Ali Trumpovi ukrepi res nimajo podpore Američanov?

Značke

begunci, Donald Trump, Hillary Clinton, javno mnenje, Mehika, migranti, Obamacare, ZDA

Naj si mislimo o Donaldu Trumpu karkoli že hočemo, je neizpodbitno dejstvo, da je predsednik ZDA, najmočnejše države na svetu. Bil je izvoljen na demokratičnih volitvah z elektorskim volilnim sistemom (zakaj je ta sistem pravičen, sem pisal tukaj). A zadnje dni se zdi, v to nas v sliki in besedi prepričujejo mediji, da Trump in njegovi ukrepi nimajo nikjer podpore – ne v ZDA, še manj po svetu. Oglejmo si nekaj raziskav javnega mnenja, čeprav je treba biti pri rezultatih previden, saj so meritve javnega mnenja pred volitvami v ZDA kazale povsem drugačno sliko: da bo zmagala Hillary Clinton, pa je zmagal Donald Trump. A kljub vsemu.

Začnimo z zadnjim ukrepom, ko je Trump za 90 dni vstop državljanom sedmih (večinsko muslimanskih) držav v ZDA, za 120 dni pa vstop vsem beguncem iz vsega sveta. Mediji prikazujejo, da predsednikovega ukrepa ne podpira skoraj nihče. No, raziskave kažejo ravno nasprotno. Najnovejša anketa Rasmussen Reports je pokazala, da Trumpov sloviti »Muslim ban« (tako ime se je prijelo za odredbo) podpira večina Američanov. Tako 57 odstotka Američanov podpira začasno prepoved prihoda beguncev, prepovedi nasprotuje 33 odstotkov volivcev, 10 odstotkov jih je neopredeljenih. Enako je z blokado vizumov za državljane iz Sirije, Iraka, Irana, Libije, Somalije, Sudana in Jemna. Blokado podpira 56 odstotkov Američanov, ukrepu oporeka slaba tretjina, neopredeljenih je 11 odstotka vprašanih.

Podobno je s Trumpovo politiko, ki iz dneva v dan pridobiva na podpori. Tako 47 odstotkov vprašanih meni, da gredo v ZDA v pravo smer, enak odstotek jih meni, da gredo v napačno. Pomemben podatek pri tem je, da je podpora Trumpovi politiki v zadnjem tednu zrasla za devet (9) odstotnih točk – z 38 odstotkov na 47 odstotkov, medtem ko je tistih, ki menijo, da so ZDA na napačni poti vse manj (s 54 odstotkov pred tednom dni na 47 odstotkov). Narašča tudi podpora Trumpu. 53 odstotkov vprašanih meni, da nov predsednik dobro opravlja svoje delo, temu nasprotuje 47 odstotkov.

Trumpu so levičarji očitali nacionalizem, posebej njegov poziv »kupujmo ameriško«. No, raziskave kažejo, da to podpira kar 83 odstotkov Američanov. In naprej. 56 odstotkov Američanov podpira Trumpovo odločitev, da gredo ZDA ven iz sporazuma TPP, samo 27 odstotkov temu nasprotuje. Enak odstotek vprašanih se strinja, da morajo ZDA spremeniti sporazum Nafta z Mehiko in Kanado.

Gradnjo zidu na meji z Mehiko podpira 48 odstotkov vprašanih, nasprotuje pa 46 odstotkov. Ob tem je zanimivo, da 64 odstotkov volivcev verjame, da se bo v Trumpovem mandatu drastično zmanjšalo število ilegalnih migrantov, 50 odstotkov je prepričanih, da mora Mehika ameriškim davkoplačevalcem nekako nadoknaditi stroške, ki jih imajo z ilegalnimi migranti.

In famozni Obamacare. 76 odstotkov Američanov podpira razgradnjo zdravstvene reforme, ki je bolj znana kot Obamacare. Od teh jih 55 odstotkov podpira nov, boljši zakon, 21 odstotkov bi ga odpravilo, ne da bi Trump uvedel nov program. Samo 22 odstotkov Američanov nasprotuje ukinitvi Obamacare.

Skratka, ukrepi Donalda Trumpa imajo več podpore, kot nam to želi pokazati medijski mainstream. Ukrepi, ki jih je do zdaj sprejel, imajo večinsko podporo Američanov, z izjemo gradnje zidu ob meji z Mehiko, ki jo podpira »samo« 48 odstotkov. A še vedno dve odstotni točki več, kot gradnji nasprotuje.

Advertisements

Minister Koprivnikar in Estonija

Značke

Boris Koprivnikar, Estonija, Heritage Foundation, javna uprava, javni sektor, Mart Laar, Milton Friedman, prosti trg, Taavi Roivas, Uber

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je v intervjuju za portal nacionalne televizije rekel marsikaj. Tudi to: »Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor.« S tem se seveda moram strinjati. A analizo večjega dela, ki zadeva javni sektor, bom pustil za drugič, na kratko se bom o dotaknil tistega njegovega razmišljanja, kjer govori o Estoniji, ki naj bi jo Slovenija na nekaterih področjih že prehitevala. Ko sem pričakoval, da bom kaj konkretnega prebral, sem bi razočaran. Edino, kar je zmogel, je stavek: »V primerjavi z Estonijo imamo to prednost, da imamo boljši komunikacijski sistem državne uprave, da imamo enega najmodernejših državnih računalniških oblakov, ki ga Estonci nimajo, da smo sposobni v ozadju povezati desetine podatkovnih zbirk z neposrednim komuniciranjem. Na primer, če danes vložite vlogo za socialni prejemek, vam bodo računalniki v ozadju opravili vpoglede v 54 podatkovnih zbirk in ugotovili, ali ste upravičeni do socialnega prejemka. Za ta sistem smo dobili tudi nagrado Združenih narodov.« Torej, področje, kjer prehitevamo Estonijo, je, prosto po Koprivnikarju, da smo hitrejši pri podeljevanju socialnih pomoči. No, Estonija se s tem sploh pretirano ne ukvarja. Ji ni treba. Zakaj?

Odgovor je preprost. Mart Laar, estonski predsednik vlade med letoma 1992 in 1994 (in še enkrat v obdobju 1999-2002), ki je po izobrazbi sicer zgodovinar, je prebral le eno knjigo o ekonomiji – Free to Choose Miltona Friedmana. Ideje utemeljitelja legendarne čikaške ekonomske šole zato nikjer v tranzicijskih državah niso padle na tako plodna tla kot v Estoniji. Rezultat je na dlani. Estonija je danes na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in časnik Wall Street Journal, na 9. mestu. To jo uvršča na tretje mesto med vsemi evropskimi državami (najvišje, na 4. mestu, je Švica) in na drugo mesto med državami Evropske unije (takoj za Irsko, ki je na 8. mestu). Je ena najhitreje rastočih tranzicijskih držav, blaginja njenih državljanov hitro raste, v zadnjih dvajsetih letih je domači bruto proizvod povečala za skoraj 600 odstotkov (Slovenija za okoli 130 odstotkov).

Estonija je država, ki je naklonjena tehnološkemu napredku. Ne brani se tujih naložb, veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Po osamosvojitvi izpod Sovjetske zveze je odprla trg, sprejela reforme, zaradi prihoda Uberja bo zdaj prva država, ki bo legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bom sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Estonska vlada je tako prepoznala poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve, v njih vidi priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.

Kako to izgleda v praksi, kako deluje država, ki je odločno obračunala s komunistično preteklostjo in kakšna je prevladujoča poslovna klima si oglejte v poučnem filmčku o Estoniji v produkciji Improbable Success s preprostim naslovom – Estonija.

