časa kritizirali predvsem oderuštvo, ki je veljalo za resen greh in zlorabo revnih. Frančiškan, blaženi Bernardin iz Feltre, je tudi s prstom pokazal, kdo so največji oderuhi. To so bili judovski posojilodajalci. Za takratne mislece, ki se vprašanj denarja in bančništva niso lotevali kot ekonomisti, ampak so jih obravnavali v okviru moralne teologije in prava, je bilo namreč najpomembnejše jasno razločevanje med oderuštvom in legitimnimi oblikami posojanja denarja.

Avtor Samuel Gregg, doktor moralne filozofije in politične ekonomije z Oxforda, bralcu ne predstavi samo pogled na bančništvo in denar v srednjem veku, ampak tudi takratno življenje. Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva je sicer sledilo obdobje zastoja, ki pa je bilo bolj posledica podedovane grške in rimske kulture, kot pa domnevno mračnjaškega zgodnjega srednjega veka. Tako se je denimo v tistem času, nekje do 10. stoletja, število prebivalcev drastično zmanjšalo. Padec števila ni bil posledica epidemij ali množičnega pomanjkanja hrane, temveč preprostega dejstva, da je prebivalstvo še vedno sprejemalo poganske prakse, kot so splav, kontracepcija in detomor. »Krščanstvo je tudi ženski podelilo dostojanstvo,« piše Gregg, kar je zmotno s splošnim prepričanjem o malodane suženjski vlogi ženske v srednjem veku.

In ko je krščanstvo dokončno prevladalo na stari celini, je bil možen tudi razvoj, ki se je začel na prelomu prvega v drugo tisočletje. Gregg ga imenuje komercialna in finančna revolucija.

»Rast prebivalstva in tehnoloških inovacij (kot je uporaba strojev v kmetijstvu in manufakturi) do intenzivnejšega poljedelstva. To je omogočilo razmah proizvodnje, industrije, trgovine in najpomembneje: presežek kapitala. Kapitala, ki ga je bilo mogoče uporabiti za vlaganja in je lahko pomagal družbi napredovati iz samooskrbnega gospodarstva,« pravi avtor. Nastale so cvetoče poslovne skupnosti v severni Italiji, Flandriji, delih Francije in južni Angliji. Pojavila se je trgovina med evropskimi deželami, nadnacionalna delitev dela in nov razred podjetnikov, vzporedno se je pojavilo več finančnih instrumentov, ki so trgovcem pomagali urejevati tveganja. Razmahnilo se je bančništvo. V 13. stoletju je bilo v Firencah kar 38 neodvisnih bank, v Pisi 34, v Genovi 27 in v Benetkah 18. Skupaj jih je bilo v italijanskih mestnih državicah 173. Večina teh je imela podružnice v tujini. Leta 1231 je v Angliji denimo delovalo 69 podružnic italijanskih bank. Vse to, piše Gregg, je bil embrij tistega, iz česar je nekaj stoletij kasneje nastala ena temeljnih knjig politične ekonomije – Bogastvo narodov Adama Smitha.

Proti koncu srednjega veka je torej Evropa že imela vse tiste značilnosti, ki jih danes povezujemo s kapitalizmom. Slika tega obdobja, kot jo riše Gregg, ki ima dar za preprosto razlaganje zapletenih pojmom in postopkov ter razkrivanje dolgo skritih resnic (z navedbami številnih virov), je popolnoma drugačna od ustaljenih predstav o »mračnjaškem« srednjem veku. Tudi glede zasebne lastnine. Zahodna Evropa, ki je kasneje še dolgom ostala globoko religiozna, je zasebno lastnino razumela tako, da daje posameznikom in skupnosti sposobnost mobilizacije bogastva za spodbujanje dobrega. Pravi kristjani so »morali« del pridobljenega bogastva porabiti za dobrodelne namene. Od njih se je namreč vedno pričakovalo, da bodo dajali miloščino. A zasebna lastnina, denar, premoženje in bogastvo posameznikov ni bilo demonizirano, ampak je kazalo na človekovo sposobnost, da uresniči darove, ki jih je posamezniku dal Bog. Že italijanski filozof in redovnik Tomaž Akvinski (13. stoletje) je učil, da se korist za vse lahko uresniči le skozi zasebno lastnino. Zato je podal tri razloge. Prvič, ljudje bolje skrbijo za tisto, kar je njihovo; drugič, če bi bili vsi odgovorni za vse, bi bila zmeda; in tretjič, delitev stvari, ki so skupne, ustvari napetost.

O tem, kako so kristjani dojemali denar in bančništvo v preteklosti, je Samuel Gregg začel razmišljati po globalni finančni krizi leta 2008. S študijem zgodovine, različnih virov in tudi politično nekorektnih avtorjev je prišel do spoznanja, da so kristjani na različne načine pomagali razviti finančne in bančne sisteme, ki so pomagali milijonom ljudem ubežati revščini. Zato se tudi kritično loti sodobnih financ, še posebej zadnje krize, ko so tudi kristjani podlegli splošnemu prepričanju, da je na tem področju potrebno več regulative. Gregg piše, da gre za povsem legitimne zahteve, a sam dvomi, da bi zaostritev zakonodaje lahko pripomogla k izboljšanju razmer. Še več. Mnoge od zahtev bi vse skupaj še poslabšale in bi kršile načelo pravičnosti. Gregg meni, da ljudje pozabljajo, da niso krive finance, temveč ljudje, ki se z njimi ukvarjajo. Oni lahko z (ne)namernimi napakami ogrozijo predvsem blaginjo revnih, starih in drugih, ki živijo na obrobju družbe, ter tako spodkopljejo razmere, ki pomagajo vsem napredovati. Brez financ (in ljudi, ki se nanje spoznajo) bi človeštvu ostala samooskrbna gospodarstva, ki bi zmanjšala možnosti za človeški razcvet. »Živeli bi v družbah, v katerih bi prav ljudje na robu družbe imeli še manj možnosti, da bi ušli revščini, medtem ko bi tudi bolj premožni imeli manj gospodarskih sredstev za pomoč bližnjim v stisku,« piše Gregg.

