Zasebna lastnina je temelj civilizirane družbe, je nujen pogoj za svobodo in svobodne posameznike, ki prosto razpolagajo s svojim premoženjem. To tudi pomeni, da lahko zasebnik svojo zasebno lastnino proda komurkoli želi, pod katerimi koli pogoji želi in po katerikoli ceni. In država se v te transakcije ne sme vmešavati, nima pravice postavljati pogojev.
A v Ljubljani se prosto razpolaganje z zasebno lastnino očitno končuje. Mestni svet je pod vodstvom župana Zorana Jankovića sprejel odlok o predkupni pravici Mestne občine Ljubljana (MOL), s katerim bodo svobodne nepremičninske transakcije z zemljišči med zasebniki najmanj otežene, če ne kar onemogočene.
Trashmarksisti in levičarski neandertalci (Homo neanderthalensis socialisticus) vse svoje življenje preživijo v oprezanju za premoženjem drugih ljudi. V komunizmu jim je bilo malo lažje, ker so zasebne lastnike kot ideološke sovražnike preprosto postrelili in naselili svoje družine v ukradene vile. To je v navidezni demokratični družbi malo težje, zato sprejemajo regulativo, ki njihovo krajo legalizira. In natanko tak je Jankovićev odlok o predkupni pravici MOL. Po tem odloku ima mestna birokracija predkupno pravico praktično na vse nepremičnine (še posebej stavbna zemljišča) na območju Ljubljane.
Kaj to v praksi pomeni? Zaradi lažje predstave vzemimo primer družine, ki ima poleg hiše še dovolj veliko zemljišče za gradnjo nove stavbe. Če se družina odloči za prodajo zemljišča, ga bo morala najprej ponuditi v odkup Jankovićevi mafiji na Magistratu, ne glede na to, ali že ima kupca ali ne. Tako bodo morale ravnati tudi vse nepremičninske agencije, ki posredujejo pri transakcijah z zemljišči. Zdaj pa pomislite, da ta družina za soseda ne želi kogarkoli in je pripravljena zemljišče poceni prodati družinskim prijateljem. To je zdaj onemogočeno, ker ima predkupno pravico MOL. To pomeni, da družina kot zasebnik ne more več prosto razpolagati s svojo lastnino ter jo prodati tistemu, kateremu želi, in po ceni, po kateri želi. Vsekakor je to v neskladju s slovensko ustavo, toda ob zadnjih odločitvah ustavnih sodnikov, ki so se začeli podrejati volji levičarjev, lahko pričakujemo, da bo ljubljanski šerif nadaljeval s svojimi rabotami.
Pravzaprav je neverjetno, da se je ustavil pri predkupni pravici. Zakaj sploh ta cirkus, ko bi pa lahko vsa njemu, njegovim sinovom in balkanskim gradbincem všečna zemljišča preprosto odvzel lastnikom. Če je to storil pri gradnji kanala C0, čudi, da zdaj slo po zemljiščih zavija v celofan predkupne pravice.
Izšla knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Lahko jo naročite tudi brez, da bi plačali poštnino. TUKAJ.
»Vedno sem ljubila življenje.Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti. (…) Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.«
Zgornji stavek je izrekla Oriana Fallaci, ena najboljših novinark 20. stoletja in velika borka za svobodo govora. Italijanka, v mladosti »zadrta« levičarka, ki se je pridružila komunističnemu gibanju in se mu kasneje odrekla, ker želijo komunisti nadzorovati življenje posameznika in zatirajo svobodo govora, je seveda govorila o življenju, ki ga je treba braniti s puško. Če bi danes še živela (po možnosti v Sloveniji) in kaj takega rekla, bi jo pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan naznanila tožilstvu, vladna koalicija pa k ščuvanju k nasilju. Kot so to storili v primeru zapisa Tomaža Štiha na družbenem omrežju Twitter.
