Muftikulturnost

Značke

Boulevard Voltarire, Evropa, Francija, islam, islamizacija, Jean-Louis Chollet, muftikulturnost, multikulturalizem, multikulturnost

Ne, ni slovnična napaka, prav ste prebrali – muftikulturnost oziroma muftikultularizem. Pojem je nedavno na spletni strani Boulevard Voltarire uporabil francoski arhitekt Jean-Louis Chollet. Gre za koncept, kjer se klasična multikulturnost, ki so jo Evropejci doživljali le kot eksotiko drugih kultur pred svojim pragom (denimo v obliki kitajskih restavracij), spremeni v ultimativno multikulturnost z islamom na čelu, se pravi muftikulturnost.

Multikulturnost je (v ožjem smislu pojmovanja) desetletja nazaj pomenila ohranjanje etnične identitete neke skupnosti v novi državi, v katero so prišli iz različnih razlogov, a hkrati spoštovanje univerzalnih in skupnih vrednot ter zakonov države gostiteljice. Pred nekaj več kot četrt stoletja se je kot levičarska politična agenda pojavil pojem multikulturalizem, ki je zanikal, da bi neka država temeljila na skupnih vrednotah (evropske države večinoma temeljijo na vladavini prava, krščanski tradiciji in človekovih pravicah), ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakopravne, zato je treba upoštevati vse. Multikulturalizem namreč predvideva različne podlage za medkulturni dialog, kar je že privedlo do sprejemanja neevropskih in barbarskih praks (zatiranja žensk, poroke z mladoletnimi, mnogoženstvo in podobno). In ni naključje, da se je vzpon multikulturalizma pojavil z začetkom invazije islama na staro celino, ki se nekako sovpada s sprejemom islamske deklaracije o človekovih pravicah, ki je bolj znana kot Kairska deklaracija. Islam od takrat naprej (za razliko od drugih etničnih skupnosti v zahodnoevropskih državah) ni več želel samo pravice do mirnega sobivanja, ohranjanja identitete, svobodnega izražanja vere ali enako obravnavo pred zakonom, ampak je imel v imenu

človekovih pravic konkretne politične zahteve, želel je modele življenja v arabskih državah prakticirati v novem okolju, se pravi na stari celini. V tem času so se pojavile tako imenovane no-go cone, geografsko zaokrožene celote na obrobju velikih mest, kjer je islam uveljavljal svoja pravila na podlagi šeriatskega prava. Oblasti so ravno v imenu multikulturalizma tako početje dopustile in še dopuščajo.

Danes je tako popuščanje privedlo do muftikulturalizma, ki so mu na podlagi pritiskov nevladnih organizacij, raznih društev za človekove pravice in levičarskih političnih grupacij podlegle številne vlade v Evropi. Druge etnične skupnosti so postale popolnoma neopazne, marginalne in kolaterarna škoda, v ospredju je zdaj zgolj islam. Imami in muftiji po Evropi pridigajo in grozijo, da bo stara celina prej ali slej postala muslimanska, da islam ni le enakovredna evropski kulturi, ampak superiornejša. In namesto, da bi se temu uprli (dokler se še lahko), se najvidnejši politiki dobivajo v Parizu, Rimu ali Berlinu in državljanom s pomočjo medijskega mainstreama razlagajo, da je največja grožnja globalno segrevanje.

Brez skrbi, podnebne spremembe bomo preživeli. V zgodovini Zemlje je vedno prihajalo do njih, gre za naravni ciklus planeta. Islamizacije Evrope najbrž ne bomo. Ne samo zato, ker bi nam bila vsiljena islamska vera, ampak tudi zato, ker imata obe kulturi različno sposobnost za socialni, moralni in tehnološki napredek. Islamu sicer ne gre odrekati nekaterih odkritij in inovacij (predvsem na področju medicine in astronomije), a je kot tak ostal v času pred 15. stoletjem. Muslimanska kultura namreč nima sposobnosti, da je iz generacijo v generacijo boljša in naprednejša, kot je primer zahodne. Zato je vse, kar muslimani prinašajo v Evropo, družbena mračnjaškost, tehnološka kamena doba, politično barbarstvo in verski fanatizem. In to je agenda muftikulturnosti.

Zakaj je politika multikulturnosti napad na svobodo?

Značke

António Guterres, islam, Josh Ashkinaze, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, svoboda, Tariq Modood, terorizem, Thomas de Maizière, UNHCR

Da je sirski potni list, ki so ga našli ob truplu enega od samomorilskih napadalcev, ukraden ali ponarejen, je bolj ali manj jasno, čeprav mora to potrditi še preiskava. Toda šef UNHCR (Visoki komisariat ZN za begunce) António Guterres je ob obisku Srbije pretekli teden, ko se je srečal s premierjem Aleksandrom Vučićem, šel korak naprej in predstavil uradno verzijo „teorije zarote“: ponarejen potni list je napadalec nosil z namenom, da ga policija najde, da bi se krivda za napad pripisala migrantom in da bi zato EU zaprla meje. Od tod do izpeljav, da je bil to pravzaprav napad na multikulturnost, kot je zapisal Josh Ashkinaze (ameriški levičarski up na Oberlin College in kolumnist tamkajšnje revije, sicer oboževalec Naomi Klein in njene teorije o kapitalistični zaroti proti svetu), ni več daleč. Zaroto naj bi dokazovalo preprosto dejstvo, da teroristi s seboj pač ne nosijo potnih listov. Ta teorija, ki je očitno tudi za  zdaj že kar uradna (kar ne čudi, saj so za UNCHR begunci glavni biznis, če jih ne bi bilo, ne bi bilo dobre plače za Guterresa in njegovo ekipo), je našla pot v medije. Komentatorji malodane tekmujejo v domislicah, kako še povečati multikulturnost Evrope in kakšne kazni naj bi bile najbolj primerne za „sejavce sovraštva“, ki jih poosebljajo desno orientirane politične stranke. Povedano drugače. Ker so teroristi odgovornost za napad v Parizu skušali pripisati migrantom, je najboljši odgovor – še več multikulturnosti, se pravi še več muslimanskih migrantov v Evropo.

