Alternativna dejstva medijskega in agencijskega mainstreama

Značke

ABC, alternativna dejstva, CNN, Delo, Donald Trump, Gallup, Hillary Clinton, IBD Tracking, javno mnenje, Monmouth, NBC, Public Policy Polling, Rasmussen Reports, raziskave, volitve, ZDA

Ameriški predsednik Donald Trump je ponedeljkovo jutro začel z dvema ostrima tvitoma, ki sta namenjena ponarejenim javnomnenjskim raziskavam in medijem, ki jih nekritično povzemajo (tukaj in tukaj). In ima prav. Mediji (ne samo ameriški) se sklicujejo na raziskave, ki so novemu ameriškemu predsedniku izrazito nenaklonjene. Tako je denimo Delo poročalo: »Ankete organizacije Gallup kažejo, da se večina javnosti ne strinja s Trumpovimi odločitvami, 55 odstotkov vprašanih se ne strinja s prepovedjo vstopa beguncem in državljanom sedmih držav, 60 odstotkov jih nasprotuje gradnji zidu na meji z Mehiko. To je podobno splošnemu razpoloženju, saj kar 52 odstotkov ne odobrava načina, kako Trump vodi državo. To je svojevrsten rekord, saj je v samo osmih dneh večina vprašanih postala nezadovoljna z delom vrha države. Še bolj presenetljivo je, da bi po merjenju ustanove Public Policy Polling že 40 odstotkov vprašanih podprlo odstavitev Trumpa, 52 odstotkov pa si je zaželelo, da bi državo spet vodil Barack Obama.«

Delo se torej sklicuje na organizacijo Gallup in ustanovo Public Policy Polling (PPP). Gre za raziskovalni družbi, ki sta v napovedih rezultatov volitev za predsednika popolnoma zgrešili. Gallup se je odrezal takole, Public Policy Polling pa takole. Podobno je z drugimi raziskavami, ki so jih opravile največje agencije in medijske hiše. Od enajstih največjih je pravilen rezultat (zmago Trumpa) napovedala ena sama – raziskovalna družba Rasmussen Report. Pravilno je napovedala, da bo po elektorskih glasovih zmagal Donald Trump, pravilno je napovedala, da bo glede na vse glasove volivcev zmagala Hillary Clinton. In najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so tudi zadnje dni rezultati družbe Rasmussen Reports diametralno nasprotni rezultatom drugih družb, ki merijo utrip javnega mnenja (o tem se že pisal tukaj).

Torej, če želite vedeti, kaj si Američani resnici mislijo o Trumpu in ukrepih njegove administracije, povsem ignorirajte raziskave Gallupa, Public Policy Polling, IBD Trackinga, Monmoutha, CNN, NBC, ABC in tudi Foxa. Glede na izkušnje zadnjih mesecev so trenutno najbolj verodostojne raziskave družbe Rasmussen Reports.

Advertisements

Luka Mesec bi z levičarsko novinarsko organizacijo (DNS) radikalno posegel na trg dela

Značke

Bogomir Kovač, davki, Delo, desnica, Društvo novinarjev Slovenije, Državni zbor, Facebook, levičarji, Luka Mesec, Mladina, trg dela, Združena levica

Od začetka globalne finančne krize, ki v Sloveniji, če smo iskreni, še traja, so uspeli levičarji prek mainstream medijev javnost, da je za celotno nesrečo, v katero se je zapletlo človeštvo, kriv neoliberalni kapitalizem, ki pa, tako ugotavljajo levičarski intelektualci, izumira. V vsej svoji brutalni obliki je ta thatcherjansko-darwinistična ideologija pustošila tudi po Sloveniji. A ker se poslavlja, ji je treba dati pospešek povsod, kjer lahko.

Eno takih področij je tako imenovano prekarno delo. Gre za tiste ljudi, ki pri nekem delodajalcu niso zaposleni, temveč zanj delajo kot samostojni podjetniki ali po pogodbi. Povedano drugače. Ker delodajalec nima denarja (ker ga z davki duši država), da bi za zaposlenega plačal vse davke in prispevke ter delavcu omogočil tudi dostojno neto plačo, se dogovorita, da bosta sodelovala po pogodbi. Zadovoljen je delodajalec, ker je znižal stroške, zadovoljen je delojemalec, ker sploh lahko delan in dobi celo več, kot če bi bil zaposlen. Toda vmešali so se levičarji, češ tako ne gre. Ti škodljivci bi rajši videli, da bi delavec ostal brez dela in bi bil strošek države, namesto da bi delal, a imel manjšo socialno varnost, kot jo nudi redna zaposlitev.

Zato je Združena levica na pobudo Društva novinarjev Slovenije (DNS) v parlament vložila novelo 19. člena zakona o inšpekciji dela. Po njej inšpektorji ne bodo več izdajali le prepovednih odločb, ampak bodo delodajalcu odredili, da delavca, ki se je znašel v prikritem delovnem razmerju, tudi redno zaposli. To pomeni, da se bo država neposredno vmešala v kadrovsko politiko podjetja, to pomeni, da lastnik podjetja sploh ne bo imel več možnosti, da delavca odpusti, ampak ga bo moral v treh dneh zaposliti. To je podobna norost kot predlog sindikatov, da bi morali biti delavci obvezno in zakonsko udeleženi pri dobičku (tudi zasebnega) podjetja, ali norih bab, združenih v neko feministično gibanje, da mora biti v vodstvu podjetja toliko in toliko žensk, drugače podjetje ne sme poslovati.

Predlog Združene levice je nevaren za trg dela, saj ga utegne narediti še bolj rigidnega, kot je. Toda povsem upravičeno se lahko bojimo, da bo v državnem zboru dobil dovolj podpore. Tam namreč desnice (v ekonomskem smislu) skorajda ni več. Tisto, kar je od nje ostalo, običajno podpre take in drugačne populistične predloge levičarjev. Samo spomnimo se, kako je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je jeseni glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. In še kaj bi se lahko našlo. Vse gre v smeri tistega, kar je levičarski apologet Bogomir Kovač že lani zapisal v Mladini o »javni odgovornosti za zasebni interes«, češ da je Smithova nevidna roka trga skrita roka tatov in da je vidna roka države pot do ekonomske demokracije. Ne gre več samo zato, da bi država odločala, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši, ampak tudi zato, koga naj zasebnik zaposli in koga ne ter na kakšen način.

Zanimivo pa je nekaj. Ker je precej nerodno, da DNS sodeluje z radikalno levico, so očitno zato v Delu to podrobnost izpustili. Namreč, da je Meščeva Združena levica zakon vložila na pobudo levičarske novinarske organizacije. Zakaj niso rajši sami zbrali 5.000 podpisov za vložitev zakona? Ampak pustimo ob strani te »malenkosti« in »nerodnosti«.

Zakaj Stojan Petrič odpušča novinarje Dela in kaj imajo pri tem davčne oaze?

Značke

davki, davčna oaza, davčna utaja, Delo, Stojan Petrič, Transparency International, Vid Doria

Zakaj lastnik Dela Stojan Petrič odpušča novinarje? Vprašanje ni zgolj retorično, zato bomo nanj odgovorili malo kasneje. Za uvod lahko zapišem le, da tudi zato, ker Delovi novinarji problematizirajo ameriškega sodnika Billingsa Learneda Handa, ki je že dolga desetletja nazaj dejal, da »so davki izsiljevanje in ne prostovoljni prispevki«. Menil namreč je, da je prav, da tako bogati in revni delajo vse, da bi plačali čim nižje davke. To je govoril človek, ki je živel v času, ko je bila obdavčitev še nizka, javna poraba prav tako (stran 3). Danes pa imamo tako visoko obdavčitev, da bi jo Hand, če bi še živel, zagotovo označil za zločin nad državljani in bi podpiral selitev kapitala v države s prijaznejšo davčno zakonodajo. Zakaj bi podjetje v neki državi plačevalo večje davke, če lahko nižje v drugi državi. Lastnik podjetja najbrž ni lastnik zato, da bo delal za druge, ampak zase, za svoj dobiček, da bo čim več imel. Kaj tukaj ni jasno? Ampak lepo po vrsti. Za ponazoritev, zakaj Petrič odpušča novinarje Dela, si za boljše razumevanje oglejmo primer slovenske obdavčitve, s katerimi potem financirano razne kvazi kulturnike in še koga.

