• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: minimalna plača

Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek! Minimalna plača in njeni učinki

16 ponedeljek Jan 2023

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ Komentiraj

Značke

ekonomija, Kavarna Hayek, minimalna plača, YouTube, YouTube kanal Kavarne Hayek

Politiki, predvsem tisti na socialnodemokratski in socialistični strani, pogosto govorijo o minimalni plači. Pravijo, da s tem branijo izkoriščane delavce pred pohlepnimi lastniki in kapitalisti.

Toda pri minimalni plači (še bolj pri njenem povečanju) gre lahko marsikaj narobe. O tem, kako deluje minimalna plača na gospodarstvo in kaj gre narobe, govori ta video.

Video si lahko ogledate TUKAJ.

Postanite naročnik kanala.

Luka Mesec in njegov absurdni načrt prehoda v družbo, »kjer bomo vsi nekako srednji razred«

07 sobota Jan 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ Komentiraj

Značke

bogastvo, družina Trotter, egalitarizem, enakost, etatizem, kapitalizem, Luka Mesec, minimalna plača, prosti trg, razsvetljenstvo, revščina, ruska ruleta, socializem, srednji razred, Trotter

»Jaz mislim da slika, ki jo kažete, lepo odraža, v kakšni družbi si želimo živeti Slovenci. Slovenci si želimo živeti v družbi, za kakršno si konec koncev v Levici močno prizadevamo, kjer ne bo revnih in kjer bomo nekako vsi srednji razred. Se pravi, da tudi ne bo ekstremnega bogastva.« (Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Tarča, TV Slovenija, 5. januar 2023).

Ljudje od razsvetljenstva (še posebej od francoske revolucije) naprej težijo k enakosti. V 19. stoletju je temu dala pospešek marksistična miselnost, a na žalost socialistov je takratni tehnološki napredek omogočil vsem ljudem družbeno mobilnost, poslovne priložnosti in spodbude: sposobni, inovativni in produktivni revni ljudje so postajali bogataši, »zaslugarji« so tonili vedno niže. In to se je dogajalo ves čas. Vsakdo je imel možnost in priložnost, da mu v življenju uspe, zato je življenjski standard od druge polovice 19. stoletja strmo naraščal, kakovost življenja je bila boljša kot kadarkoli prej. A ne glede na to, kako visoko je šla družba v razvoju, je bil standard ljudi vedno primerjalno merjen z razredi.

Družba, ki je želela to na silo in administrativno odpraviti (socialistične države), je postala revna. In obratno. Napredek je bil mogoč le ob »sebičnih« posameznikih in razslojeni tekmovalni družbi. Ljudje namreč ne delujejo enako in niso enaki. Ena od stvari, zaradi katerih prostotržni (kot naravni) sistem deluje, je, da tisti, ki varčujejo in pametno vlagajo v različne stvari svoj čas in svoj denar, delajo boljše kot tisti, ki tega ne počno. Odločitve in tveganja so nagrajena z bogastvom, ki pomeni bogatenje celotne družbe in večja blaginja za vse.

Obstaja zelo zanimiva, a nevarna in smrtonosna igra. Vzameš revolver z nabojnikom s šestimi naboji. Pri tej »igri na srečo« igralec vstavi en naboj v revolver, zavrti bobnič, prisloni pištolo k glavi ali pod čeljust in potegne sprožilec. Možnost, da igralec preživi, je 83,3-odstotna. Če igro igra šest igralcev, se vaše možnosti z vsakim praznim strelom drastično zmanjšajo. Na koncu eden od igralcev zagotovo umre.

Bi igrali rusko ruleto? Če se niste ravno naveličali življenja, najbrž ne. Kaj pa v primeru, da vam je ponujena nagrada, če preživite? Denimo, 10 milijonov evrov. Število ljudi, ki bi tvegali življenje za nagrado, bi se zagotovo povečalo. In ta kategorija ljudi so tisti podjetniki, ki tvegajo vse v življenju, da zaslužijo denar, postanejo bogati in uresničijo sanje, čeprav vedo, da več kot 90 odstotkov novoustanovljenih podjetij na koncu propade. Če jim uspe, jih ljudje najprej hvalijo, nato se jim dobrikajo, na koncu oni, ki niso ničesar tvegali in ostali na dnu družbe, zahtevajo zase del njihovega bogastva. V svobodnih prostotržnih družbah je lastnina sveta, lastnino (vseh, in bogatih in revnih) ščiti država, v egalitarnih družbah oblast teži k enakosti, zato za bogatega, ki je tvegal, obstaja resna nevarnost, da ga bo država z regulacijami pahnila nazaj v povprečje. Zato so v socialističnih državah tudi igrali rusko ruleto, le da je bilo v nabojniku šest nabojev, možnosti, da postaneš bogat zasebnik, so bile nične. Nekako v smislu: Če preživiš, boš lahko (p)ostal bogat.

V svobodnih družbah ne gre za razredno vojno, ampak za izkoriščene ali neizkoriščene priložnosti. Tekmovalna narava ljudi in večna želja po izboljšanju življenja ženeta človeštvo naprej. Toda povzroči tudi, da se določena skupina ljudi (ki ne igra »ruske rulete«, ker meni, da ji nagrada po igri pripada sama po sebi) zgrozi ob misli, da obstajajo bogati, ki si lahko privoščijo razkošje. Njihovi liderji, kakršen je Luka Mesec, težijo k uravnilovki, ki bi (dohodkovno) izenačila vse ljudi. Povečanje minimalne plače je del tega, del take politike je tudi dejstvo, da so ljudje, ki opravljajo manj zahtevna in s tem manj plačana dela, namenoma plačani več.