Štih, znan kot Libertarec, je napisal: »Nič ni narobe, če se oborožite in se nič ne zgodi. Vse je narobe, če se ne oborožite in se kaj zgodi.«
Preberite še enkrat. Da ni prav nič narobe, če imate doma orožje, ki vam ga ni potrebno uporabiti, če bi vas kdo napadel. In da vas lahko stane življenja, če ga nimate. Poleg tega Štih nikjer ne spodbuja ljudi, naj se oborožijo nezakonito. Danes lahko v Sloveniji legalno vsak pridobi orožje, če izpolnjuje določene pogoje. In kaj je potem narobe? Samoobramba je po slovenski zakonodaji povsem legitimna in legalna, tudi če na napad, kjer je ogroženo tvoje življenje, odgovoriš s strelnim orožjem. Predstavljajte si, da v vaše stanovanje vdre človek z mačeto in vas hoče ubiti, vi pa pograbite nožek in vilice ter se skušate ubraniti. Če niste ravno John Wick ali Jack Reacher, boste čez nekaj minut pokojni, za seboj boste pustili žalujočo vdovo in nepreskrbljene otroke. Tako pa imate strelno orožje in zanj vsa potrebna dovoljenje ter se ubranite napadalca. Levičarji bodo sicer noreli, da ste se s pištolo spravili na človeka, ki je imel »samo« mačeto, ampak vi boste preživeli. In to je pomembno.
Zloraba strelnega orožja za kriminal je nedvomno resen problem. Toda kriminalci so v vsakem primeru (nezakonito) oboroženi, njim ni treba govoriti, naj se oborožijo. Zato je težnja večine vlad po svetu, da bi ljudi razorožile in povečale nadzor nad posestjo orožja, predvsem lažna ideološka drža po meri bojazljivih politikov. Ko nekdo meni, da s tem, ko so ljudje oboroženi, ni prav nič narobe (še posebej, če jim orožja ni treba nikoli uporabiti), se kot s pritiskom na gumb sproži aktivistični in medijski stroj. Začne se pogrom, ki ga poganja levičarska propaganda.
Ni naključje, da tisti, ki so se zagnali v Štiha (in še prej v Janeza Janšo), nasprotujejo tudi svobodi govora in zahtevajo zadušljivo regulacijo ter da so ravno ti ljudje veliki zagovorniki kulture smrti (evtanazija, splav), ki je povezana s sekularnim postmodernizmom in lažnim sočutjem. In obratno. Zagovorniki absolutne svobode govora in ljudje, ki jih ne moti, da imajo posamezniki v lasti orožje, so največji podporniki svetosti in nedotakljivosti življenja. Ali kot pravi Fallacijeva: »Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.« Pred komerkoli.
Danes je izšla moja nova knjiga ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije. Več o knjigi si lahko preberete TUKAJ.
Vsi, ki ste jo naročili v prednaročilu, jo boste prejeli v ponedeljek ali najkasneje v torek (odvisno od dostave pošte Slovenija), ker sem danes knjige oddal na pošto.
Drugi jo lahko naročite:
Prva možnost: S predplačilom in si knjigo zagotovite brez poštnine (knjiga stane 19,90 evra) s plačilom na:
Četrta možnost: Pokličete na Nova obzorja: 01 24 47 200
Peta možnost: Obiščite knjigarno v BTC Ljubljana, Hala A (vhod A2, nasproti kristalne palače).
O mojih prejšnjih knjigah:
»Biščak ne poudarja samo ekonomskih vidikov svobode, ampak se v več esejih izpostavi kot neizprosen zagovornik svobode govora. /…/ Svobodna družba je tista, kjer se je moč brez strahu pogovarjati o vprašanjih spola, družine, naroda, rase, vere, multikulturnosti, kolonializma ali holokavsta. V svobodni družbi ni prostora za svete krave, Overtonovo okno mora biti na stežaj odprto.«
(Mislec in ekonomist Bernard Brščič v predgovoru k Biščakovi knjigi Zgodbe iz Kavarne Hayek)
»Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«
(Angleški ekonomist Keith Miles v predgovoru k Biščakovi knjigi Zapisi konservativnega liberalca)
»Zgodbe govorijo in opozarjajo na popolni zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer. Pod krinko osvobajanja vseh od vsega in svobode v suženjstvu se v romanu izriše čas, ki nas sili k razmisleku o tem, kako se temu upreti. Avtor tega odgovora ne daje, sami ga moramo poiskati.«
(Novinar in urednik Vinko Vasle o Biščakovem distopičnem romanu Potovati z Orwellom)
V petek, 19. maja, pride iz tiskarne moja nova knjiga ZADNJI OD NAS (Kulturne vojne in propad civilizacije), ki v obliki esejev govori o postmodernističnih norostih (kultura smrti, spremembe spola in podobno). (Več o knjigi si lahko preberete TUKAJ ali v intervjuju na portalu Portal24.)
