Za levičarje je izginjanje lastnega naroda »dobra stvar«

Značke

islamizacija, levičarji, multikulturnost, narod, Nemčija, Steffi von Berg

Če mislite, da ste slišali že vse iz migrantskega repertoarja levičarjev, se motite. Zdaj njihove maske tudi dokončno padajo. Steffi von Berg, članica Zelenih v Hamburgu in predsednica odbora za šolstvo, je dokončno razkrila načrt migracij – da današnje večinsko prebivalstvo v Evropi postane manjšinsko. V svojem govoru, ki si ga lahko ogledate na 55-sekundnem posnetku, je poudarila, da se bo »naša družba spremenila«, da se bodo »naša mesta radikalno spremenila« in da v »20 oziroma 30 letih Nemci v naših mestih ne bodo več večina«.

Sklicevala se je na migracijske strokovnjake, ki ugotavljajo, da bodo ljudje živeli v »super-kulturnih mestih«, kjer Nemci ne bodo več etnična večina. In namesto, da bi jo to skrbelo, je dejala: »To je dobra stvar«.

Povedano drugače – izginjanje Nemcev kot naroda je za nemške levičarje dobra stvar.

Advertisements

Zakaj je politika multikulturnosti napad na svobodo?

Značke

António Guterres, islam, Josh Ashkinaze, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, svoboda, Tariq Modood, terorizem, Thomas de Maizière, UNHCR

Da je sirski potni list, ki so ga našli ob truplu enega od samomorilskih napadalcev, ukraden ali ponarejen, je bolj ali manj jasno, čeprav mora to potrditi še preiskava. Toda šef UNHCR (Visoki komisariat ZN za begunce) António Guterres je ob obisku Srbije pretekli teden, ko se je srečal s premierjem Aleksandrom Vučićem, šel korak naprej in predstavil uradno verzijo „teorije zarote“: ponarejen potni list je napadalec nosil z namenom, da ga policija najde, da bi se krivda za napad pripisala migrantom in da bi zato EU zaprla meje. Od tod do izpeljav, da je bil to pravzaprav napad na multikulturnost, kot je zapisal Josh Ashkinaze (ameriški levičarski up na Oberlin College in kolumnist tamkajšnje revije, sicer oboževalec Naomi Klein in njene teorije o kapitalistični zaroti proti svetu), ni več daleč. Zaroto naj bi dokazovalo preprosto dejstvo, da teroristi s seboj pač ne nosijo potnih listov. Ta teorija, ki je očitno tudi za  zdaj že kar uradna (kar ne čudi, saj so za UNCHR begunci glavni biznis, če jih ne bi bilo, ne bi bilo dobre plače za Guterresa in njegovo ekipo), je našla pot v medije. Komentatorji malodane tekmujejo v domislicah, kako še povečati multikulturnost Evrope in kakšne kazni naj bi bile najbolj primerne za „sejavce sovraštva“, ki jih poosebljajo desno orientirane politične stranke. Povedano drugače. Ker so teroristi odgovornost za napad v Parizu skušali pripisati migrantom, je najboljši odgovor – še več multikulturnosti, se pravi še več muslimanskih migrantov v Evropo.

Pri tem nihče od teh mislecev ne da odgovora na nekaj preprostih vprašanj. Zakaj neki bi bilo v interesu Islamske države zapiranja mej za migrante, ko pa se ravno z njimi najlažje pretihotapijo v Evropo? Ali ni cilj Islamske države islamizacije Evrope, se pravi multikulturna Evropa, kar so njeni predstavniki že večkrat povedali? Zakaj bi torej evropske države obrnili proti multikulturnosti, ko pa imajo od te multikulturnosti največje koristi prav muslimanski ekstremisti? Odgovor je sila preprost. Kdorkoli je podtaknil potni list (če ga sploh je), je natančno vedel, kakšna bo reakcija levičarjev, ljubiteljev multikulturnosti. Gre torej za nekakšno teorijo zarote, ki je nadgrajena s teorijo zarote. Potni list je bil podtaknjen zato, da bi ljudje mislili, da je bil podtaknjen. Ste se zmedli? Pomislite. Preiskovalci bi na podlagi posnetkov varnostnih kamer, DNK in prstnih odtisov prej ali slej ugotovili, da je kdo od samomorilcev hodil tudi po balkanski poti z migranti. Zakaj bi kdo torej podtaknil še potni list? Nima smisla. Podtaknil ga je kvečjemu zato, da bi ustvaril vtis, da je bil podtaknjen. Tako imajo zdaj levičarji argument za še več multikulturnosti in za napade na desne, proti-migrantske politične stranke. Celo nemški notranji minister Thomas de Maizière je dejal, da bi potni list na kraj napada lahko podtaknili sami člani Islamske države, ki skušajo javno mnenje usmeriti proti beguncem. Ampak to resnični nima nobenega smisla. Ravno v interesu Islamske države oziroma muslimanov, ki sanjajo, da bo Evropa nekoč muslimanska, je, da pride v Evropo čim več migrantov.

Po drugi strani pa se desne politike ne krepijo samo zaradi nasprotovanja priseljevanju, ampak ker ljudje spoznavajo, da so leve politike z veliko javno porabo škodljive. Zelo malemu številu prebivalstva so migranti resna konkurenca na trgu delovne sile. Neznanje jezika, pomanjkanje izobrazbe in dvomljive delovne zmožnosti so tiste (večinoma nepremostljive) ovire, ki priseljencem onemogočajo, da bi dobili dobro plačane službe. In če so priseljenci v prejšnjih migrantskih valovih (denimo v ZDA pred 100 in več leti) te ovire sprejeli kot naravne in nediskriminacijske ter so se sami potrudili, da jih premagajo, dobivajo migranti danes z levičarsko politiko multikulturalizma pomoč – država gostiteljica mora migrantom pomagati pri integraciji. In to je tisto, čemur nasprotujejo staroselci in zaradi česar se krepi desnica. Ni več enakih možnosti za vse, ampak diskriminira se večina, da se ugodi manjšini. Z denarjem davkoplačevalcev se financira integracija, ki se ravno zaradi tega kaže kot neuspešna.

