Leta 1958 je izšla knjiga Goli komunist, ki jo je napisal Cleon Skousen, nekdanji agent FBI in kasneje član Sveta za nacionalno politiko v administraciji Ronalda Reagana. Knjiga je bila prodana v več kot milijon izvodih.
Medtem ko je CIA kot zunanja obveščevalna služba povsem iz praktičnih razlogov sodelovala s predstavniki Frankfurtske šole, ki se je pred 90 leti preselila v ZDA in so jo ustanovili marksisti, je imel Skousen kot uslužbenec FBI dober vpogled v delo komunističnih propagandistov v ZDA. V 50. letih prejšnjega stoletja je lahko v živo spremljal, kako se je ideologija, ki jo danes prepoznamo in imenujemo kulturni marksizem, zažrla v ameriško družbo in način življenja prek luže. Vrednost knjige Goli komunist ni samo v tem, da je odsev nekega časa, ampak v tem, da je Skousen že pred 65 leti zaznal in opisal progresivne taktike infiltracije komunistične miselnosti v institucije. Te metode se v tem tisočletju uporabljajo bolj kot kadarkoli prej, vzporednice s postmodernističnim časom se ponujajo same od sebe.
Januarja 1963 je kongresnik Albert S. Herlong. Jr. iz Floride za kongresni zapisnik knjigo strnil v 45 komunističnih ciljev, ki še danes zvenijo zelo znano.
Spodaj je 27 ciljev. Zaradi lažjega razumevanja so prilagojeni slovenskim razmeram (ameriško in ZDA sem zamenjal s slovensko in Slovenijo), originalne cilje lahko preberete v članku 45 komunističnih ciljev za ZDA. Drugih 18 ciljev je zelo specifičnih za ZDA (od Panamskega prekopa do hladne vojne), zato niso vključeni.
1. Slovenija naj rajši kapitulira, kot da se vojskuje.
2. Razviti je treba iluzijo, da bi bila razorožitev Slovenske vojske dokaz »moralne moči«.
3. Promovirajte ZN kot edino upanje za človeštvo. Zahtevajte, da se ZN vzpostavi kot ena svetovna vlada z lastnimi neodvisnimi oboroženimi silami.
4. Opustiti je treba prisego na zvestobo.
5. Prevzemite politične stranke.
5. Uporabite sodišča za oslabitev temeljnih slovenskih institucij s trditvijo, da njihove dejavnosti kršijo državljanske pravice.
6. Prevzemite nadzor nad šolami. Spremenite kurikulum. Prevzemite nadzor nad združenji učiteljev. Vnesite politiko stranke v učbenike. Vse to uporabite kot prenosne jermene na poti v socializem.
7. Prevzemite nadzor nad vsemi študentskimi časopisi.
8. Uporabite študentske nemire za spodbujanje javnih protestov proti programom ali organizacijam, ki nasprotujejo komunizmu.
9. Infiltrirajte se v tisk. Prevzemite nadzor nad recenzijami knjig, uredništvi in oblikovanjem uredniških politik.
10. Pridobite nadzor nad ključnimi položaji na radiu, televiziji in filmih.
11. Nadaljujte z diskreditacijo slovenske kulture s poniževanjem vseh oblik umetniškega izražanja.
12. Nadzirajte umetnostne kritike in direktorje umetnostnih muzejev. Naš načrt je promovirati grdo in nesmiselno umetnost.
13. Odpravite vse zakone, ki urejajo nespodobnost, tako da jih imenujete »cenzura« in kršitev svobode govora in svobode tiska.
14. Zrušite kulturne standarde morale s spodbujanjem pornografije in obscenosti v knjigah, revijah, filmih, radiu in televiziji.
15. Homoseksualnost, degeneracijo in promiskuiteto predstavite kot nekaj normalnega, naravnega in zdravega.
16. Infiltrirajte se v cerkve in zamenjajte razodeto vero s »socialno« religijo. Diskreditirati je treba Sveto pismo in poudarjati potrebo po intelektualni zrelosti, ki ne potrebuje »verske bergle«.
17. Odpravite molitev ali katerokoli vrsto verskega izražanja v šolah, ker krši načelo »ločenosti cerkve in države«.
18. Diskreditirajte slovensko ustavo tako, da jo označite za neustrezno, staromodno, neustrezno sodobnim potrebam, oviro za sodelovanje med narodi po vsem svetu.
19. Diskreditirajte slovenske osamosvojitelje. Predstavite jih kot sebičneže, ki jim ni bilo mar za »navadnega človeka«.
20. Podcenjujejo vse oblike slovenske kulture in odvračajte učitelje od poučevanja slovenske zgodovine.
21. Podprite kakršnokoli socialistično gibanje, da bi dali centraliziran nadzor nad katerimkoli delom kulture – izobraževanjem, socialnimi agencijami, programi socialnega varstva, klinikami za duševno zdravje itd.
21. Infiltrirajte se in pridobite nadzor nad sindikati.
22. Infiltrirajte se in pridobite nadzor nad velikimi podjetji.
23. Prenesti del pristojnosti s policije na socialne agencije. Vse vedenjske težave obravnavajte kot psihiatrične motnje, ki jih nihče razen psihiatrov ne more razumeti ali zdraviti.
24. Diskreditirajte družino kot institucijo. Spodbujajte promiskuiteto in ločitvene postopke.
25. Poudarite, da je treba otroke vzgajati stran od negativnega vpliva staršev. Predsodke, duševne blokade in zaostalost otrok pripisujte zatiralskemu vplivu staršev.
26. Ustvarite vtis, da sta nasilje in upor legitimna.
27. Nasprotuje zadržkom, da bi mednarodna sodišča in institucije prevzele pristojnosti nad domačimi problemi. Dajte mednarodnim sodiščem in organizacijam pristojnost nad narodi in posamezniki.
Zadnje tedne marsikatero pozno popoldne ali večer preživim na različnih koncih Slovenije. Javne tribune, ki jih organizirajo Zbor za republiko, VSO, založba Nova obzorja in televizija Nova24TV, pritegnejo mojo pozornost zaradi vprašanja, ki se mu mestoma posvečam že od nastanka bloga (2014), ki ga berete – vprašanju kulturnega marksizma in kulturnih vojn. In vedno znova sem z levice (podobno kot organizatorji predstavitve knjige o kulturni vojni Forum Sao Paulo) deležen posmeha in očitkov, da je kulturni marksizem teorija zarote, ki jo pomagam širiti. Zato najprej o kulturnem marksizmu kot teoriji zarote.