V zvezi s tem na koncu knjige nameni kritiko sedanjim vladam, ki bi rade težave reševale z zadolževanjem, ker s tem obremenjujejo prihodnje generacije, na račun katerih živijo sedanje. Tudi ideja, da bi svet v izogib prihodnjim finančnim krizam dobil nekakšno svetovno centralno banko, nekakšno globalno avtoriteto, ki bo lahko sprejemala odločitve o tem, kar kristjani imenujejo »univerzalno skupno dobro«, se mu ne zdi sprejemljiva, čeprav sodobni katoliški družbeni nauk take avtoritete ne izključuje. Po njegovem bi bila ustanovitev globalne banke v nasprotju s krščansko tradicijo, poleg tega bi povzročila številne težave, ki jih lahko opazujemo pri centralnem bančnem organu EU, se pravi pri Evropski centralni banki, ko določa enotne obrestne mere za tako različna gospodarstva, kot so Grčija, Irska ali Nemčija. Že nacionalne centralne banke imajo težave pri »ugibanju«, kakšna naj bi bila optimalna količina posojil v obtoku, kaj šele svetovna. Tudi Friedrich Hayek je dejal, da bi se morali spet ozreti k izjemnim predhodnikom moderne ekonomije pred več stoletji, ko so učenjaki poudarjali, da je matematična cena odvisna od veliko posameznik okoliščin. »Človek je nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog,« se na Hayeka sklicuje Gregg, ki ga med vrsticami lahko beremo tudi tako, da s tem nasprotuje kakršnimkoli oblikam svetovne vlade ali vlade EU. Po njegovo bi morala imeti taka ustanova božanske sposobnosti. »In če si smrtniki prizadevajo za vsemogočnost, je to norost,« zaključi in pozove kristjane, naj se etičnih in gospodarskih vprašanj, povezanih s financami, »lotevajo z znatno mero ponižnosti«.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Allan H. Meltzer, RIP

Značke

Allan H. Meltzer, denar, ekonomija, FED, John Maynard Keynes, Karl Brunner, Milton Friedman, Mises Institute, monetarizem, multiplikator, Nobelov lavreat

V ponedeljek, 8. maja, je umrl ekonomist in zgodovinar Allan H. Meltzer. Star je bil 89 let. Javnosti je bil znan predvsem po monumentalnem delu A History of the Federal Reserve: 1913–1951, zato so ga imeli za monetarnega ekonomista. Ker je to mnenje prevladalo tudi v ekonomskih krogih, bi na tem mestu opozoril na njegovi dve pogosto prezrti deli (kot jih navaja Joseph T. Salerno na spletni strani Mises Instituta).

Prvo delo je analiza Friedmanove monetarne teorije, ki jo je napisal skupaj z Karlom Brunnerjem. Do kasnejšega Nobelovega lavreata sta bila zelo neprizanesljiva, saj sta mu očitala, da je izpustil celo vrsto spremenljivk, ki lahko vplivajo na trg denarja, s tem pa na gospodarstvo. Kasneje (1993) je z Brunnerjem napisal knjigo, ki vsebuje njuno monetarno teorijo. Iz teh del je razvidno, da Meltzer ni bil nikakršen »goreči vernik« monetarizma, ampak je do njega ohranjal kritično distanco in bil pogost kritik tudi ukrepov Feda.

Drugo njegovo prezrto delo zadeva Johna Maynarda Keynesa (1988). V knjigi Keynes’s Monetary Theory: A Different Interpretation Meltzer pravi, da se Keynes v knjigi Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja sploh ne ukvarja toliko z multiplikatorji, ko bi se mu rado pripisalo. Po njegovo je bil Keynes v prvi vrsti zaskrbljen in je želel najti način, da se odpravi gospodarska negotovost. Zato se je tudi naslonil na državo in rešitev problema videl v »socializaciji naložb«, s čimer je prišel do zaključka, da bi državno usmerjene investicije zagotovile optimalno zaposlenost in proizvodnjo. Meltzerju so keynesianizmu naklonjeni ekonomisti očitali, da je bil do Keynesa preveč zaničljiv (Keynes je pač ustrezal potrebam povojnega državnega intervencionizma), a kljub temu njegova knjiga ostaja ključnega pomena v razkritju napačnega pogleda večine, ki so menili, da je mogoče rešiti kapitalizem s povečanjem vladnih izdatkov (proračunski multiplikator).

Več o Meltzerju si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj, pet njegovih najbolj znanih izjav pa najdete tukaj.

