Za Boga in dobiček*

Značke

banke, centralne banke, denar, Evropa, Friedrich A. Hayek, globalizacija, oderuštvo, Samuel Gregg, Srednji vek, Za Boga in dobiček

Pozabite na vse, kar ste do zdaj slišali o srednjem veku. To obdobje, ki se je začelo leta 476 z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva (konec starega veka) in se končalo leta 1492 z odkritjem Amerike, ni bilo tako temačno, kot so vas učili. Čeprav knjiga Samuela Gregga s provokativnim naslovom Za Boga in dobiček govori o vlogi, ki so jo kristjani odigrali pri razvoju modernih financ in bančništva, vas popelje tudi v življenje v svetu, ki je postavil gospodarske temelje zahodni civilizaciji, najveličastnejši civilizacije v zgodovini človeštva.

Knjiga raziskovalnega direktorja na Inštitutu Acton Gregga je rehabilitacija srednjega veka. Cerkev je v tem obdobju nedvomno odigrala veliko pozitivno vlogo, včasih sicer tudi sporno, a kakor se sliši čudno, jo je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, skrbelo za revne, obsojala je oderuštvo. Krščanstvo je vsega začetka razmišljalo o denarju. Njihovi teologi, filozofi in finančniki so o njem podajali sodbe in mnenja. Imeli so velik vpliv na nastanek in razvoj nacionalnih in mednarodnih finančnih sistemov ter na komercialno revolucijo na začetku 11. stoletja, ki je pripomogla k sodobni misli o denarju in uporabi kapitala.

Finance srednjega veka so izhajale iz Svetega pisma in prilike o talentih. Apostol Matej pripoveduje (Mt 25,26-27), da mož z enim talentom (denarna enota), ki ga je Jezus grajal, ni izgubil prejetega denarja. Preprosto ni naredil ničesar z njim, zakopal ga je. Jezus je želel več. Zato srednjeveški misleci niso bili proti dobičku in kapitalu, ampak so spodbujali vlaganja, prvi klasični kapitalisti, ki so nastali v 11. stoletju v severni Italiji in Flandriji pa so imeli v zgornjem desnem kotu svojih računovodskih knjig napis v latinščini – Deus enim ef proficuum (Za Boga in dobiček). Prizadevanje za dobiček, sprejemanje poslovnega tveganja in ustvarjanje kapitala v srednjem veku namreč ni veljalo samo za gospodarsko koristno, ampak tudi kot način slavljenja Boga. Ljudje so s takim načinom življenja izpolnili navodilo iz Prve Mojzesove knjige, ko je Bog Adamu in Evi naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (1 Mz 1,28). Povedano drugače. Kristjan lahko deluje in za Boga in za dobiček, seveda pod pogojem, da je Bog na prvem mestu in da je dobiček, dosežen s financami, razumljen kot sredstvo za dosego cilja in nikoli kot cilj sam po sebi ter je uporabljen, da služi za človeški razcvet in napredek, ne pa, da ga zmanjšuje.

Prve misli srednjega veka o financah so bile namenjene predvsem posojanju denarja in obrestim. Kljub temu, da je papež Urban III. posojanje denarja in zaračunavanje obresti označil kot greh namere, da dobiš nazaj več, kot si dal, je med krščanskimi teologi prevladalo prepričanja, da so zahteve po plačilu obresti na posojen denar upravičene, če (prvič) denar ni vrnjen pravočasno, (drugič) obstaja možnost, da posojilodajalec utrpi škodo, če dolžnik ni vrnil denarja, kot je določeno v pogodbi, (tretjič) posojilodajalec zamudi priložnost za ustvarjanje dobička in (četrtič) posojilodajalec tvega, da mu dolžnik ne bo poplačal dolga. Zato so misleci tistega časa kritizirali predvsem oderuštvo, ki je veljalo za resen greh in zlorabo revnih. Frančiškan, blaženi Bernardin iz Feltre, je tudi s prstom pokazal, kdo so največji oderuhi. To so bili judovski posojilodajalci. Za takratne mislece, ki se vprašanj denarja in bančništva niso lotevali kot ekonomisti, ampak so jih obravnavali v okviru moralne teologije in prava, je bilo namreč najpomembnejše jasno razločevanje med oderuštvom in legitimnimi oblikami posojanja denarja.

Avtor Samuel Gregg, doktor moralne filozofije in politične ekonomije z Oxforda, bralcu ne predstavi samo pogled na bančništvo in denar v srednjem veku, ampak tudi takratno življenje. Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva je sicer sledilo obdobje zastoja, ki pa je bilo bolj posledica podedovane grške in rimske kulture, kot pa domnevno mračnjaškega zgodnjega srednjega veka. Tako se je denimo v tistem času, nekje do 10. stoletja, število prebivalcev drastično zmanjšalo. Padec števila ni bil posledica epidemij ali množičnega pomanjkanja hrane, temveč preprostega dejstva, da je prebivalstvo še vedno sprejemalo poganske prakse, kot so splav, kontracepcija in detomor. »Krščanstvo je tudi ženski podelilo dostojanstvo,« piše Gregg, kar je zmotno s splošnim prepričanjem o malodane suženjski vlogi ženske v srednjem veku.

In ko je krščanstvo dokončno prevladalo na stari celini, je bil možen tudi razvoj, ki se je začel na prelomu prvega v drugo tisočletje. Gregg ga imenuje komercialna in finančna revolucija.

»Rast prebivalstva in tehnoloških inovacij (kot je uporaba strojev v kmetijstvu in manufakturi) do intenzivnejšega poljedelstva. To je omogočilo razmah proizvodnje, industrije, trgovine in najpomembneje: presežek kapitala. Kapitala, ki ga je bilo mogoče uporabiti za vlaganja in je lahko pomagal družbi napredovati iz samooskrbnega gospodarstva,« pravi avtor. Nastale so cvetoče poslovne skupnosti v severni Italiji, Flandriji, delih Francije in južni Angliji. Pojavila se je trgovina med evropskimi deželami, nadnacionalna delitev dela in nov razred podjetnikov, vzporedno se je pojavilo več finančnih instrumentov, ki so trgovcem pomagali urejevati tveganja. Razmahnilo se je bančništvo. V 13. stoletju je bilo v Firencah kar 38 neodvisnih bank, v Pisi 34, v Genovi 27 in v Benetkah 18. Skupaj jih je bilo v italijanskih mestnih državicah 173. Večina teh je imela podružnice v tujini. Leta 1231 je v Angliji denimo delovalo 69 podružnic italijanskih bank. Vse to, piše Gregg, je bil embrij tistega, iz česar je nekaj stoletij kasneje nastala ena temeljnih knjig politične ekonomije – Bogastvo narodov Adama Smitha.