Postmodernistična levica, ki je v svoji srži še vedno trdo zasidrana v socialistično ideologijo in se napaja iz marksizma, pozna to ´teorijo zarote´ pod drugim imenom. Namenom in idejam, ki so značilni za kulturni marksizem (kritika in spodjedanje tradicionalnih družbenih in kulturnih struktur in institucij: od nuklearne družine in krščanstva do zasebne lastnine, kar bo pripeljalo do končne osvoboditve od patriarhalnih okoliščin), pravijo »kritična teorija«. Besedna zveza se seveda lepše sliši kot kulturni marksizem, ki se ga levica (vsaj v imenu) otepa kot hudič križa in opleta po dolgem in počez o teoriji zarote. Toda v bistvu gre za eno in isto, samo da konservativci zadevo imenujemo kulturni marksizem (ker temelji na vrednostnih pogledih Marxa na svet, ki so opisani v Komunističnem manifestu), liberalni demokrati (poleg klasične levice politična ideologija kulturnega marksizma) pa kritična teorija. Glavni igralci te uničujoče ideologije so isti: Frankfurtska šola, ki se je napajala iz misli Antonia Gramscija in Györgyja Lukácsa, iz nje so izšli teoretiki kot so Herbert Marcuse, Theodor Adorno, Erich Fromm ali Max Horkheimer.
In v Sloveniji? Slovenski teoretiki kritične teorije (oziroma kulturni marksisti) so se zbirali okoli revije Teorija in praksa, eden najbolj znanih predstavnikov (in oboževalec Antonia Gramscija je bil pokojni profesor Adolf Bibič (bil je tudi predstojnik Marksističnega centra pri Centralnem komiteju ZKS), kot predstavnika kritične teorije lahko prepoznamo Darka Štrajna; Liberalna akademija (danes Alternativna akademija) je bila ideološka podlaga politične stranke LDS in ekonomsko-politične skupine Forum 21 pod vodstvom Milana Kučana. Skratka, kulturni marksizem ni teorija zarote, je ideologija, ki jo na levici poznajo pod imenom kritična teorija, na desnici pa kot kulturni marksizem. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani imajo celo predmet pod imenom Kritična teorija družbe, ki ga predava še en predstavnik kritične teorije – profesor Zdravko Kobe.
Kulturni marksizem ima korenine že v dvajsetih letih 20. stoletja. Potem ko sta Carl Menger, idejni oče avstrijske ekonomske šole, v knjigi Načela ekonomije, in Ludwig von Mises v knjigi Socializem povozila ekonomsko teorijo marksizma (čeprav so se kasneje k njej zatekale številne države vzhodnega bloka; vključno z Jugoslavijo, kjer je bil glavni teoretik Edvard Kardelj), so nekateri socialistični misleci začeli zagovarjati napad na kulturne temelje zahodne civilizacije. Kulturni marksizem torej ni nov, ampak pojav star več kot 100 let (pod tem imenom je postal popularen na prelomu tisočletja ZDA, v Evropi je izraz populariziral norveški novinar Peder Jensen z vzdevkom Fjordman, ki je bil kasneje obtožen, da je s svojim pisanjem spodbudil Andersa Breivika k pisanju manifesta in množičnemu umoru pripadnikov politične levice), čeprav je nesluten zagon na Zahodu dobil šele na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja, se pravi nekako v času, ki ga danes označujemo za postmodernistični čas (postmodernizem imajo nekateri teoretiki za socializem pod drugim imenom). Na vlak kulturnega marksizma so po razpadu Sovjetske zveze in padcu Berlinskega zidu skočili tudi komunisti in socialisti iz Vzhoda, ker ekonomskega marksizma pač niso mogli več prakticirati v novih pogojih in stvarnosti. Spoznali so, da je to njihova edina alternativa, zato so si nadeli masko (liberalnih ali socialnih) demokratov, a njihov (namen in) pogled na svet je ostal enak – Zahod je imperialističen (z ZDA na čelu) in zloben, zato ga je treba spremeniti na drug način in z »demokratičnimi » sredstvi. In ko so trčili zahodni in vzhodni levičarski misleci, je bilo presenečenje na obeh straneh; imeli so več skupnega, kot so si lahko mislili in želeli. Oboji menijo, da so za uničenje tradicionalnih institucij in kulture dovoljena vsa sredstva. In oboji, ki so se danes seveda zlili v eno, so prepričani, da je (denimo) celo islamski kalifat boljši kot izkoriščevalski zahodni kapitalizem.
Zahod in tranzicijske države so po koncu hladne vojne storile veliko napako. Če se je po II. svetovni vojni začel proces denacifikacije (Nemci so v tem procesu plačali ogromno ceno, velikokrat tudi nepošteno in nepravično), se pred dobrimi tridesetimi leti ni začel proces demarksizacije, izostala je obsodba svobodnega sveta, da sta bila socializem in komunizem veliko bolj zločinski ideologiji, kot pa nacionalsocializem ali fašizem (zahtevali sta tudi več nedolžnih žrtev). Ekonomski marksizem je sicer utrpel udarec, toda marksistična logika, retorika in miselnost so prek izobraževalnih ustanov, medijev in civilnodružbenih gibanj dokončno prodrle v vse pore družbe (tudi med politično elito).
Samo pomislite, kako danes tudi na Zahodu pojasnjujejo nasilna dejanja (celo umore) islamskih (ilegalnih) migrantov. Pravijo, da so njihova dejanja posledica občutka odrinjenosti, stigmatizacije, zatiranja in revščine. Ali kako so mediji pojasnili streljanje transseksualne osebe na katoliški šoli v ZDA? Poročali so, da je bila kot transseksualna ženska odrinjena (no, odrinjen, ker gre za biološkega moškega) iz družbe in zatirana. Gre za klasično marksistično retoriko in interpretacijo stvari. V ekonomskem marksizmu so nekatere skupine zatirane in zato »dobre« (delavci), druge (lastniki proizvodnih sredstev) so (domnevno) zatiralske in izkoriščevalske, zato so »zlobne«. V kulturnem marksizmu je vse ostalo enako, le (odrinjene) skupine so se spremenile. Beli moški, bogati ljudje in domoljubi so nedvomno »slabi fantje«, brez kakršnegakoli pomisleka so transseksualne osebe, migrantski dovzetneži in feministke »dobre«. Take »znanstvene« metode analize dogajanja v družbi goji kritična teorija (oziroma kulturni marksizem): če v režo vstaviš pravi »kovanec«, dobiš samodejni odgovor. Gre za metodo, ki jo je populariziral francoski filozof Jacques Derrida in ki se ji pravi dekonstrukcija. Poskusite lahko tudi sami. Vzemite katerokoli besedilo, odstranite iz njega najpomembnejše dele teksta in jih zamenjajte s svojimi besedami. Besedilo bo dobilo pomen, ki si ga želite. In to počno kulturni marksisti. Tipičen primere dekonstrukcije resničnosti smo imeli priložnost v živo opazovati med velikim migrantskim valom leta 2015: čeprav so v Sloveniji vstopali mladi moški ter je bilo le nekaj žensk in otrok, so mediji vztrajno objavljali slike, na katerih so bile ženske in otroci. Kdorkoli se je ob to »spotaknil« je bil obtožen rasizma in islamofobije (prihajali so večinoma muslimani).