Imamo podjetnika, ki ima (zaradi lažjega razumevanja bom številke zaokroževal) 100 enot čistega prihodka z desetimi naročniki, s katerimi ima sklenjene petletne pogodbe za svetovanje. To delo zanj opravlja pet zaposlenih (v povprečju vsak dva naročnika), ki imajo na leto po 10 enot bruto plače. Za to plačo plačajo zaposleni in delodajalec (vzemimo na okroglo 40 odstotkov, da ne bomo komu delali krivice) 4 enote davkov in prispevkov, kar pomeni, da je letni zaslužek zaposlenega 6 enot (brez doplačila dohodnine). In ker je lastnik tudi sam zaposlen in ima plačo 20 enot bruto, ga stroški dela stanejo 70 enot. Ker so svetovalno podjetje, ki nima veliko stroškov za blago in material, ga to na leto stane 10 enot, kar pomeni, da ima 20 enot dobička. Torej, zaposleni in lastnik (vključno z davkom na dobiček) na leto plačajo okoli 32 enot davka in prispevkov (pustimo ob strani še posredne davke, ki jih plačajo dobavitelji in to vračunajo v ceno dobavljenega blaga ali storitev). Zgodi se, da gredo trije naročniki v stečaj. Čez noč se prihodki zmanjšajo na 70 enot. Lastnik izračuna: osnovnih materialnih stroškov ni mogoče znižati, zato 10 enot stroškov ostane, dobičku se tudi ne bo v celoti odpovedal, saj z njim investira, zato ga ohrani 10 enot, če k temu prišteje stroške dela, pride na 90 enot, kar je 20 enot več, kot znašajo po novem prihodki. Kaj zdaj? Lastnik ima možnost, da se v banki za plače zadolži (to počne država), vendar s tem tvega, da bo zabredel še globlje (ni rečeno, da bo spet pridobil tri naročnike). Reče takole: ker želim ohraniti 10 enot dobička (svojemu deležu pri dobičku se pač začasno odpovem) in bom sebi plačo znižal za 5 enot, bodo letni stroški 85 enot. Torej moram plačo zaposlenim znižati za 15 enot, vsakemu za 3 enote. Torej bo vsak zaposleni namesto 10 enot dobil 7 enot, kar pomeni namesto 6 enot neto plače, 4,2 enoti. Ker je to zelo veliko znižanje osebnega standarda, lastnik predlaga, naj zaposleni ustanovijo s.p. ali z njim sodelujejo na podlagi podjemne pogodbe ali avtorske pogodbe. V vsakem primeru bodo dobili večji neto znesek: namesto 4,2 enoti, bodo prejeli med 4,5 in 4,8 enot. Toda zakon takega sodelovanja s s.p.-ji ne dopušča več, ker meni, da bi ga moral delodajalec zaposliti. Lastnik zdaj naredi takole: sebi zniža plačo še za 5 enot (na 10 enot), materialni stroški znašajo 10 enot, dobiček (10 enot) mora ostati, denarja ostane samo za 4 zaposlene, zato enega odpusti. Ker imajo zdaj samo 7 naročnikov in imajo zaposleni manj dela, lastnik pa ni humanitarna organizacija, vsakemu zniža plačo za dve enoti. Izračun je zdaj tak: 10 enot je plača lastnika, 32 enot plača štirih zaposlenih in 10 enot materialnih stroškov. Če bi bila skupna obdavčitev med 10 in 20 odstotki, kot je bila v času zgoraj omenjenega sodnika Handa, bi imel lastnik več dobička, hkrati pa več manevrskega prostora, da zaposlenim ne bi znižal plače ali jih celo odpustil, tako pa mu ni drugega preostalo, kot da zniža plače in hkrati še odpusti enega zaposlenega.

In to je eden od ključnih razlogov, zakaj Stojan Petrič odpušča zaposlene novinarje. Tukaj si lahko pogledate in izračunate strošek za avtorski honorar ali s.p., tukaj pa za plačo. Povsem jasno je, da se Petrič (ne glede na to, kaj si o njem mislimo, saj so ga britanski preiskovalci omenjali, da pere denar v davčnih oazah) ne bo odpovedal svojemu dobičku, saj podjetja nima zato, da bi igral Mati Terezijo, ampak zato, da bi od tega nekaj imel. Nekateri bodo pač oporekali, da izdajanje časopisa ni isto kot izdelava čevljev. Res je, časopisi niso isto kot čevlji, toda na načelni ravni se poslovanje podjetja, ki dela čevlje, v ničemer ne razlikuje od tiskanja in prodaje časopisa. Če pa kdo misli, da bo Petrič zalagal (svoj) denar in se odpovedoval dobičku zato, da bo ohranil zaposlene, se moti; naj ustanovi svoje podjetje, posluje in zaposluje po mili volji. Nekateri zato znižujejo stroške tako, da sedež poslovanja podjetja prenesejo v davčno ugodnejše države oziroma, če jih tako imenujemo, v davčne oaze. Torej vse bolj pogoltne države, vse višji davki, razbohotene državne uprave in do skrajnosti regulirani trgi kapital naravnost silijo, da se seli v davčno prijaznejše države. Kot noben posamezni potrošnik ne želi, da bi mu kdorkoli ukazoval, da bi kupoval tam, kjer je dražje ali „domače“, nihče ne more družbe prisiliti, da poslujejo tam, kjer so obremenitve največje. Zakaj neki? V ozadju je seveda zgodovinska želja levičarjev, da ne bi odločali samo o sebi, ampak tudi o usodi drugih. Zato so davčne oaze sporne predvsem za tiste, ki živijo na račun drugih.

Kaj je narobe, če poslovanje podjetja preneseš v državo, ki ima nižjo obdavčitev kot matična? Nič, prav nič. Davčne oaze so se pojavile pred več kot pol stoletja. Sprva so jih resda uporabljali kriminalci, da so prali denar od nezakonitih poslov z drogami, belim blagom in orožjem. Toda pranje denarja je povsem nekaj drugega, kot povsem legalno poslovanje s podjetjem, ki ima pač sedež v davčni oazi. Zdaj pa pozor! Delo ni problematiziralo samo družbo UPC Svetovalna skupina Uroša Petroviča, ki je ustanavlja podjetja za slovenske naročnike v Panami in Angvili, pač pa tudi to, da je Petrovič poslovnemu partnerju (MF Panama) dejal, naj mu izdajo račun na Angvili, ker so tam pač nižji davki. Na Delu so dali podnaslov „Izguba za slovenski proračun“. Ja, kaj je s tem narobe? Kaj je pri tem nezakonitega? Nič. Poslovanje podjetij se zdaj kriminalizira zato, ker firme težijo k temu, da zmanjšajo stroške in obdavčitev ter povečajo dobiček. In oglasil se je tudi (seveda, kdo drug) Transparency International, ki se financira z denarjem davkoplačevalcev. Generalni sekretar Transparency International (TI) Slovenia Vid Doria pravi: »Panamski dokumenti kažejo, da se države še vedno premalo intenzivno spopadajo s finančnimi malverzacijami, ki negativno vplivajo na vse države in posledično kakovost življenja v njih.« Pri tem pozabi povedati, da usoda blaginje našega navideznega (napihnjenega) standarda, se pravi kakovosti življenja, temelji na milijardnem zadolževanju države. O tem Doria ne spregovori. Transparency International (TI) je bil tiho, ko se je država zadolževala, čeprav je to resnični zločin zoper državljane. Zločin so tudi previsoki davki, prevelika javna poraba, preobsežen javni sektor.  Ampak za njih je to razumljivo, logično: tako država kot TI bi pač rada denar drugih oseb.

