Bojte se koristnih idiotov!

Značke

blaginja, Garret Geer, izobraževanje, nadzor državljanov, razredni boj, religija, revščina;, Saul David Alinsky, socialna država

Saul David Alinsky (1909-1972) je bil pisatelj. Njegova najbolj znana knjiga je Pravila za radikalce, njegova pravila so doživela več interpretacij in povzetkov. Eden boljših se mi zdi članek Garreta Geera, kako levičarji (in tudi sodobni desničarji) ustvarjajo socialno državo. Obstaja 8 pravil.

1. Zdravstveno varstvo

   Nadzorujte zdravstveno varstvo in nadzorovali boste množice.

2. Revščina

   Povečajte stopnjo revščine na najvišjo možno raven. Revni ljudje so lažje vodljivi in ne bodo se upirali.

3. Dolg

   Povečajte dolg, kolikor le morete. Na ta način boste lahko povečali davke, kar bo povečalo revščino.

4. Nadzor nad orožjem

   Prepovejte posest orožja posameznikom, s tem boste odstranili nevarnost, da bi se ljudje lahko branili pred vlado, hkrati pa boste ustvarili policijsko državo.

5. Blaginja

   Prevzemite nadzor na vseh področjih življenja državljanov (hrana, stanovanja, plače itd.).

6. Izobraževanje

   Prevzemite nadzor nad tistim, kar ljudje berejo in poslušajo. Prevzemite nadzor nad tistim, kar se otroci, dijaki in študentje učijo na izobraževalnih ustanovah.

7. Religija

   Ločite verovanje v Boga od vlade in šol. Povedano drugače: ločitev Cerkve od države.

8. Razredni boj

   Razdelite ljudi na bogate in revne. To bo povzročilo nezadovoljstvo in lažje boste dodatno obdavčili bogate in delili med revne.

Se vam zdijo pravila znana? Se vam zdi, da se po njih ravnajo politične elite po vsem svetu? Imate občutek, da se teh pravil v sodobnem svetu držijo tako na politični levici kot na politični desnici? In da Slovenija ni nobena izjema?

To so „koristni idioti“, ki so uničili vsak narod, nad katerim so prevzeli moč in nadzor. In večina držav je na dobri poti v prepad.

 

Advertisements

Izobraževanje po levičarsko

Značke

brezplačno šolstvo, Grega Repovž, izobraževanje, Jernej Pikalo, Klemen Balanč, Lenart Zajc, levičarji, Mladina, neoliberalizem, ŠOS, šolstvo

Nekdanji šolski minister Jernej Pikalo je na nedavni okrogli mizi dejal, da je financiranje zasebnega šolstva korak k razgradnji javnega šolstva in da je javno izobraževanje temeljna človekova pravica. Pisatelj Lenart Zajc je bil še bolj odločen: »Zasebnemu šolstvu moramo reči ne in se mu upreti z vsemi štirimi.« Pustimo ob strani, da javno šolstvo ni temeljna človekova pravica, saj splošna deklaracija o človekovih pravicah ne govori o »javnem izobraževanju«, ampak o tem, da mora biti izobraževanje brezplačno vsaj na začetni stopnji, to kar skrbi je, da medijski mainstream, ki se ima za uglednega, nekritično povzema besede tovrstnih skrajnih levičarjev, ki očitno sploh ne razmišljajo o tistem, o čemer govorijo. Živ dokaz za to je izjava predsednika Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Klemna Balanča na isti okrogli mizi, češ da prevladuje trend, da je šolstvo namenjeno temu, da posameznik pridobi veščine, ki jih pozneje proda na trgu dela. »To je škodljivo, ker ohranja trenutna ekonomska in družbena razmerja ter zanemarja širši pomen izobraževanja.« Tako Balanč.