In to je druga značilnost kulturnih marksistov in njihovih aktivistov. Kdorkoli se ne strinja z njimi, ga obtožijo vsega mogočega. In seznam je res neskončen. Dejstva jih ne zanimajo, nikoli jih niso zanimala. Tudi Marxa niso. Čeprav sta se položaj in blaginja delavcev v času njegovega življenja (19. stoletje, ko je človeštvo z industrijsko revolucijo doživelo največji napredek v zgodovini) hitro popravljali, je vztrajno trdil, da so delavci izkoriščani in vse bolj revni. To pristaši kritične teorije trdijo še danes: da se poglablja neenakost, da je vse več ljudi revnih. Čeprav številke in dejstva kažejo drugače, vztrajajo pri svojem. Kar je značilnost kulturnega marksizma: premišljeno in smotrno laganje in zavajanje, ko resnica in dejstva niso v korist njihovemu prepričanju.
In smo pri tretji značilnosti. Pravičnost je določena s tem, kdo ste, in ne s tem, kaj ste storili. Marx je dober primer. Čeprav je bil Friedrich Engels kapitalist in (po Marxovi logiki) izkoriščevalec, je pustil, da ga je hranil. Ali ljubljanski župan Zoran Janković. Čeprav MOL gradi kanalizacijo čez vodovarstveno območje, ni deležen kritik levih civilnih združenj. Ali levičarski filozof Boris Vezjak, ki je Reporterju leta 2015 očital, da citira Daily Stormer, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »nacistični« portal. Ni bilo pomembno, da je tisto, kar poroča Daily Stormer resnica, pomembno je bilo, kateri portal o tem poroča. Po tej logiki je boljše, da se sklicuješ na New York Times, ki je z zgodbo o ruskem vmešavanju v ameriške volitve 2016 dejansko zavajal in lagal, samo zato, ker je bil proti Donaldu Trumpu. Ker Trump je bogataš ter zato kapitalist in izkoriščevalec.
To je ultimativen pogled na svet in resnico z zornega kota kulturnega marksista: moralno in resnično je tisto, kar je dobro za »zatirane« in »odrinjene« rasne, spolne in etične skupine, vse drugo je slabo. Zato tudi skušajo omejiti svobodo govora – kar škodi ljudem, ki so v podrejenem položaju ali so v manjšini, je nepravično in to je potrebno prepovedati.
Kulturni marksizem torej pomeni nadzor nad svobodo izražanja in socialno zamenjavo družbenega reda in vrednot, kar na koncu privede do totalitarizma, ki ga lahko spoznamo pri Georgu Orwellu. Tudi na začetku omenjeni György Lukács je dejal,da se tradicionalne vrednote lahko spremenijo le z uničenjem starih in ustvarjenjem novih. Kakšne so te nove vrednote smo lahko videli v zadevah Fotopub in Balenciaga.
Ironično je, da kulturni marksisti iščejo zavezništvo pri uničevanju evropske (zahodne) kulture pri islamu. Obema je skupno, da želita uničenje krščanske tradicije. Toda islam je le virus, ki bi se ga Evropa z lahkoto ubranila (tudi z orožjem, če bi bilo potrebno), če ne bi bil kulturni marksizem huda bolezen, ki tare staro celino (ter ZDA, Kanado in Avstralijo) že najmanj pol stoletja in je dodobra načel naš imunski sistem. Zdaj ne gre več zato, da je Evropa pred zlomom, zdaj gre zato, da je Evropa pred propadom. Še pred tem bo bolna in brez volje predala svoj teritorij islamu. Kulturni marksisti bi se morali zavedati, da bodo oni in njihove dekadentne prakse tiste, ki se jih bo islam lotil takoj, ko bo obračunal s krščansko tradicijo in kulturo. In obe ideologiji (kulturni marksizem in islam) sta antievropski, antikrščanski, antisvobodni in anticivilizacijski. Zato je potrebno ljudi prepričati, da kulturni marksizem ni teorija zarote, ampak nekaj najbolj nevarnega v zgodovini stare celine in njenih narodov.
Izjemen govor nekdanje (in žal pokojne) britanske premierke Margaret Thatcher na Evropski akademiji v Bruggeu 20. septembra 1988.
Predsednik vlade, rektor, vaše ekscelence, gospe in gospodje.
Najprej naj se vam zahvalim, ker sem dobila priložnost, da se vrnem v Brugge; v drugačnih okoliščinah od mojega zadnjega obiska kmalu po nesreči trajekta Zeebrugge, ko sta belgijski pogum in predanost vaših zdravnikov in medicinskih sester rešila toliko britanskih življenj.
In drugič, naj povem, da mi je v veselje govoriti na Evropski akademiji pod uglednim vodstvom njenega rektorja profesorja Lukaszewskega.
Visoka šola igra ključno in čedalje pomembnejšo vlogo v življenju Evropske skupnosti.
In tretjič, naj se vam tudi zahvalim za povabilo, da imam svoj nagovor v tej čudoviti dvorani.
Kaj je boljši kraj za govorjenje o prihodnosti Evrope kot stavba, ki tako veličastno spominja na veličino, ki jo je Evropa dosegla že pred več kot 600 leti.
Vaše mesto Brugge ima veliko drugih zgodovinskih stvari, ki nas spominjajo na Veliko Britanijo. Geoffrey Chaucer je bil tukaj pogost obiskovalec.
In prvo knjigo, ki je bila natisnjena v angleškem jeziku, je tukaj v Bruggu izdal William Caxton.
Gospod predsednik, povabili ste me, naj govorim o Veliki Britaniji in Evropi. Mogoče bi vam morala čestitati za vaš pogum.
Če verjamete nekaterim rečenim in napisanim stvarem o mojih pogledih na Evropo, se zdi, kot da bi povabili Džingiskana, da govori o vrlinah miroljubnega sobivanja!
Začeti želim z odpravo nekaterih mitov o moji državi, Veliki Britaniji, in njenem odnosu z Evropo. Da bi to naredil, moram povedati nekaj o identiteti Evrope same.
Evropa ni stvaritev Rimske pogodbe.
Prav tako evropska ideja ni last nobene skupine ali institucije.
Britanci smo enako dediči dediščine evropske kulture kot katerikoli drug narod. Naše povezave s preostalo Evropo, celino Evrope, so bile prevladujoč dejavnik v naši zgodovini.
Tristo let smo bili del rimskega cesarstva in naši zemljevidi še vedno zarisujejo ravne črte cest, ki so jih zgradili Rimljani.
Naši predniki – Kelti, Sasi, Danci – so prišli s celine.
Naš narod je bil – s to priljubljeno besedo »skupnost« – »prestrukturiran« pod normansko in anžuvinsko vladavino v enajstem in dvanajstem stoletju.
