Oktobra je Telegraph poročal, da je evroobmočje v »tveganju finančnega zloma«. Po mnenju strokovnjakov Evropska centralna banka (ECB) kmalu ne bi imela druge izbire, kot da sledi Bank of England, ukrepa in prepreči tržno katastrofo. Na srečo zloma (za zdaj) še ni bilo in morali bi si oddahniti, piše Peter Franklin v Postu. A ni vse rožnato.
Obstaja namreč indikator, na katerega je treba biti pozoren. To je TARGET2. Kaj je TARGET2?
Mogoče ste kdaj kje zasledili, da imajo nekatere države evrskega območja velike negativne bilance TARGET2 (obveznosti), druge pa velike pozitivne (terjatve), potem pa niste vedeli natančno, kaj to pomeni. TARGET2 je vseevropski plačilni sistem bruto poravnave v realnem času (slovenska kratica je BPRČ). To je sistem, ki prenaša denar iz ene banke v drugo, tako znotraj držav kot čez mejo. Centralne in komercialne banke ga uporabljajo za obdelavo plačil v evrih ter varno in enostavno premikanje denarja med njimi. To je nujno za delovanje gospodarstva. V sistemu TARGET2 imajo račune tako centralne kot poslovne banke.
Na trgu se denar ves čas premika, tudi čezmejno. Neto tok denarja med dvema državama (tj. skupno prejeto minus skupno poslano) je zabeleženo v bilancah stanja nacionalnih centralnih bank obeh vključenih držav, ne glede na to, ali je prenos sprožila poslovna banka ali centralna banka . Kopičenje teh tokov skozi čas so stanja TARGET2.
Na kratko: če so banke v eni državi prek TARGET2 poslale več denarja, kot so ga prejele, bi imela centralna banka te države negativno stanje. Če bi prejeli več, kot so poslali, bi imela centralna banka pozitivno stanje. Če bi bila izplačila in vplačila popolnoma enaka, bi bilo stanje TARGET2 za to centralno banko nič.
Običajno bi pričakovali, da se bodo ta ravnotežja spreminjala v plus ali minus ter se s prostim pretokom blaga, storitev, ljudi in kapitala uravnotežila. Toda stvari ne gredo v tej smeri. Neravnovesja med državami evroobmočja so postala trajna in iz leta v leto naraščajo. To je nevarnost.
Dolgoročni trend je razviden s spodnjega grafa Univerze Osnabrück. Države, kot je Italija, gredo vse globlje v negativno območje – medtem ko druge države kopičijo vedno večje pozitivne bilance. Samo Nemčija ima danes (graf je do leta 2018) več kot trilijon evrov pozitivnega stanja.
Nekateri trdijo, da to ni pravi dolg, ampak le računovodska »napaka« ali »hiba«. Kar je daleč od resnice in zelo napačno razmišljanje. Denar je (dobesedno) obljuba centralne banke, da bo prinosniku plačala na zahtevo. Denar, ki kroži v nacionalnem gospodarstvu, mora biti podprt s sredstvi, ki jih ima centralna banka, sicer bi bila banka insolventna. Zato ne more biti neto toka denarja iz, na primer, Italije v Nemčijo, razen če nemška centralna banka pridobi izravnalno terjatev do italijanskih sredstev. To je tisto, kar TARGET2 (BPRČ) dejansko spremlja. To je sicer posebna vrsta dolga, toda ne glede na vse je še vedno dolg. Kakorkoli obrnete.
Veliko vprašanje za evroobmočje je, kako dolgo lahko ta velika ločnica – med državami upnicami in državami dolžnicami – še narašča? Kdor pravi, da lahko narašča v neskončnost, ne kore biti bolj v zmoti, zaključi članek Peter Franklin.
Bil je torek, 25. septembra 2018. Predsednik ZDA Donald Trump je na Generalni skupščini ZN dejal: »Nemčija bo postala popolnoma odvisna od ruske energije, če ne bo takoj spremenila smeri. Tukaj na zahodni polobli smo zavezani ohranjanju naše neodvisnosti pred posegi ekspanzionističnih tujih sil.«
Medijski mainstream se je takrat zgražal zaradi Trumpovih besed, večina diplomatov se je smejala. Danes ne gre več nobenemu na smeh, saj so se opozorila Trumpa izkazala za upravičena.
Ni bilo prvič, da je Trump menil, da bo Nemčija postala ujetnica Rusije. V sredo, 11. julija 2018, je na delovnem zajtrku o dogovoru med Berlinom in Moskvo o plinovodu Severni tok 2 ob začetku vrha Nato v Bruslju dejal: »Nemčija je ujetnica Rusije, ker dobiva toliko svoje energije od nje. Vsi govorijo o tem po vsem svetu, da vam mi plačujemo milijarde dolarjev, da vas branimo, ampak vi plačujete milijarde dolarjev Rusiji.« Zaključil je, da Rusija popolnoma nadzoruje Nemčijo.