Svoj IZVOD knjige si lahko samo še danes in jutri BREZ POŠTNINE zagotovite s predplačilom na račun (knjiga stane 19,90 evra) na:
Giedon d.o.o.
Dunajska cesta 158
1000 Ljubljana
TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM
Namen: plačilo knjige Zadnji od nas
CENA: 19,90 EUR
Knjigo boste prejeli najkasneje v ponedeljek, 22. maja, ali v torek, 23. maja (kakršna je pač dostava Pošte Slovenije).
O mojih prejšnjih knjigah:
»Biščak ne poudarja samo ekonomskih vidikov svobode, ampak se v več esejih izpostavi kot neizprosen zagovornik svobode govora. /…/ Svobodna družba je tista, kjer se je moč brez strahu pogovarjati o vprašanjih spola, družine, naroda, rase, vere, multikulturnosti, kolonializma ali holokavsta. V svobodni družbi ni prostora za svete krave, Overtonovo okno mora biti na stežaj odprto.«
(Mislec in ekonomist Bernard Brščič v predgovoru k Biščakovi knjigi Zgodbe iz Kavarne Hayek)
»Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«
(Angleški ekonomist Keith Miles v predgovoru k Biščakovi knjigi Zapisi konservativnega liberalca)
»Zgodbe govorijo in opozarjajo na popolni zaton evropske civilizacije, ki se že dogaja in ki s seboj prinaša totalitarizme neslutenih razmer. Pod krinko osvobajanja vseh od vsega in svobode v suženjstvu se v romanu izriše čas, ki nas sili k razmisleku o tem, kako se temu upreti. Avtor tega odgovora ne daje, sami ga moramo poiskati.«
(Novinar in urednik Vinko Vasle o Biščakovem distopičnem romanu Potovati z Orwellom)
V petek, 19. maja, pride iz tiskarne (no, vsaj tako je obljubljeno) moja četrta knjiga z naslovom ZADNJI OD NAS in podnaslovom KULTURNE VOJNE IN PROPAD CIVILIZACIJE. Knjiga je osredotočena na dogajanja v Sloveniji in Evropi. Podatki za PREDNAROČILA so spodaj.
Knjiga govori o postmodernističnih norostih, ki so v sodobni evropski civilizaciji posledica kulturnih vojn, ki trajajo že najmanj 150 let. Zagon jim je v drugi polovici 20. stoletja dal kulturni marksizem.
Slika na naslovnici knjige: Popotnik nad meglenim morjem; Caspar David Friedrich, 1818; Olje na platnu, 94,8 cm × 74,8 cm; Iz zbirke umetnostnega muzeja v Hamburgu; Avtorstvo: Wikipedia/Caspar David Friedrich – Public Domain)
V uvodu sem zapisal: »Thomas Sowell, ameriški ekonomist, pravi, da je vsaka nova rojena generacija »vdor malih barbarov v civilizacijo, ki jih je treba civilizirati, preden bo prepozno«. Nekaj podobnega je že pred 55 leti v knjigi »Kolovratenje proti Betlehemu« zapisala pisateljica in novinarka Joan Didion. Ko je konec 60. let prejšnjega stoletja več časa preživela med upornimi študenti, je sprevidela, da ni šlo za običajen upor, kot ga doživi vsaka generacija, ampak za dejstvo, »da smo nekako med letoma 1947 in 1967 zanemarili tem otrokom razložiti pravila igre«. Takratno študentsko gibanje, ki je pomenilo začetek postmodernistične dobe, je bilo že indoktrinirano s strani prve generacije učiteljev in profesorjev, ki jih je v ZDA vzgojila Frankfurtska šola. To ideologijo danes prepoznamo kot »kulturni marksizem«, ki je želel in želi demolirati in uničiti institucije (tradicionalne) družbe, na katerih je zrasla sodobna civilizacija.«
Knjiga, ki stane 19,90 evra, sicer nima poudarka samo na preteklosti. Preteklost je manjši del knjige; le toliko, kot je potrebno za razumevanje sedanjih dogodkov in uničujočih ideologij: od zamenjave avtohtonih Evropejcev (in s tem Slovencev) z migranti iz tretjega sveta do raznih trans, LGBT in radikalnih feminističnih gibanj. Podani so številni konkretni primeri (predvsem) iz Evrope, še posebej iz Slovenije. Knjiga je razdeljena na različna poglavja, ukvarja se s kulturo smrti, prebujenostjo (wokeizm), svobodo (s poudarkom na svobodi govora), podnebno histerijo in alarmizmom ter številnimi drugimi vprašanji, ki so podani v obliki esejev.