Proti koncu srednjega veka je torej Evropa že imela vse tiste značilnosti, ki jih danes povezujemo s kapitalizmom. Slika tega obdobja, kot jo riše Gregg, ki ima dar za preprosto razlaganje zapletenih pojmom in postopkov ter razkrivanje dolgo skritih resnic (z navedbami številnih virov), je popolnoma drugačna od ustaljenih predstav o »mračnjaškem« srednjem veku. Tudi glede zasebne lastnine. Zahodna Evropa, ki je kasneje še dolgom ostala globoko religiozna, je zasebno lastnino razumela tako, da daje posameznikom in skupnosti sposobnost mobilizacije bogastva za spodbujanje dobrega. Pravi kristjani so »morali« del pridobljenega bogastva porabiti za dobrodelne namene. Od njih se je namreč vedno pričakovalo, da bodo dajali miloščino. A zasebna lastnina, denar, premoženje in bogastvo posameznikov ni bilo demonizirano, ampak je kazalo na človekovo sposobnost, da uresniči darove, ki jih je posamezniku dal Bog. Že italijanski filozof in redovnik Tomaž Akvinski (13. stoletje) je učil, da se korist za vse lahko uresniči le skozi zasebno lastnino. Zato je podal tri razloge. Prvič, ljudje bolje skrbijo za tisto, kar je njihovo; drugič, če bi bili vsi odgovorni za vse, bi bila zmeda; in tretjič, delitev stvari, ki so skupne, ustvari napetost.

O tem, kako so kristjani dojemali denar in bančništvo v preteklosti, je Samuel Gregg začel razmišljati po globalni finančni krizi leta 2008. S študijem zgodovine, različnih virov in tudi politično nekorektnih avtorjev je prišel do spoznanja, da so kristjani na različne načine pomagali razviti finančne in bančne sisteme, ki so pomagali milijonom ljudem ubežati revščini. Zato se tudi kritično loti sodobnih financ, še posebej zadnje krize, ko so tudi kristjani podlegli splošnemu prepričanju, da je na tem področju potrebno več regulative. Gregg piše, da gre za povsem legitimne zahteve, a sam dvomi, da bi zaostritev zakonodaje lahko pripomogla k izboljšanju razmer. Še več. Mnoge od zahtev bi vse skupaj še poslabšale in bi kršile načelo pravičnosti. Gregg meni, da ljudje pozabljajo, da niso krive finance, temveč ljudje, ki se z njimi ukvarjajo. Oni lahko z (ne)namernimi napakami ogrozijo predvsem blaginjo revnih, starih in drugih, ki živijo na obrobju družbe, ter tako spodkopljejo razmere, ki pomagajo vsem napredovati. Brez financ (in ljudi, ki se nanje spoznajo) bi človeštvu ostala samooskrbna gospodarstva, ki bi zmanjšala možnosti za človeški razcvet. »Živeli bi v družbah, v katerih bi prav ljudje na robu družbe imeli še manj možnosti, da bi ušli revščini, medtem ko bi tudi bolj premožni imeli manj gospodarskih sredstev za pomoč bližnjim v stisku,« piše Gregg.

V zvezi s tem na koncu knjige nameni kritiko sedanjim vladam, ki bi rade težave reševale z zadolževanjem, ker s tem obremenjujejo prihodnje generacije, na račun katerih živijo sedanje. Tudi ideja, da bi svet v izogib prihodnjim finančnim krizam dobil nekakšno svetovno centralno banko, nekakšno globalno avtoriteto, ki bo lahko sprejemala odločitve o tem, kar kristjani imenujejo »univerzalno skupno dobro«, se mu ne zdi sprejemljiva, čeprav sodobni katoliški družbeni nauk take avtoritete ne izključuje. Po njegovem bi bila ustanovitev globalne banke v nasprotju s krščansko tradicijo, poleg tega bi povzročila številne težave, ki jih lahko opazujemo pri centralnem bančnem organu EU, se pravi pri Evropski centralni banki, ko določa enotne obrestne mere za tako različna gospodarstva, kot so Grčija, Irska ali Nemčija. Že nacionalne centralne banke imajo težave pri »ugibanju«, kakšna naj bi bila optimalna količina posojil v obtoku, kaj šele svetovna. Tudi Friedrich Hayek je dejal, da bi se morali spet ozreti k izjemnim predhodnikom moderne ekonomije pred več stoletji, ko so učenjaki poudarjali, da je matematična cena odvisna od veliko posameznik okoliščin. »Človek je nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog,« se na Hayeka sklicuje Gregg, ki ga med vrsticami lahko beremo tudi tako, da s tem nasprotuje kakršnimkoli oblikam svetovne vlade ali vlade EU. Po njegovo bi morala imeti taka ustanova božanske sposobnosti. »In če si smrtniki prizadevajo za vsemogočnost, je to norost,« zaključi in pozove kristjane, naj se etičnih in gospodarskih vprašanj, povezanih s financami, »lotevajo z znatno mero ponižnosti«.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Advertisements

24 dejstev in 1 mnenje o papežu Frančišku ali zakaj me sveti oče vedno znova razočara

Značke

Bernie Sanders, globalno segrevanje, homoseksualnost, kapitalizem, katoliška cerkev, kristjani, muslimani, neenakost, Papeška akademija, papež Frančišek, Theresa Forcades, vera, verniki, ZDA

Uvodoma nekaj dejstev o papežu Frančišku:

1. Sredi razprav o silvestrskih dogodkih v Kölnu je papež Frančišek dejal, naj verniki »ne izgubijo vrednot in načel humanosti«, sprejemanje migrantov je označil za svetopisemsko dolžnost. »Svetopisemsko razodetje nas poziva, naj sprejemamo tujce. Pravi nam, da ko to storimo, odpremo svoja vrata Bogu,« je dodal.