Janez Janša, gotovina in Urškina sestrična

Značke

bolšji grg, brezgotovinsko poslovanje, denar, finančna preiskava, gotovina, Janez Janša, nadzor državljanov, Urška Bačovnika Janša

V stanovanjskem bloku na ulici Pod kostanji živita Marko in Andrej. Enako sta stara, oba delovno zmožna, sta samska, na mesec zaslužita 1.500 evrov neto oziroma 18.000 evrov na leto. Tako prebijeta leto dni, ko Marko opazi, da si je Andrej kupil računalnik in televizor, na počitnicah je bil na Kanarskih otokih. Premišljuje, kako je to mogoče, ker sem z enako plačo tega ni zmogel, čeprav je prodal dragoceno zbirko stripov za 500 evrov, kar pomeni, da je na leto razpolagal z 18.500 evrov. In če k temu prišteje še 500 evrov minusa zaradi limita, je imel 19.000 evrov, a si ni mogel kupiti računalnika in televizorja, ne privoščiti počitnice na Kanarskih otokih, saj je moral enako kot Andrej prepleskati stanovanje, za kar je odštel eno mesečno neto plačo. Zato Andreja prijavi policiji, kajti nemogoče je, da bi z enako plačo sosed imel več.

Kriminalisti gredo najprej v Andrejevo banko, kjer jim bančni referent pove: „Andrej je zelo slab komitent. Pride enkrat na mesec in dvigne celo plačo. Na računu pusti samo toliko, kolikor znašajo naši stroški.“ Seveda je Andrej takoj postal sumljiv, ker uporablja gotovino. To lahko pomeni, da kupuje drogo in jo preprodaja naprej. Za razliko od Marka, ki vse plačuje z bančno kartico, zato je njegov denar sledljiv: natančno se ve kaj, kdaj in koliko je plačal. Kriminalisti in finančna uprava se zato odpravijo k Andreju. Med preiskavo stanovanja najdejo v sefu še 2.000 evrov gotovine. Ko upoštevajo povprečne življenjske stroške, druge izdatke, vrednost avtomobila oceni sodni izvedenec, isto naredi za povsem enako zbirko stripov, ki jo je imel tudi Andrej in jo je kot Marko prodal, pridejo do zaključka, da ima Andrej za 5.000 evrov premoženja nepojasnjenega izvor. Zaman jih je prepričeval, da je imel nekaj privarčevanega, da hrano kupuje v diskontih, ne v Mercatorju, da manj zapravi za nakupe kot Marko, da je zbirko stripov prodal za 1.500 evrov, ne za 500, kot jo je ocenil sodni izvedenec, da si je stanovanje (za razliko od Marka) sam prepleskal, da je računalnik in televizor kupil prek oglasa in podobno. A ničesar od tega ni mogel dokazati: v trgovinah je plačeval z gotovino, računov ni hranil, vseeno mu je bilo, kdo mu je iz „druge roke“ prodal računalnik in televizor, saj mu je bilo pomembno izključno to, da obe napravi delujeta, pri prodaji zbirke stripov pa je imel to srečo, da je naletel na človeka, ki je stripe na vsak način želel in mu je zanje ponudil več, kolikor je sodni izvedenec ocenil, da so vredni. Ker so Andreju organi pregona naprtili obratno dokazno breme in ni mogel dokazati, da je posloval pošteno, je za dve leti končal v zaporu, zasegli so mu tudi 5.000 evrov premoženja, katerega izvora ni mogel dokazati.

Primer je zaradi lažjega razumevanja zelo poenostavljen. A njegovo bistvo ni samo, da nekateri ljudje rajši poslujejo z gotovino kot z bančnimi karticami ter zato varčujejo „v nogavicah“, ampak tudi preprosto dejstvo, da ljudje nismo enaki: ne samo, da smo si različni po fizični podobi, različno tudi razmišljamo, se obnašamo, smo različno podjetni in varčni, imamo različne prioritete, smo različno spretni, se različno znajdemo v življenju. Predstavljate si, da deset let čez teden zbirate odpadno šaro, ki jo popravite in očistite, nato pa konec tedna prodate na bolšjem trgu. In da vsak teden s to šaro (ker ste pridni in podjetni) zaslužite 200 evrov, ki jih namensko varčujete in dajete na stran, hranite pa ne v banki, ampak v nogavici. V desetih letih bi se vam nabralo prek 125.000 evrov. In potem lepega dne pride policija, najde pri vas gotovino, češ to je premoženje nepojasnjenega izvora, ker ste vi s svojo plačo v tem času zaslužili le 120.000 evrov (imate plačo 1.000 evrov neto na mesec). Ker sami ne morejo dokazati, da ste denar zaslužili na nezakonit način, vam rečejo, da morate vi dokazati, da je ta gotovina pridobljena na zakonit način. Tega na noben način ne morete dokazati, čeprav imate priče, da so vas videle pri zbiranju stare šare, čiščenju in popravljanju ter prodajanju na boljšem trgu. Toda nobena od prič ne more natančno povedati, koliko ste s tem zaslužili, saj tega ne razglašate naokoli.

Na načelni ravni je podobno v primeru Janeza Janše, za katerega organi pregona trdijo, da ima od leta 2000 za okoli 400.000 evrov premoženja nepojasnjenega izvora. Janša pravi, da ima 35 let delovne dobe in da je v tem času, ko je bil podjetnik, poslanec in premier na mesec v povprečju zaslužil 2.100 evrov neto, kar pomeni skupaj okoli 900.000 evrov. Če k temu doda še zaslužek od prodaje knjig, je v tem času dobil okoli 1,1 milijona evrov neto. Podrobnosti mi sicer niso znane, a razumeti je, da bi moral imeti Janša štiristo tisočakov manj, kot jih ima. Kako so preiskovalci prišli do te številke, mi ni jasno, a je cel kup nelogičnosti.

