Kako so na fronto proti Borisu Tomašiču poslali najboljša medijska rezila in zakaj se utegnejo verige na motornih žagah zatakniti

Značke

Boris Tomašič, demokracija, Kdo vam laže, levičarji, mediji, Nova24TV, svoboda govora

Levičarje je nedavna oddaja Kdo vam laže, ki jo na Nova24TV vodi in moderira Boris Tomašič, zelo razburila. »Hujskanje, laži in norosti« naj bi bil njegov greh, zaradi »primitivizma, prostaštva, pozivanja k nasilju« bi morali »ukrepati ustrezni organi«. Smo gledali isti oddajo? Če smo, potem smo mi imeli v rokah kokice in Coca-Colo, dežurni dušebrižniki najbrž kaj drugega. Tisti torek so očitno pokupili vso robo pri dobaviteljih.

Šalo na stran. Biti jezen na konkurenco, ki vztrajno povečuje doseg, je človeško, je nekaj povsem normalnega. Težava nastane, ko si ob tem neumen, kar povzroči napačno preskakovanje iskric med možganskimi celicami, na koncu pripelje do personaliziranega ideološkega sovraštva. Zato se zadnje čase levičarjem namesto lutk na sadnih ravnicah in borovničevih poljih prikazuje Tomašič. Povsod je, nikakor si ga ne morejo izbiti iz glave. Precej neprijetno, a je nova vlada zadovoljna, saj ve, da so na fronto proti mladi televiziji (preiskovalna komisija ne bo dovolj ali kaj) poslali svoja najboljša medijska rezila. Ladja gre naravnost proti svetlim obzorjem, kapitan je na krovu, ansambel igra; tega pač Tomašič že ne bo kvaril. Zato splošna mobilizacija za dokončno rešitev vprašanja Nova24TV.

Bitka za premierjevo ljubezen in naklonjenost je neizprosna. Nekateri so že na pol jambora, seštevajo pike zvestobe, poslati za zapahe voditelja, ki si upa spustiti v eter gledalce (da povedo, kaj si v resnici mislijo) prinaša posebno nagrado – stati na vrhu okrašenega stebra in se znebiti statusa »incel« moškega ali ženske. Vemo, da so mediji sveti gral v levičarski religiji tuzemskega posthumanizma, da želijo popolni nacionalni nadzor nad njimi, da napovedujejo uničenje tistih, do katerih ne morejo. In do Nova24TV ne morejo zlepa, ker je zasebna televizija. Od tod tudi divjanje, kjer sta se našli iztegnjeni roki stare in nove levice; obe z istim marksističnim pedigrejem in istim ciljem – ideološke nasprotnike razmesariti z verižnimi žagami.

Njihovega besnenja se ne da racionalno razložiti. Po eni strani trdijo, da Nova24TV gleda manj kot dva tisoč gledalcev, po drugi strani jo gleda ves levičarski milje. Podobno je bilo s tožbo proti Demokraciji v zadevi Škorčeva glosa, kjer (skoraj) nobena od prič tožilstva ni reden bralec revije. Ampak ko je treba zasesti oba sedeža, vsi vedo kako in kaj. Najbrž mora za to dvojnost (da imajo levičarji dvojna merila, tako ali tako vemo) obstajati nek globlji razlog. Mogoče je to tesnoba, mogoče osamljenost. Povsem resno vprašam, ali obstaja na svetu škotski viski, ki bi pripomogel, da bi človek lahko poslušal njihove blodnje o Tomašiču?

Lahko menimo, da so bile besede njegovega občinstva mestoma robate in direktne, mestoma žaljive in prostaške. Ampak ljudje so povedali, kar si v resnici mislijo, Tomašič pa ni človek, ki bi jim to onemogočil. Zakaj neki? Direktne, žaljive in prostaške besede so del svobode govora kot človekove svoboščine in pravice, po drugi strani pa biti neužaljen ni človekova pravica. To je nekaj, kar je levičarjem še danes nerazumljivo. Za kar zagotovo ni kriva Nova24TV. O tistem očitku, da je pozival k nasilju in uporu, ne bom izgubljal besed. Vsak računalniško pismen človek lahko hitro po spletu poišče ´protestniški besednjak´ v času Janševe vlade; lahko bo prebral ali slišal, kaj v resnici pomenita hujskaštvo in nasilje (celo v materializirani obliki).

Ampak komu mar. Če vprašanje Tomašiča levičarji ne bodo rešili s pogromom in pošiljanjem organov pregona na Štihovo ulico 7, ga bodo poskusili s prestižno preiskovalno komisijo in z najboljšimi manirami komunistične politične policije. Kot ga poznam, se ne bo dal (kar tako). Nikoli ni skrival svojega svetovnega nazora, ne svojih namenov, v katero smer bo peljal Nova24TV. Poleg zdrave pameti ima tudi korajžo.  Za razliko od levičarskih medijskih sektašev, ki mu zdaj grozijo. In so za demokratično in svobodno okolje edini nevarni. Nikakor ne Nova24TV.

Televizija se nima za kaj opravičiti. Niti Tomašič ne. Tudi pojasnila so odveč. Če smo vsaj malo država, kot jo riše ustava. Ampak najbrž nismo. Današnja Slovenija ni okolje, kjer bi bilo samoumevno dojemanje razlik in prefinjenih nians. Heterodoksnost od progresivnega nauka ni dovoljena. Popolno strinjanje, ali pa ste žrtev kulture odpovedi. Ritual je znan: biti proti tistemu, kar samo diši po desnici, pa prideš do pridelka, spoštovanja in vabila v velike medije. Drugače si prepuščen puščicam, ki letijo na vse strani. Tega ne bi pričakoval od ljudi, ki trdijo, da so proti avtoritativnosti in veliki ljubitelji svobode. Po svoje razumljivo, ker levičarji nikakor ne morejo svojih malih umov prekriti s tančico strpnosti, rajši Tomašiča pahnejo na robnik zaradi njegovih stališč. Ne vem, če se počutijo ravno dobro, sendvič in sok Pingo vsekakor dobijo.

