Kaj bi morala zagovarjati prava desna politična stranka?

Značke

davki, deregulavija, desna politična stranka, gospodarski program, GZS, kmetijstvo, liberalizem, privatizacija, svoboda govora

Slovenija (ta hip) ne premore prave desne politične stranke, ki bi bila zares tržno, liberalno usmerjena. Zadnji dokaz je bilo glasovanje o spremembah zakona o minimalni plači, ko je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. Vsi pa vemo, kako škodljiva je minimalna plača za gospodarstvo. Celo Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki se predstavlja kot združenje delodajalcev, vse bolj podpira regulacije, ki seveda s prostim trgom nimajo ničesar skupnega. Zadnja dva primera sta osnutek zakona o dimnikarskih storitvah in problematika, ali pogrebne storitve prepustiti prostemu trgu ali ne. Skratka, ne samo da Slovenija nima prosto-tržno usmerjene politične stranke (programi vseh strank so v svoji osnovi etatistični), celo tista združenja, ki bi po svoji definiciji morala podpirati kapitalizem in prosti trg, se obračajo k socializmu.

Kaj bi morala torej zagovarjati prava desna politična stranka? Kaj bi morala imeti zapisano v svojem programu? In ne samo zapisano, ampak bi morala to tudi zagovarjati in če (in ko) pride na oblast, program tudi uresničevati. Dogaja se namreč, da imajo stranke v političnih programih zapisano marsikaj, potem pa vse enako državo centralno-plansko upravljajo in vodijo. Da ne bomo odkrivali »tople vode«, si bomo poglavitne točke programa, ki bi ga morala imeti prava desna stranka, sposodili pri hrvaškem liberalnem ekonomistu Luki Popovu. Nekatere njegove točke smo malenkost dopolnili in prilagodili obstoječi slovenski regulativi.

1. Temeljita reforma slovenske ustave. Ustava bi morala biti nekakšen nad-zakon, ki bi preprečeval politiki oziroma vsakokratni aktualni vladi, da bi z vrsto zakonov vsepovprek omejevala svobodo posameznika, še posebej, da ne bi posegala v zasebno lastnino in omejevala svobodo govora.

2. Ukiniti vrsto ministrstev. Katera so to, sem že pisal.

3. Takojšnja privatizacija vseh državnih in javnih podjetij.

4. Zmanjšanje javne porabe. Javna poraba mora biti največ 25 odstotkov BDP.

5. Uravnotežene javne finance (država porabi toliko, kot ima; brez dodatnih zadolžitev).

6. Ukinitev vseh subvencij in državnih pomoči državnim in javnim podjetjem.

7. Odprava davka na dohodek državljanov.

8. Deregulacija bančništva in privatizacija državnih bank.

9. Ukinitev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

10. Ukinitev obveznega pokojninskega zavarovanja in prehod na prostovoljno pokojninsko varčevanje.

11. Ukinitev financiranja raznih nevladnih organizacij in medijev z davkoplačevalskim denarjem.

12. Ukinitev prispevka za RTV Slovenija.

13. Ukinitev obveznega članstva v raznih zbornicah (npr. odvetniški)

14. Uvedba enotne davčne stopnje (flat tax).

15. Ukinitev obvezne osnovne šole. Starši, če osnovna šola ne bo obvezna, ne bodo čez noč otrok prenehali pošiljati v šolo.

16. Liberalizacija delovne zakonodaje.

17. Odprava minimalne plače.

18. Ukinitev subvencij kmetijstvu.

19. Prosta trgovina (ukinitev vseh carin).

20. Ukinitev vsej oblik ekoloških subvencij in zmanjšanje ekoloških regulativ.

Levičarski mit o uspešnosti samoupravnega socializma

Značke

brezposelnost, državna podjetja, Friedrich Hayek, Iskra, levičarji, privatizacija, produktivnost, socializem

Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo in poslovne vede, bi bila rajnka Jugoslavija – poleg Severne Koreje, Kube, Sovjetske zveze, Romunije in Bolgarije – med najbogatejšimi in najbolj tehnološko naprednimi državami na svetu. Pa ni. Je razpadla, Slovenija pa gre gospodarsko po njenih poteh. Če bi družbena in državna lastnina delovali, potem največje globalne korporacije ne bi bile Apple, Walmart, BP, Toyota, Chevron in Shell, ampak Iskra, Mercator, EI Niš, Petrol, Pivovarna Union in Delikatesa. Pa niso. Če bi bila podjetja v večinski lasti države uspešna, potem bi imela v povprečju več sto milijonske dobičke. Pa jih nimajo. Če bi bila država dober gospodar svoje lastnine, potem bi imela proračunske presežke. Pa jih nima. Vsi odgovori so nikalni tudi in predvsem zato, ker so glavno besedo imeli socialistični ekonomisti mencingerjanskega tipa, ki so se napajali z marksistično ideologijo in keynesianistično doktrino. Danes še kako in še posebej velja tista, ki jo je izrekel Friedrich Hayek: »Če bi socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti.«