Teorija, da je bil potni list podtaknjen zato, da bi se javno mnenje obrnilo proti migrantom, torej koristi samo levičarskim aktivistom in Islamski državi. In prvi in drugi potrebujejo migrante v Evropi. Ampak ne iz ekonomskih razlogov, izključno zaradi svojih političnih agend. Multikulturnost je namreč politični proces, ki ima za cilj upravljanje z različnostjo, upravljanje z različnostjo pa pomeni javno priznanje kulturnih razlik, od katerih so vse enake med enakimi. Če se je v prejšnjih migracijskih valih posameznik obravnaval kot enak med enakimi, levičarski socialni altruizem zdaj zahteva več: vsa kulturna prepričanja se obravnavajo kot enaka in se institucionalizirajo. Ko pa pridemo do te točke, pluralizem (tako značilen za priseljevanje v ZDA pred 100 in več leti) in dialog v imenu »strpnosti« in »spoštovanja« nista več mogoča. Politika multikulturalizma skuša namreč omejiti debato, ki poteka v pluralni družbi, zato se zateka k omejitvi svobode govora in prepoznavi sovražnega govora, da pač ne bi kdo užalil različnih kultur in različnih prepričanj. Multikulturalizem torej vsako razpravo vnaprej omeji, ji odvzame ostrino in živahnost. Zato je prav smešno poslušati levičarje, ki na podlagi teorije zarote trdijo, da pariški napad ni bil samo napad na multikulturnost, ampak na svobodo. In spet lahko potegnemo vzporednico med Islamsko državo in evropskimi levičarski aktivisti: oboji sovražijo zahodno civilizacijo, ki ima krščanske korenine in je zrasla na kapitalizmu, zato si prizadevajo za uničenje stebrov, na katerih sloni ta civilizacija, med njimi svobode govora in zasebne lastnine. In tako muslimanom kot tudi levičarjem multikulturnost pri tem pomaga.

Kakor se sliši paradoksalno, to drži; institucionalno upravljanje in ohranjanje kulturne raznolikosti v družbi (se pravi multikulturnosti) predvideva čedalje večjo omejitev prostora za svobodno soočanje različnih mnenj, bi rekel britanski sociolog pakistanskega rodu Tariq Modood. Ali če povemo kar naravnost: ravno institucionalizirana politika multikulturnosti pomeni omejevanje svobode.

Ko Neil sreča Keely ali kako poteka debata z levičarskimi aktivisti

Značke

brezplačno šolstvo, Fox, izobraževanje, Keely Mullen, Million Student March, minimalna plača, Neil Cavuto, socializem, Thomas Piketty

Kako čez palec računajo levičarji, je nedavno lepo pokazala socialistična aktivistka Keely Mullen, študentka politologije na Northeastern University. Mullenovo je gostil Neil Cavuto, voditelj na Fox Business, in jo spraševal o zahtevah gibanja Million Student March. To želijo brezplačno šolstvo za vse, odpise študentskih dolgov in 15 dolarjev minimalne urne postavke za vse zaposlene v kampusih.

Na vprašanje, kako neki bi to financirali, se je Mullenova zmedla in odgovorila: »Dobro vprašanje, mislim, saj veš – nisem prepričana, ali govorite o nacionalni ravni ali za šolo.«

Ker jo je Cavuto »masiral«, mu je Mullenova odgovorila, da je treba odstotek najbogatejših obdavčiti z 90-odstotno davčno stopnjo, kar je celo deset odstotnih točk več, kot predlaga recimo Thomas Piketty. »Živim v svetu in okoli sebe vidim populacijo, ki ne dela ničesar, da bi prispevala k napredku družbe,« je o najbogatejših menila Mullenova in na izračun voditelja Cavuta, da četudi bi odstotek najbogatejših obdavčili s 100-odstotno davčno stopnjo, ne bi zadoščalo za pokritje zahtev njenega gibanja, odgovorila: »Temu ne verjamem.«

Posnetek si lahko ogledate tukaj.

S tujim po koprivah: proračunska humanitarnost in dobrodelnost

Značke

Ajpes, dobrodelnost, humanitarnost, IEA, javni sektor, Kristian Niemietz, NGO, paraziti, Rdeči Križ, Slovenska filantropija

Kristian Niemietz je raziskovalec londonskega Inštituta za ekonomske zadeve (IEA). Spremljam ga že kar nekaj časa in, kar mi je pri njem všeč, je to, da piše razumljivo in preprosto. Tak je tudi njegov najnovejši članek z naslovom »To ni obdobje neoliberalizma. To so leta hiper statizma.«

Niemietz seveda piše o Veliki Britaniji, kjer levičarji podobno kot v Sloveniji za vse tegobe današnjega sveta krivijo neoliberalizem. Piše o tem, da se je država razbohotila najbolj v svoji zgodovini, da v Veliki Britaniji javna poraba ni bila še nikoli tako visoka, da živijo v vse bolj centralizirani državi in da država odriva vse drugo. Pravzaprav ni napisal nič novega, kar zdravorazumski ljudje ne bi vedeli že prej, in česar levičarji nikakor nočejo doumeti, zato ga na tem mestu ne mislim povzemati (vsak si lahko prebere sam). V oči mi je padel stavek, ki je pomemben tudi za Slovenijo. Nanaša se na delovanje dobrodelnih in humanitarnih organizacij, ki sta jih razbohoten javni sektor in vsemogočna država z levičarskimi paraziti povsem uničila.

Niemietz piše za Veliko Britanijo, da so bile na »otoku« dobrodelne organizacije nekoč zelo močno, da so bile zasebne in resnično humanitarne na način, da so bili njihovi donatorji zasebniki, ki so donirali iz tistega, kar so sami zaslužili, danes pa so se tega dobrodelnega sektorja polastile aktivistične skupine, ki so se zajedle v javno porabo. Povedano drugače: humanitarne in dobrodelne organizacije zahtevajo (in tudi dobijo) denar davkoplačevalcev, da se potem »igrajo« dobrodelnost in humanitarnost. Običajno delujejo tako, da denar, ki ga dobijo od države, najprej razporedijo za svoje plače (se pravi plače aktivistov), kar ga ostane, namenijo za tiste, ki so potrebni humanitarnosti in dobrodelnosti. To pa pomeni, da so v resnici del javnega sektorja, del države, čeprav jim pravijo nevladne organizacije (NGO). Finančno so namreč skoraj popolnoma odvisne od proračunskega denarja.