2. Papež Frančišek je obiskal otok Lesbos, kjer se je srečal z migranti. Blagoslovil jih je in jim sporočil, naj ne izgubijo upanja, čeprav Evropa pred njimi zapira meje. V Italijo je odpeljal 12 sirskih muslimanov. Sirska kristjana na Lesbosu sta dejala: »Papež Frančišek naju je pustil na Lezbosu, v Rim pa odpeljal muslimane.«

3. Papež Frančišek se ni oglasil, ko so muslimanski prebežniki v Sredozemsko morje pometali katoliške begunce.

4. Pod srpom in kladivom se je papež Frančišek z nasmehom na ustih in v »prijateljskem vzdušju« slikal z enim največjim diktatorjem v zgodovini – Fidelom Castrom. Mašo je daroval na Trgu revolucije, in sicer pod velikim spominskim obeležjem rasistu, množičnemu morilcu in teroristu Che Guevari.

5. Papež Frančišek je sprejel venezuelskega predsednika Nicolása Madura, ki zapira in mori svoje politične nasprotnike, državo pa je pripeljal na rob gospodarskega zloma. Papež naj bi v Venezueli »gradil mostove« in pomagal obnavljati državo.

6. Papež Frančišek je »po naključju« srečal skrajnega levičarja in ameriškega predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa. Človek, ki sovraži kapitalizem (čeprav se prevaža v ferrariju) in ki bi ZDA rad spremenil v socialistično državo, je po pogovoru dejal, da je »papež čudovit človek«, ki se zaveda ogromnih razlik v prihodkih ljudi po svetu in o pomenu moralnosti v svetovnem gospodarstvu. Sandersa je sicer v Vatikan kot govorca na konferenci povabila Papeška akademija, vatikanski think-tank za socialna, gospodarska in okoljska vprašanja.

7. V Boliviji je papež Frančišek ostro obsodil kapitalizem: »Se sploh zavedamo, da je ta sistem uvedel miselnost dobička za vsako ceno, brez skrbi za socialno izključenost ali uničenje narave?« O marksistih pa je dejal: »V življenju sem spoznal veliko marksistov, ki so dobri ljudje.«

8. Papež Frančišek ne samo, da podpira teorije o globalnem segrevanju in njenih posledicah, na katere opozarja mainstream znanost, ampak se zavzema, da bi posamezne države te »probleme« aktivno reševale, čeprav ta (kontroverzni) del znanosti ni del cerkvenih naukov.

9. Papež Frančišek je v 80-minutnem letalskem intervjuju o homoseksualcih dejal: »Kdo sem jaz, da bi sodil geje?« Dobro se je zavedal, da bodo izjavo prenesli vsi svetovni mediji in da jo bodo izkoristili.

10. Papež Frančišek nikoli ni obsodil nune Therese Forcades, ki skupaj z nekaterimi ameriškimi, španskimi in nemškimi škofi zagovarja najbolj nore in radikalne levičarske ideje in podpira anti-kapitalistična in tudi anti-katoliška gibanja.

11. Papež Frančišek nikoli ni prisluhnil ali imel razumevanje za težave, ki zaradi množičnih migracij iz tretjega sveta tarejo evropsko in ameriško katoliško prebivalstvo.

12. O uzakonitvi homoseksualnih porok na Irskem papež Frančišek ni rekel niti besede.

13. O kazenskem pregonu in gonji medijskega mainstreama proti katoliškim slaščičarjem, ki v ZDA zaradi svoje vere niso želeli narediti torte za lezbični par, je bil papež Frančišek tiho.

14. Papež Frančišek ves čas poziva na dialog z islamom, kot da bi obstajal nekakšen manjši problem, ki bi se lahko rešil s pogovorom. Nikakor ne spregleda, da gre za nepremostljive razlike v doktrini dveh ver in za stoletne krvave vojne.

15. Papež Frančišek je letel v Grčijo, da muslimanom pove, da jih ima rad, a ni letel v Irak, da tamkajšnjim muslimanom pove, naj imajo radi kristjane.

16. Ko so v ZDA razkrili Planned Parenthood (PP) in trgovino z organi splavljenih otrok (ki se v večini primerov rodijo živi in jih morajo ubiti), papež Frančišek ni zmogel stavka obsodbe takega početja. Dejal je samo, da obsoja »trženje človeških organov in tkiv«, pri tem ni omenil PP.

17. Papež Frančišek o množičnih pokolih kristjanov na Bližnjem vzhodu in uničevanju cerkva običajno molči. Prav tako ni obsodil posebnih davkov, ki jih imajo islamske države za kristjane.

18. Papež Frančišek poziva evropske katoliške družine naj sprejmejo na svoje domove muslimanske begunce. Pri tem povsem zanemari odgovornost islama in islamskih držav, kot sta Savdska Arabija in Katar. Sam sprejema muslimanske begunce, za pregnane kristjane ostajajo vrata Vatikana zaprta.

19. Ko muslimani obglavljajo otroke izključno zato, ker so kristjani, papež Frančišek molči.

20. Papež Frančišek ob vsaki priložnosti obsodi korupcijo v Evropi, ZDA in drugih razvitih državah. Nikoli ni obsodil korupcije v državah v razvoju, korupcije, ki siromaši večino v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in Bližnjem vzhodu.

21. Ko je papež Frančišek »naključno« srečal Bernieja Sandersa, je takoj dejal, da se noče vmešavati v ameriške volitve. Skoraj v isti sapi je dejal, da Donald Trump ni kristjan.

22. Papež Frančišek rad kritizira kapitalizem, toda nikoli ne omenja, kakšen napredek je kapitalizem prinesel svetu.

23. Papež Frančišek obsoja sovražni govor. O napadu na Charlie Hebdo je dejal, da lahko pričakuješ nasilje, če žališ verska čustva. Svobode govora kot absolutne pravice ne zagovarja, pravi samo, da gre za človekovo pravico, ki je omejena.