Davčne oaze niso težava. Težava so previsoki davki. Če teh ne bi bilo, kapital (in z njim podjetniki) ne bi imel nobenega interesa, da bi „bežal“. Zakaj podjetje ne bi smelo dati denarja tja, kjer je zanj bolj ugodno? A novinarji (pa ne gre samo za Delove) na prvo žogo namigujejo, da gre za davčne utaje. Da razjasnimo. Davčna utaja podjetja je, če se izogiba plačilu davka, se pravi, da prijavi manj prihodkov od poslovanja (in lažno zmanjša dobiček) z namenom, da plača manj davka. Pri selitvi podjetij v davčne oaze pa gre za povsem legalno davčno načrtovanje oziroma davčno optimizacijo z namenom, da plačaš manj davka in imaš večji dobiček. Davčne oaze so zato samo posledica gnilih in škodljivih davčnih pristopov in politik v državah, ki same sebe imenujejo za “razvite”. O tem so prepevali že slavni Beatlesi v pesmi Taxman, uvodni z albuma s pomenljivim imenom Revolver: »Če voziš avto, bom obdavčil cesto. Če poskušaš sedeti, bom obdavčil tvoj sedež. Če te bo preveč zeblo, bom obdavčil toploto. Če greš na sprehod, bom obdavčil tvoje noge. Zato ker sem dacar.« To je bil glasbeni protest proti 95-odstotnem super davku levičarskega predsednika vlade Harolda Wilsona. Danes tako ubijalskih davčnih stopenj na stari celini sicer ni nikjer več, kljub temu pa so Evropejci na splošno bolj obdavčeni kot kadarkoli prej. In Slovenija je prej pravilo kot izjema. Zato tudi davčne oaze.

In za konec. Kakšna je razlika med domnevno „davčno utajo“, če imaš podjetje v davčni oazi, in „davčno utajo“, ko točiš bencin čez mejo, kjer je cena nižja tudi zaradi manjše obdavčitve?

7 (ekonomskih) zmot o migrantih, ki naj bi gospodarsko oživili postarano Evropo

Značke

BDP, Christian Dustmann, Delo, ekonomski migranti, EU, Evropska unija, gospodarska rast, Hizb ut–Tahrir, islam, Ludwig von Mises, migracije, migranti, muslimani, Pierre Moscovici, Theodore Roosevelt jr., Tino Sanandaju

Če gre verjeti evropskemu komisarju za gospodarske in finančne zadeve Pierru Moscoviciju, si EU zaradi migrantov lahko obeta več rasti in delovnih mest. Takole je o njegovi zelo optimistični napovedi poročala STA: »Rekordni migracijski tokovi naj bi evropski bruto domači proizvod do leta 2017 povečali za 0,2 ali 0,3 odstotka, je pojasnil komisar. Gospodarski učinek bo sicer po njegovih besedah odvisen zlasti od uspešnosti prizadevanj za integracijo beguncev v evropsko družbo. Bruseljske analize tako zavračajo pogosto izražen splošen vtis, da bodo begunci negativno vplivali na evropsko gospodarstvo, je poudaril. Analize komisije namreč kažejo, da bo učinek po določenimi pogoji ugoden, šibko pozitiven, je še ponovil komisar.« Kratko in, lahko rečemo, na pamet.

Delo je sicer poročalo malo bolj podrobno, toda težava ostaja enaka – nihče ni poročal, po kakšni metodologiji so prišli do teh ugotovitev, zato lahko ugibamo, da temeljijo na predpostavki, da bo do leta 2017 v EU prišlo do tri milijone migrantov, da jih je, pa vzemimo konservativno oceno, vsaj milijon delovno sposobnih in ustrezno kvalificiranih. Predvsem pa, tako poudarjajo v Bruslju in mirijo evropske davkoplačevalce, bodo migranti več plačevali v proračun kot pa iz njega prejemali. Pa bo res tako?

Nekateri ugledni evropski ekonomisti ter statistiki in policija opozarjajo, da so tovrstne napovedi preveč optimistične, in temeljijo na nepreverjenih dejstvih o migrantih, ki prihajajo v EU. Njihove pomisleke lahko strnemo v sedem (ekonomskih) zmot o migrantih, ki bodo oživili evropsko gospodarstvo.

Zmota št. 1: Vemo, kdo prihaja v EU

Ne, ne veste. Nihče ne ve. To je največja zmota evropskih voditeljev, ki mislijo, da vedo, kdo prihaja v EU. Njihove trditve temeljijo na tistem, kar so povedali sami migranti v centrih za registracijo. Zdaj pa kaže, da migranti lažejo tako o tem, iz katere države prihajajo kot o tem, koliko so stari ter kakšno izobrazbo in poklicne kvalifikacije imajo. Policija v Nemčiji, se pravi v državi, ki bo očitno sprejela največ prišlekov, je nedavno prostodušno priznala: »V tem hipu nimamo pojma, kdo vse prihaja v našo državo.«

Zmota št. 2: V EU prihajajo izobraženi in kvalificirani kadri

To je najbrž ena najbolj usodnih zmot. Glede na poročilo, ki ga je v Kölnu izdal Inštitut za ekonomska raziskovanja, nekakšen nemški think tank, potrebuje Nemčija več kot 100.000 kvalificiranih delavcev v znanosti, tehnologiji, inženirstvu in matematike, toda večina prosilcev za azil nima teh kvalifikacij. In kot ugotavlja nemški zvezni zavod za zaposlovanje v svoji študiji, kar 81 odstotkov migrantov nima nikakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij. Ko je ugledna nemška tovarna BMW med zagonom novega logističnega centra od 2.000 delovnih mest 20 mest rezervirala za migrante, je bila razočarana: od julija do konca oktobra niso našli niti enega kandidata med migranti, ki bi bil pripravljen delati in imel potrebno znanje.

Zmota št. 3: Med migranti je (bo) manj prejemnikov socialne pomoči kot med domačini

Ne drži, niti ne bo držalo. Tino Sanandaju, ekonomist stockholmske ekonomske šole, je nedavno dejal, da je stopnja brezposelnosti (zaradi zmote št. 2) med migranti večja kot med lokalnim prebivalstvom. Posledično to pomeni, da migranti prejemajo več socialnih pomoči kot domačini.

Kako migranti »žrejo« socialno in drugo državno pomoč, si lahko nazorno ogledate na grafu in v tabeli. Desni stolpec je pomoč domačinom, levi pomoč migrantom (tujcem).

Zmota št. 4: Migranti bodo blagodejno vplivali na evropski trg dela

Christian Dustmann, profesor ekonomije in raziskovalec na področju migracij na UCL (University College London) je jasno povedal, da je treba biti v tem trenutku zelo previden, saj o migrantih ne vemo praktično ničesar, zato je še prezgodaj za kakršnokoli napoved.

Dustmann tudi opozorja, da bo proces iskanja zaposlitve za migrante dolg, vključevanje na trg dela pa počasen proces. »Ne gre le za učenje jezika, temveč tudi za razumevanje na trgu dela in iskanje pravih delovnih mest za migrante,« je povedal.

Skratka, napovedovanje Pierra Moscovicija, kako bodo migranti z vstopom na trg dela v EU blagodejno vplivali na gospodarsko rast stare celine, je slabše kot vedeževanje oziroma, najbolj milo rečeno, govorjenje »na pamet«.