Po podatkih Ajpesa je bilo v Sloveniji uradno registriranih 732 prostovoljnih, neprofitnih organizacij, od tega 254 humanitarnih organizacij, ki sta jim status podelili ministrstvi za zdravje ter za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Te nepridobitne organizacije oziroma vse NGO so lani dobile iz proračuna skoraj 180 milijonov evrov, kar je denimo 70 milijonov več kot pred desetimi leti. Čeprav imajo v svojih statutih vse te organizacije, združenja ali inštituti zapisano, da lahko sredstva pridobivajo tudi drugače, se pravi na trgu (recimo s prodajo majic in podobno) ali z zasebnimi donacijami, se velika večina zajeda izključno v denarnice davkoplačevalcev. Človek bi najmanj pričakoval, da se bodo ti krvodajalci, humanitarci in dobrodelneži, ki te dni vse drugače misleče zmerjajo z nacisti, rasisti in ksenofobi, potrudili vsaj toliko, da bi zbrali polovico ali vsaj tretjino sredstev od zasebnih donatorjev. Pa se ne.

Poglejmo nekatere:

SLOVENSKA FILANTROPIJA – ZDRUŽENJE ZA PROMOCIJO PROSTOVOLJSTVA

Po podatkih Ajpesa je imela lani 935.421 evrov prihodkov. Od tega je na trgu (s pridobitno dejavnostjo) dobila 4,3 odstotka, od pravnih in fizičnih oseb pa 29,3 odstotka (ob tem je treba opozoriti, da so tukaj šteta tudi državna podjetja, kot denimo Telekom). To pa je več kot znašajo stroški dela, ki presegajo 50 odstotkov prihodkov. Ampak Slovenska filantropija je še kar »dobra«, druge zberejo še manj zasebnih sredstev.

DRUŠTVO KLJUČ – CENTER ZA BOJ PROTI TRGOVINI Z LJUDMI

Po podatkih Ajpesa je imelo društvo lani 141.230 evrov prihodkov. Na trgu je društvo zaslužilo 1,99 odstotka, od drugih pravnih in fizičnih oseb (šteta so tudi državna podjetja) 24,6 odstotka vseh prihodkov. Stroški dela znašajo nekaj manj kot 90.000 evrov.

DRUŠTVO SOS

Po podatkih Ajpesa je imelo lani 528.168 evrov prihodkov, od tega so na trgu zaslužili 3,1 odstotek, od drugih pravnih in fizičnih oseb (šteta so tudi državna podjetja) 14,5 odstotka vseh prihodkov. Stroški dela za 14 zaposlenih znašajo več kot 350.000 evrov.

RDEČI KRIŽ SLOVENIJE

Po podatkih Ajpesa je imel Rdeči križ Slovenije lani (brez Mladinskega zdravilišča Debeli rtič) 2,79 milijona evrov prihodkov. Zanimivo je, da je največja slovenska humanitarna organizacija od podjetij in fizičnih oseb uspela zbrati 7,9 odstotka sredstev. Celotno revidirano poslovno poročilo je tukaj. Stroški dela znašajo 407.000 evrov.

To so samo štirje primeri, verjemite pa, da drugod ni nič drugače. Humanitarnost in dobrodelnost morata temeljiti na prostovoljstvu, prav tako bi morale te organizacije denar zbirati od podjetij in ljudi, ne pa se financirati iz proračuna. Proračun se namreč polni z davki, davki pa so prisila, neke vrste kraja. To pomeni, da vsi humanitarci in dobrodelneži, ki se financirajo iz proračuna, to počno z denarjem davkoplačevalcev. To pa nima prav nikakršne veze več s humanitarnostjo in dobrodelnostjo. To ima povezavo samo s parazitstvom.

7 (ekonomskih) zmot o migrantih, ki naj bi gospodarsko oživili postarano Evropo

Značke

BDP, Christian Dustmann, Delo, ekonomski migranti, EU, Evropska unija, gospodarska rast, Hizb ut–Tahrir, islam, Ludwig von Mises, migracije, migranti, muslimani, Pierre Moscovici, Theodore Roosevelt jr., Tino Sanandaju

Če gre verjeti evropskemu komisarju za gospodarske in finančne zadeve Pierru Moscoviciju, si EU zaradi migrantov lahko obeta več rasti in delovnih mest. Takole je o njegovi zelo optimistični napovedi poročala STA: »Rekordni migracijski tokovi naj bi evropski bruto domači proizvod do leta 2017 povečali za 0,2 ali 0,3 odstotka, je pojasnil komisar. Gospodarski učinek bo sicer po njegovih besedah odvisen zlasti od uspešnosti prizadevanj za integracijo beguncev v evropsko družbo. Bruseljske analize tako zavračajo pogosto izražen splošen vtis, da bodo begunci negativno vplivali na evropsko gospodarstvo, je poudaril. Analize komisije namreč kažejo, da bo učinek po določenimi pogoji ugoden, šibko pozitiven, je še ponovil komisar.« Kratko in, lahko rečemo, na pamet.

Delo je sicer poročalo malo bolj podrobno, toda težava ostaja enaka – nihče ni poročal, po kakšni metodologiji so prišli do teh ugotovitev, zato lahko ugibamo, da temeljijo na predpostavki, da bo do leta 2017 v EU prišlo do tri milijone migrantov, da jih je, pa vzemimo konservativno oceno, vsaj milijon delovno sposobnih in ustrezno kvalificiranih. Predvsem pa, tako poudarjajo v Bruslju in mirijo evropske davkoplačevalce, bodo migranti več plačevali v proračun kot pa iz njega prejemali. Pa bo res tako?

Nekateri ugledni evropski ekonomisti ter statistiki in policija opozarjajo, da so tovrstne napovedi preveč optimistične, in temeljijo na nepreverjenih dejstvih o migrantih, ki prihajajo v EU. Njihove pomisleke lahko strnemo v sedem (ekonomskih) zmot o migrantih, ki bodo oživili evropsko gospodarstvo.