Ker je ne razumejo ali pa jo nočejo razumeti, so in ostanejo socialisti. Od tod tudi norije s Peticijo PROTI privatizaciji (po novem ji pravijo Peticija PROTI razprodaji: http://www.mladina.si/163842/protesti-proti-razprodaji-bodo-7-februarja/). Strašijo, da bo privatizacija premoženja v državni lasti neprostovoljna, nepoštena in nepravična. Zadeva ne zdrži resne kritike, o čemer sem že pisal, ko sem navajal, zakaj podpiram Peticijo ZA privatizacijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/16/zakaj-podpiram-peticijo-za-privatizacijo/) in jo lahko najdete in podpišete (http://za-privatizacijo.org/). No, ker vlada nadaljuje privatizacijske postopke, bodo zdaj levičarji organizirali proteste, ki jih pripravlja Facebook skupina Državljani proti razprodaji (https://www.facebook.com/drzavljaniprotirazprodaji). Seveda je profil prestreljen z gesli proti imperializmu, kapitalizmu, neoliberalizmu in ne vem s čim še vse. Po njihovo je državna lastnina vsemogočna, rešila bo vse težave (hm, čudno, da jih še ni), kot dokaz pa levičarji običajno navajajo prav nekdanjo socialistično državo Jugoslavijo, ki je delavskemu razredu zgradila tovarne (kot da jih zasebni lastniki, če bi jim bilo dovoljeno živeti in poslovati v komunizmu, ne bi) in poskrbela, da so bili vsi zaposleni. Povedano drugače. Brezposelnosti v Jugoslaviji ni bilo, kar je dokaz, da socializem deluje in je sistem s človeškim obrazom. Pustimo ob strani take zablode, saj je bila brezposelnost v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji 5-odstotna, na Kosovu pa kar 57-odstotna. To pomeni, da je bila. Bila bi še večja, če Jugoslavija konec šestdesetih let ne bi odprla mej, da je lahko v naslednjih letih iz države na zahod s trebuhom za kruhom odšlo milijon ljudi. Pa jih diktator ni odprl zato, da bi mu bilo v resnici mar za življenje državljanov, ampak da bi ubil več muh na en mah. Prvič, Udba (Služba državne varnosti) je tako na zahodu dobila nove sodelavce, ki so zalezovali nadležno emigracijo, ki je zapustila socializem takoj po II. svetovni vojni. Drugič, zmanjšal je število brezposelnih, ki bi jih drugače moralo zaposliti skorumpirano socialistično gospodarstvo. Tretjič, socialisti so se odrešili ambicioznih, delovnih in produktivnih delavcev, ki so kvarili socialistično povprečje in iz njega izstopali, zato so bili družbi nevarni. In četrtič, čeprav so bili družbi nevarni, so bili na zahodu za Jugoslavijo koristni, saj so v državo prinašali prepotrebne devize. Skratka, bilo je daleč od tega, kot zdaj zadeve slikajo levičarji. Za ilustracijo, kakšen je bil poslovni model socialističnega gospodarstva, bom opisal lastno izkušnjo.