Vrnitev v dekarbonizirane čase je pot v pomanjkanje, lakoto in revščino, pri čemer bodo granitne kocke namesto asfalta še najmanjša težava

Značke

asfalt, blaginja, ekologi, ekologija, fosilna goriva, gnojila, kapitalizem, lakota, Levica, levičarji, medicinski material, onesnaževanje, plastika, pnevmatike, surova nafta, človeštvo

Dražja elektrika in energenti niso (samo) posledica vojne v Ukrajini, ampak so del zgrešenih nacionalnih in mednarodnih politik, ki predvsem zadnja tri desetletja vodijo vojno proti fosilnim gorivom. Vrhunec je bil Pariški sporazum (2015). Kaže, da so imeli prav tisti, ki so trdili, da je dogovor državnikov o podnebnih spremembah na konferenci v Parizu ena najnevarnejših stvari za človeštvo.

Progresivizem je v zadnjih letih norost pripeljal do skrajnosti: za onesnaževanje in posledično podnebno krizo je kriv kapitalizem. Če odpravimo kapitalizem, ki ga poganja predvsem naftna industrija, bomo rešili planet. Levica je povsem znanstvena vprašanja o globalnem segrevanju in podnebnih spremembah spremenila v označevalec identitete njene ideologije. S podnebnimi spremembami je zdaj povezano: vojne, revščina, izkoriščani delavci, bogatenje posameznikov, orožje, lakota. Ni teme, ki jo ne bi bilo mogoče povezati s podnebnimi spremembami. Vse ima istega krivca: za uničevanje gozdov, onesnaženje voda, vročinske valove in naravne nesreče je kriv neoliberalizem s prostim trgom. Zato zagovarjajo ukinitev zasebne lastnine, ker bodo oni tako rešili okolje pred zlobnimi kapitalisti.

Toda pravo vprašanje je, ali bi odprava fosilnih goriv prinesla napredek ali nazadovanje v srednji vek, ki ga kot temačnega označujejo levičarji. Si levica želi prav tega? Nazaj v stoletja in tisočletja dekarboniziranega sveta? Zemlja z 8 milijardami ljudmi ne bi preživela, večina človeštva bi umrla, drugi bi živeli v revščini in pomanjkanju. In mogoče je tisto, česar se levičarji bojijo, ravno tisto, kar si želijo? Revščina, lakota, pomanjkanje. Tako je veliko lažje vladati, kot pa ljudem, ki uživajo blaginjo današnjega zahodnega sveta.

(Ne)namerne posledice divjanja progresivnih in samooklicanih varuhov okolja, ki bodo svet osvobodili surove nafte (fosilnih goriv), bi seveda najprej pomenilo pomanjkanje pogonskih goriv. A to bi bil še najmanjši problem. Omejena bi bila dobava ali celo odprava vrste proizvodov, ki so narejeni iz ali s pomočjo surove nafte (povzemam inženirja Ronalda Steina).

Asfalt

Asfalt se sicer pojavlja tudi v naravi, vendar večina asfalta, ki se danes uporablja za ceste, izvira iz surove nafte. Je najtežji del surove nafte – kar ostane po destilaciji. Danes pokriva približno 65 milijonov kilometrov cest po svetu.

Pnevmatike

Za proizvodnjo pnevmatik se uporablja naravni kavčuk, vendar danes prevladuje sintetični kavčuk, ki je izdelan iz petrokemičnih surovih. Primarna surovina je surova nafta. Na svetu je okoli 1,4 milijarde vozil..

Gnojila

Eden od stranskih produktov rafiniranja nafte je naftni koks. Z več kot 80 odstotki ogljika je naftni koks bistvenega pomena za proizvodnjo gnojil. Gnojila so bistvenega pomena, da se nahrani 8 milijard ljudi na svetu.

Medicinski material

Velik del medicinske opreme, ki se danes uporablja in od katerih ga je veliko za reševanje življenj, je izdelan iz nafte. Ne samo, da so srčne zaklopke in umetni udi izdelani iz nafte, velik del čistilnih in varnostnih izdelkov, ki jih uporablja medicinsko osebje, je iz petrokemičnih surovin. Tudi aspirin in druga zdravila vsebujejo nafto.

Reaktivna goriva

Letala na reaktivni pogon uporabljajo izključno gorivo, ki je pridobljeno iz surove nafte.

Trgovske ladje

Več kot 53.000 trgovskih ladij, ki pljujejo po svetu in razvažajo trgovsko blago, pluje s pomočjo surove nafte.

Plastika

Primarna surovina za plastiko je surova nafta. Iz plastike niso samo nakupovalne vrečke, ampak skoraj vsi proizvodi, vključno z avtomobili.

Obnovljivi viri

Vetrne turbine in sončni kolektorji, ki pridobivajo energijo iz obnovljivih virov, so izdelani iz naftnih derivatov.

Če bi se človeštvo odreklo fosilnim gorivom, bi se odreklo večini  napredka v zadnjih 100 letih. Izumi avtomobila, letala in uporaba nafte v zgodnjih letih 20. stoletja so nas pripeljali v industrijsko revolucijo. »Bogatejše države imajo danes več kot 6.000 izdelkov, ki jih pred nekaj sto leti ni bilo, vsi pa so izdelani iz naftnih derivatov,« pravi Stein.

Zaradi surove nafte uživamo blaginjo, kot še nikoli prej, podaljšala se je življenjska doba, zmanjšala umrljivost dojenčkov, zaradi nafte potujemo dlje in hitreje. Kaj bi sledilo, če bi se temu odpovedali (vrnitev na tlakovanje cest in avtocest z granitnimi kockami bi se izkazala za minorno težavico), lahko vidimo v revnejših državah, kjer vsako leto umre 11 milijonov otrok. Vse zato, ker te (dekarbonizirane) države nimajo ali imajo omejen dostop do proizvodov iz nafte.

Asta Vrečko, ustavni katabolizem in RTV Slovenija

Značke

Asta Vrečko, Državni zbor RS, kapitalizem, ministrstvo za kulturo, prisila, prosti trg, RTV prispevek, RTV Slovenija, socializem, svoboda, Vlada RS

Nadobudna tovarišica, Asta Vrečko po imenu, nekdaj članica Delavsko-punkerske univerze in soustanoviteljica Iniciative za demokratični socializem, danes v prostem času ministrica za kulturo, pač ne more iz svoje kože. Da se ve, od kod prihaja, kakšen je njen pedigre, vidi stvari, ki jih dokazano ni. Ampak to smo pri levičarjih že navajeni: če jih ni, jih ustvarijo v svojih glavah, nato jih interpretirajo. Ne, cesar zagotovi ni gol, mar ne?