24. Za pesnika palestinskega rodu Ašrafa Fajada, obsojenega na smrt v Savdski Arabiji, ni našel besede. Samo splošno je pozval k ustavitvi izvrševanja smrtne kazni v letu usmiljenja.

To je 24 dejstev o papežu Frančišku, za (eno) mnenje o njegovem ravnanju in delovanju pa si bom sposodil kar besede pisca bloga Nekompetenta reakcija (od katerega sem povzel tudi nekaj dejstev):

»Sluzasti, večno nasmejani bedak, ki ne samo, da za gram priljubljenosti prostituira sebe, ampak tudi tisočletno institucijo in na stotine milijonov ljudi, ki vanj verjamejo. On je hodeča prevara, plazeča blasfemija, izdajalec vere, naroda, miru in ljubezni, neodločnež brez jajc, ki nima niti grama poguma in molekule spoštovanja do vsega, kar bi moral predstavljati. Je brez hrbtenice in prilizovalec, strahopetni balon estrogena podprt z goro nečimrnosti, ki bi rajši gledal, kako se reka Tibera peni s krvjo nedolžnih, kot da bi izpadel nazadnjaški v očeh svojih progresivnih prijateljev. Pastor, ki vodi svojo čredo volkovom, podpornik heretikov, pedofilov, lopovov, psihopatov in prevarantov, nasprotnik vsega, kar neko civilizacijo dela veliko. Kurba brez kančka sramu, patetični imbecil, ki zasužnji vse, kar je tradicionalno in sveto, daje rep med noge pred stoletnimi sovražniki, ki se mu smejijo za hrbtom, in odpira vrata invaziji barbarov tretjega sveta.«

70 let prvega povojnega katoliškega glasila

Značke

cenzura, Društvo novinarjev Slovenije, katoliška cerkev, Oznanilo, Verski list

Levičarji (socialisti) se na deklarativni ravni zavzemajo za svobodo govora, toda vseeno bi prek raznih svetov, akademij in nevladnih organizacij cenzurirali forume in komentarje, prepovedali »sovražni govor«, ki sploh ni definiran, nad ljudi pošiljali tožilce, da bi jih procesirali v zapore, vzpostavljali »požarne zide« pred nestrpnostjo. Povedano drugače: oni bi odločali in presojali, o čem se lahko piše ali poroča in o čem ne, kako naj se o neki zadevi piše ali poroča. Kar je, strinjali se boste, zelo zanimiv koncept in razumevanje svobode govora. Tako razmišljanje ima v Sloveniji, ki je bila pol stoletja pod diktaturo komunistov, dolgo tradicijo. Začelo se je takoj po 2. svetovni vojni, ko je komunistična partija preprečevala izdajanje kakršnegakoli tiska, ki ni bil pod njenim nadzorom, čeprav nekateri želijo danes prikazati to obdobje kot obdobje, ko ni bilo cenzure. Tokrat bom nekaj napisal o povojnem katoliškem tisku, saj bo te dni minilo natanko 70 let, od kar je začela izhajati prva povojno katoliška periodična publikacija Oznanilo.

Majski dnevi leta 1945 so za slovensko katoliško cerkev zelo stresni, saj je bila izgnana iz javnega življenja. Naprteni so ji bili vsi zločini, komunisti so njeno usodo zapečatili tako materialno kot moralno. Zaradi tujine je sprva kazalo, da se bodo odnosi uredili, toda zaostrilo se je zaradi pastirskega pisma jugoslovanskih škofov, ki so ga ti sprejeli na zasedanju septembra 1945 v Zagrebu in katerega podpisnik je bil tudi škof Anton Vovk. Med drugim je bila v pismu omenjena zahteva po popolni svobodi verskega in nasploh katoliškega tiska, ki ga takrat v Sloveniji še ni bilo.

Z verskim tiskom pa je bilo takole. Okoli slovenskega pisatelja, akademika in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja so se po vojni zbirali njegovi prijatelji, ki so že pred vojno simpatizirali s krščanskim socializmom. Nastala je ideja za revijo Sejavec, ki naj bi nadaljevala tradicijo krščanskosocialnih publikacij med obema vojnama, kot so bili na primer Križ na gori, Križ in Dejanja. Uredništvo naj bi vodili J. Fabijan, V. Fajdiga in R. Tominec. In ko so v prepričanju, da se razglašane svoboščine udejanjajo v praksi, zbrali gradivo za prvo številko in ga skušali oddati v tiskarno, je za besedila pokazal osebno zanimanje Boris Kidrič, potem pa je začel odlašati s soglasjem za izdajo revije. Medtem se je generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk že pogovarjal z notranjim ministrom Zoranom Poličem; razpravljala sta tudi o vprašanjih, ki so se nanašala na verski tisk. Slovenski katoliški prostor je bil brez svojega medija, zato se je z izdajanjem primerne revije zelo mudilo. Tako so se jeseni 1945 sporazumeli, da bo že zasnovano revijo Sejavec skušala čim prej izdati obnovljena Mohorjeva družba, kot zasilni versko-oznanjevalni pripomoček pa naj bi škofijski ordinariat začel izdajati skromen tednik na štirih straneh z imenom Oznanilo. Sprva so nameravali zanj ustanoviti posebno založništvo, vendar je Boris Kidrič takrat zahteval, naj bo izdajatelj škofijski ordinariat, kar se je kasneje komunisti izkoristili kot dokaz proti katoliški cerkvi.

Uredništvo je prevzel univerzitetni docent dr. Vilko Fajdiga, tehnično ureditev in upravo pa dr. Janez Oražem. Prva poskusna številka je izšla 1. novembra 1945, v njej pa je bilo v uvodniku, ki ga je napisal Anton Vovk, med drugim zapisano, da bo Oznanilo “najprej Kristusovo oznanilo”, ki bo prinašalo tudi “cerkvena navodila in obvestila” in “sporočalo novice iz življenja cerkve doma in drugod”. Poleg tega je še pohvalil sklep slovenske vlade, ki je v šole uvedla verouk kot neobvezni predmet. Kasneje so izšle še tri številke, nadaljnje tiskanje pa je grafični oddelek ministrstva za industrijo in rudarstvo ustavil z obrazložitvijo, da varčujejo s papirjem.

