Koliko je sploh še Slovencev v lastni državi?

Značke

Branko Grims, migracije, narod, priseljevanje, Slovenci, slovenstvo

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 23. marca 2023)

Ob upoštevanju uradno dostopnih evidenc  (podeljena državljanstva po osamosvojitvi in trenutno veljavna dovoljenja za prebivanje), je delež Slovencev v lastni državi že manjši od 80 odstotkov.  Če pa upoštevamo še drugo in tretjo generacijo tujerodnih (rojeni v Sloveniji, a s tujerodnimi koreninami), ta delež pade pod 65 odstotkov.

Nekateri menijo, da je to pretiravanje, drugi spet, da je ta ocena zelo konservativna in da je delež avtohtonih prebivalcev v Sloveniji še manjši. Natančne številke seveda ni. Tudi zato, ker se pri popisu prebivalstva ni treba več narodnostno opredeliti. Zadnji tak popis je bil leta 2002 in že takrat je bil delež narodnostno tujih prebivalcev 17-odstoten. Golobova vlada bo raznarodovanje in multikulturalizacijo Slovenije s spremembami zakonodaje še pospešila. »Naš namen je, da z različnimi zakonskimi rešitvami, strateškimi dokumenti in ukrepi naredimo slovensko družbo odprto in bolj vključujočo,« so zapisali na Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ).

Slovenski jezik

Vlada želi spremeniti zakon o tujcih, ki naj bi omogočil hitrejšo izdajo dovoljenj za prebivanje, in zakon o zaposlovanju tujcev, ki naj bi olajšal zaposlovanje tujih državljanov (tudi v javnem sektorju). Pri tem za tujce znižuje standarde znanja slovenskega jezika in razveljavlja predpis, ki ga je sprejela Janševa vlada – da morajo tujci, ki zaprosijo za začasno dovoljenje, obvladati slovenski jezik: pogoj znanja slovenskega jezika na osnovni ravni za tujca, ki prvič vstopa v državo, in na zahtevnejši ravni za tiste tujce, ki v Sloveniji že prebivajo več let. Omejeno je bilo tudi davkoplačevalsko financiranje tečajev slovenskega jezika, s tem je takratna koalicija zaostrila pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje za družinske člane tujca, državljana tretje države.

Na MNZ so v sporočilu za javnost zapisali, da s spremembo zakona o tujci odpravljajo administrativne ovire, a pogoj znanja slovenskega jezika se ne odpravlja. Je pa dovolj stopnja znanja jezika, s katero se tujec »preprosto sporazumeva v vsakodnevnih situacijah, povezanih z uresničevanjem konkretnih potreb«. Zaradi tega so skočile v zrak nevladne organizacije, ki pravijo, da je treba pogoj znanja slovenščine popolnoma črtati, saj naj bi ta pogoj onemogočal »združevanje družin«. Vsekakor bo novela zakona omilila pogoje, kar bo povečalo priseljevanje v Slovenijo, saj je jezik eden od temeljev suverenosti in narodne prepoznavnosti.

Vdor tuje kulture

Nasploh je slovenski jezik danes v vsakdanjem sporazumevanju deležen vdora (predvsem balkanskih) tujk, v nekaterih mestih (Velenja, Kranj) je na ulici tuj jezik skorajda že prevladujoč. Tudi pri zaposlovanju (predvsem v trgovinah) so standardi zelo nizki, saj se pogosto sliši Slovencev tuj naglas in uporaba tujih besed (predvsem pri številkah in uporabi dvojine). A ne gre samo za jezik. Tuja kultura in običaji vdirajo v vsakdanje življenje Slovencev. Glasno govorjenje, kričanje prek trgovskih polic in glasna glasba v avtomobilih z odprtimi okni je le nekaj navad, ki so slovenski kulturi tuje. Multikulturalizem začne prevladovati nad avtohtonim prebivalstvom ravno s takimi »malenkostmi«. Najhuje je, da so do njih postali dovzetni tudi domačini, predvsem mladež.