Zmota št. 5: Če so ekonomski migranti pred 100 in več leti pripomogli k razcvetu ZDA ter migracije po II. svetovni vojni k gospodarstvu v Evropi (predvsem Nemčiji), ni razloga, da ne bi bilo tako tudi s sedanjimi migranti iz Bližnjega vzhoda

To pravzaprav ni zmota, ampak zavajanje političnih korektnežev in progresivcev.

Prvič, velik del migrantov v teh dveh migrantskih valih je prihajal iz držav, ki so imele enake ali podobne vrednote kot ciljne države.

Drugič, ekonomski migranti pred desetletji ali sto in več leti so imeli izključno ekonomske cilje, današnji migranti imajo že politične, kulturne in verske cilje. Migracije spremljajo levičarske ideje o multikulturalizmu, se pravi idejo so enakopravnosti dveh ali več kultur v neki državi. Kaj takega v prejšnjih migracijah ni bilo možno. Te ideje so že v kali zatrli, denimo predsednik ZDA Theodore Roosevelt jr., ki je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Oni se morajo asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt.

Tretjič, ZDA in Nemčija sta torej postali uspešni zaradi pluralnosti in ekonomskih ciljev migrantov, ne pa zaradi multikulturnosti ali multikulturalizma. Migranti, ki tega niso sprejeli, so prej ali slej pristali za zapahi ali pa so bili deportirani.

Četrtič, migrantom ni nihče pomagal in bil do njih tako ustrežljiv kot danes. Ali so se sami znašli ali pa so bili izločeni. Ta tekmovalnost na prostem trgu prinese gospodarski uspeh.

Zmota št. 6: Migranti bodo pripomogli k gospodarski rasti, s tem pa k blaginji EU

Ta zmota temelji na predpostavkah zmot št. 2 in 4. Že briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises je ugotovil, da matematika v ekonomiji (in natančno to počne Evropska komisija) pogosto povsem odpove. Zato je treba napovedi o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države.

Če bi gospodarska rast temeljila na rasti zasebnega, se pravi realnega sektorja (ta pa migrantov zaradi njihovih nikakršnih kvalifikacij brez državnih pomoči ne bo zaposloval), ter zasebni potrošnji, bi bilo vse v redu, toda evropski voditelji računajo, da bodo migranti spodbudili rast tako, da se bo država zaradi njih zadolžila, prav tako bodo povečali javno porabo in državno potrošnjo. Zaradi tega bodo migranti v naslednjih letih najbrž res povečali evropski BDP za 0,2 ali 0,3 odstotne točke na leto, mogoče celo več, toda BDP na prebivalca se bo zmanjševal, prav tako se bosta zmanjševali kupna moč in blaginja državljanov. Zato se bo treba vedno znova in znova zadolževati ali pa tiskati denar. To med vrsticami sramežljivo priznava tudi Pierre Moscovici.

EU se tako sooča z dvema velikima težavama. Prva je vse bolj socialistična gospodarska miselnost evropskih voditeljev, druga pa so vrednote in kultura migrantov. Vse to je eksplozivna mešanica, ki bo pripeljala do smrtonosne ekonomska spirale, dokler se Evropa ne bo gospodarsko zlomila in propadla. Vprašanje je, ali nismo morda že zamudili čas, da to ustavimo.

Zmota št. 7: Islam lahko Evropo obogati in prispeva k razvoju

Najprej dejstvo. Revija Economist je pred leti analizirala znanstveno delo muslimanskih »znanstvenikov« v državah, od koder zdaj prihajajo migranti v Evropsko unijo. Ugotovili so naslednje: univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj. Muslimani imajo namreč samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. In ti ljudje naj bi prispevali še k »večjemu« napredku stare celine, s tem pa bi povečevali blaginjo in pripomogli k hitrejšemu gospodarskemu napredku in razvoju.

Prav naravoslovna znanost (z odkritji in izumi) je tista, ki je omogočila nesluten gospodarski razvoj zahodne krščanske civilizacije, muslimanski svet (in ljudje, ki zdaj prihajajo v Evropo) pa teh znanj ni nikoli razvijal. Zato je iluzorno pričakovati, da bi muslimani, ki so v veliki večini med migranti, lahko kaj prispevali k razvoju stare celine. Držijo se namreč načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

O tem, kako si muslimanski svet lasti večino izumov zahodne civilizacije, pa smo tudi že pisali.

Tukaj si lahko preberete še o levičarskih mitih o beguncih (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/03/11-levicarskih-mitov-o-beguncih-ki-jih-razsirja-medijski-mainstream/).

Levičarji dočakali Marxov evangelij po Pikettyju v slovenščini

Značke

Alenka Bratušek, Associated Press, Delo, Dnevnik, Karl Marx, levičarji, Margaret Thatcher, Mladina, neoliberalizem, Ronald Reagan, Studio city, Thomas Piketty

Za slovenske levičarje, vernike marksizma in druge sovražnike svobode, je bil četrtek pravi praznik. Dočakali so slovenski prevod novodobne socialistične biblije – knjigo Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja. Pravzaprav bi se morala knjiga imenovati Evangelij po Marxu: Poskus vstajenja v 21. stoletju, ampak pustimo malenkosti.

O temu francoskemu ekonomistu in njegovi knjigi, ki je povzročila pravo histerijo med levico, ker tovariš Thomas sploh ne skriva, da je navdih za knjigo našel pri Karlu Marxu (čeprav so se njegove teorije že zdavnaj izkazale za popolnoma zgrešene), sem že pisal: o analizi domnevne globalne neenakosti, pravičnosti, kot si jo predstavljajo levičarji, socialističnem mitu, da revni vzdržujejo bogate, Pikettyjevi tezi, da bogati postajajo še bogatejši, in o tem, kako je študent MIT osmešil teorijo Pikettyja. Kljub uničujočim kritikam uglednih ekonomistov in dejstvu, da se knjiga sicer dobro prodaja, a zelo slabo bere, ga levica in njeni podporni mediji v vseh državah, kjer je izšel njegov prevod, slavijo kot novodobnega mesijo. Slovenija pač ni nobena izjema.

Tako je Delo v članku z naslovom Pikettyjeva presenetljiva, a zaslužena uspešnica lanskega leta zapisalo, da »gre za fenomen, saj so o knjigi, ki govori o ekonomiji, povsod po svetu pisali ne le resni mediji, ampak tudi tabloidi. Med drugim je razlog verjetno avtorjeva svojevrstna kritika ekonomske stroke in kolegov ekonomistov, za katere Piketty meni, da premalo berejo svetovno literaturo in so preveč zabubljeni v svoje teoretične modele.«

In še: »Knjiga zadeva vse nas in v tem lahko iščemo vzrok njene popularnosti. Največ prostora v njej je namenjenega dohodkovni neenakosti, za katero večina slovenskih ekonomistov meni, da pri nas ne obstaja in da smo v tem smislu ena najbolj egalitarnih družb na svetu.«

Največ prostora je posvečenega neenakosti, se pravi tistemu, kar levičarji ne razumejo. Ne obstaja namreč problem neenakosti, saj to ni problem per se, ampak povsem naraven pojav, saj smo ljudje različni. Ne mislim na tem mestu razpredati na dolgo in široko (bom drugič, ko bom slovenski prevod natančno prebral, ker me zanima, koliko se razlikuje od izvirnika), ampak oglejmo si kaj je o neenakosti zapisalo Delo v povojnem obdobju: »Po koncu druge svetovne vojne smo imeli v prvih povojnih desetletjih do sredine sedemdesetih let obdobje, ki v zgodovini kapitalizma velja za njegovo zlato dobo. To je bilo obdobje visoke gospodarske rasti, nizke družbene neenakosti, ipd. V sredini sedemdesetih let so se z vzponom pojava, ki ga Piketty imenuje »konzervativna revolucija«, ki ga je v anglosaškem svetu utelešata Ronald Reagan v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji ti trendi začeli obračati. Gospodarska rast je padla pod ustaljeno raven.« Če ponovimo: 50. in 60. leta so bila zlato obdobje kapitalizma, ker je bila družbena neenakost nizka, države so beležile visoke gospodarske rasti. Za razliko od danes, ko nam komentatorji od Mladine in Dela do Studia city in Dnevnika razlagajo, da živimo v času podivjanega neoliberalizma, ki uničuje socialno državo, krči pravice delavcem, privatizira izobraževanje in zdravstvo. Skratka, država namenja premalo denarja za tisto, čemur levičarji pravijo »javno«. Čeprav sem o tem že pisal, naj na kratko ponovim. Torej, kapitalizem pred pol stoletja je bil za levičarje tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem oziroma neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v petdesetih in šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja.