Zmota št. 1: Vemo, kdo prihaja v EU

Ne, ne veste. Nihče ne ve. To je največja zmota evropskih voditeljev, ki mislijo, da vedo, kdo prihaja v EU. Njihove trditve temeljijo na tistem, kar so povedali sami migranti v centrih za registracijo. Zdaj pa kaže, da migranti lažejo tako o tem, iz katere države prihajajo kot o tem, koliko so stari ter kakšno izobrazbo in poklicne kvalifikacije imajo. Policija v Nemčiji, se pravi v državi, ki bo očitno sprejela največ prišlekov, je nedavno prostodušno priznala: »V tem hipu nimamo pojma, kdo vse prihaja v našo državo.«

Zmota št. 2: V EU prihajajo izobraženi in kvalificirani kadri

To je najbrž ena najbolj usodnih zmot. Glede na poročilo, ki ga je v Kölnu izdal Inštitut za ekonomska raziskovanja, nekakšen nemški think tank, potrebuje Nemčija več kot 100.000 kvalificiranih delavcev v znanosti, tehnologiji, inženirstvu in matematike, toda večina prosilcev za azil nima teh kvalifikacij. In kot ugotavlja nemški zvezni zavod za zaposlovanje v svoji študiji, kar 81 odstotkov migrantov nima nikakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij. Ko je ugledna nemška tovarna BMW med zagonom novega logističnega centra od 2.000 delovnih mest 20 mest rezervirala za migrante, je bila razočarana: od julija do konca oktobra niso našli niti enega kandidata med migranti, ki bi bil pripravljen delati in imel potrebno znanje.

Zmota št. 3: Med migranti je (bo) manj prejemnikov socialne pomoči kot med domačini

Ne drži, niti ne bo držalo. Tino Sanandaju, ekonomist stockholmske ekonomske šole, je nedavno dejal, da je stopnja brezposelnosti (zaradi zmote št. 2) med migranti večja kot med lokalnim prebivalstvom. Posledično to pomeni, da migranti prejemajo več socialnih pomoči kot domačini.

Kako migranti »žrejo« socialno in drugo državno pomoč, si lahko nazorno ogledate na grafu in v tabeli. Desni stolpec je pomoč domačinom, levi pomoč migrantom (tujcem).

Zmota št. 4: Migranti bodo blagodejno vplivali na evropski trg dela

Christian Dustmann, profesor ekonomije in raziskovalec na področju migracij na UCL (University College London) je jasno povedal, da je treba biti v tem trenutku zelo previden, saj o migrantih ne vemo praktično ničesar, zato je še prezgodaj za kakršnokoli napoved.

Dustmann tudi opozorja, da bo proces iskanja zaposlitve za migrante dolg, vključevanje na trg dela pa počasen proces. »Ne gre le za učenje jezika, temveč tudi za razumevanje na trgu dela in iskanje pravih delovnih mest za migrante,« je povedal.

Skratka, napovedovanje Pierra Moscovicija, kako bodo migranti z vstopom na trg dela v EU blagodejno vplivali na gospodarsko rast stare celine, je slabše kot vedeževanje oziroma, najbolj milo rečeno, govorjenje »na pamet«.

Zmota št. 5: Če so ekonomski migranti pred 100 in več leti pripomogli k razcvetu ZDA ter migracije po II. svetovni vojni k gospodarstvu v Evropi (predvsem Nemčiji), ni razloga, da ne bi bilo tako tudi s sedanjimi migranti iz Bližnjega vzhoda

To pravzaprav ni zmota, ampak zavajanje političnih korektnežev in progresivcev.

Prvič, velik del migrantov v teh dveh migrantskih valih je prihajal iz držav, ki so imele enake ali podobne vrednote kot ciljne države.

Drugič, ekonomski migranti pred desetletji ali sto in več leti so imeli izključno ekonomske cilje, današnji migranti imajo že politične, kulturne in verske cilje. Migracije spremljajo levičarske ideje o multikulturalizmu, se pravi idejo so enakopravnosti dveh ali več kultur v neki državi. Kaj takega v prejšnjih migracijah ni bilo možno. Te ideje so že v kali zatrli, denimo predsednik ZDA Theodore Roosevelt jr., ki je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Oni se morajo asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt.

Tretjič, ZDA in Nemčija sta torej postali uspešni zaradi pluralnosti in ekonomskih ciljev migrantov, ne pa zaradi multikulturnosti ali multikulturalizma. Migranti, ki tega niso sprejeli, so prej ali slej pristali za zapahi ali pa so bili deportirani.

Četrtič, migrantom ni nihče pomagal in bil do njih tako ustrežljiv kot danes. Ali so se sami znašli ali pa so bili izločeni. Ta tekmovalnost na prostem trgu prinese gospodarski uspeh.

Zmota št. 6: Migranti bodo pripomogli k gospodarski rasti, s tem pa k blaginji EU

Ta zmota temelji na predpostavkah zmot št. 2 in 4. Že briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises je ugotovil, da matematika v ekonomiji (in natančno to počne Evropska komisija) pogosto povsem odpove. Zato je treba napovedi o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države.

Če bi gospodarska rast temeljila na rasti zasebnega, se pravi realnega sektorja (ta pa migrantov zaradi njihovih nikakršnih kvalifikacij brez državnih pomoči ne bo zaposloval), ter zasebni potrošnji, bi bilo vse v redu, toda evropski voditelji računajo, da bodo migranti spodbudili rast tako, da se bo država zaradi njih zadolžila, prav tako bodo povečali javno porabo in državno potrošnjo. Zaradi tega bodo migranti v naslednjih letih najbrž res povečali evropski BDP za 0,2 ali 0,3 odstotne točke na leto, mogoče celo več, toda BDP na prebivalca se bo zmanjševal, prav tako se bosta zmanjševali kupna moč in blaginja državljanov. Zato se bo treba vedno znova in znova zadolževati ali pa tiskati denar. To med vrsticami sramežljivo priznava tudi Pierre Moscovici.

EU se tako sooča z dvema velikima težavama. Prva je vse bolj socialistična gospodarska miselnost evropskih voditeljev, druga pa so vrednote in kultura migrantov. Vse to je eksplozivna mešanica, ki bo pripeljala do smrtonosne ekonomska spirale, dokler se Evropa ne bo gospodarsko zlomila in propadla. Vprašanje je, ali nismo morda že zamudili čas, da to ustavimo.

Zmota št. 7: Islam lahko Evropo obogati in prispeva k razvoju

Najprej dejstvo. Revija Economist je pred leti analizirala znanstveno delo muslimanskih »znanstvenikov« v državah, od koder zdaj prihajajo migranti v Evropsko unijo. Ugotovili so naslednje: univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj. Muslimani imajo namreč samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. In ti ljudje naj bi prispevali še k »večjemu« napredku stare celine, s tem pa bi povečevali blaginjo in pripomogli k hitrejšemu gospodarskemu napredku in razvoju.