Tujci v Sloveniji

Konec lanskega leta je po podatkih slovenskega statističnega urada (SURS) imelo stalno ali začasno dovoljenje za prebivanje 28.915 tujcev iz držav EU in 202.279 tujcev iz tretjih držav; skupaj torej več kot 230.000 oziroma 8,1 odstotka prebivalstva. To je 100 tisoč več kot leta 2016. Pandemija kitajskega virusa je naraščanje števila dovoljenj v letih 2020 in 2021 zmanjšala, drugače se na leto izda med 15.000 in 25.000 novih dovoljenj za prebivanje. Več kot polovica tujcev iz tretjih držav jih je bila iz Bosne in Hercegovine, 18 odstotkov iz Kosova, 11 odstotkov iz Srbije in nekaj manj kot 10 odstotkov iz Makedonije. Od državljanov držav EU (ali Švicarske federacije) ima veljavno dovoljenje največ državljanov Hrvaške (slaba polovica), sledijo pa državljani Bolgarije, Italije in Nemčije.

Za Slovence še bolj skrb vzbujajoče je, da ima Slovenija (takoj za Švedsko) v EU največji delež tujih otrok (predvsem iz Balkana), starih do 15 let, ki so pridobili dovoljenje za prebivanje iz »družinskih razlogov«. Leta 2021 je bilo po podatkih Evropskega statističnega urada (Eurostat) takih 1.142 na 100 tisoč otrok, ki živijo v Sloveniji (33 več kot leta 2020).

Posebno poglavje so podeljena državljanstva (z redno ali izredno naturalizacijo). Od osamosvojitve naprej je Slovenija podelila več kot 230 tisoč državljanstev; največ okoli osamosvojitve, zadnja leta se število novih državljanov giba med tisoč in dva tisoč na leto.

Slovenci kmalu tujci v Sloveniji

Slovenija je hitro na poti, da bodo tujerodni prevladali nad domačini. To se kaže v nekaterih regijah in tudi v politiki. Župan glavnega mesta (Zoran Janković) je tujeroden, Ljubljana se nasploh hitro spreminja v neko čudno multikulturno mešanico. Leta 1961 je bilo v ljubljanskih občinah »zgolj« 6,3 odstotka Neslovencev, leta 1991 že dobrih 22 odstotkov, po zadnjem popisu, kjer je bila opredeljena tudi narodnost (2002), že skoraj 30 odstotkov (upoštevana Ljubljana kot mestna občina). Koliko jih je danes, je težko reči. Samo tujcev (tujerodnih z dovoljenjem za prebivanje) je po podatkih statističnega urada 13 odstotkov.

Če oba podatka povežemo, je najbrž že več kot 40 odstotkov prebivalcev Mestne občine Ljubljane tujega rodu in korenin. Zato ni čudno, da Janković zmaguje na lokalnih volitvah, njegovemu rezultatu za župana se nihče od Slovencev niti ne približa. Kar je katastrofa za narod. Visok delež tujcev ima še Obalno-Kraška regija (več kot 13 odstotkov). Od tamkajšnjih občin izstopa Sežana, kjer se delež približuje petini vsega prebivalstva. Sem seveda niso všteti prebivalci z slovenskim državljanstvom, a tujih korenin. Zanimivo je, da leve politične stranke zmagujejo predvsem v regijah in občinah, kjer je delež tujerodnih visok, desne pa tam, kjer je delež avtohtonih Slovencev največji.

Brez pravih podatkov

Število prebivalcev Slovenije sicer narašča in presega 2,1 milijona, toda delež avtohtonih prebivalcev mlade države, se pravi po rodu Slovencev in Slovenk, je vse manjši, kar pomeni, da število prebivalcev narašča po zaslugi priseljevanja (predvsem z Balkana). Naravni prirasti (razlika med rojenimi in umrlimi) so v tem tisočletju med najnižjimi po letu 1945, pa še od tega je vse več novo rojenih tujerodnih korenin. Tudi zato mi morali ob popisu prebivalstva izvedeti od anketirancev narodno pripadnost. Slovenija je vendarle država Slovencev, ki imajo pravico izvedeti, koliko oseb tuje narodnosti živi na slovenskem ozemlju. Od tega sta odvisni tudi demografska strategija in politika.

Tako meni tudi profesor za pravo človekovih pravic Jernej Letnar Černič, ki je pred meseci za revijo Domovina dejal, da zbiranje podatkov o položaju družbenih skupin »ni samo zaželeno, temveč nujno, saj je mogoče le na njihovi podlagi oblikovati učinkovite javne politike na področju enakega obravnavanja«. Žal levi del politike to zavrača, češ da je zbiranje podatkov o narodnosti ksenofobno in rasistično. Toda po drugi strani bi se morali zavedati, da je zavračanje pridobivanja podatkov o narodnosti prebivalstva na ozemlju Slovenije izdajalsko do lastnega naroda, zanikanje korenin, kulture in tradicije, ki je zelo različna od tradicij in kultur, ki se priseljujejo v Slovenijo.

