Paternalistična država ne deluje: med vladnim omejevanjem uživanja alkohola in tobačnih izdelkov ter pričakovano življenjsko dobo ni povezave, kaže študija

Značke

alkohol, BDP, cigarete, diktatura, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, država dojilja, država varuška, hrana, IEA, Janez Janša, Kavarna Hayek, Madžarska, Nanny State Index, Norveška, oglaševanje, paternalizem, pijača, svoboda, Tanja Porčnik, tobak, tobačni izdelki, vlada, zdravje, zdravstveno varstvo

Vladne politike kot prisilne varuške, ki pazi, kaj državljani pojedo ali popijejo in kako živijo, prinašajo zgolj težave, stroške in škodo, ki se kaže predvsem v nesvobodi.

Tako imenovani ´davki na greh´ (trošarine), ki so vezani na uživanje različnih pijač in cigaret, podražijo življenjske stroške in prizadenejo ljudi z nizkimi dohodki, ugotavlja študija londonskega Inštituta za ekonomske zadeve (IEA).  Visoke cene spodbujajo črni trg in korupcijo; prepoved oglaševanja alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov je grob poseg v svobodno podjetniško pobudo in omejuje konkurenco; napisi, s katerimi so proizvajalci prisiljeni opremiti alkoholne in tobačne izdelke, niso le vladni poseg v gospodarstvo (pod pretvezo skrbi za zdravje ljudi), ampak predpostavljajo, da posameznik bi sposoben prevzeti odgovornosti za svoja ravnanja. Vse to vodi v še strožji vladni nadzor nad ljudmi in v totalitarizem. Pretirana regulacija, ki postaja vse strožja, neposredno ustvarja obsežno in nepotrebno birokracijo, kar vidi v policijsko državo. Žalostno je, da se nad regulacijami navdušujejo in jih tudi sprejemajo desne vlade, ki se zgolj na deklarativni ravni zavzemajo za svobodo, manj birokracije in večjo odgovornost posameznika.

Brez dvoma pretirano uživanje alkohola škodi, prav tako tudi industrijsko predelani tobačni izdelki, toda nikakor ni dolžnost države, da skrbi za zdravje posameznika, niti nimajo vlade pravice, da določajo, kaj mora pisati na embalažah izdelkov in ali je dovoljeno v nekem gostinskem lokalu kaditi ali ne. Države, ki v to posegajo, so brez dvoma diktature ali pa so na poti v diktaturo. Če bi skrb za zdravje in zdravo življenje prepustile svobodni volji posameznika, bi se ljudje, ki so v osnovi racionalni, bolj odgovorno obnašali. Tako pa imamo zdravstveno zavarovanje, ki ga prisilno plačujemo. Ker je obvezno in ga moraš plačati, ti je zagotovljena tudi zdravstvena oskrba, ne glede kako živiš ali paziš na svoje zdravje.

Omejitve in regulacije nimajo nikakršnega učinka, kaže študija inštituta, ki izračunava tudi Nanny State Index, ki meri regulacije, vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Strožje so regulacije, večji je indeks (o njem malo kasneje).

Študija je ugotovila, da ni nikakršne povezave med indeksom in pričakovano življenjsko dobo (spodaj). Po logiki vlad bi morali imeti državljani držav, kjer so strožje omejitve pri tobaku in alkoholu, daljšo življenjsko dobo od ljudi, ki živijo v svobodnejših državah. Pa je nimajo.

Prav tako ni povezave med strožjim nadzorom nad uživanjem in oglaševanjem tobačnih izdelkov in nižjo stopnjo kajenja (spodaj), kar pomeni, da regulacija ne deluje.

Enako je z nadzorom nad uživanjem in oglaševanjem alkohola, saj ni povezave z nižjimi stopnjami uživanja alkohola (spodaj).

Obstaja pa korelacija med višini bruto domačega proizvoda (ki je kazalec razvitosti države in stopnje blaginje) in pričakovano življenjsko dobo (spodaj).