Prvič, preiskava izhaja iz predpostavke, da Janša pred letom 2000 ni imel nikakršnega premoženja oziroma da je vse, kar je zaslužil, sproti tudi zapravil. To pomeni, da je bilo leto 2000 leto nič, ko Janša ni imel na računu niti centa, prav tako ni imel nič privarčevanega – ne na računu v banki ne v nogavici.

Drugič, organe pregona moti, da je Janša dobil denar (si ga je sposodil) tudi od brata Rajka in od soproge Urške. Mediji so pisali: „Neodgovorjeno pa je ostalo vprašanje, kako je poplačal brata in soprogo, saj z njegovih računov niso razvidni nakazila ali dvig gotovine.“ Preiskava torej predpostavlja, da se v Sloveniji posluje izključno prek transakcijskih računov in da je vsako poslovanje z gotovino (ali varčevanje doma v „nogavici“) ne samo sumljivo, ampak tudi neposredni dokaz krivde. Očitno država meni, da bi moralo posojanje denarja tudi med bližnjimi sorodniki potekati takole: Urška bi s svojega računa nakazala Janezu denar, ta pa bi ji ga vrnil tako, da bi ga s svojega računa nakazal na njen račun. Zakaj že? Je posojanje denarja zakonito edino na tak način? Sta si zakonca dolžna med seboj vračati denar, če skupaj ustvarjata premoženje in sta tako dogovorjena? Še prijatelji si med seboj ne posojajo tako, da si denar polagajo na račune, kaj šele najožji sorodniki.

Tretjič, preiskava se očitno pri vrednotenju nepremičnin enkrat opira na podatke Gursa, drugič upošteva tržno ceno. Cena nepremičnine, tako je v svobodnem svetu, je znana takrat, ko se pojavi na trgu. Vredna je natančno toliko, kolikor je kupec zanjo pripravljen plačati. Vsako vrednotenje Gursa ali sodnega cenilca je na nek način ugibanje, ki temelji na predpostavki povprečnih statističnih cen, za katere se običajno izkaže, da z realnostjo nimajo resnega opravka. Nekdo za neko hišo lahko ponudi samo 50.000 evrov, drugi pa (bodisi ker mu je všeč bodisi ima z njo velike načrte bodisi preprosto zato, ker je zjutraj vstal z levo in ne z desno nogo, razlog države resnično prav nič ne briga) 100.000 evrov.

Četrtič, ni zakona, ki bi prepovedoval, da ti položnice na pošti ali v banki plačuje nekdo drug. Večina ljudi to počne sama, toda iz raznih razlogov, ki ne bi smeli zanimati prav nikogar, to v imenu tebe plačuje drug. Primer: oče da sinu denar in položnice, ta pa denar najprej položi na svoj račun in jih potem plača. Je to kaznivo? Ne. Sumljivo? Očitno samo za državo. Za zakonca Janša je položnice na ta način plačevala Urškina sestrična, ki je bančnica. Kaj je torej s tem narobe?

Pri celotni zadevi gre očitno za izhodišče (vsake) države, da so vsi njeni državljani (od navadnih ljudi do politikov) potencialni kriminalci (temu je prilagojena zakonodaja), največja težava pa je gotovina. Čeprav celo na ministrstvu za finance pravijo, da lahko človek razpolaga s toliko gotovine, kot želi, je človek, ki posluje izključno z gotovino, takoj sumljiv. Seveda, banke so postale za državo (in organe pregona) najpomembnejši člen pri nadzoru državljanov. Država pri poslovanju s karticami in prek računov natančno ve kje, kdaj, za kaj in koliko zapravljate. Zato še neizpolnjena želja države (in bančni elit), da bi nadzorovala tudi denarnico državljana, se pravi tisti del denarja, ki posamezniku po izvršeni kraji v obliki davkov še ostane. Končni cilj je popolno brezgotovinsko poslovanje, ki ni nič drugega kot finančna diktatura. Najbližje je zdaj brezgotovinskemu poslovanju Švedska, kjer se popolno brezgotovinsko poslovanje utegne zgoditi že v naslednjem desetletju. Gotovina (denar) ostaja namreč eden zadnjih branikov svobode, ostaja področje, kjer država nima vpogleda v to, kar počnete. Zato omenjeni primer z Janezom Janšo ni nič drugega, kot eno od opozoril birokratov, da so pošteni in zgledni državljani izključno tisti, ki varčujejo v bankah in poslujejo z elektronskim denarjem. Vsi drugi so takoj mračnjaški zarotniki, ki ne izpolnjujejo svojih obvez do države. Kar vse skupaj zelo spominja na Orwellovo leto 1984.

Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič

Značke

avstrijska ekonomska šola, Axel Kaiser, Bank of England, banke, centralna banka, denar, dinastija Stuart, Kavarna Hayek, Murray Newton Rothbard, terorija zarote, Willem III. van Oranje, William Paterson

Na Williama Patersona ste do zdaj najbrž naleteli le v križankah. Opis je običajno naslednji: znan škotski bankir in veletrgovec iz 17. stoletja (sir William). Manj pa vam je znano, da je bil Paterson začetnik največje prevare v zgodovini človeštva – ustvarjanju denarja iz nič. Leta 1694 je bil namreč sustanovitelj zasebne Bank of England, ki velja za drugo najstarejšo centralno banko na svetu (za švedsko Sveriges Riksbank). Njemu pripisujejo izjavo (uradni zgodovinarji je sicer niso potrdili), češ da tej banki pripadajo vse obresti na denar, ki ga ustvarja iz nič (out of nothing). Angleška centralna banka je nastala potem, ko je prišlo do spora med nizozemskimi bankirji in angleško dinastijo Stuart. Nizozemci so pritegnili še druge evropske kolege in financirali Viljema Oranskega III. (Willem III. van Oranje), ki je napadel Anglijo, s prestola vrgel Stuarte in postal Kralj William III. Ker na otoku ni bilo denarja in se je zapletel v vojno s Francijo, je sprejel »pomoč« prijateljev bankirjev (med njimi je bil tudi Paterson), v zameno pa so zahtevali »majhno« protiuslugo – ustanovili bi zasebno banko, ki bi dobila status centralne banke. Vložili bi 1,4 milijonov funtov v zlatu (imena vseh pravih soustanoviteljev so še danes skrivnost), tiskali denar, kolikor bi ga bilo potrebno, in ga posojali državi. Delali bi tisto, kar sicer počno sodobne centralne banke. Posledica tega je, da je danes (po nekaterih ocenah) v globalnih finančnih tokovih kroži prek 90 odstotkov špekulativnega denarja, ki nima ustreznega kritja. In da bi tako tudi ostalo, si finančna elita ob pomoči politikov prizadeva za ustanovitev svetovne vlade.

Tak uvod zato, ker sem zadnjič v tekstu Vzpon zla obljubil, da sem bom lotil tem o nekaterih bančnih in finančnih stvareh, ki se ljudem zdijo samoumevne, a v resnici prinašajo (realno) bogastvo samo eliti. Vzrok in posledice je globalna elita že tako zamešala, da nihče več ne ve, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Šele poznavanje nekaterih elementarnih zadev, ki so običajnim ljudem precej tuje ali pa se za njih sploh ne zanimajo, privede do spoznanja, da nas elite dobesedno ropajo. Ta tekst je poskus, da se s preprostimi in vsakemu razumljivimi besedami in pojmi razloži, kako je nastal denar in kako si je njegovo ustvarjanje s pomočjo politike prisvojila finančna elita.

Vprašajmo se, kaj je sploh denar, na katerem so običajno liki politikov in umetnikov, poleg pa napisana številka, ki naj bi pomenila vrednost. Je res bogastvo? Ne. Gre pravzaprav za ničvreden kos papirja, ki služi kot sredstvo za menjavo dobrin, bogastvo pa so realne dobrine in storitve, ki jih je mogoče kupiti z denarjem. Nihče ne zbira teh papirčkov zato, ker bi jih zbiral, ampak zato, ker s temi papirčki lahko nekaj kupi. Peku tako ni treba s seboj k čevljarju nositi štruce kruha, da bi jih zamenjal za čevlje, mizarju pa ni treba tovoriti s seboj stolov, da bi jih pri kmetu zamenjal za krompir. Zato ima denar, ki ga izdajajo centralne banke. In dokler ga tiskajo v obsegu, ki ima realno kritje v dobrinah in storitvah, je dobro. Kajti za bogastvo ni pomembno, koliko kosov papirja, ki se imenujejo evri, dolarji ali funti, natisne centralna banka; če ni dejanskega povečanja proizvodnje dobrin, pravi Axel Kaiser, ne bo država nič bogatejša kot prej, nastalo ne bo ničesar, razen inflacije. Ta pa koristi samo elitam.

Daleč nazaj v zgodovini je trgovina potekala na podlagi neposredne menjave dobrin. Da bi si olajšali delo, je prišlo do dogovora. Kot jamstvo so začeli uporabljati kovance, najpogosteje iz zlata in srebra. Kovanci sami po sebi niso imeli vrednosti, razen tiste, ki jim jo je dalo blago, za katerega so jih zamenjali. Sčasoma se je pokazalo, da so kovanci pretežki, zato se je pokazala potreba, da se nekje shranijo, v zameno pa si dobil papirnato potrdilo. Taki skrbniki so bili sprva zlatarji, kasneje so vlogo prevzele banke. Janez je pač prišel k zlatarju ali v banko, tam za eno leto deponiral 50 funtov zlata, v zameno pa dobil potrdilo (papirnati denar). Ta denar lahko Janez porabi ali ne. Če ga ne, se vrne nazaj in pobere svoje zlato. Zadeva je dobro delovala, saj je imel denar kritje, zlatar ali banka pa sta dobila določeno provizijo. A zgodilo se je, da je do zlatarja ali v banko prišel Franci in vprašal, ali si lahko za pol leta sposodi 50 funtov zlata in plača 10 odstotkov obresti. Zlatar ali bankir ocenita, da lahko, ker Janez običajno pride enkrat na leto. In tako za pol leta posodita Franciju 50 funtov zlata. Nista mu ga izročila, ampak sta mu izdala potrdilo, da ima Franci shranjenih za 50 funtov zlata. Kaj to pomeni? Da je na trgu potrdil za 100 funtov zlata, čeprav zlatar ali banka hranita samo za 50 funtov zlata. Kar je seveda čista prevara, ker sta bankir ali zlatar izdala potrdilo za neobstoječe zlato.