Knjiga je kot ažurirana zbirka esejev izdana na željo zvestih bralcev Kavarne Hayek (blog Kavarna Hayek je od nastanka zabeležil že več kot 3 milijone ogledov), ki so izrazili željo, da bi imeli po temah urejene tekste, ki se nanašajo za ideologijo kulture marksizma. Ustregel sem jim. (Na spodnji sliki je vsebina knjige.)
Knjiga govori o izginjajočih se (tradicionalnih) vrednotah, ki so danes nezaželene. S pomočjo politik in elit jih nadomeščajo nove, izmišljene in utopične, ki lahko pomenijo le propad tega dela sveta, ki čez nekaj desetletij ne bo več prepoznaven. V zaključku nisem preveč optimističen. »Ta bitka poteka že najmanj sto let, a kot kaže zdaj, jo tradicionalisti izgubljamo. Če bi želeli zmagati, bi morali vzeti kulturo nazaj. A bojim se, da je že prepozno,« sem zapisal na koncu uvoda.
Predgovor je napisal talentirani novinar in pronicljivi mislec mlajše generacije (tudi moj poklicni kolega in prijatelj) Andrej Sekulović. »Glavna nit, ki povezuje vse eseje v knjigi »Zadnji od nas – kulturne vojne in propad civilizacije«, so vsekakor uničujoče posledice levičarskih ideologij na evropsko civilizacijo. Čeprav korenine tega ideološkega viharja segajo celo dlje v zgodovino, se je ena od večjih prelomnic zgodila, ko so se večinoma judovski ideologi Frankfurtske šole pred vzponom nacionalsocializma v Nemčiji zatekli na ameriške univerze, od koder so nadalje širili svoje nazore med ameriško mladino, po koncu tragedije druge svetovne vojne pa tudi med evropsko,« je zapisal Sekulović v predgovoru.
Knjigo lahko naročite v PREDNAROČILU s PREDLAČILOM. Če plačate do četrtka, 18. maja, vam poštnino podarim. Knjigo boste prejeli najkasneje v ponedeljek, 22. maja, ali v torek, 23. maja (kakršna je pač dostava Pošte Slovenije).
Plačate lahko na račun:
Giedon d.o.o.
Dunajska cesta 158
1000 Ljubljana
TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM
Namen: plačilo knjige Zadnji od nas
CENA: 19,90 EUR
Knjigo lahko naročite tudi s PLAČILOM PO POVZETJU (poštnino plača kupec). Naročilo pošljite na elektronski naslov: kavarnahayek@gmail.com. Navedite: ime in priimek, točen naslov (s pošto in poštno številko), število izvodov knjige, davčno številko (pravne osebe tudi, ali so davčni zavezanci ali ne). Knjigo boste prejeli na vaš naslov najkasneje v sredo, 24. maja. CENA: 19,90 EUR.
Platnice knjige ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije.
Moje dosedanje knjige ZGODBE IZ KAVARNE HAYEK, ZAPISI KONSERVATIVNEGA LIBERALCA in distopični roman POTOVATI Z ORWELLOM lahko naročite TUKAJ.
