Fiskalna iluzija in naluknjana slovenska barka

Značke

Actual Individual Consumption, Alenka Bratušek, Borut Pahor, Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči, Dejanska individualna potrošnja, DIP, Eurostat, fiskalna politika, Janez Janša, javni dolg, Miro Cerar, potrošnja, PPS, Purchasing Power Standards, volivci, Vuk Vuković

Fiskalna iluzija je, kot bi rekel odlični mladi hrvaški ekonomist Vuk Vuković, skupinsko dojemanje volivcev, da so javne dobrine brezplačne, in hkratno zanemarjanje dejstva, da javne dobrine v resnici plačujemo (neto) davkoplačevalci. Ko posameznik kupi blago ali storitev, jasno ve, kakšni so stroški in koristi, ko pa to dobi »brezplačno«, uživa korist, stroška sploh ne zazna. Zaradi take kognitivne iluzije bodo volivci politike, ki obljubljajo več države ter več brezplačnih dobrin in storitev, vedno dojemali kot dobrotnike in humanitarce, ne da bi dobro razumeli, da so vse to pravzaprav že plačali z visokimi davki in prispevki. To pripelje volivca v situacijo, ko ni sposoben vzročno povezati plačevanja davkov in rasti javnega dolga z nekvalitetnimi javnimi storitvami (na primer v zdravstvu), enako ne vidi več povezave med visokim javnim dolgom in visokimi obrestmi za ta dolg.

Fiskalna iluzija torej deluje na način, da ljudje sploh ne razmišljajo več, ampak reagirajo oziroma dojemajo spontano. Zato (prava) desnica na volitvah ne zmaguje, saj levica zlahka prepriča volivce, da je za vse tegobe današnjega časa kriv neoliberalizem. In temu se vlada Mira Cerarja odlično upira: naj zlobni kapitalisti kar pokupijo Češko, Slovaško ali Litvo, Cerar je pač odgovoren politik, ki bo ob pomoči levih intelektualcev preprečil tako širjenje škodljivih desničarskih idej kot prodajo NLB, Telekoma in še česa. On se pač ne da, država bo rešila vse, socialistična tradicija bo ostala. Zato se sploh ne gre čuditi, da zaradi najnovejše analize Eurostata nihče ne bo zagnal preplaha: Slovenija se po dejanski individualni potrošnji na prebivalca v standardih kupne moči in bruto domačem proizvodu na prebivalca po kupni moči povprečju EU ne približuje več. Celo več. Po levi in po desni jo prehitevajo postsocialistične države, pred katerimi je imela Slovenija še leta 2008, ko je svoj mandat končala prva Janševa vlada (ta vlada je Slovenijo najbolj približala povprečju EU), veliko prednost. Takrat se je pač zdelo, da smo opravili z gradualizmom in da bomo ob pomoči ugodnih globalnih gospodarskih razmer ujeli povprečje EU. Zmota. Prišli so Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar (druga Janševa vlada leta 2012 ni mogla ničesar popraviti, saj je bila na oblasti le nekaj mesecev, potem jo je levica ob pomoči takratnih koalicijskih partnerjev zrušila) in zadevo postavili spet na pravo (socialistično) mesto. A oglejmo si podatke Eurostata.

Dejanska individualna potrošnja (DIP) oziroma Actual Individual Consumption (AIC) na prebivalca v standardih kupne moči oziroma Purchasing Power Standards (PPS) je v letu 2016 znašala 75 odstotkov povprečja EU, kar je enako kot leta 2015 oziroma manj kot leta 2014. Slovenija, ki po pokazatelju DIP (ta kazalnik boljše odraža blaginjo gospodinjstev kot BDP, saj se izračuna na podlagi cen blaga in storitev, ki jih gospodinjstva dejansko trošijo) vse bolj drsi na rep lestvice, je boljša samo še od šestih držav EU. Ob tem, da sta ji Estonija in Latvija tik za petami, Češka, Slovaška in Litva pa že pred njo. To pomeni, da slednje države (Litva ima denimo že 86 odstotkov povprečja EU) trošijo že trošijo več tistega tistega, kar v povprečju troši povprečno gospodinjstvo EU, kot Slovenija. Zanjo velja, da se je do leta 2008 hitro približevala povprečju EU (imela je 80 odstotkov povprečja EU), po tem letu pa se je DIP hitro zniževal, za razliko od drugih postsocialističnih držav. Z izjemo Hrvaške, ki je prav tako socialistična posebnost in jo je letos pri DIP prehitela celo Romunija, ki ima 63 odstotkov povprečja EU, Hrvaška pa samo 59 odstotkov. Za Hrvaško je le še Bolgarija (53 odstotkov).

Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči (PPS) je bil lani enak kot leta 2015 in leta 2014, se pravi 83 odstotkov povprečja EU. Tudi za PPS velja, da se je Slovenija do leta 2008 približevala povprečju EU, v tem desetletju pa nič več. Prehitela nas je že Češka (88 odstotkov povprečja EU oziroma odstotno točko več kot leta 2015), hitro pa se Sloveniji približujejo Litva, Slovaška in Estonija.

Najnovejši podatki Eurostata so v javnost prišli pred dvema dnevoma, mediji pa jih praktično niso zaznali, kaj šele, da bi se razburili državljani. Kar je razumljivo, saj večina sploh ne zazna absurda mentalitete „saj je lopov, ampak nam vsaj da“, ki jo najbolj očitno ponazarja ljubljanski župan Zoran Janković. Sami pri sebi opravičujejo krajo davkoplačevalcev, češ, saj ves čas nekaj gradi in dela, s čimer se ustvarja paternalistični vtis, da dela v korist meščanov, čeprav je jasno, da taki populistični projekti koristijo le njemu in njegovim, da ostanejo na oblasti in se bogatijo. Meščanom ostanejo le dolgovi. Enako je na nacionalni ravni, kjer javni dolg in visoki davki omejujejo gospodarsko rast, s tem pa je vse manj investicij (razen takih, kot je denimo Magna Steyr, kjer je vlada Mira Cerarja plačala, da so Avstrijci prišli v Slovenijo). Potrošnja je vse nižja, nepotizem na vseh ravneh povzroča brezposelnost, dobri in ideološko neobremenjeni kadri bežijo v tujino. Vse to je vzrok za stagnacijo oziroma nazadovanje Slovenije, kar dobro kažejo podatki Eurostata.

Globalni resničnostni šov: propadanje socializma v Venezueli v živo

Značke

Hugo Chavez, inflacija, komunisti, Laura Saravia, Michigan, nafta, Nicolas Maduro, Petra Cahill, socializem, Venezuela

Svet nima prav pogosto priložnosti v živo spremljati propad socialističnega gospodarstva, kot je to primer Venezuele. Propad države, ki je imela lani 800-odstotno inflacijo in ki ji za letos napovedujejo 2.200-odstotno inflacijo, katere BDP je lani padel za 18,6 odstotkov in ki trpi hudo pomanjkanje, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.

Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil v tem desetletju, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madure, je državo dokončno zlomil.

Posledice si lahko preberete v dobri reportaži Petre Cahill in Laure Saravie.

In samo mimogrede. Vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, je vnaprej obsojeno na neuspeh. To so spoznali tudi marksisti v Michiganu, ki so odprli restavracijo in jo upravljali po socialističnih manirah. Kako se je končalo, preberite v tekstu Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata.

Kdor zna, zna ali kako Nigerija ne zna gospodariti z nafto

Značke

Afrika, dizelsko gorivo, ekologija, ekoteroristi, kapitalizem, nafta, Nigerija, Public Eye, socializem, Venezuela, žveplovi delci

Pred dnevi so vedno budni ekoteroristi in drugi protikapitalistični osebki z orgazmičnim navdušenjem pozdravili odločitev Nigerije, po kateri bo nafta na njenem trgu morala imeti koncentracijo manj kot 50 žveplovih delcev na milijon. To je bil odziv na poročilo organizacije Public Eye, češ da evropska podjetja izkoriščajo nizke standarde za čistost goriva v Zahodni Afriki in v Nigerijo izvažajo dizelsko gorivo z nevarno visokimi vrednostmi žvepla in drugih strupenih snovi. To naj bi bila veličastna zmaga »tretjega sveta« nad razvitim in pokvarjenim Zahodom.

Najprej poglejmo nekaj dejstev.

Prvič, Nigerija je 12. največja proizvajalka nafte na svetu.

Drugič, Nigerija je 8. največja izvoznica nafte na svetu.

Tretjič, Nigerija ima 10. največje zaloge nafte na svetu.

Četrtič, prodaja surove nafte predstavlja 40 odstotkov nigerijskega BDP.

Petič, prodaja surove nafte predstavlja 80 odstotkov vladnih prihodkov.

Vam nekaj ne gre v račun? Si med največjimi proizvajalkami nafte na svetu, jo izvažaš, nato pa iz Evrope uvažaš »umazano« dizelsko gorivo. In to na podlagi standardov, ki so jih sam postavil. Potem kriviš korporacije, da ti podtikajo umazano gorivo, čeprav se držijo tvojih standardov. In naprej. Zakaj Nigerijci uvažajo gorivo, če bi lahko nafto sami predelali? Zelo podobno težavo ima tudi socialistična Venezuela, ki ima celo največje zaloge nafte na svetu. Tudi ona izvaža surovo nafto, ker nima znanja za predelavo. Tehnologijo sicer lahko kupiš, a moraš tehnološki postopek poznati do najmanjše podrobnosti. Kar seveda ni zastonj, kot si nekateri domišljajo, ampak precej drago.