Oznanilo je s posredovanjem F. S. Finžgarja ponovno izšlo 17. februarja 1946. Takrat je bilo v njem med drugim zapisano: “Tiskanje Oznanila je bilo v začetku decembra 1945 v zvezi s splošnim racioniranjem in varčevanjem papirja ustavljeno. Škofijski ordinariat v Ljubljani, ki list izdaja in zanj odgovarja, je bil prepričan, da je ta prekinitev le začasna, ker se zaveda, kako potreben je izrazito verski list za moralno obnovo in s tem v zvezi za celotno ustvarjalno moč našega naroda. Zato je z veseljem sprejel naročilo Narodne vlade Slovenije, ki ga je pisatelju Finžgarju konec januarja sporočil šef predsednikovega kabineta, naj Oznanilo zopet izhaja …”

List je izhajal vsak teden, saj je bil mišljen kot tednik z nedeljskim verskim branjem. Zaradi minimalne količine razpoložljivega papirja namenjenega listu Oznanilo, je za večje cerkvene praznike izšla dvojna številka za štirinajst dni. Prvih šest številk je bilo tiskanih na osmih straneh, sedma pa celo na šestnajstih in je dosegla tudi največjo naklado, 70 tisoč izvodov. Tej nakladi se glasilo kasneje zaradi “pomanjkanja papirja” ni več niti približalo, saj je takoj naslednja številka (osma) izšla v najnižji nakladi – 10 tisoč izvodov.

Papirni pritiski na Oznanilo so se nadaljevali vsa leta izhajanja. Običajno je glavna direkcija grafične industrije upravi sporočila (14. april 1948): “Sporočamo vam, da smo bili vsled pomanjkanja papirja primorani skrčiti kontingent vsem periodičnim izhajanjem za cca. 30 %. V okviru tega znižanja smo primorani tudi Vam znižati kontingent za 5000 izvodov.”

Leta 1950 pa je Oznanilo z direktivo oblasti postalo štirinajstdnevnik. Urad za informacije pri predsedstvu vlade LRS je pisal upravi (24. maj 1950): “Sporočamo vam, da smo vsled ponovno znižanega kontingenta roto papirja spremenili list iz tednika v štirinajstdnevnik v istem obsegu in nakladi 30.000 izvodov za številko.”

Tako je Oznanilo bolj ali manj životarilo do leta 1952, ko so bili prekinjeni diplomatski odnosi z Vatikanom, kar je vplivalo tudi na verski tisk v Sloveniji. Na naslov škofijskega ordinariata in predsedstva LRS so začele prihajati obtožbe delovnih kolektivov na račun škofa Antona Vovka in drugih cerkvenih predstojnikov. Tako so na primer jeseniški železarji zahtevali, da se škofu prepove birmovanje delavskih otrok. V precepu se je znašlo tudi uredništvo lista Oznanilo, in to samo zaradi tega, ker je bil izdajatelj ordinariat.

Oznanilo je bilo torej primerna tarča proticerkvene politike, zato je grozilo, da slovenski vernik spet ostane brez publikacije. Tega pa si ni nihče želel. Zato je takratna oblast ponudila izdajanje novega glasila goriškemu apostolskemu administratorju in članu Ciril-metodijskega društva dr. Mihaelu Torošu. Ta poteza je dala slutiti, da se listu Oznanilo bliža konec, še posebej zato, ker uradna cerkev ni bila preveč naklonjena Ciril-metodijskemu društvu.

Toroš je izdajateljstvo sprejel in tako je 7. maja 1952 prvič izšel verski štirinajstdnevnik za apostolsko administraturo v Novi Gorici. Imenoval se je Družina, kar je bilo za katoliško tradicijo dokaj nenavadno ime. Predvojna glasila – in tudi povojni verski glasili (Oznanilo in Verski list) – so skušala že v naslovu nakazati vsebino, Družina pa je bilo nevtralno ime. To je povsem razumljivo, če vemo, da je bila “otrok” politike tistega časa in kot taka še dolgo ni dosegla kakovostne ravni Oznanila.

Proticerkvena politika je dobila nov argument: eno množično versko glasilo je za Slovenijo dovolj. Listu Oznanilo se je torej bližal konec, kar je zaslutilo tudi uredništvo. Zato je v predzadnji številki nekoliko cinično zapisalo:

“Veseli nas, da so goriški rojaki dobili svoj verski list, in želimo, da bi mogel spolniti namen, ki ga v pozdravnem pismu ‘Častiti duhovščini in drugim vernikom goriške administrature` postavlja apost. administrator msgr. dr. Mihael Toroš, ko pravi, da hoče biti Družina ne le z imenom, ampak tudi z resničnimi krščanskimi in slovenskimi vrednotami.”

Iz tiskarne Slovenskega poročevalca je uredništvo Oznanila dobilo namig, da bodo list kmalu ukinili po naročilu tedanje vlade. Tiskarni bi se tiskanje glasila sicer še naprej izplačalo, saj je bila uprava reden in dober plačnik in je svoje obveznosti vedno poravnavala že vnaprej. Vendar ta ekonomski vidik ni mogel prevladati nad ideološkim, ki ga je spodbudilo takratno preganjanje katoliške cerkve. In res. Kmalu zatem je prišlo na naslov škofijskega ordinariata pismo tiskarne Slovenskega poročevalca:

“Delovni kolektiv tiskarne ,Slovenskega poročevalca’ je na svojem sindikalnem sestanku 29. t. m. (maja 1952; op. a.) sklenil, da ne bo več tiskal vašega lista ,0znanilo’ iz razloga, ker predstavlja Škofijski ordinariat štab sovražnega, petokolonaškega delovanja italijansko-vatikanskega imperializma v Sloveniji. Škofijske okrožnice, prepojene z duhom mračnjaštva in sovraštva do naše družbene ureditve in našega socialističnega razvoja, s pozivi na ‘herojska dejanja’ v borbi proti našemu socialističnemu razvoju, zadržanje in izjave škofa Vovka in nekaterih ljubljanskih kanonikov v zvezi z imperialistično hajko združenih italijanskih fašistov proti našemu ozemlju, našim narodom in naši neodvisnosti, ko so Vovk in v dnevnem tisku že omenjeni kanoniki ter razni drugi vodilni predstavniki klera v Sloveniji odkrito stopil na pot narodne izdaje – po vsem tem resnično ne bi imeli nobene časti, če bi še nadalje tiskali ,0znanilo’, glasilo Ljubljanskega škofijskega ordinariata – glasilo italijanskega imperialističnega petokolonaškega centra v Ljubljani.”