Sodobni egalitaristi in etatisti, vključno z Luko Mescem, pravijo, da je krivično, da so nekateri bogati, in da bi morali bogastvo prerazporediti, da bi bili vsi srednji razred. Njihova egalitarna propaganda, ki jo ponavljajo mediji, nas prepričuje, da sta družba in sistem kriva obstoja revnih ljudi. Če bi imeli ustrezno ekonomsko znanje in zgodovinsko perspektivo, bi morali biti naklonjeni ekonomskemu in političnemu sistemu, ki je omogočil, da se je velik del prebivalstva prvič v zgodovini rešil revščine in hkrati omogočil prost prehod med družbenimi sloji in razredi. To bi moral biti razlog za ognjemet, ne za obsojanje in zagovarjanje absurdnih in vedno pokopanih politik, ki to spodkopavajo. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bogastvo najbogatejših v enakih deležih razdelili med vse ljudi? Manjšina bi ta denar mogoče pametno porabila (investirala), velika večina bi ravnala nespametno. Za trenutek bi bili mogoče po bogastvu vsi enaki, naslednjo sekundo bi se svet spet razdelil, a bi bil revnejši. Svet enakosti nujno pripelje do revnejše družbe, manj bi bilo dobrin (uživanje vsakodnevnih dobrin revni dolgujejo bogatim, ki delujejo tudi kot preizkuševalci novosti in inovacij). Težnja Luke Mesca, da »bomo vsi nekako srednji razred«, in ob idejah njegovih strankarskih tovarišev, da bo država gradila stanovanja in poskrbela za vse, bo pripeljala do enakega rezultata – v revščino in življenje družine Trotter.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

Socialistične reforme v teoriji in praksi ali kako Mesec in Maljevac vkrcavata Slovenijo na Titanik

21 sreda Dec 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

davki, davkoplačevalci, enakost spolov, Lefferjeva krivulja, levičarji, LGBT, Luka Mesec, minimalna plača, ministrstvo za solidarno prihodnost, plače, pokojnine, pokojninska reforma, pokojninski sistem, reforme, robert golob, Simon Maljevac, socialisti, socializem, solidarna prihodnost, stanovanja, Vlada RS

Ko tovariši ne samo govorijo, ampak se lotijo reform, takrat se je treba prijeti za denarnice. In ko veš, da v koaliciji ni glasu zdravega razuma, ampak socialistično soglasje, morebitne razlike v splošnem konsenzu pa so le kozmetične, bo imela Levica prosto pot, da želje iz vzporednega vesolja skuša prenesti v realnost. To pomeni nadaljnjo krepitev planskega gospodarstva, opolnomočen (kot pravijo tovariši) državni intervencionizem s prerazporejanjem in trdna vera v predimenzionirano varuško (socialno) državo. Gre preprosto zato, da ministrski levičarski dumbMM dvojec meni, da sedanje socialistične politike niso bile dovolj radikalne in da morajo položaje prevzeti njihovi prijatelji intelektualci, ki so strokovnjaki za centralno planiranje v svetli solidarni prihodnosti. Zato sta MM, ki slišita na ime Mesec (Luka) in Maljevac (Simon), zavihala rokave. Zdaj pa bo? Seveda bo, ker nas vkrcavata na Titanik.

Med ekonomisti (če odštejemo trash-marksistične teoretike) je nekakšno soglasje (in to uči tudi zgodovinska izkušnja), da so reforme nasprotje revolucije ter pomenijo krčenje javne porabe in pridobljenih (pozitivnih) pravic, kot je recimo socialna varnost. Če bi take reforme Slovenija izpeljala takoj po osamosvojitvi (kot so to naredile Baltske države), bi bilo zdaj drugače. Desetletje bi trpeli, nato bi se reforme obrestovale. Tako pa smo šli po poti gradualizma, na začetku tisočletja prisegali na nacionalni interes in se šli tovarišijski kapitalizem, ki je ohranjal socialistični princip državnega upravljanja gospodarstva po sprejetih načrtih politike. Za morebitno nedelovanje njihovih zamisli v praksi je bil neoliberalni kapitalizem s prostim trgom in rezanjem državnega aparata dežurni krivec malodane za vse politične stranke (z redkimi izjemami), ne glede na ideološko barvo. Dobro pri tem je bilo, da so se tovariši med seboj kregali in se bolj ukvarjali za ekonomijo nepomembnimi vprašanji (enakost spolov, LGBT agenda in podobne neekonomske teme). Tako so bili manj osredotočeni na rop neto davkoplačevalcev in dodatno socialistično eksperimentiranje. Res je, naredili so že veliko škode, plače obremenili tako, da lahko že govorimo o državnem suženjstvu, a gospodarstvo je nekako (pre)živelo, skrajna levica ni imela dostopa do vlade. Do letos. In do omenjenih reform.

MM: Cilj pokojninske reforme bo predvsem povečanje solidarnosti sistema, pravijo na ministrstvu za delo. Nasloviti nameravajo tako neenakosti v pričakovani življenjski dobi kot neenakosti v višinah pokojnin.

Komentar: Mesec se bo lotil pokojninskega sistema. Ta je že tako ali tako slab, nastavljen je bil za nek drug čas, ko ni bilo demografskih težav in je bilo pričakovano prejemanje pokojnine do največ 15 let, nikakor ne med 30 in 40 let. Minister namerava stvari še poslabšati – zmanjšal naj bi razlike med najvišjimi in najnižjimi pokojninami. To pomeni, da bo spremenil sam pomen in namen pokojnine. Pri pokojnini gre za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, Mesec jo želi narediti za socialno kategorijo. Kar bi utegnilo biti tudi ustavno sporno. Toda, saj veste, kako gre pri tovariših, ki je preslikava volilnega telesa: velja pravilo, da večji kot je visok državni uradnik bedak, večji idol je za domače levičarje. Zato se zaradi te napovedi ni nihče pretiroma vznemirjal, aspirine bomo morali jemati vsi.