Brezglava demografska politika

Eden od ukrepov prejšnje (Janševe) vlade je bil ustanovitev demografskega urada. Ustanovljen je bil »z namenom spodbujanja, usklajevanja in usmerjanja aktivnosti demografskega preporoda Slovenije« ter »negovanja slovenskega jezika, kulture in načina življenja za preživetje naroda«. Demografski urad je leva Golobova vlada ukinila, zaposlene večinoma prezaposlila (kot za nalašč) v urad za oskrbo in integracijo migrantov, demografsko politiko pa vrnila v stanje brezglavosti.

Urad je bil sicer poskus, da bi Slovenija popravila demografsko sliko svojega naroda, saj se bo brez ustrezne politike, ki bi nadzorovala in omejevala vse večje število tujih državljanov in tujerodnih v Sloveniji, demografska slika države hitro spremenila. Po nekaterih projekcijah bo delež Slovencev v primerjavi s tujci, tujerodnimi in slovenskimi državljani tujih korenin sredi stoletja manjši od polovice. Brez ukrepanja je etnični samomor slovenska neizogiben.

KRATEK INTERVJU

Branko Grims: Golobova vladna politika uničuje slovenski narod

Na problematiko tujcev, priseljevanjem in spreminjanjem demografske strukture Slovenije večkrat opozarja Branko Grims, poslanec SDS.

Vlada predlaga nižanje standardov za dovoljenje za bivanje za tujce v Sloveniji. Kaj bi to lahko pomenilo za državo?

Predlog Golobove vlade je neevropski in protislovenski. V Avstriji je za tujce minimum znanje nemščine A1, nato se stopnjuje. Šole imajo dodatno podporo za tujce samo v prvem razredu. Potem moraš obvladati nemški jezik. Tudi v drugih državah Evropske Unije je podobno.

Temelj integracije je znanje jezika države, kamor prihajaš. Za majhen, dvomilijonski narod, kot je slovenski, je to še toliko pomembnejše. Predlog vlade pomeni naklepno vgrajevanje možnosti konflikta v družbo. Vsak nesporazum in konflikt bodo svetohlinsko levičarji izkoristili za obtožbe o »nacionalizmu, fašizmu, nacizmu…« in vsemu ostalemu iz levičarske pojmovne greznice psovk. Golobov predlog bo občinam, poleg konfliktov,  prinesel tudi ogromne stroške, saj bodo v šolah, uradih in drugje morale zagotoviti tolmače. Zato so župani prizadetih občin odločno proti vladnemu predlogu, tudi tisti, ki so sicer iz vrst vladajoče koalicije. Da bi to prikrili, uporabljajo v vladi slaboumne trike, kot je ta, da se je minister za notranje zadeve javno sestal z provladnimi »nevladniki«, ki v resnici zastopajo samo sami sebe in so brez vsake širše legitimitete, pa če se stokrat razglašajo za ljudstvo, saj so neizvoljeni!. Ni pa se javno sestal z župani najbolj prizadetih mest, kot je Kranj, čeprav so ti legitimnost pridobili na volitvah in predstavljajo svojo občino in vse občane.

Predlagani zakon gre tudi sicer v povsem napačni smeri. Zakonodaja se zlorablja za pridobivanje pravice do združitve na osnovi lažno prikazanih podatkov, potem delavci odidejo v tujino, prihodke pa spet lažno prikazujejo kot zajamčene, na osnovi česar njihovi družinski člani pridobijo največje socialne ugodnosti. Krepiti bi morali torej nadzor, ne pa delati zakone bolj ohlapne.

Delež avtohtonih Slovencev se v državi hitro zmanjšuje, levičarji pa želijo narediti Slovenijo še bolj multikulturno. Lahko to pomeni etnični samomor?

Levičarje nič ne briga za Slovenijo Uničujoča politika vlade Roberta Goloba po mojem mnenju ni samo plod neznanja in neumnosti. Ves čas opozarjam, da je Golobova vladna politika naklepno uničevanje Slovenije in slovenskega naroda. Cilj levičarjev je velika zamenjava: da z masovnim priseljevanjem migrantov pridobijo nove volivce. Z norimi davki pa Slovence vzpodbujajo k izselitvi v tujino.