Zakaj birokrati OZN vse bolj previdno opletajo z jeziki, ko govorijo o Trumpu?

Značke

Brett Schaefer, Climate Change TV, Donald Trump, ekofašisti, ekoteroristi, financiranje, International Organization for Migration, IOM, Joel Millman, migracije, OIC, Organizacija združenih narodov, Stephanie Hodge, UNCHR, Združeni narodi, človekove pravice

Za Walterja iz Belizeja večina še ni slišala. Mogoče tisti, ki redno spremljate publikacije Organizacije združenih narodov (OZN), predvsem Unicefa. Ta deček, star 12 let, je bil pred leti žrtev indoktrinacije ekoteroristov. Za priročnik Unicefa je dejal: „Jaz sem sedanjost in prihodnost – žrtev podnebnih sprememb. Živim v regiji, ki je ves čas pod vplivom katastrof. Orkani in poplave so moja realnost. Moje življenje je resnično in jaz tudi.“

To je agenda Unicefa. Walterjev je še več. Stari so različno: od 6 do 16 let. In vsi, večinoma nepismeni, čustveno in poglobljeno govorijo o podnebnih spremembah v pesniškem jeziku. Čeprav v resnici ne vedo, kaj so povedali, ker so jim recitirano napisali odrasli (ekofašisti), vplivajo na otroke vsega sveta. In jih indoktrinirajo. Pripravljajo jih na globalno vlado, ki bo vodila svet in rešila vse težave s prerazporejanjem bogastva. Stephanie Hodge, specializirana za izobraževalni program Unicefa, je za Climate Change TV (televizija, ki jo financira OZN in je namenjena izključno propagandi o globalnem segrevanju in rešitvam, ki jih, kakopak, lahko izpeljejo samo z globalnimi akcijami pod vodstvom OZN) celo govorila o „globalnem državljanstvu“.

A zdaj se jim je zgodil Donald Trump, predsednik najmočnejše države na svetu, ki je jasno povedal, da so zanj podnebne spremembe larifari. In da si ne bo pustil ukazovati nikomur, niti OZN, saj je zanj Amerika na prvem mestu. Seveda je v palači na vzhodni strani Manhattna ob reki East River zavladal preplah. Ne zato, ker bi bilo uslužbencem kaj mar za svet, ampak zato, ker utegnejo izgubiti dobro plačane službe in vrsto privilegijev (tudi mednarodno imuniteto). To se utegne zgoditi, če bo Trump privil pipico, s katero ZDA financirajo OZN. Meni namreč, da je OZN preveč birokratska in da je delež, ki ga ZDA namenijo OZN, prevelik. Zato tudi taka previdnost v izjavah visokih predstavnikov OZN, ko gre za komentiranje Trumpovih ukrepov.

Oglejmo si, koliko OZN bremeni ameriške davkoplačevalce. Dvoletni uradni proračun OZN (2016-2017) znaša 5,4 milijarde dolarjev, skupaj z donacijami (zbirajo se na posameznih konferencah) in posebnimi sredstvi za mirovne operacije preseže 10 milijard dolarjev. Kot so poročali ameriški mediji, so ZDA leta 2015 (za preteklo leto izračuna še ni) od tega prispevale 3,024 milijarde dolarjev (za uradni proračun 0,6219 milijarde, za posebni del 2,402 milijarde). Mogoče se bo zdelo komu to malo, a če pogledamo primerjavo z drugimi državami, imajo tisti, ki pravijo, da ZDA prispevajo preveč, prav (po analizi Bretta Schaeferja):

1. za redni proračun ZDA prispevajo 621,9 milijona dolarjev, 35 držav prispeva vsaka samo 28.269 dolarjev;

2. za posebni del ZDA prispevajo 2,4 milijarde dolarjev, 20 držav vsaka samo 8.470 dolarjev;

3. za redni del pororačuna ZDA prispevajo 621,9 milijona dolarjev, kar je več kot 176 držav, članic OZN, skupaj;

4. za posebni del ZDA prispevajo 2,4 milijarde dolarjev, kar je več kot 185 držav, članic OZN, skupaj;

5. več kot polovica članic OZN prispeva manj kot milijon evrov, ZDA same prek tri milijarde;

6. 119 držav Gibanja neuvrščenih v proračun OZN prispeva samo 490 milijonov dolarjev, kar je več kot 2,5 milijarde manj kot ZDA same;

7. 56 držav Organizacije islamskega sodelovanja (OIC), med katerimi je 10 od 20 največjih proizvajalk nafte in ki imajo svojo deklaracijo o človekovih pravicah (utemeljeno na šariji), skupaj prispeva samo 360 milijonov dolarjev, medtem ko ZDA same prek tri milijarde dolarjev;

8. štiri članice Varnostnega sveta OZN (Rusija, Kitajska, Velika Britanija in Francija) prispevajo 2,52 milijarde dolarjev, kar je pol milijarde manj, kot samo ZDA.

Zdaj si pa predstavljate, da se Donald Trump odloči, da bodo ZDA prispevale samo polovico ali četrtino tega zneska. Usoda OZN in tamkajšnjih birokratov (beri: parazitov) bi bila zapečatena v nekaj urah. Zato bo zanimivo gledati, ali bodo v UNCHR še vrteli svoje gobce, ko gre za Trumpove ukrepe proti ilegalnim migrantom in zapiranju meja za (samoklicane) begunce, ali bodo še brusili jezike, ko bo dvomil v podnebne spremembe.

Previdnejši so že. Joel Millman, ki skrbi za odnose z javnostmi pri IOM (International Organization for Migration), je za Reuters že dejal, da morajo biti migracije zakonite in da se morajo migranti zakonito naseliti v ciljnih državah, za Trumpove ukrepe pa upa, da so začasni. Kakšen obrat. Še nekaj dni nazaj so opletali s pravicami, ki so jih poimenovali za človekove pravice, čeprav to niso.

Nedoslednosti zagovornikov »pro-choice«

Značke

abortus, Andraž Teršek, pravica do izbire, pro-choice, pro-life, sekularna država, splav, svoboda

Ta konec tedna sem po družbenih omrežjih spremljal precej žolčno polemiko o (ne)pravici do splava (abortusa). Sprožil jo je zapis pravnika Andraža Terška v Dnevniku, ki sicer ni govoril o splavu, ampak o (ne) spoštovanju ustavnega reda. Med drugim je zapisal: »Izrazito nedemokratično je drugemu, ki javno nasprotuje splavu, odrekati pravico, da to počne. Ali mu celo očitati, da s tem, ko javno nasprotuje pravici do splava, krši pravico do splava. To je ne le nedemokratično in ne-umno, ampak tudi protiustavno, je očitno zanikanje njegove svobode izražanja.« A je bilo seveda dovolj, da se virtualno soočita pro-life in pro-choice. Gre pač za temo, pri kateri ni enotnega mnenja, kdaj se začne življenje: ali s spočetjem oziroma oploditvijo (pro-life) ali v trenutku rojstva (pro-choice). V tem kratkem zapisu ne mislim moralizirati, opozoril bi samo na nekaj nedoslednosti zagovornikov pro-choice.

Na prvo je opozoril že Teršak. Levičarji nasprotujejo kakršnikoli razpravi o tej temi, zagovornikom pro-life odrekajo pravico svobode govora, odrekajo jim pravico do javnega nasprotovanja splavu.

Druga nedoslednost je, da pravico do izbire (brez prisile) priznavajo samo tistim ženskam, ki želijo splaviti, ne pa tudi denimo zdravniku, ki iz različnih razlogov splava ne želi opraviti. V tem primeru jim je prisila, ne pa tudi pravica do izbire, povsem dobra. Pravijo, da je zdravnik v javnem zdravstvu to dolžan narediti, tudi če je zagovornik pro-life in nasprotuje splavu. Povedano drugače: pro-life zdravniku je treba vzeti svobodo (pravico do izbire), da bi se ta pravica zagotovila drugemu.

