Značke

, , , , ,

Blog o mitih jugoslovanskega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/) je zbudil precej pozornosti, tudi pri zadrtih levičarjih. Eden od njih mi je poslal elektronsko sporočilo, češ »kaj nakladam«, naj rajši napišem »resnico, koliko tovarn in podjetij« smo dobili v socializmu, za vse to gre zasluga maršalu Josipu Brozu, kajti pred njim Slovenija (in Jugoslavija) ni bila industrializirana, bila je popolnoma nerazvita.

No, tega bralca bom moral na žalost razočarati, kajti zgodovinska dejstva so, da jugokomunisti niso ustvarili nič ali skoraj nič. Celo več. Uničevali so. Ali namenoma ali zaradi svojega neznanja, ni pomembno, večina tovarn, na katere smo danes Slovenci ponosni, je obstajala že pred prvo ali drugo svetovno vojno, imela so tradicijo, bila so večinoma družinska podjetja, ki jih je Titova oblast nacionalizirala. Če koga zanima in ima več časa, naj si na spletni strani Archives Portal Europe poišče uradni liste Ljudske republike Slovenije (https://www.archivesportaleurope.net), in sicer od leta 1945 do 1952. Sam se bo lahko prepričal, koliko podjetij so komunisti vzeli zasebnim lastnikom in jih nacionalizirali. Da bi zakrili sledove, so takoj (ne enkrat, ampak tudi dvakrat ali trikrat) spremenili ime podjetja ali tovarne. Največja težava pri teh družbah je bila, ker takratna oblast ni imela primernih ljudi za vodenje tovarn. Nekdanje lastnike so kot reakcionarne buržuje namreč ubili, tisti z več sreče so ušli v tujino. Tako so vodenje tovarn prevzemali ljudje, ki ne samo, da so imeli dva ali tri razrede osnovne šole, ampak se sploh niso spoznali na posel, saj so bili pred vojno bodisi hlapci na kmetiji ali nekvalificirani delavci v kakšni ključavničarski delavnici. Ampak ker so bili člani KPJ ali SKOJ, so bili seveda »kvalificirani«. Poglejmo si samo nekatere primere, ker je tega resnično veliko.

DELAMARIS je nastal že leta 1879, ko je Francoz Emile Louis Roullet odkupil zemljišče ob skalah cerkve Sv. Petra ter v bližini Vascottovih term zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib. Z delom je pričela 20. januarja 1881. GORENJE je nastalo iz delavnic Špehove kovačije, ki se je po nacionalizaciji leta 1950 preimenovala v Okrajno kovinsko podjetje Gorenje, kasneje pa samo v Gorenje. KRKA ima korenine že daljnega leta 1570, ko je Novo mesto dobilo deželno lekarno, ki je izdelovala zdravila. Tako je delovala do leta 1950, ko je bila podržavljena in preimenovana v Mestno lekarno Novo mesto, laboratorijski del se je štiri leta kasneje preimenoval v Farmacevtski laboratorij Krka. Krka danes skoraj več ne izdeluje inovativnih zdravil, pač pa je to generična tovarna. PEKO je ustanovil Peter Kozina leta 1910 Peter Kozina (Peko je sestavljeno iz prvih zlogov njegovega imena), ko je registriral družbo Peter Kozina & Ko. TAM (Tovarna avtomobilov Maribor) so začeli graditi Nemci leta 1941, po vojni je bil Tam nacionaliziran. Dokumentov za obdobje od 1945 do 1950 ni. Neuradno so jih uničili komunisti, saj niso želeli, da bi kdorkoli kdajkoli izvedel, da so načrte in znanje ukradli Nemcem. ZAVAROVALNICA TRIGLAV je nastala leta 1900 kot Vzajemna zavarovalnica iz Ljubljane. Socialisti so jo nacionalizirali in spremenili ime v Zavarovalni zavod Slovenije FLRJ, v Triglav (Zavarovalni zavod Triglav) se je preimenovala leta 1976. Tudi znana ALPINA je nastala iz zadruge čevljarskih delavnic, ki so se povezale v tridesetih letih 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni je bila zadruga nacionalizirana, preimenovana v Tovarna športnih čevljev, ime Alpina je dobila leta 1951.