Prav naravoslovna znanost (z odkritji in izumi) je tista, ki je omogočila nesluten gospodarski razvoj zahodne krščanske civilizacije, muslimanski svet (in ljudje, ki zdaj prihajajo v Evropo) pa teh znanj ni nikoli razvijal. Zato je iluzorno pričakovati, da bi muslimani, ki so v veliki večini med migranti, lahko kaj prispevali k razvoju stare celine. Držijo se namreč načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

O tem, kako si muslimanski svet lasti večino izumov zahodne civilizacije, pa smo tudi že pisali.

Tukaj si lahko preberete še o levičarskih mitih o beguncih (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/03/11-levicarskih-mitov-o-beguncih-ki-jih-razsirja-medijski-mainstream/).

Nove norosti zaradi »gender theory«

Značke

Andrea Dworkin, biologija, Branko Cestnik, feminizem, gender theory, Masha Gessen, teorija spolov

Norostim progresivcev ni videti ne konca ne kraja. Zadnja prihaja iz Združenih (socialističnih) držav Amerike. V eni izmed srednjih šol v Chicagu so dali prav dijaku, ki je sicer izgledal kot fant, govoril kot fant, imel penis kot fant, torej bi moral biti po neki logiki moškega spola, toda ker se je počutil kot dekle, je zdaj ženska. Penis je seveda obdržal, o ne, tega ni žrtvoval, pač zase meni, da je ženska in zato je ženska in pika. Temu je pritrdila vlada, zato se bo od zdaj najstnik preoblačil v dekliški (ženski) garderobi. To njegovo pravico, da se ima za žensko, čeprav njegov spol jasno definirajo struktura kromosomov, reproduktivnih človeških organov in endokrini sistem, zagotavlja zakon o državljanskih pravicah. In kdor zdaj misli drugače, je nazadnjaški, kdor to negira, je neveden, umsko zaostal in nevaren.

Spol torej vse bolj uradno postaja družbeni konstrukt, postaja kulturni konstrukt. Na določitev spola na podlagi spolnih organov torej postaja nazadnjaško, nekakšen ostanek preteklosti, podlaga za družbeno neenakost, določitev spola mimo bioloških značilnosti pa znak za napredek, progresivnost. Ker je spol družbeni konstrukt in ker lahko družbene konstrukte po želji odpravljamo, pomeni, da lahko odpravimo tudi spol: če misliš, da si ženska, si ženska, čeprav vse naravne danosti nakazujejo na to, da si moški. O tem je dobro razpravo pred dvema letoma napisal Branko Cestnik, zato ne mislim ponavljati, dejstvo pa je, da je teorija spolov (gender theory) radikalno nadaljevanje izjemno škodljivega feminizma. Očitno se je klasični feminizem izpel, zato je bilo treba storiti korak »naprej«. Dobro jih je opredelil bloger N – Reakcije, ki pravi, da gre večinoma za grde, zafrustrirane in zakompleksane ženske: »Zakaj so feministke grde, je preprosto, vendar zapleteno vprašanje. Predvsem niso feministke grde ženske, a so grde ženske feministke.. Feminizem je bolečina ljubosumja in zavisti, ki se racionalizira skozi protislovne in nedorečene neumnosti, prek medijev se razglaša kot preprosta resnica.« Ogledate si lahko dve vodilni feministki, opis pa si sposodimo pri omenjenem blogerju:

Masha Gessen je okostnjak, ki je nekaj vmes med Woodyjem Allenom in ciganom iz filma »Ko to tako peva«. Znana je postala po izjavah, da je treba uničiti tradicionalni zakon in družino.

Andrea Dworkin je po »avanturi« s prostitucijo po vrnitvi iz Nizozemske v ZDA postala ikona radikalnega feminizma ter avtoriteta na vseh mogočih področjih. Od kriminala in politike in odnosov med moškim in žensko.

Več si lahko preberete tekstu omenjenega blogerja Feminizem kot gibanje grdih žensk in uživajte v fotografijah feministk.

11 levičarskih mitov o »beguncih«, ki jih razširja medijski mainstream

Značke

ekonomski migranti, Gatestone, ilegalni migranti, Kairska deklaracija, migracije, migranti, Paul Scheffer, schengensko območje, Sirija, človekove pravice

V Slovenijo je v drugem valu nezakonito vstopilo več kot 135.000 ilegalnih migrantov. O njih levičarji, nevladne in humanitarne organizacije širijo mite. Medijski mainstream jih zavestno (ali pa tudi ne) nekritično povzema, njihovi novinarji in komentatorji delujejo kot ceneni aktivisti.

Mit št. 1: Prek ozemlja Slovenije gredo begunci

Ne drži in nikoli ni držalo. Da so ilegalci begunci, je najbolj zavajajoč in trdovraten mit, ki ga razširjajo mediji. Temu pojmu bomo zato posvetili malo več prostora.

Begunec je oseba, ki mu ta status oziroma mednarodno zaščito prizna država, v katero se zateče. Gre pa v prvo tako imenovano varno (sosednjo) državo, ker so v matični državi njegova varnost, zdravje, življenje ali svoboda ogroženi zaradi vojne, rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Begunec torej ne išče države, kjer bi boljše živel, ampak državo, kjer bi bil varen, saj mu ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nehumano in poniževalno ravnanje oziroma zapor zaradi zgoraj navedenih razlogov.

Kaj to pomeni na slovenskem primeru, ko je prek države v drugem migrantskem valu šlo prek 135.000 tujcev? Ker so skoraj vsi do zadnjega šli skozi varne države, gre za nezakonite priseljence oziroma ilegalne migrante. Mejo prestopajo večinoma brez kakršnihkoli dokumentov, na podlagi katerih bi bila možna identifikacija. Če že imajo dokumente, nimajo vize, ki je potrebna za vstop v Slovenijo, ki je članica EU in del schengenskega območja. V normalnih razmerah bi policija takega že na meji zavrnila. Če bi ga ujela na območju Slovenije, bi ga vrnila državi, iz katere je vstopil v Slovenijo. Imajo pa ob prihodu možnost, da podajo prošnjo za mednarodno zaščito (azil) v skladu z zakonom o mednarodni zaščiti. V postopku, ki sledi, bi lahko dobili status begunca ali status subsidiarne zaščite.