Slovenije brez slovenskega naroda po ustavi ni in ne more biti, saj je država Slovenija utemeljena na neodtujljivi pravici do samoodločbe; toda to levičarjev prav nič ne zanima. Levičarje zanima samo denar – vaš težko zasluženi in privarčevani denar! – in oblast, ki jim spet pomeni samo… še več denarja.  Za Slovenijo jim ni mar.

Vsakdo, ki v Sloveniji voli za levičarje, voli s tem za etnični samomor slovenskega naroda in torej  za uničenje Slovenije.

V popisu prebivalstva Slovenije od leta 2002 ne zajema več narodnosti anketirancev. Se vam ne zdi, da je to škodljivo, da v lastni državi ne vemo, koliko ljudi se opredeljuje za drugo narodnost.

To je zelo huda napaka in odločno vztrajam, da moramo uradno ugotoviti, koliko nas sploh (še…) v resnici je. Zato sem predlagal, da bi vsakdo lahko vsaj prostovoljno izjavil, kateremu narodu pripada, kar bi se vneslo v evidenco. Prepričan sem, da bi to možnost izkoristilo vsaj 80 odstotkov prebivalcev. Toda niti to ni sprejela prejšnja večina v parlamentu, pri sedanji je vsak korak v tej smeri seveda samo znanstvena fantastika. Rdeča nit ukrepov Golobove vlade in koalicije je: »Za tujce vse, za Slovence nič!«.

Cesta v pekel (7. del) Novela družinskega zakonika ali kako je parlamentarna levica spustila smrtonosni virus v celico naroda

Značke

Antonio Gramsci, Bog, družina, Državni zbor RS, Evropa, Jože Mlakar, kulturni marksizem, Levica, LGBT, naravna družina, narod, noveza družinskega zakonika, nuklearna družina, oblast, parlament, psihopat, Slovenci, slovenstvo, socializem, sociopat, stara celina, tradicija, vera, virus, Vlada RS

»Ravno socializem je tista vera, ki mora preglasiti krščanstvo. … V novem redu bo socializem zmagal tako, da bo s preoblikovanjem zavesti družbe in infiltracijo v šole, univerze, cerkve ter medije najprej zajel kulturo.«

To so besede Antonia Gramscija, marksističnega teoretika in začetnika kulturnega marksizma. Desetletja po njem smo priča izbruhu politike identitete. Agresivno in hitro se je pojavila v Zahodni Evropi, okužila je tudi nekatere postsocialistične države. Promocija razgradnje tistega, kar je ustvarilo vsaj četrt tisočletja uspehov in rasti evropske civilizacije, je v rokah duševno bolnih, če ne zlobnih ljudi. Življenje v novem ultraseksualiziranem svetu, ki ruši vse moralne in univerzalne meje ravnanja, vsiljuje manjšina, ki je glasna in zganja dovolj veliko hrupa, da si psihopati in sociopati med politiki, ki odločajo o usodi življenja državljanov, domišljajo, da imajo poslanstvo božanstva.

Prav ima Jože Mlakar (to sem tudi sam večkrat zapisal), ki pravi, da je to mogoče le, ker so se ljudje odpovedali Bogu. Naj dodam, da ne samo to. Posvetne oblasti so si nadele masko Boga. Zdaj ni več Bog tisti, ki se ga ljudje zaradi poslednje sodbe bojijo, ljudje so se začeli bati vlad in počasi zanemarili božja opozorila, kaj je prav in kaj ni prav. Tudi zato se je lahko zgodilo, da so poslanci sprejeli novelo družinskega zakonika, ki je naslednja stopnja načrta kulturnih marksistov – uničenje družine. In prava vojna se je pravkar začela.

Zvijačnost kulturnih marksistov je, da se družina obrne proti njej sami, da se njena razgradnja kot skupnosti očeta, matere in otrok uporabi za izbris naslednje tarče – naroda. Treba je razumeti njihov načrt, njihove namene. Družina je osnovna celica, da se ohranijo nacionalni jezik, kultura, tradicija in vera. Zamislite si, da je telo narod, družina pa človeška celica, najmanjši del organizma, ki mu pravimo tudi gradbeni element življenja. Da bi uničili telo, je treba uničiti celico. To se najlažje naredi tako, da se virusu omogoči vstop vanjo. In natanko to so naredili poslanci, ki so glasovali za novelo (ali so se vzdržali) – odprli so vrata smrtonosnemu virusu, ki se bo zdaj razmnoževal in uničeval druge, neokužene celice. In sploh ni potrebno, da virus okuži vse celice v telesu, dovolj je, da doseže kritično točko, ki uniči imunski sistem in tako ubije celotno telo.