Toda glavna prevara šele pride. Vrednost denarja, ki ga je dobil Franci, je bila dolg. Ko mine pol leta, Franci zlatarju (ali bankirju) vrne 50 funtov pravega zlata in še 5 funtov zlata obresti. To zlato je Franci ustvaril z delom in prodajo realnega blaga, medtem ko je posojilodajalec prišel do 55 funtov zlata tako, da je Franciju izdal potrdilo, ki sploh ni imelo kritja. Torej, kos ničvrednega papirja je zlatarju (ali bankirju) prinesel realno bogastvo. Tako banke še danes delujejo, s to razliko, da tiste, ki jim prinesejo »zlato« v hrambo, nagradijo z majhnimi obrestmi, tistim, ki posodijo denar, pa obračunajo večje obresti. In tako pridemo do največje prevare v zgodovini človeštva – centralnih bank, ki so si vzele pravico (ali pa jim je bila podeljena), da lahko ekskluzivno iz nič ustvarjajo denar, ta možnost pa je bila drugim (komercialnim) bankam omejena (ne pa dokončno odvzeta) s sistemom rezerv.

Centralne banke imajo možnost, da vplivajo na obrestne mere, po kateri si komercialne banke med seboj sposojajo denar, s tem pa vplivajo tudi na obrestne mere na trgu. Če želi centralna banka znižati obrestno mero, se loti odkupa vrednostnih papirjev (famozni finančni instrumenti, o katerih bom še pisal), običajno zakladne ali državne obveznice. Odkupi jih denimo od NLB, ki tega denarja ne shrani v trezorju, ampak ga deponira v banki. S tem poveča likvidnost, zato se zniža obrestna mera. Če želi zvišati obrestno mero, gre v obratni smeri – vrednostne papirje proda. In zdaj pridemo do ključnega vprašanja: kje centralna banka dobi denar za kupovanje vrednostnih papirjev? Preprosto ga natisne, se pravi, ustvari ga iz nič (out of nothing). To pa pomeni, da ves denar, ki se steka v banke, v resnici nima kritja. A če si mislite, da tega ne počno tudi običajne banke, se motite. Sistem rezerv je namreč le delen. Bom pojasnil z nekoliko modificiranim primerom, ki ga navaja prej omenjeni Kaiser.

Denimo, da nekdo položi v NLB milijon evrov, ki jih je ustvaril z lastnim delom in prodajo realnega blaga. NLB denar posodi naprej. A ker velja zakon o delnih rezervah in je obvezana obdržati 10 odstotkov, posodi lahko »samo« 900.000 evrov. Teh 900.000 evrov si nekdo sposodi in jih porabi za plačilo tretji stranki. Ta bo šla v Abanko, odprla račun in nanj položila 900.000 evrov. Abanka, ki mora spet zadržati 10 odstotkov za rezerve, naprej posodi 810.000 evrov. Tisti, ki si je sposodil, bo plačal račun obrtniku, ki bo šel v NKBM in položil 810.000 evrov. NKBM lahko posodi le 729.000 evrov, 81.000 pa obdrži za obvezno rezervo. In rezultat je grozljiv. V samo treh operacijah je prvotnih milijon evrov postalo 2.439.000 evrov v posojilih in prav toliko v depozitih, ker je banka denar imetnikov tekočih računov pozneje posodila. Toda banke imajo kritja samo za 271.000 evrov, v gospodarstvu pa kroži za 1.439.000 evrov denarja, ki nima prav nikakršnega kritja. Zdaj pa pomislite, da bi milijon evrov NLB posodila centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. V obtoku bi bilo slabih 2,5 milijona evrov, ki nimajo realne podlage v prodanem blagu ali opravljenih storitvah. Ta množitev denarja je računovodska ukana, je prevara bank, da stranke prepričujejo, da imajo določeno vsoto denarja, čeprav je v resnici nimajo. Ekonomist avstrijske šole Murray Newton Rothbard temu pravi »sistem goljufivih rezev«, zato si nekateri prizadevajo, da bi se vpeljal sistem 100-odstotnih rezerv, po katerem bi banke imele kritje za vsak cent. Toda težava bi bila še vedno centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. In očitno bi bilo potrebno odpraviti tudi centralne banke. Na dlani je, da ekonomski in bančni »strokovnjaki« ter politiki zamegljujejo tovrstne prevare s pojmi kot so IMF, Pariški klub, Basel I in II, devizne rezerve, obvezne rezerve, drseči tečaj, prezadolženost, terminski trg, kupna moč, zakladne minice, fiskalna nevtralnost, potrošniška košarica in še nešteto drugimi. To terminologijo, ki je za običajnega človeka, ki svoje bogastvo ustvarja z delom ter prodajo blaga in storitev, ne pa »iz nič«, uporabljajo izključno zato, da bi ljudje še manj vedeli in še manj dojeli, da jih finančna in politična elita ne samo ropata, ampak dobesedno lupita. Kdaj se je to razmahnilo, sem že pisal.

Nekaterim se mogoče zdi vse skupaj teorija zarote. Tudi prav. Želim le, da ljudje o tem premišljujejo, se pogovarjajo in sami poiščejo vire. Kavarna Hayek svoje resnice ne razglaša za edino zveličavno, kot zagotovo ni edina resnica tisto, o čemer poročajo mediji ter govorijo učbeniki in knjige. Vsak naj si pač sam ustvari svoje mnenje.

Kako trošimo denar?