Temelj svobodne ekonomija je tekma na trgu, prilagodljivost zahtevam potrošnikov in inovativnost pristopov. Toda ta živahnost, ki jo ponuja sistem ponudbe in povpraševanja, ogroža progresivno vizijo prihodnosti, ki nosi v sebi globoko avtoritarnost. Ta hip lahko v živo spremljamo paternalističen pristop levičarskih oblasti in njihovih sindikalističnih podaljškov k urejanju »gig ekonomije«. Kakopak, le oni imajo potrebno znanje, da pravilno pomagajo dostavljalcem pri Woltu, Glovu in drugih podjetjih, ki uporabnikom za provizijo ponujajo različne storitve (imajo tržni prostor in platformo, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje med naročniki storitev ter neodvisnimi in samostojnimi delavci – dostavljalci).
Se spomnite fotografije Woltovega dostavljalca hrane, ki si je na stopnišču Uršulinske cerkve v Ljubljani privoščil počitek in malico? Ker so bili zaradi pandemije kitajskega virusa v veljavi ukrepi (in dostavljalec jih je kršil), ga je policija oglobila. Kakšen vihar je nastal. Bil je to kronski dokaz totalitarnosti desnosredinske vlade Janeza Janše, levi politiki so kričali »sramota«, vsi mogoči nevladniki (vključno z Inštitutom 8. marec) so prilezli na plano. A danes, ko bo ljubljanski župan Zoran Janković (ki ima popolno podporo premierja Roberta Goloba)označil vsakega dostavljalca z identifikacijsko številko, so pravičniki bolj ali manj tiho. Naj bom jasen: zakoni, ukrepi in predpisi veljajo za vse državljane, tudi za dostavljalce Wolta ali Glova. Če kršijo cestnoprometne predpise (ali ukrepe v času pandemije, ne glede na to, ali se komu zdijo bedasti ali ne), naj bodo kaznovani. A da bodo za njimi oprezali državljani in jih prijavljali, je kar malo strašljivo in spominja na delovanje politične policija (Udba) v nekih drugih časih. Človek se vpraša, ali policija res nima časa in ljudi, da nekoga postavi na Čopovo ulico, kjer je vožnja s kolesom prepovedana?
Kakorkoli, dostavljalci bodo po novem označeni s številkami kakor taboriščniki, in to za levičarje ni težava. So pa paradni konji jugoboljševizma (denimo sindikat Mladi plus s Teo Jarc na čelu) pri »gig« podjetjih našli novo priložnost za boj proti globalnemu kapitalizmu. Lastniki Wolta (ali Glovo), aplikacije za dostavo na zahtevo, naj bi izkoriščali delavce, jih premalo plačali za opravljeno delo, ukinjali naj bi pravice delavcev. To priča, da ne poznajo poslovnega modela »gig« podjetij, ki temelji na prostovoljnem in partnerskem odnosu med lastniki podjetja in dostavljalci (nekateri jih pravijo tudi kurirji). Podjetje nima redno zaposlenih, zato podpiše partnersko pogodbo z večinoma samostojnimi podjetniki. Slednji, ki z »gig« podjetjem poslujejo kot podjetje s podjetjem, sami izbirajo, kdaj in koliko bodo delali: če dostavi več, dobi več; če mu delo več ne ustreza, pač ne dela in si poišče kaj drugega. Gre za projektno in zelo fleksibilno delo, kjer dobiš plačano toliko, kot si naredil. Zato je domnevno sužnjelastniški odnos blodnja levičarjev, saj dostavljalca ni nihče s pištolo na sencih prisilil, da mora delati za Wolt ali Glovo. Za to delo so se odločili sami, anonimno stokanje novinarkam postane megafon za pljuvanje po uspešnih podjetnikih. Sicer se od slovenskega medijskega mainstreama tako ali tako ne pričakuje drugega kot netenje sovraštva do kapitalizma in svobodne podjetniške pobude. Populistični pamfleti, ki jih bruhajo in okrepijo z izjavami Levice ali sindikalistk, nimajo nikakršne povezave z realnostjo.
Finec Miki Kuusi (32) in Španec Oscar Pierre (26), glavna soustanovitelja Wolta in Glova, sta na idejo ustanovitve dveh najbolj prepoznavnih podjetij za dostavo na zahtevo prišla v družbi prijateljev, ki so razpravljali, kako preživeti, kaj delati in na kakšen način zaslužiti. Ti mladi niso iskali službe, ampak delo. Obe družbi sta klasični start up podjetji, večina soustanoviteljev je imela za seboj neuspešne poskuse. Po prvih neuspehih niso (socialne in materialne) pomoči iskali pri državi, ampak poskusili znova. S trdim delom jim je uspelo, danes sta podjetji s svojim poslovnim modelom prisotni skoraj na vseh celinah.