Pri tem nihče od teh mislecev ne da odgovora na nekaj preprostih vprašanj. Zakaj neki bi bilo v interesu Islamske države zapiranja mej za migrante, ko pa se ravno z njimi najlažje pretihotapijo v Evropo? Ali ni cilj Islamske države islamizacije Evrope, se pravi multikulturna Evropa, kar so njeni predstavniki že večkrat povedali? Zakaj bi torej evropske države obrnili proti multikulturnosti, ko pa imajo od te multikulturnosti največje koristi prav muslimanski ekstremisti? Odgovor je sila preprost. Kdorkoli je podtaknil potni list (če ga sploh je), je natančno vedel, kakšna bo reakcija levičarjev, ljubiteljev multikulturnosti. Gre torej za nekakšno teorijo zarote, ki je nadgrajena s teorijo zarote. Potni list je bil podtaknjen zato, da bi ljudje mislili, da je bil podtaknjen. Ste se zmedli? Pomislite. Preiskovalci bi na podlagi posnetkov varnostnih kamer, DNK in prstnih odtisov prej ali slej ugotovili, da je kdo od samomorilcev hodil tudi po balkanski poti z migranti. Zakaj bi kdo torej podtaknil še potni list? Nima smisla. Podtaknil ga je kvečjemu zato, da bi ustvaril vtis, da je bil podtaknjen. Tako imajo zdaj levičarji argument za še več multikulturnosti in za napade na desne, proti-migrantske politične stranke. Celo nemški notranji minister Thomas de Maizière je dejal, da bi potni list na kraj napada lahko podtaknili sami člani Islamske države, ki skušajo javno mnenje usmeriti proti beguncem. Ampak to resnični nima nobenega smisla. Ravno v interesu Islamske države oziroma muslimanov, ki sanjajo, da bo Evropa nekoč muslimanska, je, da pride v Evropo čim več migrantov.

Po drugi strani pa se desne politike ne krepijo samo zaradi nasprotovanja priseljevanju, ampak ker ljudje spoznavajo, da so leve politike z veliko javno porabo škodljive. Zelo malemu številu prebivalstva so migranti resna konkurenca na trgu delovne sile. Neznanje jezika, pomanjkanje izobrazbe in dvomljive delovne zmožnosti so tiste (večinoma nepremostljive) ovire, ki priseljencem onemogočajo, da bi dobili dobro plačane službe. In če so priseljenci v prejšnjih migrantskih valovih (denimo v ZDA pred 100 in več leti) te ovire sprejeli kot naravne in nediskriminacijske ter so se sami potrudili, da jih premagajo, dobivajo migranti danes z levičarsko politiko multikulturalizma pomoč – država gostiteljica mora migrantom pomagati pri integraciji. In to je tisto, čemur nasprotujejo staroselci in zaradi česar se krepi desnica. Ni več enakih možnosti za vse, ampak diskriminira se večina, da se ugodi manjšini. Z denarjem davkoplačevalcev se financira integracija, ki se ravno zaradi tega kaže kot neuspešna.

Teorija, da je bil potni list podtaknjen zato, da bi se javno mnenje obrnilo proti migrantom, torej koristi samo levičarskim aktivistom in Islamski državi. In prvi in drugi potrebujejo migrante v Evropi. Ampak ne iz ekonomskih razlogov, izključno zaradi svojih političnih agend. Multikulturnost je namreč politični proces, ki ima za cilj upravljanje z različnostjo, upravljanje z različnostjo pa pomeni javno priznanje kulturnih razlik, od katerih so vse enake med enakimi. Če se je v prejšnjih migracijskih valih posameznik obravnaval kot enak med enakimi, levičarski socialni altruizem zdaj zahteva več: vsa kulturna prepričanja se obravnavajo kot enaka in se institucionalizirajo. Ko pa pridemo do te točke, pluralizem (tako značilen za priseljevanje v ZDA pred 100 in več leti) in dialog v imenu »strpnosti« in »spoštovanja« nista več mogoča. Politika multikulturalizma skuša namreč omejiti debato, ki poteka v pluralni družbi, zato se zateka k omejitvi svobode govora in prepoznavi sovražnega govora, da pač ne bi kdo užalil različnih kultur in različnih prepričanj. Multikulturalizem torej vsako razpravo vnaprej omeji, ji odvzame ostrino in živahnost. Zato je prav smešno poslušati levičarje, ki na podlagi teorije zarote trdijo, da pariški napad ni bil samo napad na multikulturnost, ampak na svobodo. In spet lahko potegnemo vzporednico med Islamsko državo in evropskimi levičarski aktivisti: oboji sovražijo zahodno civilizacijo, ki ima krščanske korenine in je zrasla na kapitalizmu, zato si prizadevajo za uničenje stebrov, na katerih sloni ta civilizacija, med njimi svobode govora in zasebne lastnine. In tako muslimanom kot tudi levičarjem multikulturnost pri tem pomaga.

Kakor se sliši paradoksalno, to drži; institucionalno upravljanje in ohranjanje kulturne raznolikosti v družbi (se pravi multikulturnosti) predvideva čedalje večjo omejitev prostora za svobodno soočanje različnih mnenj, bi rekel britanski sociolog pakistanskega rodu Tariq Modood. Ali če povemo kar naravnost: ravno institucionalizirana politika multikulturnosti pomeni omejevanje svobode.

Multikulturnost ubija. Dobesedno. (2. del)

Značke

Daniel Wretström, Elin Krantz, Göran Persson, multikulturalizem, multikulturnost, Švedska

Jutri, 26. septembra, bo minilo natanko pet let, od kar je afriški priseljenec na Švedskem posilil in zverinsko umoril 27-letno Elin Krantz. Ta zločin je v tej skandinavski državi pomenil prelomnico, saj so Švedi začeli gledati na multikulturnost drugače, precej bolj zadržano in nenaklonjeno. Deset let prej se je zgodil še en zločin, ki pa je pomenil prelomnico v smislu, da je policija priznala, da se priseljenci združujejo v kriminalne bande, ki obračunavajo z drugače mislečimi. Zato je moral umreti takrat 17-letni .