Zakaj Nigerija višjih standardov ni postavila že prej? Če je to posledica podkupnin korporacij, kot namigujejo mediji (Nigerija je ena najbolj skorumpiranih držav na svetu), je za to, da so podkupnine sprejeli uradniki, kriva nigerijska vlada. Naftne korporacije zagotovo niso matere Terezije, ampak družbe, ki gledajo, da bi njihovi lastniki imeli čim večje dobičke. Meje njihovega poslovanja pa mora postaviti vlada. In ker bodo zdaj uvažali čistejše gorivo, bo to tudi dražje. Kar bodo občutili predvsem potrošniki, katerim se bo nizek standard še znižal. Po BDP je Nigerija že zdaj z 2.640 dolarja na prebivalca samo na 122. mestu, pa je, pomislite, 12. največja proizvajalka nafte na svetu. Ampak najlažje je reči, da so za vse krivi kapitalistični hudobneži.

Kako trošimo denar?

Značke

denar, Free to Choose, Milton Friedman, potrošnja

Milton Friedman je v knjigi Free to Choose in kasneje v kratkem videu obrazložil štiri načine porabe denarja glede na lastnika denarja in končnega uporabnika.

Prvi način: Poraba svojega denarja za sebe

Ko trošimo svoj denar za sebe, smo na eni strani spodbujeni, da izberemo nekaj, kar ustreza našim potrebam, po drugi strani pa iščemo kakovost. Povedano drugače. Trudimo se, da za naš denar dobimo najboljše izdelke po najnižji ceni.

Drugi način: Poraba svojega denarja za druge

Ko trošimo svoj denar za druge, skušamo ravnati gospodarno. Želimo kupiti kar najbolj poceni izdelek, a ne vemo, kakšne so v resnici želje in potrebe osebe, ki mu izdelek kupujemo. Glede na to, da imamo posamezniki različne okuse in preference, kakšno vrednost bo imel izdelek, ki ga kupujemo, za osebo, ki mu je izdelek namenjen.

Tretji način: Poraba tujega denarja za sebe

Ko trošimo tuj denar za sebe, želimo kupiti najbolj kvaliteten izdelek, ki bo najbolj odgovarjal našim potrebam, a hkrati nimamo prav nikakršnega motiva, da bi upoštevali tudi ceno izdelka. Glede na to, da top ni naš denar, nimamo motiva, da bi iskali resnično value for money, ampak je bolj verjetno, da bomo za izdelek porabili več denarja, kot bi ga, če bi trošili svoj denar.

Četrti način: Poraba tujega denarja za druge

Ko trošimo tuj denar za druge, nimamo prav nikakršnega motiva, da bi ravnali gospodarno in da bi gledali na kvaliteto.

Najbolj učinkovita poraba denarja je seveda, ko trošimo svoj denar za sebe, najmanj učinkovita pa takrat, ko trošimo tuj denar za druge. Socialistom in drugim levičarjem, kar lahko opažamo tudi v Sloveniji, je najbližje trošenje tujega denarja za sebe, ampak tega, kakopak, ne bodo povedali naglas.

Tukaj si lahko ogledate Friedmanovo shemo.

Ko (tudi) športni komentatorji RTV SLO trosijo socialistične neumnosti

Značke

Grčija, olimpijske igre, RTV Slovenija, Sarajevo, socializem, Urban Laurenčič, Švica, šport

Slovenija spada med države, kjer se je do leta 1990 (v okviru Jugoslavije) eksperimentiralo z norimi idejami Karla Marxa, a tudi za zadnje četrt stoletja, od kar smo samostojni in država vsaj na deklarativni ravni priznava tržno gospodarstvo, ne moremo reči, da imamo ekonomsko svobodo brez državnega intervencionizma. Kar najbolj skrbi, je socialistična miselnost, ki je še vedno globoko zakoreninjena v (pod)zavesti. Če bi šlo za posamezne politike, bi človek še zamahnil z roko, češ da gre za eksotične komuniste; klovne pač rabi vsaka družba. Težava je, da ortodoksno levičarstvo širi tudi nacionalna televizija, in to med športnimi prenosi.