Še na kratko o Nanny State Indexu. Za leto 2015 je londonski Inštitut za ekonomske zadeve (IEA) prvič objavil Nanny State Index (Kavarna Hayek je bila ena redkih slovenskih spletnih strani, ki je povzela ugotovitve). Gre za indeks, ki meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Izračun upošteva višino trošarin (tako imenovani ´davke na greh´), strogost zakonodaja na tem področju, oglaševanje teh proizvodov in še nekaj malenkosti. Ena tretjina indeksa je vezana na hrano in brezalkoholne pijače, druga tretjina na alkoholne pijače in zadnja tretjina na nikotinske izdelke (cigarete in elektronske cigarete). Indeks pove, kako ´dobra dojilja´ je mati država (višji indeks pomeni, da je neka država bolj nagnjena k paternalizmu, nižji indeks, da je manj). Lestvico za leto 2021 si lahko pogledate v poročilu Nanny State Index 2021, v Sloveniji z IEA sodeluje Tanja Porčnik iz Visio Inštituta.

Najbolj ´skrbna´ dojilja (varuška) je mati država Norveške, ki je s tega nečastnega mesta spodrinila Finsko (2019). Skandinavske države se s svojimi socialno-demokratskimi politikami in visokimi obdavčitvami nasploh vedno uvrščajo v sam vrh evropskih varušk. Med državami, ki jih IEA obarva v rdeče (najslabše) so še: Litva, Madžarska, Latvija, Estonija, Islandija in Irska.

Na dnu lestvice (najboljše) že nekaj let kraljujejo Nemčija, Češka in Luksemburg. Gre za države, kjer ni posebnih ali večjih regulacij pri oglaševanju ali prodaji hrane in pijače, tobačnih izdelkov in alkoholnih pijač.

In Slovenija? Na lestvici je Slovenija sicer še vedno označena kot manj svobodna država, a je proti bolj svobodnim državam po zadnjem merjenju (in pod desnosredinsko vlado Janeza Janše) napredovala za 5 mest.

Elite pri Svetovnem gospodarskem forumu v novem dokumentu od nacionalnih vlad zahtevajo: Državljanom prepovejte imeti lasten avtomobil in rešili boste planet pred podnebno apokalipso!

Značke

avtomobil, elite, globalizem, IEA, Klaus Schwab, lastništvo, Mednarodna agencija za energijo, socializem, Svetovni gospodarski forum, WEF, zasebna lastnina

Potem ko sta Svetovni gospodarski forum (WEF) in njegov predsednik Klaus Schwab v svojih objavah z osupljivo odkritostjo navajala, da nameravata posegati v človeško naravo z vsemi tehničnimi sredstvi (ljudi, živali in rastline je treba popolnoma preoblikovati), zdaj pravita, da se morajo ljudje odpovedati zasebnemu lastništvu (od avtomobilov do zasebnih domov), če želijo rešiti planet.

Nov dokument WEF trdi, da zasebna vozila niso dobra za zdravje planeta in da se večina vozil komaj uporablja. Namesto tega bi uvedel kolektivno skupno uporabo vozil, da bi s tem zmanjšali globalno povpraševanje po fosilnih gorivih in plemenitih kovinah. 

»Proces oblikovanja, ki se osredotoča na izpolnjevanje osnovnih potreb namesto na nakup izdelka, je bistvenega pomena za prehod,« navaja WEF. 

Agenda globalističnih elit v Ženevi v Švici iz dneva v dan postaja bolj odkrito socialistična. Pod krinko boja proti ´podnebni apokalipsi´ želita Schwab in druščina, nad katerima so zaradi zadnjih ´idej´ zagotovo navdušeni pri slovenski vladi, najprej doseči, da bi lokalne vlade popolnoma prepovedale osebni promet v mestih.

WEF ni edina organizacija, ki želi, da se ljudje odpovejo svojim avtomobilom. Mednarodna agencija za energijo (IEA) je vlade posameznih držav pozvala, obvestila, naj zmanjšajo oskrbo potrošnikov s fosilnimi gorivi in naj državljane z ukrepi odganjajo od uporabe osebnih avtomobilov.