Od tega tragičnega dogodka bo 15 let minilo 9. decembra, sicer bi Daniel, ki sta ga starša za medije opisala kot mirnega in dobrega fanta, ki je veliko časa preživel na ribolovu, igral bobne in bil tudi hudomušen, 15. oktobra praznoval 32 let. Pa ne bo. Brutalno ga je umorila multikulturna tolpa, v kateri je bilo 15 priseljencev in vsaj eden švedski ljubitelj »drugačnosti«. Daniel je bil sicer član skupine, ki so jo levičarji označevali za skrajno desničarsko oziroma za neonacistično. Tudi če bi bilo to res (poročila o tej skupini se sicer razlikujejo, res pa je, da je švedska skupina Blood and Honour njegovo smrt izkoristila za svojo propagando), nima nihče pravice, da bi komurkoli stregel po življenje. Policija ni našla nikakršnega dokaza, da bi Daniel kdaj komu škodoval. Samo nasprotovanje multikulturalizmu ne pomeni, da te ljubitelji multikulturnosti lahko ubijejo. In to je edina razlika med Elin Krantz, ki se je navduševala nad multikulturnostjo, in Danielom Wretström, ki je taki prisilni multikulturnosti nasprotoval.

Tistega usodnega dne je Daniel (po njem so poimenovali Facebook profil) čakal na avtobusni postaji Säbytorgsvägen v Salemu na Švedskem, kraju jugozahodno od Stockholma. Vračal se je iz zabave, ko se je nenadoma prikazala podivjana priseljeniška tolpa in na Daniela kričala, da je rasist. Očitno so bili spodbujeni z govorom takratnega švedskega premierja Görana Perssona, švedskega levičarja in velikega zagovornika multikulturnosti, ki je le nekaj dni pred napadom dejal, da je treba »rasizem zdrobiti«. Zločinska banda priseljencev je to očitno vzela dobesedno.

Rekonstrukcija dogodkov je pokazala, da je eden od članov bande vzel meter in pol dolgo leseno desko in nesrečnega Daniela mahnil po glavi. Takrat je mimo pripeljal avto in se ustavil. Švedski najstnik se je vrgel na njegov pokrov in voznika prosil, naj ga reši. Ko je voznik videl povampirjene priseljence, je speljal in hitro zavrl, da je Daniel padel s pokrova. Tako se ga je otresel in odpeljal naprej. Medtem je prišel do fanta Khaled Odeh in ga štirikrat zabodel v hrbet. Rezilo se je prelomilo na pol, z ostankom so Danielu prerezali grlo in kot nori vpili: »Zdrobimo rasizem«.

Storilce je policija prijela, na sodišču se je kasneje vse skupaj sprevrglo v farso. Morilca Khaleda so spoznali za neprištevnega, po letu dni je že zapustil psihiatrično ustanovo. Trije so bili obsojeni na 40 ur dela v dobro skupnosti, drugi so morali plačati po 200 evrov kazni (1.800 švedskih kron). To je manj, kot ti na Švedskem naložijo kazen za prehitro vožnjo.

Pogreb Daniela, kjer se je zbralo več sto ljudi, so levičarji označili za shod rasistov, vsako leto v njegov spomin priredijo pohod, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, ki jim ni mar, kakšno Švedsko bodo pustili potomcem.

Čeprav zagovorniki multikulturnosti pravijo, da priseljenci ne povečujejo stopenj kriminala in da gre za stereotipe, analize kažejo drugače. Po podatkih danskega TMC (Teori og Metodecentret) je stopnja kriminala med moškimi begunci in njihovimi potomci za 73 odstotkov večja od danskega povprečja. V Italiji po raziskavi Paola Pinottija, profesorja katedre za analizo politik in javno upravo na milanski zasebni fakulteti Bocconi, priseljenci in begunci povzročijo kar 80 odstotkov vseh najhujših kaznivih dejanj v državi (oborožen rop, umor in podobno).

Po podatkih inštituta Gatestone se je na Švedskem, od kar se je pred desetletji odprla za priseljence in begunce, število kaznivih dejanj povečalo za 300 odstotkov, število posilstev pa za neverjetnih 1.472 odstotkov. Kot je poročal Washington Times, ki se je skliceval na švedsko policijo, kar 77 odstotkov posilstev zagrešijo muslimani, ki jih je v tej skandinavski državi uradno samo pet odstotkov. Podobno se je dogajalo na Norveškem, kjer pa je nova, konservativna vlada zaostrila politiko do priseljencev. Po hitrem postopku so jih lani deportirali več tisoč (večinoma muslimanov), rezultat pa je bil, da se je stopnja kriminala v tej državi zmanjšala kar za 31 odstotkov. Podatke sicer objavlja norveški statistični portal SSB.

Na Finskem je zadeva malo boljša, vendar še vedno grozljiva: po podatkih telefonske linije za pomoč Tukinainen 2,2 odstotka na Finskem živečih tujcev zagreši kar petino vseh posilstev. Deutsche Welle, ki se je skliceval na nemško policijo, je pisal, da je stopnja kriminala med mladini moškimi petkrat večja med priseljenci kot avtohtonimi Nemci.

Multikulturnost ubija. Dobesedno.

Značke

Elin Krantz, Ephrem Tadele Yohannes, multikulturalizem, multikulturnost, posilstvo, Švedska

Opozorilo: Nekatere fotografije na povezavah so zelo nazorne in vznemirljive. Povezave odpirate na lastno odgovornost, Kavarna Hayek ne prevzema nikakršne odgovornosti. Vsaka taka povezava bo označena s POZOR!

In memoriam: Elin Krantz, 5 let kasneje (26. september 2010/2015)

Te dni mineva pet let (26. septembra), od kar je bila multikulturna Švedska priča enemu najbolj nagnusnih zločinov v svoji novejši zgodovini. Tisto nedeljo se je 27-letna Elin Krantz, modrooka in svetlolasa Švedinja iz Göteborga, v zgodnjih jutranjih urah s prijatelji vozila s tramvajem. Iz nočnega kluba Valand se je vračala proti domu. Od postajališča Hjalmar Brantingsplatsen je ostala sama in izstopila na postajališču v bližini svojega doma v Hisingenu. Običajno to ni bila nikoli težava, saj je Švedska vedno veljala za varno državo. Toda na tramvaju je bil tudi 23-letni Ephrem Tadele Yohannes, priseljenec iz Etiopije, ki je nekaj časa živel v Združenih državah Amerike. Voznik tramvaja je kasneje povedal, da je Ephrem vidno nadlegoval Elin, videlo se je, da ji je nelagodno, in da je po izstopu iz tramvaja šel za njo.

