Skrajno nenavadno, da se časnik Delo boji »fašistične« Giorgie Meloni, ko pa je bil Mussolinijev program povsem po meri levice in drugih progresivnih ideologij

Značke

Alceste De Ambris, Benito Mussolini, Branimir Štrukelj, fašisti, fašistični manifest, fašizem, Filipo Tommaso Marinetti, Giorgia Meloni, Il Popolo d´Italia, Lidija Jerkič, Louis August Blanqui, minimalna plača, progresivna obdavčitev, sindikati, časnik Delo, črna vdova

»Morda je Giorgia Meloni neustavljiva. Osemdeset let po padcu Mussolinija je njegova naslednica na robu tega, da prevzame oblast,« je zapisal časnik Delo.

V »črni vdovi« se bojijo septembrskih volitev v Italiji, češ da je »v zraku črna groza vlade Giorgie Meloni.« Melonijeva naj bi poosebljala »fašistično« Italijo, v sebi naj bi nosila Mussolinijev duh. Kar je skrajno nenavadno: časnik, ki odkrito podpira leve (in druge progresivne) ideologije in se predstavlja kot »antifašistični« medij, zavrača povsem levi program, ki je bil pred nekaj več kot 100 leti predstavljen v časniku Il Popolo d´Italia kot »fašistični manifest«.

Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris (nekakšna stara različica Branimirja Štruklja ali Lidije Jerkič) in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija.  Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), med drugim se zavzema za krajši delovni čas, minimalno plačo, progresivno obdavčitev, udeležbo delavcev v upravah podjetij, zaseg cerkvene lastnine in podobno. Verjamem, da vam zveni znano.

Celoten program (glavni poudarki so prevedeni v slovenščino) si lahko preberete TUKAJ.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Čudež v Baltimoru: levičarka začela uporabljati možgane!

Značke

Baltimore, Catherine Pugh, Jerry Brown, kuščarjevi možgani, levičarji, minimalna plača, produktivnost

Mogoče bi bil za naslov primernejši pregovor, da »tudi slepa kura zrno najde«, a to ni čudež. V Baltimoru pa se je zgodil prav – čudež! Tamkajšnji 67-letni demokratski županji Catherine Pugh se ni prikazala devica Marija, niti ni imela videnj, ampak je začela uporabljati možgane, kar je za zagrizeno levičarko nekaj nepojmljivega. Znano je namreč, da levičarji reagirajo predvsem čustveno, kar pomeni, da je njihovo delovanje posledica nečesa, kar v velikosti lešnika počiva globoko v glavah. Znanstveniki temu pravijo primarni ostanek evolucije, gre pa za najstarejši del možganov, ki sega stotine milijonov let nazaj v čas plazilcev in ureja prvinske instinkte, zato so temu delu na začetku hrbtenjače dali ime kuščarjevi možgani. No, Pughova pa je začela uporabljati zdravo pamet in razmišljati, kar pomeni, da je aktivirala tisto, kar je evolucija kasneje kuščarjevim možganom dodala: možgansko skorjo in druge sodobne možganske strukture, ki so sedež razuma oziroma trezne presoje. Kaj se je zgodilo?

Preden je postala 50. županja Baltimora (6. decembra 2016), je bila, kot se za levičarko spodobi, vneta zagovornica dviga minimalne plače na 15 dolarjev na uro. Ko je prišel čas, da to v pristaniškem mestu, velikem za dve Ljubljani, na podlagi sklepa mestnega sveta uzakoni, je uporabila svojo diskrecijsko pravico in na zakon dala veto. Naredila je tisto, za kar pred njo nihče ni zmogel poguma ali pa si ni vzel časa: vzela je nekaj knjig o ekonomiji in se podučila, kaj bi dvig minimalne plače pomenil za Baltimore. Ugotovila je, da bi bil tak zakon nevaren za mesto, saj bi imel škodljive posledice za gospodarstvo. Pravzaprav je prišla do spoznanja, da denar ne raste na drevesih oziroma da ne obstaja bankomat, ki bi se polnil iz nič.