Večja javna poraba = manjša gospodarska rast. In pika.

Značke

BDP, gospodarska rast, IEA, javna poraba, javni sektor, levičarji, Ludwig von Mises, OECD, Philip Booth, zasebni sektor, Švedska

Med blogerji z ekonomsko liberalnim predznakom (logično, v medijskem mainstreamu tega pač ne bodo povzemali) je zaokrožila zanimiva študija. V začetku novembra je britanski ekonomist Philip Booth, programski direktor in šef uredništva spletne strani Inštituta za ekonomske zadeve (IEA), namreč objavil povzetek več kot 200 strani dolge študije, ki sicer ne prinaša nič novega za ljudi, ki so ekonomsko pismeni. Pač ena izmed številnih študij, ki razbija levičarski mit, da večja javna poraba spodbuja gospodarsko rast (BDP). To je mantra ljubiteljev etatizma in široke države, nasprotnih in dokazljivih tez pa seveda socialisti nikoli ne bodo priznali in vzeli za svoje. Žal v Sloveniji tako levica kot desnica zaradi svojih interesov in kratkovidnosti ne dojameta, da imajo tudi državne intervencije, pri katerih se izkaže, da deloma sicer pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, na koncu negativne učinke, ki se kažejo prek dodatnega zadolževanja in višje obdavčitve. Povedano drugače. Blagodejni parcialni učinki se razvrednotijo ob parcialnih ali splošnih negativnih posledicah. Še bolj natančno. Denimo subvencije neki gospodarski panogi oziroma točno določenemu podjetju bodo imele sicer kratkoročne pozitivne učinke za to panogo ali podjetje, ampak negativne posledice za vse. Matematika v ekonomiji pogosto odpove, ki rekel Ludwig von Mises.

Levičarji nas sicer želijo prepričati, da večja javna poraba deluje, kar dokazujejo skandinavske države, predvsem Švedska. A ta mit so lani razbili prav analitiki IEA. Švedska danes ni bogata zaradi svoje socialnodemokratske politike. Ravno nasprotno. Švedi so bogati kljub socialni politiki in visokim davkom, postali pa so bogati zato, ker so v zgodovini imeli dolgo časa relativno svoboden trg in nizke davke. Gre za čas zgodnjega kapitalizma, ko je človeštvo naredilo največji korak v razvoju in ko se je akumulirala velika količina bogastva.

Ker je seveda publikacija Bootha in drugih avtorjev predolga (komur se da, jo bo pač prebral), si raje oglejmo kratko analizo ekonomistov Josepha Connorsa in Setha Nortona iz ZDA, ki je lažja za branje, avtorja pa sta prišla do podobnih ugotovitev. Analiza prikazuje, kako se tudi razvite države etatizirajo. Na strani 2 je prikaz deleža javne porabe v BDP (o tem sem pisal že tukaj) v 23 državah in kako se je za delež povečeval od leta 1960 do 2011. Tabela sama za sebe je zgolj statistična, a dobi smisel, ko jo primerjamo z gospodarsko rastjo. Ta graf (stran 8) pokaže, kako večja državna potrošnja zniža gospodarsko rast. Na strani 9 je nekaj zanimivih primerov. Medtem ko se je v tistih državah, kjer se je javna poraba v povprečju povečala za 13,3 odstotne točke (1960-2010), rast BDP v povprečju zmanjšala za 2,5 odstotne točke, se je v tistih državah z visoko rastjo javne porabe (v 50 letih v povprečju za 34 odstotnih točk) povprečna rast BDP zmanjšala kar za 5,4 odstotne točke. Sicer se je v državah OECD javna poraba v obdobju med 1960 in 2010 povečala za 21,6 odstotne točke (s 27,3 na 48,9), povprečna rast BDP pa zmanjšala za 4,3 odstotne točke (s 5,5 na 1,3). In logično. Večji je del javne porabe v BDP, manjši je delež zasebnega sektorja.