Pojav teh podjetij je najboljši primer uspešnosti svobodne kapitalistične pobude. Čeprav se levičarji in njihovi marksistični ekonomisti borijo proti njim v povezavi s konceptom upora proti globalnemu kapitalizmu, predstavljata za resnejše ljudi (z minimalnim ekonomskim znanjem) Wolt in Glovo podjetji, ki se s svojim poslovnim modelom borita proti globalnemu socializmu. Primera finske in španske »gig« družbe sta najbolj enostavna primera, kako na preprost način ljudem pokazati, kako deluje prosti trg in njegova »nevidna roka« ter zakaj je uspešnejši od centralno-planske etatistične represije. Predvsem pa, da deluje in daje delo na tisočim ljudem. V ozadju so prostovoljne interakcije in transakcije med podjetjem in partnerji (dostavljalci) ter med partnerji (dostavljalci) in naročniki storitev, pri čemer dostavljalci na trgu ne tekmujejo z drugimi dostavljalci, ampak s samim seboj: kolikor več naročil dostavi, toliko je plačan. Se pravi, v podjetju prevladuje filozofija individualizma nad kolektivizmom, vse je podprto z zasebnim kapitalom v ozadju. In ravno to je tisto kar socialisti prezirajo: prostovoljne transakcije med popolnimi tujci brez prisotnosti državne birokracije ter zasebna iniciativa in lastništvo. V komunističnih državah taka podjetja ne bi bila mogoča: če bi bila, bi bila nacionalizirana in uničena.
V demokratičnih državah kot je Slovenija, ki vsaj na deklarativni ravni prisegajo na prosti trg in se levičarska oblast (vsaj zaenkrat) boji pleniti tuje premoženje, se pojavijo razni Luki Mesci, Tee Jarčeve in Nike Kovačeve. Za razliko od Kuusija in Pierra, ki sta ustanovila in zgradila podjetji, dala delo tisočim, na stotine podjetij rešila med krizo kitajskega virusa (restavracije so bile zaprte, edina rešitev je bila dostava na dom) in ponudila ljudem možnost, da jim dostavijo na dom, karkoli želijo, je poslanstvo boljševistične trojice uničevanje teh podjetij ali povzročanje škode, brez da bi prevzeli kakršnokoli odgovornost. Sindikat Mladi plus in Tea Jarc sta se že hvalila po družbenih omrežjih, da sta podjetniku iz Prekmurja povzročila škodo. Kakšen človek moraš biti, da se hvališ s škodovanjem poslovanju drugega, ti pa počneš samo to, da se praskaš spodaj, ovaduško iščeš podjetnike, ki so primerna tarča, in ko svoje opraviš, si nabiraš moči za nove podvige v eksotičnih krajih. Ta boljševistična svojat je zelo blizu definicije klasičnih ekonomskih teroristov (podobne gverilske akcije financira Guerilla Foundation, ki je eden od tujih finančnih podpornikov Inštituta 8. marec Nike Kovač). In če ima še podporo oblasti (in trojica jo ima, Mesec je celo minister), toliko slabše za svobodo, prosti trg in prostovoljne transakcije na trgu. Začne prevladovati poveljniška ekonomija, ki temelji na ukazno-nadzornem sistemu, kar je predstavljeno kot vrnitev v normalnost, kot boj za socialno pravičnost. Na Zahodu to poznajo kot erozijo svobode. Vlade (leve in desne) so prek komaj opaznih odmerkov povečanega nadzora postopoma družne spreminjale v mehke totalitarizme. Ko je odšla ena generacija, je naslednja že živela s temi odmerki, sploh se ni zavedala, da so prejšnje generacije živele veliko bolj svobodno. Ker niso poznale izvorne svobode, se jih je zdelo to normalno in so rajši ohranile status quo, ker naj bi bilo to zanje bolje. In tako iz generacijo v generacijo, kar je oblastem omogočalo vedno večji nadzor, krčenje polja svobode in priprave za novo normalnost naslednje generacije. To, kar se v Sloveniji dogaja z Woltom in Glovom, ni slovenska posebnost. Ekonomski teroristi, kot po pravilu spajdašeni z oblastmi, so že povsod po stari celini.
In mogoče je že čas, da vse skupaj izperemo in izpljunemo. Da le ni prepozno.
»Morda je Giorgia Meloni neustavljiva. Osemdeset let po padcu Mussolinija je njegova naslednica na robu tega, da prevzame oblast,« je zapisal časnik Delo.
V »črni vdovi« se bojijo septembrskih volitev v Italiji, češ da je »v zraku črna groza vlade Giorgie Meloni.« Melonijeva naj bi poosebljala »fašistično« Italijo, v sebi naj bi nosila Mussolinijev duh. Kar je skrajno nenavadno: časnik, ki odkrito podpira leve (in druge progresivne) ideologije in se predstavlja kot »antifašistični« medij, zavrača povsem levi program, ki je bil pred nekaj več kot 100 leti predstavljen v časniku Il Popolo d´Italia kot »fašistični manifest«.
Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris (nekakšna stara različica Branimirja Štruklja ali Lidije Jerkič) in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija. Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), med drugim se zavzema za krajši delovni čas, minimalno plačo, progresivno obdavčitev, udeležbo delavcev v upravah podjetij, zaseg cerkvene lastnine in podobno. Verjamem, da vam zveni znano.
Celoten program (glavni poudarki so prevedeni v slovenščino) si lahko preberete TUKAJ.
