Bruseljski inženiring za uničenje makedonskega naroda

Značke

begunci, EU, Evropska unija, islam, Mekedonija, migranti, Tanja Fajon, Zoran Zaev

31. maja letos je s komaj večino, 62 glasovi od 120 poslancev, makedonski parlament glasoval za novo vlado, ki jo je sestavil Zoran Zaev, vodja makedonske levice. Nova vlada je takoj dobila očitno in malodane navijaško podporo »zunanjih faktorjev«: EU kot institucije, držav članic EU in njihovih veleposlanikov (predvsem ameriškega Baileya iz Obamove administracije). Pomenljivo je, da so vsi ti poltretje leto prej aktivno sodelovali v rušenju konservativne vlade. Kršenje Dunajske konvencije, spreminjanje demokratičnih, zakonskih, etičnih in protokolarnih pravil, očitno vmešavanje v notranje zadeve suverene demokratične države sredi Evrope, vse je bilo dovoljeno in vse je strmelo samo k enemu cilju: nastaviti poslušno vlado po meri globalizma, ki bo takoj pristopila k samouničenju nacionalne biti, dezintegraciji državne suverenosti in bo poskrbela za uresničitev velikega načrta – zamenjave narodov, ver in tradicij v Evropi.

Predhodna (desna) vlada je neprodušno zaprla svojo mejo na balkanski poti stotisočih »beguncev« na njihovem pohodu naselitve in islamizacije Evrope. To pogumno dejanje Makedoncev je preprečilo še večjo katastrofo v Zahodni Evropi. A ni bilo čestitk in zahval, če izvzamemo osamljene glasove držav Višegrajske skupine. Nasprotno. Ker je majhna, nepomembna in ekonomsko šibkejša država to naredila na svojo pest, se je zoper tedanjo makedonsko vlado zagnala mašinerija EU z namenom, da jo navidez legalno odstavi legalno odstavili. Priskočili so na pomoč „levici“. Ta je vedela, da nima potrebnih glasov za zmago, zato je z vednostjo institucij EU že pred volitvami sklenila »pakt s hudičem«. Pa ne zato, ker bi bile albanske stranke hudič, ne, ampak zato, ker se je hudič skrival v podrobnostih – albanske stranke so za svoje sodelovanje v novi levi vladi postavile visoko ceno. Za Makedonce previsoko ceno. Dvojezičnost na vsem makedonskem državnem ozemlju, spremembo ustave, zakonov, ki bi na prvi stopnji spremenili karakter države: iz države, ki je »konstituirana kot nacionalna država makedonskega naroda, v kateri je zagotovljena popolna državljanska enakopravnost in trajno sobivanje makedonskega naroda z Albanci, Turki, Vlahi, Romi in drugimi nacionalnostmi, ki živijo v Republiki Makedoniji..«, v dvonacionalno državo, se pravi državo, ki jo sestavljata makedonski in albanski narod. Seveda, albanske stranke so imele s svojo v Tirani podpisano platformo v mislih že drugo stopnjo – postopno federalizacijo, odcepitev, priključitev in, seveda, ultimativen cilj na koncu, Veliko Albanijo. Albanski interes je bil ves čas zelo jasen. In interes makedonske levice tudi. Oblast za vsako ceno. Interes levičarskih politikov na plačilni listi Georga Sorosa, ki predstavljajo evropske institucije, a delujejo proti Evropi, je bil navidezno plemenit – demokracija, vladavina prava, sestop avtokratske politike. Toda v svojem bistvu je bil gnil: vlada brez moralnih zadržkov, ki je za prevzem oblasti pripravljena popolnoma uničiti lastno identiteto (ime, državna obeležja, praznike, jezik), bo vsekakor sledila tudi vsem »demokratičnim« nalogam, željam in ciljem.

In tako so, mimo pravilnikov in zakonov, izven uradne seje, brez zapisnika in štetja, po »izvolitvi« prvega albanskega predsednika sobranja, makedonskega parlamenta, Talata Džaferija, sledili prvi znaki novega življenja, vse v ne še prvih 100 dnevih nove vlade: po hitrem postopku zakon o LGTB pravicah, deklaracija o sprejem beguncev, intenzivni pregovori o spremembi imena, progresivni davek, vpeljevanje albanščine kot uradnega jezika na vseh ravneh. Vse pod budnim očesom »demokratičnega« Zahoda, ki ocenjuje napredek balkanske državice in v rokah drži palico in korenček. Demokratični Zahod, ki ga predstavljajo Mogherini, Fajon, Vajgl, Žbogar in drugi, sledi načrtu, ki seveda nima nikakršne veze s postulati Evropske skupnosti. Načrt je globalen, načrt je Sorosev. Uničenje nacionalnih držav.

Zdaj je načrt, da se ponovno odprejo vrata balkanski begunski poti, da bo lažje, hitreje in bolj učinkovito prišlo do zamenjave narodov, veroizpovedi in rase na evropskih tleh. In hkrati, da to ne bo tako do neba vpijoče, da ne bi Evropejci tega spregledali in se slučajno uprli temu inženiringu, je treba poskrbeti za »mehak prehod«. In tako nova leva makedonska vlada pripravlja zakonsko podlago za sprejetje »beguncev«, njihovo »integracijo« in – »last but not least« – po hitrem postopku (v desetih! dneh od prihoda) pridobitev makedonskega državljanstva. Vsa zadeva je „by book“ zapakirana v Nacionalni akcijski načrt za integracijo beguncev 2017 – 2027. Beguncev, ki jih sedaj v Makedoniji ni, da ne bo pomote. Torej, katerih beguncev? Zanemarimo dejstvo, da v državi ni beguncev, ker jih je v vseh teh letih v Makedoniji ostala le peščica, ki je zaprosila za azil. Vprašajmo se rajši, kaj to pomeni. Ko bo po odprtju mej v Makedonijo prišla večja skupina migrantov, ki so popolnoma nekompatibilni z Evropejci in se sploh ne želijo integrirati, bo ta skupina v tednu dni in pol dobila državljanstvo. S svojim makedonskim državljanstvom pa bodo vplivali na demografsko sestavo makedonske družbe in povečali delež muslimanov na čez 50 odstotkov. Takšno potezo vladajoče levice (komunistov in bivših agentov Udbe) je »mednarodna skupnost« že blagoslovila leta 1994 in 1999, ko je bilo kosovskim Albancem, ki so kot begunci prišli v Makedonijo, podeljeno čez 150.000 državljanstev. Je zdaj jasno, kakšen načrt ima Bruselj z Makedonijo?