Za konec še za levičarje zelo bogokletna ugotovitev Connorsa in Nortona. Ko sta raziskovala posamezne postavke znotraj porabe, sta za obdobje med 1960 in 2010 ugotovila, da so se v tem času povečali izdatki za javno šolstvo (delež izdatkov za javno šolstvo v BDP). Kaj to pomeni? Povečani izdatki za javno šolstvo vplivajo na znižano rast BDP.

S tujim po koprivah: proračunska humanitarnost in dobrodelnost

Značke

Ajpes, dobrodelnost, humanitarnost, IEA, javni sektor, Kristian Niemietz, NGO, paraziti, Rdeči Križ, Slovenska filantropija

Kristian Niemietz je raziskovalec londonskega Inštituta za ekonomske zadeve (IEA). Spremljam ga že kar nekaj časa in, kar mi je pri njem všeč, je to, da piše razumljivo in preprosto. Tak je tudi njegov najnovejši članek z naslovom »To ni obdobje neoliberalizma. To so leta hiper statizma.«

Niemietz seveda piše o Veliki Britaniji, kjer levičarji podobno kot v Sloveniji za vse tegobe današnjega sveta krivijo neoliberalizem. Piše o tem, da se je država razbohotila najbolj v svoji zgodovini, da v Veliki Britaniji javna poraba ni bila še nikoli tako visoka, da živijo v vse bolj centralizirani državi in da država odriva vse drugo. Pravzaprav ni napisal nič novega, kar zdravorazumski ljudje ne bi vedeli že prej, in česar levičarji nikakor nočejo doumeti, zato ga na tem mestu ne mislim povzemati (vsak si lahko prebere sam). V oči mi je padel stavek, ki je pomemben tudi za Slovenijo. Nanaša se na delovanje dobrodelnih in humanitarnih organizacij, ki sta jih razbohoten javni sektor in vsemogočna država z levičarskimi paraziti povsem uničila.

Niemietz piše za Veliko Britanijo, da so bile na »otoku« dobrodelne organizacije nekoč zelo močno, da so bile zasebne in resnično humanitarne na način, da so bili njihovi donatorji zasebniki, ki so donirali iz tistega, kar so sami zaslužili, danes pa so se tega dobrodelnega sektorja polastile aktivistične skupine, ki so se zajedle v javno porabo. Povedano drugače: humanitarne in dobrodelne organizacije zahtevajo (in tudi dobijo) denar davkoplačevalcev, da se potem »igrajo« dobrodelnost in humanitarnost. Običajno delujejo tako, da denar, ki ga dobijo od države, najprej razporedijo za svoje plače (se pravi plače aktivistov), kar ga ostane, namenijo za tiste, ki so potrebni humanitarnosti in dobrodelnosti. To pa pomeni, da so v resnici del javnega sektorja, del države, čeprav jim pravijo nevladne organizacije (NGO). Finančno so namreč skoraj popolnoma odvisne od proračunskega denarja.

Po podatkih Ajpesa je bilo v Sloveniji uradno registriranih 732 prostovoljnih, neprofitnih organizacij, od tega 254 humanitarnih organizacij, ki sta jim status podelili ministrstvi za zdravje ter za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Te nepridobitne organizacije oziroma vse NGO so lani dobile iz proračuna skoraj 180 milijonov evrov, kar je denimo 70 milijonov več kot pred desetimi leti. Čeprav imajo v svojih statutih vse te organizacije, združenja ali inštituti zapisano, da lahko sredstva pridobivajo tudi drugače, se pravi na trgu (recimo s prodajo majic in podobno) ali z zasebnimi donacijami, se velika večina zajeda izključno v denarnice davkoplačevalcev. Človek bi najmanj pričakoval, da se bodo ti krvodajalci, humanitarci in dobrodelneži, ki te dni vse drugače misleče zmerjajo z nacisti, rasisti in ksenofobi, potrudili vsaj toliko, da bi zbrali polovico ali vsaj tretjino sredstev od zasebnih donatorjev. Pa se ne.