Deflacija je za potrošnika dobra, inflacija je slaba. Upam, da se s tem vsi strinjamo. Preprosto zato, ker pri inflaciji v določenem časovnem obdobju za enoto denarja dobimo manj blaga in storitev kot v prejšnjih obdobjih. To je posledica preveč (poceni) denarja (brez kritja) na trgu. Ta denar »lovi« premalo dobrin (blago in storitve). Zato se cene povečajo. In to ni nikakršna raketna znanost, ki je ne bi razumel povprečno inteligenten mladostnik. Razen, seveda, če ti »mladostniki« ne sedijo v vladi Roberta Goloba. Potem se zmožnost razumevanja preprostih ekonomskih zakonitosti drastično zmanjša.
Kakorkoli, preveč denarja na trgu običajno povzročijo vlade, ki imajo monopol nad tiskanjem bankovcev in kovancev. Nov denar v obtoku, ki želi biti stabilen in ne izgubljati vrednosti, mora imeti realno podlago. Kar pomeni, da država natisne toliko denarja, kot ga v resnici gospodarstvo ustvari. Nekatere škodljive politike (kot je denimo zelena agenda) so povečale potrebo po denarju. Ker ga toliko (gre za milijarde evrov) gospodarstvo je more ustvariti in ga poslati v Bruselj, se evropski birokrati preprosto odločijo, da bo centralna banka (ECB ali čez lužo FED) tiskala denar brez kritja (na ta način so zagnali program kvantitativnega sproščanja). Inflacija je tako za potrošnike na nek način davek (paradavek).
Težava EU (in s tem tudi Slovenije) je, da se kljub visoki inflaciji nihče ne želi odpovedati dragim »zelenim« (in drugim) programom (in obsežni birokraciji), čeprav je jasno, da povečanje državne porabe težave z inflacijo še poslabša. Kajti če bodo oblasti vztrajale pri zelo dragi preobrazbi energetike v zeleno (trajnostno ali kakorkoli temu že rečemo), se bo potreba po dodatnem svežem denarju še povečala. To pomeni, da bo potrebno dodatno tiskanje denarja iz nič. Evropska centralna banka (ECB) je sicer zvišala obrestne mere, da bi zajezila inflacijo in jo spravila pod dva odstotka, ampak če bo dodatno tiskala denar, ne bo prav nič pomagalo (in se bo znašla, če že ni, v spirali, iz katere je izhod en sam – popoln zlom in nov začetek).
Čeprav Golob napoveduje, da se bo inflacija jeseni umirila in zmanjšala (začasno se bo najbrž res), na malo daljši rok prav nič ne kaže, da bi se razmere izboljšale. Še več. Če bo šel Golob resnično v gradnjo niza velikih sončnih elektrarn, do katerih naj bi do leta 2025 dostopala tretjina slovenskih gospodinjstev in za katere bo potrebno resnično veliko denarja, bodo slovenske finance kolapsirale. Da si ob taki hudi globalni krizi, ki se nam bliža in ki ne bo običajna ekonomska kriza, privoščiš tako nedomišljen energetski projekt, moraš biti pokvarjen ali pa nagnjen k samomoru. Tudi projekti, ki so napovedani in ki nekako sledijo globalistični bruseljski agendi (od energetike prek sociale in zelenega načrta do enakosti spolov), bodo najbrž že letos jeseni sprožili upor in prelivanje krvi (protest nizozemskih kmetov je le uvod v mnogo hujše stvari na stari celini). Problem današnjih (desnih ali levih) oblasti, ki zaradi ljubega miru večinoma sledijo progresivnim in levičarskim željam in zahtevam, je, da so bolj osredotočeni na ideologijo, kot na dejanske potrebe države (ali EU) in državljanov (ali posameznih držav EU).
Vlada, ki želijo svoji državi dobro, ob taki inflaciji, kakršna je danes, naredi vsaj pet, vsaki »kmečki« glavi logičnih stvari: prek centralne banke zaostri ponudbo denarja v višjimi (da ne rečem zelo visokimi) obrestnimi merami, zmanjša obseg javne in državne uprave (odpuščanje birokracije), zniža davke, oklesti javno porabo in deregulira državo (zmanjšanje števila predpisov in omejitev). Ta recept (v zgodovini so ga uporabili pametni voditelji, kot denimo Ronald Reagan ob »veliki inflaciji« pred 40 leti) sicer sproži kratko in bolečo recesijo, ki znatno zmanjša gospodarsko rast, toda ko ukrepi začno delovati, začne država gospodarsko rasti na bolj zdravih temeljih in je še močnejša, kot je bila pred krizo (tako je naredila tudi Estonija ob globalni finančni krizi leta 2008). Za razliko od tega, bi Golobova vlada povečala davke, obseg državne uprave, porabo javnega denarja (pridobivanju trajnostnih in okolju prijaznih, karkoli pomeni, energetskih virov) in število regulativ (ki jih bo usklajeval z nevladnimi organizacijami, kar pomeni, da bo vlado in parlament pravzaprav vodila ulica). Edino, kar je, bo ECB zviševala obrestne mere. Ampak to bo zasluga ECB, ne Golobove vlade.