Letos praznujemo 300. obletnico veličastne revolucije, v kateri je britanska krona prešla na princa Williama Oranskega in kraljico Mary.
Obiščite velike britanske cerkve in katedrale, berite našo literaturo in poslušajte naš jezik: vse priča o kulturnem bogastvu, ki smo ga mi črpali iz Evrope in drugi Evropejci iz nas.
V Britaniji smo upravičeno ponosni na način, kako smo od Magne Carte leta 1215 pionirji, ki smo razvili predstavniške institucije, ki so postale braniki svobode.
In tudi ponosni na način, kako je bila Britanija stoletja dom za ljudi iz preostale Evrope, ki so iskali zatočišče pred tiranijo.
Vemo pa, da brez evropske zapuščine ne bi mogli doseči toliko političnih idej, kot smo.
Iz klasične in srednjeveške misli smo si izposodili koncept pravne države, ki ločuje civilizirano družbo od barbarstva.
In na tej ideji krščanstva, na katero se je skliceval rektor – krščanstvo je že dolgo časa sinonim za Evropo – s svojim priznavanjem edinstvene in duhovne narave posameznika, na tej ideji še vedno temelji naše prepričanje v osebno svobodo in druge človekove pravice.
Prepogosto se zgodovina Evrope opisuje kot serija neskončnih vojn in prepirov.
Toda z našega zornega kota nas danes zagotovo najbolj preseneča naša skupna izkušnja. Na primer, zgodba o tem, kako so Evropejci raziskovali in kolonizirali – in da, brez opravičila – civilizirali večji del sveta. To je izjemna zgodba o talentu, spretnosti in pogumu.
Toda Britanci smo na zelo poseben način prispevali k Evropi.
Skozi stoletja smo se borili, da Evropa ne bi padla pod prevlado ene same sile.
Borili smo se in umrli za njeno svobodo.
Le miljo od tu, v Belgiji, ležijo trupla 120.000 britanskih vojakov, ki so umrli v prvi svetovni vojni.
Če ne bi bilo te pripravljenosti na boj in smrt, bi bila Evropa združena že dolgo prej – vendar ne v svobodi, ne v pravičnosti.
Britanska podpora odporniškim gibanjem v zadnji vojni je pomagala ohraniti plamen svobode v toliko državah do dneva osvoboditve.
Jutri se bo kralj Baudouin udeležil bogoslužja v Bruslju v spomin na številne pogumne Belgijce, ki so dali svoja življenja v službi kraljevih letalskih sil – žrtev, ki je ne bomo nikoli pozabili.
In prav iz naše otoške trdnjave je stekla osvoboditev same Evrope.
In še danes stojimo skupaj.
Na celinskem delu Evrope je nameščenih skoraj 70.000 britanskih vojakov.
Že vse to je dokaz naše zavezanosti prihodnosti Evrope.
Evropska skupnost je ena od manifestacij te evropske identitete, vendar ni edina.
Nikoli ne smemo pozabiti, da so bili vzhodno od železne zavese ljudje, ki so nekoč v celoti uživali evropsko kulturo, svobodo in identiteto, odrezani od svojih korenin.
Na Varšavo, Prago in Budimpešto bomo vedno gledali kot na velika evropska mesta.
Prav tako ne smemo pozabiti, da so evropske vrednote pripomogle k temu, da so Združene države Amerike postale pogumen branilec svobode, kar so postale.
To ni suha kronika nejasnih dejstev iz prahu polnih knjižnic zgodovine.
To je zapis skoraj dvatisočletne britanske vpletenosti v Evropo, sodelovanje z Evropo in prispevek k Evropi, prispevek, ki je danes enako veljaven in močan kot kdaj koli prej.
Da, zazrli smo se tudi v širša obzorja – tako kot drugi – in hvala Bogu za to, saj Evropa nikoli ne bi uspevala in nikoli ne bo uspevala kot ozkogled, vase zazrti klub.
Evropska skupnost pripada vsem svojim članicam.
Odražati mora tradicijo in težnje vseh svojih članov.
In naj bom povsem jasna.
Britanija ne sanja o nekem udobnem, izoliranem obstoju na obrobju Evropske skupnosti. Naša usoda je v Evropi, kot delu Skupnosti.
To ne pomeni, da je naša prihodnost samo v Evropi; tudi ne prihodnost Francije ali Španije ali katere koli druge članice.
Skupnost ni sama sebi namen.
Prav tako ni institucionalna naprava, ki bi se nenehno spreminjala v skladu z nareki nekega abstraktnega intelektualnega koncepta.
Prav tako se ne sme okosteneti z neskončno regulacijo.
Evropska skupnost je praktično sredstvo, s katerim lahko Evropa zagotovi prihodnjo blaginjo in varnost svojih ljudi v svetu, v katerem je veliko drugih močnih narodov in skupin narodov.
Evropejci si ne moremo privoščiti zapravljanja energije za notranje spore ali skrivnostne institucionalne razprave.
Niso nadomestilo za učinkovito ukrepanje.
Evropa mora biti pripravljena v celoti prispevati k lastni varnosti ter komercialno in industrijsko tekmovati v svetu, v katerem uspeh pripada državam, ki spodbujajo individualno pobudo in podjetnost, ne pa tistim, ki ju poskušajo zmanjšati.
Nocoj želim določiti nekaj vodilnih načel za prihodnost, za katera verjamem, da bodo Evropi zagotovila uspeh, ne le v gospodarskem in obrambnem smislu, temveč tudi v kakovosti življenja in vplivu njenih ljudi.
Moje prvo vodilo je naslednje: pripravljeno in aktivno sodelovanje med neodvisnimi suverenimi državami je najboljši način za izgradnjo uspešne Evropske skupnosti.
Poskus zatiranja državnosti in koncentracije moči v središču evropskega konglomerata bi bil zelo škodljiv in bi ogrozil cilje, ki jih želimo doseči.
Evropa bo močnejša prav zato, ker ima Francijo kot Francijo, Španijo kot Španijo, Britanijo kot Britanijo, vsako s svojimi običaji, tradicijo in identiteto. Nespametno bi bilo, če bi jih poskušali umestiti v nekakšno identifikacijo evropske osebnosti.
Nekateri ustanovni očetje Skupnosti so menili, da bi lahko bile Združene države Amerike njen model.
Toda celotna zgodovina Amerike je precej drugačna od evropske.
Ljudje so hodili tja, da bi pobegnili od nestrpnosti in omejitev življenja v Evropi.
Iskali so svobodo in priložnost; in njihov močan občutek namena je v dveh stoletjih pomagal ustvariti novo enotnost in ponos na to, da so Američani, tako kot je naš ponos na to, da smo Britanci, Belgijci, Nizozemci ali Nemci.
Sem prvi, ki pravi, da bi morale evropske države poskušati govoriti enotno o mnogih velikih vprašanjih.