O škodljivosti minimalne plače, česar se včasih ne zaveda tudi desnica, sem že večkrat pisal, zato tukaj nima smisla ponavljati. Do tega spoznanja je prišla tudi Pughova, ki je ugotovila, da bi zakon prinesel več škode kot koristi: podjetja bi morala znižati stroške, da bi zagotovila višje plače, mnoga bi morala zmanjšati število ur za zaposlene, nekateri bi tudi odpuščali. Dvig minimalne plače zveni sicer kot odlična ideja, toda če je urna postavka višja od produktivnosti delavca, delodajalcu ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Ekonomske logike za dvig minimalne plače namreč ni. Ravnala je povsem nasprotno od guvernerja Kalifornije Jerryja Browna, ki je dvignil minimalno plačo na 15 dolarjev, čeprav je ob tem dejal, da to ni ekonomsko smiselno.

Trump vs. Clinton in zakaj medijski mainstream ne sooči njuna gospodarska programa

Značke

davki, Donald Trump, energetika, gospodarski program, Hillary Clinton, minimalna plača, podjetništvo, protekcionizem, socializem, Thomas Sowell, TTIP, volitve, zaposlovanje, ZDA

Ekonomist Thomas Sowell, spreobrnjeni socialist, je dejal nekako takole. Ni težava, da levičarji ne znajo razmišljati, niti to, da ne razmišljajo, ampak dejstvo, da si domišljajo, da vedo, kaj razmišljanje je. Mešajo ga s čustvi. Enako je, ko od slovenskega medijskega mainstreama dobimo dnevno dozo volilne tekme za novega ameriškega predsednika. Običajno tako, da se demonizira (domnevno brezobzirni) Donald Trump in poveličuje (domnevno socialno čutečo) Hillary Clinton. A to še ni vse. Bralec, poslušalec ali gledalec dobi vtis, da je od mnenja Slovenk in Slovencev odvisno, ali bodo ZDA dobile predsednika ali predsednico. Za slovenske medije (no, niso edini) je značilno, da o gospodarskih programih obeh kandidatov skoraj ni govora, osredotočajo se izključno na to, kaj je Trump kdaj kaj rekel o migrantih in kakšen je njegov odnos do žensk, pri Clintonovi (seveda v manjši meri) pa na afere – od Bengazija do vplivanja na delo FBI. Če je že govora o gospodarski politiki, se to zelo poenostavlja in minimalizira na socialno problematiko. Trump naj bi jemal revnim in dajal bogatim, da bodo še bogatejši, Clintonova naj bi bila socialna ženska, ki bo bolj obdavčila bogate, da bi dala revnim. Kakopak je to daleč od resnice.

Preden si malo bolj podrobno ogledamo njuna gospodarska programa na splošno, za uvod nekaj o ZDA. ZDA so postale najmočnejša gospodarska sila v zgodovini človeštva zaradi relativno svobodnega trga, omejene moči zvezne vlade in spoštovanja zasebne lastnine. Žal se od tega že nekaj časa oddaljujejo, povečuje se vpliv intervencionizma in etatizma, osebne svoboščine se krčijo. Zdaj grozi, da bo še slabše. Na eni strani je Clintonova, ki utegne najmočnejšo gospodarsko silo spremeniti v državo „dojiljo“ (kot smo navajeni v evropskih državah) in jo narediti še bolj socialistično, na drugi strani je Trump s svojim protekcionizmom.

Povejmo še to, da bi razliko med njunima programoma najlažje opisali z njunim dojemanjem ameriškega sna. Trump izhaja iz načela, da se ljudje sicer rodijo različni, a z enakimi pravicami in enakimi možnostmi za uspeh, če si ga seveda želijo. Če tega sna ne uresničijo, ni zato kriv drug človek ali država, krivi so sami. Clintonova po drugi strani meni, da je ameriški sen zgolj mit, saj imajo eni že ob rojstvu več pravic in več možnosti. Če človeku ameriški sen ne uspe, za neuspeh ni kriv sam, ampak vsi drugi: od konkurentov do države. Zato je zvezna vlada tista, ki mora posamezniku pomagati do uspeha.

Poglejmo si  nekatere podrobnosti in glavne značilnosti.

Trgovinski sporazum (TTIP) med EU in ZDA

Trump je odločno proti sporazumu, Clintonova pa je najprej podpirala TTIP (saj ga je pomagala oblikovati), zdaj vanj dvomi.

Regulacija Wall Streeta

Clintonova podpira Dodd-Frank zakon, ki bi ga na nekaterih področjih še zaostrila, Trump bi Dodd-Frank zakon odpravil.

Minimalna plača

Trump nasprotuje določitvi nove, višje minimalne plače na nacionalni (zvezni) ravni (7,25 dolarja na uro). Če jo želi določiti, naj jo vsaka zvezna država določi po svoje. Clintonova bi na nacionalni ravni zagotovila minimalno plačo v višini 12 ameriških dolarjev na uro, ponekod pa 15 dolarjev.