Vse skupaj torej diši po predsedniku vlade in njegovi ministrski ekipi, ki ne samo, da nimajo pojma o osnovah ekonomije, temveč ne znajo narediti nič drugega, kot zadeve še poslabšati. Celo huje: vlada nima prav nikakršnih rešitev za težave. Zato se stvari ne bodo izboljšale – slabšale se bodo. To vedo tudi tisti brez Nobelove nagrade za ekonomijo.
Mogoče je le dvoje: ali je neumna vlada ali vlada misli, da so neumni ljudje. Da bomo z večjo javno porabo in povečanjem davkov zmanjšali inflacijo. Ali prav razumem? Ni bolj logično, da ljudem dovolite, da obdržijo več svojega denarja (z nižjimi davki) in bodo ta denar porabili za nakup stvari in ustvarjanje gospodarske dejavnosti? Res pa je, da bo v tem primeru manj denarja za škodljive nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi z dvomljivim umetniškim slovesom. V nasprotno se da prepričati tiste (in teh je v Sloveniji zelo veliko), ki menijo, da bodo obogateli na piramidalnih denarnih shemah ali zadeli na loteriji, ne da bi vplačali stavo. Predvsem pa tiste, ki verjamejo nasvetom, kateri sadež jim bo čez noč odstranil maščobo z zadnje plati. Kar poskusite! Vam povem, da tanka rezina lubenice, ki je čez noč položena na trebuh, v nekaj urah naredi »six-pack«. Če ne, niste upoštevali navodil. Torej ste krivi vi. To je ta (socialistična) logika vlade.
Statistično se bo inflacija zagotovo kmalu (vsaj začasno) zmanjšala, a ukrepi Golobove vlade (subvencioniranjem, draginjskimi dodatki ali karkoli drugega) sami po sebi ne bodo znižali cen. Spremenilo se bo samo to, kdo plača stroške. In na žalost imamo medijski mainstream, ki (v to sem prepričan) to razume, a kljub temu (zaradi ideologije) podpira. Mediji pač samo ponavljajo, kar jim je bilo naročeno, zato bodo sokrivi (in so že) za uničenje gospodarstva in načina življenja.
Recesija prihaja, o tem ni dvoma. Ko nič več od norih in bolj norih vladnih idej ne bo delovalo, se bo gospodarska katastrofa nadaljevala. Težko je verjeti, da se bosta Golob in njegova vlada spremenila. Sledenje agendi Levice in ulice se ne bo končalo. Bo pa izpolnjena njihova največja želja, saj bomo vsi enaki v revščini. Ob takem razpletu dogodkov in ob takih napovedih (ukrepov) se bo razlika v premoženju (če izvzamemo globalistične elite) zmanjšala, manj premožen in srednji razred bosta uničena oziroma se bosta zlila v en sam velik razred – revnih.
Ne vem, kako je z vami, ampak meni to ni razlog za odpiranje šampanjca in optimizem.
Antique photograph of the British Empire: Lancashire cotton mill
Večina dela v postmoderni družbi je projektnega. Tako se obnašajo tudi delodajalci. Za njih ni pomembno, koliko časa delavec preživi na delovnem mestu, ampak ali je delo (pravočasno) opravljeno.
Še vedno sicer ostajajo ostanki nekega drugega časa, da mora delodajalec za vsakega zaposlenega voditi evidenco, vendar tega danes nihče zdravorazumski ne upošteva dobesedno: evidenca poteka tako, da se vpiše navzočnost delavca in da je opravil osem ur na dan. Ali se to vpiše naknadno ali ne, nikogar ne briga, kajti že danes se vsi (kljub bedasti regulativi) obnašajo racionalno – delo mora biti opravljeno v dogovorjenem roku. Če je delavec za to porabil osem ur ali štiri, ni pomembno, na koncu je v evidenco opisano osem ur. To je tihi dogovor med delavcem in delodajalcem, da se pač zadosti, kar od delodajalca zahteva državna birokracija, ki misli, da mora delo potekati tako, kot poteka v državni ali javni upravi.
Ta status quo bo zdaj očitno prekinjen, ker Luka Mesec misli, da digitalizirana družba pomeni tudi digitalno preverjanje prisotnosti na delu. Po njegovi zamisli bo po novem treba elektronsko beležiti podatek o času prihoda delavca na delo in odhoda delavca z dela, času za malico, druge izhode in podobno. Mesec, ki mu (skupaj s stranko Levica) že nekaj let neuradno pripada naziv prvega škodljivca gospodarstva v državi, pravi, da dela v dobro delavca in ga ščiti pred zlobnimi in izkoriščevalskimi (kapitalističnimi) delodajalci, hkrati pa bo olajšalo delo inšpektorjem.