Elin se ni vrnila domov, našli so jo na gozdnatem območju nedaleč od postaje tramvaja. Policisti in forenziki so se ob prizoru zgrozili (POZOR!). Ephrema Tadela Yohannesa so aretirali še isti dan. Priseljenec je trdil, da je slišal krike in šel pogledati, kaj se dogaja. Videl naj bi, kako sta dva neznanca posilila žensko, vendar se je kmalu izkazalo, da laže. Rekonstrukcija je pokazala, da je bila brutalno posiljena, pretepena. Najprej je pretrpela je udarec v glavo, medtem ko jo je posiljeval, jo je davil. Po posilstvu jo je vlekel po gozdnih tleh. Brezobzirni migrant jo je pustil ležati razgaljeno od pasu (POZOR!) navzdol z razkrečenimi nogami (POZOR!), nato pa je zločinec na njeno glavo in prsni koš zvalil 85 kilogramov težko skalo. Ephrem Tadel Yohannes je zločin priznal, leta 2011 je bil obsojen na 16 let zapora, po prestani kazni bo deportiran iz te skandinavske države, Elin Krantz je v spomin dobila na Facebooku svojo skupino.

Ironija je, da je Elin sebe označevala za multikulturno, bila je članica skupine »Radi imamo raznolikost«, zavzemala se je za migrante. Svojo zaupljivost je plačala z življenjem, Ephrem je imel v ZDA že bogato kriminalno kartoteko. Pri poročanju o umoru so politično korektni mediji, da ne bi vznemirjali javnosti, na sliki morilca prekrili oči, objavili niso niti polnega imena, samo starost. Prav tako multikulturni medijski mainstream sprva ni želel objaviti slik prizorišča zločina, večina je ignorirala tudi protest Švedov. levičarski in multikulturni aktivisti pa so potvarjali dejstva, da bi omilili zločin. Šli so celo tako daleč, da so razširjali govorice, češ da je imela Elin Krantz rada »črne konje« in objavili celo posnetek (POZOR!). Seveda se je izkazalo, da na posnetku ni bila nesrečna Elin. Na srečo so na Švedskem tudi neodvisni mediji, ki so vse objavili in javnosti pokazali vso strahoto tega ogabnega zločina.

Švedska se uvršča v sam vrh držav z največjim številom posilstev na 100 tisoč prebivalcev. Statistiki ugotavljajo, da sta rasti števila priseljencev in števila posilstev v tesni medsebojni povezavi.

Ko ljubezen do domovine postane rasizem

Značke

Alexander Eriksson, detomor, domovina, Front Page Mag, Halmstad, ksenofobija, kultura, multikulturalizem, multikulturnost, nacionalna identiteta, nacionalni simboli, pedofilija, rasizem, Råneå, Söndrum, Slovenija, Victor Ahlberg, zastava, ZDA, Švedska, človekove pravice

Bilo je aprila leta 2007. Alexandra Erikssona, 13-letnega osnovnošolca v mestecu Råneå na severu Švedske, je učitelj nagnal iz učilnice, ker je imel majico s švedsko zastavo. Eriksson je zavrnil zahtevo učitelja, da jo sleče. Ravnatelj šole je kasneje dejal, da švedsko zastavo nekateri dojemajo kot simbol nacizma, zato je ta švedski simbol v njihovi šoli nezaželen. Osnovna šola v Råneåju je sicer javna šola, plačujejo jo davkoplačevalci. (http://www.kuriren.nu/nyheter/flaggan-portad-i-skolan-1459555.aspx) Istega leta je ravnatelj šole v Malmöju prepovedal 14-letnemu Victorju Ahlbergu, da bi se za skupno šolsko fotografijo slikal z majico švedske nogometne reprezentance, ki je v barvah švedske zastave in s švedskim grbom. Ravnatelj, kot je povedal, ni želel, da bi kdo v tem prepoznal rasizem (http://www.aftonbladet.se/nyheter/article11236794.ab). To sta dva primera iz skandinavske države, kjer so multikulturnost in multikulturalizem pripeljali do skrajnosti. Ljubezen do domovine in njenih simbolov je postala nesprejemljiva. Glede na to, da je multikulturalizem na Švedskem že kar uradna politika, kaže smer, kam bo to pripeljalo druge države, če bodo sledile tem zgledom.

Še dva novejša primera, na katere opozarja portal Front Page Mag (http://www.frontpagemag.com). Na lanski švedski dan državnosti, ki je 6. junija, so radikalni levičarji, združeni v »Gibanje 365« pozvali ljudi, naj se jim pridružijo v zažiganju švedskih zastav (https://twitter.com/365Jokern/status/468509193608392704). Po njihovo je namreč švedska zastava simbol nacionalne države, je rasistična struktura, ki postavlja meje med ljudmi (Nekaj podobnega se je zgodilo letos v ZDA, ko so levičarski aktivisti ob pomoči ilegalnih priseljencev zažigali ameriško zastavo, ker naj bi bila simbol rasizma). Julija letos pa je osnovna šola Söndrum v Halmstadu objavila pravilnik o uporabi švedske zastave. Po tem pravilniku je lahko izobešena samo na državni praznik, drugače je uporaba nacionalne zastave prepovedana (http://nyheteridag.se/nu-forbjuds-skolelever-att-anvanda-svenska-flaggan/). Tudi za pusta, če si maškara, ne smeš biti oblečen v nacionalne simbole, so še zapisali v pravilniku šole, ker lahko s tem užališ koga drugega, to pa je že sovražni govor. Povedano drugače: Švedi so majice s švedsko zastavo označili za sovražni govor in tako je ljubezen do domovine označena za rasizem.

Pravzaprav je srhljivo, da se vsakega, in to velja tudi za Slovenijo, ki spoštuje nacionalne simbole, verjame v narodno identiteto, goji ljubezen do domovine, označi za nazadnjaškega, nacionalista, mračnjaka, rasista. Še malo manjka in bo tudi slovenski jezik označen za nezaželenega, pred hišo izobešena nacionalna zastava, ki poudarja slovenstvo, pa bo postala simbol ksenofobije.