Podjetništvo in mala podjetja

Clintonova bi dala olajšave za mala podjetja, podpira inovativne pristope financiranja podjetništva, Trump nima jasno izdelanega (razen kritike zvezne vlade) stališča do manjših podjetnikov.

Proizvodni sektor

Trump načrtuje agresivno zunanjetrgovinsko politiko (večji izvoz) in uvedbo carin za oživitev predelovalne industrije. Carina na mehiško blago bi bila 35-odstotna, na kitajsko pa 45-odstotna. Clintonova podpira davčne olajšave za podjetja, ki bi proizvodnjo preselila nazaj v ZDA, in subvencije podjetjem za zaposlitev novih delavcev.

Infrastruktura

Trump sicer pravi, da je modernizacija infrastrukture pomembna, a do nedavnega še ni vedel, kako bi jo financiral. Pred dnevi pa je dejal, da bi za obnovo cest, mostov in druge infrastrukture namenil en bilijon ameriških dolarjev. Po besedah Clintonove bi njena zvezna vlada v petih letih za javna dela investirala 275 milijard ameriških dolarjev v gradnjo infrastrukture.

Prezaposlitev delavcev

Za prezaposlitev bi Clintonova podjetjem dala 1.500 evrov davkoplačevalskega denarja za vsakega delavca oziroma vajenca, Trump o tem nima jasnega stališča.

Dohodkovna neenakost

Clintonova bi priznala 15-odstotno davčno olajšavo podjetjem, kjer bi lastniki dobiček delili z delavci, Trump o tem (razen nekaterih pripomb o previsokih dohodkih predsednikov uprav, zlasti bankirjev) nima posebnega mnenja.

Energetika

Trump obljublja oživitev energetskega sektorja s pomočjo fosilnih goriv in deregulacijo področja energetike, Clintonova načrtuje, da bi se v desetih letih vsak ameriški dom napajal z obnovljivimi viri energije (ob pomoči zvezne vlade) in da bi porabo nafte zmanjšali za tretjino.

Znanost in tehnologija

Clintonova bi povečala izdatke zvezne vlade za znanstvene raziskave na vseh področjih, Trump bi se osredotočil predvsem v raziskavo vesolja, saj verjame, da je prihodnost ZDA v vesolju in da lahko to prinese delovna mesta.

Družinska delovna politika

Clintonova obljublja vse mogoče in nemogoče: od zagotovljenega enakega plačila in plačanega porodniškega dopusta do brezplačnega varstva otrok in plačila bolniške. Nikoli ni povedala, kje bi dobila denar, da bi pokrila te stroške. Trump pravi, da bi družinska politika Clintonove ZDA pahnila v recesijo, sam nima jasno izdelane politike.

Delovna mesta

Trump bi število novih delovnih mest povečal s spodbujanjem, da se več podjetij ustanovi doma, da se ustanavljanje podjetij deregulira in da se poveča število delovnih mest v proizvodnji. Clintonova bi zaposlenost povečala z javnimi deli in velikimi infrastrukturnimi projekti.

Davki

1. Dohodnina

Za lažje razumevanje najprej na kratko in poenostavljeno o ameriški dohodninski lestvici. Ta ima sedem razredov: najnižji dohodki (do 9.225 ameriških dolarjev za samske in do 18.450 dolarjev za poročene) so obdavčeni z 10 odstotki, najvišji (nad 413.200 dolarjev za samske in nad 464.850 dolarjev) pa z 39,6 odstotka. Kaj obljubljata Trump in Clintonova.

Clintonova bi plačilo dohodnine odpravila za dohodke pod 9.275 ameriških dolarjev, druge stopnje bi ostale približno enake, a uvedla bi nov dohodninski razred za tiste, katerih letni dohodki presegajo 5 milijonov dolarjev (obdavčitev 43,6 odstotka od davčne osnove).

Tudi Trump bi odpravil dohodnino za ljudi z najnižjimi dohodki, samo da bi mejo, po kateri si obdavčen, dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Nato bi imel samo še tri dohodninske razrede: do 54.000 dolarjev (12 odstotkov), od 54.001 do 154.000 dolarjev (25 odstotkov) in najvišji dohodninski razred nad 154.001 dolarja (33 odstotkov). Trump bi torej znižal davek vsem.