Pisalo se je leto 1941 in bil je predvečer 1. maja. Po Evropi je divjala vojna, nacional-socialistična Nemčija in boljševistična Rusija sta bili še zaveznici, zato so slovenski komunisti in nacional-socialisti praznovali skupaj. Kar je logično; prvi maj je socialistični praznik, tako nacional-socialisti kot komunisti pa imajo svoje korenine v marksistični ideologiji, ki prezira kapitalizem.
Zgodbe, ki so jih okoli 1. maja spletle vse tri totalitarne ideologije 20. stoletja, so mit. Gre za enega najbolj trdovratnih mitov, ki se je prijel predvsem s pomočjo socialističnih sindikatov, vanj pa z indoktrinacijo skozi izobraževalni sistem verjame celo večina desničarskih (konservativnih) intelektualcev. Resnica je, kakopak, drugačna.
Nastanek mita
Najprej o tem, o čem govori mit. Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgrede. Sindikati so zahtevali 8-urni delavnik (ki se je uveljavil šele kasneje), v spomin na ta dogodek so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu.
Skozi desetletja so ustvarili mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels, tudi umrl je zaradi preobjedenosti), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, celo leto. Kar je seveda nesmisel. Takratni dogodki nimajo ničesar opraviti z 8-urnim delovnim časom, formulo 8-8-8 (osem ur dela, osem ur prostega časa in 8 ur počitka) je uveljavil kapitalizem (dogovor med delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov).
Krajši delovnik
Vsakoletno ploskanje ob kresu in pleskavici ter silovitih nagovorov radikalnih sindikalistov, ki svoj vrh doseže ob praznovanju na ljubljanskem Rožniku, je zato patetično. Tudi medijski mainstream nekritično in brez kakršnegakoli poznavanja zgodovine glorificira sindikate, češ kako super so, saj bi bili brez njih danes delavci brez kakršnihkoli pravic in bi za pohlepne kapitaliste delali dlje. Vsa stvar je tudi tragikomična, ker je tako praznovanje karikatura, ob kateri se zdravorazumski človek lahko samo nasmehne.
Pogajanja med lastnikom podjetja in delavci o 8-urnem delovnem času (40 ur na teden) so potekala že pred Haymarketskimi izgredi in tudi kasneje. Vlade so tak delovnik uzakonile šele potem, ko je bil ta na (prostem) trgu že prevladujoč, ker se je (predvsem v industriji) izkazal za najbolj učinkovitega in je, če že hočete, kapitalistu prinašal še večje dobičke, kot jih je daljši delovni čas. Zato si oglejmo dva primera, ki jih sindikalisti namenoma pozabljajo, sta pa v resnici bistveno vplivala na skrajšanje delovnega časa.
Zmaga prostega trga
Prvi dogodek se je zgodil v letih 1840 in 1841, zanj sta zaslužna George Hunter (takrat pomorski agent, kasneje župan) in Samuel Duncan Parnell. Ko sta z ladjo prišla v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (nekoč znanem kot Beach Street, danes je to poslovna četrt). Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa. Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delovnik se je v Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga.
Drug primer je iz ZDA. Krajši delovnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je z 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav ničesar, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov ter njihovih sindikatov.
Prvi maj je leva ikonografija
Zato je 1. maj kot zmaga sindikatov za 8-urni delovnik mit, je ena najbolj fundamentalnih laži levičarjev, ki se je tako razširila, da danes velja za resnico. Ta »zmaga« nima ničesar opraviti s sindikati, ničesar nima opraviti s socializmom in drugimi levičarskimi potegavščinami. To je bil win-win dogovor, 8-urni delovnik je bil preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. Če bi bilo ustrezne in usposobljene delovne sile dovolj, kapitalista (v svobodnih državah) ne bi mogel nihče prisiliti, da skrajša delovni čas (kot se je kasneje zgodilo z uzakonitvijo 40-urnega delovnega tedna, ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku). Ker je ni bilo, je moral najboljših pač ponuditi ugodnejše pogoje dela, drugače bi svojo tovarno lahko zaprl.
