Zakaj je dobro, da Slovenija še nima (nove) medijske strategije?

Značke

Barbaro Verdnik, Hugo Chavez, Liberal, Madison Avenue, mediji, medijska strategija, medijska svoboda, Miro Cerar, Monthly Review, Nataša Pirc Musar, novinarstvo, Robert W. McChesney, Sandra Bašič Hrvatin, svoboda, Venezuela, Wall Street

Nedavno je časnik Večer svojim bralcem, kolikor jih še ima, razkril še en velik neuspeh vlade Mira Cerarja. V članku z naslovom Še en neuspeh Cerarjeve vlade? Medijske strategije ni na vidiku se avtor zgraža, da vlada (kljub koalicijskim zavezam) še ni sprejela medijske strategije. Pravzaprav je neverjetno, da si mediji, ki bi morali biti v prvih vrstah, ko gre za obrambo svobode govora in izražanja, medijske svobode ter svobode nasploh, tako želijo nekega vladnega dokumenta, ki bi jih reguliral, ki bi usmerjal njihovo delo in delovanje. V svobodnih državah si novinarji, uredniki in lastniki medijev nikakor ne želijo, da bi se aktualna oblast kakorkoli vmešavala v njihovo delo. A Slovenija očitno ni svobodna država, njeni novinarji so slejkoprej ostali v času družbenopolitičnih delavcev, ki bijejo in nadaljujejo razredni boj proti osovraženemu kapitalizmu.

Pozoren bralec je seveda opazil, da se v analizi z naslovom Izhodišča za osnutek medijske strategije, ki so ga po naročilu ministrstva za kulturo napisali znani slovenski levičarski medijski kruhoborci in kruhoborke, med katerimi najdemo Sandro Bašič Hrvatin, Natašo Pirc Musar ali Barbaro Verdnik, pogosto kot referenca in tisti, ki ga je potrebno citirati, pojavi ameriški profesor Robert W. McChesney. Zanimivo je, da so se nanj sklicevali tudi hrvaški medijski strategi, o čemer izvrstno piše bloger Liberal, od katerega povzemam glavne poudarke delovanja McChesneya.

Torej, kdo je človek, ki je očitno zelo navdihujoče deloval na pisce medijskih izhodišč?

Robert W. McChesney je goreč marksist. Kot profesor na univerzi Urbana-Champaign v Illinoisu v ZDA je ustanovil organizacijo Free Press, ki si prizadeva za medijsko reformo. Hkrati je direktor Monthly Review, ki izdaja istoimenski marksistični časopis (nekakšna ameriška različica Mladine) in ki ima v podnaslovu napisano, da gre za „neodvisno socialistično revijo“. V njej je napisal članek z naslovom Novinarstvo, demokracija in razredni boj in zapisal:

„Naša naloga je, da izvedemo medijsko reformo kot del našega širšega boja za demokracijo, socialno pravičnost in, če lahko tako zapišem, socializem. Nemogoče je, da svet naredimo boljši z medijskim sistemom, ki je pod Wall Streetom in Madison Avenue, se pravi pod nadzorom lastniškega razreda.“

McChesney je tudi človek, ki je leta 2007 zelo hvalil venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Razglasil ga je za „prvaka medijske svobode“, venezuelske medije, ki so pod vplivom bolivarske republike, pa primer medijev, po katerih bi se morali vsi zgledovati. Dve leti kasneje je izjavil, da mora biti „reforma medijev del revolucionarnega programa, s katerim bo kapitalistični sistem zavržen, (…) družba pa se mora na novo postaviti na načelih socializma“.

Po njegovo mediji ne smejo oglaševati kapital, zavračati morajo oglase podjetij, ki delujejo po kapitalističnih načelih. „Narediti moramo vse, kar je mogoče, da omejimo kapitalistično propagando, jo preuredimo, minimaliziramo in celo popolnoma uničimo. Samo vlada lahko implementira politike in spodbude, da se omogoči institucionalni okvir za kvalitetno novinarstvo,“ je zapisal v Monthly Review.

Vam je zdaj jasno, kje so dobili navdih slovenski medijski strategi? Pri človeku, ki se zavzema za socializem, ki mu je socialistična revolucija navdih, uničenje kapitalizma cilj. Ta človek si želi državni nadzor nad mediji, meni, da mora država usmerjati delovanje medijev in ga regulirati po vzoru venezuelskih medijev. Zato tudi nervoza in neučakanost slovenskega medijskega mainstreama, ki bi jim taka regulacija prinesla tudi ugodnejše življenje v državnih jaslih. Tovrstni mediji so vendarle javni interes, mar ne?

Zame osebno „zavlačevanje“ sprejema medijske strategije ni Cerarjev neuspeh, ampak uspeh. Čimmanj se bo država vmešavala v medije, boljše bo, večja bo medijska svoboda. In obratno. Toda bojim se, da bo vlada, kot že ničkolikokrat doslej, popustila pritiskom medijskih ekstremistov, med katerimi so najbolj glasni predstavniki tako imenovanih nevladnih organizacij, katerih cilj ne popolna regulacija medijev. Prej ali slej bo vlada na tak ali drugačen način dodatno (so)financirala njihovo socialistično propagando, saj je očitno, da je so brezkompromisna protikapitalistična stališča medijev danes družbeno sprejemljiva in pogoj za prejem sredstev davkoplačevalcev.

Advertisements

Marko Perković – Thompson in svoboda

Značke

Andrej Fištravec, Attila Vajnai, domobranci, ESČP, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Evropsko sodišče za človekove pravice, komunistični simboli, levičarji, Maribor, Marko Perković - Thompson, maršal Petain, Milan Brglez, rdeča zvezda, Sodišče EU, svoboda, Za dom spremni, Zoran Janković, človekove pravice

Attila Vajnai je madžarski skrajni levičar. Na začetku tisočletja se je pred sodniki znašel zato, ker je kot podpredsednik Delavske stranke Madžarske na neko politično zborovanje v centru Budimpešte, kjer je nekoč stal spomenik Karlu Marxu, prišel z jakno, na kateri je bila prišita rdeča zvezda. Dobil je pogojno kazen zaradi prikazovanja komunističnih simbolov v javnosti. Ko je na Madžarskem izčrpal vsa pravna sredstva, se je zatekel na Sodišče EU, ki se je izreklo za nepristojnega, zato je pomoč zaradi kršenja človekovih pravic poiskal na Evropskem sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je primer vzela v obravnavo.