Nedvomno je Urban Laurenčič eden naboljših športnih komentatorjev v Sloveniji, v alpskem smučanju mu najbrž ni para, ampak, za božjo voljo, naj se drži rajši športa, kjer je prava enciklopedija, in naj ne deli nasvetov iz ekonomije, če je ne razume. S tem namreč zavaja gledalke in gledalce. Ne vem, če ste slišali, kaj je dejal tik pred začetkom veleslaloma v Kranjski Gori. Potem ko je razglabljal, kako gostoljubni so organizatorji Pokala Vitranc, ki so namestitev plačali vsem tekmovalcem, čeprav jim tega ne bi bilo treba, je za primerjavo dal Švico, kjer so stiskaški, saj tega nikoli ne bi naredila, čeprav je zelo bogata država. Seveda. Švicarji tega ne bi nikoli naredili. In ravno zato, ker so varčni in pri organizaciji takih ali drugačnih dogodkov gledajo na vsak frank, je Švica ekonomsko najbolj svobodna (neoliberalna) država v Evropi, po kupni moči na prebivalca pa zaostaja le za Lichensteinom, Luksemburgom in z nafto bogato Norveško. Povedano drugače. Ravno zaradi take miselnosti in ravnanja so bogata država.

A Laurenčič ni edini. Ko je slovenska rokometna reprezentanca pred meseci igrala prijateljsko rokometno tekmo na Nizozemske, je na stropu dvorane začelo puščati, tako da je kapljalo na parket. Tekma je bila prekinjena, organizator je težavo hitro odpravil. A komentator (mislim, da je bil Ivo Milovanovič) si ni mogel kaj, da se ne bi norčeval iz gostiteljev, češ kako bogata država je Nizozemska, pa nima zidane dvorane, ampak montažno. Seveda. Nizozemci živijo v skladu s svojimi zmožnostmi, presodili so, da ne potrebujejo zidane dvorane, ki je draga zaradi vzdrževanja, ampak da bodo naredili montažno. Za razliko od Slovenije, kjer je v „najlepši dvorani v Evropi“ v Stožicah (sredi „najlepšega mesta na svetu“) zazijala več sto milijonska finančna luknja. Ravno zato so Nizozemci bogati; ker so varčni in ne hazardirajo s financami kot v Sloveniji.

Kam pripelje socialistično razmetavanje z denarjem za športne prireditve, smo spoznali že v Jugoslaviji (a se očitno nismo ničesar naučili). Za športnimi objekti, kjer so bile olimpijske igre v Sarajevu, so ostale ruševine. Skakalnica, bob steza in drugi objekti so začeli razpadati takoj, ko je bilo tekmovanja konec. Tudi Grčije je organizirala olimpijske igre, čeprav tega ni bila zmožna. V Atenah so danes ruševine: stadion, olimpijski bazen, vstop v olimpijsko vas in drugo bolj spominjajo na stavbe v Bejrutu, kot pa na prizorišče, kjer so bile leta 2004 olimpijske igre. Podobno se že dogaja v Sočiju, kjer je Rusija leta 2014 organizirala zimske olimpijske igre in zanje zapravila na milijarde evrov – izključno zato, da bi svetu dokazala, da jih lahko. Danes je kraj, kjer je stala olimpijska vas, mesto duhov.

Če želi Slovenija postati bogata država, mora posnemati bogate države (tudi pri športnih dogodkih) in sprejeti njihovo miselnost, ne pa bolivarsko Venezuelo, komunistično Severno Korejo, socialistično Grčijo ali pa se ozirati nazaj k Jugoslaviji.

Tako je govoril Warren Buffett ali kaj želi Donald Trump?

Značke

Axel Kaiser, Boulevard Voltarire, Donald Trump, Fortune, inflacija, javni dolg, Kitajska, trgovina, Varčna vas, Warren Buffett, Zapravljivi Dol, ZDA, zlati standard

Jeseni 2003 je milijarder Warren Buffett v ameriški reviji Fortune objavil esej Squanderville and Thriftville (Zapravljivi Dol proti Varčni vasi), v katerem je nazorno pojasnil težavo, s katero se ameriško gospodarstvo več desetletij spopada zaradi čezmerne potrošnje. Na kratko bom povzel po knjigi Axela Kaiserja »Pot v propad«, vi pa si lahko ogledate risanko o Zapravljivem Dolu in Varčni vasi.

Predstavljamo si dva otoka, je zapisal. Na vsakem je po ena vas: Zapravljivi Dol na enem in Varčna vas na drugem. Obe sta samozadostni in imata enak delovni čas. Lepega dne se v Varčni vasi odločijo, da bodo več delali, zato da bodo lahko privarčevali in investirali. Zgodi se, da Varčna vas proizvede več, kot potrebuje, zato začne višek izvažati v Zapravljivi Dol. Prebivalci slednjega kmalu ugotovijo, da lahko zaradi poceni izdelkov iz Varčne vasi živijo enako dobro, tudi če delajo manj. V zameno Zapravljivi Dol ponudi Varčni vasi obveznice, katerih izdaja ne zahteva velikega napora.