Do 26. oktobra letos je bilo v Sloveniji skupaj vloženih 185 prošenj, od tega okoli 50 neposredno kot posledica begunske krize. Šele na podlagi prošnje Slovenija lahko prizna status begunca osebi, ki verodostojno dokaže, da je v matični državi ni ogrožen. Odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Subsidiarna zaščita pa se prizna osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar izkaže utemeljene in verodostojne razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v matično državo povzročena resna škoda. Tudi odločba o priznanju subsidiarne zaščite z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler traja ta zaščita. Zaradi migrantskega vala nima v Sloveniji po do zdaj znanih javnih podatkih še nihče statusa begunca, jih je pa od teh, ki so nezakonito vstopili v Slovenijo, 0,03 odstotka zaprosilo za status begunca.

Tujci, ki tudi s pomočjo države nezakonito vstopajo v Slovenijo, torej niso begunci, ampak so ilegalni migranti.

Mit št. 2: Slovenija se sooča s humanitarno krizo

Ne drži. K zmedi so pripomogli tudi poslanci, ki so v začetku septembra na skupni seji parlamentarnih odborov za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo ter za zadeve EU izglasovali sklep, da Slovenija migrantsko krizo zdaj obravnava kot humanitarno krizo in v vseh postopkih ravna skladno z načelom solidarnosti.

Humanitarna kriza po definiciji nastopi po izrednih dogodkih: naravnih nesrečah ali v vojnih razmerah. V Sloveniji ni prišlo ne do naravne katastrofe ne do vojne niti ni država razglasila izredne razmere. To, da v državo nezakonito vstopajo tujci, ni humanitarna kriza, ampak je varnostna kriza, saj kaže na to, da država ne zna preprečiti nezakonitih prehodov meje, prav tako ne vrača tistih, ki ne zaprosijo za azil. Zato ne moremo govoriti o humanitarni krizi, ampak o krizi slovenske suverenosti oziroma varnostni krizi.

Mit št. 3: Večina »beguncev« je izobraženih

Ne drži. Ta mit temelji na poročanju mainstream medijev, saj je večina tistih tujcev, ki nastopajo v medijih, kot po pravilu inženirjev, zdravnikov, modnih oblikovalcev in podobno. Verodostojnih podatkov, kakšno izobrazbo imajo ilegalni migranti, ni ne v Sloveniji ne v Avstriji ne v Nemčiji. Še najbolj se je temu približala raziskava nemške zvezne agencije za zaposlovanje (Bundesagentur für Arbeit), v kateri je navedeno, da 81 odstotkov migrantov nima nikakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij, večino predstavljajo mladi moški, mlajši od 45 let, ki nima dokončane niti osnovne šole.

Mit št. 4: »Begunci« so miroljubni in nenasilni ljudje, ki iščejo boljše življenje

To je mit, ki za letošnji rekordni roj ilegalnih migrantov še niti dokazan niti ovržen v uradnih (policijskih) statistikah in raziskavah. Ker pa so migracije potekale že prej, se lahko zaneseno na statistike prejšnjih let. Te pa dokazujejo, da se s prihodom novih priseljencev povečuje tudi število nasilnih kaznivih dejanj. V nekaterih primerih je šlo za izredno kruta kazniva dejanja.

Po podatkih danskega TMC (Teori og Metodecentret) je stopnja kriminala med moškimi begunci in njihovimi potomci za 73 odstotkov večja od danskega povprečja. V Italiji po raziskavi Paola Pinottija, profesorja katedre za analizo politik in javno upravo na milanski zasebni fakulteti Bocconi, priseljenci in begunci povzročijo kar 80 odstotkov vseh najhujših kaznivih dejanj v državi (oborožen rop, umor in podobno).

Po podatkih inštituta Gatestone se je na Švedskem, od kar se je pred desetletji odprla za priseljence in begunce, število kaznivih dejanj povečalo za 300 odstotkov, število posilstev pa za neverjetnih 1.472 odstotkov. Kot je poročal Washington Times, ki se je skliceval na švedsko policijo, kar 77 odstotkov posilstev zagrešijo muslimani, ki jih je v tej skandinavski državi uradno samo pet odstotkov. Podobno se je dogajalo na Norveškem, kjer pa je nova, konservativna vlada zaostrila politiko do priseljencev. Po hitrem postopku so jih lani deportirali več tisoč (večinoma muslimanov), rezultat pa je bil, da se je stopnja kriminala v tej državi zmanjšala kar za 31 odstotkov. Podatke sicer objavlja norveški statistični portal SSB.

Na Finskem je zadeva malo boljša, vendar še vedno grozljiva: po podatkih telefonske linije za pomoč Tukinainen 2,2 odstotka na Finskem živečih tujcev zagreši kar petino vseh posilstev. Deutsche Welle, ki se je skliceval na nemško policijo, je pisal, da je stopnja kriminala med mladini moškimi petkrat večja med priseljenci kot avtohtonimi Nemci.

Mit št. 5: »Begunci« so v resnici ekonomski migranti

Nekateri mediji iz previdnosti že izpuščajo besedo begunci in rajši pišejo o migrantih oziroma ekonomskih migrantih. Toda tudi pri pojmu »ekonomski migrant« naletimo na težavo.

Čeprav velja, da državljani EU na območju EU ne potrebujejo nobenega delovnega dovoljenja, v nekaterih članicah še vedno velja, da nekateri iskalci zaposlitve iz EU še vedno potrebujejo delovno dovoljenje, ki se praviloma izda na vlogo delodajalca. Tudi sicer je za ekonomske migrante (v sodobnem času) značilno, da v ciljno državo, kjer bi želeli delati, vstopajo legalno. To pa ga tujce, ki se brez kakršnihkoli dokumentov danes prebijajo v osrčje Evrope, ne velja, zato gre, ponovimo še enkrat, za ilegalne migrante.

Mit št. 6: Slovenija je dolžna pomagati tistim, ki bežijo pred vojno

Begunec, ki beži pred vojno, poišče prvo varno državo, Slovenija pa ni prva varna država. Slovenija je beguncem že pomagala med vojno na Balkanu. Takrat je bila, ker Hrvaška ni bila varno območje, za begunce iz Bosne in Hercegovine resnično prva varna država. Slovenci smo se takrat izkazali. Ker pa gre danes za ilegalne migrante, ki niso ne begunci ne ekonomski migranti, kot smo opisali v 5. mitu, ni naša dolžnost, da jim pomagamo, ampak je naša dolžnost, da zaščitimo meje EU.