Bilo je pred dobrimi petintridesetimi leti, ko sem bil dijak na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. V 2. ali 3. letniku (ne spomnim se več natančno) smo imeli obvezno delovno prakso, da bi lahko v živo videli, kako deluje najboljši sistem (socialističnega samoupravljanja) na svetu, kjer delavci, ki imajo »usodo v svojih rokah«, združujejo delo. No, tako nekega dve pride v razred razredničarka in nam v nadvse svečanem tonu oznani, da bomo lahko socializem v praksi spoznavali v Stegnah, kjer je nekaj let prej nastal kompleks Iskra. Če preskočim njene hvalospeve, da nam to industrijsko območje »zavida cel svet«, da bo kmalu »prehitelo podobne zahodnoevropske komplekse« in da se v Stegnah učijo tudi Rusi, ki jih je označila za tehnološko najbolj napreden narod na svetu, se najbolj spomnim, da nam je dejala, da bomo nekaj tudi zaslužili, tisti najbolj delovni pa bodo dobili nagrado, kolikor več pač bodo naredili. Ta delovna praksa je trajala dva tedna (ali tri), vsako jutro pa smo morali biti ob 7. uri na »delovnem mestu«. Delal sem v neki ogromni hali (z mano še okoli 15 sošolcev), kjer je že bilo zaposlenih okoli 100 delavcev. Bilo je nekaj strojev. Sicer ne vem zakaj natančno so jih rabili, kajti ta skupina, kjer sem delal jaz, je potrebovala mizo in posebne klešče. Skratka, po prvem spoznavnem dnevu združevanja dela v pogojih socialističnega samoupravljanja, kar nam je razložil nekakšen politični vodja, direktor ali komisar (saj ni važno, kaj je bil), sem dobil mentorja, ki me je najprej naučil, kaj moram delati. Zato mu je pripadal nekakšen mentorski dan, ko mu ni bilo treba delati. No, zdaj pa k bistvu. Kaj sem delal? Dobil sem nekakšne izolirne žice (različno dolge), katerim sem najprej moral s posebnimi kleščami na vsaki strani v dolžini enega centimetra odstraniti ovoj, nato pa na obeh straneh natakniti nekakšen zatič (ne ubijte me, ker ne vem, kako se vse to imenuje) in ga s kleščami pričvrstiti na žico. Skratka, to sem se učil cel dan, mentor je gledal in konec dneva oznanil, da sem dovolj usposobljen, da bom sodeloval v delovnem procesu. In res, naslednji dan sem se počutil nekako »povišan«. In začel sem z delom, toda takoj naletel na težavo. Norma, na podlagi katere so potem ugotavljali, za koliko so povečali uspešnost in »produktivnost« (no, te besede niso uporabljali), je bila 100 uspešno opremljenih žic na dan, kar pomeni v 20 delovnih dneh 2.000. Če to pomnožimo s 100 delavci, ki so delali izključno samo to, 2,4 milijona kosov na leto. Ker sem, neumen najstnik kot sem bil, besede razredničarke, da bodo tisti, ki bodo več naredili več dobili, vzel preveč dobesedno, sem pohitel. Najprej sem se čudil, kako je lahko norma za opremljanje ene žice pet ali šest minut, ko pa to lahko sam naredim v 30 sekundah, nato pa zavihal rokave. V slabi uri sem jih naredil 100. Ob tem naj povem še to, da so ti žice zjutraj posebni delavci (delali so izključno to, da so žice nosili k mizam) prinesli, in sicer 100, kolikor si jim moral na dan opremiti. Da skrajšam. Mentor prileti k meni, pravi da moram biti bolj natančen, da naj si za vsako žico vzamem čas, da bo potem v redu. Ker mi je hotel pokazati, da jih nisem prav opremil, vsa šla na nekakšen poskusni stroj, a glej ga zlomka, vse je delalo. Povedano drugače, jaz kot dijak sem dnevno normo izpolnil v slabi uri, mesečno bi v dveh dneh in pol. Kar pomeni, da bi ob taki produktivnosti za izpolnitev letne norme zadostovalo 10 do 14 ljudi, tam pa jih je bilo 100! Samo zato, da so bili vsi zaposleni, pa ne glede na to, kaj so delali in koliko so naredili. V socializmu se je štelo, koliko ur si »delal«, ne pa koliko si v tem času naredil.

Ampak direktor, »generalni« so mu rekli, je bil zadovoljen. Imel je znane kupce (po Jugoslaviji), ki jih je določila politika. Tudi prodajal je po ceni, ki jo je določila politika. In vsi so bili »zadovoljni«. Celo izvažali so. Ja, ampak kako? Če poenostavim. Sto teh žic so denimo v Nemčijo prodali za pet mark, medtem ko je bila cena dela (in materiala) za opremljanje 100 žic recimo 30 mark. Iskra je šla pri 100 žicah v minus 25 mark, razliko v ceni (ker so bile devize zelo pomembne) so pokrili jugoslovanski kupci. Tako je bilo tudi z drugimi podjetji, potem pa ni čudno, da je bila posledično tudi v trgovinah »velika« izbira: imeli smo eno vrsto olja, eno vrsto sladkorja, eno vrsto jogurta, največ tri različne salame, mogoče dva različna higienska mila, tri različne zobne paste in tako naprej, kave in prave čokolade pa je tako ali tako ves čas primanjkovalo. Cene pa so bile kljub vsemu višje kot v sosednji Italiji. Povedano drugače. Socialistično gospodarstvo je zaposlovalo ljudi samo zato, da jih je zaposlovalo. Ni gledalo ne na produktivnost, ne dodano vrednost, dobiček je bila hudičeva, satansko imperialistična beseda. Ja, tole združevanje dela z delovno prakso je bila zame dragocena izkušnja.