Posredovati je skušal F. S. Finžgar in je pisal Borisu Kraigherju: “Velecenjeni gospod minister! Po Ljubljani se je raznesla novica od članov sindikata, da utegne tisk Oznanilu tiskarna odkloniti. Vse, ki sodelujemo pri Oznanilu, nas je zelo zaskrbelo. Kaj je bilo vzrok? Morda zaostreno razmerje do škofa. Ugotavljam: Za izdajanje tega lista je bilo nameravano, da se ustanovi posebno založništvo. Toda gospod predsednik Boris Kidrič je odločno zahteval: Izdajatelj lista naj bo ordinariat, da se s tem manifestira svoboda cerkve v Jugoslaviji. Formalno je sedaj res tako zapisano, toda lista Oznanilo škof Vovk ne cenzurira, ne izdaja, ga ne zalaga in ne dirigira. Vsi, ki pri listu sodelujemo: Stanko Cajnkar, Finžgar, dr. Miklavčič, Josip Košir, dr. Fajdiga idr., smo zelo pozorni na dvoje: List naj tudi kot verski list izraža priznanje in pohvalo ljudski oblasti in njenim naporom. Zlasti naj zavzema Oznanilo vedno pravilno stališče v narodnih in narodno-obmejnih vprašanjih. Oznanilo je vse to storilo, kar je bilo za resne vernike kljub nesmiselnosti reakcije velika pobuda za tem jasnejše spoznanje in priznanje dela ljudske oblasti. Lojalni in državi zvesti verniki bi Oznanilo zelo zelo pogrešali, zoprniki izven CMD se nam bodo pa škodoželjno posmehovali, ako bi bil list res ustavljen. Ker ljudska oblast vsa leta Oznanilu niti enega članka ni odklonila, je to za Oznanilo gotovo dokaz poštene lojalnosti uredništva in sotrudnikov. Gospod minister! To so na kratko navedeni stvarni razlogi, ki smo se o njih skupno posvetovali, in vas iskreno prosimo, naj Oznanilo izhaja še nadalje. Tisoči pošteno lojalnih vernikov bodo hvaležni in vsaka kleveta zoper ljudsko oblast tu in v tujini bo s tem izpodbita.”

Medtem je izšla že tretja številka Družine, in ker na Primorskem ni bilo večje tiskarne, je tiskanje Družne prevzela tiskarna Slovenskega poročevalca, se pravi tiskarna, ki je Oznanilu tiskanje odklonila. Uredništvo lista Oznanilo si je še naprej prizadevalo najti novo tiskarno in nadaljevati delo. Tako so se skušali obrniti na tiskarno Toneta Tomšiča: “Uredništvo in uprava lista Oznanilo prosita, da bi sprejeli tiskanje tega lista. Oznanilo je po osvoboditvi s svojimi prijatelji ustanovil pisatelj župnik F. S. Finžgar, kot izdajatelj pa je bil izrecno na voljo takratnega predsednika VLRS g. Borisa Kidriča podpisan škofijski ordinariat v Ljubljani. (Uredništvo je ves čas vodil docent teološke fakultete dr. Vilko Fajdiga.) List je najprej tiskala Zadružna tiskarna, potem pa ves čas tiskarna Slovenskega poročevalca na rotaciji. Po zamisli je list tednik, zadnji dve leti pa je izhajal le 14-dnevno v formatih in obsegih, kakor je priložen. Ker je tiskarna Slovenskega poročevalca 29. maja 1952 nadaljnje tiskanje odklonila, prosimo, da bi tiskanje lista prevzeli pri vas v roto – ali če ne bi bilo mogoče, v knjigo tisku. Naklada je bila doslej 31.500, obseg in format je razviden iz priložene številke, moglo bi pa se vse tudi spremeniti, kakor bi vašim možnostim ustrezalo. Uredništvo prevzema vso odgovornost za čiste rokopise in za lojalno vsebino, saj tudi doslej ni bila nobena številka niti zaplenjena niti kakorkoli osporavana. Uprava pa obljublja, da bo vse finančne obveznosti sproti poravnavala.”