Vrečkovi se je tokrat v Ustavi RS prikazal zapis, ki predvideva »obvezno plačevanje RTV prispevka, ne prostovoljno plačevanje«. O slovenski ustavi imam sicer svoje mnenje, menim, da so v njej zadeve, ki vanjo ne sodijo, a o tem drugič. Dejstvo je, da v ustavi sploh ni člena, ki bi omenjal RTV prispevek, še manj, da bi ga predvidel kot obveznega. Res je, tudi vodstvu RTV Slovenije se je pred leti zdelo, da so jim kršene ustavne pravice, ko se je želelo zmanjšati RTV prispevek: sklicevalo se je na 39. člen, ki govori o svobodi izražanja.

Ali je Vrečkova imela to v mislih, ne vem. Če je, potem je jasno, da ne samo ne razume ustave, tudi svobode ne: svoboda izražanja je dlje oddaljena od obveznega plačevanja prispevka, kot je razdalja med Zemljo in Marsom. Prav ničesar nimata skupnega, obvezno povezovati s svobodo je oksimoron; tak, kot je besedna zveza demokratični socializem. Enostavno ne gre skupaj. Razen če zadevam daš drug pomen, kar levica vztrajno počne, medijski mainstream pa naseda in za levičarji ponavlja kot papagaj.

Naj bom jasen: obvezno plačevanje RTV prispevka je popolnoma nepotrebno. V današnjem času, ko ima človek možnost izbire med več radijskimi in televizijskimi postajami in kanali, je postavljanje nacionalne televizije v privilegiran položaj povzročanje škode trgu in davkoplačevalcem. Ustavno sodišče je v odločbi leta 2004 sicer že zapisalo, da mora oblast zagotoviti sredstva za normalno delovanje RTV Slovenija, vendar to ni nujno obvezni prispevek in ne nujno v takem obsegu. Vlada bi morala prispevek preprosto ukiniti in za prehodno obdobje (petih let, kot denimo za BBC v Veliki Britaniji) zagotoviti proračunska sredstva. Nato pa nacionalna radio in televizijo preprosto prodati.

Tole, kar počno levičarji in zaposleni na Kolodvorski ulici, je parazitizem: uživanje privilegijev (zaposleni na RTV Slovenija) na račun nekoga drugega (državljani kot davkoplačevalci oziroma zavezanci za plačevanje obveznega prispevka). To ni združljivo s svobodo in prostim trgom. Če posameznik (zasebnik) želi prostovoljno preživljati nekoga drugega, in to na svoje stroške, naj. Vsak ima to pravico, vsak ima pravico da s svojim denarjem počne, kar želi. Ko človek prostovoljno sprejme vlogo gostitelja zajedavca, s tem prav nič ne ogroža drugih. Vendar je zelo narobe, če v to vlogo sili tudi druge.

Slovenski socialisti (Asta Vrečko je tipična predstavnica) pravijo, da se z obveznim RTV prispevkom borijo za državljane in njihove pravice do obveščenosti. Hvala za tako skrb. Kako bom obveščen in kje bom dobil potrebne informacije, je moja stvar. In če bom želel, bom za to tudi plačal s svojim denarjem. Ali bo to POP TV ali RTV Slovenija ali Nova24TV, je izključno moja stvar. Nihče pa ne more nekoga prisiliti, da plača neko izbrano televizijo.

Svoboda je odsotnost sile in prisile. V primeru RTV prispevka je to prisilno plačevanje nečesa (pod grožnjo s silo), ki koristi enim na račun drugih. To ni prostovoljna odločitev.+, prispevek je tipično socialističen relikt, ki nima veze s kapitalizmom, prostotržnim sistemom. Prosti trg je namreč izraz, ki ga uporabljamo za celoto prostovoljnih izmenjav blaga in storitev med posamezniki in skupinami (gospodarskimi in drugimi družbami). Temelji na prostovoljnih odnosih. Čim odnosi (transakcije, izmenjave itd.) niso prostovoljni ter je nekdo prisiljen od nekoga nekaj kupiti (z zakonom predpisano blago ali storitev), potem ti ni več prostovoljno (svobodna izbira), ampak temu drugače rečemo (če je v ozadju država, ki ima legitimno pravico za uporabo orožja) – oborožen rop. RTV prispevek je torej dobrina, ki jo država omogoči skupini ljudi (zaposleni na RTV Slovenija), potem ko oropa druge državljane. Gre za socialistično institucionalizirano zajedavstvo, ki ne more imeti podlage v (slovenski) ustavi, ki naj bi bila branik svobode posameznika (zasebnika) pred prisilo ali grožnjo države, ki jo ta lahko doseže z zlorabo (zakonodajne ali izvršilne) oblasti.

Robert Golob in Gibanje Svoboda sta danes, 27. junija 2022, izvršilno in zakonodajno oblast de facto predala nevladnim organizacijam (ulici) ali kako je globoka država iz sence stopila na svetlo

Značke

Državni zbor RS, George Soros, izvršilna oblast, nevladne organizacije, nulta veja oblasti, NVO, parlament, robert golob, veje oblasti, Vlada RS, volitve, zakonodajna oblast

Sv. Tomaž More, zavetnik državnikov in politikov.

Ne samo, da so se danes nevladne organizacije (NVO) nehale pretvarjati, da nimajo ničesar z oblastjo, Slovenija je de facto dobila novo vejo oblasti. To je ´nulta veja oblasti´. Premier jo je podaril najbolj glasnim in vplivnim posameznikom s svojimi NVO, ki so se izkazali v boju proti desnosredinski vladi. Razgradnja parlamentarne demokracije se je začela, Robert Golob in njegovi sprehajalci bodo od zdaj samo stali ob steni.

Golob se je danes srečal z nevladnimi organizacijami, ki so same sebe razglasile za ljudstvo. Medijski mainstream temu navdušeno ploska, češ da je to prvi korak »k plodnemu sodelovanju s civilno družbo«. Ali res? Nikakor ne. To je prvi korak k razgradnji parlamentarne demokracije, prvi korak k vzpostavitvi diktature ulice, prvi korak prenosa dejanske oblasti k progresivni teokraciji.