Kot običajno je resnica povsem drugačna od tiste, ki jo predstavljajo tovariši socialisti. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs, ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga delo imenuje zlata doba kapitalizma z majhno neenakostjo, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka. Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako bi potem v resnici morali poimenovati kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Super ultra neoliberalni kapitalizem?

Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji.

Zgodbe iz vzporednega sveta po Štruklju

Značke

Branimir Štrukelj, davki, Delo, država, javni sektor, levičarji, Nemčija, plače, sindikati, socializem, stavka, tomaž Štih, Twitter, zasebni sektor

Da bi se javni sektor lahko financiral, mora država najprej s prisilo (v obliki davkov) vzeti denar zasebnemu sektorju. Lahko se strinjamo, da je to povsem običajna kraja in je podobna ropu, ko ti nekdo s pištolo na sencih ukrade denar. Kajti prostovoljno nihče ne plačuje davkov. Vedno je prisila. Zato, če poenostavimo, lahko rečemo, da javni sektor s prisilo krade denar zasebnemu sektorju in se tako financira. Torej, vsak evro, ki ga dobi zaposleni v javnem sektorju oziroma državni upravi, je nekomu v zasebnem sektorju s silo ukraden. Ukraden je tistemu, ki služi na trgu s prostovoljno menjavo blaga in storitev. In ker vsak davek pomeni večji strošek za podjetnika, to zanj pomeni manjši zaslužek, posledično manjše plače za zaposleni in na koncu izguba delovnih mest. Torej vsako povečanje mase za plače in vsaka nova zaposlitev v javnem sektorju pomeni, pogojno rečeno in posplošeno, manj zaposlenih in manjše plače v zasebnem sektorju. V grobem rečeno: k zdravi rasti bruto domačega proizvoda in blaginji ljudi pripomore izključno zasebni sektor.

Vendar to nekaterim nikakor ni jasno. Eden takih primerkov je znani sindikalist v javnem sektorju Branimir Štrukelj, ki govori (in očitno razmišlja) tako, kot bi živel v vzporednem svetu. Poglejmo si nekatere njegove umotvore v časniku Delu, ki mu je namenil pol strani na drugi strani z naslovom Za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač (http://www.delo.si/novice/politika/za-sindikate-je-nastopil-cas-da-zahtevamo-dvig-plac.html). Levičarsko Delo je pri tem precej zavajajoče, saj Štrukelj predstavlja javni sektor, zasebni sektor omenja zgolj zaradi lepšega. Zasebni sektor naj pusti lepo pri miru, naj se vanj ne vtika. Če kdo dela zmedo in rožlja s stavkami, so to sindikati javnega sektorja (zdaj šolniki, zdaj zdravniki, zdaj vsi skupaj). Pri tem je nelogično, da se proti takim izjavam in zahtevam, da je treba povečati plače v javnem sektorju, ne oglasijo sindikalisti iz zasebnega sektorja, ki bi morali ščititi svoje delavce. Kot smo zapisali: kar si javni sektor vzame več, to pomeni, da ima toliko manj delavec v zasebnem sektorju. Vendar pustimo to za drugo priliko, poglejmo nekaj Štrukljevih poudarkov.

»To pomeni, da bi se deli javnega sektorja vodili kot podjetja. Pri tem bi bila kakovost in dostopnost kolateralna škoda, kar se vladi ne zdi pomembno, temveč le, koliko to stane. Tudi na to ni mogoče pristati, saj bi s takšnimi posegi na koncu ostali brez javnega sektorja. Pri tem se vedno znova zanemarja, da je delež BDP za javni sektor najvišji ravno v najbolj razvitih državah, kot so skandinavske in Nemčija, najmanjši pa v Romuniji, Bolgariji in v baltskih državah. Vlada očitno ponovno želi iti v smeri držav, ki so uničile svoj javni sektor.«

Torej, če ni denarja za javni sektor, ga je treba nekomu ukrasti. Če parafraziramo Štruklja. Zasebni sektor je kolateralna škoda, pomembno je da ostane javni sektor. Pa naj stane, kolikor hoče. Zakaj so nekatere države tako bogate, da si lahko privoščijo velik javni sektor, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/), vendar tudi te države počasi šepajo pod težo svojih »štrukljev« (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/26/londonski-iea-empiricno-in-analiticno-razbil-levicarski-mit-o-uspesnem-skandinavskem-socializmu/).

»Naloga sindikatov je, da zdaj to izgubo zaposlenih postopoma nadomestimo, zlepa ali zgrda. Moramo dobiti nazaj tisto, kar smo izgubili.«

Izgubo? Kakšno izgubo? Kaj ste izgubili? Javni sektor zasebnemu sektorju pod prisilo krade zaslužek, ne daje pa mu ničesar. Zasebni sektor bi recimo z lahkoto preživel brez šolstva, zdravstvo bi bilo lahko zasebno (če bi morali plačati iz svojega žepa, bi ljudje bolj pazili na svoje zdravje), kar posameznik zasebnik potrebuje, je minimalna država okleščena na policijo, vojsko in sodstvo. Javni sektor je s krizo kvečjemu pridobil, ne pa izgubil. Zdaj bi pa še več. Zlepa ali zgrda, pravi Štrukelj.

»… ob tem pa smo prepričani, da je nastopil čas za izboljšanje plač v državi, ker so delavke in delavci tako v zasebnem kot javnem sektorju prispevali več kot dovolj za odpravo krize.«

Plače se v svobodnih državah oblikujejo na trgu, glede na ponudbo in povpraševanje po delovni sili. In če je kdo prispeval k odpravi krize, je bil tzo zasebni sektor. Javni zagotovo ne.

»… mi želimo odpraviti anomalije, ki izrazito slabo plačujejo številna delovna mesta v javnem sektorju…«

Mi? A sindikati? Kakšne anomalije? Edina anomalija v tej državi je, da se je javni sektor tako razbohotil, da država drvi v prepad. In zato kar javni uslužbenci počno, so še preveč plačani. Prav perverzno je, da je povprečna plača v javnem sektorju višja kot tista v zasebnem, kjer se v resnici ustvarja. Celo več. Po zadnjih podatkih (maj 2015) se je povprečna plača v javnem sektorju zvišala, v zasebnem pa znižala (http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=8806/Povprecne_mesecne_place_pri_pravnih_osebah_Slovenija_maj_2015_javni_sektor_zasebni_sektor).

»… za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač in da si priborimo del gospodarske rasti, s katero se vlada hvali.«

Kaj si boste priborili? In kaj boste zahtevali? Sundikati nimajo prav ničesar z višjo gospodarsko rastjo, ki sama po sebi ne pomeni še nič.