Slovenija ne sme obračati glave stran, češ, Makedonija je daleč in uničenje nacionalne države ne zadeva državice na sončni strani Alp. Ne bo minilo dolgo, ko bo EU kaj takega zahtevala od Slovenije. Vse se, cinično rečeno, začne s pravicami manjšin. Nacionalnih, verskih. Na račun identitete, biti večine, ko je ta še večina.

Muftikulturnost

Značke

Boulevard Voltarire, Evropa, Francija, islam, islamizacija, Jean-Louis Chollet, muftikulturnost, multikulturalizem, multikulturnost

Ne, ni slovnična napaka, prav ste prebrali – muftikulturnost oziroma muftikultularizem. Pojem je nedavno na spletni strani Boulevard Voltarire uporabil francoski arhitekt Jean-Louis Chollet. Gre za koncept, kjer se klasična multikulturnost, ki so jo Evropejci doživljali le kot eksotiko drugih kultur pred svojim pragom (denimo v obliki kitajskih restavracij), spremeni v ultimativno multikulturnost z islamom na čelu, se pravi muftikulturnost.

Multikulturnost je (v ožjem smislu pojmovanja) desetletja nazaj pomenila ohranjanje etnične identitete neke skupnosti v novi državi, v katero so prišli iz različnih razlogov, a hkrati spoštovanje univerzalnih in skupnih vrednot ter zakonov države gostiteljice. Pred nekaj več kot četrt stoletja se je kot levičarska politična agenda pojavil pojem multikulturalizem, ki je zanikal, da bi neka država temeljila na skupnih vrednotah (evropske države večinoma temeljijo na vladavini prava, krščanski tradiciji in človekovih pravicah), ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakopravne, zato je treba upoštevati vse. Multikulturalizem namreč predvideva različne podlage za medkulturni dialog, kar je že privedlo do sprejemanja neevropskih in barbarskih praks (zatiranja žensk, poroke z mladoletnimi, mnogoženstvo in podobno). In ni naključje, da se je vzpon multikulturalizma pojavil z začetkom invazije islama na staro celino, ki se nekako sovpada s sprejemom islamske deklaracije o človekovih pravicah, ki je bolj znana kot Kairska deklaracija. Islam od takrat naprej (za razliko od drugih etničnih skupnosti v zahodnoevropskih državah) ni več želel samo pravice do mirnega sobivanja, ohranjanja identitete, svobodnega izražanja vere ali enako obravnavo pred zakonom, ampak je imel v imenu

človekovih pravic konkretne politične zahteve, želel je modele življenja v arabskih državah prakticirati v novem okolju, se pravi na stari celini. V tem času so se pojavile tako imenovane no-go cone, geografsko zaokrožene celote na obrobju velikih mest, kjer je islam uveljavljal svoja pravila na podlagi šeriatskega prava. Oblasti so ravno v imenu multikulturalizma tako početje dopustile in še dopuščajo.

Danes je tako popuščanje privedlo do muftikulturalizma, ki so mu na podlagi pritiskov nevladnih organizacij, raznih društev za človekove pravice in levičarskih političnih grupacij podlegle številne vlade v Evropi. Druge etnične skupnosti so postale popolnoma neopazne, marginalne in kolaterarna škoda, v ospredju je zdaj zgolj islam. Imami in muftiji po Evropi pridigajo in grozijo, da bo stara celina prej ali slej postala muslimanska, da islam ni le enakovredna evropski kulturi, ampak superiornejša. In namesto, da bi se temu uprli (dokler se še lahko), se najvidnejši politiki dobivajo v Parizu, Rimu ali Berlinu in državljanom s pomočjo medijskega mainstreama razlagajo, da je največja grožnja globalno segrevanje.

Brez skrbi, podnebne spremembe bomo preživeli. V zgodovini Zemlje je vedno prihajalo do njih, gre za naravni ciklus planeta. Islamizacije Evrope najbrž ne bomo. Ne samo zato, ker bi nam bila vsiljena islamska vera, ampak tudi zato, ker imata obe kulturi različno sposobnost za socialni, moralni in tehnološki napredek. Islamu sicer ne gre odrekati nekaterih odkritij in inovacij (predvsem na področju medicine in astronomije), a je kot tak ostal v času pred 15. stoletjem. Muslimanska kultura namreč nima sposobnosti, da je iz generacijo v generacijo boljša in naprednejša, kot je primer zahodne. Zato je vse, kar muslimani prinašajo v Evropo, družbena mračnjaškost, tehnološka kamena doba, politično barbarstvo in verski fanatizem. In to je agenda muftikulturnosti.