Zagovorniki pro-choice pravijo, da ustava v 55. členu sicer omogoča ženski in moškemu, da se svobodno odločata o rojstvu svojih otrok, vendar je ta odločitev individualna pravica ženske in ne skupna pravica obeh partnerjev. Torej individualno prevlada nad skupnim. Kar je tretja nedoslednost, ki bi jo levičarji morali upoštevati tudi, ko govorijo o gospodarstvu, politiki in lastnini, kjer trdijo, da je skupno pred individualnim.

Četrta nedoslednost je pri zagovarjanju preživetja. Pristaši pro-choice pravijo, da se človeško življenje začne, ko je otrok sposoben sam preživeti (ali je zarodek že človeško bitje je evropsko sodišče pred leti sprejelo zanimivo odločitev: tukaj in tukaj). Ta teorija se nikakor ne sklada z življenjem zagovornikov pro-choice, ki so v glavnem levičarji. Velik del njih ne bi preživel, če bi nekdo presekal njihovo popkovino na državni proračun oziroma bi se jih davkoplačevalci otresli s svojih ramen. Že ko se omeni zmanjšanje proračuna, so levičarji na zadnjih nogah, kaj šele, ko se konkretno zareže v njihovo financiranje. Kot levičarji zdravniku ne priznajo pravice do izbire, da bi to pravico zagotovili drugemu, tako potrebujejo (neto) davkoplačevalce, da lahko uresničijo svojo svobodo. In naprej. Če pro-choice glede splava zagovarjajo pravico do izbire, ali to pomeni, da obstaja pravica, po kateri izbiramo, kako bomo porabil denar od svoje bruto plače? Ne, ker levičarji priznajo pravico do izbire samo ženskam, pa še to zgolj tistim, ki splavijo. Tudi trditev, da je treba soditi po tem, ali je človeško bitje sposobno preživeti samo, ne zdrži resne kritike. Težki invalidi in ljudje, ki so v bolnicah na aparatih, ki jih ohranjajo pri življenju, niso sposobni preživeti sami, pa nikomur ne pade na pamet, da bi jih pustil umreti.

Zagovorniki pro-choice pravijo, da ima ženska pravico, da o svojem telesu odloča sama. Ampak ti ljudje se zgražajo, ko zasledijo oglas, da nekdo prodaja ledvico. Pravijo, da gre za nezakonito trgovanje s človeškimi organi. Torej, ženski priznavajo pravico, da o svojem telesu odloča sama, drugim te pravice ne priznavajo. Kar je že peta nedoslednost.

Šesta nedoslednost zadeva smrtno kazen. Pogosto slišimo levičarje, ki obtožujejo nasprotnike splava, da so dvoličneži, saj po eni strani zagovarjajo pro-life, po drugi strani podpirajo smrtno kazen. Na videz gre za argument, ki mu ni mogoče oporekati. Zdaj pa obrnimo argument: zagovorniki pro-life nasprotujejo umoru nedolžnih, podpirajo pa smrtno kazen za najhujše zločince, medtem pa zagovorniki pro-choice podpirajo umor nedolžnih, nasprotujejo pa smrtni kazni za zločince. To pa se ne sliši več dobro.

Sedma nedoslednost je povezana z vero. Levičarji pravico do splava povezujejo s sekularno državo. Po njihovo Slovenija ni povsem sekularna država, saj težavo vidijo v tem, da cerkveni dostojanstveniki komentirajo tudi pro-choice ali pro-life. No, naj jim zaupam, da Slovenija je sekularna država, saj nobena od ver nima moči nad državo, zakoni, ki jih sprejema parlament, niso cerkveni zakoni, cerkev ne sodeluje pri pripravi zakonov. Poleg tega sekularna država ne pomeni in ni enako ateistični državi. Kogar zanima, kako izgleda država, ki ni sekularna, naj obišče Savdsko Arabijo, Katar ali Iran. O komentiranju Cerkve o družbenih vprašanjih pa naslednje: svoboda govora velja za vse enako.

Tako je govoril Donald Trump

Značke

ameriški predsednik, Donald Trump, Inavguracijski govor, Washington

Inavguracijski govor Donalda Trumpa (Washington, 20. januar 2017)*:

Predsednik vrhovnega sodišča Roberts, predsednik Carter, predsednik Clinton, predsednik Bush, predsednik Obama, sodržavljani in ljudje po svetu – hvala.

(Aplavz)

Mi, državljani Amerike, smo se pridružili prizadevanjem, da ponovno zgradimo in obnovimo našo državo; to je obljuba vsem našim ljudem.

(Aplavz)

Skupaj bomo določili smer Amerike in sveta za mnogo, mnogo let, ki prihajajo. Soočili se bomo z izzivi, naleteli na odpore, toda svoje delo bomo opravili.

Vsake štiri leta imamo urejen in miren prenos oblasti. Hvaležni smo predsedniku Obami in prvi dami Michelle, da sta pomagala pri tem prenosu. Oba sta bila odlična. Hvala.

(Aplavz)

Kakorkoli, današnja slovesnost je prav posebnega značaja. Danes ne prenašamo le oblasti z ene administracije na drugo, z ene stranke na drugo, danes prenašamo oblast z Washingtona in jo vračamo vam, ljudem.

(Aplavz)

Predolgo je le majhna skupina ljudi v našem glavnem mestu imela koristi od vlade. To so plačevali ljudje. Washington je cvetel, a ljudje niso bili udeleženi v tem bogastvu. Politiki so napredovali, toda delovna mesta in tovarne so se zapirale. Elite so ščitile same sebe, ne pa državljanov naše države. Njihove zmage niso bile vaše zmage. In medtem ko so oni praznovali v naši nacionalni prestolnici, je bilo za naše družine po naši deželi bore malo praznovanja.

(Aplavz)

Vse spremembe se bodo začele prav tukaj in zdaj, saj je ta trenutek vaš trenutek, ta trenutek pripada vam.

(Aplavz)

Ta trenutek pripada vsakemu, ki je prišel, in vsakemu, ki po vsej Ameriki to gleda. To je vaš dan. To je vaše praznovanje. Združene države Amerike so vaša država.

(Aplavz)

Resnično pomembno ni, katera politična stranka je na oblasti, ampak to, da našo vlado nadzorujejo ljudje.

(Aplavz)

20. januarja 2017 se bomo spominjali kot dne, ko so ljudje spet prišli na oblast v tej državi.

(Aplavz)

Pozabljeni moški in ženske naše države ne bodo več pozabljeni.

(Aplavz)

Vsakdo vas bo zdaj poslušal. Prišli ste v več milijonih, da bi postali del zgodovinskega gibanja, kar svet do zdaj še ni videl.

(Aplavz)

V središču tega gibanja je ključno prepričanje, da obstaja država, ki služi svojim državljanom. Američani želijo dobre šole za svoje otroke, varne soseske za družinske člane, potrebujejo dobra delovna mesta. To so zahteve pravičnih ljudi in pravične javnosti.

Toda preveč je naših državljanov, ki čuti drugačno realnost: matere in otroci, ki so ujeti v revščino mest; propadle tovarne so po deželi natresene kot nagrobniki; študenti oropani znanja; in kriminal in tolpe in droge, ki so vzeli preveč življenj in oropali našo državo mogočega razvoja.

To klanje se bo ustavilo tukaj in zdaj!