Mineta dve leti in Varčni dol si nabere ogromne količine obveznic Zapravljivega Dola. Nekateri strokovnjaki ugotovijo, da bodo morali prebivalci Zapravljivega Dola delati dvakrat več, če bodo želeli poplačati svoj dolg Varčni vasi. Ko se začno prebivalci Varčne vasi spraševati, ali bodo sploh kdaj dobili poplačan dolg, se odločijo, da ga bodo izterjali z edino lastnino, ki jo imajo prebivalci Zapravljivega Dola – zemljo. Tako je Varčna vas postala lastnik Zapravljivega Dola. A ne le to. Ker prebivalci Zapravljivega Dola nimajo ničesar drugega v zameno, so prisiljeni delati celo več kot prebivalci Varčne vasi, saj le tako lahko odplačujejo dolg in imajo dovolj za preživetje.

Buffet je z esejem natančno pokazal, kam so zabredle ZDA. Do sedemdesetih let so se prebivalci ZDA obnašali kot prebivalci Varčne vasi; njihova trgovina je bila uravnotežena, imeli so celo presežek, vlagali so v druge države, imeli so tako imenovani »zlati standard«. Nato je prišlo do obrata. ZDA so morale, da bi financirale svoj uvoz (denimo) iz Kitajske, tja pošiljati dolarje v zameno za izdelke, ki jih je Kitajska pošiljala v ZDA. Povedano drugače. Kitajska je v ZDA pošiljala dejanske dobrine, ZDA jim je dajala dolarje, se pravi tiskane papirčke, ki so bili jamstvo, da jih bodo nekoč lahko spremenili v dobrine in storitve. A ni bila samo Kitajska, tudi druge države so imele v primerjavi z ZDA presežek v medsebojni trgovinski bilanci. Zato je začelo strmo naraščati premoženje tujih državljanov v ZDA, naraščala je inflacija, Američani pa so kljub temu še vedno trošili, javna poraba je naraščala. Čeprav velja, da je začetek zatona dolarja povzročila ustanovitev ameriške centralne banke (FED), so ZDA postale resnični Zapravljivi Dol potem, ko so se leta 1971 odpovedale zlatemu standardu.

Ravno to želi spremeniti Donald Trump – da ZDA spet postanejo Varčna vas. Eden od njegovih ukrepov bo mogoče celo ponovna uvedba zlatega standarda.

Minister Koprivnikar in Estonija

Značke

Boris Koprivnikar, Estonija, Heritage Foundation, javna uprava, javni sektor, Mart Laar, Milton Friedman, prosti trg, Taavi Roivas, Uber

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je v intervjuju za portal nacionalne televizije rekel marsikaj. Tudi to: »Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor.« S tem se seveda moram strinjati. A analizo večjega dela, ki zadeva javni sektor, bom pustil za drugič, na kratko se bom o dotaknil tistega njegovega razmišljanja, kjer govori o Estoniji, ki naj bi jo Slovenija na nekaterih področjih že prehitevala. Ko sem pričakoval, da bom kaj konkretnega prebral, sem bi razočaran. Edino, kar je zmogel, je stavek: »V primerjavi z Estonijo imamo to prednost, da imamo boljši komunikacijski sistem državne uprave, da imamo enega najmodernejših državnih računalniških oblakov, ki ga Estonci nimajo, da smo sposobni v ozadju povezati desetine podatkovnih zbirk z neposrednim komuniciranjem. Na primer, če danes vložite vlogo za socialni prejemek, vam bodo računalniki v ozadju opravili vpoglede v 54 podatkovnih zbirk in ugotovili, ali ste upravičeni do socialnega prejemka. Za ta sistem smo dobili tudi nagrado Združenih narodov.« Torej, področje, kjer prehitevamo Estonijo, je, prosto po Koprivnikarju, da smo hitrejši pri podeljevanju socialnih pomoči. No, Estonija se s tem sploh pretirano ne ukvarja. Ji ni treba. Zakaj?

Odgovor je preprost. Mart Laar, estonski predsednik vlade med letoma 1992 in 1994 (in še enkrat v obdobju 1999-2002), ki je po izobrazbi sicer zgodovinar, je prebral le eno knjigo o ekonomiji – Free to Choose Miltona Friedmana. Ideje utemeljitelja legendarne čikaške ekonomske šole zato nikjer v tranzicijskih državah niso padle na tako plodna tla kot v Estoniji. Rezultat je na dlani. Estonija je danes na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in časnik Wall Street Journal, na 9. mestu. To jo uvršča na tretje mesto med vsemi evropskimi državami (najvišje, na 4. mestu, je Švica) in na drugo mesto med državami Evropske unije (takoj za Irsko, ki je na 8. mestu). Je ena najhitreje rastočih tranzicijskih držav, blaginja njenih državljanov hitro raste, v zadnjih dvajsetih letih je domači bruto proizvod povečala za skoraj 600 odstotkov (Slovenija za okoli 130 odstotkov).