Ravno zaradi takega razmišljanja in klicanja politiki k reformi šolstva, ki bi povsem odpravila zasebno izobraževanje (namesto da bi šla v smeri, da se država in njeni »strokovnjaki« povsem umaknejo iz področja šolstva), je stopnja brezposelnosti (predvsem med mladimi) velika. Slovensko šolstvo namreč ustvarja veliko neravnotežje na trgu delovne sile zaradi inflacije brezkoristnih diplom, spodbuja pomanjkanje v ponudbi deficitarnih poklicev, hkrati pa ni sposobno, da bi ljudi po več kot desetih letih šolanja (s prisilno odvzetim denarjem davkoplačevalcem) usposobila z veščinami, da bi dobili delo. To, kar danes proizvaja slovenska izobraževalna shema, je zaposljivo samo v javnem sektorju. To je tisto, čemur levosučni Balanč, pravi »širši pomen izobraževanja« in prezira, da bi šole posameznika naučile, kaj delati in kako to prodati na trgu.

Država je seveda v resnici neumna in popolnoma nesposobna, saj niti ne zna, niti ne more vedeti, kaj in kako izobraževati mlade v šolah. Državni uslužbenci, celo taki, ki nikoli niso delali na izobraževalnih ustanovah, nimajo pojma, katera znanja so v določenem trenutku potrebna (in katera znanja bodo v prihodnosti), prav tako ne vedo, katere metode učenja so za to najboljše. Centralno načrtovanje, ki je skozi zgodovino padlo na celi črti (kljub temu se ga nekateri držijo kot pijanec plota), ni učinkovito in ne deluje nikjer, ne v gospodarstvu, tudi v šolstvu ne. Danes imamo v Sloveniji (in tudi v drugih evropskih državah) institucionaliziran model državnega monopola nad določanjem oblike in vsebine vzgojno-izobraževalnega procesa. Ker zasebna iniciativa nima nikakršnega vpliva, nosi šolstvo velik del odgovornosti za slabo gospodarsko politiko države. Danes je pomembnejša sociološka in filozofska pismenost, ekonomska pismenost je označena kot zla neoliberalna ideologija. Kako je že zapisal urednik Mladine Grega Repovž: »In kaj je danes? No, že tri vlade zapored – premierov Janše in Cerarja ter premierke Bratušek – v šole na vsak način poskušajo uvesti podjetništvo, ki ga razlagajo kot zavest posameznika, da je odvisen od sebe in da mora prevzeti odgovornost v svoje roke.« Točno to. Slovensko šolstvo uči dandanašnjo mladino, da bo za vse poskrbela država, da bodo zanje poskrbeli tisti neumni posamezniki, ki imajo v lasti proizvodna sredstva in ustvarjajo nove izdelke. Njih bodo prisilili, da jim bodo dali del svojega, njim bodo to ukradli. Tudi zaradi take miselnosti imamo vse večji državni aparat, vse strožje regulacije, centralno-plansko ekonomijo, vse manj osebne svobode. In ravno zaradi tega, če ne celo izključno zaradi tega, slovenski državljani plačujejo velikanski zapitek z nižjim življenjskim standardom. Prihodnost ni nič kaj bolj rožnata, še posebej zato, ker razni antifašisti, radikalni levičarji in antikapitalistični aktivisti tudi iz akademskih krogov trosijo neumnosti in prodirajo s svojimi idejami. Če ne gre drugače – s silo in grožnjami. In čeprav si Slovenija ne more več privoščiti podpiranja tovrstnih neumnosti, se dogaja ravno to, kar sem omenil na začetku: škodljive levičarske ideje kot prve (in pogosto edine) najdejo prostor v medijskem mainstreamu, čeprav se sami protagonisti očitno sploh ne zavedajo, niti ne vedo, kaj so sploh želeli povedati.

Ko Neil sreča Keely ali kako poteka debata z levičarskimi aktivisti

Značke

brezplačno šolstvo, Fox, izobraževanje, Keely Mullen, Million Student March, minimalna plača, Neil Cavuto, socializem, Thomas Piketty

Kako čez palec računajo levičarji, je nedavno lepo pokazala socialistična aktivistka Keely Mullen, študentka politologije na Northeastern University. Mullenovo je gostil Neil Cavuto, voditelj na Fox Business, in jo spraševal o zahtevah gibanja Million Student March. To želijo brezplačno šolstvo za vse, odpise študentskih dolgov in 15 dolarjev minimalne urne postavke za vse zaposlene v kampusih.