2. Obdavčitev podjetij

ZDA imajo danes eno najvišjih stopenj obdavčitev dohodka pravnih oseb – 35 odstotna stopnja. Trump bi obdavčitev znižal na 15 odstotkov.

Sedanji predsednik Barack Obama je predlagal, da bi ta davek znižali s 35 na 28 odstotkov, toda Clintonova se o tem še ni jasno izrekla. Zdi se, da ne podpira znižanja.

3. Davek na nepremičnine

Trump bi popolnoma odpravil davek na nepremičnine. Meni, če si enkrat že plačal davek, ko si nepremično kupil, ne moreš biti zdaj obdavčen samo zato, ker jo imaš. To bi veljajo za tiste samske, katerih premoženje ne presega 5,45 milijona dolarjev, in družine, katerih premoženje ne presega 10,9 milijona evrov.

Clintonova meni, da je davek na nepremičnine premajhen, zato bi ga povečala.

4. Davek na dediščino

Trump bi davek na dediščino odpravil, medtem ko bi Clintonova davek na dediščino najbogatejših Američanov povečala s 40 odstotkov na 65 odstotkov.

Čestitke bolivarskemu socializmu

Značke

bolivarski socializem, demokratični socializem, Forbes, minimalna plača, nafta, Nicolas Maduro, Tim Worstal, Venezuela

Čestitke bolivarskemu socializmu. Minimalna plača v Venezueli se je povečala na 13,5 dolarja na mesec. Tako je venezuelskemu predsedniku Nikolasu Maduri in njegovi ekipi čestital komentator revije Forbes Tim Worstall. Odličen tekst si lahko preberete tukaj.

Venezuela je v popolnem kaosu. Ne gre več samo za pomanjkanje (mleka, plenic, higienskih pripomočkov, gradbenega materiala), zdaj tega več enostavno ni. Javni uslužbenci zaradi varčevanja z energijo delajo samo dva dni na teden, primanjkovati je začelo celo vode, mobilni operaterji izklapljajo omrežja, pivovarne ustavljajo proizvodnjo piva (ker nimajo deviz, s katerimi bi v tujini kupili sklad, ki ga zmanjkuje), urine kazalce je predsednik Maduro ukazal (spet) pomakniti za pol ure naprej. »Venezuela ima za pol ure več prihodnosti,« je ob tem dejal. Kljub temu nekateri že nekaj časa branijo ta »socializem«.

Kar bode v oči, je to, da se to dogaja v državi, ki ima največje rezerve nafte na svetu in bi morala biti po neki logiki bogata, njeni prebivalci pa nikakor ne bi smeli trpeti pomanjkanja. Ampak socializem naredi svoje. Resnično moraš biti izredno nadarjeni genij, da uničiš državo, ki je tako bogata z nahajališči nafte, kot je to Venezuela.

Matematika, družboslovci in njihov vpliv na gospodarstvo

Značke

Barbara Rajgelj, Društvo novinarjev Slovenije, gender theory, gospodarstvo, levičarski aktivisti, matematika, minimalna plača, teorija spola, Toni Jurjec

Zadnjič sem po naključju naletel na tvit pravnice Barbare Rajgelj, sicer pa znane aktivistka za pravice LGBT in predavateljice na FDV. Objavila je fotografijo rešitve matematične naloge, ki se je glasila: »Mihec je star 4 leta. Njegov očka je devetkrat starejši. Koliko je star očka?« Otrok jo je rešil »4 x 9 = 36« in dal odgovor: »Očka je star 36 let.« Toda namesto treh točk je dobil dve. Učiteljica je popravila račun na »9 x 4 = 36«. Rajgeljeva je komentirala: »Tlačenje možganov v pokrovček od flomastra. ´Ker so taka navodila..´« Večina komentatorjev spodaj ji je dala prav.

Na prvi pogled bi človek rekel, da ima Rajgljeva res prav. Prej bi namreč pričakovali, da se bo zgražala nad besedilom uporabne naloge, češ da je poimenovanje »očka« z »očkom« homofobno in da bi se moral tisti del naloge glasiti: »Njegov starš št. 1 je devetkrat starejši.« Ampak šalo na stran, čeprav bi o teoriji spolov (gender theory) in vseh njenih neumnostih, ki jih prinaša z idejo o dveh spolih kot družbenem konstruktu, lahko razpravljali. Pri matematiki, ki je eksaktna znanost, pa ne moremo (čeprav se denimo Toni Jurjec s tem ne bi povsem strinjal).