MM: Država bo zgradila 2.000 javnim najemnih stanovanj z neprofitno najemnino

Komentar: Za to bo poskrbel Meščev tovariš in soborec za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Načrt je v njihovih glavah sila preprost. Država bo neto davkoplačevalcem vzela 100 milijonov evrov, z njimi zgradila stanovanja in jih oddajala po neprofitnih najemninah. Kakopak, nepravično je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Kajti pravično najemnino pobira samo država, če to počne zasebnik, nepravičnost kar brizga naokoli. Čeprav je vsakemu kolikor toliko ekonomsko izobraženemu jasno, da vmešavanje države na trg vedno (ampak res vedno) pripelje do pomanjkanja dobrine ali do padca kvalitete te dobrine, na katero so oko vrgli centralni planerji (kar kažejo empirične izkušnje iz preteklosti), se kolektivisti in borci proti neenakosti vseh barv in okusov ne dajo prepričati. Škoda bo narejena, ampak dežurnega krivca imajo tako ali tako že v rokavu. Takih idej, politik in ukrepov, ki izhajajo iz njih, ne moremo ocenjevati po namerah, saj je ideja o vsem dostopnih stanovanjih sicer všečna (in vsak bi rad živel v takem svetu), ampak nehajmo s fiktivnimi željami na fiktivne želje. Načrte in zamisli je treba presojati po njihovih dejanskih učinkih in končnih rezultatih, še posebej takrat, ko vajeti prevzame država. In to se ne bo dobro končalo.

MM: Minimalna plača se bo zvišala januarja

Komentar: O minimalni plače sem že večkrat pisal, zato ne mislim ponavljati. Zapisal bom samo, da ima minimalna plača (ne glede na njeno višino) neposredne negativne učinke na gospodarstvo in blaginjo državljanov. Tovariši zaradi lastnih zasebnih interesov mislijo drugače.

MM: Preko agencij bi po predlogu ministrstva v prihodnje lahko namesto sedanjih 25 odstotkov delalo le 15 odstotkov vseh delavcev, ne glede na status, pri čemer bi bila izjema mala podjetja.

Komentar: Še ena cvetka iz zapovedane knjige dogovorne ekonomije. Država ne more in ne sme predpisovati delodajalcu, kdo lahko pri njem dela. To se glede na potrebe odloči sam. Če presodi, da bo vse delavce najel pri agenciji, je to njegova pravica. O plačilu in pogojih dela se bo dogovoril z agencijo ali delavci, brez posredovanja centralnih planerjev. Kakorkoli, ideja je primer nadaljnje radikalizacije z zavajanjem, češ skrbimo za pravice delavcev. Ampak v resnici so njihovi interesi v neposrednem nasprotju z interesi delavcev. DumbMM sta radikalna politična aktivista na ministrskih položajih, katerih ambicija ni izgradnja srečne družbe in solidarne prihodnosti, temveč krepitev njunih političnih položajev in moči. Družbo blaginje ni mogoče zgraditi tako, da politika predpisuje njeno pot do nje na škodo svoboščin in pravic lastnikov.

To niso edine spremembe, ki jim Mesec pravi reforme. Prihodnje leto lahko pričakujemo tudi spremembe na področjih zdravstva, dolgotrajne oskrbe, plačnega sistema, delovnih razmerij in še kaj. Vse bo Slovenijo stalo milijarde. Kar je tudi posebnost, saj reforme običajno pomenijo zmanjšanje javne porabe, Meščeve in Maljevčeve »reforme« pa prinašajo dodatno obremenitev javne blagajne. In kot je to običajno, tovariši še ne vedo, kje bodo dobili denar za realizacijo njihovih idej. To je za njih očitno postranskega pomena, čeprav je že zdaj jasno, da se bo povečal davčni primež neto davkoplačevalcev. Saj je celo premier Robert Golob pred volitvami obljubljal višje davke in manjše plače. In volilno telo, večinoma sestavljeno iz posameznikov, ki živijo na račun davkoplačevalcev, je izvolilo socialiste. Zdaj pa kar izvolite. Vsekakor bodo krepko višji, če želita Mesec in Maljevac doseči ciljne želje. Bojim se le, da smo na Lefferjevi krivulji že dosegli točko, po kateri nadaljnje zviševanje davkov duši gospodarstvo, prinaša manj denarja v državni proračun, povečuje primanjkljaj in siromaši državljane. Prava reforma bi bila, da bi ta trend presekali z radikalnim rezom v trošenje javnega denarja in ne dodatno povečevali, ker bomo vsi državljani potegnjeni v spiralo socialnega obupa.

Socialisti tipa Mesec in Maljevac so sovražniki civilizacije, človeštva in državljanov. Na volitvah žal večina vedno znova nasede njihovim populističnim trikom. Njihova glavna značilnost je, da jih ne zanimajo dejstva in realnost, ampak le plenjenje premoženja drugih in nasilno vsiljevanje svoje ideologije. Načini, s katerim dosegajo svoje cilje, niso bistveni, prav tako ne posledice. Ker ne priznavajo svoje odgovornosti, saj so vedno krivi drugi – ali razredni sovražniki ali tisti, ki niso prav izpeljali njihovih briljantnih zamisli. Čeprav bi morali vedeti, da njihove ideje težko delujejo celo v teoriji. Za njih obstajajo specifični interesi: interesi pokvarjenih levih elit po premoženju drugih in neskončna želja vladati drugim.