Svoboda govora je pred pravico ne biti užaljen

Značke

Andrew Bolt, Avstralija, islam, John Roskam, muslimani, Pat Eatock, rasizem, raziskava, sovražni govor, svoboda govora

Mediji so poročali, da skoraj polovica Avstralcev podpira prepoved priseljevanje muslimanov. 45 odstotkov vprašanih se je strinjalo, da bi muslimanom morali prepovedati priseljevanje v Avstralijo. Prebivalci pete celine namreč cenijo svobodo in vedo, da islam prinaša totalitarno ideologijo.

To so dokazali tudi pred petimi leti, ko je tamkajšnji Inštitut za javne zadeve naročil raziskavo, kaj je za Avstralce pomembnejše: ali svoboda govora kot absolutna človekova pravica ali svoboda govora, ki je omejena s tem, da nek posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Ker so Avstralci visoko na lestvici tako osebne kot ekonomske svobode, kar se kaže tudi s tem, da spadajo med najbolj razvita gospodarstva in uživajo visoko raven blaginje, odgovor ni bil presenetljiv.

Vprašanje ankete se je glasilo: Katera od ponujenih možnosti je po vašem mnenju bolj pomembna: da vlada zaščiti pravico svobode govora ali da vlada zaščiti ljudi pred tem, da jih kdo lahko užali? Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi bolj pomembna svoboda govora kot absolutna človekova pravica. In da je to pomembnejše od užaljenosti posameznika ali skupine. Raziskavo so opravili medtem, ko je na sodišču potekal proces, v katerem je aboridžinska aktivistka in zdraharka Pat Eatock tožila pisca Andrewa Bolta zaradi rasizma.

John Roskam, izvršni direktor Inštituta za javne zadeve, je dejal, da je svoboda govora je temelj avstralskega demokracije. In da zakon, ki je poslal Bolta pred sodni senat, ne odraža dejanskega odnosa avstralske skupnosti do svobode govora. »Sojenje je še en dokaz, da je svoboda govora v Avstraliji ogrožena,« je še menil Roskam.

Desetletja so bile generacije Evropejcev vzgajane naj sovražijo same sebe

Značke

Borut Pahor, Evropa, islam, Judita Nahtigal, Kai Murros, kapitalizem, korporativizem, multikulturizem, multikulturnost

Judita Nahtigal, ravnateljica Dijaškega doma v Kranju, je ob nasprotovanju staršev in nekaterih učiteljev, da šest »mladoletnih« migrantov namestijo v dom, dejala: »Staršem sem rekla, da bo družba prihodnosti multikulturna, če mi to hočemo ali ne.« O multikulturnosti, o katerem sem pisal na tem blogu, si lahko preberete tukaj in tukaj, izjava Nahtigalove pa je povsem v skladu z Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju, ki jo je sprejela vlada Boruta Pahorja ob koncu svojega mandata. V njej sta državljanska in domoljubna vzgoja zelo zanemarjeni, je pa zato zapisano: »Z veliko verjetnostjo je mogoče predvidevati, da bo Slovenija postajala večkulturna država, ki bo zaznamovana z intenzivnejšimi medkulturnimi vplivi, zato je potrebno že danes misliti na prihodnje razmere in pripravljati sedanje generacije na življenje v spremenjenih razmerah.«

Torej slovenska država uradno sploh več ne predvideva integracijskih in asimilacijskih postopkov za nove državljane in priseljence, temveč ravno obratno – asimilacijo Slovencev (v svoji državi) v druge kulture. Slovenija ni edina. To je politika večine evropskih elit, ki so tesno povezane s korporacijami (korporativizem pa nima veze z liberalnim kapitalizmom, ampak prej s socializmom), pomeni pa skupinski samomor Evropejcev. O tem je v začetku leta govoril finski profesor Kai Murros, zaradi pomembnosti njegovih besed objavljam njegovo razmišljanje (tudi na You Tubu) v celoti:

»Črni oblaki se zgrinjajo nad Evropo. Elita je Evropo popolnoma izdala tujcem. Razsežnosti te zarote so brez primere v zgodovini človeštva. Vladajoča elita se je izkazala kot koruptiven lakaj globalnega kapitalizma. Ti visoko cenovni paraziti so Evropejcem ukradli preživetje, zemljo, prihodnost in samozavest. Ti prostituti korporacijskega sveta so Evropo izpostavili neskončnemu divjanju brutalnih beračev in Evropejcem odvzeli vsakršno možnost obrambe. Postali smo nemočni, izgubili smo nadzor nad svojimi življenji, odrekli so nam naše mesto v svetu in naš duh upada. Kar je bilo nekoč naše, nam je bilo odvzeto in dano pohlepnim tujcem, kar smo nekoč imeli za svetinjo, temu se arogantni vsiljivci posmehujejo, kar nam je bilo nekoč poznano, je zdaj degenerirano v nekaj neznanega in grozečega.

Desetletja so bile generacije Evropejcev vzgajane, naj sovražijo sami sebe, da čutijo uničujočo krivdo belega človeka. Evropejci so bili ves čas opominjani, da se lahko za grehe svoje civilizacije odkupijo s samouničevanjem. Smrt Evrope je postala dnevna moda, naš propad simbol napredka, razpad tradicionalne Evrope pot naprej, plenilska invazija proti Evropi so najnovejši trend, sovraštvo samega sebe je postalo gotov znak intelektualnega razmišljanja. Pozvani smo, da praznujemo fizičen, intelektualen, kulturen in duhoven kolaps naše civilizacije.