Značke

denar, Free to Choose, Milton Friedman, potrošnja

Milton Friedman je v knjigi Free to Choose in kasneje v kratkem videu obrazložil štiri načine porabe denarja glede na lastnika denarja in končnega uporabnika.

Prvi način: Poraba svojega denarja za sebe

Ko trošimo svoj denar za sebe, smo na eni strani spodbujeni, da izberemo nekaj, kar ustreza našim potrebam, po drugi strani pa iščemo kakovost. Povedano drugače. Trudimo se, da za naš denar dobimo najboljše izdelke po najnižji ceni.

Drugi način: Poraba svojega denarja za druge

Ko trošimo svoj denar za druge, skušamo ravnati gospodarno. Želimo kupiti kar najbolj poceni izdelek, a ne vemo, kakšne so v resnici želje in potrebe osebe, ki mu izdelek kupujemo. Glede na to, da imamo posamezniki različne okuse in preference, kakšno vrednost bo imel izdelek, ki ga kupujemo, za osebo, ki mu je izdelek namenjen.

Tretji način: Poraba tujega denarja za sebe

Ko trošimo tuj denar za sebe, želimo kupiti najbolj kvaliteten izdelek, ki bo najbolj odgovarjal našim potrebam, a hkrati nimamo prav nikakršnega motiva, da bi upoštevali tudi ceno izdelka. Glede na to, da top ni naš denar, nimamo motiva, da bi iskali resnično value for money, ampak je bolj verjetno, da bomo za izdelek porabili več denarja, kot bi ga, če bi trošili svoj denar.

Četrti način: Poraba tujega denarja za druge

Ko trošimo tuj denar za druge, nimamo prav nikakršnega motiva, da bi ravnali gospodarno in da bi gledali na kvaliteto.

Najbolj učinkovita poraba denarja je seveda, ko trošimo svoj denar za sebe, najmanj učinkovita pa takrat, ko trošimo tuj denar za druge. Socialistom in drugim levičarjem, kar lahko opažamo tudi v Sloveniji, je najbližje trošenje tujega denarja za sebe, ampak tega, kakopak, ne bodo povedali naglas.

Tukaj si lahko ogledate Friedmanovo shemo.

Slovo od gotovine, slovo od svobode*

Značke

Banka Slovenije, denar, ekonomska svoboda, Financial Times, gotovina, svoboda

Ko je državni zbor pred skoraj natanko dvema letoma sprejel zakon, ki prepoveduje plačevanje računov z gotovino nad 5.000 evrov, je bil to korak naprej k omejevanju poslovanja z gotovino. Pod krinko preprečevanja pranja denarja se je skrivala še neizpolnjena želja države, da bi nadzorovala tudi denarnico državljana, se pravi tisti del denarja, ki posamezniku po izvršeni kraji v obliki davkov še ostane. Končni cilj je popolno brezgotovinsko poslovanje, ki ni nič drugega kot finančna diktatura. Vsaka podobnost z Orwellovim letom 1984 je, kakopak, zgolj naključna.

Uslužbenci prodajalne BMW v Žengžouju na severu Kitajske so bili pred meseci presenečeni, ko je vstopila lastnica manjšega lokala. Ne zato, ker je želela kupiti model BMW 730Li, ampak ker je s seboj prinesla 100.000 bankovcev po en juan. »Ljudje mi običajno plačujejo z manjšimi bankovci. Zdaj se mi jih je nabralo veliko in sklenila sem, da jih vse naenkrat uporabila za nakup avtomobila,« je povedala lokalnim novinarjem. Razliko do milijon juanov (okoli 135.000 evrov) vrednega luksuznega avtomobila je poravnala z bančno kartico, dvajset zaposlenih v avto salonu pa je gotovino štelo šest ur. Zadovoljni so bili vsi: lastnica novega avtomobila, ki se je znebila nadležnega drobiža, prodajalci, ki so pobrali provizijo, lastnik avtosalona, ker je z dobičkom prodal avto, in država, ki je od vsega pobrala davek. Nikomur ni padlo niti na pamet, da bi samo pomislil na morebitno pranje denarja, kriminal, sivo ekonomijo, korupcijo ali davčno utajo, ker je bil avto plačan z gotovino. Kaj takega v Sloveniji in drugje v Evropski uniji ni več mogoče.

Tistega četrtka, 6. marca 2014, se je tako še enkrat pokazalo, da med poslanci, to izvoljeno politično elito, ni ljudi, ki bi zagovarjali svobodo posameznika. Noveli zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, s katero se je znižal prag za gotovinsko poslovanje s takratnih 15.000 evrov na 5.000 evrov ni nasprotoval prav nihče. Eden redkih, ki je nasprotoval, je bil Jožef Horvat (NSi). Opozoril je, gre za dodatno obremenjevanje komitentov, saj bodo morali za izvršeno plačilo plačati provizijo. Opozicijski poslanec je še menil, da je v EU meja za gotovinsko poslovanje določena pri 15.000 evrih. A ne glede na to se »tisti, ki perejo denar, pogovarjajo o milijonih«, je dejal. Slovenija je tako dobila eno najbolj nesvobodnih zakonodaj v Evropi, Horvat se kasneje ni udeležil glasovanja. To je eden tistih zakonov, ki jasno kažejo, da poklicnim birokratom, državnim uradnikom in politikom ni veliko mar za državljane in njihovo svobodo, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi. Tudi plača izplačana v gotovini naj bi bila kmalu preteklost.