(Aplavz)

Mi smo en narod. Njihova bolečina je naša bolečina. Njihove sanje so naše sanje. In njihov uspeh bo naš uspeh. Delimo eno srce, en dom in eno usodo. Svojo prisego danes jemljem kot prisego za vse Američane.

(Aplavz)

Desetletja so bogatili tujo industrijo na račun ameriške; podpirali smo vojske drugih držav in žalostno opazovali izčrpavanje naše vojske. Mi smo branili meje drugih držav, na naše meje smo pozabili.

(Aplavz)

V tujini smo porabili bilijone in bilijone dolarjev, medtem ko je ameriška infrastruktura propadala in razpadala. Druge države smo naredili za bogate, medtem ko je naše bogastvo, moč in zaupanje izpuhtelo na obzorju.

Ena za drugo so se zapirale tovarne in zapuščale našo državo, ne da bi pomislile na milijone ameriških delavcev, ki so ostali. Iz domov srednjega razreda so iztrgali bogastvo in ga prerazporedili po celem svetu.

Ampak to je preteklost. Zdaj gledamo samo še v prihodnost.

(Aplavz)

Sprejeli smo ukrep, ki se bo slišal v vsakem mestu, v vsaki tuji prestolnici in v vsakem centru moči. Od danes naprej bo naši deželi vladala nova vizija. Od danes naprej bo najprej Amerika, Amerika bo na prvem mestu.

(Aplavz)

Vsaka odločitev o trgovini, davkih, priseljevanju in zunanjih zadevah bodo najprej v korist ameriških delavcev in ameriških družin. Zaščititi moramo naše meje pred tem, da bi druge države delale naše izdelke, zaščiti se moramo pred krajo naših podjetij in pred uničevanjem naših delovnih mest.

(Aplavz)

Ta zaščita bo vodila k velikemu napredku in blaginji. Boril se bom z vsakim dihom mojega telesa, nikoli vas ne bom pustil na cedilu.

(Aplavz)

Amerika bo spet zmagovala, zmagovala kot nikoli prej.

(Aplavz)

Vrnili bomo delovna mesta. Vrnili bomo meje. Vrnili bomo bogastvo. In vrnili bomo sanje.

(Aplavz)

Zgradili bomo nove ceste in avtoceste in mostove in letališča in predore in železnice po vsej naši čudoviti deželi. Našim ljudem bomo povrnili blaginjo in delovna mesta, obnovili bomo našo deželo z rokami in delom Američanov.

(Aplavz)

Sledili bomo dvema preprostima praviloma: kupuj ameriško in najemaj ameriško.

(Aplavz)

Prizadevali si bomo za prijateljstvo in dobre odnose z vsemi narodi na svetu. Razumemo pravico vsakega naroda, da najprej poskrbi za svoje interese. Našega načina življenja ne bomo vsiljevali nikomur, ampak bomo svetel zgled. Sijali bomo na vsakega, da nam sledi.

(Aplavz)

Utrdili bomo stara zavezništva in oblikovali nova, združili bomo civilizirani svet proti islamskemu radikalizmu, ki ga bomo popolnoma izbrisali z obličja Zemlje.

(Aplavz)

Temelj naše politike bo popolna pripadnost Združenim državam Amerike. Prek te lojalnosti naši državi bomo ponovno odkrili zvestobo drug do drugega. Ko odprete svoje srce domoljubju, potem ni prostora za predsodke.

(Aplavz)

Sveto pismo nam pove, kako dobro in prijetno je, ko božji ljudje živijo skupaj v enotnosti. Govoriti moramo odprtih misli, pošteno razpravljati, toda vedno solidarno. Ko je Amerika enotna, takrat je Amerika popolnoma neustavljiva.

(Aplavz)

Ne bi nas smelo biti strah. Mi smo zaščiteni in vedno bomo zaščiteni. Mi bodo zaščiteni z našimi veličastnimi vojaki in vojakinjami ter organi pregona. In kar je najpomembnejše, varuje nas Bog.

(Aplavz)

In na koncu, razmišljati moramo o velikih stvareh, sanjati pa še večje stvari. Zavedamo se, da narod živi tako dolgo, dokler je prizadeven. Ne bomo več sprejemali političnih odločitev, kjer se samo govori in nič ne naredi, se pritožuje, a nikoli ne ukrepa.

(Aplavz)

Čas praznih besed je minil, zdaj prihaja čas dejanj.

(Aplavz)

Ne dovolite nikomur, da vas prepričuje, da je nekaj nemogoče. ti povem, da to ni mogoče. Za Ameriko se bomo borili z dušo in srcem. Ne bomo pokleknili. Naša država bo spet uspešna.

Stojimo ob rojstvu novega tisočletja, pripravljeni smo odklepati skrivnosti vesolja, planet bomo osvobodili nesrečnežev, da osvobodi zemljo od nesrečnežev bolezni in izkoriščali bomo energijo, industrijo in tehnologijo prihodnosti. Ovili se bomo z novim nacionalnim ponosom, dvignili naše znamenitosti in prerasli delitve.
To je čas, da se spomnimo stare modrosti naših vojakov, ki ne bo nikoli pozabljena: naj smo črni ali rjavi ali beli, vsi krvavimo rdečo kri domoljubov.

(Aplavz)

Vsi uživamo enake svoboščine in vsi pozdravljamo eno samo veličastno ameriško zastavo.

(Aplavz)

Naj si bo otrok rojen v urbanem središču Deitroita ali na vetrnih ravnicah Nebraske, ko se ozrejo navzgor, vsi gledajo v isto nočno nebo, njihova srca imajo enake sanje in so prežeta z dihom življenja istega vsemogočnega stvarnika.

(Aplavz)

Zatorej, vsem Američanom v vsako mesto blizu ali daleč, od planine do planine, od oceana do oceana, poslušajte te besede: Nikoli več ne boste zapostavljeni!

(Aplavz)

Vaš glas, vaši upi in vaše sanje bodo določali našo ameriško usodo. In vaši pogum, dobrota in ljubezen nas bodo vodili po poti.

Skupaj bomo naredili Ameriko spet močna. Naredili bomo Ameriko spet bogato. Naredili bomo Ameriko spet ponosno. Naredili bomo Ameriko spet varno. In, seveda, naredili bomo Ameriko spet veliko.

(Aplavz)

Hvala. Bog vas blagoslovi. In Bog blagoslovi Ameriko.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Bog blagoslovi Ameriko.

(Aplavz)

*Prevod ni dobeseden, ampak smiselno povzema vsebino.

Donald Trump’s inauguration speech (transcript), 20th January 2017

Značke

Donald Trump, inauguration, inauguration speech, transcript

Donald J. Trump spoke to the nation for the first time as president of the United States.

Chief Justice Roberts, President Carter, President Clinton, President Bush, President Obama, fellow Americans and people of the world, thank you.

(APPLAUSE)

We, the citizens of America, are now joined in a great national effort to rebuild our country and restore its promise for all of our people.

(APPLAUSE)

Together, we will determine the course of America and the world for many, many years to come. We will face challenges, we will confront hardships, but we will get the job done.

Every four years, we gather on these steps to carry out the orderly and peaceful transfer of power, and we are grateful to President Obama and First Lady Michelle Obama for their gracious aid throughout this transition. They have been magnificent. Thank you.

(APPLAUSE)

Today’s ceremony, however, has very special meaning because today, we are not merely transferring power from one administration to another or from one party to another, but we are transferring power from Washington, D.C. and giving it back to you, the people.

(APPLAUSE)

For too long, a small group in our nation’s capital has reaped the rewards of government while the people have borne the cost. Washington flourished, but the people did not share in its wealth. Politicians prospered, but the jobs left and the factories closed. The establishment protected itself, but not the citizens of our country. Their victories have not been your victories. Their triumphs have not been your triumphs. And while they celebrated in our nation’s capital, there was little to celebrate for struggling families all across our land.