Luka Mesec in njegova nova modrost (o minimalni plači), ki je jemlje sapo in sega onkraj meja znanega

15 torek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 1 komentar

Značke

delavec, ekonomija, kapitalizem, Kitajska, Levica, Luka Mesec, Milton Friedman, minimalna plača, ministrstvo za delo, Nobelov lavreat, Nobelova nagrada, podjetništvo, socializem

S tovariši iz Levice ni nikoli dolgčas. Vsakdo se vedno lahko nauči kaj novega: ali o gospodarskih razmerah v Sloveniji ali prenašajo v te kraje modrosti globalnih socialističnih intelektualcev ali pridobimo nova znanja o stvareh okoli nas, ki smo jih do zdaj gledali z drugimi očmi. Njihovo vsakodnevno razmišljanje in poglobljeno iskanje resnice (predvsem o podjetništvu) gre onkraj meja znanega, popelje nas v do zdaj še neviden in neznan svet razsvetljenstva. In kot je Kolumb z odprtimi usti opazoval Novi svet, lahko vsakdo izmed nas z razširjenimi zenicami in vzeto sapo spoznava, da ima njegovo zaostalo kapitalistično razmišljanje meje ter da je lahko vesel levičarskega avantgardnega raziskovanja in njihovega razbijanja buržoaznih mitov.

Včeraj je frontman Levice Luka Mesec, ki so ga mediji naredili za pop zvezdo ekonomske in drugih znanosti, kot minister za delo nesebično delil svoja najnovejša spoznanja o minimalni plači. Pravim vam, če zdaj ne bo postal Nobelov lavreat za ekonomijo, ne bo nikoli.  In če ne bo, bo to vesoljna krivica, nezaslišana kuhinja švedski akademikov, manifestacija neznanja sekretarjev komisije za podelitev Nobelove nagrade. Naj bralec oprosti takemu uvodu, toda slovesnost trenutka je neizmerna: luč v predoru je!

Mesec je v pogovoru z novinarji razkril nov pomen in namen minimalne plače. Ta nima samo, kot se je do zdaj zdelo, socialne vloge, da zagotovi boljše in dostojno življenje najmanj plačanim delavcem, ampak tudi razvojno, »saj so podjetja zaradi njenega vsakoletnega usklajevanja prisiljena krepiti dodano vrednost prek napredka na ravni organizacije in tehnologije«. Sem vam rekel, luč na koncu predora je! Človek se vpraša, kako to, da se tega ni prej domislil kdo drug, saj je rešitev za slovensko gospodarstvo, ko z višjimi stroški dela spodbudiš podjetje k ne samo boljšemu poslovanju, ampak tudi k investicijam, ležala praktično na cesti. Neverjetno. Eureka!

Izračun? Eh, malenkost! Pomislite na lastnika pekarne, ki peku daje minimalno plačo (okoli 1250 evrov bruto bruto). Ob predpostavki, da je razlika (poenostavljeno povedano) med proizvodno in maloprodajno ceno bele žemljice 0,2 evra, to pomeni, da mora pek prodati, da zasluži minimalno plačo, 6.250 žemljic. Če se bo minimalna plača povečala na 1.400 evrov (bruto bruto), bo moral prodati 7.000 žemljic oziroma bodo morali potrošniki v pekarni kupiti 750 žemljic več. Ker bodo kupili več (kar očitno ne bo težava, ker se bo tudi njim povečala plača), bodo tudi manj lačni. Kar pomeni, da povečanje minimalne plače ´ubije celo več muh´ naenkrat, kot si je zamislil Mesec. Dragi podjetniki, ste razumeli? Povečajte stroške in vaše podjetje ne bo samo vzcvetelo, ampak bo poletelo.

Na nesrečo Levice temu seveda ni tako, saj bo na koncu ´ubita samo ena muha´ – lastnik, ki bo moral zapreti pekarno. Življenje v realnem svetu je nekaj povsem drugega kot življenje v glavi Luke Mesca. Spominja na Zgodbo o žličkah Miltona Friedmana, ki govori o socialističnem programu zaposlovanja. Nekako takole gre. Friedman je nekoč obiskal Kitajsko. Bil je šokiran, ko je videl, da namesto sodobnih traktorjev in zemeljskih strojev na tisoče delavcev pri gradnji kanala gara z lopatami. Svojega gostitelja, vladnega birokrata, je vprašal, zakaj se ne uporablja več strojev. Birokrat je odgovoril: »Ne razumete. To je program zaposlovanja.« Milton je komentiral: »Oh, mislil sem, da poskušate zgraditi kanal. Če hočete službe, tem delavcem dajte žlice, ne lopate!«

O škodljivosti minimalne plače sem na primeru zaposlenih v restavraciji s hitro hrano že pisal, zato ne bom ponavljal. Na tem mestu naj ponovim le to, da minimalna plača povzroča nezaposlenost. Podjetja, ki so zaradi zakonodaje prisiljena izplačevati višje in višje minimalne plače, so prej ali slej izločena s trga, saj poslujejo težko. Delavci izgubijo delo in postanejo strošek drugih (neto) davkoplačevalcev. Edini učinek minimalne plače, ki jo določajo vlade, je, da uničujejo delovna mesta. Velika in kapitalsko močna podjetja seveda zagovarjajo minimalno plačo, saj vedo, da se ´na lep´ način znebijo manjše konkurence, ki bi utegnila ogroziti njihov položaj na trgu. Žal je minimalna plača fetiš tudi na desnici; bodisi zaradi ekonomskega neznanja bodisi zaradi povsem zasebnih interesov. Vsekakor minimalna plača, še posebej sprotno višanje, ima neposredne negativne učinke na gospodarstvo, s tem pa tudi na blaginjo državljanov.