Po poročanju medijev, se je Golob z nevladniki dogovoril, da bo »dialog s civilno družbo sprožen, preden bo zakon šel v proceduro, na ta način bodo lahko pripravljeni boljši predlogi tako zakonov kot vladnih uredb«. Skratka, ´nulta veja oblasti´ bo nadrejena tako izvršilni kot zakonodajni veji, imela bo nalogo supervizorja ali poltkomisarja, kot ga poznamo iz komunističnih režimov. Predsednik Gibanja Svoboda je jasno povedal, da bodo predlogi zakonov in vladne uredbe najprej usklajene s »civilno družbo«, šele nato bo vse skupaj zrelo za vladno in parlamentarno obravnavo. Državni zbor se bo tako resnično spremenil v glasovalni stroj po nareku do nedavnega uličnih razgrajačev in nasilnežev. Po osamosvojitvi večje degradacije državnega sistema še nismo videli.

Naj razčistimo. Slovenija je parlamentarna demokracija. To je opredeljeno z ustavo. Ljudstvo izvaja oblast bodisi neposredno z referendumi bodisi na volitvah izvoli svoje predstavnike v Državni zbor (zakonodajna veja oblasti), ki (običajno) z ideološko sorodnimi strankami oblikujejo koalicijo – vlado (izvršilna veja oblasti).

Ko je oblast prevzela 3. Janševa vlada, so se nevladne organizacije pognale na ulice (podobno je bilo tudi leta 2012), povzročale nemire, vlado obtoževale diktatorstva in zahtevale »ljudsko oblast«. Na tej točki je treba opozoriti, da NVO očitno ne razumejo demokracije (demokracija je samo način vladanja) in da besedo zavestno zlorabljajo za svoje interese. Demokracija ni sistem, kjer bi ljudstvo (ulica) neposredno odločalo o vsakem zakonu ali uredbi. Ne bi bili samo ves čas na voliščih, nastali bi tudi nemiri in kaos. Zato si take poulične demokracije nihče ne želi. Za sprejemanje zakonodaje imamo parlament, za vodenje in upravljanje države imamo vlado. Obe veji oblasti za svoje odločitve in delovanje sprejemata (politično) odgovornost (vsaj morala bi jo), medtem ko pri neposrednem odločanju za napačno odločitev ni nihče kriv in se odgovornost kolektivizira in socializira.

Golob, da bi poplačal predvolilne račune in izpolnil pričakovanja globoke države, je očitno moral v vladanje vključiti tudi ulico (kakopak, najglasnejši in medijsko najbolj vpliven del). Ker tega ne more de iure, je bilo ´izmišljeno´ zgoraj opisano sodelovanje z NVO, kar de facto pomeni prenos izvršilne in zakonodajne oblasti do samooklicanega ljudstva.

Nevladne organizacije (komunikacija z Golobom oziroma izvajanje zakonodajne in izvršilne oblasti bo mimo oči javnosti potekalo prek posebne platforme in digitalnih orodij) bodo tako nadzirale, nalagale, odločale in kaznovale vsa ravnanja vlade in koalicijskih poslancev, pri tem pa ne bodo prevzele nikakršne odgovornosti. Ta vzpostavitev ´nulte veje oblasti´ je brez primere v zgodovini parlamentarnih demokracij, je nevarna za demokracijo in svobodo, to bi moralo vse zelo skrbeti. Še posebej, ker je večina nevladnih organizacij tako ali drugače povezana z Georgom Sorosem.

Vsi skupaj, komur je mar za svobodo in demokracijo, bomo morali začeti stopati na zavore tega pobeglega vlaka. Predolgo smo se prepuščali destruktivnemu vedenju in obnašanju nevladnih organizacij, pustili smo, da nas tlačijo v klet. Očitno nas bodo še naprej in upam, da je tistim, ki so dali na volitvah svoj glas sedanji koaliciji, vsaj malo nerodno, če jih ni že tako sram, da so se skrili za zaveso.

Naj sv. Tomaž More, zavetnik državnikov in politikov, prosi za Slovenijo.

Česa progresivni ne razumejo pri drugem amandmaju k ameriški ustavi in zakaj je za zahodno civilizacijo pomembno, da ga Američani ubranijo in ohranijo

Značke

ameriška ustava, Bill of Rights, drugi amandma, Listina pravic, orožje, svoboda, svoboda govora, ZDA

Ne, seveda ne. Drugi amandma k ameriški ustavi ni namenjen lovu na race ali srnjad, namenjen je samoobrambi in uperjen proti vladi. Ker je vsak državljan lahko oborožen, to zagotavlja, da vsakokratna aktualna oblast ostane na povodcu. Da si ne drzne sprejemati avtokratske regulative. Če je prvi amandma simbol svobode, je drugi temelj svobode. Tudi zato je četrti ameriški predsednik James Madison napisal prvih deset amandmajev, ki so bolj znani kot ´ Bill of Rights´.

Preden so vrhovni sodniki ZDA odločali o pravici do splava, so progresivnim dali še eno lekcijo branja ameriške ustave: razveljavili so zakon zvezne države New York, ki je zahteval, da morajo državljani, ki želijo nositi pištolo v javnosti, prej dobiti dovoljenje lokalnih oblasti. Orožje se zdaj lahko nosi po vseh ZDA, Bidnov sobotni podpis zakona proti nasilju s strelnim orožjem je popolnoma nepomemben.

Listina pravic (ali ´Bill of Rights´) je pomembna, ker je to v bistvu seznam zadev, kjer je moč oblasti omejena. Ustanovni očetje so se pred skoraj 250 leti zavedali, da se lahko vsaka vlada pokvari, da je vsaka oblast nagnjena k avtokraciji in tiraniji, da ljudstvo občasno izvoli bedake in pohlepneže, da bodo politični voditelji mestoma skušali zlorabiti svoja pooblastila in vladati mimo pravil. To je mogoče le z ustrahovanjem (edino vlade so pooblaščene za uporabo orožja), a se bodo držale nazaj, če bodo vedele, da je ljudstvo oboroženo.

V ZDA v obrambo pravic in svoboščin, ki so zapisane v ustavo, še ni prišlo do množičnega oboroženega upora. Po ulicah za zdaj razgrajajo in uničujejo lastnino tisti, ki zahtevajo razorožitev lastnikov orožja, čeprav gre za ljudi, ki najbolj spoštujejo civilne in pravne norme. Progresivna medijska mašinerija jih obtožuje ekstremnega desničarstva in sostorilstva množičnih morilskih pohodov po šolah. Ni naključje, da si levičarji prizadevajo omejiti tudi prvi amandma (svoboda govora), hkrati pa odvzeti orožje državljanom, ki verjamejo v ustavo in spoštujejo zakon.