Družina oziroma njena temeljna struktura (ali namen) kot zveze moškega, ženske in potomcev je bistvena za nadaljevanje in reprodukcijo geografsko zaokrožene družbe, ki jo prepoznamo kot domovino, državo ali skupnost nekega naroda. Regulatorna opredelitev zakonske zveze kot skupnosti dveh oseb in možnost posvojitve otrok partnerjev (ne)znanih spolov je virus, ki bo sistemsko načel sposobnost naroda po samoohranitvi (poleg drugega virusa, ki ga prepoznamo kot spuščanje tretjega sveta v skupnost, kjer je kultura diametralno nasprotna gostiteljevi). Slovenci smo kot narod skozi zgodovino preživeli cesarstva in kraljevine, nam tuje državne tvorbe, ravno zaradi družine, ki je iz roda v rod prenašala domač jezik, kulturo, tradicijo in vero. To je tista krvna linija, ki jo je težko uničiti in se vedno znova pojavi; včasih od nikoder.

Narod ti lahko napadaš, okupiraš ali izvajaš genocid, a vedno bo na istem geografskem območju ostalo seme, tisto jedro naroda, ki ga prepoznamo kot nuklearno, tradicionalno družino. Ta bo (lahko za dolga stoletja povsem potihoma) prenašala naprej tisto, kar jih je nekoč držalo skupaj in kar jih bo v prihodnosti držalo skupaj. Tako smo Slovenci preživeli tisočletja. In ko smo končno dobili svojo državo, ki je država Slovencev in Slovenk, se najdejo koristni idioti globalistov, ki z virusom želijo uničiti družino in njeno zmožnost svojo zgodovino prenašati na potomce. To ni nič drugega kot poskus izbrisati narod. Nismo edini. To se dogaja povsod po stari celini; ponekod je virus skoraj že ubil gostitelja (Švedska, Francija, Nemčija).

Ideologija identitete (ob teoriji spolov) na novo opredeljuje moške in ženske, na novo definira družino. Zdaj ne gre več samo zato, da moški, ki si domišljajo, da so ženske, silijo v ženske športe in garderobe; da je treba tudi moškim brezpogojno zagotoviti dojenje in nosečnost (kakopak, tudi splav); da se najmlajše spodbuja k zgodnji spolnosti; da šole odvračajo otroke od svojih staršev; da se spodbuja k spremembi spolov; da pop kultura najstnike prepričuje, da si ´in´, če spremeniš spolno usmeritev. Cilj kulturnih marksistov je, da zmeda v glasi otrok in najstnikov povzroči odklon od družine. In ko ta ni več varno zavetje pred nemoralo in bogaboječe pribežališče pred zlom, se potomci ne odvrnejo samo od družine, ampak od naroda. Začne se zaničevanje samega sebe, družine in naroda, patriotizem zamenja multikulturalizem. S tako opranimi glavami in virusom v sebi nobena skupnost, ki je prej preživela stoletja s skupnimi vrednotami, ne more obstati več. Z napadi na narod (telo) se lahko obstane, z napadi na nuklearno družino (celica) ne umre samo družina, ampak tudi narod. Zato je cilj ´enoplanetarcev´ uničenje osnovne celice naroda.

To perspektivo, to veliko sliko je treba imeti pred očmi, ko o tem govorimo in se proti temu borimo. Ne moremo več reči, to je majhna stvar, to je majhna in nepomembna težava. Ni res. Zdaj je pomembna vsaka malenkost. To niso več smešni ljudje s klobuki iz kositrne folije ali nesmisli iz knjige Alice v čudežni deželi; za levico ni nič samodejno in samostojno, za levico je vse med seboj povezano, tudi malenkosti, ki se sprva zdijo smešne in posmeha vredne. In te ´malenkosti´ trajajo že dolgo, vsaka generacija doda novo. In na koncu bodo prihajajoče generacije brez kakršnihkoli filtrov spodobnosti. Če se jim danes vsili noveliran družinski zakonik kot nekaj normalnega, bodo jutri običajne pedofilske poroke iz islamske kulture, pojutrišnjem pa bosta zakonsko zvezo sklenila oseba neznanega spola in steblo hrasta, ki jima bo država uradno dovolila posvojiti namišljenega možiclja s podganjo glavo. Deviantne prakse, ki so bile včasih zdravniški problem, bodo prestopile ograje in postale ne samo normalne, ampak družbeno zaželene. In tam, kjer bodo mladi podzavestni umi že povsem reprogramirani, bodo nuklearne družine zločin, pripadnost narodu pa odklon, ki se kaznuje z rehabilitacijo ali smrtjo.