Ampak levičarjev v to ne morete prepričati. Vsako vaše dokazovanje z empiričnimi raziskavami, večkrat dokazanimi teorijami in praktičnimi izkušnjami bo označeno za kapitalistično herezijo, ki ovira proces postmodernističnega ustvarjanja novega socialističnega človeka. On, Luka Mesec, pa ve, da so vrata raja na dosegu roke. Kot minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bo (blagoslovljen s spoznanji in razumevanjem marksističnih mitov) popeljal (ne)vernike v brezskrbno prihodnost. Ne sicer kot minister za solidarno prihodnost, ki mu je propadlo že na začetku mandata in bi bil uspeh bolj veličasten, pa vseeno. Da ne bo pomote: govorimo o formalno precej izobraženem in odraslem človeku, ki je dobro načitan. Ja, evolucija zna biti včasih kruta.

Blog Kavarna Hayek je po novem tudi na istoimenskem YouTube kanalu. TUKAJ si lahko ogledate prvo epizodo.

Skrajno nenavadno, da se časnik Delo boji »fašistične« Giorgie Meloni, ko pa je bil Mussolinijev program povsem po meri levice in drugih progresivnih ideologij

14 nedelja Avg 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Gospodarstvo, katoliška cerkev, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

Alceste De Ambris, Benito Mussolini, Branimir Štrukelj, fašisti, fašistični manifest, fašizem, Filipo Tommaso Marinetti, Giorgia Meloni, Il Popolo d´Italia, Lidija Jerkič, Louis August Blanqui, minimalna plača, progresivna obdavčitev, sindikati, časnik Delo, črna vdova

»Morda je Giorgia Meloni neustavljiva. Osemdeset let po padcu Mussolinija je njegova naslednica na robu tega, da prevzame oblast,« je zapisal časnik Delo.

V »črni vdovi« se bojijo septembrskih volitev v Italiji, češ da je »v zraku črna groza vlade Giorgie Meloni.« Melonijeva naj bi poosebljala »fašistično« Italijo, v sebi naj bi nosila Mussolinijev duh. Kar je skrajno nenavadno: časnik, ki odkrito podpira leve (in druge progresivne) ideologije in se predstavlja kot »antifašistični« medij, zavrača povsem levi program, ki je bil pred nekaj več kot 100 leti predstavljen v časniku Il Popolo d´Italia kot »fašistični manifest«.

Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris (nekakšna stara različica Branimirja Štruklja ali Lidije Jerkič) in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija.  Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), med drugim se zavzema za krajši delovni čas, minimalno plačo, progresivno obdavčitev, udeležbo delavcev v upravah podjetij, zaseg cerkvene lastnine in podobno. Verjamem, da vam zveni znano.

Celoten program (glavni poudarki so prevedeni v slovenščino) si lahko preberete TUKAJ.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

11 sobota Nov 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 9 komentarjev

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Čudež v Baltimoru: levičarka začela uporabljati možgane!

12 sreda Apr 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

Baltimore, Catherine Pugh, Jerry Brown, kuščarjevi možgani, levičarji, minimalna plača, produktivnost

Mogoče bi bil za naslov primernejši pregovor, da »tudi slepa kura zrno najde«, a to ni čudež. V Baltimoru pa se je zgodil prav – čudež! Tamkajšnji 67-letni demokratski županji Catherine Pugh se ni prikazala devica Marija, niti ni imela videnj, ampak je začela uporabljati možgane, kar je za zagrizeno levičarko nekaj nepojmljivega. Znano je namreč, da levičarji reagirajo predvsem čustveno, kar pomeni, da je njihovo delovanje posledica nečesa, kar v velikosti lešnika počiva globoko v glavah. Znanstveniki temu pravijo primarni ostanek evolucije, gre pa za najstarejši del možganov, ki sega stotine milijonov let nazaj v čas plazilcev in ureja prvinske instinkte, zato so temu delu na začetku hrbtenjače dali ime kuščarjevi možgani. No, Pughova pa je začela uporabljati zdravo pamet in razmišljati, kar pomeni, da je aktivirala tisto, kar je evolucija kasneje kuščarjevim možganom dodala: možgansko skorjo in druge sodobne možganske strukture, ki so sedež razuma oziroma trezne presoje. Kaj se je zgodilo?

Preden je postala 50. županja Baltimora (6. decembra 2016), je bila, kot se za levičarko spodobi, vneta zagovornica dviga minimalne plače na 15 dolarjev na uro. Ko je prišel čas, da to v pristaniškem mestu, velikem za dve Ljubljani, na podlagi sklepa mestnega sveta uzakoni, je uporabila svojo diskrecijsko pravico in na zakon dala veto. Naredila je tisto, za kar pred njo nihče ni zmogel poguma ali pa si ni vzel časa: vzela je nekaj knjig o ekonomiji in se podučila, kaj bi dvig minimalne plače pomenil za Baltimore. Ugotovila je, da bi bil tak zakon nevaren za mesto, saj bi imel škodljive posledice za gospodarstvo. Pravzaprav je prišla do spoznanja, da denar ne raste na drevesih oziroma da ne obstaja bankomat, ki bi se polnil iz nič.

O škodljivosti minimalne plače, česar se včasih ne zaveda tudi desnica, sem že večkrat pisal, zato tukaj nima smisla ponavljati. Do tega spoznanja je prišla tudi Pughova, ki je ugotovila, da bi zakon prinesel več škode kot koristi: podjetja bi morala znižati stroške, da bi zagotovila višje plače, mnoga bi morala zmanjšati število ur za zaposlene, nekateri bi tudi odpuščali. Dvig minimalne plače zveni sicer kot odlična ideja, toda če je urna postavka višja od produktivnosti delavca, delodajalcu ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Ekonomske logike za dvig minimalne plače namreč ni. Ravnala je povsem nasprotno od guvernerja Kalifornije Jerryja Browna, ki je dvignil minimalno plačo na 15 dolarjev, čeprav je ob tem dejal, da to ni ekonomsko smiselno.