ŽELEZARNA JESENICE (danes del SIJ) je bila ustanovljena leta 1869 kot Kranjska industrijska družba (KID). Drugače je bilo železarstvo že v srednjem veku, v drugi polovici 18. stoletja je nekdanje Bucellenijevo imetje kupil Valentin Ruard, ki je začel širiti in obnavljati rudna polja od Fenta do Kočne. Veliko rudnih polj v Karavankah je pripadalo tudi veletrgovcu Zoisu, lastniku fužin v Bohinju, Radovni in na Javorniku. Zois je bil prvi bogataš in najmočnejši fužinar na Kranjskem. Podobno je z ŽELEZARNO RAVNE, ki je začela delovati 1807, ko so manjše obrate kupili in združili grofje Thurni, in ŽELEZARNO NA PREVALJAH, ki je bila najbolj napredna železarna v 19. stoletju. SAVSKE ELEKTRARNE so bile ustanovljene leta 1914, ko zgradijo prvo hidroelektrarno HE Završnica. Po drugi svetovni vojni so vse elektrarne nacionalizirane in prenesene na podjetje Gorenjske elektrarne s sedežem v Kranju. HE FALA je nastala 1913.

Tudi turistični kraji, za katere socialisti trdijo, da so to postali šele po drugi svetovni vojni, kjer so letovali delavci, so postali zdravilišča ali turistična središča mnogo prej. PORTOROŽ je tako že leta 1897 je postal klimatsko zdravilišče, BLED je bil znan že v 17. Stoletju, turistično središče je postal leta 1855, ko je švicarski hidropat Arnold Rikli ustanovil Naravni zdravilni zavod, TERME ČATEŽ so poznali že v 18. stoletju, kot zdravilišče delujejo od 1924.

PIVOVARNA LAŠKO je nastala 1825, ko je medičar in lectar Franz Geyer v nekdanjem Valvazorjevem špitalu uredil obrtno pivovarno, katere poslopje stoji še danes, PIVOVARNA UNION pa 1864. RADENSKA je nastala iz polnilnice, ki jo je 1869 postavil Karl Henn, potem ko je 1833 v Radencih odkril termalne vrelce. POMURKA MESNA INDUSTRIJA (1922 kot Tovarna mesnih izdelkov), ŠUMI (1876), KOLINSKA (1908 kot Kolinska tovarna kavnih primesi), MLINOTEST (1804, najprej pod imenom Flucov mlin, potem pod imenom Jochmannov mlin, komunisti ga nacionalizirajo in preimenujejo v Mlinsko podjetje Ajdovščina).

Za mesto Kranj so socialisti razlagali, da se je industrializiral šele po drugi svetovni vojni, ko je postal močno tekstilno središče. Seveda ne drži. Podjetnik Franjo Sirc je med obema vojnama sodeloval pri ustanavljanju več tekstilnih tovarn v Kranju: Jugočeška (1923), Intex (1926), Jugobrun (1928) in Tekstilna tovarna Stražišče pri Kranju (1929). Po vojni so bile te tovarne nacionalizirane in večinoma preimenovane: IBI, INTEKS, AQUASAVA, ZVEZDA, TEKSTILINDUS. Podobno je bilo s tekstilno industrijo v Mariboru. Tako je znana MTT nastala z nacionalizacijo petih predvojno znanih tekstilnih tovarn: MA-VA, Josip Hutter in drug, Jugotekstil, Jugosvila in Roteks. Tudi tekstilna tovarno v Litiji izvira izpred druge svetovne vojne ali POLZELA, ki jo je leta 1926 ustanovil Čeh Albert Reiser. Povedano drugače: Titova Jugoslavija ni ustanovila (skoraj) nobenega tekstilnega podjetja, vsa, ki so bila nacionalizirana in preimenovana, so obstajala že pred drugo svetovno vojno.