(APPLAUSE)

That all changes starting right here and right now because this moment is your moment, it belongs to you.

(APPLAUSE)

It belongs to everyone gathered here today and everyone watching all across America. This is your day. This is your celebration. And this, the United States of America, is your country.

(APPLAUSE)

What truly matters is not which party controls our government, but whether our government is controlled by the people.

(APPLAUSE)

January 20th, 2017 will be remembered as the day the people became the rulers of this nation again.

(APPLAUSE)

The forgotten men and women of our country will be forgotten no longer.

(APPLAUSE)

Everyone is listening to you now. You came by the tens of millions to become part of a historic movement, the likes of which the world has never seen before.

(APPLAUSE)

At the center of this movement is a crucial conviction, that a nation exists to serve its citizens. Americans want great schools for their children, safe neighborhoods for their families, and good jobs for themselves. These are just and reasonable demands of righteous people and a righteous public.

But for too many of our citizens, a different reality exists: mothers and children trapped in poverty in our inner cities; rusted out factories scattered like tombstones across the landscape of our nation; an education system flush with cash, but which leaves our young and beautiful students deprived of all knowledge; and the crime and the gangs and the drugs that have stolen too many lives and robbed our country of so much unrealized potential.

This American carnage stops right here and stops right now.

(APPLAUSE)

We are one nation and their pain is our pain. Their dreams are our dreams. And their success will be our success. We share one heart, one home, and one glorious destiny. The oath of office I take today is an oath of allegiance to all Americans.

(APPLAUSE)

For many decades, we’ve enriched foreign industry at the expense of American industry; subsidized the armies of other countries, while allowing for the very sad depletion of our military. We’ve defended other nations’ borders while refusing to defend our own.

(APPLAUSE)

And spent trillions and trillions of dollars overseas while America’s infrastructure has fallen into disrepair and decay. We’ve made other countries rich, while the wealth, strength and confidence of our country has dissipated over the horizon.

One by one, the factories shuttered and left our shores, with not even a thought about the millions and millions of American workers that were left behind. The wealth of our middle class has been ripped from their homes and then redistributed all across the world.

But that is the past. And now, we are looking only to the future.

(APPLAUSE)

We assembled here today are issuing a new decree to be heard in every city, in every foreign capital, and in every hall of power. From this day forward, a new vision will govern our land. From this day forward, it’s going to be only America first, America first.

(APPLAUSE)

Every decision on trade, on taxes, on immigration, on foreign affairs will be made to benefit American workers and American families. We must protect our borders from the ravages of other countries making our products, stealing our companies and destroying our jobs.

(APPLAUSE)

Protection will lead to great prosperity and strength. I will fight for you with every breath in my body and I will never ever let you down.

(APPLAUSE)

America will start winning again, winning like never before.

(APPLAUSE)

We will bring back our jobs. We will bring back our borders. We will bring back our wealth. And we will bring back our dreams.

(APPLAUSE)

We will build new roads and highways and bridges and airports and tunnels and railways all across our wonderful nation. We will get our people off of welfare and back to work, rebuilding our country with American hands and American labor.

(APPLAUSE)

We will follow two simple rules; buy American and hire American.

(APPLAUSE)

We will seek friendship and goodwill with the nations of the world, but we do so with the understanding that it is the right of all nations to put their own interests first. We do not seek to impose our way of life on anyone, but rather to let it shine as an example. We will shine for everyone to follow.

(APPLAUSE)

We will reinforce old alliances and form new ones and unite the civilized world against radical Islamic terrorism, which we will eradicate from the face of the Earth.

(APPLAUSE)

At the bedrock of our politics will be a total allegiance to the United States of America, and through our loyalty to our country, we will rediscover our loyalty to each other. When you open your heart to patriotism, there is no room for prejudice.

(APPLAUSE)

The Bible tells us how good and pleasant it is when God’s people live together in unity. We must speak our minds openly, debate our disagreements honestly, but always pursue solidarity. When America is united, America is totally unstoppable.

(APPLAUSE)

There should be no fear. We are protected and we will always be protected. We will be protected by the great men and women of our military and law enforcement. And most importantly, we will be protected by God.

(APPLAUSE)

Finally, we must think big and dream even bigger. In America, we understand that a nation is only living as long as it is striving. We will no longer accept politicians who are all talk and no action, constantly complaining, but never doing anything about it.

(APPLAUSE)

The time for empty talk is over. Now arrives the hour of action.

(APPLAUSE)

Do not allow anyone to tell you that it cannot be done. No challenge can match the heart and fight and spirit of America. We will not fail. Our country will thrive and prosper again.

We stand at the birth of a new millennium, ready to unlock the mysteries of space, to free the earth from the miseries of disease, and to harness the energies, industries and technologies of tomorrow. A new national pride will stir ourselves, lift our sights and heal our divisions.

It’s time to remember that old wisdom our soldiers will never forget, that whether we are black or brown or white, we all bleed the same red blood of patriots.

(APPLAUSE)

We all enjoy the same glorious freedoms and we all salute the same great American flag.

(APPLAUSE)

And whether a child is born in the urban sprawl of Detroit or the wind-swept plains of Nebraska, they look up at the same night sky, they will their heart with the same dreams, and they are infused with the breath of life by the same almighty creator.

(APPLAUSE)

So to all Americans in every city near and far, small and large, from mountain to mountain, from ocean to ocean, hear these words: You will never be ignored again.

(APPLAUSE) Your voice, your hopes, and your dreams will define our American destiny. And your courage and goodness and love will forever guide us along the way.

Together, we will make America strong again. We will make America wealthy again. We will make America proud again. We will make America safe again. And yes, together we will make America great again.

(APPLAUSE)

Thank you. God bless you. And God bless America.

(APPLAUSE)

Thank you.

(APPLAUSE)

God bless America.

(APPLAUSE)

Oxfam ali levičarska organizacija za prodajanje megle

Značke

Credit Suisse, Harvard, levičarji, Lipton, neenakost, Oxfam, revščina;, Rosen & Katz, Wachtell

Levičarji so obsedeni z neenakostjo. Neenakost to, neenakost ono, neenakost tretje, ponavljanje v neskončnost. V Sloveniji se to dogaja ob vsaki objavi statističnih podatkov, koliko ljudi je izpostavljeno tveganju revščine, na globalni ravni pa socialisti ob pomoči profesorjev, ki se ponašajo z doktoratom iz ekonomije in IQ, malo večjim od praga duševne zaostalosti, doživijo multiple orgazme, ko Oxfam januarja vsako leto objavi podatke o neenaki razporeditvi svetovnega bogastva; letos je bila glavna novica, da ima osem najbogatejših toliko premoženja kot polovica Zemljanov (3,6 milijarde ljudi) skupaj in, od leta 2014 že znano, da en odstotek najbogatejših obvladuje več premoženja kot 99 odstotkov skupaj.

Ker je Oxfam mednarodna levičarska organizacija, katere glavni namen očitno je, da po svetu spodbuja revščino in lakoto, da bi sploh imeli kaj dela (Oxfam sicer sebe predstavlja, da se ukvarja s pomočjo ljudem, a bežen pogled na njihovo spletno stran pokaže, da je njihov glavni namen širjenje intervencionizma in socializma), si zadevo oglejmo malce bolj podrobno.

Oxfam (ker je »in«, Oxfam preganja tudi davčne oaze) se pri svojih »analizah« sklicuje na poročilo finančne družbe Credit Suisse. Kar je po svoje razumljivo, saj je poročilo Švicarjev objavljeno sredi jeseni, nakar ga aktivisti Oxfama pregledajo in primerno obdelajo, vržejo oko še na Forbsovo lestvico najbogatejših Zemljanov in – voilà!