Estonija je država, ki je naklonjena tehnološkemu napredku. Ne brani se tujih naložb, veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Po osamosvojitvi izpod Sovjetske zveze je odprla trg, sprejela reforme, zaradi prihoda Uberja bo zdaj prva država, ki bo legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bom sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Estonska vlada je tako prepoznala poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve, v njih vidi priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.

Kako to izgleda v praksi, kako deluje država, ki je odločno obračunala s komunistično preteklostjo in kakšna je prevladujoča poslovna klima si oglejte v poučnem filmčku o Estoniji v produkciji Improbable Success s preprostim naslovom – Estonija.

Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata

Značke

Bartertown Diner, Che Guevare, Mao Cetung, marksistična restavracija, samoupravljanje, The Garden Diner and Café, ZDA

Za razliko od slovenskih levičarjev, ki radi vrtijo gobec in druge učijo, kako morajo poslovati in delavcem omogočiti soupravljanje, so marksisti v Michiganu v ZDA odprli vegansko rerstavracijo Bartertown Diner, ki se je kasneje preimenovala v The Garden Diner and Café. Dokazati so hoteli, da znajo socialisti poslovati in da marksistični poslovni model (karkoli že to pomeni) deluje. Seveda so poskrbeli tudi za vzdušje – stene so krasile freske Che Guevare (naslikan s predpasnikom), Mao Cetunga in drugi komunistov pri natakarskih in kuharskih opravilih. O poslovanju ni odločal direktor, ampak so vpeljali nekakšno samoupravljanje, kjer so si plače, ki so bile sicer enake za vse (kuhar je dobil enako kot natakar), določali sami. Seveda so bile visoke, ker so pač toliko cenili svojo delo, dobiček se jim je zdel posledica odtujenega dela, zato ga, kakopak, niso imeli. Na začetku jim je še uspevalo, a predvsem zato, ker so v znak podpore v restavracijo zahajali njihovi levičarski somišljeniki in preplačevali hrano. Potem se je zataknilo.

Ker so zaposleni odločali o delovnem času restavracije, se je restavracija odpirala in zapirala ob različnih urah, tako da so bili zmedeni tudi gostje, saj niso mogli vnaprej vedeti, kdaj bo restavracija odprta in kdaj ne. Če je večina odločila, da se restavracija odpre ob 9. uri, se je odprla ob deveti uri, ampak to ni pomenilo, da se bo tudi naslednji dan odprla ob isti uri. Lahko se je namreč šele ob 12. uri. No, sodu je izbilo dno, ker so obiskovalci, medtem so zaposleni »samoupravljali«, morali čakati na preprost veganski sendvič tudi 40 minut.

Pred dnevi so morali restavracijo zapreti.

Miro Cerar in njegova jugoslovanska računica

Značke

BDP, EU, Jugoslavija, kupna moč, Miro Cerar, socializem

Če je resnična ali ne, ne vem, daleč od resnice zagotovo ni, a anekdota gre nekako takole. Zvezni sekretar za kmetijstvo in prehrano je ponosno paradiral po poslopju Zveznega izvršnega sveta (ZIS), saj je malo prej medijem sporočil, da se je proizvodnja hrane v Jugoslaviji povečala za 10 odstotkov. To je bila zmaga delovnega ljudstva, samoupravnega socializma in, kakopak, partije. Še posebej zato, ker se je proizvodnja hrane v kapitalistični Italiji, kjer zlobni lastniki proizvajalnih sredstev izkoriščajo delavce, povečala le za 5 odstotkov. Zato je k sebi povabil republiške »zmagovalce« in »poražence«. Srbskega sekretarja je zelo pohvalil, saj so proizvodnjo podvojili, slovenskemu pa je očital malodane sabotažo, kajti najbolj severna jugoslovanska republika je proizvodnjo povečala le za piškavi odstotek. Seveda je »pozabil« na nominalne številke. Srbi so proizvodnjo povečali s 5 na 10 enot (100 odstotkov), Slovenci pa z 200 na 202 enoti (en odstotek). Tudi primerjava z Italijo je z drugega zornega kota povsem drugačna. Medtem ko je Jugoslavija povečala proizvodnjo s 500 na 550 enot (10 odstotkov), je Italija povečala proizvodnjo z 10.000 na 10.500 enot (5 odstotkov). Številke sem zaradi lažjega razumevanja malce karikiral, a v vsakem primeru je imela nekdanja socialistična Jugoslavija prav poseben kalkulator, ki je vedno pokazal, da je socializem boljši od kapitalizma.