O produktivnosti in cenah še tole. Kjer sem nekoč živel, je v isti ulici v vrstnih hišicah delal nek mizar. Skoraj cela ulica (in okoliš) je pri njem naročala pohištvo, še župnik bližnje fare, razen nekaj zadrtih komunistov. Pohištvo je bilo cenejše kot v socialističnih lesnih trgovinah. Ljudje so govorili, da je nekega dne k njemu prišla inšpekcija v spremstvu dveh uslužbencev Službe državne varnosti. Osumljen je bil, da spodkopava samoupravni socializem, organizacije združenega dela in socialistično gospodarstvo, poleg tega pa še izkorišča (pozor!) samega sebe. Delal je namreč po 12 ur na dan, na svetek in petek ter celo na dan, ko se je »rodil največji sin jugoslovanskih narodov in narodnosti«. Ko jim je lastnoročno pokazal, kako lahko naredi leseno klop v eni uri, niso mogli verjeti, saj sta bila po njihovih normativih za izdelavo te klopi potrebna dva delavca in dva dneva. Potem so ga sicer še sumili, da ga financirajo zahodni imperialisti in kapitalisti, toda pustili so ga pri miru. Vsaj na videz. Po bližnjih Mercatorjevih bifejih so hitro začele krožiti govorice, da je v okolišu mizar, ki dela za zahodne tajne službe in podobne traparije. Bilo je tipično udbovsko zastraševanje, nekateri so se ustrašili in pri njem niso več naročali pohištva.

Podobno je danes, ko Facebook skupina Državljani proti razprodaji zagovornike privatizacije, zasebne lastnine, prostega trga in svobodne pobude označuje za »sodelavce okupatorja«. Hm, katerega okupatorja?

Tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/16/zakaj-islam-ogroza-kapitalizem-ali-kako-so-socialisti-nasli-skupni-jezik-z-muslimani/) pa si lahko preberete, kako so (samoupravni) socialisti našli skupni jezik z islamisti.

Peticija ZA privatizacijo

Značke

peticija, privatizacija, prosti trg, regulacija, svoboda

Znanstveniki so nekaj sto prostovoljcem postavili preprosto nalogo in vprašanje. Dejali so, naj si zamislijo, da njihovo hišo zajame neurje in da grozijo poplave. Lahko se rešijo, a s seboj lahko vzamejo eno samo stvar. Za katero bi se odločili: za stare fotografije ali štruco kruha. Velika večina bi se odločila za stare fotografije, samo nekaj odstotkov za štruco kruha, čeprav bi hrana v ekstremnih razmerah lahko pomenila preživetje. Znanstveniki so odgovore sicer razložili s teorije mejne koristnosti, saj so fotografije redke in edinstvene ter imajo večjo mejno koristnost kot kruh, ki ga je v sodobnem svetu relativno v izobilju. Toda večina ljudi je izhajala iz predpostavke, da bi jih tako ali tako kmalu rešili reševalci, ki jih bi tudi nahranili. Torej so se v tem primeru zanašali na državo, ki jim bo pomagala. Odgovori pa so kljub temu presenetili raziskovalce, saj so na podobno nalogo prostovoljci nekaj desetletij nazaj odgovarjali drugače. Tako so prišli do sklepa, da kolikor bolj je država regulirana in se vmešava v življenje posameznika (pred nekaj desetletji je bilo to minimalno), toliko bolj posamezniki svoje odločitve prepuščajo državi. Pravzaprav v državne roke polagajo svoja življenja. Kar pa ni dobro in pravzaprav vodi k vse manj svobodnemu posamezniku.

Enako je v gospodarstvu, kjer v Sloveniji velja levičarsko prepričanje, da je država vsemogočna ter da lahko rešijo delovna mesta in prinesejo splošno blaginjo samo državna podjetja. Tako marksistično razmišljanje je prineslo tudi peticijo PROTI privatizaciji (http://www.mladina.si/162913/peticija-preprecite-razprodajo/), danes pa je luč sveta ugledala peticija ZA privatizacijo (http://za-privatizacijo.org/).

Objavljam jo v celoti (tukaj lahko preberete, zakaj jo podpiram: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/16/zakaj-podpiram-peticijo-za-privatizacijo/).

ZA privatizacijo,

ZA depolitizacijo gospodarstva!

Predsednik Vlade Republike Slovenije, ministri, poslanci Državnega zbora Republike Slovenije, pozivamo vas, da na seznam prodaje podjetij v državni lasti uvrstite vsa podjetja, ki delujejo na konkurenčnih trgih in katerih lastnica je država. Odrecite se želji po obvladovanju podjetij v državni lasti. Kot edini kriterij za prodajo postavite najvišjo ponujeno ceno!