Kaj piše v poročilu Credit Suisse? Če malo prelistate in se poglobite v tabele, vas bo mogoče presenetilo: da je med desetimi odstotki najrevnejših na svetu več Američanov kot pa Etiopijcev, Kitajcev, Nigerijcev ali Kongovcev; da je povprečen Italijan ali Francoz bogatejši od Nemca; da je povprečen Grk bogatejši od Danca; da je povprečen Savdijcev revnejši od povprečnega Slovenca; da je povprečen Senegalec bogatejši od povprečnega Ukrajinca; da je povprečen Sirijec bogatejši od povprečnega Kazahstanca; da je povprečen Albanec bogatejši od povprečnega Rusa. Mogoče se bo komu zdelo sumljiva verodostojnost, ampak trik je v tem, da Credit Suisse Global Wealth Report za merjenje bogastva vzame trenutno neto vrednost (premoženje minus dolg). Tako pridemo do paradoksa, po katerem je klošar pred Mercatorjem, ki na dan naprosi 5 ali 10 evrov, a nima dolga, bogatejši od Američana, ki je ravno končal študij prava na Harvardu, se zaposlil pri odvetniški družbi Wachtell, Lipton, Rosen & Katz in bo imel plačo, ki se meri v petmestnih številkah (v dolarjih, kakopak), a mu še ni uspelo poravnati posojila, ki ga je vzel za študij. Enako je z revežem v Adis Abebi, ki brez dolga živi z evrom ali dvema na dan, v primerjavi s poslovnežem v Bernu, ki živi v razkošni vili, ima mesečno plačo okoli 50.000 švicarskih frankov, a ima 20 milijonov frankov dolga.

Če vzamemo analizo kot verodostojno in vrhunsko referenco, na katero se sklicuje Oxfam, če sprejmemo podatek, da je med najbolj revnimi prebivalci planeta več kot 30 milijonov Američanov, da je slovenski klošar bogatejši od študenta Harvarda, če torej zanemarimo vse te dvomljive podatke in se še malo poigramo s številkami, tokrat v kombinaciji s tistimi iz Forbesa o osmih najbogatejših Zemljanih, ki imajo toliko premoženja kot 3,6 milijarde drugih ljudi, moramo najprej ugotoviti štiri stvari: prvič, velika večina bogastva osmerice od Billa Gatesa (prvi s 75 milijard premoženja) do Michaela Blooomberga (osmi s 40 milijard premoženja) je v tako imenovanem nelikvidnem premoženju; drugič, Švicarji ves čas analize govorijo o »odraslih osebah« in ne o vseh Zemljanih, kar pomeni, da bi bilo po njihovi metodologiji teh 3,6 milijarde ljudi, o katerih govori Oxfam, samo okoli 2,4 milijarde, tretjič, med osmerico najbogatejših so ljudje, ki so dali svetu zastonj facebook (Mark Zickerberg) ali veliko svojega bogastva namenijo za humanitarne dejavnosti (Warren Buffet); in četrtič, Švicarji v svoji analizi operirajo z dvema merama revščine (revni in zelo revni), medtem ko Oxfam oboje pomeša.

Tovariši z Oxfama in njihovi verni socialistični sledilci, ki utirajo pot prepričanju, da so revni zaradi bogatenja bogatih bistveno na slabšem, kot bi bili sicer, in ki se navdihujejo nad Thomasom Pikettyjem in Naomi Klein, bi to bogastvo najrajši prerazdelili. Kako bi to izgledalo? Premoženje osmerice znaša nekaj manj kot 430 milijard dolarjev in če bi ga razdelili med 3,6 milijarde najbolj revnih, bi vsak dobil 119 dolarjev. Če bi razdelili premoženje 400 najbogatejših Zemljanov, ki po Forbesu znaša 3.896 milijard dolarjev, bi vsak v polovici najrevnejših dobil 1.082 dolarjev. Toda kaj po tem? Koga bi se tovariši nato lotili oropati?

Z Oxfamom je vsako leto enaka zgodba. En odstotek najbogatejših obvladuje več premoženja kot drugih 99 odstotkov. Podatki iz leta v leto variirajo, a ves čas z vtisom, da se neenakost ves čas povečuje in da najbogatejši imajo vedno več premoženja. Kar je spet statistični trik. Vzemimo nesramno bogatega, ki ima 100.000 enot premoženja, in obupno revnega, ki ima 1 enoto premoženja. Razlika med njima je torej 99.999 enot. No, bogataš svoje premoženje poveča za odstotek, kar pomeni, da ima po novem 101.000 enot premoženja, reven pa svoje premoženje poveča za 100 odstotkov in ima po novem 2 enoti premoženja. Čeprav je najrevnejši svoje premoženje povečal za 100-krat več kot bogataš, se je razlika povečala in zdaj znaša 100.998 enot. Če se spomnite, so tovrstno matematiko v Jugoslaviji uporabljali samoupravni socialisti.

Ampak Oxfam in njegovi globalni verniki pač ne bodo oporekali tovrstnim zmotam, ker bi dvom v verodostojnost analiz, na katere se sklicujejo, ogrozil njihovo proti kapitalistično agendo, škodoval bi njihovemu globalnemu boju proti neoliberalizmu, ljudi ne bi mogli več strašiti pred zlobnimi kapitalisti. Ampak resnica je naslednja: ljudje se ne bi smeli bati kapitalizma, ampak ljudi, kot je denimo Daniel Hachfeld iz Oxfama, Luka Mesec iz Združene levice, ekonomski analfabet Thomas Piketty, hujskač Noam Chomsky (ljubljanska univerza mu je podelila celo častni doktorat). Na žalost se je tem norcem, in sicer v nekakšnem neo-ludističnem gibanju, pridružil tudi Stephen Hawking.

Spremljajte Kavarno Hayek tudi na Twitterju: @KavarnaHayek.

Muftikulturnost

Značke

Boulevard Voltarire, Evropa, Francija, islam, islamizacija, Jean-Louis Chollet, muftikulturnost, multikulturalizem, multikulturnost

Ne, ni slovnična napaka, prav ste prebrali – muftikulturnost oziroma muftikultularizem. Pojem je nedavno na spletni strani Boulevard Voltarire uporabil francoski arhitekt Jean-Louis Chollet. Gre za koncept, kjer se klasična multikulturnost, ki so jo Evropejci doživljali le kot eksotiko drugih kultur pred svojim pragom (denimo v obliki kitajskih restavracij), spremeni v ultimativno multikulturnost z islamom na čelu, se pravi muftikulturnost.

Multikulturnost je (v ožjem smislu pojmovanja) desetletja nazaj pomenila ohranjanje etnične identitete neke skupnosti v novi državi, v katero so prišli iz različnih razlogov, a hkrati spoštovanje univerzalnih in skupnih vrednot ter zakonov države gostiteljice. Pred nekaj več kot četrt stoletja se je kot levičarska politična agenda pojavil pojem multikulturalizem, ki je zanikal, da bi neka država temeljila na skupnih vrednotah (evropske države večinoma temeljijo na vladavini prava, krščanski tradiciji in človekovih pravicah), ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakopravne, zato je treba upoštevati vse. Multikulturalizem namreč predvideva različne podlage za medkulturni dialog, kar je že privedlo do sprejemanja neevropskih in barbarskih praks (zatiranja žensk, poroke z mladoletnimi, mnogoženstvo in podobno). In ni naključje, da se je vzpon multikulturalizma pojavil z začetkom invazije islama na staro celino, ki se nekako sovpada s sprejemom islamske deklaracije o človekovih pravicah, ki je bolj znana kot Kairska deklaracija. Islam od takrat naprej (za razliko od drugih etničnih skupnosti v zahodnoevropskih državah) ni več želel samo pravice do mirnega sobivanja, ohranjanja identitete, svobodnega izražanja vere ali enako obravnavo pred zakonom, ampak je imel v imenu

človekovih pravic konkretne politične zahteve, želel je modele življenja v arabskih državah prakticirati v novem okolju, se pravi na stari celini. V tem času so se pojavile tako imenovane no-go cone, geografsko zaokrožene celote na obrobju velikih mest, kjer je islam uveljavljal svoja pravila na podlagi šeriatskega prava. Oblasti so ravno v imenu multikulturalizma tako početje dopustile in še dopuščajo.