Trump vs. Clinton in zakaj medijski mainstream ne sooči njuna gospodarska programa

01 torek Nov 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Politika

≈ 8 komentarjev

Značke

davki, Donald Trump, energetika, gospodarski program, Hillary Clinton, minimalna plača, podjetništvo, protekcionizem, socializem, Thomas Sowell, TTIP, volitve, zaposlovanje, ZDA

Ekonomist Thomas Sowell, spreobrnjeni socialist, je dejal nekako takole. Ni težava, da levičarji ne znajo razmišljati, niti to, da ne razmišljajo, ampak dejstvo, da si domišljajo, da vedo, kaj razmišljanje je. Mešajo ga s čustvi. Enako je, ko od slovenskega medijskega mainstreama dobimo dnevno dozo volilne tekme za novega ameriškega predsednika. Običajno tako, da se demonizira (domnevno brezobzirni) Donald Trump in poveličuje (domnevno socialno čutečo) Hillary Clinton. A to še ni vse. Bralec, poslušalec ali gledalec dobi vtis, da je od mnenja Slovenk in Slovencev odvisno, ali bodo ZDA dobile predsednika ali predsednico. Za slovenske medije (no, niso edini) je značilno, da o gospodarskih programih obeh kandidatov skoraj ni govora, osredotočajo se izključno na to, kaj je Trump kdaj kaj rekel o migrantih in kakšen je njegov odnos do žensk, pri Clintonovi (seveda v manjši meri) pa na afere – od Bengazija do vplivanja na delo FBI. Če je že govora o gospodarski politiki, se to zelo poenostavlja in minimalizira na socialno problematiko. Trump naj bi jemal revnim in dajal bogatim, da bodo še bogatejši, Clintonova naj bi bila socialna ženska, ki bo bolj obdavčila bogate, da bi dala revnim. Kakopak je to daleč od resnice.

Preden si malo bolj podrobno ogledamo njuna gospodarska programa na splošno, za uvod nekaj o ZDA. ZDA so postale najmočnejša gospodarska sila v zgodovini človeštva zaradi relativno svobodnega trga, omejene moči zvezne vlade in spoštovanja zasebne lastnine. Žal se od tega že nekaj časa oddaljujejo, povečuje se vpliv intervencionizma in etatizma, osebne svoboščine se krčijo. Zdaj grozi, da bo še slabše. Na eni strani je Clintonova, ki utegne najmočnejšo gospodarsko silo spremeniti v državo „dojiljo“ (kot smo navajeni v evropskih državah) in jo narediti še bolj socialistično, na drugi strani je Trump s svojim protekcionizmom.

Povejmo še to, da bi razliko med njunima programoma najlažje opisali z njunim dojemanjem ameriškega sna. Trump izhaja iz načela, da se ljudje sicer rodijo različni, a z enakimi pravicami in enakimi možnostmi za uspeh, če si ga seveda želijo. Če tega sna ne uresničijo, ni zato kriv drug človek ali država, krivi so sami. Clintonova po drugi strani meni, da je ameriški sen zgolj mit, saj imajo eni že ob rojstvu več pravic in več možnosti. Če človeku ameriški sen ne uspe, za neuspeh ni kriv sam, ampak vsi drugi: od konkurentov do države. Zato je zvezna vlada tista, ki mora posamezniku pomagati do uspeha.

Poglejmo si  nekatere podrobnosti in glavne značilnosti.

Trgovinski sporazum (TTIP) med EU in ZDA

Trump je odločno proti sporazumu, Clintonova pa je najprej podpirala TTIP (saj ga je pomagala oblikovati), zdaj vanj dvomi.

Regulacija Wall Streeta

Clintonova podpira Dodd-Frank zakon, ki bi ga na nekaterih področjih še zaostrila, Trump bi Dodd-Frank zakon odpravil.

Minimalna plača

Trump nasprotuje določitvi nove, višje minimalne plače na nacionalni (zvezni) ravni (7,25 dolarja na uro). Če jo želi določiti, naj jo vsaka zvezna država določi po svoje. Clintonova bi na nacionalni ravni zagotovila minimalno plačo v višini 12 ameriških dolarjev na uro, ponekod pa 15 dolarjev.

Podjetništvo in mala podjetja

Clintonova bi dala olajšave za mala podjetja, podpira inovativne pristope financiranja podjetništva, Trump nima jasno izdelanega (razen kritike zvezne vlade) stališča do manjših podjetnikov.

Proizvodni sektor

Trump načrtuje agresivno zunanjetrgovinsko politiko (večji izvoz) in uvedbo carin za oživitev predelovalne industrije. Carina na mehiško blago bi bila 35-odstotna, na kitajsko pa 45-odstotna. Clintonova podpira davčne olajšave za podjetja, ki bi proizvodnjo preselila nazaj v ZDA, in subvencije podjetjem za zaposlitev novih delavcev.

Infrastruktura

Trump sicer pravi, da je modernizacija infrastrukture pomembna, a do nedavnega še ni vedel, kako bi jo financiral. Pred dnevi pa je dejal, da bi za obnovo cest, mostov in druge infrastrukture namenil en bilijon ameriških dolarjev. Po besedah Clintonove bi njena zvezna vlada v petih letih za javna dela investirala 275 milijard ameriških dolarjev v gradnjo infrastrukture.