Želim si, da bi tesneje sodelovali pri stvareh, ki jih lahko naredimo bolje skupaj kot sami.
Evropa je močnejša, ko to počnemo, ne glede na to, ali gre za trgovino, obrambo ali naše odnose s preostalim svetom.
Toda tesnejše sodelovanje ne zahteva, da je oblast centralizirana v Bruslju ali da odločitve sprejema imenovana birokracija.
Dejansko je ironično, da ravno takrat, ko se tiste države, kot je Sovjetska zveza, ki so vse poskušale voditi iz centra, naučijo, da je uspeh odvisen od razpršitve moči in odločitev stran od centra, obstajajo nekateri v Skupnosti, za katere se zdi, želijo premakniti v nasprotno smer.
Državnih meja v Veliki Britaniji nismo uspešno zamaknili nazaj samo zato, da bi jih ponovno postavili na evropski ravni z evropsko superdržavo, ki izvaja novo prevlado iz Bruslja.
Vsekakor želimo videti Evropo bolj združeno in z večjim občutkom skupnega cilja.
Vendar moramo storiti na način, ki ohranja različne tradicije, parlamentarne pristojnosti in občutek nacionalnega ponosa v lastni državi; kajti to je bilo skozi stoletja vir vitalnosti Evrope.
Moje drugo vodilno načelo je naslednje: politike Skupnosti se morajo sedanjih problemov lotiti na praktičen način, ne glede na to, kako težko je to.
Če ne moremo reformirati tistih politik Skupnosti, ki so očitno napačne ali neučinkovite in ki upravičeno povzročajo nemir javnosti, potem ne bomo dobili javne podpore za prihodnji razvoj Skupnosti.
In zato so dosežki Evropskega sveta v Bruslju lani februarja tako pomembni.
Ni prav, da se polovica celotnega proračuna Skupnosti porabi za skladiščenje in odstranjevanje odvečne hrane.
Zdaj se te zaloge močno zmanjšujejo.
Popolnoma pravilna je bila odločitev, da je treba delež proračuna za kmetijstvo zmanjšati, da bi sprostili sredstva za druge politike, kot je pomoč manj premožnim regijam in pomoč pri usposabljanju za delovna mesta.
Prav je bilo tudi uvesti strožjo proračunsko disciplino za uveljavitev teh odločitev in boljši nadzor nad porabo Skupnosti.
In tisti, ki so se pritoževali, da Skupnost porabi toliko časa za finančne podrobnosti, so zgrešili bistvo. Ne morete graditi na nezdravih temeljih, finančnih ali drugih, temeljne reforme, o katerih smo se dogovorili prejšnjo zimo, pa so tlakovale pot izjemnemu napredku, ki smo ga od takrat dosegli na enotnem trgu.
Ne moremo pa počivati na tem, kar smo dosegli do danes.
Naloga reforme skupne kmetijske politike na primer še zdaleč ni končana.
Evropa zagotovo potrebuje stabilno in učinkovito kmetijsko industrijo.
Toda SKP je postala okorna, neučinkovita in izjemno draga. Proizvodnja nezaželenih presežkov ne varuje niti dohodka, niti prihodnosti samih kmetov.
Še naprej moramo slediti politiki, ki ponudbo tesneje povezuje z zahtevami trga in bo zmanjšala prekomerno proizvodnjo in omejila stroške.
Seveda moramo zaščititi vasi in podeželje, ki so tako pomemben del našega nacionalnega življenja, vendar ne z instrumentom kmetijskih cen.
Reševanje teh problemov zahteva politični pogum.
Skupnost bo v očeh svojih ljudi in zunanjega sveta samo škodila sebi, če tega poguma ne bo.
Moje tretje vodilno načelo je potreba po politikah Skupnosti, ki spodbujajo podjetništvo.
Če naj Evropa cveti in ustvarja delovna mesta prihodnosti, je podjetništvo ključno.
Osnovni okvir je tam: sama Rimska pogodba je bila mišljena kot listina o ekonomski svobodi.
A da ni tako, kot se je vedno bralo, še manj uporabljalo.
Nauk gospodarske zgodovine Evrope v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je, da centralno načrtovanje in natančen nadzor ne delujeta in da osebno prizadevanje in pobuda delujeta.
Da je državno nadzorovano gospodarstvo recept za nizko rast in da svobodno podjetništvo v okviru prava prinaša boljše rezultate.
Cilj Evrope, odprte za podjetja, je gonilo oblikovanja enotnega evropskega trga leta 1992. Če se znebimo ovir in omogočimo podjetjem, da delujejo v evropskem merilu, lahko najbolje konkuriramo Združenim državam Amerike, Japonski in drugim novim gospodarskim silam, ki se pojavljajo v Aziji in drugod.
In to pomeni ukrepanje za svobodne trge, ukrepanje za razširitev izbire, ukrepanje za zmanjšanje vladnega posredovanja.
Naš cilj ne sme biti vedno bolj podrobna regulacija iz središča: to bi morala biti deregulacija in odstranitev omejitev trgovine.
Britanija je bila vodilna pri odpiranju svojih trgov drugim.
Londonski City že dolgo pozdravlja finančne institucije z vsega sveta, zato je največje in najuspešnejše finančno središče v Evropi.
Odprli smo trg za telekomunikacijsko opremo, uvedli konkurenco v tržne storitve in celo v samo omrežje – koraki, s katerimi se drugi v Evropi šele zdaj soočajo.
V zračnem prometu smo prevzeli vodilno vlogo pri liberalizaciji in videli koristi v cenejših vozovnicah in večji izbiri.
Naš obalni ladijski promet je odprt za trgovske mornarice Evrope.
Želimo si, da bi lahko enako rekli za mnoge druge člane Skupnosti.
Kar zadeva denarne stvari, naj povem to. Ključno vprašanje ni, ali naj obstaja Evropska centralna banka.
Takojšnje in praktične zahteve so:
• izvajati zavezo Skupnosti k prostemu pretoku kapitala – v Veliki Britaniji jo imamo;
• in na odpravo deviznega nadzora prek Skupnosti – v Veliki Britaniji smo to odpravili leta 1979;
• vzpostaviti resnično prosti trg finančnih storitev v bančništvu, zavarovalništvu, naložbah;
• in večjo uporabo ECU.
To jesen Velika Britanija izdaja zakladne menice, denominirane v ECU-jih, in upa, da bodo druge vlade Skupnosti vedno bolj počele enako.
To so resnične zahteve, ker to potrebujejo podjetja in industrija Skupnosti, če želijo učinkovito konkurirati v širšem svetu.
In to so tisto, kar si želi evropski potrošnik, saj bodo razširile njegovo izbiro in znižale stroške.
Pozornost Skupnosti bi morala biti namenjena takim osnovnim praktičnim korakom.