Oprali so nam možgane, da verjamemo, da je kolaps neizogiben in da je zakon narave, da izumremo in da barbarske horde pred našimi vrati zmagajo. Pod krinko liberalizma, humanizma in demokracije so Evropejce prepričali, naj storijo etnični samomor. Rasa, ki je dosegla tako veliko in preživela, je bila preslepljena, da sama pozdravlja svoj padec in da aktivno poseže po ukrepih, da bi postali tujci na svoji zemlji. Priča smo najbolj zlobni in kruti zaroti v zgodovini človeštva, zaroti zamenjave Evropejcev, sistematični kampanji izbrisa Evropejcev s socialnim degradiranjem ljudstva ter potem z mentalno in fizično retardacij paralizirati možnost ljudstva, da se upre. Priča smo zastrupljanju prav tistega biološkega porekla, kjer so rasla dobra dela preteklosti zato, da čredo kastrirancev na koncu lažje potolčejo do smrti. Nekoč je bila ponosna rasa bojevnikov, obrtnikov in raziskovalcev.

A vendar, kakor gre razkroj naprej, bo kruta realnost življenja Evropejce prisilila, da odprejo oči. Pokazali jim bomo, naj cel svet ve, da Evropejci zavračajo smrt. Naj bo jasno vsem, da se Evropejci ne bodo več opravičevali in da se ne bodo več umikali. Šli bomo dlje kot kadarkoli prej.«

Zakaj je politika multikulturnosti napad na svobodo?

Značke

António Guterres, islam, Josh Ashkinaze, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, svoboda, Tariq Modood, terorizem, Thomas de Maizière, UNHCR

Da je sirski potni list, ki so ga našli ob truplu enega od samomorilskih napadalcev, ukraden ali ponarejen, je bolj ali manj jasno, čeprav mora to potrditi še preiskava. Toda šef UNHCR (Visoki komisariat ZN za begunce) António Guterres je ob obisku Srbije pretekli teden, ko se je srečal s premierjem Aleksandrom Vučićem, šel korak naprej in predstavil uradno verzijo „teorije zarote“: ponarejen potni list je napadalec nosil z namenom, da ga policija najde, da bi se krivda za napad pripisala migrantom in da bi zato EU zaprla meje. Od tod do izpeljav, da je bil to pravzaprav napad na multikulturnost, kot je zapisal Josh Ashkinaze (ameriški levičarski up na Oberlin College in kolumnist tamkajšnje revije, sicer oboževalec Naomi Klein in njene teorije o kapitalistični zaroti proti svetu), ni več daleč. Zaroto naj bi dokazovalo preprosto dejstvo, da teroristi s seboj pač ne nosijo potnih listov. Ta teorija, ki je očitno tudi za  zdaj že kar uradna (kar ne čudi, saj so za UNCHR begunci glavni biznis, če jih ne bi bilo, ne bi bilo dobre plače za Guterresa in njegovo ekipo), je našla pot v medije. Komentatorji malodane tekmujejo v domislicah, kako še povečati multikulturnost Evrope in kakšne kazni naj bi bile najbolj primerne za „sejavce sovraštva“, ki jih poosebljajo desno orientirane politične stranke. Povedano drugače. Ker so teroristi odgovornost za napad v Parizu skušali pripisati migrantom, je najboljši odgovor – še več multikulturnosti, se pravi še več muslimanskih migrantov v Evropo.

Pri tem nihče od teh mislecev ne da odgovora na nekaj preprostih vprašanj. Zakaj neki bi bilo v interesu Islamske države zapiranja mej za migrante, ko pa se ravno z njimi najlažje pretihotapijo v Evropo? Ali ni cilj Islamske države islamizacije Evrope, se pravi multikulturna Evropa, kar so njeni predstavniki že večkrat povedali? Zakaj bi torej evropske države obrnili proti multikulturnosti, ko pa imajo od te multikulturnosti največje koristi prav muslimanski ekstremisti? Odgovor je sila preprost. Kdorkoli je podtaknil potni list (če ga sploh je), je natančno vedel, kakšna bo reakcija levičarjev, ljubiteljev multikulturnosti. Gre torej za nekakšno teorijo zarote, ki je nadgrajena s teorijo zarote. Potni list je bil podtaknjen zato, da bi ljudje mislili, da je bil podtaknjen. Ste se zmedli? Pomislite. Preiskovalci bi na podlagi posnetkov varnostnih kamer, DNK in prstnih odtisov prej ali slej ugotovili, da je kdo od samomorilcev hodil tudi po balkanski poti z migranti. Zakaj bi kdo torej podtaknil še potni list? Nima smisla. Podtaknil ga je kvečjemu zato, da bi ustvaril vtis, da je bil podtaknjen. Tako imajo zdaj levičarji argument za še več multikulturnosti in za napade na desne, proti-migrantske politične stranke. Celo nemški notranji minister Thomas de Maizière je dejal, da bi potni list na kraj napada lahko podtaknili sami člani Islamske države, ki skušajo javno mnenje usmeriti proti beguncem. Ampak to resnični nima nobenega smisla. Ravno v interesu Islamske države oziroma muslimanov, ki sanjajo, da bo Evropa nekoč muslimanska, je, da pride v Evropo čim več migrantov.

Po drugi strani pa se desne politike ne krepijo samo zaradi nasprotovanja priseljevanju, ampak ker ljudje spoznavajo, da so leve politike z veliko javno porabo škodljive. Zelo malemu številu prebivalstva so migranti resna konkurenca na trgu delovne sile. Neznanje jezika, pomanjkanje izobrazbe in dvomljive delovne zmožnosti so tiste (večinoma nepremostljive) ovire, ki priseljencem onemogočajo, da bi dobili dobro plačane službe. In če so priseljenci v prejšnjih migrantskih valovih (denimo v ZDA pred 100 in več leti) te ovire sprejeli kot naravne in nediskriminacijske ter so se sami potrudili, da jih premagajo, dobivajo migranti danes z levičarsko politiko multikulturalizma pomoč – država gostiteljica mora migrantom pomagati pri integraciji. In to je tisto, čemur nasprotujejo staroselci in zaradi česar se krepi desnica. Ni več enakih možnosti za vse, ampak diskriminira se večina, da se ugodi manjšini. Z denarjem davkoplačevalcev se financira integracija, ki se ravno zaradi tega kaže kot neuspešna.