Prezaposlitev delavcev

Za prezaposlitev bi Clintonova podjetjem dala 1.500 evrov davkoplačevalskega denarja za vsakega delavca oziroma vajenca, Trump o tem nima jasnega stališča.

Dohodkovna neenakost

Clintonova bi priznala 15-odstotno davčno olajšavo podjetjem, kjer bi lastniki dobiček delili z delavci, Trump o tem (razen nekaterih pripomb o previsokih dohodkih predsednikov uprav, zlasti bankirjev) nima posebnega mnenja.

Energetika

Trump obljublja oživitev energetskega sektorja s pomočjo fosilnih goriv in deregulacijo področja energetike, Clintonova načrtuje, da bi se v desetih letih vsak ameriški dom napajal z obnovljivimi viri energije (ob pomoči zvezne vlade) in da bi porabo nafte zmanjšali za tretjino.

Znanost in tehnologija

Clintonova bi povečala izdatke zvezne vlade za znanstvene raziskave na vseh področjih, Trump bi se osredotočil predvsem v raziskavo vesolja, saj verjame, da je prihodnost ZDA v vesolju in da lahko to prinese delovna mesta.

Družinska delovna politika

Clintonova obljublja vse mogoče in nemogoče: od zagotovljenega enakega plačila in plačanega porodniškega dopusta do brezplačnega varstva otrok in plačila bolniške. Nikoli ni povedala, kje bi dobila denar, da bi pokrila te stroške. Trump pravi, da bi družinska politika Clintonove ZDA pahnila v recesijo, sam nima jasno izdelane politike.

Delovna mesta

Trump bi število novih delovnih mest povečal s spodbujanjem, da se več podjetij ustanovi doma, da se ustanavljanje podjetij deregulira in da se poveča število delovnih mest v proizvodnji. Clintonova bi zaposlenost povečala z javnimi deli in velikimi infrastrukturnimi projekti.

Davki

1. Dohodnina

Za lažje razumevanje najprej na kratko in poenostavljeno o ameriški dohodninski lestvici. Ta ima sedem razredov: najnižji dohodki (do 9.225 ameriških dolarjev za samske in do 18.450 dolarjev za poročene) so obdavčeni z 10 odstotki, najvišji (nad 413.200 dolarjev za samske in nad 464.850 dolarjev) pa z 39,6 odstotka. Kaj obljubljata Trump in Clintonova.

Clintonova bi plačilo dohodnine odpravila za dohodke pod 9.275 ameriških dolarjev, druge stopnje bi ostale približno enake, a uvedla bi nov dohodninski razred za tiste, katerih letni dohodki presegajo 5 milijonov dolarjev (obdavčitev 43,6 odstotka od davčne osnove).

Tudi Trump bi odpravil dohodnino za ljudi z najnižjimi dohodki, samo da bi mejo, po kateri si obdavčen, dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Nato bi imel samo še tri dohodninske razrede: do 54.000 dolarjev (12 odstotkov), od 54.001 do 154.000 dolarjev (25 odstotkov) in najvišji dohodninski razred nad 154.001 dolarja (33 odstotkov). Trump bi torej znižal davek vsem.

2. Obdavčitev podjetij

ZDA imajo danes eno najvišjih stopenj obdavčitev dohodka pravnih oseb – 35 odstotna stopnja. Trump bi obdavčitev znižal na 15 odstotkov.

Sedanji predsednik Barack Obama je predlagal, da bi ta davek znižali s 35 na 28 odstotkov, toda Clintonova se o tem še ni jasno izrekla. Zdi se, da ne podpira znižanja.

3. Davek na nepremičnine

Trump bi popolnoma odpravil davek na nepremičnine. Meni, če si enkrat že plačal davek, ko si nepremično kupil, ne moreš biti zdaj obdavčen samo zato, ker jo imaš. To bi veljajo za tiste samske, katerih premoženje ne presega 5,45 milijona dolarjev, in družine, katerih premoženje ne presega 10,9 milijona evrov.

Clintonova meni, da je davek na nepremičnine premajhen, zato bi ga povečala.

4. Davek na dediščino

Trump bi davek na dediščino odpravil, medtem ko bi Clintonova davek na dediščino najbogatejših Američanov povečala s 40 odstotkov na 65 odstotkov.

Čestitke bolivarskemu socializmu

04 sreda Maj 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ 4 komentarji

Značke

bolivarski socializem, demokratični socializem, Forbes, minimalna plača, nafta, Nicolas Maduro, Tim Worstal, Venezuela

Čestitke bolivarskemu socializmu. Minimalna plača v Venezueli se je povečala na 13,5 dolarja na mesec. Tako je venezuelskemu predsedniku Nikolasu Maduri in njegovi ekipi čestital komentator revije Forbes Tim Worstall. Odličen tekst si lahko preberete tukaj.

Venezuela je v popolnem kaosu. Ne gre več samo za pomanjkanje (mleka, plenic, higienskih pripomočkov, gradbenega materiala), zdaj tega več enostavno ni. Javni uslužbenci zaradi varčevanja z energijo delajo samo dva dni na teden, primanjkovati je začelo celo vode, mobilni operaterji izklapljajo omrežja, pivovarne ustavljajo proizvodnjo piva (ker nimajo deviz, s katerimi bi v tujini kupili sklad, ki ga zmanjkuje), urine kazalce je predsednik Maduro ukazal (spet) pomakniti za pol ure naprej. »Venezuela ima za pol ure več prihodnosti,« je ob tem dejal. Kljub temu nekateri že nekaj časa branijo ta »socializem«.