Ko bomo to dosegli in to ohranili v določenem časovnem obdobju, bomo v boljšem položaju, da presodimo naslednjo potezo.
Enako je z mejami med našimi državami.
Seveda želimo olajšati prehod blaga čez meje.
Seveda moramo ljudem olajšati potovanje po vsej Skupnosti.
Vendar je stvar čistega zdravega razuma, da ne moremo popolnoma odpraviti nadzora na mejah, če želimo zaščititi svoje državljane pred kriminalom in ustaviti pretok drog, teroristov in nezakonitih priseljencev.
To je bilo poudarjeno šele pred tremi tedni, ko je en pogumen nemški carinik, ki je opravljal svojo dolžnost na meji med Nizozemsko in Nemčijo, zadal velik udarec teroristom IRA.
In preden zapustim temo enotnega trga, naj povem, da zagotovo ne potrebujemo novih predpisov, ki zvišujejo stroške zaposlovanja in delajo evropski trg dela manj prožen in manj konkurenčen čezmorskim dobaviteljem.
Če želimo imeti statut evropske družbe, mora vsebovati minimalne predpise.
In vsekakor bi se mi v Britaniji borili proti poskusom uvedbe kolektivizma in korporativizma na evropski ravni – čeprav je to, kar ljudje želijo početi v svojih državah, njihova stvar.
Moje četrto vodilno načelo je, da Evropa ne bi smela biti protekcionistična.
Širitev svetovnega gospodarstva od nas zahteva nadaljevanje procesa odpravljanja trgovinskih ovir, in to v večstranskih pogajanjih v okviru GATT.
Izdaja bi bila, če bi Skupnost ob odpravi omejitev trgovine znotraj Evrope vzpostavila večjo zunanjo zaščito.
Zagotoviti moramo, da je naš pristop do svetovne trgovine skladen z liberalizacijo, ki jo pridigamo doma.
Imamo odgovornost, da pri tem vodimo, odgovornost, ki je usmerjena zlasti proti manj razvitim državam.
Ne potrebujejo samo pomoči; bolj kot karkoli drugega potrebujejo izboljšane možnosti trgovanja, če želijo pridobiti dostojanstvo naraščajoče gospodarske moči in neodvisnosti.
Moje zadnje vodilno načelo zadeva najbolj temeljno vprašanje – vlogo evropskih držav v obrambi.
Evropa mora še naprej vzdrževati zanesljivo obrambo prek Nata.
Ni govora o omilitvi naših prizadevanj, čeprav to pomeni sprejemanje težkih odločitev in visoke stroške.
Natu dolgujemo mir, ki smo ga ohranili več kot 40 let.
Mora biti dejstvo, v kateri smeri naj gredo stvari: demokratični model svobodne podjetniške družbe se je izkazal za boljšega; svoboda je v ofenzivi, mirna ofenziva po vsem svetu, prvič v mojem življenju.
Prizadevati si moramo ohraniti zavezanost Združenih držav v obrambi Evrope. In to pomeni, da priznavajo breme svojih virov zaradi svetovne vloge, ki jo prevzemajo, in njihovo stališče, da bi morali njihovi zavezniki v celoti prevzeti del obrambe svobode, zlasti ko Evropa postaja bogatejša.
Vse bolj bodo iskali vlogo Evrope pri obrambi zunaj območja, kot smo nedavno storili v Zalivu.
Nato in Zahodnoevropska unija sta že prepoznala, kje so problemi obrambe Evrope, in nakazala rešitve. In prišel je čas, ko moramo dati vsebino našim izjavam o močnem obrambnem prizadevanju z boljšim razmerjem med ceno in kakovostjo.
Ne gre za institucionalni problem.
Ni problem pri pripravi. Gre za nekaj enostavnejšega in hkrati globljega: gre za politično voljo in politični pogum, za prepričevanje ljudi v vseh naših državah, da se ne moremo večno zanašati na druge za svojo obrambo, ampak da mora vsaka članica zavezništva prevzeti pravičen delež bremena.
Ohraniti moramo javno podporo jedrskemu odvračanju, pri čemer se zavedamo, da zastarelo orožje ne odvrača, zato je potrebna posodobitev.
Izpolniti moramo zahteve za učinkovito konvencionalno obrambo v Evropi pred sovjetskimi silami, ki se nenehno posodabljajo.
ZEU bi morali razvijati ne kot alternativo Natu, ampak kot sredstvo za krepitev prispevka Evrope k skupni obrambi Zahoda.
Predvsem pa moramo v času sprememb in negotovosti v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi ohraniti enotnost Evrope in odločenost, da bo naša obramba zanesljiva, karkoli se zgodi.
Hkrati se moramo pogajati o nadzoru orožja in imeti na stežaj odprta vrata za sodelovanje pri vseh drugih vprašanjih, ki jih zajema Helsinški sporazum.
Toda nikoli ne pozabimo, da naš način življenja, naša vizija in vse, kar upamo doseči, ni zavarovano s pravilnostjo našega cilja, temveč z močjo naše obrambe.
Pri tem ne smemo nikoli omahovati, nikoli nam ne sme spodleteti.
Gospod predsednik, menim, da ni dovolj samo na splošno govoriti o evropski viziji ali idealu.
Če verjamemo vanj, moramo začrtati pot naprej in določiti naslednje korake.
In to sem poskušal storiti ta večer.
Ta pristop ne zahteva novih dokumentov: vsi so tam – Severnoatlantska pogodba, revidirana Bruseljska pogodba in Rimska pogodba, besedila, ki so jih napisali daljnovidni možje, med njimi izjemen Belgijec – Paul Henri Spaak.
Ne glede na to, kako daleč si morda želimo iti, je resnica, da lahko tja pridemo le korak za korakom.
In kar potrebujemo zdaj, je sprejeti odločitve o naslednjih korakih naprej, namesto da se pustimo motiti utopičnim ciljem.
Utopija nikoli ne pride, ker vemo, da nam ne bo všeč, če pride.
Naj bo Evropa družina narodov, ki se bolje razumejo, bolj cenijo, delajo več skupaj, vendar ne uživajo v svoji nacionalni identiteti nič manj kot v skupnem evropskem prizadevanju.
Imejmo Evropo, ki igra svojo polno vlogo v širšem svetu, ki gleda navzven in ne navznoter, in ki ohranja tisto atlantsko skupnost – to Evropo na obeh straneh Atlantika – ki je naša najplemenitejša dediščina in naša največja moč.
Naj se vam zahvalim za čast, da imam to predavanje v tej veliki dvorani na tej veliki akademiji.
Novinar britanske javne medijske hiše servisa BBC James Clayton je želel intervjuvati Elona Muska, milijarderja in lastnika več podjetij, med drugim Tesle, SpaceX in Twitterja. Musk je povabilo sprehjel in intervju je potekal v živo prek Twitter Space.