Drugi razlog, zakaj je amandma pomemben, je pravica do samoobrambe. Roparji, vlomilci in tatovi bodo prišli do orožja ne glede, kako bo dostop do njega država regulirala. Zakonita posest pa je za običajne državljane najbolj preprost in cenovno ugoden način samoobrambe. Včasih je dovolj strel v zrak, da preženeš nepridiprave, drugič se moraš braniti z neposrednim streljanjem v napadalce. Čakanje, da bo policija ukrepala, je čas, ki lahko odloča o življenju in smrti. Zato bi odvzem strelnega orožja državljanom posegel v njihovo varnost.

Streljanje na sočloveka (še posebej vojna) je grozna stvar. Človek uporabi vsa druga sredstva, da se temu izogne. A če ne gre drugače, je uporaba strelnega orožja zadnja možnost za ohranitev življenja in svoboščin. Toda imeti v lasti orožje še ne pomeni, da prosto streljaš po ljudeh.

Ameriška ustava je bila od rafitikacije do zdaj spremenjena 27-krat (vključno z desetimi amandmaji Listine pravic). Da ne bi vsakokratna oblast samovoljno spreminjala tega temelja svobode, je postopek spremembe zelo težak in naporen. Ustava je namenjena ohranjanju močne države, a s pooblastili zelo omejene zvezne vlade. Slednjemu je namenjena Listina pravic. Ravno ta del, ki zavezuje vlado, da ne bo posegala v svobodo državljanov, je za progresivne najbolj moteč. Želeli bi si namreč omejitev svobode govora (ki jo ameriška ustava dojema v absolutnem smislu) in razorožitev državljanov, da bi jih lažje spravili kot ovce v vagone. Tako tudi razumejo (ali ne razumejo) ameriško ustavo. Oni ves čas trdijo, da besede (zapisano) ne pomeni tistega, kar ima jasen pomen. Uporabljajo jezik, ki pravi pomen besed obrne ali pa mu da povsem nov, progresiven pomen. Tako trdijo, da ima drugi amandma svoje korenine v rasizmu.

Drugi amandma ni nikoli temeljil na rasi, to je bil od svojega začetka amandma o svobodi. Ni namenjen temu, da bi koga zasužnjil, namenjen je preprečevanju natikanja okov in uporu, če ti kdo (tudi vlada) poskuša natakniti okove. Gre za vzvod, legalno podlago, da zaščitiš in varuješ življenja, tudi svojega. Če ima človek pravico do življenja, ima neodtujljivo pravico, da to življenje brani.

Kultura življenja premagala kulturo smrti ali kako je Donald Trump izpolnil še zadnjo predvolilno obljubo

Značke

Donald Trump, John Hart Ely, konservativci, kultura smrti, kultura življenja, Laurence Tribe, levičarji, progresivnost, Roe proti Wadu, Samuel Alito, splav, ZDA

Po družbenih omrežjih in ulicah je med progresivnimi veliko jeze. Če sodimo po odzivu na smrt Georga Floyda in divjanju v režiji organizacije Black Lives Matter, najhujše šele prihaja. Samo da se levičarji opomorejo od prvega šoka po razveljavitvi skoraj pol stoletja stare odločitve Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Roe proti Wadu, ki je bila posledica razsodbe Dobbs proti Jackson Women’s Health Organization (v zvezni državi Misisipi podpira omejitev pravice do splava na materino zahtevo do petnajstega tedna nosečnosti). Njihov modus operandi je prepoznaven: če ni po naše, bodo goreli vaši domovi, vaše ulice, obiskovali vas bomo na domovih (pred domom temnopoltega vrhovnega sodnika Clarenca Thomasa so že ropotali).

Bodimo zelo jasni: odločitev vrhovnih sodnikov ZDA ni moralna sodba o splavu. Sodniki niso sociološko, psihološko, ideološko ali politično razpravljali (in se na koncu odločili) ali je splav potreben in nujen za določeno skupino ljudi (žensk). Niti se niso ozirali na ulice, kjer so nekateri protestniki zahtevali njihove glave, če se ne bodo odločili v skladu z pričakovanju najbolj glasnih. Prav tako to ni pripovedka o iskanju načina, kako priti do temnih kotičkov znotraj ustave, da bi se odločili, tako kot so se. To je preprosto zgodba, kako se brani pravno državo in daje moč od vlade k ljudem. In ustava je temelj tega.

V ustavi ni zapisana pravica do splava, je zapisano v razsodbi, ki jo je pripravil sodnik Samuel Alito. In to je bistvo. Že pri odločitvi leta 1973 so se pojavile kritike. Takratna razsodba se je sicer zavedala, da pravica do splava ni zapisana v ustavi, a je obrazloženo, da se ta pravica da sklepati »iz jezika ustave« in »razmišljanja očetov ustave«. Ugleden ustavni pravnik John Hart Ely je menil, da je sodišče odločalo o nečem, kar ustava sploh ni predvidela. Ustavni znanstvenik Laurence Tribe se je čudil, kako so lahko sodniki sploh sprejeli tako razsodbo, ko sploh ni najti vsebine, na kateri temelji. Povedano drugače: takratni vrhovni sodniki so iz petnih žil potegnili obrazložitev, da ameriška ustava daje pravico do pobijanja dojenčkov.

Sedanja odločitev ne prepoveduje splava, kot so bili polni naslovov globalni levičarski mediji (vključno s slovenskimi). Pravico do te odločitve vrača nazaj zveznim državam, saj vrhovno sodišče lahko odloča le o zadevah, ki so zapisane v ustavi. Nekatere zvezne države bodo splav prepovedale, druge omejile, tretje ga bodo dopustile. To je to.

Progresivni so se navadili, da dobijo vse, če ropotajo. Konservativci so jim zaradi ljubega miru popuščali, kar je bila napaka. Upajmo, da bo ta razsodba pomenila korak k spremembi, čeprav se zdi, da ne bodo odnehali; ker etičnih vprašanj ne vidijo kot vprašanj vesti, ampak ponujeno priložnost za podžiganje ljudi. Seveda obstaja možnost, da pravica do splava postane zvezna ustavna pravica, ki je nad zakoni posameznih zveznih držav. Ampak do tam je trnova pot, česar se zaveda tudi progresivni del politike in ljudstva. Obstaja postopek ustavnih sprememb (da so sodniki pred skoraj 50 leti sprejeli odločitev v zadevi Roe vs. Wade, še ne pomeni, da je to postala ustavna pravica), ampak v tem primeru morajo levičarji v svoj prav prepričati veliko (ampak res veliko) večino Američanov, da je njihovo stališče do splava pravo.