Ker gre za besedilno nalogo, kjer je natančno napisano, koliko je star Mihec in kolikokrat je od njega starejši očka, ne more biti nobenega dvoma: pravilen odgovor je lahko samo 9 x 4 = 36, ne pa 4 x 9 = 36. Če učiteljica (ali kdorkoli je že sestavljal to uporabno nalogo) ne bi mislila, da je račun pomemben, bi zahtevala samo pravilen odgovor, ne pa tudi računa, kako je učenec prišel do pravilnega rezultata (zmnožka). Ampak poenostavimo račun: 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4. Kako bi ga napisali kot množenje? 4 x 9 ali 9 x 4? Pravilno bi bilo 9 x 4 (pogovorno: devetkrat po štiri leta), kajti če bi napisali 4 x 9 (pogovorno: štirikrat po devet let), bi to pomenilo 9 + 9 + 9 + 9.

Torej ne gre za »navodila«, ampak »pravila«. Je namreč razlika med množencem in množiteljem, čeprav nekateri pravijo, da je danes popolnoma vseeno, kako se zapiše tak račun. To trdijo celo profesorji matematike. Toda pomislimo samo, da bi bila uporabna naloga drugače sestavljena, se pravi v obratni smeri in bi se glasila: »Imamo račun 9 x 4 = 36. Zmnožek (rezultat) pove, koliko je star očka. Vprašanje se glasi: Kolikokrat je očka starejši od Mihca in koliko je star Mihec?«

Družboslovci bi seveda trdili, da sta odgovora možna dva: ali je Mihec star 4 leta in da je očka devetkrat starejši od njega ali pa je Mihec star devet let in je očka štirikrat starejši od Mihca. Najbrž imajo celo prav, toda za matematike pa bi bil odgovor samo eden in na dlani: Mihec je star štiri leta, očka je devetkrat starejši od Mihca. Ve se, kaj je množenec in kaj je množitelj. No, vsaj mene so tako učili. Zdaj samo čakam, da se bo kdo od levičarskih aktivistov oglasil in oznanil, da so taka matematična pravila družbeni konstrukt, ostanek nekega drugega časa, mogoče celo reakcionarna, klero-fašistična, in da je popolnoma vseeno, ali je pri računu prva številka 4 ali 9.

No, poskusite to pri računalnikih. Poskusite namesto elektronskega naslova janez.novak@comp.si, napisati comp.si@janez.novak. Po logiki družboslovcev bi moral naslovnik elektronsko pošto prejeti v obeh primerih. Pa bi jo res? Ne gre samo za ta primer, ki mogoče ni najboljši (na načelni ravni je), toda gre za pravila, za logiko in njeno zaporedje, da veš, kaj je kaj. Če temu ne bi bilo tako in bi v nekem programu nekdo zapisal 4 x 9 namesto 9 x 4, bi strmoglavila letala, televizorji ne bi delovali, iPhoni bi crkavali, dušebrižniki pa bi bentili nad neoliberalnimi kapitalisti (vse to so proizvodi kapitalizma), da niso natančni.

In potem se čudimo, da državo jemlje vrag. Ker se politiki, ki razmišljajo družboslovno, ne držijo nekaterih osnovnih pravil ekonomije: zapraviš lahko samo toliko, kot imaš; minimalna plača povečuje brezposelnost in revščino; blaginjo državljanov dviguje samo gospodarska rast, ne pa davki; birokratsko vmešavanje na trg s subvencijami je škodljivo; socializem v ekonomiji dokazano ne deluje; itn. Še bi lahko naštevali, pa ne bi pomagalo.

Ko Neil sreča Keely ali kako poteka debata z levičarskimi aktivisti

Značke

brezplačno šolstvo, Fox, izobraževanje, Keely Mullen, Million Student March, minimalna plača, Neil Cavuto, socializem, Thomas Piketty

Kako čez palec računajo levičarji, je nedavno lepo pokazala socialistična aktivistka Keely Mullen, študentka politologije na Northeastern University. Mullenovo je gostil Neil Cavuto, voditelj na Fox Business, in jo spraševal o zahtevah gibanja Million Student March. To želijo brezplačno šolstvo za vse, odpise študentskih dolgov in 15 dolarjev minimalne urne postavke za vse zaposlene v kampusih.