Na vprašanje, kako neki bi to financirali, se je Mullenova zmedla in odgovorila: »Dobro vprašanje, mislim, saj veš – nisem prepričana, ali govorite o nacionalni ravni ali za šolo.«

Ker jo je Cavuto »masiral«, mu je Mullenova odgovorila, da je treba odstotek najbogatejših obdavčiti z 90-odstotno davčno stopnjo, kar je celo deset odstotnih točk več, kot predlaga recimo Thomas Piketty. »Živim v svetu in okoli sebe vidim populacijo, ki ne dela ničesar, da bi prispevala k napredku družbe,« je o najbogatejših menila Mullenova in na izračun voditelja Cavuta, da četudi bi odstotek najbogatejših obdavčili s 100-odstotno davčno stopnjo, ne bi zadoščalo za pokritje zahtev njenega gibanja, odgovorila: »Temu ne verjamem.«

Posnetek si lahko ogledate tukaj.

Palestinski študenti v Venezueli namesto pridobivanja znanja medicine poslušali predavanja o socialistični revoluciji

Značke

Associated Press, islam, izobraževanje, Nicolas Maduro, socializem, Venezuela

Na univerzah v islamskem svetu je najpomembnejši predmet poznavanje in pravilno branje Korana. Vse drugo ni pomembno. Podobno je pri socialistih, kar so občutili palestinski študenti, ki so se lani v okviru programa štipendiranja Jaserja Arafata odpravili na medicinske fakultete v Venezuelo, o bolivarski republiki pa sem že večkrat pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/).

Ko so Palestinci prišli v Venezuelo, so jih na letališču Simon Bolivar v mestu Maiquetia pričakali kot zvezdnike. Celo predsednik Nicolas Maduro je bil tam. Ambiciozni bodoči zdravniki so bili veseli, saj so mislili, da bodo pridobili ustrezno izobrazbo. A razočaranje je bilo precejšnje, celo tako, da so množično zapuščali obljubljeno deželo. Kot so povedali za agencijo Associated Press, so pričakovali resno in naporno šolanje, vendar so v pol leta dobili samo nekaj tečajev učenja španščine in indoktrinirana predavanja o socialistični revoluciji. Ko so se nekateri pritožili, češ da to vse skupaj ni nič in da bi radi pridobili medicinsko znanje, so jim »profesorji« dejali, da je bolj kot zdravljenje pomembno preventivno osveščanje prebivalcev. Povedano drugače: preventivna medicina ima večji vpliv na vsakdanje življenje kot drago tradicionalno usposabljanje, ki vključuje diagnostične tehnologije. Tako so študenti skupaj z učitelji (kubanskimi zdravniki) obiskovali revne soseske in poslušali, kakšen družbeni vpliv ima tako delo.

Več pa lahko preberete tukaj: http://bigstory.ap.org/article/d2e8b4b0f1f5407ba66959875cc82b55/ap-exclusive-palestinians-quit-medical-study-venezuela.