Levičarji dajejo pogosto kot primer, da multikulturnost deluje, Združene države Amerike, ki so postale ekonomsko in vojaško najmogočnejša sila na svetu ravno zaradi mešanja kultur. Toda potrebno je razlikovati ameriško in evropsko multikulturnost, piše portal Front Page Mag. V ZDA so vse te različne kulture v »talilnem loncu« našle skupne točke, v Evropi pa multikulturnost temelji na predpostavki, da so kulture različne, da jih je treba kot take jemati in upoštevati vse hkrati. Zato ni čudno, da v Evropi posamezni nacionalni simboli postajajo grožnja politiki multikulturalizma, poudarjanje nacionalne identitete pa rasizem. Ravno zato evropski multikulturalizem temelji na napačnih predpostavkah. Nemogoče je, da bi različne kulture v neki državi želele ločeno med seboj, neodvisno druga od druge. Na nacionalni ravni je prevladujoča ena kultura, kateri se druge kulture, ki prihajajo na geografsko zaokroženo celoto z enim jezikom, svojo tradicijo in običaji, svojimi delovnimi navadami in razvitostjo, morajo prilagajati. In niso vse kulture enako dobre.

Po logiki multikulturalistov je kultura, kjer je zatiranje žensk nekaj običajnega, enako dobra kot kultura, kjer imajo ženske vse pravice in svoboščine. Po logiki levičarjev je kultura, kjer je posilstvo ženske oblika kaznovanja, enako dobra kot kultura, kjer je človekovo telo nedotakljivo. Po njihovi logiki je potemtakem kultura, kjer zaradi kaznivega dejanja do smrti kamenjajo ljudi, enako dobra kot kultura, kjer kazen odslužiš v zaporu. V nekaterih kulturah, ki zdaj naseljujejo Evropo, imajo detomor, pedofilijo in še kaj za nekaj vsem običajnega. Je to tisto, čemur levičarski aktivisti pravijo multikulturnost? Kaj je v tem dobrega? Do kam gredo skrajnosti »enakovrednih« kultur je pokazal muslimanski oče, ki je rajši pustil, da se hčerka utopi, kot da bi se jo moška reševalca pri reševanju dotikala (http://tribune.com.pk/story/935481/father-lets-daughter-drown-dubai-beach-than-have-male-rescuers-touch-her/).

Ja, ljubezen do domovine, nacionalne identitete in nacionalnih simbolov postaja rasizem, ksenofobija. Zakaj že? Kako se je to lahko zgodilo?

Multikulturalizem pod krinko kulturnega marksizma

Značke

Alain Finkielkrau, fašizem, Geert Wilders, John F. MacArthur, Kenan Malik, kulturni marksizem, marksistični internacionalizem, marksizem, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, Naomi Klein, Paul Bernard Cliteur, Paul Lawrence Berman, Robert Bruce Spencer, socializem

Multikulturalizem je tisti, ki vodi k separatizmu. Pridemo namreč do svojevrstnega paradoksa. Medtem ko je poudarjanje multikulturnosti politično korektno, češ da je družba raznolika, se ta multikulturnost običajno konča na robu družbe oziroma, če gledamo geografsko, na robu velikih mest, kamor se običajno zatekajo priseljenci. Ko so nedavno Švedski demokrati (desno usmerjena politična opcija) organizirali gay parado v dveh četrtih Stockholma, kjer muslimanski priseljenci predstavljajo več kot 75 odstotkov vsega prebivalstva, so organizatorji med drugim kot razlog za parado v tem delu švedske prestolnice navedli, da so tam različne manjšine, ki niso muslimanske, ogrožene (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/30/narobe-svet-levicarji-gay-parado-oznacili-za-rasisticno/). Torej, muslimani, ki od družbe na splošno zahtevajo multikulturnost, se v svojih sredinah, kjer živijo, obnašajo izrazito proti multikulturno. V svojem okolju, kjer imajo domove, želijo versko in kulturno enotno in zaokroženo celoto. In pri tem jim pomagajo zagovorniki multikulturalizma, ki pogosto prezrejo konflikte znotraj takih skupnosti. Rezultat tega je politični, družbeni in medijski molk o tovrstnih skupnostih. Obstajajo samo statistični podatki lokalnih policij, ki beležijo nadpovprečno stopnjo kriminala v takih kulturno enoznačnih četrtih. Vendar to zagovornikov multikulturnosti ne odvrne od zagovarjanja svojih zelo izmuzljivih teorij. Še naprej trdijo, da je multikulturalizem, kot politična nadgradnja multikulturnosti, edini način strpnega in demokratičnega sobivanja. Preprečeval naj bi konflikte med različnimi kulturami. Zagovorniki multikulturalizma namreč menijo, da konflikte povzroča ravno poskus, da se postavijo neke univerzalne norme, ki jih prepogosto vodijo zahodnoevropske vrednote. Enako velja tudi za države kot geografsko zaokrožene enote: medkulturne konflikte naj bi povzročal prav poskus, da država kot nacionalna tvorba skuša določiti skupne vrednote. To pa vodi, kot pravijo multikulturalisti, k rasizmu, ksenofobiji in raznim drugim fobijam. Zato je treba, da se različne kulture zaščitijo, javno pritrjevati drugim, manjšinskim kulturam. Vsi ljudje so namreč kljub različnosti enaki, zatrjujejo, in različne skupine imajo različne kulture, ki so med seboj enakopravne.

Tla so pri tovrstnih razpravah zelo spolzka, saj si lahko hitro obtožen rasizma, fašizma, ksenofobije, in to samo ob misli, da mogoče zagovorniki multikulturnosti nimajo prav. Kako nevarno je karkoli reči proti drugi kulturi ali veri, je pred dnevi občutil nizozemski politik Geert Wilders. Ta je bil marca letos na Dunaju. V svojem govoru je Koran primerjal s Hitlerjevo knjigo Mein Kampf in za konec dejal: »Evropa je v vojni z islamom.« (http://www.dutchnews.nl/news/archives/2015/07/austria-investigates-geert-wilders-for-incitement-during-speech/). Zaradi tega ga avstrijsko tožilstvo preganja, saj naj bi šlo za sovražni govor. In samo medklic. Dunaj je sicer znano finančno središče islama. Na številnih donatorskih konferencah razni arabski šejki in kralji delijo ogromna sredstva raznim muslimanskim društvom po Evropi, ki se skrivajo za pridevniki, kot so »humanitarno«, »dobrodelno« ali »človekoljubno«, obveščevalne službe pa neredko odkrijejo, da denar po različnih kanalih konča pri do evropskih tradicionalnih vrednot izrazito nenaklonjenih muslimanih oziroma pri teroristih. Drugi primer prihaja s Švedske, kjer so z univerze v Malmölju odpustili asistenta, ker je kritiziral multikulturnost (http://swedishsurveyor.com/2015/07/03/assistant-professor-at-malmo-university-criticized-multiculturalism-promptly-fired/).