Celotno slovensko gospodarstvo nazaduje, ker so nekatera njegova največja podjetja politično vodena in klientelistično izkoriščana. Slovenija ima enega izmed najvišjih deležev državnega lastništva podjetij med državami članicami OECD in enega izmed najnižjih deležev neposrednih tujih investicij v EU. Tako je zaradi interesa politike, da po podjetjih pod svojim vplivom plačuje zasluge prijateljem in po teh podjetjih obvladuje tudi druge dele gospodarstva. Ceno za to z visokimi davki, razvojnim zaostajanjem in širjenjem kulture klientelizma že plačujemo vsi državljani. Še bolj pa bodo za to plačevale generacije, ki šele vstopajo v odraslo življenje ali se sploh še niso rodile.

Politika je kriva, da je Slovenija izgubila korak s primerljivimi državami EU. Zato sporočamo: »Razjahajte tega konja, razjahajte gospodarstvo!«

Vrnite nam našo deželo, kjer se z odgovornostjo, poštenjem in trdim delom pride dlje kot s političnimi poznanstvi. Omogočite zdravo gospodarstvo, ki v poštenem tekmovalnem okolju, brez vmešavanja politike, ustvarja delovna mesta in blaginjo za vse.

****************

Podpisnice in podpisniki Peticije za privatizacijo ugotavljamo, da državno lastništvo podjetij ne zagotavlja blaginje ljudem – nasprotno, državno lastništvo preprečuje, da bi se hitreje otresli gospodarske krize. Zaradi državnega lastništva je slovensko gospodarstvo talec politike. Slovenska podjetja v večinski državni lasti so po vseh pomembnih vidikih poslovanja mnogo slabša od primerljivih zasebnih podjetij. Slovenija se po tem močno razlikuje od svojih gospodarskih zgledov in tekmecev. Ima enega izmed najvišjih deležev državnega lastništva podjetij med državami članicami OECD. In enega izmed najnižjih deležev neposrednih tujih investicij v EU. Tak model v praksi ne deluje v nobeni od razvitih zahodnih držav, niti v primerljivih vzhodnih državah.

Podpisnice in podpisniki peticije vemo, da model političnega podjetništva in centralnega planiranja ne bo kar čudežno začel delovati, če bomo le nastavili »prave« ljudi. Prepričani smo, da težava niso ljudje, ampak sistem. Zato nobeni parlamentarni stranki – vključno s tisto, ki jo je vsak izmed nas volil in jo sicer podpira – ne zaupamo, da bo v prihodnje državno premoženje upravljala bolje od zasebnih lastnikov. Ti v podjetja vložijo svoj lastni denar, zato zanj skrbijo bolje kot politiki skrbijo za tuji denar.

Z opozarjanjem, da sta kadrovanje v državna podjetja in s tem povezana korupcija rakava rana celotne slovenske politike, ne želimo enačiti vseh strank kot enako slabih. Niti ne trdimo, da nekatere političnemu podjetništvu niso bolj naklonjene od drugih. Poudarjamo le naš skupni problem in utemeljujemo, zakaj menjava oblasti zanj ni zadostna rešitev.

Presežena delitev planeta na socialistični in svobodni svet je v praksi pokazala, ekonomska znanost pa ugotovila, da sta zasebna podjetniška pobuda in prosti trg učinkovitejša od političnega podjetništva in uradniškega centralnega planiranja. Vodita k večji blaginji za vse. Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani za neupoštevanje te temeljne lekcije iz zgodovine plačujemo previsoko socialno in gospodarsko ceno.

Izogibanje izstopu politike iz gospodarstva je povzročilo veliko gospodarsko škodo, spodbujalo za Slovenke in Slovence, državljanke in državljane tuje vrednote in prakse, ki jih v celoti zavračamo:

• »kulturo« političnega komisarstva v gospodarstvu;

• strankarske bližnjice v uprave in nadzorne svete;

• od državnih podjetij financirane fiktivne raziskave z vnaprej dogovorjenimi rezultati;

• poslovne ugodnosti za dosežene strankarske čine in ideološko kompatibilnost;

• vpliv na poslovanje zasebnih podjetij s političnim ali klientelističnim izbiranjem poslovnih partnerjev zasebnih podjetij;

• medijsko kritje tega početja z oglaševalskimi proračuni državnih podjetij, vključno z brutalnimi medijskimi umori.

Če se temu ne bomo uprli, bomo Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani oropani tradicionalnih vrednot – odgovornosti, poštenja in trdega dela – torej identitete, s katero nas že stoletja enačijo in zaradi katere nas spoštujejo naši sosedje.

Podpisniki peticije ugotavljamo, da svobodni posameznik, odprta družba, zasebna pobuda in prosti trg niso problem, ampak rešitev. Slovensko politiko zato pozivamo, naj se postavi na pravo stran zgodovine v boju med nazadnjaškim in naprednim; med uničevalnim šovinizmom in ustvarjalno odprtostjo Slovenije za vse, ki dobro v srcu mislijo; med težnjo skrivanja za obzidji preteklosti in željo, da naposled zaživimo v normalni državi.