Zato je zahteva levice, da imajo pod nadzorom izobraževanje. Mladi se takrat oblikujejo, najlaže se indoktrinirajo, uniči se jih detektorje resnice in čednosti. To nalogo imajo aktivisti LGBT, ki prihajajo v šole. Brišejo jim spoštovanje družinske avtoritete in pospešujejo navezovanje stikov z novo ´normalnostjo´. Otrokom, ranljivi kot so, je to sprva zabava, ki kasneje postane zaukazana smer. To je ključno. Uničevanje družine je torej veliko globje, kot se kaže navzven. Ampak dokler ne odpokličemo iz parlamenta poslancev, ki s pomočjo zakonodaje spreminjajo ´slabo´ v ´dobro´, bodo še naprej širili morilski virus.

Slovenci smo se kot narod ohranili zaradi krščanstva in splošno sprejetega koncepta nuklearne (naravne družine). To je bila zdrava celica naroda, tisto sidro, ki je vzdržalo vsa plimovanja in nevihte. Novela zakona je močno zarezala v verigo, ki povezuje sidro in ladjo. Potrebno bo veliko truda, da popravimo spojne člene. Vsekakor moramo najprej sneti ´lepe´ rokavice in se z levico spopasti oboroženi s tistim, kar najbolj sovražijo – domoljubjem. Slednji izraz zajema oboje: naravno družino in ljubezen do svojega naroda.

Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija (5. oktober 2022).

Tako je govoril Viktor Orban

Značke

Božič, Madžarska, migracije, narod, Robert Schuman, Viktor Orban

Ker božično-novoletna poslanica madžarskega predsednika Viktorja Orbana svojim sonarodnjakom še vedno odmeva po Evropi, jo objavljamo v celoti.

„Smo v pričakovanju velikega praznika krščanskega sveta. Pričakujemo dan rojstva našega gospoda Jezusa Kristusa. Medtem ko v tišini čakamo in se nam dviguje pogled, pozabljamo na naš vsakdanjik, a naša duhovna obzorja so vse širša. V takem izrednem duhovnem stanju smo sposobni analizirati preteklo leto in premišljevati, kaj se bo zgodilo prihodnje leto.

Mi, Evropejci, ali si priznamo ali ne, se tega zavedamo ali ne, živimo kulturo, ki je urejena po nauku Jezusa Kristusa. Citiral bom nekdanjega madžarskega premiera Jožefa Antalla: ´V Evropi je tudi ateist kristjan.´ Mi, Madžari, se z vso pravico imamo za krščanski narod. Naš materin jezik, s pomočjo katerega se sporazumevamo in s pomočjo katerega smo zgradili našo realnost, ni v sorodu z nobenim drugim evropskim jezikom. Posledice tega imajo svojo vrednost.

Babits Mihály nas je naučil, da je madžarski duh nastal, ko se je združil naš vzhodni karakter s krščansko kulturo. Temu lahko dodamo, da sta iz te združitve nastala naš način razmišljanja in naš pogled na svet. A ta duh nam je občasno prinašal tudi težave, nerazumevanje, osamljenost, včasih tudi občutek odtujenosti. Kljub vsemu smo v tisočih letih obdržali krščansko identiteto in vero, in to v samem srcu Evrope. Od začetka do danes stojimo za našo kulturo in materinim jezikom, zato smo lahko ponosni, da smo v tisočih letih doprinesli k vzponu Evrope.

Po Markovem evangeliju je Kristusov drugi nauk: ´Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.´ V Evropi se ta nauk pogosto omenja. S tem nam želijo vzbuditi občutek krivde, ker kljub našemu krščanskemu poreklu ne dopuščamo, da se v Evropo priseljujejo milijoni z drugih koncev sveta.