Na vprašanje, kako neki bi to financirali, se je Mullenova zmedla in odgovorila: »Dobro vprašanje, mislim, saj veš – nisem prepričana, ali govorite o nacionalni ravni ali za šolo.«

Ker jo je Cavuto »masiral«, mu je Mullenova odgovorila, da je treba odstotek najbogatejših obdavčiti z 90-odstotno davčno stopnjo, kar je celo deset odstotnih točk več, kot predlaga recimo Thomas Piketty. »Živim v svetu in okoli sebe vidim populacijo, ki ne dela ničesar, da bi prispevala k napredku družbe,« je o najbogatejših menila Mullenova in na izračun voditelja Cavuta, da četudi bi odstotek najbogatejših obdavčili s 100-odstotno davčno stopnjo, ne bi zadoščalo za pokritje zahtev njenega gibanja, odgovorila: »Temu ne verjamem.«

Posnetek si lahko ogledate tukaj.

Minimalna plača ali kako v parlamentu ni več desnice

Značke

Borut Pahor, Državni zbor, minimalna plača, poslanci, sindikati, vlada

Mogoče sem res že malo dolgočasen, ker sem že večkrat pisal o minimalni plači in opozarjal na njene škodljive posledice, ampak očitno je treba ponavljati: zakon o minimalni plači je ena od najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. In kar je najbolj skrb vzbujajoče – prav nobeden od poslancev (ne levih ne tistih, ki se opredeljujejo za desnico) pretekli petek ni bil proti predlogu zakonske spremembe definicije minimalne plače (magnetogram). Vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. Koliko bo to delodajalce stalo, koliko ljudi bodo morali odpustiti oziroma koliko sedaj redno zaposlenih bo postalo honorarnih sodelavcev, ne, tega ni nihče izračunal, to nikogar ne skrbi. Sindikalisti so sicer izračunali, da bo to javni sektor dodatno stalo 0,66 milijona evrov na letni ravni, koliko bodo morali dati zasebni delodajalci, pa jim je očitno vseeno.

Minimalna plača izhaja iz marksističnega mita o izkoriščevalskih delodajalcih, zato mora vskočiti država, ki predpiše, za kakšno plačilo nekdo lahko dela in za kakšno ne, ne glede na delovne sposobnosti osebe ali produktivnost. Na ta način se delodajalcem z zakonom prepove, da bi zaposlili manj produktivno osebo, prav tako je morebitnim delavcem prepovedano, da bi delali. Povedano drugače. Namesto da bi se nezaposleni ali težje zaposljivi, sami odločili in se sami z delodajalcem dogovorili, za kakšno plačilo bodo delali ali pa sploh ne bodo delali in kakšni bodo njihovi dodatki, se namesto njih odločajo birokrati (na predlog sindikatov) in poslanci. To pomeni, da se je država (oziroma v njenem imenu 75 poslancev) odločila, da je za nezaposlenega boljše, da nič ne dela, kot pa mu v mesec kapne v denarnico manj, kot to predpiše politika.

Slovenija se po podatkih Eurostata po višini minimalne plače (791 evrov) v EU (med državami, kjer je minimalna plača zakonsko določena) uvršča na 8. mesto, takoj za Veliko Britanijo in pred Španijo. Razlika do države z največjo minimalno plačo (Luksemburga) je 1.222. Razlike so med državami tudi sicer precejšnje (1 proti 10, če primerjano Bolgarijo in Luksemburg), toda zmanjšajo se, če se upošteva kupna moč (1 proti 4, če upoštevamo Bolgarijo in Luksemburg). Upoštevajoč kupno moč znaša slovenska minimalna plača 949 evrov, kar je preveč glede na slovensko produktivnost, zakoni s predpisano minimalno plačo pa povzročajo brezposelnost in pomenijo omejevanje ekonomske svobode. Tam, kjer je ekonomska svoboda velika in trg delovne sile fleksibilen, sploh ne poznajo instituta minimalne plače. To blagodejno vpliva na zaposlenost. Tak primer je denimo Singapur, država, ki je v samem vrhu ekonomske svobode. Nasproten primer je Slovenija, kjer je nezaposlenost potem, ko je vlada Boruta Pahorja leta 2009 povečala zakonsko določeno minimalno plačo s 597 na 734 evrov bruto, dobila neverjeten pospešek (graf).

Delodajalci torej ne smejo zaposlovati nezaposlenih, manj produktivnih in manj kvalificirane, ker jim država ne dovoli, da bi delali. Veliko mladih, ki živijo še pri starših ali se kako drugače prebija v življenju, bi rado delalo za manj, kot je minimalna plača, saj računajo, da bodo dobili boljšo zaposlitev, vendar jim preprečuje država. Kako uničujoče vpliva minimalna plača na najstnike, ki začnejo zgodaj delati (in se iz takih ali drugačnih razlogov ne šolajo naprej), kaže graf, ki ga je objavila revija Forbes: ob povečanju minimalne plače se je zaposlenost med mladimi zmanjšala.