Madžarska vlada je svojo odločitev pred sodniki zagovarjala, da je nošenje rdeče zvezde v javnosti neprimerno zaradi žrtev komunističnega režima in da je treba vse totalitarne ideologije obravnavati enakopravno. Po dolgotrajnem postopku so sodniki v imenu svobode govora in izražanja dali prav podpredsedniku Delavske stranke Madžarske. Sodniki so med drugim zapisali: »… sistematični teror komunističnih oblasti v nekaterih državah, med drugim tudi na Madžarskem, je pustil resne brazgotine v mislih in srcu Evrope (…) Prikazovanje simbola, ki je bil prisoten povsod v času vladavine tega režima, seveda lahko povzroči nelagodje med žrtvami in njihovimi družinami, ki povsem upravičeno menijo, da je simbol za njih omalovažujoč. Toda sodišče kljub temu meni, da taka čustva, čeprav upravičena, ne morejo postavljati meja svobode izražanja. Glede na to, da je Madžarska žrtvam komunizma dala pravno, moralno in materialno priznanje, še ta čustva ne morejo šteti za upravičen strah. Sodišče meni, da pravni sistem, ki omejuje posamezne človekove pravice, da bi ustregel javnim čustvom – realnim ali nerealnim – ne more upravičiti nujne družbene potrebe v demokratični družbi, saj mora družba v razsodbah ostati razumna. Če temu ni tako, bi bila svoboda govora in razmišljanja pogosto predmet veta.«

Po mnenju sodišča se torej na rdečo zvezdo ne sme gledati le kot na simbol, ki je predstavljal totalitarno komunistično vladavino, zato nošenje rdeče zvezde ne pomeni nujno propagande za totalitarno ideologijo. Levičarji so slavili, imeli so dokaz, da rdeča zvezda (in drugi simboli socializma in komunizma) ni povezana s totalitarizmi. Ampak, kot je pri njih v navadi, gredo na prvo žogo. Pozabili so, da je ta razsodba temeljila na nekaterih drugih primerih, na primer z zadevo francoskega maršala Petaina, saj so levičarji trdili, da se velikega maršala ne sme slaviti, ker je sodeloval z nacisti. Zato ta nova razsodba ni bila pomembna samo za levičarje in častilce komunističnih režimov, ki so tako dobili potrditev, da tudi ESČP meni, da rdeča zvezda ni sporna, ampak pomeni rehabilitacijo nekaterih simbolov in zgodovinskih oseb, ki so si jih kot svoje prisvojile nekatere oblasti v preteklosti in so v sedanjosti zaradi tega »sporni«. Sem lahko štejemo keltski križ, grb Dežele Kranjske, pozdrav Za dom spremni, srp in kladivo, cilindrične butare s sekiro v sredi, črko U in še kaj. Gre namreč za simbole, večinoma starodavne, katerih nastanek sega daleč nazaj v zgodovino, nekateri totalitarizmi pa so jih vzeli za svoje. Sodniki ESČP so jasno povedali, da ni njihova dolžnost razsojati o spornih zgodovinskih dogodkih, še manj te dogodke interpretirati. Po njihovo so ti simboli predmet javnih razprav, kar je razvidno tudi iz drugih sodb ESČP: Garaudy vs. Francija (2008), Lehideux & Isorni vs. Francija (1998), Džugašvili vs. Rusija (2010), Ždanoka vs. Latvija (2006). V tem smislu je še posebej pomembna odločitev ESČP v primeru poveličevanja maršala Pétaina. Sodniki so takrat zapisali:

»Čeprav lahko stališča tistih, ki so se pritožili, spet povzročijo nasprotja in obudijo spomine na pretekla trpljenja, je glede na to, da je minilo 40 let od dogodkov, neumestno, da bi nekatere trditve obravnavali z isto strogostjo, kot smo jih deset ali 20 let prej. To je pač napor, ki ga mora vložiti vsaka država, da o svoji preteklosti razpravlja odprto in brez čustev. V zvezi s tem Sodišče opozarja, da se svoboda izražanja, ne glede na to, da je omejena z 2. odstavkom 10. člena, ne nanaša samo na ideje in informacije, ki so splošno sprejete ali pa štejejo za nežaljive in nepomembne, ampak tudi na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« (Lehideux and Isorni vs. Francija)

Kaj hočem povedati? To, da je prepoved koncerta hrvaškega glasbenega umetnika Thompsona, ki jo je na predlog policije sprejela Upravna enota Maribor, grobo kršenje človekovih pravic, predvsem 39. člena ustave Republike Slovenije. Takole so zapisali v EU Maribor: »Ocenili smo, da je policija verodostojna pri podaji ocene glede tveganja. Tehtali smo med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavniki policije. Prevladalo je dejstvo, da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve.«

Oblastniki štajerske prestolnice so torej tehtali med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavnikov policije. Če so pravice do svobode govora, mišljenja in združevanja temeljne človekove pravice, potem ne morejo biti omejene z nekimi izjavami ali ugibanje policije, da »bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja«. O teh morebitnih kaznivih dejanjih lahko zgolj ugibamo. Po vsej verjetnosti so, da bi z nekaterimi ustaškimi simboli ali morebitnim vzklikanjem Za dom spremni podpihovali sovraštvo. Toda ESČP je že pri razsodbi z rdečo zvezdo jasno zapisalo, da nekateri simboli ali besede lahko vzbudijo negativna čustva, a to ne pomeni, da taka čustva, razžaljenost in vznemirjenje lahko postavljajo meje svobode govora. Povedano drugače. Za neko skupino ljudi je nek koncert lahko »ustaško zborovanje« ali poveličevanje preteklega hrvaškega nacionalizma, toda ta skupina ljudi nima prav nikakršne pravice, da drugi prepreči, da bi se udeležila koncerta. Če bi nasprotniki hoteli preprečiti koncert, bi morala policija tistim, ki želijo na koncert, zagotoviti varnost. V Sloveniji se je zgodilo še slabše. Oblast je (pod krinko grožnje varnosti) popustila čustvom tistih, ki jih koncert morebiti žali. Ali če uporabimo besede sodnikov ESČP: »Svoboda izražanja se (…) nanaša tudi (…) na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« Zato je tudi 63. člen ustave, na katerega se je v pozivi k prepovedi koncerta skliceval celo predsednik DZ Milan Brglez, v tem primeru povsem neprimeren (pustimo ob strani, ali tak člen sploh spada v ustavo ali ne oziroma kaj vse v slovenski ustavi je odveč) in ne odtehta tako temeljne človekove pravice, kot je zapisana v 39. členu ustave. Na to je v primeru Lehideux & Isorni vs. Francija opozorilo tudi ESČP, češ da je v 2. odstavku 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic sicer omejitev svobode izražanja, ki pa ne pretehta nad 1. odstavkom, saj svoboda izražanja, mišljenja, idej in tudi združevanja lahko pomeni, da se vznemirijo čustva oziroma da lahko tudi žali čustva, ki glede neke zadeve sicer prevladujejo v javnosti.