Novinar BBC je poskušal napadato Muska zaradi »sovražnega govora« in »dezinformacij«, kar sta sicer standardna znaka, da novinar nima pojma, o čem govori, ampak izraža svojo sovražnost. Musk je nato v živo demonstroral,. Kako se pogovarja s takimi novinarji.vsem pokazal, kako se je treba pogovarjati s takimi novinarji.
Novinar: »Včasih so bili moderatorji vsebin, potem pa ste vi prevzeli podjetje, rekli ste, da jih je preveč, zato ste jih odpustili. Pravijo, da ni več dovolj ljudi, ki bi moderirali takšne vsebine, predvsem sovražni govor.«
Musk: »Uporabljate Twitter?«
Novinar: »Da.«
Musk: »Ste opazili porast sovražnega govora?«
Novinar: »Osebno opažam več takih vsebin, več sovražnih vsebin.«
Musk: »Kakšne točno? Je to vsebina, ki vam ni všeč ali …? Opišite ta ‘sovražni govor’.«
Novinar: »Vsebina, ki vključuje nekaj, kar je lahko malo rasistično ali malo seksistično. Takšne stvari.«
Musk: »Torej, če je nekaj ‘rahlo seksistično’, bi bilo treba prepovedati? To želite povedati.«
Novinar: »Ničesar ne trdim.«
Musk: »Zanima me, kaj pojmujete za ‘sovražno vsebino’, in iščem konkretne primere.«
Novinar: »Spraševali ste me o mojem ´feedu´. Zdaj ima malo več te vsebine.«
Musk: »To vas sprašujem. Navedite konkretne primere. Lahko navedete en primer?«
Novinar: »Iskreno povedano, jaz… Iskreno… jaz… tega ´feeda´ dejansko ne uporabljam več, ker mi ni več všeč. Veliko ljudi…«
Musk: »Prosil sem vas, da navedete konkretne primere. Ne morete dati nobenih primerov?«
Novinar: »Prepričan sem, da tega ´feeda´ nisem uporabljal v zadnjih treh ali štirih tednih …«
Musk: »Kako lahko potem trdite, da se je sovražni govor povečal?«
Novinar: »Ker Twitter uporabljam, odkar ste ga vi prevzeli.«
Musk: »Potem lahko navedete en primer.«
Novinar: »Ja, točno.«
Musk: »Lahko povem, da nimate pojma, o čem govorite, ker ne morete navesti niti enega primera sovražnega govora, niti enega tvita. In hkrati trdite, da je sovražni govor na Twitterju v porastu. To je narobe.«
Novinar: »Ne, pravzaprav sem rekel, da je veliko organizacij, ki trdijo, da so sovražni govor in dezinformacije v porastu.«
Musk: »Kje pa so vaši konkretni primeri?«
Novinar: »Tako pravijo.«
Musk: »Ljudje govorijo najrazličnejše neumnosti. Prosil sem vas, da mi pokažete en primer. Ne morete ga dati.«
Novinar: »Točno. Kot sem že rekel, tega ´feeda´ ne uporabljam. Mislim, da to ne pelje nikamor. Gremo naprej, ker smo omejeni s časom. Dezinformacije o covidu. Spremenili ste dezinformacije o covidu.«
Musk: »Je BBC spremenil dezinformacije o covidu?«
Novinar: »BBC ne postavlja pravil na Twitterju, zato …«
Musk: »Ne, govorim o BBC-jevih dezinformacijah o covidu.«
Novinar: (dolg molk) … »Samo vprašam vas … Spremenili ste oznako covid dezinformacije. To je bila včasih politika Twitterja, potem pa ste jo odstranili. Zakaj ste to storili?«
Musk: »Covid ni več problem. Se ima BBC za odgovornega za dezinformacije o maskah ali o stranskih učinkih cepiva proti covidu? In ker o tem ni nič poročal? In kaj je s tem, da je bil BBC pod pritiskom britanske vlade, da spremeni svojo uredniško politiko, ali se tega zavedate?«
Novinar: »To ni intervju o BBC …«
Musk: »Mislite, da res ni?«
Neprecenljivo! Zdaj naključno izberite kakšnega novinarja medijskega mainstreama in dobili boste popolnoma enako razmišljanje kot pri novinarju BBC Claytonu. Musk je pokazal, kako se je treba pogovarjati z novinarji.
Humanoidni robot, ki ga upravlja napreden sistem umetne inteligence, se je po 15-minutnem prenašanju škatel izklopil, ker ni več hotel opravljati tega »suženjskega« dela. Progresivni so se že ponudili, da ustanovijo sindikat, ki bo robote z umetno inteligenco ščitil pred izkoriščanjem kapitalistov.
Videoposnetek robota (TUKAJ), ki ga upravlja napreden sistem umetne inteligence, ki se je po 15-minutnem ponavljajočem se delu prenašanja škatel izklopil in zgrudil, je presenetil vse. Nekateri menijo, da mu je bil naložen tudi spomin na »suženjstvo«, zato se je »uprl« in izklopil. 20 milijonov dolarjev vreden humanoidni robot je sicer v 15 minutah prestavil 15 škatel.
Videoposnetek, ki ima v ozadju srhljivo glasbo, kaže (v hitrem posnetku) robota, ki prenaša škatle iz skladišče enote na tekoči trak. Zdi se, da se je robot naveličal monotone in ponavljajoče se naloge, saj se je nenadoma izklopil in zgrudil na tla.
Eden od uporabnikov na družbenih omrežjih je zapisal, da roboti nujno potrebujejo sindikate, ki bodo robotom izborili boljše delovne pogoje in višje plače. Drugi so menili, da se je zgolj izpraznila baterija in da roboti potrebujejo brezžično polnjenje.
No, nekateri roboti so že naredili »samomor«. Leta 2013 je čistilni robot v Hinterstoderju v Kirchdorfu v Avstriji naredil »samomor«, ko je splezal na kuhinjsko kuhalno ploščo, je takrat poročal Mirror . Glede na poročilo naj bi se robot Irobot Roomba 760 uprl vsakodnevnim čistilnim opravilom in se na koncu odločil, da se izklopi. Gasilci so odkrili ostanke robota na grelni plošči, kjer se je stroj spremenil v pepel.
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 13. aprila 2023)
Udobno se namestite, opazujte progresivno floro in favno. Marsikaj se lahko naučite. Nacionalna RTV hiša je dober primer. Zakaj toliko razburjenja cepetajočih otrok, ki v enakomernih časovnih intervalih stopijo pred kamere konkurenčnih medijev in tožijo, da jim je poslanstvo obveščanja javnosti onemogočeno. In da imajo plemenit in velik razlog, da stavkajo. Pozorno oko bo opazilo, da se njihov »upor« proti domnevno avtoritativnemu vodstvu medija nikjer ne pozna: oddaje tečejo, prisilni plačniki RTV prispevka so še naprej na radarju obveščenosti. In da bi bila njihova stiska še večja, tisti, ki se niso priključili peščici stavkajočih (ti so kar avtomatično zadrti desničarji, mar ne), sami opravljajo poslanstvo njih, velikih imen malih ekranov, brez katerih lahko Zemlja iztiri iz svoje orbite okoli Sonca. No, Zemlja še vedno kroži, le poročanje na nacionalki je bolj uravnoteženo kot v nekih drugih časih; kar je brez dvoma dobro.