Kako minimalna plača uničujoče deluje na manj produktivne, poglejmo poenostavljen primer. Janez Mizar ima tri zaposlene, ki obdelujejo deske: Alojza, Martina in Mirana. Da bi bil po odbitju vse stroškov in izplačilu plače na pozitivni ničli, mora vsak zaposleni na mesec obdelati vsaj 200 desk, vsaka mu prinese 4 evre. Alojz je najbolj produktiven: na mesec obdela 300 desk, plačo ima zato 1000 evrov, Janez Mizar ima 200 evrov dobička. Martin obdela 250 desk, plačo ima 900 evrov, Janez Mizar ima z njim 100 evrov dobička. Miran je najmanj produktiven: obdela 200 desk, plačo ima zakonsko predpisano minimalno 791 evrov, delodajalec ima z njim 9 evrov dobička. Na mesec ima torej Janez Mizar z zaposlenimi 309 evrov dobička. Zdaj pa se vlada odloči, da bo minimalno plačo povišala oziroma da je treba iz minimalne plače izvzeti denimo dodatke za neugoden delovni čas. Minimalni stroški za enega zaposlenega se nenadoma povečajo na 900 evrov. Ob enaki produktivnosti se za Alojza ničesar ne spremeni, saj ima Janez Mizar z njim še vedno 200 evrov dobička. Z Martinom je izgubil 100 evrov dobička, njegova nova plača ravno zadostuje za izplačilo nove minimalne plače. Pri Miranu ima po novem 100 evrov izgube. Kaj zdaj? Ker delodajalec ni socialna ustanova, bo Mirana odpustil, čeprav ni ta še vedno rad delal, čeprav samo za 800 evrov. Toda tega mu ne pusti država oziroma sindikati. Martin je vprašljiv, saj bo Janez Mizar začel iskati bolj produktivnega, da mu bo prinesel dobiček. Delodajalec sicer lahko podraži obdelane plošče, vendar je vprašanje, ali bo potem še konkurenčen. Povečanje stroškov za minimalne plače nima posledic samo za Janeza Mizarja, ampak za celotno gospodarstvo, ki ustvari manj tudi za proračun.

Minimalna plača je torej dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. Prvi sploh ne potrebujejo pomoči države, saj se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače. Dober lastnik jih pač ne bo odpustil, ker mu prinašajo dobiček. V svobodnih družbah, v pogojih resničnega prostega trga, je plača odvisna od produktivnosti. Vsako poseganje države v odnos med delodajalcem in delojemalcem je škodljivo.

Levičarji bodo spet razpravljali o minimalni plači (VIDEO)

Značke

Branimir Štrukelj, Iniciativa za demokratični socializem, minimalna plača, sindikati, video, Združena levica

V sredo, 4. junija, bo imela Iniciativa za demokratični socializem, ki je del radikalne levičarske Združene levice, programsko konferenco z naslovom Minimalna plača v dobi varčevanja (http://www.demokraticni-socializem.si/4-6-2015-minimalna-placa-v-dobi-varcevanja/). Razpravljali bodo znani in manj znani kruhoborci Zala Turšič, sindikat Mladi+, Urban Sušnik, asistent na Ekonomski fakulteti, Branimir Štrukelj, Konfederacija sindikatov javnega sektorja, in Branko Bembič, član IDS in sodelavec Inštituta za delavske študije, tematika pa zadnje tedne zaradi zahteve sindikatov po redefiniciji minimalne plače.

Ker sem o tem, kako škodljiva je minimalna plača (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/09/nove-sindikalne-blodnje-o-minimalni-placi/) in da je to pravzaprav rasistična ekonomska kategorija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/07/kako-zdruzena-levica-predlaga-rasisticne-ukrepe/), že večkrat pisal, nima smisla ponavljati. Kljub temu priporočam ogled naslednjih dveh kratkih prispevkov (mogoče po kateri izmed njih odprl oči tudi kakšnemu zagrizenemu socialistu):