Zdi se, da ima tak »socialistični kalkulator« s primesmi Ludvika XIV (»L’etat, c’est moi«) tudi slovenski premier Miro Cerar. Tomaž Štih je na Twitterju kot Libertarec duhovito zapisal, da je za vse druge države v EU sedanja gospodarska rast posledica konjunkture, samo v Sloveniji je posledica Mira Cerarja. In se s tem hvali. »Gospodarska rast bo stabilna – okrog 2,5 %, kar bo opazno nad povprečjem držav z €,« je Cerarjeva vlada na Twiterju povzela Banko Slovenije. Napovedi za EU so take, kaj pa pomeni samohvala Mira Cerarja. Če vzamemo podatke, se no BDP na prebivalca v Sloveniji povečal za 518 dolarjev (z 20.747 na 21.265), v Nemčiji za 614 dolarjev (s 40.952 na 41.566), v Avstriji za 1.136 dolarjev (s 43.724 na 44.860 dolarjev) in tako naprej. Skratka, s tako »rastjo«, ki je od držav EU višja med 0,5 in 1,5 odstotne točke, Slovenija razvitih držav ne bo ujela še naslednjih nekaj desetletij. Jih bodo za zato primerljive tranzicijske države, kot so denimo Poljska, Slovaška, Latvija in Litva, katerim se napoveduje gospodarska rast, ki je od slovenske večja od 0,3 do 1,5 odstotne točke. A če pustimo BDP, ki je sicer nek kazalec razvoja, ne pove pa vsega, in vzamemo BDP na prebivalca, ki je merjen s standardom kupne moči (PPS), je za Slovenijo še slabše. Podatki Eurostata kažejo, da je BDP Češke po kupni moči (pri izračunu BDP upoštevamo življenjske stroške) lani dosegel 87 odstotkov povprečja EU, medtem ko je bil slovenski 83 odstotkov. S 77 odstotki povprečja EU je precej blizu tudi Slovaška, ki bo Slovenijo v naslednjih letih ob taki rasti, kot jo ima, prehitela. Estonija in Litva za zdaj še zaostajata, saj sta na 75 odstotkih povprečja EU. Toda te države hitro rastejo. Slovenija je dosegala po podatkih Eurostata leta 2004 86 odstotkov evropskega povprečja, kar je manj, kot ga je imela leta 2015. Najhitreje sta zrasli Slovaška, ki je s 57 odstotkov povprečja prišla na 77 in Litva, ki je z 49 odstotkov prišla na 75 odstotkov. In Estonija: s 54 na 75 odstotkov. Svoj dolg je od leta 2003, ko je znašal 26,7 odstotka BDP (imela je najmanjši dolg), do leta 2015 povečala za več kot trikrat, medtem ko so, denimo države Višegrajske skupine, svoj dolg kljub krizi povečale za od 7 odstotkov (Poljska) do 54 odstotkov (Češka). Tudi pri drugih kazalnikih so države Višegrajske skupine precej boljše od Slovenije, pa naj gre za indekse ekonomske, osebne in medijske svobode ali pa za konkurenčnost, uravnoteženost javnih financ, stroške dela in rast izvoza.

In potem Cerar vzame svoj »socialistični kalkulator« in prepričuje, da je Slovenija malodane najhitreje rastoče gospodarstvo v EU, kjer je blaginja skorajda zdivjala navzgor. In ljudje mu še kar verjamejo. Ampak, saj veste, kako je: dokler bodo ovce, bo tudi volna.

Razlika v plačah zaradi spola je mit

Značke

diskriminacija, dohodek, gender pay gap, plače, razlika med spoloma, razlike v plačah, Svetovni gospodarski forum, zasebna lastnina

Mediji so objavili alarmantno vest, da Svetovni gospodarski forum (WEF) opozarja, da se zmanjševanje razlik v plačah med spoloma »dramatično upočasnjuje« in da bi se glede na sedanjo dinamiko plače obeh spolov lahko izenačile šele v 170 letih. Svoje dodajajo še bruseljski birokrati, češ da kljub temu, da so ženske enako dobro ali bolje izobražene kot moški, se njihovo znanje pogosto slabše ceni in poklicno napredujejo počasneje. Posledično v Evropski uniji ženske v povprečju zaslužijo 16 odstotkov manj kot moški. Temu pravijo »gender pay gap«. Ženske so torej bolj sposobne, bolj produktivne in bolj izobražene, a so kljub temu slabše plačane od moških. Sandra Polanski, namestnica direktorja Mednarodne organizacije dela (ILO) je ta »paradoks« in razlike med plačami pred meseci pojasnila z diskriminacijo. V Nemčiji so naredili še korak naprej, saj so konservativci Angele Merkel in transformirani socialisti Socialdemokratske stranke (SPD) dosegli dogovor o zakonodaji, po kateri bi zasebnim podjetjem ukazovali, koga naj zaposlijo in koliko naj ga plačajo.