Sprememba ustave je možna z dvotretjinsko večino obeh domov kongresa, potrditi jo mora kar tri četrtine zakonodajnih organov. Sprememba je možna tudi, če jo s konvencijo, ki je sklicana v ta namen, zahtevata dve tretjini zveznih držav. Za levičarje je veliko lažje, da zganjajo nasilje po ulicah in ustrahujejo vrhovne sodnike, da dosežejo svoje, kot pa da gredo po predvideni in pravni poti sprememb. A tokrat so pri vrhovnih sodnikih naleteli na betonski zid. Zdaj bodo spet razgrajali, čeprav je nekaj jasno: če nekaj ni v ustavi, tega ne bo spremenilo nobeno progresivno čustvo.

Torej ne drži trditev, da bodo zdaj ženska v ZDA kršene njihove ustavne pravice. Ne bodo, ker pravica do splava ni zapisana v ustavi. Enako ne bodo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, ker pravica do splava to ni. Te pravice in svoboščine so neposredno izvršljive, dobi jih vsak človek, kar (poenostavljeno povedano) pomeni, da bi morali splav omogočiti tudi moškemu, če to zahteva. Kar je, strinjali se boste, nemogoče.

Včeraj je prek luže kultura življenja premagala kulturo smrti. Življenja pač ne moreš dojemati in obravnavati kot nekaj trivialnega, kot to počno progresivni. Zahvala gre pravzaprav Donaldu Trumpu, saj je bila ena od njegovih predvolilnih obljub (2016), da bo imenoval sodnike vrhovnega sodišča, ki bodo razveljavili Roe proti Wadu.

Popoln scenosled za pospešeno zatiralsko politiko nove vlade: mafija pač počne mafijske stvari – vsiljevanje in ustrahovanje

Značke

birokracija, Bruselj, Evropska unija, Gibanje svoboda, kulturni marksizem, robert golob, RTV Slovenija, Vlada RS

Resnica je vedno realna, (na nek način) materializirana, na dosegu roke, luč v temi vsem na očeh. A vendar se o njej ne poroča. Prevladujoči mediji kot v transu slepo prepisujejo ali berejo vnaprej pripravljen scenarij; kaj je res in kaj ne, ni pomembno. Treba je opisovati svet, kot so naročili. Pišoče roke in govoreče glave pač ne mislijo, niti se ne trudijo; premiki ustnic in gibi rok so refleksno avtomatični.  Nič tega ne spremeni.

Ko je bil Janša na Gregorčičevi ulici, so mediji delovali sovražno, iskali napake, oni branijo ljudstvo pred avtoritativno pošastjo. Tako je bilo 2004, tako je bilo 2012, tako je bilo 2020. Ko so bili tam Bratuškova, Cerar, Šarec in zdaj Golob je demon sedel v opoziciji. In demon je tvoj nasprotnik. Mediji in novinarska soldateska se ne zavedajo, da so s temi ljudmi v vladni palači postali ustvarjalci in podporniki mafijskega močvirja, njihovi sokrivci. Mafija pač počne mafijske stvari: vsiljevanje in ustrahovanje. Vedno enako, ne glede na izhodišče: ko niso pravi na vladi, so shodi in protesti proti vladi; ko so pravi na vladi, so shodi in protesti proti opoziciji.

Zdaj, na tej točki zadeve postanejo zelo osebne; zanikanje realnosti nenadoma ni več ne politični, ne ideološki problem. Demokracija ne umre v kot oglje črni temi. Ne, demokracija umre v pristranskem poročanju, ki je namensko usmerjeno (v laž) in nikoli ne sme zgrešiti. Ve se, kdo je tarča. Vedno en in isti človek. Priročen krivec za vse. In to so dvignili na raven umetniškega performansa, da vsaj za del javnosti nekoliko zakrijejo svoje zavržno početje. Prevaro fantastično obvladajo, čemurkoli znajo dati težnost; ta potem naredi svoje, oni pa nedolžno roke na prsa. Da bi 30 let po samostojnosti (in vsaj na deklarativni ravni demokratični državi) imeli pluralen medijski prostor je frustrirajoča želja, počasen, nikoli končan tranzicijski proces. RTV Slovenije partija nikoli ni izpustila iz rok. Vedno je bila v rokah globoke države, kljub morebitnemu vodstvu z ideološko drugačnimi pogledi. In danes protestirajo. Zakaj že? In kličejo na pomoč koalicijo. Čemu?  Vse je v njihovih rokah. Ampak, saj veste, makiavelistična taktika je, da kritike in zahteve po svetovnonazorski uravnoteženosti razglasiš za sovražnike demokracije, svobode in države. In z ustvarjanjem agitpropa o težnjah janšističnih skrajnežev ljudstvo dobi predstavo o domačem ekstremistu, ki ogroža njihovo nacionalno televizijo. Popoln scenosled za pospešeno zatiralsko politiko nove vlade.

Če medijski mainstream ne bi živel v ideološkem mehurčku (od tam se ne meče kamenja, mar ne), bi mogoče spregledal, da bo politika prevladujočega Gibanja svoboda v Slovenijo prinesla težave tretjega sveta. Ne samo užitke za požrešne leve elite kaviarskih avtokratov, ampak pomanjkanje vsakodnevnih dobrin za povsem običajne in poprečne ljudi, tudi za tiste, ki so Golobu pomagali premakniti volilno telo. Vprašanje je seveda, ali bo volivce to streznilo ali pa so si v resnici zaželeli romantike pomanjkanja. Prve reakcije, ko je zmanjkalo goriva na bencinskih črpalkah, niso ravno naklonjene četici kuštravo-tatujskega parčka, čeprav so mediji skušali zadevo obrniti v dve smeri: proti nekdanji Janševi vladi in proti pohlepnim bencinskim trgovcem. Ni se najbolj posrečilo, kar ne pomeni, da so ljudje (že) prišli k pameti. Po vsej verjetnosti rabijo še nekaj udarcev po glavi, da se bodo začeli zavedati, da jih levica ob podpori medijev rabi samo na volilni dan, ko od njih zahteva, da ni pomembno razumeti, za kaj glasujejo. Drugače jih v resnici sovraži. Zanjo so ne bodi ga treba, tepčki, ki jih je lahko zapeljati in speljati na led. In držati v upajočem prepričanju, da bo boljše.