Pozablja se, da je ustava (kot najvišji akt v državi) namenjena temu, da ščiti svobodo (in lastnino) državljanov pred samovoljo vsakokratne aktualne oblasti. In EU Maribor je naredila ravno to: samovoljno in v nasprotju z ustavo je koncert prepovedala. O sami varnosti, za katero bi morala skrbeti policija, pa samo toliko. Če lahko policija za nogometne tekme omeji nekaterim navijačem gibanje ali celo vstop v državo, ker se boji, da bi povzročili izgrede, ni nobene ovire, da tega ne bi naredila tudi za koncert Thompsona. Ne more in ne sme pa predlagati prepovedi na podlagi nečesa, kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti: »na povečano varnostno tveganje zaradi nevarnosti, da bo koncert izrabljen za izvrševanje kaznivih ravnanj«. Ob tem, da javnost sploh ne ve natančno, katera kazniva dejanja bi lahko izvršili obiskovalci koncerta. Kar po drugi strani niti ni pomembno. Policija bi morala ta »domnevna« kazniva dejanja preprečiti na kraju samem, nikakor pa ne predlagati odpovedi koncerta. Pravzaprav lahko predlaga, a predloga EU Maribor pač ne bi smela sprejeti in bi morala dopustiti izvedbo koncerta. Zato je že marčevska izjava mariborskega župana Andreja Fištraveca, ko se je govorilo, da bi utegnil biti koncert na javnem mestu, češ »dokler smo na oblasti, ga na Trgu Leona Štuklja ne bomo videli«, zloraba oblasti brez primere. Nekaj podobnega v Ljubljani govori Zoran Janković: »Zagotavljam vam, da v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov.« Če bi oblast hotela legalno preprečiti koncert, bi Thompsonu preprosto prepovedala vstop v državo. Vsaka država ima namreč suvereno pravico, da prepove vstop na ozemlje komurkoli. Toda za tako prepoved nima prav nikakršnega vzroka, ker Thompson sam, kjerkoli je imel koncert, ni povzročal težav ali izvrševal kaznivih dejanj, ki bi pomenili grožnjo varnosti Slovenije, poleg tega je Hrvaška članica EU. Večja varnostna grožnja so bile reke samooklicanih beguncev, ki so leta 2015 prečkali slovensko ozemlje, Thompson pa zagotovo ni varnostna grožnja. A sploh ne gre ne za Thompsona ne za partizane ali domobrance, njihove simbole in pozdrave, na tej točki se srečamo z vprašanjem svobode.

UE Maribor, ki pravi, »da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve«, samo naslednje: Nič ne more povzročiti večje škode in večjih posledic, kot omejevanje svobode. Slovenija ji je danes očitno zabila enega zadnjih žebljev v krsto. Ostalo bo le vse večje omejevanje svobode, prepuščeno peščici ljudi na oblasti in (medijskim) aktivistom.

Razkritje portala Pod črto bi moralo zelo skrbeti vse, ki jim je mar za človekove pravice

Značke

Anže Voh Boštic, Dejan Ornig, Facebook, Pod črto, policija, SDV, Sova, svoboda, zakonodaja, človekove pravice

Razkritje Anžeta Voha Boštica, ustanovitelja in odgovornega urednika portala Pod črto, da vlada pripravlja nov zakon o Sovi, ki bo varnostno-obveščevalni službi razširil pooblastila tako, da »bi agenti Sove v Sloveniji pri slovenskih državljanih lahko izvajali tudi tajne hišne preiskave, v domove nameščali snemalno opremo, vdirali v računalnike posameznikov in za pridobitev telefonskih številk uporabljali lovilce IMSI«, sploh ni toliko razburilo slovenske javnosti, kot bi človek pričakoval. Kar je grozljivo. Ljudje so očitno že tako navajeni, da država vedno in povsod posega v njihovo življenje, da jih ob takih informacijah niti ne zmrazi več. Eden od razlogov je najbrž spreminjanje pojmovanja človekove svobode oziroma človekovih pravic.

Že primer Dejana Orniga, ki je bil med letoma 2012 in 2015 policijski informator ter je po naročilu policije vdrl v več kot 300 naslovov elektronske pošte in profilov uporabnikov Facebooka, je pokazal, kako grobo se teptajo človekove pravice, saj je bilo ugotovljeno oziroma obstaja resen sum, da policija pri svojem delu uporablja tajne predpise. Sova in policija sta sicer dve različni službi, a taka pooblastila, kot jih bo z zakonom zdaj dobila Sova, niti policija nima, saj ne sme izvajati tajnih hišnih preiskav, kot bodo to lahko počeli agenti Sove.

Že prisluškovanje s tehničnimi napravami je velik poseg v zasebnost in integriteto posameznika, tajen vstop v njegovo stanovanje, iz katerega bodo lahko po potrebi skrivoma vzeli predmet in ga nato vrnili (na primer računalnik), pa tudi posega na področje človekove pravice do zasebne lastnine oziroma nedotakljivosti stanovanja. Najhuje je, da bodo vse to počeli tajno, ne da bi po preiskavi posameznika tudi obvestili, da so na skrivaj stikali po njegovem stanovanju – od spalnice prek kopalnice do kuhinje. Gre za velika pooblastila Sove pri izvrševanju tega ukrepa, s tem pa tudi na možnost zlorab, saj je očitno, da ni predviden učinkovit nadzor nad izvajanjem ukrepov. Sprejem takega zakona v državi, kot je Slovenija, ki ima zelo kratko demokratično tradicijo in so ostanki preteklosti – ko je v človekovo zasebnost posegala SDV kot tajna politična policija – še močno zasidrani v človekovi podzavesti, demokratične sile pa so daleč od tega, da bi prevladale nad družbo, je zato zelo vprašljiv. In ker bo vse tajno, nabor možnosti, kdaj ukrep uporabiti, pa zelo nedoločen, bo državljanom onemogočeno predvideti situacije, v katerih bo nove ukrepe, ki posegajo v človekove pravice, mogoče uporabiti. S tem bo tudi onemogočen učinkovit (pravni) nadzor civilne družbe in pristojnih institucij, kar pomeni, da ne bo učinkovitih (pravnih) sredstev zoper zlorabe. Zato je zakon že zdaj, sodeč po tistem, kar je objavil Voh Boštic, neustaven in nevaren za človekove pravice.

Še policija lahko proti volji stanovalca vstopi v njegovo stanovanje le, če ima odredbo sodišča, ki pa preiskovalcem ne dovoljuje vstopa, ne da bi lastnik ali stanovalec za to vedela. Ampak, saj veste, kako je v Sloveniji. Dokler ne zadeva mene, se me vse skupaj ne tiče. Ob tem je zelo simptomatično, da so ostali tiho tisti, ki so ob zadnjih tožbah za odvzem premoženja posameznikom in dokazovanja po obrnjenem dokaznem bremenu zagovarjali tezo, če je nekdo pošten in nima ničesar skrivati, potem bo z lahkoto dokazal, da njegovo premoženje ni nezakonitega izvora. Zdaj pa vzemimo (na načelni ravni) nov zakon o Sovi. Kaj bodo zdaj rekli ti ljudje? Če je človek pošten in nima ničesar skrivati, zakaj bi se bal ali razburjal, če tajni agenti tajno vstopijo v stanovanje in mu namestijo prisluškovalne naprave ali začasno odvzamejo računalnik, ki ga nato spet skrivaj vrnejo nazaj? Če nimaš ničesar skrivati, te tudi ne moti, da te država tajno nadzoruje, saj ne bodo ničesar našli?