Predlagana uvedba obveznega »štempljanja« (pri opravičevanju tega imajo velike težave tudi levici naklonjeni mediji) ni nič drugega kot uvedba dodatnega nadzora nad delom zasebnih delodajalcev. Pri tem gre državi na roko sodba evropskega sodišča, ki od vseh podjetij zahteva, da spremljajo točen delovni čas svojih zaposlenih. Človeku ni jasno, kako lahko kaj takega odloči sodišče, ki je nastalo na pobudo držav s prostotržno tradicijo. »Štempljanje« je namreč v neposrednem nasprotju z ekonomsko svobodo, ki predvideva, da je pogodba o zaposlitvi stvar (pisnega ali ustnega) dogovora med delodajalcem in delojemalcem. Delodajalec lahko zahteva od delojemalcev, da morajo svojo prisotnost na delu (tudi čas prihoda in odhoda) natančno evidentirati, prav tako lahko zahteva od delavca, da mora biti vsak dan prisoten na delu osem ur, toda pameten delodajalec o tovrstnem evidentiranju ve dvoje: (prvič), delavec je motiviran, da za neko delo porabi več ur, ne pa da opravi več stvari v krajšem času; (in drugič), pomembno je opravljeno delo, ne čas, ki ga delavec preživi na delovnem mestu.
Zdi se, da Luki Mescu ne gre (le) za obrambo delavskih pravic in skrbjo pred izkoriščevalskim kapitalistom, ampak za preprosto socialistično predpostavko, da delovno mesto ni le kraj zaposlovanja, proizvodnje ali drugega dela, ampak je tudi pomembna institucija političnega delovanja. Jugoslovanski samoupravni socializem je socialistično tovarno (ali drugo delovno organizacijo) pojmoval kot »valilnico« socialističnega človeka, Mesec (in Levica) pa očitno meni, da bo z zahtevanim natančnim evidentiranjem prisotnosti na delu več ljudi ostajalo na delovnem mestu, pa imajo tam kaj za početi ali ne.
Iz zdaj prilagodljivega in gibljivega delovnega mesta in delovnega časa, kjer je delovni proces nadzoroval delodajalec (ali je delo opravljeno ali ne), Mesec predlaga skok nazaj v socialistični »mehanski« delovni čas in »mehansko« delovno mesto, kjer delavci nadzorujejo delovni proces: izvajajo nadzor nad trajanjem delovnega procesa, saj delo, ki bi ga lahko opravili v štirih urah, zdaj rajši opravijo v osmih urah. Zato so predlagane spremembe delovne zakonodaje na nek način mehak delavski prevzem zasebne lastnine (podjetij) in delna razlastitev lastnikov podjetij, o čemer sanjata Luka Mesec in Miha Kordiš. In Robert Golob se s tem očitno strinja.
Človek se na koncu vpraša, o čem lahko lastnik podjetja (delodajalec) v svojem podjetju v Sloveniji sploh še odloča.
Zvezna država Illinois ima slogan „Lincolnova dežela“. Ne zato, ker bi imel veliko skupnega s to državo, ampak ker so se prebivalci Illinoisa leta 1955 odločili, da bodo postali simbol demokracije v duhu 16. ameriškega predsednika. A so daleč od tega, saj ljudje dobesedno bežijo iz Illinoisa. Od leta 2010 do julija letos je državo zapustilo 642.821 ljudi, samo v prvih sedmih mesecih letošnjega leta 114.779. Državo torej vsakih 4,6 minute zapusti en prebivalec, v Illinois Policy piše Austin Berg. Izseljevanje je tako številčno, da je Illinois iz pete najbolj poseljene države v ZDA padel na šesto mesto.
Razlogi za izseljevanje so podobni tistim v Sloveniji, iz katere se ne izseljujejo samo mladi, ampak kar cele družine. Edina razlika med Illinoisom in Slovenijo je v tem, da prek luže glavni razlog poimenujejo s pravim imenom – visoki davki. Takole piše Berg:
„Nadaljnja erozija davčne osnove v Illinoisu je največja proračunska težava države. Zaradi preveč družin, visokih stroškov države in posledično počasnega gospodarstva je Ilinois postali neprivlačen kraj za ljudi, ki želijo tam pognati svoje korenine. Državni in lokalni politiki morajo ukrepati agresivno in preprečiti še večje stroške. Tudi strah pred nadaljnjim povišanjem davkov zadostuje za spodbujanje nadaljnjega izseljevanja. Za začetek bi bila dobra uvedba poštenih pogajanj med vlado in sindikati državnih uradnikov. Državni sindikati v Illinoisu imajo trenutno pristojnost, da držijo davkoplačevalce na muhi, zato ni presenetljivo, da prebivalci raje odidejo, kot da plačajo enega najvišjih davkov na nepremičnine po celotnih ZDA. Istočasno se morajo voditelji lotiti konsolidacije v svojih vrstah. Lincolnova dežela ima veliko več davčnih organov kot katera koli druga država.“
Toda v kongresu in senatu Illinois, kjer imajo večino demokrati (guverner je republikanec), so se odločili, da bodo težavo reševali s povečanjem davkov in se tako izognili konfliktu s sindikatom državnih uradnikov, kar spominja na pogajanja Cerarjeve vlade z Branimirjem Štrukljem. Na drugi strani pa je Texas, ki je znana kot zvezna država „brez davka na dohodek“, kamor se dnevno v povprečju priseli 345 ljudi. Predvsem gre za manjše podjetnike, saj Texas slovi tudi kot država z veliko priložnosti za posel, delovna mesta in ustvarjanje družinskega življenja. „Ko je davčno in regulativno okolje slabo, se ljudje premaknejo v ekonomsko ugodnejša območja. Ta pojav ni skrivnost, tako trg deluje,“ je dejal Nathan Nascimento iz Freedom Partnersa. Ampak, saj veste, kako je z levičarji: radi imajo tuj denar, hkrati sovražijo kapitalizem, kjer trg uravnava ekonomijo.