Že pred leti sem na tem blogu in kasneje v Demokraciji opozarjal, da so politični smerokazi (ne samo v Sloveniji) obrnjeni v napačno smer in da je ideološka ureditev (tudi zaradi novih obrazov) porušena. Vprašal sem se, ali je to mogoče popraviti. Glede tega sem bil pesimističen. Po vsej verjetnosti so razni eksperimenti povzročili naši civilizaciji nepopravljivo škodo (tostran Alp je Golobova vlada rezultat zadnje faze), zato se je treba pripraviti na socialno-ekonomski kaos. Nehote so to povzročili (sicer) dobri ljudje, ki so izvolili slabe vlade, še posebej bruseljsko birokracijo. Ta je postala tako močna in obdana s vplivnimi ljudmi, da jo je skoraj nemogoče zamenjati.

Ostane le, da se bogaboječi ljudje pripravimo na nesrečo, jo preživimo in ustvarimo nov svet; in pri tem ne smemo ravnati racionalno, če se želimo znebiti kulturnega marksizma. Ljudje, ki nas danes v imenu nekakšne socialne pravičnosti in novodobnih agend označujejo za sovražnike, tudi ne izbirajo sredstev. Napihnjeni z iluzijo, da njihovo razmišljanje že ne more biti napačno, če ga poganja pravičniški vzorec, so ustvarili miselno parabolo, da lahko obvladujejo vse – od sladoleda do človekove narave. Ta sekularna vzvišenost, ki je pomanjkanje ponižnosti pred Bogom, je povzročila stopnjujoče se ekscese. Za njimi stojijo ljudje, ki imajo največji potencial zla. Vse to je posledica 100-letne komunistične propagande. Ki se bo, v to sem prepričan, končala na grd način. Žal. Premalo ljudi se je pravočasno uprlo, preveč ljudi je izgubilo občutek za dobro in poštenost.

Veganske aktivistke na španski transfeministični farmi ločujejo kokoši in peteline, da ne pride do posilstev: »Ne, pomeni ne, kokoš mora dati soglasje.«

Značke

Almas Veganas, feminizem, kokoši, petelin, veganstvo

“Naše poslanstvo je rešiti življenja največjega možnega števila živali, zlasti tistih, ki veljajo za domače živali, jim ponuditi dostojno življenje in jih osvoboditi suženjstva,« je zapisano na spletni strani organizacije Almas Veganas (veganske duše) iz Katalonije.

To je tista organizacija, ki je tri leta nazaj pred kamerami razbijala jajca, saj ne pripadajo ljudem, ampak kokošim. Lepo. Vsakemu, kar je njegovo. Petelin s tem, kakopak, nima nič. Pravzaprav ima, ampak nima pravice do besede. Veganske aktivistke mu preprečujejo dostop do kokoši. Ne, ne boš, pohotnež!

Najbrž se sprašujete, od kod potem jajca. No, občasno dovolijo kokošim in petelinom, da se družijo. In petelin lahko zajaha kokoš samo, če mu kokoš dovoli. »Kokoši ne želijo biti zajahane in vedno poskusijo pobegniti. Včasih jih petelin poškoduje s svojimi kremplji,« pravi skupina žensk, ki sebe opisujejo kot transfeministke, libetarjanke in anti-specistke (verjamejo, da so fizične in biološke razlike med živalskimi vrstami nepomembne). Kokoši ne smejo biti posiljene, pravijo, dokler ni soglasja, ni ´jahanja´.

Ljudi, ki uživajo živalsko meso ali, recimo, kokošja jajca, prezirajo. »Uživanje živali je fašistično,« so prepričane: »Ali ste vegan ali pomagate financirati suženjsko živali.«

Ko se je skupina pojavila v več španskih televizijskih oddajah, vključno s priljubljeno pogovorno oddajo ‘Todo Es Una Mentira’ (‘Vse je laž’), je bila deležna posmeha, ljudje niso vedeli, ali je vse skupaj zaigrano ali je vse res. ´Veganske duše´ pravijo, da jim je vseeno, če jih zasmehujejo. To je samo dokaz, koliko ljudi je še vedno pod vplivom kapitalističnega in patriarhalnega sistema, ki vsak dan ubija milijone človeških in nečloveških življenj. Ampak one so se ločile od ´normaliziranega nasilja´. So osvobojene, čeprav so malo nedosledne. Zavzemajo se za svet brez mej in pregrad (na svojem logotipu imajo dekle, ki reže žice), svoje posestvo pa imajo ograjeno.

So proti kapitalističnemu izkoriščanju in kopičenju dobička, svoje majice prodajajo po 30 evrov, antifašistično platneno torbo lahko dobite za 12 evrov. Napisi so zelo izvirni: ´Mleko skriva trpljenje in smrt´, ´Požar v klavnicah´, ´J**i svojo tradicijo´, ´Ubiti, ubiti´, ´Jajca so mučenje´, ´Naj nas bes osvobodi´ in podobno.

Vzpon finančne spirale zla: zakaj svet (bolj kot kdajkoli prej) potrebuje voditelja, kot sta bila Margaret Thatcher in Ronald Reagan

Značke

deflacija, denar, ECB, inflacija, Margaret Thatcher, Mario Draghi, Ronald Reagan, Velika Britanija, ZDA

Bilo je januarja 2015, ko je takratni predsednik ECB Mario Draghi v Frankfurtu orgazmično napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ). To pomeni, da so se zagnali tiskarski stroji, ki so natisnili na desetine milijard evrov. Namen je bil, da se poveča potrošnja, sproži inflacija (na dva odstotka) in poveča gospodarska rast. In vse bo spet lepo in prav.