Dovolj zgovoren je tudi odgovor, ki ga je portal Pod črto dobil od informacijskega pooblaščenca, češ da »v tej fazi ne bi dajali komentarjev, vsekakor pa jih bomo, ko bo predlog v uradnem postopku«. Kot da osnutek zakona že sam po sebi ne bi bil dovolj škandalozen.

Ob 118-letnici rojstva Friedricha A. Hayeka

Značke

citati, Friedrich A. Hayek, obletnica rojstva, svoboda

Ne mislim se razpisati ob rojstnem dnevu Friedricha Hayeka, za počastitev njegovega rojstnega dne bo dovolj nekaj njegovih citatov.

»If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

»Freedom can be preserved only if it is treated as a supreme principle which must not be sacrificed for particular advantages.«

»All economic activity is carried out through time. Every individual economic process occupies a certain time, and all linkages between economic processes necessarily involve longer or shorter periods of time.«

»The curious task of economics is to demonstrate to men how little they really know about what they imagine the can design.«

»The chief difference [between totalitarian and free countries] is that only the totalitarians appear clearly to know how they want to achieve that result, while the free world has only its past achievements to show, being by its very nature unable to offer any detailed “plan” for further growth.«

»One need not be a prophet to be aware of impending dangers. An accidental combination of experience and interest will often reveal events to one man under aspects which few yet see.«

»I have arrived at the conviction that the neglect by economists to discuss seriously what is really the crucial problem of our time is due to a certain timidity about soiling their hands by going from purely scientific questions into value questions.«

Luka Mesec in Timmy iz South Parka

Značke

liberalizem, Luka Mesec, regulacija, South Park, svoboda, svobodna družba, taksi, Uber, Združena levica

Združena levica je na svojem Facebook profilu zapisala: „Prekarno delo, izigravnanje zakonodaje in dumpinške cene v Italiji kot kaže nimajo mesta. Enako bi moralo biti v Sloveniji.“ Zapisano se je nanašalo na odločitev italijanskega sodišča, ki je prepovedalo obratovanje Uberja v državi, saj naj bi ta ponudnik prevozov prek mobilne aplikacije predstavljal nepošteno konkurenco tradicionalnim taksijem.

No, mineva skoraj natanko dve leti in pol od ene boljših epizod ameriške risane serije South Park. Gre nekako takole. Timmy Burch, okoli katerega se vrti zgodba, je hendikepiran deček. Zbira denar za poletni tabor, zato na svoj invalidski voziček priklopi prikolico, nanjo nalepi napis Handicar in začne prevažati ljudi. Poleg tega, da je prevoz drugačen in cenejši, ga lahko naročiš po pametnem telefonu. Timmy je zelo uspešen, kar seveda ni všeč vsem: Nathanu, ki ne želi na poletni tabor, njegovemu neumnemu pomočniku Mimsyju in taksistom.

Taksisti opazijo, da se jim prihodki zaradi odličnega poslovanja Timmyja hitro zmanjšujejo. Ker jim na trgu nikakor ne uspe premagati Timmyja, se zatečejo k tipično levičarskim obtožbam, zato bodo storili vse, da bi onemogočili cenejšo konkurenco. Za njih niso krive njihove previsoke cene taksi prevozov ali dotrajani avtomobili, ne obnašanje do potnikov, ampak je krivec izključno Timmy, ki je cenejši in zato predstavlja nelojalno konkurenco, poleg tega lahko parkira na parkiriščih za invalide. Vso zadevo zameglijo s svojo skrbjo za potrošnike.

Taksisti skličejo sestanek, na katerem ugotovijo, da Timmy odžira kruh poštenim taksistom. Ker je hendikepiran in ker lahko parkira na parkiriščih za invalide, ima prednost. No, oglasi se neumni Mimsy in taksistom predlaga, naj svoje avtomobile bolj temeljito očistijo ali jih drugače očedijo, potem pa bodo lahko tekmovali s Timmyjem. A Nathan pravi, češ Mimsy je tako ali tako mentalno zaostal, zato naj ga ne poslušajo. Toda Mimsy se ne da. Pravi, zakaj bi reševali posel taksistov, če niso konkurenčni. Nathanu je zdaj dovolj, Mimsyju prisoli močno klofuto in mu ukaže, naj utihne, češ „taksisti so ljudje, ki skrbijo za svoj poklic“. Zgodba gre naprej in zgodi se, kar je v svobodni družbi neizbežno. Ker je Timmyjev posel zelo dobičkonosen, ga drugi posnemajo in v South Parku je vse več Handicarjev. Zgodba se konča srečno: pravice za Handicar kupi Tesla.

Satira se je seveda nanašala na Uber, ki s pomočjo mobilne aplikacije poveže tiste, ki prevoz iščejo, s tistimi nepoklicnimi vozniki, ki prevoz ponujajo. Srečen konec pa je lahko samo v pravljicah (risankah) ali v resnično svobodnih družbah (teh je vse manj), kjer posameznik lahko kjerkoli in kadarkoli začne s katerimkoli poslom ali delom, ne da bi ga pri tem ovirale številne državne regulacije (dovoljenja, pregledi, licence in še tisoč zadev) ali privilegirani ceh. Slednjih je tudi v Sloveniji dovolj: od notarjev in odvetnikov do taksistov in dimnikarjev. V svobodnih družbah bi posameznik, ki bi imel Timmyja za konkurenta, imel tri možnosti: prvič, začel bi ga posnemati, ker bi drugače tvegal, da ga bo posnemal kdo drug; drugič, izboljšal bi svoje poslovanje in pocenil svojo storitev; in tretjič, preprosto bi opustil posel in začel na drugem področju, kjer bi bil konkurenčen. A to se v realnem svetu skoraj ne zgodi. Privilegirani cehi namreč menijo, da je liberalizacija tržišča na njihovem področju nepravična, da bodo izgubili delo in ne bodo mogli nahraniti svojih družin. In trdijo, da je njihova storitev optimalna in cena edina poštena, saj jo določa pravilnik. Cenejše naj ne bi šlo. Seveda, kam bi pa prišli, da bi posameznik sam določal ceno, način dela in delovni čas, mar ne?