Skupna donosnost državnih podjetij je manjša, kot če bi politika iz gospodarstva izstopila in denar od prodaje ves čas varno hranila v banki. Od začetka krize je velik del vrednosti državnih podjetij izpuhtel. Tiste interesne skupine, ki danes pozivajo k zaustavitvi prodaje, ker njihova vrednost upada, so v dobrih časih prodaji nasprotovale z argumentom, da se podjetij ne prodaja, ko njihova vrednost raste. Zaradi te zmote smo bili vsi oškodovani za boljše ceste, železnice, šole, bolnišnice in zdravo strukturo gospodarstva.

Prepričujejo nas, da bomo bolj suvereni, če si bomo – tudi zato, da politiki ne bo treba izstopiti iz gospodarstva – denar izposojali v tujini. Po višji obrestni meri, kot je donos premoženja, ki ga lahko prodamo. Za tiste, ki to trdijo, in so že v letih, morda to celo velja. Nikakor pa to ne velja za večino ljudi, ki bomo morali zaradi slabega upravljanja tega premoženja vrniti mnogo več dolgov, kot znaša skupna vrednost vseh državnih podjetij. Suverenosti na tuje kredite ni.

Tiste, ki jih je strah, da bi Slovenija brez gospodarstva v državni lasti postala periferija razvite Evrope, naj spomnimo, da v preteklih sedemdesetih letih eksperimentiranja s političnim podjetništvom nismo postali razvita evropska država, ampak ravno nasprotno! In da je najboljši in najzanesljivejši način, da svoj položaj še naprej poslabšujemo – še sedemdeset let političnega podjetništva. Tako ne gre več naprej. Spremembe niso potrebne, ker smo jih obljubili Bruslju, ampak zaradi nas!

Državno lastništvo podjetij, ki delujejo na konkurenčnih trgih, doslej narodu ni prinašalo nobenih koristi, ki mu jih ne bi mogli zagotavljati zasebni lastniki. Vseskozi je bilo zgolj vir ugodnosti za maloštevilne, ki pa smo ga vsi drugi zelo drago plačevali. Nazadnje takrat, ko smo že drugič od osamosvojitve sanirali izgube državnih bank. Če bomo tudi tretjič krenili po isti poti, nas bo ta zelo verjetno tudi tretjič pripeljala na isti kraj. Zato se nikakor ne strinjamo s tistimi, ki verjamejo, da nas bo iz današnjega položaja bolnika Evrope v razvito evropsko Slovenijo preobrazilo to, da bodo pri nas podjetja vodile politične stranke in uradništvo. Politično kadrovanje vodstev podjetij kot mehanizem vladanja in družbene kontrole nikoli ne bo mogel nadomestiti primanjkljaja pravne države, zmerne javne porabe, spodbudne davčne politike in podjetništvu naklonjenega okolju.

Maloštevilnim, ki so imeli od političnega podjetništva na račun vsega naroda osebne koristi, sporočamo: »Razjahajte tega konja! Razjahajte gospodarstvo.« Zdaj je čas, da politika naposled izpolni obljubo in se umakne iz gospodarstva. Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani si zaslužimo hitreje rastoče gospodarstvo, ki ustvarja več priložnosti in več delovnih mest. Zaslužimo si v evropske in globalne integracije vpeta podjetja. Zaslužimo si prenos znanja, izkušenj in tehnologij iz razvitejših okolij. Pričakujemo menedžment, ki ni voden, ampak vodi.

Podpisniki tega pisma si od privatizacije obetamo naslednje koristi: politično stabilnost, gospodarsko rast in splošno blaginjo. Podpiramo jo, ker vemo, da je dolgoročno dobra za Slovenijo. Zavedamo se, da za pojmom strateških podjetij ni nobene resne strategije, ampak zgolj želja politike po nadzorovanju maloštevilnih državnih podjetij, ki še imajo močan denarni tok in preusmerjanje tega denarja v »prave žepe«. Vlado Republike Slovenije in poslance Državnega zbora Republike Slovenije zato pozivamo, naj sklep prejšnjega sklica parlamenta o prodaji petnajstih podjetij razširijo na vsa podjetja v državni lasti, ki delujejo na konkurenčnih trgih. Prodajo naj jih tistim ponudnikom, ki zanje ponudijo najvišjo ceno. V transparentnih postopkih in brez postavljanja poslovno neutemeljenih dodatnih pogojev, ki pomenijo držanje fige v žepu in škodijo našemu dobremu imenu. Kar nam ga je zaradi takšnega obnašanja v preteklosti še ostalo.