Pri (nekaterih) levičarjih so možgani (žal) zgolj podnajemnik v njihovih glavah

Značke

Delo, izobraževanje, Janez Markeš, levičarji, ustavno sodišče

Pravijo, da imajo ljudje možgane (tudi zato), da razmišljajo. In da ni pomembna velikost, temveč (če se omejimo na fizični izgled) koliko so nagubani. Ker nisem človek, ki bi se spoznal na anatomijo, pač o tem ne bom razpravljal. Toda za nakeatere se zdi, da so možgani pod njihovo lobanjsko kostjo zgolj podnajemnik. In to je bila tudi moja prva misel, ko sem na portalu Dela (www.delo.si) poslušal razglabljanja in modrovanja doktorja teologije Janeza Markeša. (http://www.delo.si/multimedija/video/od-srede-do-srede-zerdin-in-markes.html). Njegova teza je, da odločitev US, da mora država v celoti financirati zasebno šolstvo, vodi v neenakost. Še posebej ga muči katoliška cerkev, ki si je veliko kapitala nagrabila v času fevdalizma, ga dobila z denacionalizacijo in v sodobnosti tudi s kriminalnimi dejanji. Markeš sploh ne omenja obdobja od II. svetovne vojne do osamosvojitve, kjer so katoličani trpeli in bili preganjani. Kar lahko pomeni, da v celoti podpira kriminalna dejanja komunistov v tistem času. Ampak to je že druga zgodba, rajši si oglejmo še eno od njegovih zablod: »Ne gre za javno dobro, ampak za elitizem.« Skratka, zasebne šole, ki izvajajo natanko isti program kot javne šole, so elitizem. Od kje neki mu to? In da si bo on tokrat vzel pravico, da bo kritiziral razsodbo in pozorno spremljal vse nadaljnje odločitve ustavnih sodnikov. In to pravi človek, ki je prav tako za t.i. Delo TV (nastopa skupaj z Alijem Žerdinom) ob obsodbi Delovega novinarja Boruta Tavčarja, ki naj bi domnovno razžalil ljubljanskega župana Zorana Jankovića, dejal, da je treba odločitev sodišč spoštovati. Da smo pač v pravni državi in da je treba zaupati v sodstvo (https://www.youtube.com/watch?v=3TU_7DG5pr4). Povedano drugače. Takrat zaradi domnevnega spoštovanja sodne veje oblasti ni vzel v bran kolega novinarja, zdaj pa udriha čez odločitev ustavnega sodišča. Načelnost pa taka.

Ustavno sodišče je zgolj odločilo, da morajo biti vse šole, ki izvajajo javni izobraževalni program, ne glede na to, ali so javne ali zasebne, financirane v celoti. In ne, kot do zdaj, ko je država javne šole financirala 100-odstotno, zasebne pa samo 85-odstotno. Torej so ustavni sodniki odpravili ekonomsko diskriminacijo zasebnih šol. Izobraževanje plačujemo vsi davkoplačevalci in prav je, da so zasebne šole za izvajanje javnega izobraževalnega programa financirane v enaki meri, kot so financirane javne šole. Nekateri levičarski mediji se zdaj zgražajo, kako je mogoče, da bodo elitistične zasebne šole zdaj brezplačne na enak način kot pa javne šole. In kot je pri levičarjih običajno, popolnoma zgrešijo. Če se navežemo na uvod, sledi, da so pri levičarjih možgani samo podnajemnik. Še enkrat ponovimo – javne šole niso brezplačne. Prek davkov jih plačujemo vsi davkoplačevalci, pa če imamo otroke ali jih nimamo. To je tisto, kar levičarji nikakor ne razumejo. In s tem pridemo do naslednje težave s svobodo posameznika. Država državljanov sploh ni vprašala, ali so pripravljeni sploh financirati izobraževanje, ampak jim je kar ukazala. Povedano drugače – država nad državljani, kjer so davki za financiranje izobraževanja samo eden od številnih davkov, izvaja nasilje. Toda glavno nasilje država izvaja s tem, ko predpisuje, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/).

Bogokletna misel: zakaj je osnovna šola sploh obvezna?

Značke

država, izobraževanje, šolstvo

»Osnovna šola je obvezna – zato morajo biti vse šole (javne ali zasebne) brezplačne.« To je naslov (http://www.rtvslo.si/slovenija/osnovna-sola-je-obvezna-zato-morajo-biti-vse-sole-javne-ali-zasebne-brezplacne/355151) prispevka na portalu nacionalne televizije. In to so v oddajah ponavljali celo nekdanji šolski minister, poslanci in novinarji. Podoben je bil naslov v Dnevniku: »Obvezno šolanje po novem brezplačno tudi v zasebnih šolah.« In ste opazili? Povsod je bil poudarek na besedah »obvezno« in »brezplačno«. Najprej si oglejmo to »zastonjkarstvo«.