Na ministrstvu za finance se s takimi trditvami ne strinjajo povsem. »Gotovina je najbolj anonimen nosilec vrednosti, s katerim se najlažje prikrije lastništvo in nezakonit izvor denarja. Storilci kaznivih dejanj v večini primerov razpolagajo z velikimi vsotami gotovine, ki jo želijo plasirati v finančni sistem in ji skozi več različnih transakcij pridobiti zakoniti izvor,« pravijo na Mramorjevem ministrstvu in dodajajo, da je omejitev poslovanja z gotovino namenjena preprečevanju pretoka sredstev, ki izvirajo iz kaznivih dejanj v finančni sistem države in posledično zmanjšanju  tveganja za pojav pranja denarja in financiranja terorizma. Vendar to nikakor ne pomeni, da posameznik ne sme imeti toliko gotovine, kot jo želi, saj omejitve na 5.000 evrov veljajo samo pri prodaji blaga in storitev, ne pa tudi pri prometu med fizičnimi osebami. Torej, kupec avtomobila, ki je denar privarčeval »v nogavici«, ima dve možnosti: bodisi kupnino lahko položi neposredno na prodajalčev račun, bodisi denar položi najprej na svoj račun, nato pa ga prenakaže na prodajalčev račun. Če pa državljan kupuje stanovanje od fizične osebe, lahko prodajalcu izroči gotovino. Omejitev ni niti pri dvigu gotovine iz transakcijskega računa, o splošni uvedbi brezgotovinskega poslovanja, pa za zdaj z vidika preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ne razmišljajo. Morajo pa banke uradu za preprečevanje pranja denarja poročati o vsaki transakciji, ki presega 30.000 evrov.

Podatka, koliko premoženja imajo državljani Slovenije v gotovini, ni. »Obstaja pa ocena o tem in se giblje med dvema in tremi milijardami evrov,« so povedali v Banki Slovenije (BS). Enako je s prihranki »v nogavicah«. V centralni banki ocenjujejo, da imajo Slovenci po domovih med milijardo in dvema milijardama evrov. In koliko gotovine je v obtoku? »Od uvedbe evra do konca leta 2015 je bilo neto izdanih (razlika med vsemi izdanimi ter vsemi vrnjenimi bankovci s strani Banke Slovenije) preko 200 milijonov kosov bankovcev, v skupni vrednosti preko 3,5 milijarde evrov,« pravijo v BS, s tem, da ima Slovenija pri bankovcih med pet in 200 evri tako imenovano negativno izdajo, kar pomeni, da se jih je v centralno banko vrnilo več kot je bilo izdanih. »To je predvsem posledica migracije bankovcev, saj se evrobankovci prosto gibljejo po celotnem evroobmočju,« so povedali in dodali, da po ocenah znaša delež gotovinskih transakcij v trgovinah med 50 in 55 odstotkov vseh plačilnih transakcij, kar se v zadnjih letih ni bistveno spreminjalo. »Kljub temu je dolgoročni trend, da bodo gotovinske transakcije zelo počasi upadale,« predvidevajo v BS. Kar je recimo precej manj kot v Indiji, kjer je bilo lani gotovinskih transakcij 86 odstotkov, in precej več od Švedske, ki ima samo še okoli 25 odstotkov gotovinskih transakcij in razmišlja, da bi prešla na popolnoma elektronski plačilni promet (beri: prepovedala bi gotovino).

Zanimivo je, da se je mednarodni oblastniški gonji proti gotovini pridružil celo Financial Times, stoletje in četrt star slavni finančni časopis, ki je lani pozval k »upokojitvi gotovine«, ker je to »barbarska relikvija«. Pri tem se sklicuje, ne boste verjeli, na levičarskega ekonomista Johna M. Keynesa, ki je z barbarstvom označil zlati standard (ta denimo omogoča nizko inflacijo, preprečuje pretirano zadolževanje države, tiskanje denarja brez kritja). Kljub še zelo majhnim količinam gotovine v obtoku, ta po mnenju Financial Timesa lahko »povzroči veliko izkrivljenje ekonomskega sistema« in »sposobnost centralnih bank, da spodbudijo depresivno gospodarstvo«. Torej se za željami vlad po ukinitvi gotovine ne skriva samo namera po večjem nadzoru posameznikov, ampak tudi po bolj prefinjenemu »ponarejanju« denarja, ki nima kritja.

Gotovino zato lahko (za zdaj še) razumemo tudi kot nadzor državljanov nad početjem oblasti (seveda si vlade želijo obratno), prosto razpolaganje z njo pa ostaja eden od simbolov svobode, hkrati ena od zadnjih obrambnih črt pred lakomnostjo in diktaturo obsedencev z vse večjim nadzorom. Neizmerna želja države, njenih birokratov, ki imajo za seboj oborožen represivni aparat, da ne samo, da ljudem pobere polovico zaslužka, ampak želi nadzorovati tudi preostali denar, da bi vedela, kje, kdaj, komu, zakaj in koliko je plačal, je grozljiva. Razpolaganje z gotovino posamezniku vsaj delno omogoča, da se izogne nadzoru. Kaj namreč državo briga, za kaj potrošimo svoj denar. Elektronsko poslovanje pa omogoča popolni vpogled v ravnanje in delovanje državljanov. Za zdaj so to le mokre sanje birokratov. Ampak koliko časa še?

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter (februar 2016)