»Zadnji podatki govorijo, da je Nemčija imela korist od grške in seveda tudi od slovenske krize, ki so jo plačevali delavci in delavke.«

Nemčija je imela korist od grške krize toliko, kolikor plačuje nižje obresti. To se je zgodilo zato, ker je bila ves čas do Grčije odločna, vlagateljem pa je sporočala, da zna delati z denarjem in da ga ne razmetava po nepotrebnem. Torej Nemčija ni zaslužila, ampak je prihranila. Slovensko krizo pa so plačevali delavci v zasebnem sektorju, nikakor pa ne zaposleni v javnem sektorju. Samo plače, zaposlenost in socialno varnost je treba pogledati, pa je vsakomur vse jasno. Samo tistim ne, ki živijo v vzporednem svetu in ki imajo vedno znova kleptomanske popadke.

Za konec samo še odličen tvit Tomaža Štiha, ki je na svojem Twitter profilu Libertarec zapisal (@Libertarec; https://twitter.com/Libertarec):

»Kapitalist financira šolo, bolnico in cesto. Humanist vrešči naj nekdo financira šolo, bolnico, cesto in drž. stanovanje in službo zanj.«

Tudi Kavarna Hayek je na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Zakaj se Bogdan Biščak in drugi levičarji motijo o Grčiji in zakaj spremembe niso mogoče na demokratičen način?

Značke

Bogdan Biščak, Delo, Gregor Golobič, Grčija, javna poraba, Justin Murray, Mises Institute, Sobotna priloga

»Je suis grecque – ta izjava ni le simbolna, je tudi realna: v resnici sem Grk. (…)In ko danes gledam to uničevanje Grčije in Grkov ter neusmiljeno (politično in medijsko sproducirano) evropsko javno mnenje, ki shylockovsko terja od njih še en funt mesa, se ponovno sprašujem, ali je ta delitev na »nas« in »njih« res tako nagonska, da ljudje izgubijo tisto spontano medčloveško sočutje, ki nas sicer prevzame ob ljudeh v nesreči.«

To (in še kaj) je v zadnji prilogi Sobotni prilogi Dela (http://www.delo.si/sobotna/jaz-sem-grk.html) zapisal Bogdan Biščak. Slednjega ni treba predstavljati: je nekdanji generalni sekretar LDS in Zares, desna roka Gregorja Golobiča, ki iz politike v resnici ni nikoli odšel (http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/golobi%C4%8D-bi%C5%A1%C4%8Dak-sestavljata-cerarjevo-koalicijo-v-lokalu-v-%C5%A1i%C5%A1ki/26567). Bistvo njegovega prispevka v Delu je, da je EU do Grčije krivična, da so Nemčija in njeni vazali brutalno ponižali Grčijo ter da so zgodbe o lenih in zapravljivih Grkih ideološko motivirana propaganda.

Na tem blogu sem že razbijal levičarske mite o Grčiji (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/11/13-levicarskih-mitov-o-grciji/), tokrat moram dodati, da Grki niso samo leni in zapravljivi, ampak so pravi paraziti. Justin Murray, profesor na Univerzi St. Gallen v Švici je analiziral 18 držav, da bi ugotovil stopnjo odvisnost državljanov od države in koliko ljudi vzdržuje vsak zaposleni. Po njegovih ugotovitvah je kar 67 odstotkov prebivalcev Grčije popolno odvisnih od državnih transferjev, vsak zaposleni pa vzdržuje še šest drugih oseb, ki niso družina.

Tekst si lahko preberete na spletnih straneh Mises Institute (https://mises.org/library/greece-reliance-public-funds-central-problem), zato samo še nekateri poudarki. Murray ugotavlja, da spada Grčija sicer med države, kjer zaposleni opravijo v povprečju največje število ur, na drugi strani pa je Nemčija, kjer zaposleni med analiziranimi državami opravi v povprečju najmanjše število delovnih ur. Vendar je bistvena razlika med nemškim in grškim delavcem: večina prvih je zaposlenih v ekonomsko produktivnih dejavnostih, večina drugih pa ne. Zato je dve tretjini Grkov odvisnih od države, medtem ko je takih Nemcev manj kot polovica. In še ena razlika je med Grki in Nemci. Slednji so veliko bolj produktivni.

Glede na rezultate Murrayeve analize ni čudno, da je Grčija tako zadolžena država in v tako brezizhodnem položaju. Spreminjanje »grškega sistema« je na demokratičen način skoraj nemogoče. Teh 33 odstotkov Grkov, ki preživlja 67 odstotkov parazitov, na volitvah nikoli in nikakor ne more zmagati. Paraziti bodo na volitvah vedno glasovali za tiste, ki jim obljubljajo, da bo tak sistem ostal. Le kdo neki bi se odpovedal.

Kaj imajo skupnega Luka Mesec, Janez Markeš in Jože P. Damjan?

Značke

Delo, demokratični socializem, Janez Markeš, Jože P. Damjan, kapitalizem, Luka Mesec, Mladina, neoliberalizem, povojni poboji

Navajeni smo, da neumnosti trosi šef Združene levice, apologet marksizma in kaviar levičar Luka Mesec, ki so ga blondinke z nacionalne televizije in socialisti iz Mladine povzdignili v »celebrity«. Njegov govor ob komunističnem »dnevu zmage« na Sabotinu je že ena takih norosti (https://www.facebook.com/mesec.luka/posts/1576286865993697:0), češ kako smo lahko nesrečni, da imamo po osamosvojitvi Slovenije tržno gospodarstvo, da z zavistjo spremljamo napredne države, kot sta denimo Venezuela ali Severna Koreja, kjer letajo čebelice in cvetijo rožice. Ali kot je rekel o »pravičnem« družbenem redu, ki ga je po 9. maju 1945 vzpostavila partija:

»Brez socialne revolucije bi po drugi svetovni vojni, tako kot po prvi, dobili nov zemljevid sveta, stari red pa bi se z vsemi svojimi nepravičnostmi vrnil. Brez socialne revolucije bi se po vojni še enkrat vrnil stari, umazani kapitalizem s 14 urnim delavnikom, otroškim delom in brezpravnim proletariatom. Samo zato, ker so med vojno po celem svetu vodilno vlogo prevzela osvobodilna gibanja, kakršna je bila naša OF, se je povojna zgodovina pisala bistveno drugače.«

A glej zlomka, ni minilo dva dni, ko je duh Meščeve misli povzelo »prvo pero« Sobotne priloge v Delu, ki sliši na ime Janez Markeš. Nekaterim so njegova branja v zabavo, saj jih že navsezgodaj nasmeji, ampak tokrat prekosil samega sebe. Eden tistih odlomkov (http://www.delo.si/sobotna/v-ekonomiji-zla.html), ki bo zagotovo šel v anale in ki bi ga, ne da bi za trenutek trenili z očesom, objavili tudi v najbolj svinčenih komunističnih časih, gre takole: »Razlikovati bi se morali v tem, kako daleč dopustimo tovrstno infekcijo zla. Povojno večdesetletno obdobje, v katerem je kot družbeni koncept zmagala socialna demokracija in so se utrdile temeljne človekove pravice, je trajal presenetljivo dolgo. Neravnovesje po padcu berlinskega zidu, islamski fundamentalizem in podivjanost kapitala, ki je mobiliziral Kitajsko in Daljni vzhod, bodo spet zahtevali davek in nanj bi v ekonomiji zla morali biti pripravljeni.«

O tej Markeševo mojstrovini je pisal na svojem blogu Žiga Turk (http://blog.zturk.com/2015/05/utrjevanje-utrjenih.html), ki mu je treba tokrat priznati resnično žrtev, da se je sploh lotil branja in prebral nekaj »kilometrov« neumnosti, ki je časopis delo dokončno utrdilo za socialističen medij. Pozoren bralec je zagotovo opazil neverjetno podobnost med tekstoma, bistvo pa gre nekako takole. Kapitalizem je ekonomija zla, kjer vladajo hudobni lastniki kapitala, ki jim gre po glavi samo to, kako bi čim bolj izkoristili delavce. Tem ljudem, seveda so brez kančka socialne pravičnosti, pomagajo elite, ki so v službi kapitala, ki želijo družbo polarizirati, ki uničujejo okolje, ki so povzročile globalno segrevanje in podobno. Gre za prosto-tržne talibane, ki zahtevajo prosti trg, da bi s slabo plačanim delom zasužnjili delavce. Pravzaprav je skoraj neverjetno, da tako razmišlja odrasel človek v 21. stoletju.