To peticijo pošiljamo predsedniku vlade, ministrom in poslancem državnega zbora.

Mladi za spremembe

Evropska Slovenija

Svetilnik

IBEX – mladi za svobodno prihodnost

Misli svobodno

Peticijo ZA privatizacijo kot edino rešilno bilko za Slovenijo lahko podpišete tukaj: http://za-privatizacijo.org/.

Zakaj med slovenskimi levičarji prihaja do kolektivnih orgazmov

Značke

Aleksis Cipras, Capital Group, Greek Reporter, Joerg Sponer, levičarji, Luka Mesec, Merrill Lynch, privatizacija, Siriza, socializem, Združena levica

Slovenski levičarji so včeraj na forumih doživljali kolektivne orgazme. V Grčiji bo namreč prišlo do predčasnih volitev, na katerih bo, kot kažejo napovedi, zmagala radikalno leva stranka Siriza, ki se ideološko napaja v marksizmu. Njihov vodja Aleksis Cipras, ki je bil pred slovenskimi volitvami tudi gost Združene levice, pa je v nedavnem intervjuju za Reuters že napovedal, da bo opustil varčevalne ukrepe, ki so se sicer izkazali za dokaj učinkovite. Grčija je namreč proračunski primanjkljaj od začetka krize leta 2009, ko je znašal skoraj 16 odstotkov BDP, konec leta 2013 spremenila v primarni presežek v višini 1,5 milijarde evrov oziroma 0,8 odstotka BDP. Javnofinančni primanjkljaj je sicer še vedno znašal 12,7 odstotka BDP, vendar je bil ta posledica plačila obresti (štiri odstotke BDP) in stroškov za stabilizacijo bank (9,5 odstotka BDP). So pa krepko oklestili javni sektor, saj so od leta 2010 odpustili petino zaposlenih, razpustili so tudi javno televizijo, ki je podobno kot slovenska RTV hujskala ljudi in jih strašila pred nekakšnim neoliberalizmom, čeprav ga, podobno kot v deželi na sončni strani Alp, nikjer ni videti. Kakorkoli, napredek Grčije je zagotovo bil, čeprav so posledice precejšnje: brezposelnost se je povečala na prek 25 odstotkov, za četrtino je upadel tudi BDP.

Zdaj je vse to postavljeno pod vprašaj. Cipras, oster nasprotnik varčevalne in reformne politike, ki jo je pod budnim očesom EU in posojilodajalcev izvajala sedanja grška vlada, je obljubil, da bo v primeru volilne zmage začel izvajati program Sirize. Kakšen je ta socialistični program, sta dva izmed vodilnih članov Sirize Giorgos Statakis in Yiannis Milios (slednji je tudi glavni »ekonomist« skrajnih levičarjev) pred dobrim mesecem predstavila zasebnim vlagateljem na sestanku v Londonu. Do srečanja je prišlo na pobudo investitorjev, ki so bili zaskrbljeni za svoje naložbe v Grčiji, saj je že takrat kazalo, da bo prišlo do predčasnih volitev, na katerih naj bi zmagala Siriza. Financial Times je o sestanku, o katerem sloveski mediji skoraj niso poročali, zapisal: »Vsi, ki prihajajo s sestanka, želijo prodati vse premoženje, ki ga imajo v Grčiji.« Nekaj ur po objavi pa so po spletu zaokrožile zabeležke s sestanka, med drugim tudi Joerga Sponerja iz Capital Group, ki je svojim nadrejenim sporočil, da se je treba takoj umakniti iz Grčije, če bo vlado oblikovala Siriza in: »Program Sirize je slabši od programa komunistov, ki imajo dobro razdelan načrt. Nastal bo kaos, če ga bodo začeli izvajati.« Kot je razvidno iz korespondence, ki jo je objavil Greek Reporter, je Sponer še zapisal, da so se lažje pogovarjali z levičarskimi radikalci iz nemške Die Linke ali španske Podemos, kot pa s Sirizo: »Sprva sem mislil, da je vse skupaj neslana šala, potem pa sem spoznal, da mislijo resno.«

Ključne točke programa, ki sta jih Statakis in Milios predstavila zasebnim vlagateljem, so po zapiskih analitikov Capital Group in Merrill Lynch:

1. Odpis grškega dolga do zasebnih vlagateljev, Evropska centralna banka pa naj odkupi preostali dolg.

2. Prekinitev varčevalnih ukrepov.

3. Proces privatizacije bo ustavljen.

4. Da bi se zmanjšala brezposelnost, bodo povečali število zaposlenih v javnem sektorju.

5. Da bi se končala socialna kriza, bo Siriza omogočila vsem potrebnim brezplačno domovanje, elektriko, hrano in zdravstveno oskrbo.