Aktivisti LGBTQ kot teroristi

Značke

CitizenGO, družina, Hatze Oir, Ignacio Arsuaga, LGBT, LGBTQ, svoboda, svoboda govora, teroritem, Španija

Večkrat sem pisal o svobodi govora kot tisti vrednoti, za katero se je vredno boriti, a žal gre vse v smeri, da jo ne samo v Sloveniji, ampak tudi na ravni Evropske unije, v imenu nekih lažnih »novodobnih« vrednot popolnoma zatrejo. Opisal bom primer iz Španije, kjer organizacija Hazte Oir, članica skupine organizacij CitizenGO, prosi za pomoč pred nasiljem aktivistov tamkajšnje LGBTQ skupnosti, ki so oprali možgane celotni politični eliti in tudi policiji. Člani organizacije, ki se borijo za ohranitev in zaščito življenj, družine in človekovih pravic, so namreč v zadnjih dneh izpostavljeni ne samo verbalnemu in psihičnemu, ampak tudi fizičnemu nasilju.

Zgodbo je objavila hrvaška sestrska organizacija CitizenGO, gre pa takole. V Španiji obstajajo občinski zakoni, ki šolam (tudi v nižjih razredih osnovne šole in vrtcih) nalagajo obvezno poučevanje teorije spola (gender theory). Ti zakoni omogočajo raznim LGBTQ skupinam, da prihajajo na šole, predavajo in tudi praktično prikazujejo seksualnost in različne spolne identitete. Grozljivo je, da starši otrok tega ne morejo preprečiti, saj so lahko kaznovani.

V takih okoliščinah je ena od skupin, ki propagira transeksualnost, izvedla medijsko kampanjo, ki na javnih krajih prikazuje otroke, ki se držijo za roke. To ne bi bilo nič spornega, če ne bi bili prikazani tudi dečki v vaginami in deklice s penisi. Slogan akcije je bil: »Obstajajo deklice s penisi in dečki z vaginami. Preprosto, tako je.«

Čez nekaj tednov je organizacija Hatze Oir oblasti zaprosila za kampanjo, ki je bila nasprotje prejšnji. Na javnih mestih so objavili plakate s sloganom: »Dečki imajo penise. Deklice imajo vagine. Ne pustite se zavesti! Če si rojen kot moški, si moški. Če si rojena kot ženska, boš tudi v prihodnje ženska.« Podjetje, ki se ukvarja z oglaševanjem, je zavrnilo, da bi plakate nalepili na njihova plakatna mesta, zato je Hatze Oir s svojim sloganom polepila avtobus, ki je vozil po Madridu. Trajalo je samo nekaj ur, da so se skrajni levičarji in aktivisti LGBTQ razbesneli.

Takoj so se organizirali, začeli žaliti po dolgem in počez, po družbenih omrežjih so grozili (v Španiji LGBTQ osebki izgledajo takole, takole in takole). Politiki in mediji so se odzvali neverjetno hitro ter organizacijo Hatze Oir obtožili transfobije, homofobije, razpihovanja nestrpnosti, nasilja in sovražnega govora. Člani skupnosti, ki se borijo za družino in svobodo govora, so bili deležni vseh vrst groženj, tudi s fizičnim nasiljem. LGBTQ teroristi so objavili fotomontažo, kako bodo zažgali avtobus, kar nekaj mestnih svetov je napovedalo ostre kazni za organizatorje, če bo avtobus začel voziti tudi po njihovih občinah.

LGBTQ hekerji so napadli strežnik CitizenGO, najhujše pa je bilo, ko so posebne enote policije v Madridu po posebnem ukazu župana (in komunista) Manuela Carmena obkolile avtobus in ga za 24 ur zaplenile, hkrati pa so dopustili, da so se LGBTQ teroristi znesli nad avtobusom in ga popisali. Nalog sodišča za zaplembo je prišel šele naslednji dan, okrožni tožilec pa je zahteval, da mora Ignacio Arsuaga, predsednik CitizenGO, za štiri leta v zapor zaradi razpisovanja sovraštva. Organizacija CitizenGO je bila prisiljena, da spremeni napis na avtobusu. Del napisa so prekrili z napisom »cenzurirano«, avtobus so preimenovali v #FreeSpeechBus, svoj kombi pa opremili s sloganom: »Ali imajo dečki penise?«

Policija je ustavila tako avtobus kot kombi in kaznovala voznika, toda kljub temu so še naprej vozili po Madridu in celo organizirali zborovanje za svobodo govora. O avtobusu je tvitnila celo Chelsea Clinton, hčerka nekdanjega predsednika Billa Clintona in poraženke na ameriških volitvah Hillary Clinton. Zapisala je: »Prosim, ne pripeljite te avtobuse v ZDA (ali kamorkoli drugam).«

V CitizenGO so zapisali, da so razkrili namene LGBTQ skupnosti in dokazali, da se proti njihovi škodljivi ideologiji lahko borijo. Pravijo, da kljub grožnjam s smrtjo ne bodo odnehali. Pozivajo različna mesta po Evropi, naj jih povabijo in jih bodo s svojimi avtobusi obiskali – v imenu svobode govora in normalnosti.

 

 

Pravica do (rasne) diskriminacije

Značke

diskriminacija, Haley Bennett, Katkapital, Leslie Jones, levičarji, rasizem, svoboda, svoboda govora, človekove pravice

Priznam, naslov je provokativen. Besedi »rasne« v oklepaju bi se z lahkoto izognil. Pa tega nisem storil. Z namenom sem jo postavil tja, in to v povezavi z diskriminacijo. Zakaj?

Diskriminiramo vsak dan. Ko v trgovini vzamemo jogurt Ljubljanskih mlekarn, namesto tistega Celjskih mlekarn, diskriminiramo; če imamo rajši filme, kjer igra Haley Bennett kot pa Leslie Jones, diskriminiramo; če nam je nogomet ljubši od košarke, diskriminiramo; če dijak posodi učbenik Pirančanki in ne Ljubljančanki, diskriminira; če si človek za prijatelja izbere Evropejca in ne Arabca, diskriminira. In tako naprej. Načeloma je vsaka naša odločitev diskriminacija. In ravno zato je diskriminacija pravica, da se človek svobodno in brez prisile odloča. Torej, človek se svobodno odloča, s kom se bo družil in s kom ne, kaj bo kupil in kaj ne bo, komu bo dal prednost in komu ne. Diskriminacija je torej del vsakdanjika slehernika, ki lahko diskriminira na katerikoli osnovi. In tega ni dolžan nikomur pojasnjevati. Za razliko od države, ki ne more in ne sme diskriminirati nikogar, saj vladavina prava pomeni, da so vsi, ne glede na raso, veroizpoved ali spol, enaki pred zakonom. Državo poudarjam zato, ker sta za rasizem (kar naj bi rasna diskriminacija pomenila) potrebna sovraštvo in (politična) moč.