Kasneje se je izkazalo, da deflacija (ki je kar vztrajala) ne vpliva negativno na gospodarsko rast (rast BDP pa je bila daleč od pričakovane), niti na obnašanje potrošnikov, tiskanje ogromnih količin denarja (kar so največje centralne banke počele že od leta 2008) ni imelo nikakršnega učinka. Do lani, ko je velikanska plima sveže natisnjenega denarja (brez podlage, dobesedno iz nič) začela kazati prve učinke: avgusta lani se je povprečna inflacija v EU dvignila na tri odstotke (v Sloveniji je bila 3,3-odstotna), septembra je bila že 3,6 odstotka, novembra že 4,9 odstotka. Pandorina skrinjica se je odprla, ruski napad na Ukrajino je priročno kazanje s prstom na krivca in izgovor za obrambo ECB. Ampak zadeva gre samo še na slabše: povprečna inflacija v EU se je maja približana devetim odstotkom, ni več države, kjer bi bila inflacija nižja od petih odstotkov (v Estoniji je bila 20,1).

Da bi stvari razumeli, moramo odgovoriti na vprašanje, komu koristi deflacija in komu inflacija. Čeprav sem o tem že pisal, se mi zdi prav, da na kratko ponovim.

Deflacija koristi povsem običajnim ljudem, potrošnikom, lahko rečemo, da je dobra za ranljive skupine ljudi, ki imajo nizke dohodke. Deflacija pomeni, da denar ohranja vrednost (ali pridobiva na vrednosti), da za isto vsoto (fiat) denarja dobimo več, kot smo včeraj. Glede na tehnološki napredek je to povsem normalno: ta napredek omogoča, da podjetja dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. To ni pogodu birokratom (in vladam). Ko je deflacija, govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti. In da morajo oni (bruseljski birokrati skupaj z ECB) umetno sprožiti inflacijo (s tiskanjem denarja brez kritja). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Ena takih izmišljotin je program EQ, drugi je denimo zelena energija, ki se že kaže za katastrofo, saj se države vračajo nazaj na premog.

Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako dajejo vsaj vtis, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti. Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Zato države (še posebej bruseljska biroikracija) strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini. Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile).

Margaret Thatcher in Ronald Reagan sta bila redka globalna voditelja, ki sta se zavedala, da je inflacija zlo, ker gre za paradavek na prihranke običajnih ljudi. ZDA so bile v letih 1981 in 1982 v hudi krizi: inflacija je bila dvomestna, gospodarstvo se je krčilo. Reagan je začel s konservativno politiko, ki je kasneje postala znana kot reaganomika. Njegovi predhodniki so se s krizi spopadali tako, da so razširili državo in njena pooblastila, reaganomika pa je temeljila na zmanjšanju vloge države, kar je dalo pospešek gospodarski rasti in zaposlenosti, inflacija se je zmanjšala.

Thatcherjeva je Veliko Britanijo rešila z ekonomistom šole klasičnega liberalizma – Hayekom. Anekdota govori, da je Thatcherjeva, ko je bila izvoljena za predsednico torijcev, na nekem sestanku na mizo dala Hayekovo knjigo Ustava za svobodo in dejala: »V to verjamemo!«

Reagan je o inflaciji dejal, da je »tako nasilna kot ropar, zastrašujoča kot oboroženi ropar in smrtonosna kot morilec.« Thatcherjeva pa: »Lekcija je jasna. Inflacija nas vse razvrednoti.« Obe državi sta se pod njunim vodstvom opomogli.

Svet danes potrebuje voditelje, kot sta bila Reagan in Thatcherjeva, pravi v Spectatorju Matthew Lynn. In se lahko samo strinjam.

Finančni analitik MacLeod: Svet fiat valut, ki so bile ustvarjene kot iluzija, gre v pekel in prvi bo propadel evro, čeprav bo mogoče preživel začetek sistemske krize

Značke

Alasdair MacLeod, Alex Kaiser, ECB, evro, FED, fiat valuta, Goldmoney, sistemska kriza, zlato

Medtem ko se večina vlad ukvarja s podnebnimi spremembami, pravicami LGBT+ skupnosti in domnevno naraščajočo desničarsko nevarnostjo, za bančnimi zidovi potekajo krizni sestanki.

Zdaj je že dokaj jasno, da prihaja finančni vihar vseh viharjev, priča bomo popolnemu zlomu svetovnega gospodarskega sistema. Za to ne bodo krivi naravni cikli Zemlje, ne vojna v Ukrajini (ali kje drugje), še manj kapitalizem (ali neoliberalizem), ampak smer, ki jo je ubrala večina največjih gospodarsko najmočnejših in največjih držav – zanikanje realnosti prostih trgov in lagodno življenje s tiskanjem denarja brez kritja. Tako pravi Alasdair MacLeod, vodja raziskav pri investicijski družbi Goldmoney. In še:

»V prihodnjih mesecih bodo morda valute sprva preživele sistemsko krizo, a bodo kmalu  spet izgubili na vrednosti. Na tej strani krize, ki je šele v začetni fazi, je evro predviden kot prva valuta, ki bo v celoti propadla; ne samo zato, ker je fiat, ki ga je oblikoval nek odbor, ampak zaradi globine strukturnih težav v ECB in njenih delničarjev.«

MacLeod meni, da so hudi krizi, ki prihaja, pot tlakovale prejšnje krize. Večjih ali manjših (ki so vplivale na ves svet) je bilo (po ustanovitvi ameriške centralne banke) devetnajst. Vlade so se na vsako odzvale napačno – z novimi regulacijami.

»In vsak neuspeh je povečal moč države nad njenimi ljudmi in zmanjšal njihovo svobodo. Oddaljevanje od sveta napredka, kjer so ljudje lahko svobodno menjali sadove svojega dela s posredništvom zdravega denarja, ki jim je omogočal uspeh ali neuspeh z lastnimi napori, je pripeljalo do končnega neuspeha: grozečega propada gospodarstva in celotnega državnega interventnega sistema,« pravi MacLeod. Vlade bodo zato zagotovo obupane. Bati se je, da bodo spet izhajale iz prepričanja, da so napake v trgu in kapitalizmu.

MacLeodov tekst ´A Perfect Storm In Banking Is Brewing´ je dolg, a vreden branja (kot njegov blog). Vsekakor si bo vsak ustvaril svoje mnenje. Podobnega mnenja, da prihaja propad globalnega gospodarstva, kakršnega smo poznali, je tudi Alex Kaiser v knjigi Pot v propad (Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše šele prihaja).

Sicer sem na blogu Kavarna Hayek tudi sam opozarjal na nekatere zadeve, ki so nevzdržne. Tukaj so nekatere povezave:

Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote?

100 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Za Boga in dobiček

V krizi ni kapitalizem, ampak intervencionizem

Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič

Vzpon zla