Teorija, da je bil potni list podtaknjen zato, da bi se javno mnenje obrnilo proti migrantom, torej koristi samo levičarskim aktivistom in Islamski državi. In prvi in drugi potrebujejo migrante v Evropi. Ampak ne iz ekonomskih razlogov, izključno zaradi svojih političnih agend. Multikulturnost je namreč politični proces, ki ima za cilj upravljanje z različnostjo, upravljanje z različnostjo pa pomeni javno priznanje kulturnih razlik, od katerih so vse enake med enakimi. Če se je v prejšnjih migracijskih valih posameznik obravnaval kot enak med enakimi, levičarski socialni altruizem zdaj zahteva več: vsa kulturna prepričanja se obravnavajo kot enaka in se institucionalizirajo. Ko pa pridemo do te točke, pluralizem (tako značilen za priseljevanje v ZDA pred 100 in več leti) in dialog v imenu »strpnosti« in »spoštovanja« nista več mogoča. Politika multikulturalizma skuša namreč omejiti debato, ki poteka v pluralni družbi, zato se zateka k omejitvi svobode govora in prepoznavi sovražnega govora, da pač ne bi kdo užalil različnih kultur in različnih prepričanj. Multikulturalizem torej vsako razpravo vnaprej omeji, ji odvzame ostrino in živahnost. Zato je prav smešno poslušati levičarje, ki na podlagi teorije zarote trdijo, da pariški napad ni bil samo napad na multikulturnost, ampak na svobodo. In spet lahko potegnemo vzporednico med Islamsko državo in evropskimi levičarski aktivisti: oboji sovražijo zahodno civilizacijo, ki ima krščanske korenine in je zrasla na kapitalizmu, zato si prizadevajo za uničenje stebrov, na katerih sloni ta civilizacija, med njimi svobode govora in zasebne lastnine. In tako muslimanom kot tudi levičarjem multikulturnost pri tem pomaga.

Kakor se sliši paradoksalno, to drži; institucionalno upravljanje in ohranjanje kulturne raznolikosti v družbi (se pravi multikulturnosti) predvideva čedalje večjo omejitev prostora za svobodno soočanje različnih mnenj, bi rekel britanski sociolog pakistanskega rodu Tariq Modood. Ali če povemo kar naravnost: ravno institucionalizirana politika multikulturnosti pomeni omejevanje svobode.

7 (ekonomskih) zmot o migrantih, ki naj bi gospodarsko oživili postarano Evropo

Značke

BDP, Christian Dustmann, Delo, ekonomski migranti, EU, Evropska unija, gospodarska rast, Hizb ut–Tahrir, islam, Ludwig von Mises, migracije, migranti, muslimani, Pierre Moscovici, Theodore Roosevelt jr., Tino Sanandaju

Če gre verjeti evropskemu komisarju za gospodarske in finančne zadeve Pierru Moscoviciju, si EU zaradi migrantov lahko obeta več rasti in delovnih mest. Takole je o njegovi zelo optimistični napovedi poročala STA: »Rekordni migracijski tokovi naj bi evropski bruto domači proizvod do leta 2017 povečali za 0,2 ali 0,3 odstotka, je pojasnil komisar. Gospodarski učinek bo sicer po njegovih besedah odvisen zlasti od uspešnosti prizadevanj za integracijo beguncev v evropsko družbo. Bruseljske analize tako zavračajo pogosto izražen splošen vtis, da bodo begunci negativno vplivali na evropsko gospodarstvo, je poudaril. Analize komisije namreč kažejo, da bo učinek po določenimi pogoji ugoden, šibko pozitiven, je še ponovil komisar.« Kratko in, lahko rečemo, na pamet.

Delo je sicer poročalo malo bolj podrobno, toda težava ostaja enaka – nihče ni poročal, po kakšni metodologiji so prišli do teh ugotovitev, zato lahko ugibamo, da temeljijo na predpostavki, da bo do leta 2017 v EU prišlo do tri milijone migrantov, da jih je, pa vzemimo konservativno oceno, vsaj milijon delovno sposobnih in ustrezno kvalificiranih. Predvsem pa, tako poudarjajo v Bruslju in mirijo evropske davkoplačevalce, bodo migranti več plačevali v proračun kot pa iz njega prejemali. Pa bo res tako?

Nekateri ugledni evropski ekonomisti ter statistiki in policija opozarjajo, da so tovrstne napovedi preveč optimistične, in temeljijo na nepreverjenih dejstvih o migrantih, ki prihajajo v EU. Njihove pomisleke lahko strnemo v sedem (ekonomskih) zmot o migrantih, ki bodo oživili evropsko gospodarstvo.

Zmota št. 1: Vemo, kdo prihaja v EU

Ne, ne veste. Nihče ne ve. To je največja zmota evropskih voditeljev, ki mislijo, da vedo, kdo prihaja v EU. Njihove trditve temeljijo na tistem, kar so povedali sami migranti v centrih za registracijo. Zdaj pa kaže, da migranti lažejo tako o tem, iz katere države prihajajo kot o tem, koliko so stari ter kakšno izobrazbo in poklicne kvalifikacije imajo. Policija v Nemčiji, se pravi v državi, ki bo očitno sprejela največ prišlekov, je nedavno prostodušno priznala: »V tem hipu nimamo pojma, kdo vse prihaja v našo državo.«

Zmota št. 2: V EU prihajajo izobraženi in kvalificirani kadri

To je najbrž ena najbolj usodnih zmot. Glede na poročilo, ki ga je v Kölnu izdal Inštitut za ekonomska raziskovanja, nekakšen nemški think tank, potrebuje Nemčija več kot 100.000 kvalificiranih delavcev v znanosti, tehnologiji, inženirstvu in matematike, toda večina prosilcev za azil nima teh kvalifikacij. In kot ugotavlja nemški zvezni zavod za zaposlovanje v svoji študiji, kar 81 odstotkov migrantov nima nikakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij. Ko je ugledna nemška tovarna BMW med zagonom novega logističnega centra od 2.000 delovnih mest 20 mest rezervirala za migrante, je bila razočarana: od julija do konca oktobra niso našli niti enega kandidata med migranti, ki bi bil pripravljen delati in imel potrebno znanje.