A evropski parlament je enkrat že zavrnil poročilo o enakopravnosti žensk in moških. Slovenski mediji so se takrat zgražali, češ da so bili nekateri slovenski poslanci proti večji enakopravnosti med spoloma. Bistveno se seveda izpustili. V poročilu je bil predlog spolne uravnilovke, ki bi morala veljati tudi za zasebna podjetja. Povedano drugače: slovenski medijski mainstream je bil zgrožen, ker lahko zasebnik sam določa, koliko bo koga plačal. Vprašanje je bilo zreducirano na človekove pravice, čeprav bi se moralo glasiti, ali ima človek pravico, da s svojo lastnino prosto razpolaga, da svoj denar da tistemu, kateremu želi, in da se pri tem nikomur ni treba opravičevati ali karkoli pojasnjevati.

Najprej razčistimo nekaj, kar je za večino (predvsem levičarjem) nedoumljivo. Lastnik oziroma delodajalec v zasebni družbi lahko zaposli kogar on hoče, plače mu da, kolikor on hoče. Lastnik lahko pri zaposlovanju in plačevanju diskriminira, če že hočete. Nekomu da lahko manjšo plačo izključno zato, ker je tisto jutro vstal z levo nogo, drugega lahko ne zaposli izključno zato, ker mu ni všeč njegova barva las, nohtov, kože ali čevljev. Plača je namreč dogovor med delodajalcem (lastnikom) in delojemalcem. Če prvemu niso všeč zahteve drugega, ga ne zaposli, če drugemu ni všeč ponudba prvega, poišče novega delodajalca ali pa ustanovi svoje podjetje, kjer se bo lahko igral enakost med spoloma in v prakso uvajal feministične ideje. Vmešavanje države na trgu dela ženskam lahko samo škoduje, kot je to škodovalo črncem v ZDA, ko je vlada uvajala razne ukrepe za njihovo izobraževanje in zaposlovanje. Če bi veljala ugotovitev, da ženske delajo več, so bolj izobražene in bolj produktivne, bi to pomenilo, da je uganka trga dela dokončno razrešena. Kapitalisti, ti zlobni neoliberalci, ki jim gre samo za dobiček, bi po tej logiki zaposlovali izključno ženske, saj so ob vseh prednostih, ki jih imajo pred moškimi, še cenejša delovna sila. Povedano drugače: ali bi vi kupili yugota, če za isti denar lahko dobite audija. Če bi držalo, kar trosijo od raznih agencij za enakost med spoloma do feminističnih gibanj, bi se po logiki tržnega gospodarstva povpraševanje po ženski delovni sili nenadoma povečalo, hkrati bi se povečala tudi cena ženske delovne sile. Ampak ne. Očitno je kapitalist mazohist, ki uživa, da sam sebi dela škodo in ima manjši dobiček, moške pa zaposluje izključno zato, da bi diskriminiral ženske. Kar pomeni, da podjetnik ne razmišlja, kako bi imel čim večji dobiček, ampak kako bi kar najbolj škodoval nasprotnemu spoul. Kar je popolni nesmisel. To, da so ženske manj plačane kot moški, namreč nima nikakršne povezave z diskriminacijo.

Ženske v svoji karieri v povprečju ne opravljajo »enaka« dela kot moški, v povprečju same izbirajo slabše plačana in manj zahtevna dela (moški več umirajo na delovnih mestih kot ženske), izobražujejo se za povsem druge poklice kot moški, delajo manj in so večkrat na bolniški kot moški. Ženska, ki se odloči roditi in gre na porodniško, kar običajno skupaj traja dve leti, ter je računalniška inženirka, ni več na tekočem, ko se vrne na delovno mesto. Računalniški programi, s katerimi se je ukvarjala, so po dveh letih že povsem zastareli. Po drugi strani bi se kot knjižničarka ali učiteljica po dveh letih odsotnosti lahko takoj vključila nazaj v delo. Gre za slabše plačana poklica kot računalniška inženirka.

Če upoštevamo vse to (porodniška, otroci, zakonska zveza, krajši delovni čas), razlike v plačah praktično izginejo. Še več, ženske so v prednosti, ugotavlja celo Wall Street Journal. V povprečju si poročena ženska z možem delo razdeli tako, da moški prevzame breme zaslužka, ženska več skrbi za dom, gospodinjstvo in otroke. Skozi zgodovino (kakopak je vse dogovor med partnerjema) se je taka delitev dela izkazala za najbolj učinkovito.

Zato je razlika v plačilu zaradi spola predvsem mit.