Tudi papirno industrijo so zgradili predvojni kapitalisti. PAPIRNICA VEVČE (1842), PAPIRNICA GORIČANE (1787) in TOVARNA CELULOZE (1931). Vse tri so komunisti 1947 nacionalizirali in združili v Papirnico in tovarno celuloze Vevče-Goričane s sedežem v Vevčah. In naprej: PALOMA (1885), tovarna papirja KOLIČEVO (1920), PAPIRNICA RADEČE (1725; nekaj časa so bili lastniki tudi znani bratje Piatnik), LEPENKA TRŽIČ (1888, ko se je imenovala Ceršaška tovarna lesnih snovi in lepenke). Seveda gradbena podjetja niso obstajala samo v socializmu, ampak že mnogo prej: SCT (1873 kot Stavbena družba Ljubljana, po vojni nacionalizirana in preimenovana v Gradbeno podjetje za ceste LSR, kasneje v SCT), METALNA Maribor (1920 kot Splošna stavbena družba Maribor, leta 1946 nacionalizirana in deluje pod imenom Tovarna splošnih metalnih konstrukcij in vijakov), CEMENTARNA TRBOVLJE (1876, po privatizaciji deluje pod okriljem Skupine Lafarge). Tudi obe znani slovenski steklarni nista zrasli v socializmu: STEKLARNA ROGAŠKA (1921) in STEKLARNA HRASTNIK (1860).

Naštejmo še nekatere večje tovarne in podjetja: INDUS (1933), LTHLoške tovarne hladilnikov Škofja Loka (1933), KOPITARNA SEVNICA (1886), TOVARNA USNJA ŠOŠTANJ (1788, v 20. stoletju je bila znana kot Tovarna usnja Franz Woschnagg in sinovi, d. d.), PREBOLD (1842), TOBAČNA (1871), KIK KAMNIK (1852 kot Smodnišnica Kamnik), TOVARNA DUŠIKA RUŠE (1918), LITOSTROJ (1919 kot Strojne tovarne in livarne Ljubljana, ki so nastale iz šestih še starejših tovarn: Strojne tovarne Tönnies, Kastelic & Žabkar, Samassa, Železolivarne, Kovinolivarne in Zvonolivarne), EMO CELJE (1894 kot Tovarna emajlirane posode), ŽELEZARNA ŠTORE (1845 kot Rudnik in plavž Štore), GORENJSKA PREDILNICA (1933), LUKA KOPER (1882 kot paroplovna družba Capodistriana), JELOVICA (1905), CINKARNA CELJE (1873), ILIRIJA (1908 kot Tovarna kemičnih izdelkov Golob & Ko), TOVARNE ZLATOROG MARIBOR (1887), JUB (1875), SAVA KRANJ (1920 kot Atlanta, 1921 kot Vulkan, 1931 kot Semperit). Lahko bi še naštevali, dodajmo le, da je recimo celotna kemična industrija nastala pred drugo svetovno vojno. V Avstro-ogrski monarhiji so nastale denimo še TKI HRASTNIK, BELINKA, PINUS, ARBA, po prvi svetovni vojni pa HELIOS, ATO KTP, AERO, TANIN (več tukaj: http://www.gzs.si/zdruzenje_kemijske_industrije/vsebina/Pomen-kemijske-industrije-konkuren%C4%8Dnost-in-poslovno-okolje/Utrinki-iz-zgodovine). Sicer pa si, kako je bila Slovenija industrializirana leta 1939, lahko ogledate tukaj (http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0CCQQFjAB&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADOC-KGWRXY6Q%2F29853824-bb3c-41b4-81ed-78a067c013a4%2FPDF&ei=8yxsVdPjGMeBU92BgpAN&usg=AFQjCNHcO5MGJwEIZs0jDUMZEtYzTxWlgQ&sig2=yKwzxDX4zD7MnzGtEqvZ8g). Pozorno oko bo seveda opazilo, da socializem med leti 1945 in 1990 ni prinesel ničesar novega in da je ostalo tako, kot je bilo v Kraljevini Jugoslaviji. Pravzaprav še več. Območje Slovenije, kot ga poznamo danes, je svoj ključen in največji razcvet, industrializacijo in napredek doseglo v času Avstro-ogrske monarhije (od 1870 do prve svetovne vojne. Da ne govorimo o tem, da so avstrijski vladarji vzpostavili slovenski sodni in šolski sistem ter zgradili železnico. Podobno je tudi z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, recimo z Bosno in Hercegovino (https://renesansa.wordpress.com/2013/12/11/ko-je-industrijalizirao-bosnu-i-hercegovinu-ili-kako-su-nas-eksploatirali-austrijanci/) ali Hrvaško (https://tkojejohngalt.wordpress.com/2015/05/17/jugokomunisti-nisu-industrijalizirali-hrvatsku/comment-page-1/).

Advertisements