Ampak kot da to še ni dovolj, podobne, čeprav v milejši obliki, misli spreletavajo tudi nekoč mlado ekonomista Jožeta P. Damjana, ki v tekstu z naslovom »Za novo družbeno pogodbo in popravljeno razmerje med kapitalom in delom« (http://damijan.org/2015/05/05/problem-nizkih-plac-in-kako-jih-popraviti/) podobno kot Mesec in Markeš trdi, da »potrebujemo izgubljeno socialno in ekonomsko stabilnost, kakršno so v razvitih državah že imeli do sredine 70. let.« Hm, trije različni avtorji, ki se imajo za intelektualce, so v razmiku petih dni ugotovili, da se je treba vrniti v preteklost, v zlata leta kapitalizma na eni in socializma na drugi strani, neoliberalizem pa je hudičevo delo.

Neoliberalizem je sicer pojem, ki se je začel »kot psovka« uporabljati pred 30 leti, v resnici pa je nastal že med obema svetovnima vojnama. Bil je to čas, ko je državna potrošnja v razvitih državah narasla iz 13 odstotkov BDP leta 1913 na 23,8 odstotka leta 1937 (do leta 1970 skoraj ni presegla 30 odstotkov). To sta podrobneje opisala profesorja Univerze Cambridge Vito Tanzi in Ludger Schuknecht (Public Spending in the 20th Century: http://assets.cambridge.org/97805216/62918/sample/9780521662918wsn01.pdf), o tem sem tudi že pisal: (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/). Torej, v letih socialnega kapitalizma, o katerem piše Damjan, je bila javna poraba v razvitih državah med 20 in 30 odstotki, državni intervencionizem pa minimalen. Danes imajo te države javno porabo vse po vrsti nad 40 odstotki, regulirano pa je praktično vse. In če danes svetu vlada nebrzdani neoliberalizem, kako imenovati obdobje »socialnega kapitalizma«? King size neoliberalizem?

In kako je bilo v letih samoupravnega socializma, po katerem se kolca Mescu in Markešu? Najboljše je, da si o tem levičarskem mitu preberete naslednje: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Pri (nekaterih) levičarjih so možgani (žal) zgolj podnajemnik v njihovih glavah

Značke

Delo, izobraževanje, Janez Markeš, levičarji, ustavno sodišče

Pravijo, da imajo ljudje možgane (tudi zato), da razmišljajo. In da ni pomembna velikost, temveč (če se omejimo na fizični izgled) koliko so nagubani. Ker nisem človek, ki bi se spoznal na anatomijo, pač o tem ne bom razpravljal. Toda za nakeatere se zdi, da so možgani pod njihovo lobanjsko kostjo zgolj podnajemnik. In to je bila tudi moja prva misel, ko sem na portalu Dela (www.delo.si) poslušal razglabljanja in modrovanja doktorja teologije Janeza Markeša. (http://www.delo.si/multimedija/video/od-srede-do-srede-zerdin-in-markes.html). Njegova teza je, da odločitev US, da mora država v celoti financirati zasebno šolstvo, vodi v neenakost. Še posebej ga muči katoliška cerkev, ki si je veliko kapitala nagrabila v času fevdalizma, ga dobila z denacionalizacijo in v sodobnosti tudi s kriminalnimi dejanji. Markeš sploh ne omenja obdobja od II. svetovne vojne do osamosvojitve, kjer so katoličani trpeli in bili preganjani. Kar lahko pomeni, da v celoti podpira kriminalna dejanja komunistov v tistem času. Ampak to je že druga zgodba, rajši si oglejmo še eno od njegovih zablod: »Ne gre za javno dobro, ampak za elitizem.« Skratka, zasebne šole, ki izvajajo natanko isti program kot javne šole, so elitizem. Od kje neki mu to? In da si bo on tokrat vzel pravico, da bo kritiziral razsodbo in pozorno spremljal vse nadaljnje odločitve ustavnih sodnikov. In to pravi človek, ki je prav tako za t.i. Delo TV (nastopa skupaj z Alijem Žerdinom) ob obsodbi Delovega novinarja Boruta Tavčarja, ki naj bi domnovno razžalil ljubljanskega župana Zorana Jankovića, dejal, da je treba odločitev sodišč spoštovati. Da smo pač v pravni državi in da je treba zaupati v sodstvo (https://www.youtube.com/watch?v=3TU_7DG5pr4). Povedano drugače. Takrat zaradi domnevnega spoštovanja sodne veje oblasti ni vzel v bran kolega novinarja, zdaj pa udriha čez odločitev ustavnega sodišča. Načelnost pa taka.

Ustavno sodišče je zgolj odločilo, da morajo biti vse šole, ki izvajajo javni izobraževalni program, ne glede na to, ali so javne ali zasebne, financirane v celoti. In ne, kot do zdaj, ko je država javne šole financirala 100-odstotno, zasebne pa samo 85-odstotno. Torej so ustavni sodniki odpravili ekonomsko diskriminacijo zasebnih šol. Izobraževanje plačujemo vsi davkoplačevalci in prav je, da so zasebne šole za izvajanje javnega izobraževalnega programa financirane v enaki meri, kot so financirane javne šole. Nekateri levičarski mediji se zdaj zgražajo, kako je mogoče, da bodo elitistične zasebne šole zdaj brezplačne na enak način kot pa javne šole. In kot je pri levičarjih običajno, popolnoma zgrešijo. Če se navežemo na uvod, sledi, da so pri levičarjih možgani samo podnajemnik. Še enkrat ponovimo – javne šole niso brezplačne. Prek davkov jih plačujemo vsi davkoplačevalci, pa če imamo otroke ali jih nimamo. To je tisto, kar levičarji nikakor ne razumejo. In s tem pridemo do naslednje težave s svobodo posameznika. Država državljanov sploh ni vprašala, ali so pripravljeni sploh financirati izobraževanje, ampak jim je kar ukazala. Povedano drugače – država nad državljani, kjer so davki za financiranje izobraževanja samo eden od številnih davkov, izvaja nasilje. Toda glavno nasilje država izvaja s tem, ko predpisuje, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/).

Juncker, davki in pravičniško Delo

Značke

Cristine Elisabet Fernández de Kirchner, Delo, Janez Markeš, Jean-Claude Juncker, kapitalizem, Luksemburg, neoliberalizem, Peter Žerjavič

V četrtek sem prebral zanimiv komentar Delovega (www.delo.si) bruseljskega dopisnika Petra Žerjaviča. Zanimiv zato, ker se za naslovom „Evropska (stran)pota: Monsieur Juncker, kaj pa davki?“ skriva tipična levičarsko socialistična miselnost, ki jo nekdaj ugleden slovenski časnik goji od začetka krize naprej, v njem pa so našli svoj prostor najbolj zagrizeni borci proti neoliberalizmu in zagovorniki kolektivizma. Kot recimo Janez Markeš, ki se po novem spozna tudi na svetovno ekonomijo in ki se je pred tedni čutil poklicanega, da pove nekaj krepkih na račun zlih skladov, ki od Argentine in njene predsednice Cristine Elisabet Fernández de Kirchnerjeve terjajo denar, ki so ga državi posodili. Seveda, Argentina, ki je nacionalizirala energetske (še posej tiste, ki se ukvarjajo z naftnimi derivati) in letalske družbe, ki svet in potencialne posojilodajalce zavaja s prirejanjem stopnje rasti BDP, ki daje svojim državljanom igre tako, da omogoča socializacijo prenosov nogometnih tekem, ki laže o stopnji inflacije, in še kaj bi se lahko našlo. Kako torej ne bi ogrela srce pravičniških piscev na Dunajski 5. Ampak o tem kdaj drugič. Poglejmo rajši, zakaj je Juncker, o katerem sicer tudi sam nimam najboljšega mnenja, zmotil levičarje.