Bilo je februarja 2014, ko je Washington Post objavil kolumno Howarda Schneiderja z intrigantskim naslovom: »Communists have seized the IMF!« Kar je bilo malo čudno, saj je Mednarodni denarni sklad pogosto tarča levičarjev, da gre za mednarodno ustanovo, ki je namenjena širjenju neoliberalizma. A resnica je ravno obratna. Sklad je postal ustanova, ki tudi uradno podpira levičarske ekonomske politike. In da ne bom odkrival tople vode, si bom sposodil najnovejše primere, ki jih podaja bloger na blogu Tko je John Galt.
Davčna represija
Direktorica MDS Christine Lagarde predlaga, da države v razvoju postanejo bolj davčno represivne in da povečajo delež davčnih prihodkov v BDP. Tako naj bi pospešile gospodarsko rast.
Nasprotovanje Trumpu
MDS odkrito nasprotuje predlogom, da ZDA zmanjšajo davčno obremenitev, ker preveč denarja v rokah tistih, ki so ga v resnici zaslužili, lahko pomeni, da ta denar ne bo pametno porabljen.
Davčna konkurenca
Ekonomisti MDS se na službenem blogu pritožujejo, da obstaja davčna konkurenca med državami. Če neka država zmanjšuje davke, da bi pritegnila tuje investitorje, je to za MDS nesprejemljivo, saj bo politiki ostalo premalo denarja. Ekonomisti MDS predlagajo mednarodno intervencijo.
UTD
V nedavnem dokumentu MDS je zapisano, da si MDS prizadeva za povečanje obdavčenja, progresivne davke, večjo vlogo države pri prerazdelitvi dohodka in uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Tako naj bi se borili proti neenakosti. Predstavili so celo tezo, da je zmanjšanje življenjskega standarda zaželeno, ker bodo ljudje povem bolj enaki.
Slovenski premier Miro Cerar bi bil na vsak način rad podoben francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu. Trenutno ju druži le to, da obema pada priljubljenost v javnosti. Toda vzroki so različni. Medtem ko Cerar postaja vse bolj nepriljubljen zaradi nenačelne drže in načrtovanja novih obdavčitev državljanov, se je Macron znašel v primežu zaradi odločnosti, da uresniči predvolilne obljube. Gre predvsem za delovno zakonodajo, za katero je Macron za časnik Le Point dejal, da je potrebna »Kopernikove revolucije«, medtem ko za Cerarja to področje ostaja »sveta krava« sindikatov, v katere slovenski premier nikakor ne želi dregniti. A pustimo zdaj Cerarja in si poglejmo, kaj želi (po poročanju portala Politico) narediti Macron.
Individualizacija pogovorov o pogojih zaposlitve
Gre za veliko spremembo. Do zdaj so se o pogojih zaposlitve pogajali predstavniki sindikatov in delodajalcev na ravni panoge. Sporazum, ki so ga sprejeli, je veljal za celoten sektor. Po novem se bo vsak delavec o tem, kolikor ur bo delal in koliko bo znašala njegova plača, sam pogajal z delodajalcem (največ na ravni podjetja). Ta sprememba bo bistveno zmanjšala izsiljevalsko moč sindikatov.
Poslovanje podjetja na globalni ravni ne bo vplivalo na odpuščanje delavcev
V Franciji velja, da mora podjetje dobiti dovoljenje, da lahko odpusti večje število delavcev. Delovno sodišče lahko odpuščanje delavcev prepreči, če ugotovi, da podjetje na globalni ravni uspešno posluje. Po novem bo sodišče presojalo poslovanje podjetja samo v Franciji.
Določitev nadomestil za neutemeljena odpuščanja
V Franciji ima vsak sektor nekakšne smernice, koliko nadomestila (odškodnine) dobi delavec, če se ugotovi, da je bil neupravičeno odpuščen. Te smernice niso obvezno, zato se večina primerov rešuje v arbitražnih postopkih, ki so običajno delavcem prisodile velike odškodnine. Zdaj naj bi vlada določila konkretno lestvico nadomestil, tako da se odpuščeni delavec in delodajalec ne bosta kaj veliko pogajala o vsoti odškodnine.
Ukinitev številnih svetov delavcev
V Franciji je do zdaj veljalo, da mora podjetje, ki ima najmanj 50 zaposlenih, izpolniti cel niz zahtev, med drugim mora imeti svet delavcev, svet za zdravje, svet za ravnost in druge svete. Po novem bo potrebno imeli en sam svet delavcev.