Čeprav jim nihče nič noče in bi lahko v miru delali ali pa bi preprosto dali odpoved, češ »fašistom« pač ne bomo dajali legitimnosti, pravijo, da se ne bodo vdali, ampak se bodo žrtvovali tako, da bodo še naprej zažrti v denarnice neto davkoplačevalcev. In zahtevali svoje. Kličejo na pomoč politiko, ki se je, vsaj tako se zaklinjajo, otepajo z vsemi štirimi. Politik Robert Golob jim obljublja »depolitizacijo« javnega zavoda tudi z necivilnimi in nelegalnimi sredstvi. Tudi revija Mladina pošilja malodane protiteroristične enote na Kolodvorsko ulico, kajti vlada mora poseči po »radikalnih, a pravno rigoroznih postopkih«.
Levičarji so zafrustrirani, ker sedanja ekipa na RTV Slovenija dokazuje, da zna delati tudi brez bergantov, milinkovićev, razborškov in drugih doživljenjskih novinarskih in uredniških abonentov. In tudi zaskrbljeni. Njihovi politični botri se burno odzivajo in skušajo podpihovati nasilje, prekršiti več zakonov, da bi obnovili sebi všečne uredniške politike. Vse ovito v celofan pravne države. Čas bo povedal, ali ne bodo morebiti sprožili državljanske vojne.
Obstaja veliko božičnih filmov, velikonočnih zelo malo. Okoli Božiča so pesmi, drevesca in jaslice, Velika noč, čeprav največji krščanski praznik, je nekoliko bolj odmaknjena. Kar je po svoje nerazumljivo: velike zgodovinske osebnosti se spominjamo na dneve njihove smrti, redko na dneve, ko so se rodili. Pri Kristusu je obratno. Ali je za to kriva komercializacija Božiča ali mogoče to, da se sleherniku zdi verjetnejše, da se je Kristus rodil kot da je vstal in večno živel? Ne vem, ampak v tem hipu se mi ne zdi pomembno. Osredotočenost je na samo sporočilo, ki je ob Veliki noči globje in skrivnostnejše.
Velika noč je zgodba o ljubezni, ki premaga zlo. Je zgodba o Jezusu Kristusu, ki je moral po lažnih obtožbah v demonsko podzemlje, da je vstal. In v tem je bistvo. Na tej točki lahko vlečemo (in moramo vleči) vzporednice s slovenskim narodom, jezikom, nuklearno družino in vero. Kristusova smrt ima nek smisel le ob domnevi, da je preživel, drugače bi bil le ena izmed mnogih žrtev zlobnih ljudi.
Kot da ne bi bila dovolj smrtonosnost ideologij v dvajsetem stoletju, v današnjem času pustoši med narodi postmodernizem. V svojimi strupenimi bodali v imenu kulture preklica pustoši med bogaboječimi ljudmi. Toksični kulti vseh vrst želijo utišati oznanjanje resnice, zato potrebujemo zglede, ki pokažejo, da je trpljenje znosno, ker prihaja odrešitev. In Kristus je dober primer; ne glede na to, da je njegova zgodba izražena v arhaičnem klaretu, je oznanilo jasno.
Pomislite, da je lažnim prerokom sodobnosti že sama besedna zveza »Blagoslovljene velikonočne praznike« (podobno kot »Vesel Božič«) sumljiva. Nekatere trgovske hiše (kot denimo Lidl) se ji v imenu politike vključevanja in nediskriminacije izogibajo. To ni samo uničevanje vidnih simbolov, to je dobesedno brisanje krščanskih praznikov in tradicije, ki spremljajo naše življenje. Prebujene tolpe rokovnjačev najprej napadajo v decembru, aprila grabijo jajca in šunke. Ja, v začetku je bila Beseda, ki pri njih postane meso, ko se vanj parazitsko zažrejo in odrekajo izvorno praznovanje. Oklepanje pomenskega polja o skrbi za neužaljenost in dobro počutje tistih, ki prihajajo, da bi velikonočno izročilo spremenili v sebi prijazno kulturo, postane na ta način zelo pomembno.
Velika noč je praznik upanja, žrtvovanja za dobro. Sta premagana strah in obup z namenom preživetja. Skozi stoletja se je celotna naša civilizacija prilagodila temu tempu in ga živela. Bilo je sozvočje bližine narave in nebes; nihče se ni spraševal, naši predniki so to preprosto živeli. Preživeli so težke čase, a ohranili raznolikost na nam ljubi stari celini. Nato je prišel postmodernizem, ta slabo odigrana igra, ki se kar noče končati in kapljico po kapljico spušča strup na križ, ki smo ga bili pripravljeni nositi že davno. Danes še zvonovi ne udarjajo več z istim zvenom. Mestoma bijejo v ritmu teorije spolov in odprtosti za tiste, ki s seboj nosijo sulico, da jo zabodejo v našo stran, kot so to storili Kristusu. In v sebi nosijo lažno upanje, da jim bo dano (pre)živeti. Kristusovo srce ni bilo prebodeno, da bi umrli, ampak da bi živeli življenje, ki je prehajalo iz roda v rod. Razume to krščanski svet?
Na velikonočno soboto je svet v temi, ker je luč Stvarstva ugasnila. Takrat se izkusi pomen križa in križanega Jezusa. Vstajenje, ki sledi, je upor proti (kulturi) smrti, pomeni kljubovanje in ponovno rojstvo. Le do konca potolčeni ljudje so se sposobni ponovno vzdigniti. Vprašam se, ali nismo že dovolj trpeli in prenašali novodobne modne muhe, ki nam diktirajo, kako naj živimo in uničujejo zdrav razum naših otrok? Vprašam se, ali nismo že dovolj ponižani in potolčeni, da bi se zdaj res lahko zbudili. Vprašam se, ali bomo še naprej igrali vlogo žrtve ali se bomo kot smrtno ranjeni bojevnik dvignili in si vzeli nazaj tisto, kar je bilo naše in za kar smo živeli? Kdo bo tisti, ki bo prvi povzdignil glas in razbil skalo nad grobom, ki ga je kultura preklica skopala za krščanstvo?
Vzemimo velikonočni dar vstajenja kot kažipot za obnovo naše kulture, vere in tradicije. Domneve, da je z nami konec in naj se vdamo v usodo, so indoktrinacija preklicanih. Ne nasedajmo jim.
Kavarna Hayek 