Vse to prihaja zaradi nerazumevanja oziroma sprevrženega razumevanja kulture. Ideja o enakopravnosti kultur (v nasprotju z enakostjo med ljudmi) zanika ključne značilnosti življenja in zgodovine človeštva, pravi Kenan Malik, v Indiji rojeni angleški pisatelj (https://en.wikipedia.org/wiki/Kenan_Malik). Multikulturnost zanika različno sposobnost različnih kultur za socialni, moralni in tehnološki napredek. Različne kulture imajo različno sposobnost za inovacije in transformacije, za ideje in proizvodnjo različnih dobri. In ne gre le za različnost, temveč za sposobnost posamezne kulture, da je iz generacije v generacijo boljša in naprednejša. Zato ni naključje, da je sodobni svet oblikujejo ideje in tehnologije, ki so se pojavile z renesanso in razsvetljenstvom, meni Malik. Gre za znanstveni pristop in metode, demokratizacijo politike ter koncept univerzalnih vrednot.

To je tisto, kar želijo zagovorniki multikulturalizma uničiti. Da bi bila drugačnost smiselna, da bi multikulturnost (nikakor pa ne multikulturalizem) pripomogla k napredku družbe (in nacionalne države), mora vendarle temeljiti na nekih skupnih vrednotah, skupni morali. Medkulturni dialog ni samo v soočenju in poudarjanju različnosti, temveč tudi v tem, da se najdejo skupne točke, da ima enaka načela. V zahodni civilizaciji ta načela temeljijo na Rechtsstaat (vladavina prava), krščanski tradiciji in človekovih pravicah. Vse to je boljše od nezahodnih kultur in vrednot, pravi nizozemski pravnik in filozof Paul Bernard Cliteur (https://nl.wikipedia.org/wiki/Paul_Cliteur). Če bi bile podlage za medkulturni dialog različne, lahko to privede (kar se že dogaja) do ideologije kulturnega relativizma in sprejemanja nezahodnih barbarskih praks. Cliteur našteva detomor, mučenje, suženjstvo, zatiranje žensk, homofobijo, rasizem, antisemitizem in drugo.

John F. MacArthur, znani ameriški katoliški pridigar, opozarja na pranje možganov z multikulturnostjo in izginjanje klasičnega izobraževanja z ameriških šol, ki so zdaj v rokah »socialističnih inženirjev«. Ti levičarski akademiki in profesorji, ki imajo oporo pri ameriških demokratih, črtajo iz učnih načrtov zgodovino zahodne civilizacije, angleško literaturo, ameriško književnost in vse oblike ameriškega načina življenja, ki je temeljilo na svobodi in ki je Ameriko proslavilo kot najbolj uspešno državo na svetu. Američani so postali uspešni zaradi pluralizma, ne pa multikulturalizma. Priseljenci, ki so prihajali, so sprejeli ameriške zakone, jezik in običaje nove države, danes priseljenci prihajajo pod krinko multikulturalizma z drugačnimi cilji – v imenu človekovih pravic in še česa želijo v novih državah uveljaviti običaje, ki so bili značilni za države, od koder prihajajo. To pa, prosto po Maliku, pomeni, da skušajo dokazano neuspešne modele življenja in kulture prenašati v novo okolje. In ne samo prenašati, ampak celo zahtevajo od vlad držav, kamor se priselijo, naj jim pri tem pomagajo. In tudi jim, drugače so od levičarskih aktivističnih skupin, ki s pomočjo Rusije (Rusi si nasploh želijo oslabiti zahodno civilizacijo) in Sorosove fundacije obvladujejo mednarodne agencije in organizacije, kot je denimo Unicef, obtoženi rasizma in ksenofobije.

Multikulturalizem je pravzaprav obuditev marksističnega internacionalizma ali, še boljše, ideologija marksističnega kulturizma oziroma tako imenovanega (Gramscijevega) kulturnega marksizma. Za razliko od klasičnega marksizma, ki je videl vzroke v neenakosti v razredni razčlenjenosti družbe, marksistični kulturizem vidi vzroke za družbeno neenakost v kulturi. Največ moči je pridobil po padcu berlinskega zidu, potem ko se je socializem, ki se je napajal v marksistični ekonomski misli, izkazal pa povsem napačnega in se povsem osramotil. Za seboj je pustil genocid, revščino, pomanjkanje, gospodarsko nerazvitost in razpad vrednot. Levičarji so zato začeli preusmerjati pozornost in začeli iskati »kulturne« rešitve za svoje zblojene teorije.

Marksistično idejo o internacionalni brezrazredni družbi je zamenjala ideja o multikulturnosti, ki naj bi odpravila neenakosti, a je veliko bolj nevarna marksistične ekonomije. Nekoč so trdili, da so razredi (proletariat na eni in izkoriščevalska buržoazija na drugi strani) družbeni konstrukt, danes so levičarji stvari pripeljali tako daleč, da trdijo, da so recimo razlike med spoloma družbeni konstrukt. Sicer priznavajo nekatere fizične razlike med moškim in žensko, to pa je tudi vse. Če kdo misli drugače, je fašist, rasist in ne vem, kaj še vse. Povedano drugače: razlikovanje med spoloma je klero-fašistična doktrina. Podobno je z različnimi narodi in kulturami. In kdor temu nasprotuje, je rasist. Pravzaprav ima Jean-Paul Sartre prav, ko je zapisal, da je marksizmu uspelo vzpostaviti sistem, po katerem se presoja, kaj je prav in kaj ne, kaj je napredno in kaj ne. Enako je z multikulturalizmom, ki postaja edina zveličavna ideologija, edina napredna misel. To je utemeljevala tudi ljubljenka levičarjev Naomi Klein, aktivistka, v resnici pa kaviar levičarka. Ona trdi, da je vzrok islamskega terorizma rasizem zahodne civilizaciji. Celo več. Rasizem je spodbujen s kapitalizmom. Pravi problem ni preveč multikulturnosti, trdi Kleinova, ampak premalo multikulturnosti. Torej, multikulturnost je edina alternativa kapitalizmu, boj proti kapitalizmu je boj proti rasizmu in boj za multikulturalizem je bolj za pravično in enakopravno družbo. Poenostavljanje do skrajnosti, ni kaj. In take teorije je sprejel tudi slovenski medijski mainstream: od Dela in Dnevnika prek Mladine do Studia City na nacionalni televiziji.