Delo za določen čas
V Franciji je največ zaposlitev za določen čas. To je urejeno v zakonu, ki določa minimalni čas zaposlitve za določen čas in kolikokrat se lahko pogodba podaljša (največ dvakrat). Po izteku tega je imel delodajalec možnost, da delavca zaposli za nedoločen čas ali da ne podaljša pogodbe. Po novem zakon ne bo več veljal na splošno in na nacionalni ravni za vse sektorje gospodarstva enako, ampak se bodo meje zaposlovanja postavljale na ravni sektorja. Primer. Najkrajši možni čas zaposlitve za določen čas v medijih bo 4 mesece, pogodba se bo lahko obnovila šestkrat.
Take napovedi niso nič novega in se pojavljajo že ves čas, okrepile so se predvsem po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, ko so milijarderjevi politični nasprotniki v njem našli tudi krivca za prihajajočo recesijo. Ki, kakopak, še ni prišla. Tej noriji se je pridružil tudi Nobelov lavreat Paul Krugman, a so ga borze, rast ameriškega gospodarstva in zmanjševanje nezaposlenosti kmalu demantirali. Tudi sicer se Krugman do zdaj ni ravno izkazal s točnimi napovedmi. Tako je denimo za Irsko dejal, da bo šla po poti Grčije; pel je hvalospeve argentinski socialistični ekonomiji, ki naj bi bila v dobri kondiciji; za internet je leta 1998 dejal, da bo do leta 2005 postal popolnoma brez pomena; Veliki Britaniji je zaradi varčevalnih ukrepov napovedal propad. To so njegove le najbolj zgrešene napovedi, drugih je še več, zato bi bilo zanj najboljše, da se ne ukvarja z napovedovanjem prihodnosti, čeprav je očitno, da je bila njegova zadnja napoved samo sredstvo, da obračuna s političnim nasprotnikom in izzove paniko na trgih. Podobno je z levico, ki že stoletje napoveduje, da prihaja konec kapitalizma, a apokalipsa nikoli ne pride. In ko ne pride – enako kot apokaliptični kulti, ki napovedujejo konec sveta – levičarji pravijo, da je bodisi nekaj prišlo vmes bodisi so oni preprečili zlom. Pravzaprav se ravnajo po parafraziran Titovem nasvetu. Avtokrat je namreč dejal: »Delajmo kot da bo 100 let mir in se pripravljamo kot da bo jutri vojna,« marksistični ekonomisti pa pravijo, da kriza ves čas prihaja, zato se moramo nanjo ves čas pripravljati.
A zadeva je veliko bolj preprosta. Ni potrebno biti velik ekonomski strokovnjak za napoved, da prihaja recesija. Krize (večje ali manjše) vedno pridejo. Ko je gospodarstvo v obdobju največje rasti, recesija vedno pride. Podobno kot bi rekel: »Za dežjem vedno posije sonce.«
Gospodarstvo raste v ciklusih, to je ekonomska realnost, cilj ekonomske politike pa je, da se zmanjša velikost variacije oziroma da je padec rasti gospodarstva čim manjši in da se obdrži pozitivni trend (primer je ameriško gospodarstvo). In recesije niso samo nekaj slabega, ampak so na nek način dobre. To je čas, da se »očisti« trg ne dovolj učinkovitih, neproduktivnih in privilegiranih gospodarskih subjektov. In to je čas, ko se običajno izkaže, da je velikost krize odvisna od tega, koliko je država z regulacijami vpeta v gospodarstvo. Čim bolj je vpeta, bolj zastrašujoča in dolgotrajnejša je kriza.
Gospodarske krize so torej povsem naraven ekonomski ciklus »očiščenja«. Naj ponazorim z enostavnim primerom. V mestu sta dva frizerja. Prvi zelo gleda na stroške, ki jih znižuje, zato ima cene nižje od drugega, ki povrh vsega od države prejema subvencije, da ima lahko cene, ki so konkurenčne prvemu frizerju in da lahko obdrži zaposlene. Drugega frizerja bi trg zavrgel že davno, kaj šele kriza. Toda največja napaka je, če država z dodatnimi sredstvi pomaga drugemu, da prebrodi krizo. (O škodljivosti subvencij, ki niso samo običajen oborožen rop državljanov, ampak spodbujajo proizvodnjo blaga in storitev, za katera na trgu ni dovolj povpraševanja, da bi bila donosna, povečana ponudba pa je umetno ustvarjena, sem že pisal, zato ne bom ponavljal.)
Seveda od državljanov nihče ne pričakuje, da bodo to razumeli, saj se povsem logično bojijo za delovna mesta in svoje plače. Težava je, če paniko ustvarjajo politiki, ki se nato sanacije krize lotijo z nekaterimi socialnimi ukrepi, ki samo trenutno odpravijo težave, kar je seveda v škodo dolgoročnejšega trenda gospodarske rasti. Zato je naslednja kriza za tako državo še hujša, kot je bila predhodna. Dokler država dokončno ne bankrotira.
Kavarna Hayek 