Glede na to, da »begunci« porabijo za pot iz Bližnjega vzhoda (po podatkih iz medijev) med 2.000 do 10.000 evrov na osebo, lahko sklepamo, da imajo za to dolgo pot denar. Torej bi se lahko v kakšnem turškem mestu vkrcali na letalo, plačali vozovnico do Nemčije, ko bi prileteli na nemško letališče, bi zaprosili za azil. Daljšo in bolj trnovo pot izberejo izključno zato, da se pomehkuženim Evropejcem zasmilijo.

Levičarji sicer navajajo Evropsko direktiva, ki narekuje, da mora katerakoli letalska družba ali ladijski prevoznik, ki prevaža ljudi brez vize, plačati za njihovo deportacijo v državo odhoda, vendar to ne drži. Če »begunec« zaprosi za azil, ga morajo obravnavati kot prosilca za azil. Toda »begunci« očitno sami pri sebi vedo (in tudi letalske družbe), da niso begunci, ampak ilegalni migranti, zato se odločajo za daljšo pot.

Mit št. 7: Če bi »begunci« ostali v Siriji, ki zaradi vojne lahko umrli

Nihče ne pravi, da morajo ostati v Siriji, če je ogroženo njihovo življenje. Toda Sirci varno območje dosežejo že v Turčiji, kjer bi morali ostati, in se vrniti, ko bi bila vojna v Siriji končana. V Turčiji življenje beguncev na noben način ni ogroženo, »begunec« pa nima nobene pravice (tudi po konvenciji Združenih narodov ne), da si sam izbira »varno« državo, kjer bi uveljavljal pravico do statusa begunca.

Mit št. 8: Nečloveško in nehumano bi bilo, če bi »begunce« vračali v Sirijo

Nihče ne pravi, da je treba begunce vračati v Sirijo. Toda »begunci« niso prišli iz Sirije, ampak iz Turčije, ki je prva varna država. Torej, najprej je treba preprečiti nezakonite vstope v EU. Podobno kot je storila Avstralija, ki dosledno vrača čolne z begunci nazaj, bi morala Grčija čolne z begunci, namesto da jih vleče v Grčijo, vračati v Turčijo. Težava bi bila rešena, »begunci« ne bi iz Turčije več silili s čolni v Grčijo.

Mit št. 9: Slovenija je dolžna sprejeti nekaj »beguncev« v svojo državo

Slovenija ni dolžna ničesar. Ampak, ja, bilo bi humano, če bi nekaj beguncev (koliko je stvar debate) sprejeli v svojo državo, toda postopek mora potekati na legalen način. Se pravi tako, da se prebežniki kot begunci najprej registrirajo v prvi varni državi (Turčija), nato se Slovenija odloči, koliko in katere bo vzela. Enako bi morala narediti EU.

Tako je leta 2013 naredila Nemčija, ki je iz begunskih taborišč v Libanonu v Nemčijo s čarterskimi leti prepeljala 5.000 beguncev.

Mit št. 10: EU ima pol milijarde prebivalcev, zato nekaj milijonov migrantov ne more spremeniti demografske strukture, kulture in vrednot

Množične migracije v sodobnem svetu niso normalen pojav, še manj, da bi bile zanemarljiv politični in družben pojav. Do zdaj smo bili priča migracijam, ki so jih povzročile vojne, vendar so se dogajale na zelo omejenih območjih, se pravi med sosednjimi državami. Sedanji migracijski tokovi, ki gredo iz Afrike in Bližnjega vzhoda proti EU pa že spreminjajo dinamiko družbe in demografsko strukturo. Gre za nevaren pojav, še posebej, ker je v nekaterih državah delež tujerodnih že presegel absorpcijsko sposobnost avtohtonega naroda, kot to imenuje nizozemski profesor na univerzi v Tilburgu Paul Scheffer.

Mit št. 11: Islam ni v nasprotju z zahodno (evropsko) civilizacijo

Ker je med »begunci« večina muslimanov, se skuša ustvariti vtis, da islamske vrednote (bil naj bi religija miru, kaj to pomeni, si lahko preberete na tej spletni strani) ne nasprotujejo vrednotam evropske civilizacije. Gre za enega najbolj prozornih levičarskih mitov. Muslimani ne priznavajo Splošne deklaracije ZN o človekovih pravicah, pač pa Deklaracijo o človekovih pravicah v islamu, znano kot Kairska deklaracija. Navedena deklaracija je podrejena šariji, se pravi verskim predpisom islama, skladno z načelom, da so temeljne pravice in univerzalne svoboščine v islamu del islamske vere. Islam torej že samo na področju človekovih pravic ni skladen z zahodnoevropsko civilizacijo. Zato v Evropi že prihaja do dveh vzporednih svetov, ki pa mu levičarji ljubko rečeno multikulturalizacija. Ta naj bi po mnenju levičarjev obogatila Evropo, toda v resnici prinaša samo razkol in vodi do nerazumljivih bizarnih in paradoksalnih ravnanj domačih levičarjev.

Tukaj si lahko preberete še o ekonomskih zmotah, da naj bi migranti gospodarsko oživili staro celino (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/06/7-ekonomskih-zmot-o-migrantih-ki-naj-bi-gospodarsko-ozivili-postarano-evropo/).

Kaj bi morala zagovarjati prava desna politična stranka?

Značke

davki, deregulavija, desna politična stranka, gospodarski program, GZS, kmetijstvo, liberalizem, privatizacija, svoboda govora

Slovenija (ta hip) ne premore prave desne politične stranke, ki bi bila zares tržno, liberalno usmerjena. Zadnji dokaz je bilo glasovanje o spremembah zakona o minimalni plači, ko je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. Vsi pa vemo, kako škodljiva je minimalna plača za gospodarstvo. Celo Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki se predstavlja kot združenje delodajalcev, vse bolj podpira regulacije, ki seveda s prostim trgom nimajo ničesar skupnega. Zadnja dva primera sta osnutek zakona o dimnikarskih storitvah in problematika, ali pogrebne storitve prepustiti prostemu trgu ali ne. Skratka, ne samo da Slovenija nima prosto-tržno usmerjene politične stranke (programi vseh strank so v svoji osnovi etatistični), celo tista združenja, ki bi po svoji definiciji morala podpirati kapitalizem in prosti trg, se obračajo k socializmu.