Ampak, kot smo pri levičarjih navajeni, njihove teorije nimajo nikakršne povezave z realnostjo. Zato so Kleinovo številni avtorji s svojimi kritikami dobesedno osmešili, med drugim Robert Bruce Spencer, ameriški pisatelj in bloger, Paul Lawrence Berman, ameriški pisatelj, ali Alain Finkielkraut, francoski filozof in esejist. Kleinovi so očitali pomanjkanje osnovnega zgodovinskega znanja in poznavanje islama kot takega. Islam je bil namreč že od vsega začetka nasilna religija, nikoli se ni sekulaliziral, džihad obstaja že tisoč let. Medtem ko je v večini držav zahodne civilizacije vera ločena od države že več kot sto let, je za muslimane islam še vedno najpomembnejši. Ko so v Veliki Britaniji priseljence, ki so že imeli britansko državljanstvo, spraševali, kaj so, je 81 odstotkov vprašanih muslimanov odgovorilo, da so najprej muslimani, šele nato britanski državljani. Temu levičarji rečejo multikulturnost, ki jo je po Kleinovi očitno premalo. Ampak v resnici je multikulturalizem velika nevarnost za zahodne civilizacije in njihove narode, kot je bil fašizem, nacizem in komunizem, a so ga preživeli. Kakor se sliši paradoksalno, je res – multikulturnost ne priznava kultur. Vendar gre za veliko bolj zahrbtno stvar. In če bodo vlade držav zahodne civilizacije še stale križem rok, utegne biti prepozno. Z multikulturnostjo bo izginila kultura.

Multikulturalizem pod krinko antifašizma resno ogroža zahodno civilizacijo

Značke

levičarji, Lionel Trilling, multikulturalizem, multikulturnost, Roger Kimball, The New Criterion, zahodna civilizacija, ZDA

Pojem antifašizma je izumil ruski diktator Stalin, po njem so ga povzeli tudi jugoslovanski komunisti, uporabili pa so ga za obračun s fašisti, ki v resnici niso bili nič drugega, kot ideološki nasprotniki, ki niso sprejemali socialistične diktature. V tej luči moramo gledati tudi 70. letnico zmage nad fašizmom in nacizmom, ki ga je najbolj zaznamovala parada v Moskvi, pri tem pa so antifašisti pozabili povedati, da je avgusta 1939 Stalin sklenil zavezništvo ravno s fašisti oziroma nacisti ter da mu je ta sporazum omogočil, da je dva tedna po Hitlerjevem napadu na Poljsko tudi sam z Rdečo armado vdrl na vzhod Poljske, okupiral Moldavijo in baltske države ter napadel Finsko, kjer je bil poražen, kar pomeni, da Rusi niso zmagovali v vseh vojnah v zgodovini. Odličen tekst o antifašistih je napisal Viktor Trifunovski (http://katalaksija.com/2015/05/09/zasto-nisam-antifasista/), mi pa smo uvod o antifašistih naredili zato, ker se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropski uniji in ZDA, se pravi v razvitih in gospodarsko najmočnejših državah) oblikovalo prevladujoče javno mnenje, da je fašist in nazadnjaški tisti, ki ne sprejema multikulturnosti (oziroma politični koncept multikulturalizma), antifašist in napreden pa tisti, ki jo sprejema. In naprej. Prihaja do tega, da je kapitalizem (ter vse kar je z njim povezano, od prostega trga do svobode posameznika in zasebne lastnine) označen za nazadnjaški fašistični sistem, borci proti kapitalizmu, pa so hkrati borci za multikulturnost in multikulturalizem, saj obstoječi neoliberalno kapitalistični ekonomski sistem najbolj ponižuje in izkorišča tuje delavce, še posebej tiste iz manj razvitih držav in celin. Vse te razlike pa lahko odpravi močna socialna država, ki bo odpravila razlike, prinesla enakost ter bo zlila in zmešala vse kulture.

Multikulturnost je seveda zelo izmuzljiv pojem, ki je izkoriščan zato, da se perejo možgani v ljudskih množicah, ne da bi zavzeli do njega kritično distanco in se jasno opredelili, ali je škodljiv ali ne, v ozadju pa seveda stoji mnogo nevarnejši koncept multikulturalizma. Seveda je opredeljevanje in definiranje zelo nevarno opravilo, kajti človek, ki ne sprejema teh pojmov, je lahko (kljub številnim argumentom) takoj označen, da je rasist. Zanimivo je, da sta se pojem in ideja multikulturnosti in multikultularizma v zahodnih civilizacijah prijela v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ter se časovno neverjetno sovpadata s vse večjo javno porabo v teh državah, ki je do takrat znašala med 10 in 20 odstotki BDP, v zadnjih 40 do 50 leti pa se je povzpela prek 40 ali 50 odstotkov BDP. Vrh je dosegla na Švedskem, ko je konec osemdesetih let znašala kar 80 odstotkov BDP (potem so prišli na oblast konservativci in državo rešili katastrofe), ta skandinavska država pa velja za najbolj tolerantno, kar zadeva multikulturnost. Celo tako, da v imenu multikulturnosti miži na obe očesi, ko statistike govorijo, da dve tretjini posilstev v državi zagrešijo muslimani (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/16/zakaj-islam-ogroza-kapitalizem-ali-kako-so-socialisti-nasli-skupni-jezik-z-muslimani/). Kaj se bo zgodilo, ko bo v zahodni civilizaciji prevladala ideja multikulturnosti ali multikulturalizma, je že leta 1960 govoril odlični ameriški literarni kritik Lionel Trilling (http://en.wikipedia.org/wiki/Lionel_Trilling). Po njegovo je treba najprej strogo ločiti pojma multikulturnosti in multikulturalizma. ZDA so bile, navaja Trilling, sociološko gledane vedno multikulturna družba, v kateri so bile številne religije in različne rase vedno podrejene nacionalni identiteti. Povedano drugače. Številne različne kulture, ki so prihajale in izginjale v ZDA, so vedno spoštovale in se ravnale po zakonih, ki so veljali onkraj luže. Po drugi strani pa multikulturalizem zahteva različnost in različno obravnavo ter da so pravila neke kulture nad pravili nacionalne države. Tak primer so muslimani, ki ponekod v ZDA in Evropski uniji zahtevajo uveljavljanje šeriatskega prava, ali nekatere etnične manjšine iz Afrike, kjer je denimo dovoljeno mnogoženstvo, pedofilija ni kazniva ali je posilstvo oblika kaznovanja ženske. In Trilling je pisal o multikulturalizmu, ki je pravzaprav antikultura zahodnemu svetu. In kot takega ga ogroža. Še posebej zato, ker se številni levičarski aktivisti pod krinko multikulturnosti zavzemajo pravzaprav za multikulturalizem. Povedano drugače: ideje multikulturalizma škodujeta zahodni civilizaciji in njeni ekonomiji. Zdaj priseljenci, ki prinašajo multikulturnost, ne prihajajo samo zaradi ekonomski interesov, temveč imajo tudi povsem konkretne kulturne in politične interese. Zahodne vlade jim popuščajo, zato je tudi javna poraba vse večja, zadolženost teh držav narašča, spreminjaje se celo evropska krajina (samo v Franciji je denimo že 2.000 džamij).