Težava je, to se je pokazalo tudi ob nedavnem svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji, da želijo levičarski aktivisti povsem pomešati sfero države s sfero zasebnikov in njihovih medsebojnih odnosov. Če morajo biti na ravni države pred zakonom vsi enaki, tega posamezniku v odnosu z drugimi posamezniki ni treba upoštevati. Lahko diskriminira. Če si nekdo prijatelje izbira med Slovenci izključno zato, ker ne mara Balkancev, črncev ali Arabcev, je to njegova diskrecijska pravica. In obratno. Ni sicer družbeno korektno in sprejemljivo, kar pa ne spremeni dejstva, da ima to pravico. Nihče namreč ne more nikogar prisiliti, da bi bil s kom prijatelj, če tega ne želi. A kljub temu ob levičarskih aktivistov dobi opazko, da je rasist. Zakaj že? Ker se ne mara družiti z nekom, ki mu ni všeč? Vsak človek ima pravico do tovrstne diskriminacije, kar izhaja iz temeljnih človekovih pravic, ki svobodnemu posamezniku omogočajo, da se svobodno odloči, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka.

Zaradi demoniziranja pravice do diskriminacije pridemo lahko do absurdnih situacij. Predstavljate si, kot to dobro opisuje bloger KatKapital, da imate vrečko bonbonov. Vi ste jo kupili, zato so bonboni vaši. Odprete jo in bonbone ponudite nekaterim ljudem, drugim pa ne. Nekateri so vam antipatični, drugi imajo umazane roke, tretji niso vaše vere, četrti imajo od vas drugačno barvo kožo. Mogoče pa ste zjutraj le vstali z levo nogo, kar je vplivalo na to, da bonbonov ne razdelite vsem. Zdaj se postavlja vprašanje: Ali imate vi pravico, da z bonboni, ki ste jih kupili in so vaša lastnina, svobodno razpolagate in jih delite tako, kot se vam zdi prav? Predstavljate si, da oseba, ki ji niste dali bonbona, pokliče policijo, češ da jo diskriminirate. In ko pride policist, vas vpraša, zakaj ste nekaterim ponudili bonbone, drugim pa ne. Na podlagi vašega odgovora bo nato presodil, ali je vaša diskriminacija pravična (vstali ste v levo nogo) ali nepravična (bonbona niste dali črncu). Zaradi slednjega vas očitno lahko še strpa v marico in končate v zaporu. Se vam ne zdi tak scenarij popolnoma bizaren? Toda ravno tako razlikovanje zagovarjajo protirasistični aktivisti, namreč da se mora posameznik, če oni presodijo, da je nepravično diskriminiral, zagovarjati zaradi svojih povsem legitimnih odločitev.

Poglejmo si tržišče. Lastnik trgovine v črnski četrti kot prodajalca ne bo nikoli zaposlil belca. Zakaj? Ker črnci ne bodo več kupovali pri njem in bo propadel. Zato bo imel med zaposlenimi same črnce. In obratno. Lastnik trgovine v pretežno belski četrti ne bo nikoli zaposlil črnca. Ravna diskriminatorno? Seveda. Je rasist? Mogoče. Toda v medosebne odnose zasebnikov se država nima kaj vpletati, v primeru lastnikov trgovin v dveh različnih četrti bo presodil trg. Če bodo kupci menili, da je eden od lastnikov diskriminatoren, pri njem ne bodo več kupovali. Lastnik bo hitro prišel na slab glas in bo prisiljen, da nekaj spremeni. Če ne bo, bo propadel.

Če potegnem črto. Vsakdo ima pravico, da diskriminira. Gre za pravico, da človek svobodno odloča, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka, s kom želi delati in s kom ne, komu bo dal bonbone in komu ne. In se za te odločitve nima komurkoli za karkoli opravičevati.

Levica in desnica v parlamentu z roko v roki proti svobodi

Značke

desnica, ekonomska svoboda, Jan Peloza, kajenje, Levica, Milojka Kolar Celarc, svoboda, tobačni zakon

Se spomnite leto in pol nazaj, kako so poslanci soglasno izglasovali sindikalni predlog o minimalni plači? Takrat sem zapisal, da v parlamentu ni več desnice. Povsem socialistični zakon ni pomenil samo hudega udarca ekonomski svobodi in trgu delovne sile, ampak je s strani države določena minimalna plača ena najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. Včeraj so izbranci ljudstva (spet soglasno) zadali nov udarec svobodi: izglasovali so nov tobačni zakon. Da so se represiji nad posameznikom in podjetji pridružile leve politične stranke, je razumljivo, ker tem ni za svobodo, ampak za nadzor nad ljudmi, težko pa človek razume, da sta za zakon glasovali tudi stranki (NSi in SDS), ki imata sicer polna usta besed o svobodi. Povedano drugače: ves politični mainstream je podlegel državnemu paternalizmu. In če se nam je še včeraj zdelo to pokroviteljstvo »mehko«, zdaj prehajamo na najbolj trde, a zelo prefinjene oblike.

Kajenje je najbrž škodljivo. Najbrž zato, ker ni neposredne povezave med kajenjem in smrtjo. Če bi bila, bi vsi, ki kadijo umrli. Pa ne. Nekateri ljudje doživijo več kot 100 let in med temi je običajno tak delež kadilcev, kot na celotni populaciji. Pri kajenju gre samo za manjše ali večje dejavnike tveganja, da človek zboli za določeno boleznijo. In to je stvar posameznika, to je stvar svobodne odločitve: ali bo človek kadil in se mu bo povečala možnost obolenja, ali ne bo.Tudi argument, da kadilec škoduje nekadilcu (pasivno kajenje), če je v njegovi bližini, ne vzdrži. Nihče nikogar ne sili, da je v bližini kogarkoli. Poleg tega je na svetu nešteto stvari, ki škodijo zdravju. Recimo stres, ki se pojavlja med petimi najbolj pogostimi dejavniki tveganja za srčni infarkt. Večina ga doživlja vsak dan, sam sem pod stresom vsakič, ko Miro Cerar odpre usta, ker vem, da je to napoved nove obdavčitve.

Država tudi odreja,  kje in kdaj posameznik lahko kadi. Najprej so prepovedali kajenje na letalih in sredstvih javnega prevoza, nato v lokalih, zdaj v avtomobilih, sledila bo najbrž prepoved kajenja v zaprtih zasebnih prostorih. Če se je prva rešitev še zdela (pogojno rečeno) razumna, je druga že grobo posegla v svobodno razpolaganje z zasebno lastnino. Vsakdo s svojo lastnino ravna po lastni presoji. Država pač presodi, da se v prostorih, ki so v državni lasti, ne kadi. Prav. Ima to pravico. Toda zasebnim lastnikom lokalov odrejati, ali njihovi gosti v lokalu lahko kadijo ali ne, je totalitarno obnašanje. Lastniki bi se morali pač sami odločiti, ali bo njihov lokal kadilski ali ne, presojali pa bi na podlagi obiska lokala: če bi videli, da prodajo več, ker so njihovi gosti kadilci, bi to pač bil kadilski lokal. In obratno. In ta zakon je leta 2007 sprejela vlada, ki se je deklarirala za desno. Ne, prava desnica ne bi nikoli zasadila takega noža v hrbet svobodi.