Zmota št. 3: Med migranti je (bo) manj prejemnikov socialne pomoči kot med domačini

Ne drži, niti ne bo držalo. Tino Sanandaju, ekonomist stockholmske ekonomske šole, je nedavno dejal, da je stopnja brezposelnosti (zaradi zmote št. 2) med migranti večja kot med lokalnim prebivalstvom. Posledično to pomeni, da migranti prejemajo več socialnih pomoči kot domačini.

Kako migranti »žrejo« socialno in drugo državno pomoč, si lahko nazorno ogledate na grafu in v tabeli. Desni stolpec je pomoč domačinom, levi pomoč migrantom (tujcem).

Zmota št. 4: Migranti bodo blagodejno vplivali na evropski trg dela

Christian Dustmann, profesor ekonomije in raziskovalec na področju migracij na UCL (University College London) je jasno povedal, da je treba biti v tem trenutku zelo previden, saj o migrantih ne vemo praktično ničesar, zato je še prezgodaj za kakršnokoli napoved.

Dustmann tudi opozorja, da bo proces iskanja zaposlitve za migrante dolg, vključevanje na trg dela pa počasen proces. »Ne gre le za učenje jezika, temveč tudi za razumevanje na trgu dela in iskanje pravih delovnih mest za migrante,« je povedal.

Skratka, napovedovanje Pierra Moscovicija, kako bodo migranti z vstopom na trg dela v EU blagodejno vplivali na gospodarsko rast stare celine, je slabše kot vedeževanje oziroma, najbolj milo rečeno, govorjenje »na pamet«.

Zmota št. 5: Če so ekonomski migranti pred 100 in več leti pripomogli k razcvetu ZDA ter migracije po II. svetovni vojni k gospodarstvu v Evropi (predvsem Nemčiji), ni razloga, da ne bi bilo tako tudi s sedanjimi migranti iz Bližnjega vzhoda

To pravzaprav ni zmota, ampak zavajanje političnih korektnežev in progresivcev.

Prvič, velik del migrantov v teh dveh migrantskih valih je prihajal iz držav, ki so imele enake ali podobne vrednote kot ciljne države.

Drugič, ekonomski migranti pred desetletji ali sto in več leti so imeli izključno ekonomske cilje, današnji migranti imajo že politične, kulturne in verske cilje. Migracije spremljajo levičarske ideje o multikulturalizmu, se pravi idejo so enakopravnosti dveh ali več kultur v neki državi. Kaj takega v prejšnjih migracijah ni bilo možno. Te ideje so že v kali zatrli, denimo predsednik ZDA Theodore Roosevelt jr., ki je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Oni se morajo asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt.

Tretjič, ZDA in Nemčija sta torej postali uspešni zaradi pluralnosti in ekonomskih ciljev migrantov, ne pa zaradi multikulturnosti ali multikulturalizma. Migranti, ki tega niso sprejeli, so prej ali slej pristali za zapahi ali pa so bili deportirani.

Četrtič, migrantom ni nihče pomagal in bil do njih tako ustrežljiv kot danes. Ali so se sami znašli ali pa so bili izločeni. Ta tekmovalnost na prostem trgu prinese gospodarski uspeh.

Zmota št. 6: Migranti bodo pripomogli k gospodarski rasti, s tem pa k blaginji EU

Ta zmota temelji na predpostavkah zmot št. 2 in 4. Že briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises je ugotovil, da matematika v ekonomiji (in natančno to počne Evropska komisija) pogosto povsem odpove. Zato je treba napovedi o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države.

Če bi gospodarska rast temeljila na rasti zasebnega, se pravi realnega sektorja (ta pa migrantov zaradi njihovih nikakršnih kvalifikacij brez državnih pomoči ne bo zaposloval), ter zasebni potrošnji, bi bilo vse v redu, toda evropski voditelji računajo, da bodo migranti spodbudili rast tako, da se bo država zaradi njih zadolžila, prav tako bodo povečali javno porabo in državno potrošnjo. Zaradi tega bodo migranti v naslednjih letih najbrž res povečali evropski BDP za 0,2 ali 0,3 odstotne točke na leto, mogoče celo več, toda BDP na prebivalca se bo zmanjševal, prav tako se bosta zmanjševali kupna moč in blaginja državljanov. Zato se bo treba vedno znova in znova zadolževati ali pa tiskati denar. To med vrsticami sramežljivo priznava tudi Pierre Moscovici.

EU se tako sooča z dvema velikima težavama. Prva je vse bolj socialistična gospodarska miselnost evropskih voditeljev, druga pa so vrednote in kultura migrantov. Vse to je eksplozivna mešanica, ki bo pripeljala do smrtonosne ekonomska spirale, dokler se Evropa ne bo gospodarsko zlomila in propadla. Vprašanje je, ali nismo morda že zamudili čas, da to ustavimo.