Novi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je bil nekoč premier Luksemburga, državice, ki ima bruto domači proizvod na prebivalca višjega od 85 tisoč evrov (slovenski je lani znašal 17.750 evrov), ki velja v Evropi za eno od finančnih središč z nizkimi obdavčitvami in ki je pritegnila tuje vlagatelje tudi z ugodnimi davki, še posebej v času Junckerja. Postojte torej ob nekaterih globokih mislih komentatorja.

„Kot je pokazalo razkritje časnikarjev v okviru raziskovalnega projekta Luxembourg Leaks, je veliko vojvodstvo z inovativnimi modeli in finančnimi zvijačami naravnost spodbujalo orjake, kakršni so Amazon, Ikea ali Deutsche Bank, k izogibanju plačila davkov. Kar je Luksemburžanom zagotavljalo višji življenjski standard, je v sosednjih državah pomenilo manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce …“

Aha, zlobni neoliberalistični Juncker je z zvijačami privabljal tuje investitorje, da so vlagali v Luksemburg in tako zagotavljal višji standard svojim državljanom, in to na račun sosednjih držav, ki so zaradi tega koncepta imele manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce. No, te zvijače so bile nižji davki in davčne olajšave za tuje investitorje. Kaj je s tem narobe? Najbrž bi se morali zgledovati po Sloveniji, ki z visokimi davki izganja tuje investitorje in omogoča večjo blaginjo (denimo) avstrijskim državljanom.

„Sistem, ki je bil blizu modelu davčnih oaz, se je razbohotil med dolgoletno vladavino premiera Jean-Clauda Junckerja, ki je bil vedno zagovornik luksemburškega davčnega dampinga. Preden je leta 1988 postal finančni minister, so luksemburški skladi upravljali za 53 milijard evrov premoženja. Lani, ob koncu njegovega vodenja vlade, je vsota po navedbah Süddeutsche Zeitunga znašala − 3000 milijard.“

Prava groza! Luksemburg sicer ni davčna oaza, ampak je blizu temu. Po mnenju dušebrižnikov bi moral Luksemburg teh 3.000 milijard enakovredno porazdeliti vsem državam po Evropi. Pravzaprav bi jih moral socializirati, pa bi bil pošten. Tako pa ni. In davčni damping. Hm, če bi imel Luksemburg visoke davke, bi pa bilo vse v redu ali kaj? Avtor seveda ne pove, da je ta finančni sektor prinesel tretjino vseh davčnih prihodkov v državno blagajno in zaposloval petino prebivalstva. In da je to zagotavljalo velikodušno socialno državo.

„Luksemburške davčne zgodbe so kot smeti pod Junckerjevo preprogo. Predvsem zato, ker je bolj učinkovito spopadanje z izogibanjem plačevanju davkov med glavnimi političnimi cilji Unije.“

Super. Največji kriminalci v „novi EU“ bodo tisti, ki bodo poskrbeli, da jih države ne oropajo z višjimi davki. Avtor kar kliče po načinu, po katerem bi bogate s pištolo na sencah prisilili, da ostanejo v davčno neugodnih državah. S takim načinom razmišljanja bo šlo z EU samo še navzdol.

„Sklicevanje na zakonitost ravnanja velikega vojvodstva v njegovem času pri davčnih odpustkih mednarodnim podjetjem ne bo zadoščalo.“

Tipično levičarsko. Čeprav je v skladu z zakonom, je ravnanje kriminalno, ker ni v skladu z njihovo ideologijo, njihovim prepričanjem, da bi upravljali tudi s premoženjem drugih.

„Kočljiva je namreč predvsem legitimnost. Kdor Evropi obljublja nov začetek in napoveduje krepitev zaupanja državljanov v njene strukture, v času praznih državnih blagajn po vsej Evropi ne more braniti ureditve, ki je de facto spodbujanje davčnih utaj v korist peščice bogatih.“

Dejstva se seveda spet prirejajo. Tuji mediji pišejo, da je Juncker z nizkimi davki ustvaril finančni raj. Torej ni šlo za davčne utaje, ampak za zakonodajo, ki je velikim mednarodnim družbam zagotavljala, da so plačala kar najmanj davka in se izognila plačilu visokih dajatev v matični državi. Kaj ni jasno? Zakaj bi nekdo plačal recimo 20-odstoten davek v svoji državi, če lahko manjšega plača drugje ali pa se mu povsem izogne. Podobno se obnašajo potrošniki. Kupujejo tam, kjer je ceneje. Ne kupujejo denimo v Mercatorju, ampak v Sparu, če je neka dobrina cenejša. Enako je s kapitalom. Družbe na trgu niso neke humanitarne organizacije ali dobrodelna društva, ampak skrbijo, da imajo večji dobiček. Če država omogoči davčne olajšave, toliko boljše, če ne, poslovanje preseliš tja, kjer so nižji davki. To je tisto, česar levičarji ne razumejo, ampak še naprej trdijo, da so za tegobe tega sveta krive velike neoliberalne korporacije.

Resnica je seveda povsem nasprotna. Vse bolj pogoltne države, vse višji davki, razbohotene državne uprave in do skrajnosti regulirani trgi so kapital naravnost silili, da se je selil v davčno prijaznejše države. Kot noben posamezni potrošnik ne želi, da bi mu kdorkoli ukazoval, da bi kupoval tam, kjer je dražje ali „domače“, nihče ne more družbe prisiliti, da poslujejo tam, kjer so obremenitve največje. Zakaj neki. V ozadju je seveda zgodovinska želja levičarjev, da ne bi odločali samo o sebi, ampak tudi o usodi drugih.

Edino, kar je lahko v Luksemburgu sporno, in tega komentator ni problematiziral, je dotok denarja sumljivega porekla v luksemburške družbe (denar varuje bančna tajnost), ki skupaj z ugodno (ali pa ohlapno) davčno zakonodajo daje idealno priložnost za pranje denarja. Denar sumljivega porekla, denimo od kriminalnih dejavnosti (drog, orožja, trgovine z belim blagom), pa je stvar organov pregona, in to tudi v tistih državah, kjer se dogaja. Res pa je, da bi bilo dobro, ko bi luksemburška zakonodaja omogočila, da se bolj nadzirajo sumljive transakcije, ki so povezane s kriminalom. Toda velika večina družb posluje v Luksemburgu izključno zato, da se izogne nerazumno velikim davčnim stopnjam v svojih državah. Kar je povsem normalno. Kako to naredijo? Podjetje iz Slovenije ustanovi v Luksemburgu hčerinsko družbo. Ta nato posodi denar matičnemu podjetju, ki si tako v Sloveniji – zato, ker vrača kredit z obrestmi – zniža davčno osnove. Seveda ima zaradi tega hčerinska družba večjo davčno osnovo, vendar posluje v državi, kjer so davki manjši. Ko se potegne črta, ima družba večji dobiček, kot če bi vse to opravila v Sloveniji.

Če zaključimo. Velika večina bogatašev denar in posle ne seli v Luksemburg zato, da bi prala denar od kriminalnih dejavnosti ali da bi izvajala fiktivne posle, temveč zato, da bi se izognila visokim davkom v matičnih državah.