Poglejmo nekatere:

SLOVENSKA FILANTROPIJA – ZDRUŽENJE ZA PROMOCIJO PROSTOVOLJSTVA

Po podatkih Ajpesa je imela lani 935.421 evrov prihodkov. Od tega je na trgu (s pridobitno dejavnostjo) dobila 4,3 odstotka, od pravnih in fizičnih oseb pa 29,3 odstotka (ob tem je treba opozoriti, da so tukaj šteta tudi državna podjetja, kot denimo Telekom). To pa je več kot znašajo stroški dela, ki presegajo 50 odstotkov prihodkov. Ampak Slovenska filantropija je še kar »dobra«, druge zberejo še manj zasebnih sredstev.

DRUŠTVO KLJUČ – CENTER ZA BOJ PROTI TRGOVINI Z LJUDMI

Po podatkih Ajpesa je imelo društvo lani 141.230 evrov prihodkov. Na trgu je društvo zaslužilo 1,99 odstotka, od drugih pravnih in fizičnih oseb (šteta so tudi državna podjetja) 24,6 odstotka vseh prihodkov. Stroški dela znašajo nekaj manj kot 90.000 evrov.

DRUŠTVO SOS

Po podatkih Ajpesa je imelo lani 528.168 evrov prihodkov, od tega so na trgu zaslužili 3,1 odstotek, od drugih pravnih in fizičnih oseb (šteta so tudi državna podjetja) 14,5 odstotka vseh prihodkov. Stroški dela za 14 zaposlenih znašajo več kot 350.000 evrov.

RDEČI KRIŽ SLOVENIJE

Po podatkih Ajpesa je imel Rdeči križ Slovenije lani (brez Mladinskega zdravilišča Debeli rtič) 2,79 milijona evrov prihodkov. Zanimivo je, da je največja slovenska humanitarna organizacija od podjetij in fizičnih oseb uspela zbrati 7,9 odstotka sredstev. Celotno revidirano poslovno poročilo je tukaj. Stroški dela znašajo 407.000 evrov.

To so samo štirje primeri, verjemite pa, da drugod ni nič drugače. Humanitarnost in dobrodelnost morata temeljiti na prostovoljstvu, prav tako bi morale te organizacije denar zbirati od podjetij in ljudi, ne pa se financirati iz proračuna. Proračun se namreč polni z davki, davki pa so prisila, neke vrste kraja. To pomeni, da vsi humanitarci in dobrodelneži, ki se financirajo iz proračuna, to počno z denarjem davkoplačevalcev. To pa nima prav nikakršne veze več s humanitarnostjo in dobrodelnostjo. To ima povezavo samo s parazitstvom.

Londonski IEA empirično in analitično razbil levičarski mit o uspešnem skandinavskem socializmu

Značke

davki, IEA, javna poraba, neenakost, Nima Sanandaj, Philip Booth, Skandinavija, socializem, Velika Britanija, Švedska

Med konservativno-liberalnimi blogerji se je hitro razširila novica, da je IEA (Inštitut za ekonomske zadeve s sedežem v Londonu; https://en.wikipedia.org/wiki/Institute_of_Economic_Affairs) izdal še eno zanimivo knjigo. Tokrat o levičarskih mitih o uspešnem skandinavskem socialističnem modelu gospodarstva. Napisal jo je kurdsko-švedski inženir Nima Sanandaji, naslov pa je Scandinavian Unexceptionalism: Culture, Markets and the Failure of Third-Way Socialism. Knjiga je brezplačno dostopna na spletu (http://www.iea.org.uk/sites/default/files/publications/files/Sanandajinima-interactive.pdf), zato samo nekateri poudarki, o katerih smo sicer že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/).