Danes je tako popuščanje privedlo do muftikulturalizma, ki so mu na podlagi pritiskov nevladnih organizacij, raznih društev za človekove pravice in levičarskih političnih grupacij podlegle številne vlade v Evropi. Druge etnične skupnosti so postale popolnoma neopazne, marginalne in kolaterarna škoda, v ospredju je zdaj zgolj islam. Imami in muftiji po Evropi pridigajo in grozijo, da bo stara celina prej ali slej postala muslimanska, da islam ni le enakovredna evropski kulturi, ampak superiornejša. In namesto, da bi se temu uprli (dokler se še lahko), se najvidnejši politiki dobivajo v Parizu, Rimu ali Berlinu in državljanom s pomočjo medijskega mainstreama razlagajo, da je največja grožnja globalno segrevanje.

Brez skrbi, podnebne spremembe bomo preživeli. V zgodovini Zemlje je vedno prihajalo do njih, gre za naravni ciklus planeta. Islamizacije Evrope najbrž ne bomo. Ne samo zato, ker bi nam bila vsiljena islamska vera, ampak tudi zato, ker imata obe kulturi različno sposobnost za socialni, moralni in tehnološki napredek. Islamu sicer ne gre odrekati nekaterih odkritij in inovacij (predvsem na področju medicine in astronomije), a je kot tak ostal v času pred 15. stoletjem. Muslimanska kultura namreč nima sposobnosti, da je iz generacijo v generacijo boljša in naprednejša, kot je primer zahodne. Zato je vse, kar muslimani prinašajo v Evropo, družbena mračnjaškost, tehnološka kamena doba, politično barbarstvo in verski fanatizem. In to je agenda muftikulturnosti.

Lekcija o svobodi

Človekove pravice so nekaj, kar levičarji (in tudi marsikateri desničarji) ne razumejo prav dobro. To so splošni in univerzalni standardi za zaščito osebne svobode posameznika, nikakor pa ne morajo biti utilitaristična sredstva za doseganja političnih in družbenih ciljev. Tako so na nacionalni televiziji včeraj spet razpravljali o svobodi govora in ugotavljali, da svoboda govora ni absolutna pravica. In to so počeli arbitrarno. Celo več. Na portalu nacionalne televizije so svobodo govora že označili za nevarno in skrajno desno ideologijo. Takole so zapisali pred meseci: „Aktivisti iz Reclaim Australia, med katerimi je kar nekaj takih, ki poveličujejo skrajno desne ideologije, pozivajo k zaščiti nacionalnih vrednot in osnovnih pravic avstralskih državljanov, kot je denimo svoboda govora.“ Pozivanje k zaščiti svobode govora je torej poveličevanje skrajno desne, malodane nacistične in rasistične ideologije. A po svoje ima avtor K.S. prav: levičarji svobodo govora prezirajo. Pravzaprav prezirajo vse temeljne človekove pravice. Zakaj? Ker so človekove pravice temelj za zaščito osebne svobode posameznika. To so pravice: do svobode brez prisile, do svobode govora, do zasebne lastnine, do svobode gibanje, do nedotakljivosti življenja in do enakosti pred zakonom. Se pravi, da gre za tako imenovane negativne pravice, ki so neposredno izvršljive že samo s tem, da človek obstaja kot človeško bitje. To je tisto, kar levičarji ne marajo – da z neposrednim izvrševanjem teh pravic nanje nimajo nikakršnega vpliva. Te pravice namreč nikomur ne škodijo, ker nikogar drugega v nič ne silijo. Delovanje levičarjev pa je vedno tako, da škodijo drugim.

Zato so bile „izmišljene“ tako imenovane pozitivne pravice in na žalost večina njih vnesena tudi v Splošno deklaracijo ZN o človekovih pravicah. Te pravice predvidevajo nekaj, kar gre vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolni njihove želje. In če drži, da so človekove pravice neposredno izvršljive, bi morali na podlagi pozitivnih pravic, ki se jih levičarji izmišljujejo iz dneva v dan nove, vsakemu omogočiti, da ima svoj dom, da ima dostojno plačo, brezplačno šolstvo in zdravstvo, udeležbo na dobičku in podobno. Brez teh pravic, tako pravijo, človek v življenju ne more uspeti in dostojno živeti. No, Nikola Tesla ni imel pravice do brezplačnega šolstva, a je vseeno zgradil prvo hidroelektrarno na Niagari.

Težava je, da izvrševanje pozitivnih pravic krši negativne pravice, namreč pozitivne pravice temeljijo na prisili (kdor noče prispevati denimo za brezplačno šolstvo, ga država v to prisili), predvidevajo pravico do tuje lastnine (zakonsko predpisana soudeležba pri dobičku podjetja ali predpisana ženska kvota v upravi družbe), diskriminirajo določene skupine ljudi (ugodnosti, ki jih uživajo migranti, je diskriminacija staroselcev). Ob tem je zanimivo, da posameznikom ne priznajo nekaterih pravic, ki bi morale biti samoumevne: pravica staršev, da sami odločijo, kaj je najboljše za njihovega otroka (na primer, osnovna šola je obvezna in če starši tega ne upoštevajo, jim otroka lahko odvzame država oziroma center za socialno delo); pravica do diskriminacije (človek sam odloči, kaj bo komu dal in s kom se bo družil, razlogi za tako ravnanje so izključno stvar posameznika); pravica posesti orožja in pravica do samoobrambe (nad orožjem ima monopol država); pravica do svobode govora (da poveš, kar misliš, tudi če s tem, koga užališ); pravica do zasebne lastnine (ta pravica se ne sklada z idejo socialistov o socialni pravičnosti, pa bi jo omejili, da bi lahko prerazdeljevali); in tako naprej.

Negativne pravice so nekaj, kar je zakoreninjeno v naravi človeka. To niso pravice na nekaj (vilo z bazenom, izobraževanje, iPhone, zdravstveno varstvo, internet, zaposlitev in podobno), ampak pravice od nečesa (da te nihče ne ubije, da te nihče ne obsodi zaradi tvojih stališč, da te nihče ne ukrade tvoje lastnine). Pogosto tudi slišimo, da naj bi bila človekova pravica tudi pravica do dela, kar pomeni, da mora nekdo nekomu zagotoviti zaposlitev. A ne katerokoli, ampak za tako, ki bo v skladu z njegovim izobraževanjem. Tako smo lani poslušali tarnanje diplomiranih biopsihologov, češ da so študirali, zdaj pa ne najdejo zaposlitve oziroma da je premalo delovnih mest. To, da si nekaj študiral, si se sam svobodno odločil, in to, da doštudiraš za biopsihologa, ti ne daje nikakršne pravice, da dobiš zaposlitev kot biopsiholog. Ampak ta poklic so oglaševali, da se bodo „bodoči diplomanti lahko zaposlili na področjih splošnega psihološkega svetovanja, v raziskovalno-razvojni dejavnosti ter v javnem sektorju, zlasti v zdravstvu, šolstvu, nevladnih organizacijah, socialnem skrbstvu in v državni upravi“.