Pismo ni bilo nikoli odposlano, ker je že prispel odgovor Borisa Kraigherja Finžgarju: “Velecenjeni gospod akademik! Hotel bi Vam pojasniti, z ozirom na vaše cenjeno opozorilo z dne 2. VI. 1952, nekaj vprašanj v zvezi s tiskom verskega lista Oznanilo. Ni važno, ali škof Vovk list cenzurira, izdaja, zalaga in dirigira ali ne. Pri zahtevi tovariša predsednika Borisa Kidriča ‘Izdajatelj lista naj bo ordinariat’, ni šlo samo za manifestacijo verske svobode v Jugoslaviji. Šlo je za jasno izraženo misel, da dokler bo ljubljanski ordinariat vodil politiko normalnih, lojalnih odnosov do oblasti, mu dajemo na razpolago naše tiskarne. Čim to ni več tako, pa ne moremo več sprejemati naše kakršnekoli iniciative v tiskarni in sindikatu grafičnih delavcev v zaščito cerkvenega lista, ki v Ljubljani, če se ne opredeli proti ordinariatu, danes mora naleteti na nesimpatičen sprejem pri naši javnosti. Prepričan sem, da tako tiskarna kot sindikat pri svoji odločitvi nista imela niti najmanjšega namena žaliti sodelavce lista, najmanj pa Vas, gospod pisatelj, in Vašega sodelavca gospoda dekana Cajnkarja. Toda tu gre za načelnejše stvari. Sami izjavljate, da ni nihče vsa leta Oznanila niti enega članka odklonil. To je dokaz, da pri nas ni cenzure, da je svoboda tiska, tudi verskega tiska. Če pa to svobodo škofijski ordinariat izkorišča za to, da skuša škofijske okrožnice in cerkvene obrede spreminjati v demonstracije proti socializmu, potem je ogorčenje naše javnosti razumljivo. Korak sindikata je logična posledica tega ogorčenja. Zato Vam moram sporočiti, da niti jaz niti verjetno katerikoli drugi predstavnik naše vlade ne more v tem slučaju ničesar napraviti, dokler škofijski ordinariat ne stori potrebnih ukrepov, s katerimi bi mogel pomiriti ogorčenje naše javnosti. Dokler s te strani ne bodo odločno demantirane klevete o preganjanju cerkve itd., dokler ordinariat ne bo storil potrebnih korakov, da dokaže trden namen lojalno priznavati novi družbeni red pri nas in jasen namen temu novemu redu prilagoditi delovanje cerkve pri nas, s čimer bi mogel pomiriti ogorčenje javnosti, si ne morem predstavljati zastopnika ljudske oblasti, ki bi mogel kakorkoli zaščititi izdajanje verskega tiska in s tem Oznanila. Ni mogoče primerjati javne cerkvene revije ,Nova pot’, ki je glasilo CMD, društva, ki je jasno manifestiralo svoj lojalen odnos do oblasti. Poleg tega je ta revija namenjena predvsem članom društva in ni množičnega značaja, za vse vernike kot Oznanilo. Zato Vas, gospod akademik, prosim, da se v interesu Oznanila, kot verskega tiska sploh, zavzamete predvsem za-to, da škofijski ordinariat stori korake, ki bodo pomirili ogorčenje naše javnosti in omogočili s tem ljudski oblasti, da se zavzema za potrebe cerkve.”

To je bil tudi konec verskega lista Oznanilo, še prej pa Verskega lista. Preživela sta le katoliška revija Nova pot in novoustanovljeni verski list za Goriško Družina. Slednji je kasneje postal glavno in uradno glasilo slovenske rimskokatoliške cerkve. To se je zgodilo šele leta 1964, ko je vodstvo cerkve na Primorskem prevzel škof Janez Jenko in izročil list Družina v last vseh treh slovenskih škofij.

Opomba: Velik del teksta je bil pred četrt stoletja prvič objavljen v Novi reviji, ob 50. letnici ukinitve Oznanila pa v tedniku Mladina.

 

Nadškof Zore, katoliška cerkev in duhovna oskrba migrantov

Značke

avstrijska ekonomska šola, begunci, katoliška cerkev, liberalizem, Ludwig von Mises, migranti, nadškof, Stanislav Zore

Na tekst o nestrinjanju z izjavami nadškofa Stanislava Zoreta o migrantih, sem dobil precej odzivov. Nekateri so v tem prepoznali napad na slovensko katoliško cerkev, večina se je strinjala z napisanim. Ne mislim razpredati, zato bom kratek. Kaj bi morala med drugim narediti katoliška cerkev, je dobro napisal avtor portala KatKapital, ki je med drugim pogrešal duhovno oskrbo migrantov, saj prihajajo iz držav, kjer mnogi od njih niso slišali za nauk katoliške cerkve. Priporočam branje. Avtor ugotavlja, da se je cerkev v materialnem smislu dobro odzvala, saj so njene humanitarne organizacije sodelovale pri zbiranju hrane, pijače in drugih potrebščin za migrante, popolnoma je pa zatajila pri širjenju evangelija med temi ljudmi, kar je eno od osnovnih poslanstev katoliške cerkve.

Tudi na tekst o tem, da prosti trg ne pomeni tudi nujno svobodnih migracij, sem prejel kar nekaj odzivov. Tisti, ki se niso strinjali, so mi očitali, da se oddaljujem od temeljnih liberalnih načel in ne sledim misli nekaterih velikih imen liberalizma. Zato samo dva citata Ludwiga von Misesa:

»To je naloga, ki jo liberalna doktrina pripisuje državi: varovanje lastnine, svobode in miru.« (Liberalism, stran 37)

»Prva dolžnost vsake vlade je obramba narodove varnosti in civilizacije pred agresijo tujih sovražnikov kot domačih gangsterjev. Če bi bili vsi ljudje prijazni in krepostni, če si nihče ne bi želel tega, kar pripada drugemu, ne bi bilo potrebe po vladah, vojskah in mornaricah, policistih, sodiščih in zaporih.« (Bureaucracy, stran 24)

Odprto pismo nadškofu Stanislavu Zoretu

Značke

Adam Smith, Anders Chydenius, begunci, islam, katoliška cerkev, ljubljanski nadškof, muslimani, Stanislav Zore, Švedska

Spoštovani gospod ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore

Moram priznati, da me je Vaš nagovor, da krščanska Evropa ogroža sama sebe in je ne ogrožajo muslimani, razočaral. Najina mnenja sta na tej točki najmanj toliko vsaka k sebi, kot je povprečna razdalje med Vami in mano do Boga. Mojega in upam, da tudi Vašega. Kdo mu je bližje, ne morem soditi, kot tudi Vi ne. O tem bo presojal kdo drug. Nekaj pa ostaja: Vaše besede so izključno moj problem, če so me razočarale ali celo prizadele. Ampak ne ženite si tega k srcu, tudi Vaših molitev ne potrebujem. Povedali ste tisto, kar pač mislite. In to je tudi prav. Žal ste danes izgubili marsikatero dušo, upam pa, da ste na svojo stran pridobili vsaj toliko drugih (muslimanskih) duš, predvsem tiste humanitarce, umetnike in pravičnike, ki so še nedavno blatili katoliško cerkev, sežigali križ in govorili, da je to umetniška instalacija, ter risali podgane v naročju device Marije. Ampak tudi to je svoboda, kaj hočemo.