6. Plače so bodo dvignile na raven pred krizo.

7. Minimalna plača bo znašala 750 evrov na mesec in se bo izplačevala 14-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki prejemajo minimalno plačo, dobili še 13. in 14. plačo)

8. Minimalna pokojnina bo znašala 705 evrov in se bo izplačevala 13-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki minimalno pokojnino, dobili še 13. pokojnino).

9. Takoj bodo zamenjali vodstva treh največjih grških bank, ki morajo spet kreditirati ljudi in podjetja.

10. Vsi ti ukrepi bodo pripomogli k večji gospodarski rasti. Kako? S povečanjem števila zaposlenih v javni upravi, dvigom minimalne plače in minimalne pokojnine ter vrnitvijo plač na raven pred krizo bo večja potrošnja (potrošnjo bodo spodbudili tudi s povečanjem uvoza), s tem pa večja gospodarska rast.

11. Vsem se bodo znižali davki za 20 odstotkov, razen tistim z najvišjimi dohodki.

Ko so zasebni vlagatelji Statakisu in Miliosu že na sestanku povedali, da s takimi ukrepi Grčije ne bodo popeljali iz krize in ali imajo mogoče »načrt B«, če predlogov ne bodo sprejeli oziroma njihovi ukrepi ne bodo delovali, predvsem v delu o odpisu dolga pri zasebnih investitorjih, sta jima odvrnila, da obstaja samo »načrt A« in da je to njihov program. Da ima Siriza v načrtu še nacionalizacijo, ki bo izvedena, če bo potrebno. Za zdaj pa še vedno »spoštujejo« zasebno lastnino. Analitiki so komentirali: »Program Sirize se bere kot starogrška tragedija.«

Se vam zdi program Sirize znan? Seveda, kot bi poslušali Luko Meseca, Dejana Židana, brali Mladino in Delo ali gledali nacionalno televizijo. Zato načrtovanih ukrepov Sirize ni treba posebej komentirati. In ker poznamo ideje in zablode slovenskih socialistov, tudi ni treba posebej poudarjati, zakaj je med levičarji prihajalo do kolektivnih orgazmov.

Škodljivec z liste podpisnikov proti privatizaciji*

Značke

levičarji, privatizacija, Rok Zavrtanik, socializem, subvencije

Rok Zavrtanik, direktor Založbe Sanje, seveda podpira najnovejšo norijo na sončni strani Alp – podpisovanje peticije proti privatizaciji. Na svojem profilu na družbenem omrežju Twitter je celo zapisal, da kdor ne podpiše peticije, ni Slovenec. Kar pomeni, da za dokazovanje narodne identitete in zaklinjanje v nacionalni interes moraš dati nekaj črno na belem. In dotični ima za svoj križec na list papirja tudi najmanj 2,7 milijona razlogov. Toliko evrov sta namreč do zdaj dobili njegova založba (1,75 milijona) in njegov Emzin, zavod za kreativno produkcijo (0,95 milijona), samo od proračunskih porabnikov, se pravi od ožje države. Je torej eden številnih podpisnikov, ki so prisesani na državne jasli ali na podjetja v državni lasti. Zato je, kakopak, tudi nasprotnik prodaje državnih podjetij tujcem. Ni, da bi sekal roko, ki ga hrani. Logično, ni kaj. Čeprav s tem dela škodo drugim državljanom in državi. Če bi želel in zmogel, bi on in njegovi somišljeniki s te (socialistične) liste podjetja kupili.

No, priznati je treba, da je v poskusu brutalne in neoliberalistične prodaje Mladinske knjige (MK) s somišljeniki že poskusil, vendar je njihova SKZ, družba za upravljanje naložb, danes bolj mrtva črka v registru, kot pa kaj drugega. Pa so sanjarili o zadrugi in kooperativi, ker jih ni skrbelo samo za slovensko knjigo, ampak za slovenski narod sploh. Da bi to v praksi dokazali, to ne, ker je dovolj njihova modra beseda in bolestna želja po regulaciji. Saj levičarji tudi sicer ne bi bili levičarji, če ne bi mislili, da so poklicani, da ne odločajo samo o tistem, kar je njihovo, ampak tudi o tistem, kar ni njihovo. In da samo oni najboljše vedo, kaj je za ljudi dobro in kaj slabo. Njihova mantra namreč je, da je dobro samo družbeno in državno lastništvo, saj je tako ljudstvo zaščiteno pred tujci. Čeprav imajo ob tem sami svoja zasebna podjetja. Kar samo potrjuje tezo, da se socialisti najboljše počutijo v (popačenem) kapitalizmu. Obratno seveda ne velja.

*Prispevek je bil objavljen v reviji Reporter v ponedeljek, 22. decembra 2014