Eden boljših tekstov, ki sem jih na to temo prebral, je predavanje Rogerja Kimballa, urednika ameriške revije The New Criterion. Celoten tekst je dostopen na spletni strani Phillysoc (http://phillysoc.org/kimball-the-new-criterion-multiculturalism-and-the-challenges-to-conservatism/), zato samo nekateri poudarki.

Kimball opozarja na težavo, ki nastane, ko se pogojno sprejemljiva multikulturnost pomeša z ideologijo multikulturalizma. V tem primeru politika etnične in rasne enakosti ruši doseženo enotnost, ki je nastala kljub multikulturnosti. V ZDA se je to zgodilo v začetku 20. stoletja, ko je na novo celino pljusknil val etničnega militarizma. Celo predsednik Theodore Roosevelt je opozoril, da se lahko narod uniči, če bodo ZDA dovolile, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. »Danes se to ponovno dogaja, ko ideologija multikultularizma preplavlja naše šole in univerze ter se infiltrira v celotno kulturno življenje. Vsi dobro vemo, kakšne neumnosti je prinesla zahteva, da se multikulturarizem in politična korektnost uvedeta v šole, univerzitetna središča, na delovna mesta in v vladne agencije,« pravi Kimball in dodaja, da se je o zahodni civilizaciji začelo govoriti, da je rasistična, seksistična, elitistična in patriarhalna. Tako se dogaja, da učitelji v strahu, da bi jih kdo označil za rasistične, dajo boljše ocene otrokom priseljencev, kot bi se jih sicer zaslužili, trenerji univerzitetnih športnih moštev pa v ekipe postavljajo priseljence, čeprav imajo dve levi roki ali nogi. Vse zaradi multikulturalizma, katerega osnovni etos je, da so vse kulture enako vredne, drugačno razmišljanje pa je treba obsoditi kot etnocentrizem in rasizem. Toda, ali so res vse kulture enako vredne, se vpraša Kimball, ki opozori, da imajo različne kulture seveda različno dobre stvari, toda nekatere so več doprinesle k znanju, politiki in kulturi kot druge. »Grozljivo je, ko se enačita človekov let na Luno in vrtanje po nosu,« je nesmisel, do katerih prihaja zaradi multikulturne korektnosti, opisal William Henry, ameriški igralec.

»Povzdigovanje različnosti je lahko podobno zagovarjanju složnosti in resničnega pluralizma. Toda v resnici pripelje do Orwellovske situacije, kjer različnost pravzaprav pomeni, da sta intelektualna svoboda in toleranca rezervirana izključno za tiste, ki sprejemajo neko predstavo o različnosti,« še pravi Kimball, ki opozori, da cilj zagovornikov multikultularizma in multikulturnosti ni več prepričevanje z argumenti, temveč zastraševanje in žigosanje drugače mislečih. Ob tem je zanimivo, da za zagovornike multikulturnosti ni pomembno tisto, kar različne kulture druži, ampak tisto, kar jih razdvaja. To pa je odlično izhodišče, da se neki etnični skupini dodeli status žrtve.

»Da bi razumeli, kaj je na kocki v razpravi o multikulturnosti, je treba razmisliti o pojavu afrocentrizma, ki je eden izmed najbolj ekstremnih in vplivnih pojavov multikulturnega etosa. Osnovna predpostavka afrocentrističnega gibanja je, da je zahodna kultura usmerjena proti afriški, zlasti egiptovski kulturi, za katero del etnografske znanosti trdi, da večina črnskega izvora,« piše Kimball, ki opozarja, da na šolah in univerzah že poteka selekcija vsega gradiva, ki kakorkoli diši po »beli dominaciji«. In prihaja do komičnih situacij. Pri programu afriško-ameriških esejev se tako dijaki učijo, da so bili judje gostje, ne pa sužnji egipčanskih faraonov, da so Pitagorov izrek odkrili Egiptčani ter da je grška filozofija plagiat črnega afriškega Egipta. »Izpade tako, da sta Platon in Aristotel za afrocentriste osebi za posmehovanje. Toda kako so afriški črnci to dosegli? Enostavno, z barvo kože. Ali kot pravi eden od zagovornikov te nove rasistične neumnosti: superiornost črncev na področjih mentalnega razvoja je povezana z navzočnostjo visoke ravni melanina,« razlaga Kimball, ki še na številnih primerih dokazuje, do kakšnih norostih prihaja zaradi multikulturnosti in multikultularizma. In na koncu opozori, da civilizacija ni darilo, ampak je dosežek, krhek dosežek, ki ga je treba vedno znova braniti in utrjevati pred tistimi, ki bi si ga radi prisvojili. In zahodno civilizacijo, najnaprednejšo civilizacijo v zgodovini človeštva, danes v imenu multikulturnosti ogrožajo različne njej tuje kulture, zato ji grozi propad.