Pravite, da se Evropa krščanstva že nekaj časa boji »kot hudič križa«, zato tudi nima identitete. Motite se. Evropa ima identiteto in ta je krščansko-judovskih korenin. Brez te identitete ne bi doživela napredka, ki mu ni primerjave v zgodovini človeštva. In zasluga gre liberalizmu, liberalizmu evropskega tipa. In ta liberalizem ni nikoli zavrgel temeljnih krščanskih vrednot, na katerih je zrasel. Tudi ta portal je liberalen. Sledi avstrijski ekonomski šoli, napaja se z mislimi njenih dveh glavnih predstavnikom: Ludwiga von Misesa in Friedricha Augusta von Hayeka. Liberalizem je utemeljil duhovnik. Katoliški duhovnik, če smo bolj natančni. Sliši na ime Anders Chydenius, čeravno mu tega ne priznavajo. V eseju, ki ga je napisal daljnega leta 1763 (torej 13 let pred Bogastvom narodov Adama Smitha, ki velja za eno temeljnih knjig politične ekonomije), je kritiziral državni aparat, zavzemal se je za svobodo tiska, govora in veroizpovedi. Toda nikoli, ampak res nikoli ni pozabil od kod izhaja – iz krščanstva. Leta 1765 je bil izbran v švedski parlament in hitro je prišlo do nekaterih sprememb: zmanjšali so se davki, ukinjena je bila cenzura, država se ni preveč vmešavala v trg. Seveda so Chydeniusa vrgli iz parlamenta, švedski kralj pa je nekaj let kasneje spet uvedel represivno politiko ter se zapletel v konflikt z Rusijo in Francijo. Toda v prvi polovici 19. stoletja so se spet širile Chydeniusove ideje. Švedski parlament je sprejel liberalne reforme: trg se je povsem sprostil, ukinili so carine, vsakomur so dovolili, da je postal podjetnik, ustanavljali so delniške družbe, zmanjševali obresti na posojila. Povedano drugače – Švedi so uvedli kapitalizem. Švedska je v tistem času doživljala razcvet, kakršnega ne pomni in kakršnega najbrž ne bo nikoli več doživela. Še posebej s politiko multikulturnosti ne. Vsi ti našteti ljudje so priznavali, da so bile krščanske vrednote podlaga za tak uspeh človeštva. Tako identiteto Evropa mogoče res izgublja, ni je pa še izgubila. Zato so Vaše besede, da Evropa nima identitete, pretiravanje.

Pravite takole: »In če bodo morda ljudje, ki prihajajo od tam, s svojo zelo jasno osebno identiteto pomagali nam k oživitvi naše osebne identitete, potem hvala bogu da so tukaj. Tako se bomo mi začeli zavedati, kdo v resnici smo, ampak ne proti njim, pač pa skupaj z njimi.« Naivni ste, res. Ne zamerite, če Vam pravim tako.

Ravno krščanska Evropa je bila tista, ki je prinesla napredek. In to je tisto, česar se kot kristjan zavedam. Muslimani k temu napredku niso doprinesli (skoraj) ničesar, njihova identiteta je izključno vera, ki je prežeta z nasiljem. Za vse drugo jim ni mar. Islam svojim vernikom celo v 21. stoletju prepoveduje, da bi delovali znanstveno, razvojno. Nihče sicer ne more zanikati (niti ne poskuša zanikati) prispevkov Al Jazarija, Ibn Hajtama, Al Kindija, Ibn Batuta ali Al Farabija, težava je le, da se njihov prispevek danes pomeša z miti in pravljicami. Ste se kdaj čudili, da se muslimanska civilizacija, ki danes vdira v Evropo in nasilno prinaša svojo kulturo, ki ima katoličane za nevernike, ni nikoli razvila v industrijsko velesilo? Eden od razlogov najbrž je, da se islamski svet ni nikoli sekulariziral. Številne njihove univerze imajo v kampih za študente več mošej, znanje korana pa je pomembnejše od znanja fizike, kemije, matematike. Zato ni čudno, kot je pred leti pisala revija Economist, da univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj, muslimani pa imajo samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. Nekako se ta del sveta, močno pod vplivom islama, drži načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

Nadalje navajate, da so begunci dejstvo ter da je zanje odgovorna država, ki ima vse vzvode ali pa jih bi vsaj morala imeti, da jih sprejme in zanje poskrbi. Da so naši bratje in sestre. Se opravičujem, moji že niso. Jaz imam enega brata in dve sestri. Drugih bratov in sester, še najmanj islamističnih, pač ne potrebujem. In upam, da imam pravico, da to povem jasno in na ves glas. Pravite še, da bi morali premagati brezbrižnost in da lahko morda v tej množici najdemo tudi nekatere, »ki niso begunci v pravem pomenu besede«. Jaz pravim ne »morda«, ampak zagotovo, kar potrjujejo tudi obveščevalne službe.

Za konec še nekaj. Ste se oglasili aprila, ko so muslimanski prebežniki na Sredozemlju v morje pometali krščanske begunce? Ali ste protestirali proti načinu, kako muslimani v Islamski državi pobirajo posebne davke od kristjanov, če nočejo, da jih obglavijo? Ste povzdignili glas, ko so muslimani obglavili otroke izključno zato, ker so njihovi starši kristjani. Seveda, najbrž tudi za starejši zakonski par iz Care di Mineo niste slišali? Zakaj neki bi le. Bila sta prava katoličana, veliko naredila za katoliško skupnost v bližini Katanije na Siciliji, dokler se ni našel migrant in ju zverinsko umoril. Včasih bi bilo dobro, da pogledate na spletno stran The Religion of Peace, kjer je spisek vseh kristjanov, ki so jih umorili muslimani. Primerov ni ne sto ali tisoč, na deset tisoče jih je.

Pa brez zamere gospod ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Nisem človek, ki bi nastavljal še drugo lice, ne Bog, ki bi take muslimanske zločine odpuščal. Vi lahko. Upam, da je bilo vse, kar ste povedali, zgolj in izključno Vaše mnenje, in da niste govorili v imenu vseh katoličanov v Sloveniji. Če ste, mene pod Vašo izjavo ne štejte. Nikoli. Nikoli več. Želim samo svobodno Evropo. Z muslimani je pač ne bo.

Pa zdravi ostanite.

Z vsem (potrebnim) spoštovanjem,

Kavarna Hayek