Negativne (človekove) pravice so torej neposredno izvršljive in absolutne, medtem ko so pozitivne pravice vedno na škodo drugega. Nobeno kosilo namreč ni zastonj, saj izpolnitev pozitivne pravice nekoga vedno pomeni, da mora to nekdo drug plačati. Po drugi strani pa je negativna pravica lahko omejena le z drugo negativno pravico. Svoboda posameznika do prostega gibanja še ne pomeni, da ta posameznik lahko poseže v lastninsko pravico drugega; tako da se prosto sprehaja po njegovi posesti brez njegovega dovoljenja.

Davkoplačevalci imajo pravico izvedeti za vsak cent, ki ga porabi država

Značke

davki, davkoplačevalci, Margaret Thatcher, migranti, pravna država, socialna pomoč, transparentnost

Eden od postulatov pravne in demokratične države je transparentnost. Ne taka, da novinarke komercialne televizije pomagajo državi z oprezanjem za prodajalci kostanja ali sveč in preverjanjem, ali so kupcu izdali račun ter ga potem, če ga slučajno niso, naskočijo zadaj in spredaj, stresejo iz hlač in pribijejo na križ, ampak transparentnost delovanja države, predvsem pa, kam gre denar davkoplačevalcev. V tem pogledu imajo (neto) davkoplačevalci tudi vso pravico izvedeti, kje in kako bodo živeli migranti. A država to pravico davkoplačevalcem odreka, češ da gre za poseganje v zasebnost azilantov. Zato je Slovenija še daleč od tega, da bi imela vlado, ki bi delovala transparentno in skrbno z denarjem, ki ga tistim, ki delajo, na silo odvzame.

Če pustimo ob strani, da imajo tudi v tradicionalnih razvitih kapitalističnih državah socialistične popadke, so nekateri mediji še vedno dovolj svobodni, da ne razkrivajo samo državne transferje podjetjem in organizacijam, ampak tudi socialne pomoči posameznikom, in to z imeni in priimki. Predvsem pa odkrivajo, ali so ti sploh upravičeni, da jih živijo davkoplačevalci. Poglejmo primer Velike Britanije. Seveda bodo „napredni“ skočili pokonci, da gre za državo z zapuščino Margaret Thacherjeve, glasne zagovornice darwinistične doktrine in eno najbolj zlobnih kapitalističnih princes, ki je pred dobrimi tridesetimi leti na stežaj odprla vrata neoliberalizmu. Vsi namreč vedo, da je njena dogma temeljila na satanskih umih, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman. In se nato kot kuga razširila po nedolžni in socialni Evropi.

Kakorkoli, posamezne televizijske postaje (denimo Channel 5) in mediji (Daily Mail ali Mirror) zadnja leta razkrivajo davkoplačevalske transferje tistim, ki jim je država priznala invalidnost. Ne katerokoli, ampak invalidnost zaradi debelosti. Tako so nastale oddaje z naslovom Benefits: Too Fat To Work. In gledalci so lahko poslušali „pretresljivo“ izpoved Stephena Beera in Michelle Coombe. Čeprav sem o tem že pisal, ni odveč, da ponovim.

Par skupaj tehta 340 kilogramov. Stephen in Michelle pravita, da sta predebela, da bi delala. Od države dobita dobrih 2.500 evrov mesečne pomoči, kar je za njune potrebe premalo. Stephen, ki mu je Michelle šesta žena po vrsti, je obtožil vlado, da ima premalo posluha, saj samo osebna asistentka, ki jima pomaga pri opravilih v hiši, ju okopa in preoblači, stane okoli 10.000 evrov na leto. Sam je imel pred leti sicer delo, toda opustil ga je, saj se tako on kot Michelle zelo utrudita že s sekljanjem korenja. Nedavno sta na račun davkoplačevalcev (3.800 evrov) organizirala razkošno poroko, kjer sta postregla s svojimi najljubšimi jedmi: polnjenega purana, kebab, čokoladno torto in sladoled. Vse to sta naročila v bližnji restavraciji. Na vprašanje, ali ni to malo preveč razkošna zabava za nekoga, ki živi od socialne pomoči, in preveč mastna za nekoga, ki bi moral jesti samo zelenjavo in hujšati, sta odgovorila, če ju ne razume vlada, ju bodo zagotovo davkoplačevalci.

A davkoplačevalci nimajo razumevanja za njune potrebe. Članek o tem so objavili recimo v Daily Mailu (www.dailymail.co.uk), Metroju (www.metro.uk.com) in Mirrorju (www.mirror.co.uk), komentarji spodaj pa jima niso naklonjeni. Da sta lenuha, pravijo eni, delomrzneža, dodajajo drugi. Po njihovo izkoriščata sistem in vse davkoplačevalce izključno zato, da jima ni treba delati. Uporabnik Jenros iz Londona je zapisal, da jima mora vlada takoj ukiniti socialno pomoč in jima pomagati tako, da jima dodeli bone za zdravo hrano. Hm, očitno so se pokvarjeni neoliberalci organizirali in na forumih sprožili umazano gonjo proti žrtvam thatcherjanske ideologije. Kajti ko je kamera pokazala njun dom, nista imela nič takega, kar ne bi spadalo med novodobne človekove pravice: najnovejši iPhone, prenosni računalnik, satelitsko TV, LCD televizor. Stephen, ki ima za njegovo telesno težo prilagojen skuter, je potožil, da bi on zelo rad spet delal. Ampak ne vse. Želi si sedeti bodisi v trafiki pri Tower Bridgu bodisi biti Božiček v veleblagovnici. Te napore bi še prenesel, vendar mu lahko pomaga samo vlada. Prošnja je povsem logična, ni kaj. Le da bi prosto tržni talibani imeli več razumevanja za njegovo tegobe.

Michelle pa nikoli v življenju ni delala in tudi zdaj nima posebne želje, ker preprosto ne zmore. Še eden razumen zaključek. Upa, da bo otoplila hladna neoliberalna srca uradnikov in jo ne bodo pahnili v nemilost prostega trga. Seveda to, da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro. Enako je s Stephenom, ki ima rad tudi špagete bolognese. In medtem, ko nosi hrano v usta, zelo trpi, saj je uživanje jedi fizično izredno naporno. Zato z Michelle ob nedeljah počivata in si po telefonu naročita velike porcije hitre hrane, najrajši poseben Takeaway Kebab, ki stane dobrih 15 evrov. Ta hrana je manj naporna, še posode ni treba pomivati. No, že dolgo nista sama pomivala. To zanju opravijo drugi.

In ko sta Stephen in Michelle tako iz minuto v minuto na Channel 5 vse bolj in bolj pihala na dušo in grela srca davkoplačevalcev, se je našel strokovnjak za diete in hujšanje Steve Miller, očitno eden iz vrst zlobnih kapitalistov, ter nerazumevajoč do težav para dejal, da biti debel ne pomeni, da imaš pravico do vladnih ugodnosti. Ti ljudje se morajo motivirati, da postanejo koristni člani skupnosti, je zaključil.

Tudi gledalci oddaje Danes zjutraj na ITV so se lahko prepričali, da biti debel pomeni boriti se proti nebrzdanemu neoliberalizmu. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica pod roko prijela takrat 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neenakosti, hkrati boja za socialno pravičnost. Mati samohranilka pravi, da jo država zapostavlja, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers.

No, davkoplačevalci lahko ob takih objavah sami presodijo, ali je nekdo upravičen do pomoči.