Kar bode v oči, je to, da se to dogaja v državi, ki ima največje rezerve nafte na svetu in bi morala biti po neki logiki bogata, njeni prebivalci pa nikakor ne bi smeli trpeti pomanjkanja. Ampak socializem naredi svoje. Resnično moraš biti izredno nadarjeni genij, da uničiš državo, ki je tako bogata z nahajališči nafte, kot je to Venezuela.

Matematika, družboslovci in njihov vpliv na gospodarstvo

10 Četrtek Dec 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Gospodarstvo

≈ 10 komentarjev

Značke

Barbara Rajgelj, Društvo novinarjev Slovenije, gender theory, gospodarstvo, levičarski aktivisti, matematika, minimalna plača, teorija spola, Toni Jurjec

Zadnjič sem po naključju naletel na tvit pravnice Barbare Rajgelj, sicer pa znane aktivistka za pravice LGBT in predavateljice na FDV. Objavila je fotografijo rešitve matematične naloge, ki se je glasila: »Mihec je star 4 leta. Njegov očka je devetkrat starejši. Koliko je star očka?« Otrok jo je rešil »4 x 9 = 36« in dal odgovor: »Očka je star 36 let.« Toda namesto treh točk je dobil dve. Učiteljica je popravila račun na »9 x 4 = 36«. Rajgeljeva je komentirala: »Tlačenje možganov v pokrovček od flomastra. ´Ker so taka navodila..´« Večina komentatorjev spodaj ji je dala prav.

Na prvi pogled bi človek rekel, da ima Rajgljeva res prav. Prej bi namreč pričakovali, da se bo zgražala nad besedilom uporabne naloge, češ da je poimenovanje »očka« z »očkom« homofobno in da bi se moral tisti del naloge glasiti: »Njegov starš št. 1 je devetkrat starejši.« Ampak šalo na stran, čeprav bi o teoriji spolov (gender theory) in vseh njenih neumnostih, ki jih prinaša z idejo o dveh spolih kot družbenem konstruktu, lahko razpravljali. Pri matematiki, ki je eksaktna znanost, pa ne moremo (čeprav se denimo Toni Jurjec s tem ne bi povsem strinjal).

Ker gre za besedilno nalogo, kjer je natančno napisano, koliko je star Mihec in kolikokrat je od njega starejši očka, ne more biti nobenega dvoma: pravilen odgovor je lahko samo 9 x 4 = 36, ne pa 4 x 9 = 36. Če učiteljica (ali kdorkoli je že sestavljal to uporabno nalogo) ne bi mislila, da je račun pomemben, bi zahtevala samo pravilen odgovor, ne pa tudi računa, kako je učenec prišel do pravilnega rezultata (zmnožka). Ampak poenostavimo račun: 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4. Kako bi ga napisali kot množenje? 4 x 9 ali 9 x 4? Pravilno bi bilo 9 x 4 (pogovorno: devetkrat po štiri leta), kajti če bi napisali 4 x 9 (pogovorno: štirikrat po devet let), bi to pomenilo 9 + 9 + 9 + 9.

Torej ne gre za »navodila«, ampak »pravila«. Je namreč razlika med množencem in množiteljem, čeprav nekateri pravijo, da je danes popolnoma vseeno, kako se zapiše tak račun. To trdijo celo profesorji matematike. Toda pomislimo samo, da bi bila uporabna naloga drugače sestavljena, se pravi v obratni smeri in bi se glasila: »Imamo račun 9 x 4 = 36. Zmnožek (rezultat) pove, koliko je star očka. Vprašanje se glasi: Kolikokrat je očka starejši od Mihca in koliko je star Mihec?«

Družboslovci bi seveda trdili, da sta odgovora možna dva: ali je Mihec star 4 leta in da je očka devetkrat starejši od njega ali pa je Mihec star devet let in je očka štirikrat starejši od Mihca. Najbrž imajo celo prav, toda za matematike pa bi bil odgovor samo eden in na dlani: Mihec je star štiri leta, očka je devetkrat starejši od Mihca. Ve se, kaj je množenec in kaj je množitelj. No, vsaj mene so tako učili. Zdaj samo čakam, da se bo kdo od levičarskih aktivistov oglasil in oznanil, da so taka matematična pravila družbeni konstrukt, ostanek nekega drugega časa, mogoče celo reakcionarna, klero-fašistična, in da je popolnoma vseeno, ali je pri računu prva številka 4 ali 9.

No, poskusite to pri računalnikih. Poskusite namesto elektronskega naslova janez.novak@comp.si, napisati comp.si@janez.novak. Po logiki družboslovcev bi moral naslovnik elektronsko pošto prejeti v obeh primerih. Pa bi jo res? Ne gre samo za ta primer, ki mogoče ni najboljši (na načelni ravni je), toda gre za pravila, za logiko in njeno zaporedje, da veš, kaj je kaj. Če temu ne bi bilo tako in bi v nekem programu nekdo zapisal 4 x 9 namesto 9 x 4, bi strmoglavila letala, televizorji ne bi delovali, iPhoni bi crkavali, dušebrižniki pa bi bentili nad neoliberalnimi kapitalisti (vse to so proizvodi kapitalizma), da niso natančni.

In potem se čudimo, da državo jemlje vrag. Ker se politiki, ki razmišljajo družboslovno, ne držijo nekaterih osnovnih pravil ekonomije: zapraviš lahko samo toliko, kot imaš; minimalna plača povečuje brezposelnost in revščino; blaginjo državljanov dviguje samo gospodarska rast, ne pa davki; birokratsko vmešavanje na trg s subvencijami je škodljivo; socializem v ekonomiji dokazano ne deluje; itn. Še bi lahko naštevali, pa ne bi pomagalo.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 107 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...