Prvi maj danes
Danes je prvi maj uradni praznik v skoraj sedemdesetih državah, neuradno pa se praznuje še v mnogih drugih. Ironično je, da 1. maj ni praznik v ZDA, kjer naj bi se vse začelo. Čez lužo imajo praznik dela prvi ponedeljek v septembru, prvega maja praznujejo »dan prava«, pri čemer slavijo vlogo prava pri nastanku Združenih držav Amerike.
Drugod prvi maj spremljajo levičarski (socialistični) simboli. V nemalo državah izbruhnejo nemiri, ki jih podžgejo razna anarhistična gibanja in Antifa. V Sloveniji je bolj mirno. Poleg zastav socialistične internacionale, rdečih zvezd in druge komunistične ikonografije, imajo ponekod še prvomajsko budnico, na predvečer prižgejo kresove. Širi se vonj po čevapčičih, v zraku so hlapi cenenega vina. Vrstijo se govorci, ansambli nažigajo partizanske pesmi, jugonostalgiki pridejo na svoj račun in mlajšim kolegom pripovedujejo svoja doživetja s socialistični državi. Kakopak ne pozabijo omeniti, kako je bilo nekoč dobro in vse super, da so vsi imeli redno delo in so si vsi lahko privoščili počitnice. Danes je po njihovo drugače, saj zlobni in pohlepni kapitalisti pehajo ljudi v revščino. Včasih se zdi, da so ti ljudje 1. maj zamenjali za 1. april.
DODATEK
Mitološko ozadje 1. maja
Prvi maj so častili že dolgo. Ker je približno na polovici poti med spomladanskim enakonočjem in poletnim solsticijem, je dolgo veljalo, da je primeren čas za označevanje prehoda v poletje. Dejansko je bil v večini srednjeveške severne Evrope (kar pomeni keltski koledar) 1. maj začetek poletja. Takrat so bila semena za poljščine šele posejana (tako da so si lahko kmetje in njihovi delavci privoščili kratek oddih), napočil je čas za odgon goveda in ovac na poletne pašnike. Tako vzklile poljščine kot pašena živina so potrebovale božansko zaščito pred nevarnostmi naravnega in nadnaravnega sveta, zato se je prvi maj razvil kot praznik in prevzel z njim povezane obrede in mitologijo. In boginja je bila dobra oseba za reševanje takšnih človeških skrbi.
Boginja današnjega prvega maja sega v starodavne čase, v Anatolijo, Grčijo in Rim. Pomladne boginje so začeli častiti na dveh rimskih praznikih, ki sta privedla do našega prvega maja.
Prva od teh boginj spomladanskih praznikov je bila Hilarija (iz grščine in pomeni veselo). Praznik so slavili med spomladanskim enakonočjem in 1. aprilom, ko se je končalo slavje. In morda je ravno ta 1. april, ki ga imamo za praznik norcev, izvor našega prvega aprila (ljudje so imeli »hecno« praznovanje). To ima očitne vzporednice s praznovanjem maja in prvega maja.
Druga od boginj je Flora. Bila je boginja rož in pomladi. Prvotno je bila morda sabinska boginja, o kateri ne vemo nič drugega kot to, da je imela po njej poimenovan pomladni mesec na sabinskem koledarju (Flusalis) in da naj bi njen oltar v Rimu postavil Sabinski kralj Tatius v legendarnem obdobju njegove skupne vladavine v Rimu z Romulom.
Ozadje praznovanja božanskega prvega maja je dobilo tudi krščanske dodatke. V Nemčiji naj bi se na prvomajski večer (30. aprila), imenovan Hexennacht (»noč čarovnic«), zbrale čarovnice na Brockenu, najvišjem vrhu v gorovju Harz, da bi uresničevale svoje zlobne načrte (po prihodu krščanstva, naj bi se družile s hudičem). Njihove načrte so nato prekrižali zaščitni prvomajski obredi. Sčasoma je ta dan postal znan Valpurgina noč, poimenovana po opatinji sv. Walpurgi (približno 710–778), ki naj bi bila ključna pri prenosu krščanstva v Nemčijo. V 18. stoletju so prvi maj začeli častiti kot praznik Marije Device, leta 1955 je papež Pij XII. Vpeljal 1. maj kot praznik Jožefa Delavca.
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 26. aprila 2023)
Kavarna Hayek 