Zmota št. 7: Islam lahko Evropo obogati in prispeva k razvoju

Najprej dejstvo. Revija Economist je pred leti analizirala znanstveno delo muslimanskih »znanstvenikov« v državah, od koder zdaj prihajajo migranti v Evropsko unijo. Ugotovili so naslednje: univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj. Muslimani imajo namreč samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. In ti ljudje naj bi prispevali še k »večjemu« napredku stare celine, s tem pa bi povečevali blaginjo in pripomogli k hitrejšemu gospodarskemu napredku in razvoju.

Prav naravoslovna znanost (z odkritji in izumi) je tista, ki je omogočila nesluten gospodarski razvoj zahodne krščanske civilizacije, muslimanski svet (in ljudje, ki zdaj prihajajo v Evropo) pa teh znanj ni nikoli razvijal. Zato je iluzorno pričakovati, da bi muslimani, ki so v veliki večini med migranti, lahko kaj prispevali k razvoju stare celine. Držijo se namreč načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

O tem, kako si muslimanski svet lasti večino izumov zahodne civilizacije, pa smo tudi že pisali.

Tukaj si lahko preberete še o levičarskih mitih o beguncih (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/03/11-levicarskih-mitov-o-beguncih-ki-jih-razsirja-medijski-mainstream/).

Svoboda kot jo razume Društvo novinarjev Slovenije

Značke

begunci, DNS, Društvo novinarjev Slovenije, Eamonn Butler, islam, ksenofobija, liberalizem, migranti, muslimani, Petra Lesjak Tušek, priseljenci, progresivnost, rasizem, svoboda

Večina (klasičnih) liberalcev ob besedni zvezi »biti liberalen« pomisli na besedno zvezo »biti svoboden«. Svoboda pa, kot vemo, pomeni več kot zgolj to, da nisi zaprt ali zasužnjen, kot bi rekel Eamonn Butler, ampak pomeni, da imaš pravico delovati, govoriti in misliti, kot želiš, ne da bi ti drugi, tudi tisti na oblasti, vsiljevali omejitve. Povedano drugače: svoboda je odsotnost sile in prisile. Zato bi človek od ljudi, ki se imajo za liberalne in zagovarjajo pravice homoseksualcev in drugih manjšin, pričakoval (še posebej od urednikov in novinarjev), da se bodo z vsemi sredstvi borili za svobodo govora. Vendar sem očitno zelo naiven, očitno pričakujem preveč, očitno je moj pogled na liberalizem zastarel, nekako konservativen, da ne razumem »novega« pogleda na liberalnost. Poglejmo samo zadnji javni poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS).

Upravni odbor DNS najprej na široko poziva, kako moramo biti do množičnih migracij liberalni. »Lahko sicer gledamo stran, se pretvarjamo, da težav ni, iščemo izgovore, zakaj ti ljudje ne bi smeli biti upravičeni do naše pomoči. Njihovo pot lahko prekinemo z ograjo, jih pustimo na nikogaršnji zemlji, na (ne)milost mraza, dežja, blata, lakote in bolezni. Imamo tudi drugo možnost: da pokažemo svoj človeški obraz, da stopimo skupaj in jim – pomagamo. Ne le s hrano, vodo, zdravniško oskrbo, začasnim zatočiščem in prevozom, ampak tudi s tem, da jim vrnemo del dostojanstva, ki so ga bili na tej poti že zdavnaj prisiljeni izgubiti. Da jim pokažemo, da se v Sloveniji, do katere so prišli po poti smrti in strahu, nimajo česa bati,« so zapisali, na koncu pa: »In prav zato moramo vsi, ki živimo v tej državi, najprej reči odločen ´ne´ vsem vrstam sovražnega in nestrpnega govora, ki ustvarja umetne delitve in piha na dušo najbolj primitivnim (ne)človeškim vzgibom. (…) Naša skupna dolžnost je, da kot družba ustvarimo prostor ničelne tolerance do nehumanega, fašistoidnega, ksenofobnega in militantnega izražanja.«

Zanimivo, ni kaj. Ste razumeli? Najprej novinarsko združenje poziva k odprtosti do migrantov, k liberalni politiki sprejemanja, na koncu pa DNS moti, da v Sloveniji obstajajo tudi mediji in novinarji z drugačnim pogledom na krizo ter do migrantov kritična javnost, zato bi se nadnje spravila s silo (policijo, tožilci in z vsem represivnim aparatom) in jih prisilila, da razmišljajo tako kot oni. Še prej pa bi v DNS očitno prepovedali vse tekste, ki niso naklonjeni migracijam.

Očitno sem res malo zarjavel, da ne razumem novega pogleda na liberalnost, ki je očitno svetovni nazor, katerega značilnost je, da je istočasno progresiven in represiven (do tistih, ki ne delijo vrednote progresivnih). Na to kaže tudi njihova priljubljena krilatica: Sem strpen, vendar nestrpen do nestrpnih. Ali če prevedemo: Če ne sprejmete naših vrednot, jih vam bomo vsilili, vas bomo v njih prisilili. Ko želijo v ZDA pokazati tako dvoličnost, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: »Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano«. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: »Jaz ne maram breskev in smetane.« Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Skratka, to kar počne DNS je tipičen primer tako imenovanega kulturnega marksizma, o katerem sem že pisal. In to nima prav nikakršne veze z liberalizmom. Ravno nasprotno. Zato ni čudno, da druščina, ki jo vodi Petra Lesjak Tušek, bolj razpravlja o sovražnem govoru, kot pa o svobodi govora.