Toda oni pozabljajo drugi del nauka. Razen, da ljubimo svojega bližnjega, ljubimo tudi sami sebe. Ljubiti samega sebe pomeni, da varujemo in stojimo za tem, kdo smo in kar smo. Ljubiti samega sebe pomeni ljubiti svojo domovino, narod, družino, madžarsko kulturo in evropsko civilizacijo. V teh okvirih se rojeva naša svoboda – madžarska svoboda.

Stoletja smo živeli in vedeli, da je madžarska svoboda zastavonoša evropske svobode. S tem vedenjem smo se zoperstavili pohodom osmanskega cesarstva, to poslanstvo je dalo meč v roke Petöfiju in to poslanstvo je dalo hrabrost junakom protikomunistične revolucije leta 1956. Ustava pravi: ´Ponosni smo, ker je sveti Stjepan pred tisočletjem postavil madžarsko državo na trdnih temeljih in jo naredil za del krščanske Evrope. Priznamo vlogo krščanstva pri ohranjanju naroda.´

Meje naše samobitnosti so enake krščanstvu, od koder izvira naš ponos in moč našega obstanka. Krščanstvo predstavlja in kulturo in civilizacijo. V njej živimo. Ni pomembno, koliko nas hodi v cerkev in koliko jih iskreno moli. Kultura je realnost našega vsakdana: način sporazumevanja, obnašanja, kako smo razumevajoči do drugih, kako vstopamo v ta svet in kako iz njega odhajamo. Evropskemu človeku krščanstvo daje moralne meje v vsakodnevnem življenju, pri vsakodnevnih odločitvah daje merila in smer delovanja. Krščanska kultura nas vodi, ko smo v dvomih. Ona nam bo povedala, kaj je dobro in kaj ne, razumevanje o odnosih med spoloma, družini, delu in poštenju.

Naša kultura je kultura življenja. Naša izhodiščna točka, alfa in omega naše življenjske filozofije, vrednost našega življenja, je dostojanstvo, ki smo ga vsi dobili od Boga. Brez tega ne moremo ocenjevati niti ´človekovih pravic´ in drugih sodobnih izrazov. Iz tega izhajajo naši dvomi, ali se naša kultura lahko uporablja za civilizacije, ki so nastale na drugačnih temeljih.

Temelji evropskega življenja se danes napadajo! Dojemanje evropskega življenja je v nevarnosti. To so stvari, na katere ni treba opozarjati, saj se že dogajajo. Bistvo kulture je prav v tem, če se ne razume sama po sebi, jo ljudje začno izgubljati. Ne bomo imeli več ničesar, za kar bi se prijeli, našega časa ne bomo več nastavljali, niti ne bomo imeli smeri, v katero bi nastavili svoj kompas.

Ne glede na to, ali gremo v cerkev ali ne. In če gremo, v katero cerkev gremo. Ne želimo svetega večera preživeti s spuščenimi zavesami, da ne bi za Božič prizadeli čustev nekaterih. Ne želimo preimenovanj božičnih sejmov, še manj želimo Božič skrivati za betonskimi barikadami. Ne želimo, da naši otroci ostanejo brez radostnega pričakovanja sv. Miklavža in angelov. Ne želimo, da smo pri sveti maši zaskrbljeni. Ne želimo, da nam za novo leto strašijo žene in hčere!

Mi Evropejci smo kristjani, vse to je naše, to je naše življenje. Za nas je normalno, da verujemo, da se je Jezus rodil, bil križan, umrl za nas in da je nato vstal. Naši prazniki so razumljivi sami po sebi in od njih pričakujemo, da dajo smisel našemu vsakdanu. Kultura deluje na podoben način; kot imunski sistem človeka – dokler deluje, ga ne zaznamo. Ko oslabi, ga takoj opazimo in nam postane pomemben. Ko nam želijo retuširati križe, ko želijo odstraniti križ s kipa Janeza Pavla II., ko želijo spremeniti božične praznike, bo zazvonil alarm pri vsakem zavednem Evropejcu. Preplah bodo zagnali tudi tisti, za katere je krščanstvo, kot je dejal Gyula Juhász, poganstvo poškropljeno s sveto vodo. Preplah bodo zagnali tudi ljudje, ki so, kot krščanska ateistka Oriana Fallaci, zaskrbljeni za Evropo.

Danes je napad usmerjen v same temelje našega dojemanja svetovnega reda. Imunski sistem naše Evrope namerno slabijo. Ne želijo, da smo to, kar smo, ampak želijo, da postanemo tisto, kar nismo. Želijo, da se pomešamo z narodi, ki so prišli iz drugih koncev sveta, in da se potem, da se izognemo konfliktom, spremenimo.