Sanandaji v knjigi razbija mit, da so skandinavske države uspešne zaradi visokih davkov in izdatkov za socialo. Mit razširja politična levica, resnica pa je ravno nasprotna: Skandinavci so (za zdaj še) bogati kljub visoki javni porabi. Zahvaliti pa se morajo prostemu trgu in stoletni tradiciji delovne etike, ki je poganjalo njihova gospodarstva nekje do leta 1960, od takrat naprej pa je obdobje socialističnega zapravljanja, ki mu je sledila eksplozija davkov. Rezultat tega je biol:

• Švedska je med leti 1975 in 1990 zdrsnila od četrte najbogatejše države na svetu na 13. mesto;

• delovni čas na Danskem se je med leti 1950 in 1990 skrajšal za tretjino;

• med leti 1950 in 1990 Švedska zaradi davčnih obremenitev v zasebnem sektorju ni ustvarila niti enega neto delovnega mesta, kljub temu, da se je število prebivalcev povečalo za dva milijona;

• leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«;

• Švedska je bila med leti 1870 in 1936 med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu.

Ključne ugotovitve analize Nima Sanandajija po posameznih področjih so naslednje.

Poslovnost in ustvarjanje novih delovnih mest

Gospodarsko rast v nordijski regiji so zavirali visoki davki in visoka javna poraba. Kljub povečanju prebivalstva na Švedskem za dva milijona med leti 1950 in 2000, skoraj ni bilo na novoustanovljenih podjetij, prav tako se ni povečalo neto število delovnih mest.

Obdavčitev

Do leta 1960 so bile stopnje obdavčitve na Švedskem podobne kot v drugih razvitih državah, v zadnje pol stoletja pa se je obdavčitev v tej skandinavski državi izjemno povečala.

Med letoma 1965 in 2013 so se na Finskem neposredni davki povečali z 30 na 44 odstotkov, posredni davki pa z 8 na 20 odstotkov. Podoben trend je mogoče videti tudi na Danskem in Norveškem.

Izdatki za socialo

Radodarna država je negativno vplivala na tradicionalno delovno etiko Skandinavcev, ki so vedno bolj postajali odvisni od socialne pomoči. Od leta 1990 je nadomestilo za brezposelnost prejemala približno petina delovno aktivnih Švedov, povečalo se je število bolniških odsotnosti, številni so se upokojili prej, kot je bilo to potrebno.

Na Norveškem je podobno. Kljub temu, da so Norvežani med najbolj zdravimi ljudmi na svetu, država za invalidnine in bolniške na leto porabi okoli 5 odstotkov BDP (v Veliki Britaniji denimo 2,4 odstotka).

Izdatki za zdravstvo

Skandinavski socialisti trdijo, da je vse daljša življenjska doba v Skandinaviji posledica povečanih javnih izdatkov za zdravstvo. Pred eksplozijo javne porabe leta 1960 so štiri od prvih petih mest do dolžini življenja ljudi na lestvici OECD zasedale skandinavske države. V zadnjih 40 letih so dramatično zaostale.

Neenakost

Skandinavija je dolgo uživala sloves regije, kjer neenakosti skorajda ne poznajo. Ampak to je bilo preden se je razbohotil javni sektor, preden so se povečali davki. Skandinavske države so torej dokaz, da čim večja je javna poraba, večja je družbena neenakost. Leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«.

Družbene norme

Po raziskavi med leti 1981 in 1984 se je 82 odstotkov švedskih državljanov strinjalo s trditvijo, da je neopravičljivo, da kdo uživa ugodnosti, do katerih ni upravičen. V raziskavi med leti 2010 in 2014 se je s to trditvijo strinjalo le že 52 odstotkov Švedov in »Švedov«.

V komentarju k raziskavi je profesor Philip Booth, programski direktor Inštituta za ekonomske zadeve, dejal:

»Skandinavski izkušnja kaže, kako škodljivi so visoki davki in preobširna socialna država. Kljub temu mnogi vidijo to regijo kot branik socializma, kjer je velika socialna država privedla do številnih zaželenih gospodarskih in socialnih rezultatov, toda v resnici je ta uspeh posledica politike pred razvojem tega modela.«