Kaj je sploh brezplačno? Zakaj so napisane take neumnosti? Še ne dolgo tega smo poslušali modrovanja, kako dobro je, da imamo javno zdravstvo, ki je brezplačno, včeraj, po razsodbi ustavnega sodišča, ki je izenačilo javne in zasebne šole pri financiranju, pa o zastonj osnovnem izobraževanju. Ničesar, prav ničesar, od države, pa naj gre za uradnike, šolnike ali zdravnike, pod prisilo ali brez, ni zastonj? Vse, prav vse, tudi to, da gre birokrat med službenim časom na tržnico, plačamo davkoplačevalci. Zato je govoriti o brezplačnih storitvah, ki jih v dobro državljanov opravlja država, popoln nesmisel in kaže na neznanje tistega, ki trosi take nesmisle. Ustavno sodišče je lepo zapisalo, da se osnovnošolsko izobraževanje financira iz javnih sredstev, vendar to ne pomeni, da je zastonj. To pomeni, da državljani plačujemo davke, denar zbira država, ki ga deli šolnikom, da izobražujejo otroke. Torej šolanje otrok plačujemo vsi davkoplačevalci.

Ampak debato o tem bom dal na stran in ne bom razglabljal, ali je boljša javna ali zasebna osnovna šola, laična ali katoliška. Kar me vedno zbode pri osnovnošolskem izobraževanju je prisila, to, da je obvezna. Učenci med seboj tekmujejo zgolj v tem, kdo si bolj zapomni, kdaj se je rodil Ivan Cankar, kje so rudniki železa na Švedskem, koliko kave pridelajo v Braziliji, od kod do kod je segal rimski imperij ali kaj je bila Hemingwayeva mati. Koga to briga! In kaj bo s tem otrok počel potem, ko bo končal izobraževanje? Kaj mu pomaga, če pozna količino kave, ki jo pridela Brazilija, ko pa nima za kavo? Toda take podatke mora otrok obvezno vedeti. Če jih ne, dobi slabšo oceno, s tem pa se zmanjšajo njegove možnosti, da šolanje nadaljuje (če seveda hoče) tam, kjer si želi.

Toda o tem je bogokletno govoriti, čeprav se osnovnošolski izobraževalni sistem izvaja z grožnjo fizične prisile, kar pa je grob poseg v svobodo posameznika. Država staršem sporoča: če vašega otroka ne pošljete v šolo, bomo prišli k vam domov in vas nalomili. Kaj se dogaja? Če otroka ne vpišeš v šolo ali če kasneje ne zagotoviš, da redno obiskuje pouk, ti pošljejo opomin. Če to ne zaleže, ti država naloži kazen. Če se tudi zdaj ne odzoveš, dobiš za vrat center za socialno delo. Lahko ti vzamejo otroka. Če se upiraš, pokličejo policijo in te lahko tudi ubijejo. Samo zato, ker otroka nisi poslal v šolo, samo zato, ker si pač menil, da otrok ne potrebuje izobraževanja. In ker tako meniš, si slab človek, si slab državljan, čeprav davkov, s katerim se financira šolstvo, ne nehaš plačevati. A država res misli, da so njeni državljani taki debili, da otroka ne bodo poslali v šolo, če ne bo obvezna?

Zamislite si absurdno situacijo. Z otrokom se sprehajaš se po tržnici, ko nenadoma nate skoči prodajalec sadja in zelenjave, ti na čelo prisloni pištolo in reče, da te bo ubil, če pri njem ne kupiš sadja. Ker hočeš preživeti, mu odvrneš, da boš kupil kilogram pomaranč. Izročiš mu denar, on pa pravi: »Dobro, plačal si, toda pomaranče ti bom dal šele, ko bo tvoj otrok povedal, od kod so pomaranče in kakšna je njihova kemična sestava.« Seveda nimaš pojma. Od kod so, bi otrok lahko še uganil, toda kemična sestava, to pa ne. Natanko to počne država, natanko tak je prisilni izobraževalni sistem.

Za marsikoga je tak pogled na šolstvo ekstremističen, radikalen, toda nihče ne more oporekati njegove resničnosti. Ljudje smo že tako apatični in indoktrinirani, da je nasilje države nad nami postalo del našega vsakdana, nekaj normalnega, nekaj, brez česar mogoče sploh ne bi znali več živeti. Ampak, ljudje božji, smo res tako neumni, da bomo pustili, da državni birokrati razmišljajo namesto nas in da razmišljajo ne samo, kaj je najboljše za nas, ampak celo, kaj je najboljše za naše otroke. Preprosto tako je. Se strinjali ali ne. Posameznik je vse manj svoboden, vse manj odloča o sebi.