Če se je takrat zdelo, da slabše za svobodo ne more biti, je Cerarjeva vlada zdaj to demantirala. Ne gre več samo za lokale, ampak bo prepoved kajenja veljala tudi v avtomobilih, ki so v povsem zasebni lasti. In naprej. Prisilno poenotenje embalaže cigaret s fotografijami domnevno škodljivih posledic tobaka je v nasprotju z ustavnim načelom svobodne gospodarske pobudo. Kakšna bo embalaža nekega izdelka na trgu ni stvar vlade!

Ob tem so nevladne organizacije sporočile, da so sicer zadovoljne z zakonom, toda lahko bi bil še strožji. Eden od njih (Jan Peloza, soustanovitelj Brez izgovora Slovenija) je dejal, da so »napadli tri glavna področja, ki učinkovito delujejo pri zmanjševanju in preprečevanju kajenja – vidnost, ceno in dostopnost – in bili uspešni pri dveh. Vidnost je zakon zaobjel s prepovedjo oglaševanja in promocije tobačnih in povezanih izdelkov, doniranja in sponzoriranja s strani tobačnih podjetij ter enotno embalažo, ceno pa z vladno direktivo, ki naj bi v prihodnje redno dvigovala tobačne trošarine.« Se pravi, da so (uspešno) napadli tisto, kar je značilno za tržno gospodarstvo: ponudbo in povpraševanje. Bravo! Prioriteta vlade in nevladnih organizacij je torej omejevanje ne samo osebne, ampak tudi ekonomske svobode.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je dejala, da je Slovenija s tem zakonom pokazala, »da v Sloveniji razumemo, kakšno breme in kakšno nevarnost za vzdržnost zdravstvenega sistema in tudi za gospodarski razvoj predstavlja tobak.« Pravzaprav je ministrica pokazala, da socialistka, kakršna je, ničesar ne razume. Poleg tega vsak kadilec z eno pokajeno cigareto, ki v povprečju stane 18,5 centa, samo s trošarino v proračun prispeva 10,9 centa. Zdaj naj si vsak izračuna, ali kadilci s pokajenimi cigaretami preplačajo stroške zdravljenja ali ne. In če drži podatek, da kadilci umrejo prej kot nekadilci, bi morala biti država samo vesela, ker ne bodo predolgo najedali pokojninske blagajne. Kot jo bodo denimo javni uslužbenci, ki po raziskavah živijo tri leta dlje kot zaposleni v zasebnem sektorju. O tem, da samo neto davkoplačevalci (realni sektor) prispevajo v pokojninsko blagajno, javni sektor pa to počne samo virtualno in z računovodskim trikom, smo tako ali tako že razčistili.

Skrb za zdravje mora biti prepuščeno posamezniku. Njegovo telo, njegova skrb. Naravnost grozljivo je, kako je večini postalo povsem običajno in normalno, da vlada zapoveduje, kako naj posameznik živi. Od kar človeštvo obstaja, vedno je določena skupina ljudi drugi (večji) skupini govorila, kaj morajo narediti in česa ne smejo. Manipulirali so z njimi in jih v nekaj silili. In vedno so se ljudje po določenem obdobju temu uprli in z oblasti vrgli tiransko vlado, saj so spoznali, da se pod zaščitniškim odnosom vlade (v primeru tobačnega zakona pokroviteljsko obnašanje v skrbi za zdravje državljanov) skriva želja, da se jih prisili k pokorščini. Tudi nv Evropi in v Sloveniji bo tako. Prej ali slej. Regulatorna prisila je postala že nevzdržna.

Nedoslednosti zagovornikov »pro-choice«

Značke

abortus, Andraž Teršek, pravica do izbire, pro-choice, pro-life, sekularna država, splav, svoboda

Ta konec tedna sem po družbenih omrežjih spremljal precej žolčno polemiko o (ne)pravici do splava (abortusa). Sprožil jo je zapis pravnika Andraža Terška v Dnevniku, ki sicer ni govoril o splavu, ampak o (ne) spoštovanju ustavnega reda. Med drugim je zapisal: »Izrazito nedemokratično je drugemu, ki javno nasprotuje splavu, odrekati pravico, da to počne. Ali mu celo očitati, da s tem, ko javno nasprotuje pravici do splava, krši pravico do splava. To je ne le nedemokratično in ne-umno, ampak tudi protiustavno, je očitno zanikanje njegove svobode izražanja.« A je bilo seveda dovolj, da se virtualno soočita pro-life in pro-choice. Gre pač za temo, pri kateri ni enotnega mnenja, kdaj se začne življenje: ali s spočetjem oziroma oploditvijo (pro-life) ali v trenutku rojstva (pro-choice). V tem kratkem zapisu ne mislim moralizirati, opozoril bi samo na nekaj nedoslednosti zagovornikov pro-choice.

Na prvo je opozoril že Teršak. Levičarji nasprotujejo kakršnikoli razpravi o tej temi, zagovornikom pro-life odrekajo pravico svobode govora, odrekajo jim pravico do javnega nasprotovanja splavu.

Druga nedoslednost je, da pravico do izbire (brez prisile) priznavajo samo tistim ženskam, ki želijo splaviti, ne pa tudi denimo zdravniku, ki iz različnih razlogov splava ne želi opraviti. V tem primeru jim je prisila, ne pa tudi pravica do izbire, povsem dobra. Pravijo, da je zdravnik v javnem zdravstvu to dolžan narediti, tudi če je zagovornik pro-life in nasprotuje splavu. Povedano drugače: pro-life zdravniku je treba vzeti svobodo (pravico do izbire), da bi se ta pravica zagotovila drugemu.

Zagovorniki pro-choice pravijo, da ustava v 55. členu sicer omogoča ženski in moškemu, da se svobodno odločata o rojstvu svojih otrok, vendar je ta odločitev individualna pravica ženske in ne skupna pravica obeh partnerjev. Torej individualno prevlada nad skupnim. Kar je tretja nedoslednost, ki bi jo levičarji morali upoštevati tudi, ko govorijo o gospodarstvu, politiki in lastnini, kjer trdijo, da je skupno pred individualnim.

Četrta nedoslednost je pri zagovarjanju preživetja. Pristaši pro-choice pravijo, da se človeško življenje začne, ko je otrok sposoben sam preživeti (ali je zarodek že človeško bitje je evropsko sodišče pred leti sprejelo zanimivo odločitev: tukaj in tukaj). Ta teorija se nikakor ne sklada z življenjem zagovornikov pro-choice, ki so v glavnem levičarji. Velik del njih ne bi preživel, če bi nekdo presekal njihovo popkovino na državni proračun oziroma bi se jih davkoplačevalci otresli s svojih ramen. Že ko se omeni zmanjšanje proračuna, so levičarji na zadnjih nogah, kaj šele, ko se konkretno zareže v njihovo financiranje. Kot levičarji zdravniku ne priznajo pravice do izbire, da bi to pravico zagotovili drugemu, tako potrebujejo (neto) davkoplačevalce, da lahko uresničijo svojo svobodo. In naprej. Če pro-choice glede splava zagovarjajo pravico do izbire, ali to pomeni, da obstaja pravica, po kateri izbiramo, kako bomo porabil denar od svoje bruto plače? Ne, ker levičarji priznajo pravico do izbire samo ženskam, pa še to zgolj tistim, ki splavijo. Tudi trditev, da je treba soditi po tem, ali je človeško bitje sposobno preživeti samo, ne zdrži resne kritike. Težki invalidi in ljudje, ki so v bolnicah na aparatih, ki jih ohranjajo pri življenju, niso sposobni preživeti sami, pa nikomur ne pade na pamet, da bi jih pustil umreti.