S pomočjo svetlobe božičnih sveč lahko dobro vidimo, da z napadom na krščansko kulturo želijo uničiti Evropo. Želijo nam vzeti naš način življenja in ga zamenjati s takim, ki ni naš. V zameno za naše dosedanje življenje nam ponujajo nekakšno novo ´prosvetljeno´ življenje. Ampak to je utopija, ki ne izhaja iz dejanskega življenja, ampak je plod filozofske prevare. Utopija so namreč sanje, ki so čudovite, zato so utopije privlačne, vendar so še vedno zapletene, neprepoznavne, zamegljene in nerazumne kot so sanje. V utopiji ni mogoče živeti, niti jih ne moremo usmerjati.

Ne moremo trditi, da je krščanska kultura najbolj popolna. Ključ za razumevanje krščanske kulture se nahaja prav v tem, da se zavedamo nepopolnosti, lastne nepopolnosti, s tem smo se naučili živeti, iz tega vlečemo navdih in moč za napredek. Ravno zato se Evropejci že stoletja prizadevamo, da svet naredimo vedno boljši. Prednost nepopolnosti je, da si prizadevamo biti boljši. To možnost nam zdaj odvzemajo tisti, ki obljubljajo nek lep pomešan svet, oni za seboj rušijo vse, za kar so se naši predniki borili in če je bilo potrebno, so žrtvovali svojo kri. Zato je naša dolžnost, da te vrednote pustimo našim potomcem.

Še do nedavnega ni bilo mogoče slišati tezo snovalcev, se pravi očetov Evropske unije, ki so pred 60 leti začrtali smer. ´Evropa bo krščanska, ali pa je ne bo,´ je takrat rekel Robert Schuman. Leto 2017 je evropske države postavilo pred zgodovinsko nalogo. Svobodni evropski narodi in od svobodnih ljudi izbrane nacionalne vlade so dobile nalogo, da ubranijo krščansko kulturo. Ne zaradi drugih, ampak zaradi samih sebe, zaradi družine, naroda, države in doma vseh domov – naše Evrope.

Leta 2017 smo videli, da imajo voditelji evropskih držav različna stališča do te naloge. Obstajajo tudi taki, ki mislijo, da je težava izmišljena. Menijo, da je to napredek. Na koncu so tudi taki, ki so se podali na pot predaje in izdaje. In taki, ki križem rok čakajo, da težavo reši nekdo drug. Tisočletna zgodovina Madžarske je priča, da nismo eni od teh. Mi gremo v drugo smer.

Naše izhodišče je, da imamo pravico, da živimo svoje življenje. Ko smo imeli moč, smo to pravico tudi ubranili. Zato že več let delamo brez oddiha, da bi se Madžarska okrepila in se postavila na svoje noge. Ko gledam na prihajajoče leto 2018, vam lahko obljubim, da dokler bo nacionalna vlada na čelu države, se bo pametno in umirjeno, ampak tudi brezkompromisno borila za obstanek naše krščanske kulture in domovine, borila se bo, da Evropa ostane evropska.

Vsem želim srečen Božič.“

Za levičarje je izginjanje lastnega naroda »dobra stvar«

Značke

islamizacija, levičarji, multikulturnost, narod, Nemčija, Steffi von Berg

Če mislite, da ste slišali že vse iz migrantskega repertoarja levičarjev, se motite. Zdaj njihove maske tudi dokončno padajo. Steffi von Berg, članica Zelenih v Hamburgu in predsednica odbora za šolstvo, je dokončno razkrila načrt migracij – da današnje večinsko prebivalstvo v Evropi postane manjšinsko. V svojem govoru, ki si ga lahko ogledate na 55-sekundnem posnetku, je poudarila, da se bo »naša družba spremenila«, da se bodo »naša mesta radikalno spremenila« in da v »20 oziroma 30 letih Nemci v naših mestih ne bodo več večina«.

Sklicevala se je na migracijske strokovnjake, ki ugotavljajo, da bodo ljudje živeli v »super-kulturnih mestih«, kjer Nemci ne bodo več etnična večina. In namesto, da bi jo to skrbelo, je dejala: »To je dobra stvar«.

Povedano drugače – izginjanje Nemcev kot naroda je za nemške levičarje dobra stvar.