Kaj bi morala torej zagovarjati prava desna politična stranka? Kaj bi morala imeti zapisano v svojem programu? In ne samo zapisano, ampak bi morala to tudi zagovarjati in če (in ko) pride na oblast, program tudi uresničevati. Dogaja se namreč, da imajo stranke v političnih programih zapisano marsikaj, potem pa vse enako državo centralno-plansko upravljajo in vodijo. Da ne bomo odkrivali »tople vode«, si bomo poglavitne točke programa, ki bi ga morala imeti prava desna stranka, sposodili pri hrvaškem liberalnem ekonomistu Luki Popovu. Nekatere njegove točke smo malenkost dopolnili in prilagodili obstoječi slovenski regulativi.

1. Temeljita reforma slovenske ustave. Ustava bi morala biti nekakšen nad-zakon, ki bi preprečeval politiki oziroma vsakokratni aktualni vladi, da bi z vrsto zakonov vsepovprek omejevala svobodo posameznika, še posebej, da ne bi posegala v zasebno lastnino in omejevala svobodo govora.

2. Ukiniti vrsto ministrstev. Katera so to, sem že pisal.

3. Takojšnja privatizacija vseh državnih in javnih podjetij.

4. Zmanjšanje javne porabe. Javna poraba mora biti največ 25 odstotkov BDP.

5. Uravnotežene javne finance (država porabi toliko, kot ima; brez dodatnih zadolžitev).

6. Ukinitev vseh subvencij in državnih pomoči državnim in javnim podjetjem.

7. Odprava davka na dohodek državljanov.

8. Deregulacija bančništva in privatizacija državnih bank.

9. Ukinitev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

10. Ukinitev obveznega pokojninskega zavarovanja in prehod na prostovoljno pokojninsko varčevanje.

11. Ukinitev financiranja raznih nevladnih organizacij in medijev z davkoplačevalskim denarjem.

12. Ukinitev prispevka za RTV Slovenija.

13. Ukinitev obveznega članstva v raznih zbornicah (npr. odvetniški)

14. Uvedba enotne davčne stopnje (flat tax).

15. Ukinitev obvezne osnovne šole. Starši, če osnovna šola ne bo obvezna, ne bodo čez noč otrok prenehali pošiljati v šolo.

16. Liberalizacija delovne zakonodaje.

17. Odprava minimalne plače.

18. Ukinitev subvencij kmetijstvu.

19. Prosta trgovina (ukinitev vseh carin).

20. Ukinitev vsej oblik ekoloških subvencij in zmanjšanje ekoloških regulativ.

Le Camp des Saints*

Značke

Ajlan Kurdi, begunci, domovina, islamizacija, Jaser Arafat, Jean Raspail, migranti, Noam Chomsky, Palestinci, revija Reporter

To smrtonosno igro so do konca izpilili Palestinci, njihov vodja Jaser Arafat, ta izmeček človeštva, je prejel celo nagrado za mir. Porivali so otroke v prve vrste pred puške, raketna izstrelišča postavljali na strehe šol, bolnišnic ali v bližino otroških igrišč. Ni bolj strahopetnega in bednega kot žrtvovati nedolžna in nevarovana drobna bitja, jih od granat razmrcvarjene z glasnim jadikovanjem držati v svojih rokah in se nastavljati objektivom. Slike potem ganejo občinstvo po celem svetu, zahodni civilizaciji budijo občutek skupinske krivde. In to sprevrženo taktiko uporablja roj ilegalnih muslimanskih migrantov pri invaziji na Evropo, zavestno jo brez kritične distance izkoriščajo mediji. Priznanja, kot ga je zmogel urednik nemške ARD, češ da manipulirajo s posnetki migrantov, saj v ospredje postavljajo ženske in otroke z velikimi očmi, so redka, sprememb ni. Vse se zdi naučeno, zaigrano po vnaprej napisanem scenariju, kot da bi vsi po vrsti v žepih imeli priročnik Noama Chomskyga o desetih strategijah manipulacije z ljudmi. Povem vam, bizarno do skrajnosti.

Kakšna žival moraš biti, da z dojenčkom zapustiš od vojne varno zatočišče v Turčiji in se odpraviš na nevarno pot proti Evropi? Ves čas obtožuješ Zahod, da ti ne pomaga, ob mraku moliš k Alahu, naj pobije nevernike. Če je potrebno, žrtvuješ lastnega otroka za dosego cilja. Tudi Ajlan Kurdi, čigar manipulativne fotografije so presunile svet, je bil taka žrtev. In ko prideš do meje suverene države, spet vzameš otroka v naročje, ga potiskaš proti policistom ter izpostavljaš solzivcu in vodnim topovom izključno zato, da bi fotografija z naslovnice zbudila sočutje. Kaj naj si mislimo o moškem, ki to počne? Kaj bo počel na cilju? Enako. Nič drugačen ne bo. Izsiljeval bo, bil še bolj agresiven. Ker natančno ve, na katero struno mora igrati v pomehkuženi Evropi: zaradi bojazni pred novim diktatorjem, ki ga lahko prinese demokracija, smo omejili svobodo govora in demokracijo; ker naj bi revščina pripeljala do fašizma in nacizma, je javna poraba strmo rasla; ker naj bi nacionalizem spodbujal vojne, je ljubezen do domovine postal rasizem; ker naj bi bila evropska kultura imperialistična, je bil sprejet multikulturalizem. Namesto da bi se temu uprli, zaščitili kulturo, jezik, družine, težko prisluženo blaginjo in svoje meje, se Evropejci še bojevati ne znamo več. Spet zaradi občutka krivde, da sta se svetovni vojni začeli na evropskih tleh. To samoponiževanje nas utegne drago stati.

Leta 1973 je Jean Raspail, zapostavljeni francoski pisatelj, v Taboru svetnikov opisal muslimansko prečkanje Sredozemlja. Knjiga je našla prostor na policah z znanstveno fantastiko. Danes so njegovi opisi realnost. Žal.

*Tabor svetnikov (ali svetnikov)

OPOMBA: Komentar je bil najprej objavljen v reviji Reporter, oktobra 2015.