Zagovorniki pro-choice pravijo, da ima ženska pravico, da o svojem telesu odloča sama. Ampak ti ljudje se zgražajo, ko zasledijo oglas, da nekdo prodaja ledvico. Pravijo, da gre za nezakonito trgovanje s človeškimi organi. Torej, ženski priznavajo pravico, da o svojem telesu odloča sama, drugim te pravice ne priznavajo. Kar je že peta nedoslednost.

Šesta nedoslednost zadeva smrtno kazen. Pogosto slišimo levičarje, ki obtožujejo nasprotnike splava, da so dvoličneži, saj po eni strani zagovarjajo pro-life, po drugi strani podpirajo smrtno kazen. Na videz gre za argument, ki mu ni mogoče oporekati. Zdaj pa obrnimo argument: zagovorniki pro-life nasprotujejo umoru nedolžnih, podpirajo pa smrtno kazen za najhujše zločince, medtem pa zagovorniki pro-choice podpirajo umor nedolžnih, nasprotujejo pa smrtni kazni za zločince. To pa se ne sliši več dobro.

Sedma nedoslednost je povezana z vero. Levičarji pravico do splava povezujejo s sekularno državo. Po njihovo Slovenija ni povsem sekularna država, saj težavo vidijo v tem, da cerkveni dostojanstveniki komentirajo tudi pro-choice ali pro-life. No, naj jim zaupam, da Slovenija je sekularna država, saj nobena od ver nima moči nad državo, zakoni, ki jih sprejema parlament, niso cerkveni zakoni, cerkev ne sodeluje pri pripravi zakonov. Poleg tega sekularna država ne pomeni in ni enako ateistični državi. Kogar zanima, kako izgleda država, ki ni sekularna, naj obišče Savdsko Arabijo, Katar ali Iran. O komentiranju Cerkve o družbenih vprašanjih pa naslednje: svoboda govora velja za vse enako.

Praznični premislek o konservativizmu in progresivnosti

Značke

American Thinker, enakost, gospodarska enakost, konservativci, konservativizem, migracije, osamosvojitev, progresivci, progresivnost, Slovenija, svoboda

V sodobni družbi se razlike med klasičnimi desnimi in levimi strankami brišejo. Vse se kot točke na navidezni premici (kontinuumu) pomikajo proti sredini. Desnica sprejema ideje levice in obratno. Delitve, kot smo jo poznali, skoraj ni več, vrednote, ki so ostro ločile ta dva pola, sprejemajo alternative, ki so označene za skrajne. Gre predvsem za razumevanje dveh idej razsvetljenstva: enakosti in svobode. Na portalu American Thinker je bil pred dnevi dober članek na to temo, zato bom povzel nekaj misli.

Ključni pojem levega progresivizma je enakost in prepričanje, da so vsi ljudje v osnovi enaki. Razlike nastajajo zaradi tradicionalnih načinom razmišljanj, zato menijo, da je država (vlada) poklicana, da poseže med posameznike in ustvari klimo enakosti. Ne gre samo za prebivalce ene države in enega naroda, ampak za cel svet. Zato progresivci menijo, da so meje nacionalnih držav krive za nacionalizme, ki so povzročili vojne, rasizem, trpljenje. V svojo sredino sprejmejo vsakega in vsako kulturo, prepričani so, da ima vsakdo pravico ne samo do osnovnih, življenjsko potrebnih dobrin, kot so voda, hrana in streha nad glavo, ampak tudi do zdravstvene oskrbe, visoke izobrazbe, televizorja, klimatske naprave, iPhona oziroma do vsega, kar progresivizem opredeli kot napredno in nujno potrebno oziroma ne glede na človekov prispevek k družbi. Glavna ovira je zahodni konservativizem, ki jim stoji na poti do popolnega sveta. Slednji je kriv, da se ljudje ločijo po rasah in kulturah, progresivci so prepričani, da je zahodna civilizacija vzcvetela in rastla zato, ker je bela zahodna civilizacija ropala in kradla nezahodnim kulturam in ljudstvom. In prej bo ta krivica odpravljena in bolj se bodo rase med seboj mešale, lepše bo vsem na planetu. Ključno vlogo pri tem igra država, cena za izgubo osebne svobode ne bo pretirana. Meje svobode posameznika po mnenju progresivcev namreč določa država.

Konservativizem je nekaj povsem nasprotnega. Če boste kakšnega „desničarja“ vprašali, kaj je po njegovo bistvo konservativizma, vam bo najbrž odgovoril, da je to svoboda (posameznika), v katero se država nima pravice vmešavati. Konservativci želijo, da jih vlada pusti pri miru pri odločitvah, kaj bodo naredili s svojim zaslužkom, kaj s svojim premoženjem. Verjamejo sicer, da vojska, policija in pravosodje ne morejo biti zasebna podjetja, da mora država poskrbeti za ceste, nikakor pa ne pristajajo na vlogo države pri popravljanju socialnih krivic, skrbi za zdravje in izobraževanje. Prepričani so, da je vsaj posameznik uspešen toliko, kot je sposoben, in da je vsaj posameznik odgovoren za svojo usodo. Priznavajo sicer, da so v družbi posamezniki, ki zaslužijo pomoč, toda to je stvar dobrodelnosti posameznikov, ne pa države. Ne verjamejo, da bi lahko država s prerazporejanjem zagotovila ekonomsko enakopravnost, glede enakosti pa priznavajo enakost pred zakonom. Gre za vladavino prava, pravno enakost, ki pomaga ščititi posameznika pred drugimi posamezniki in plenilsko naravo države. Gospodarska enakost in socialna pravičnost so za konservativce kolektivistični kategoriji, ki dajeta privilegije določeni skupini ljudi na račun drugih.

Konservativizem in progresivizem sta si izvorno torej povsem nasprotna. Če jih gledamo v luči migracij, se konservativci upirajo uničenju nacionalne identitete, progresivci pa ne prenašajo idejo nacionalne države. Že glede samostojne Slovenije se razlikujejo. Medtem ko konservativci menijo, da je osamosvojitev Slovenije kot nacionalne države nekaj, kar je treba braniti in gojiti, bi progresivci imeli Slovenijo (in Evropo) za multikulturni laboratorij brez kakršnekoli tradicije slovenskega naroda.

Je sploh še možen kompromis?