1. Kako minimalna plača ustvarja brezposelnost (https://www.youtube.com/watch?v=AbuJYhX3prc);

2. Ali minimalna plača škoduje delavcem (https://www.youtube.com/watch?v=Ct1Moeaa-W8).

Socialistična devetdnevnica

Značke

1. maj, davki, javna poraba, Josip Broz Tito, minimalna plača, regulacija, socializem, Venezuela, Združena levica

Združena levica, svobodi zagotovo najbolj nevarna politična druščina, ki je mesto pod soncem našla celo v parlamentu, je socialistično devetdnevnico začela s 1. majem, nadaljevala z obletnico smrti komunističnega diktatorja Josipa Broza, končala jo bo najbrž 9. maja, ko so v glavno mesto Slovenije pred 70. leti vkorakale revolucionarne čete in zapečatile usodo slovenskega naroda za naslednjih 45 let. Bom preskočil vse nedoslednosti in neumnosti, ki so jih zapisali na svojem Facebook profilu (https://www.facebook.com/zdruzenalevica?fref=ts) in se bom ustavil le pri tistem prvem, ki je bil objavljen 1. maja, čeprav bi bilo lahko tudi na Dan norcev (1. aprila).

Takole gre del, ki opisuje današnje razmere: »Slovenija (…) Socialna država je v ruševinah, življenje delovnih ljudi vedno bolj spominja na 19. stoletje. Delovna mesta usihajo, prekarnost je v skokovitem porastu. Varčevalni ukrepi, ukinjanje demokracije, davčni odpustki kapitalu in privatizacija delovne ljudi pospešeno porivajo v brezperspektivnost, državo pa na evropsko obrobje. Siromaštvo in brezpravnost narašča iz dneva v dan, medtem ko bogati postajajo še bogatejši. Razmere terjajo, da več kot stoletje po dogodkih, ki jih obeležuje prvi maj, delavsko gibanje ponovno postavi zahtevo po krajšem delovnem času. In prav zato moramo danes, bolj kot kadarkoli prej, socialisti zahtevati borbeni praznik dela in pridobitve, ki si jih je nekdaj ljudstvo z visokim krvnim davkom že izborilo. (…) Naj praznik dela spet postane to, kar je nekoč že bil: upanje in grožnja. Upanje za tisto ogromno večino, ki si služi svoj vsakdanji kruh v potu lastnega obraza, v razmerah izkoriščanja in krivic. Grožnja maloštevilni eliti, ki tepta in ožema delovne ljudi. Živel prvi maj, strah in trepet gospodarjev, poguba izkoriščanja in grobar kapitalizma! Živel praznik dela, živel socializem!«

Borbeno, ni kaj. In, kot je pri levičarjih običajno, zavajajoče.

Živimo v državi, kjer so podjetja v državni lasti v zadnjih sedmih letih državljane prikrajšala za 36 odstotkov BDP, kjer so samo v obdobju med 2007 in 2014 ta podjetja povzročila za 6600 evrov ekonomskih stroškov na državljana (http://www.vecer.com/clanek/201503186103478), kjer država delavcu pobere polovico zaslužka. Ta država je po lestvici ekonomske svobode (koliko je Slovenija neoliberalna) na 88. mestu (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/30/kje-za-bozjo-voljo-slovenski-levicarji-vidijo-zlobni-neoliberalizem/), Slovenija ima javni dolg, ki je že blizu letnemu BDP, javna poraba pa skoraj dosega 50 odstotkov BDP, tako osovraženi kapitalisti (neoliberalci) pa s svojim kapitalom bežijo iz Slovenije. In naprej. Šolstvo in zdravstvo je v državni lasti, samo osnovna regulacija je dobila biblijske razsežnosti (v veljavi je 800 zakonov in prek 18.000 podzakonskih aktov; https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/26/vec-regulacije-pomeni-manj-svobode/), večina poklicev je regulirana (Cerarjeva vlada sicer obljublja deregulacijo za nekatere poklice), zakon določa maksimalni delovni čas (ki je med najkrajšimi v Evropi) in čas za počitek, sindikati so dosegli enormno zvišanje minimalne plače (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/) in še bi radi spremembe (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/31/sindikalisticna-obsedenost-z-minimalno-placo/).

In Združena levica se bori proti kapitalizmu. Za božjo voljo, kje neki ga vidi? Slovenija je po večini kriterijev globoko v socializmu, ampak še ne dovolj. Hm, očitno bi radi tisto, kar je venezuelski predsednik Nicolas Maduro obljubil svojim državljanom za 1. maj (http://www.news24.com/World/News/Venezuela-to-nationalise-food-distribution-20150502).