Migranti povzročili epidemijo posilstev v Nemčiji

Značke

Gatestone Institute, islam, islamizacija, migranti, Nemčija, posilstvo, priseljenci, Švedska

Pisali smo, kako je multikulturnost na Švedskem prispevala k rasti posilstev in državo uvrstila v sam vrh držav z največ posilstvi na 100.000 prebivalcev (tukaj in tukaj). Nekaj podobnega ob navalu migrantov opažajo v Nemčiji, kjer mediji (ne tisti mainstream) pišejo o »epidemiji posilstev« ali o »razvoju kulture posilstev v Nemčiji«. Glavni »igralci« so mladi moški, večinoma nezakoniti priseljenci, žrtve pa ne samo domačinke, ampak tudi ženske in otroci, ki so pobegnili pred nasiljem v svojih državah. Primeri, da ne bi vznemirjali prebivalce, redko pridejo v javnost, policija pa tiste storilce, ki jih ne najde, običajno označi kot »Südlander« ali »južnjaki«.

Poglejmo samo en del primerov v avgustu (podatkov za september še ni, prvi znaki pa kažejo, da bo slika še bolj katastrofalna kot avgusta):

23. avgusta je »temnopolt« moški v Dortmundu skušal posiliti 35-letno žensko;

17. avgusta so trije »južnjaki« v Ansbachu skušali posiliti 42-letno žensko;

16. avgusta je v Hanau »južnjak« posilil žensko;

12. avgusta je v Hannovru »južnjak« skušal posiliti 17-letno dekle;

10. avgusta se je v Kasselu »južnjak« slekel pred 31-letno žensko. Policija je sporočila, da se je podobno zgodilo tudi 11. avgusta;

10. avgusta je v Mönchengladbachu peterica moških turškega porekla skušala posiliti dekle;

10. avgusta je v Rintelnu »južnjak« posilil 15-letno dekle;

8. avgusta je v Siegnu »južnjak« skušal posiliti 20-letno žensko;

3. avgusta je v parku v Chemnitzu »afričan« posilil 7-letno deklico;

1. avgusta je v Stuttgartu »južnjak« skušal posiliti 27-letno žensko.

Medtem je nemška policija izdala opozorilo staršem, naj pazijo na svoje hčerke. Tako je policija v bavarskem mestu Mering, kjer je bila 11. septembra posiljena 16-letna deklica, opozorila, naj se dekleta ne sprehajajo zunaj brez spremstva. Ženskam je tudi svetovala, naj ne hodijo same v bližino železniške postaje, saj je v bližini center za begunce.

V bavarskem mestu Pocking je šolsko osebje opozorilo starše, naj njihova dekleta ne hodijo v šolo preveč »razkrita«, ker bi lahko prišlo do »nesporazumov« z 200 muslimanskimi priseljenci, ki se nahajajo v stavbi poleg šole. Pismo se glasi: »Sirski ljudje so večinoma muslimani in govorijo arabsko. Begunci imajo svojo kulturo. Ker je šola v neposredni bližini zgradbe, kjer so nastanjeni, bi bilo v izogib nesporazumom nositi primerno oblačilo. Majice, ki razkrivajo, kratka ali mini krila, bi lahko privedla do nesporazumov.«

Gatestone Institute ugotavlja, da je povečanje števila posilstev ali napadov na ženske posledica velikega števila muslimanskih moških med migranti. Od 411.567 migrantov (ali beguncev), ki so letos prišli prek Maditeranskega morja v Evropo, jih je 72 odstotkov moških, 13 odstotkov je žensk in 15 odstotkov otrok. To so uradni podatki UNCHR.

Vodnik po galaksiji migrantskega besednjaka

Značke

begunci, islam, migranti, muslimani, slovarček

Za razumevanje begunske krize je zelo pomembno, da približno veste, kaj v resnici pomenijo nekatere besedne zveze, ki jih uporabljajo migranti. Podobno kot levičarji imajo tudi oni na zalogi cel kup izrazov, za katere mislite, da jih razumete, ampak jih v resnici ne. Nekatere pojme (kot so islamofobija, rasizem in ksenofobija) smo že obdelali, zato jih tokrat ne bomo ponavljali.

»Če ne odprete meje, bomo gladovno stavkali.« – »Kaj bo za večerjo?«

»Dokumente so mi na poti ukradli.« – »Dokumente sem na poti uničil.«

„Homoseksualcev ne mečemo s stolpnic.“ – „Nismo mi krivi, če ne znajo leteti.“

»Hvala za lep in udoben namestitveni center.« – »Kmalu bomo zamenjali: mi v vaš dom, vi v taborišča.«

»Hvala, ker nas branite pred desničarji.« – »Hvala, ker nasprotujete tistim, ki bi vas lahko rešili.«

»Hvala, ker nas branite pred vašimi skrajneži.« – »Hvala, ker sami sebe uničujete.«

„Hvaležen vam bom celo življenje.“ – „Kmalu vam pošljem bombo.“

»Imam dokumente.« – »Kupil sem dokumente.«

„Imate lepe in visoke stolpnice.“ – „Imamo dobre pilote.“

»Imate lepo državo.« – »Čez nekaj let vas bomo izgnali.«

»Imate lepo zastavo.« – »Vaša zastava lepo gori.«

„Integriral se bom.“ – „Vi se boste prilagodili šeriatskemu pravu.“

„Islam je religija miru.“ – „Ha, ha, ha.“

„Ko se bo vojna končala, se bom vrnil v Sirijo.“ – „Moja družina iz Nigerije je že na poti.“

„Jaz sem begunec.“ – „Jaz sem ekonomski migrant.“

„Jaz sem ateist iz Sirije.“ – „Jaz sem musliman iz Pakistana.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (1/5) – „Jaz sem iz Afganistana.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (2/5) – „Jaz sem iz Iraka.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (3/5) – „Jaz sem iz Bangladeša.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (4/5) – „Jaz sem s Kosova.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (5/5) – „Jaz sem iz Etiopije.“

„Lačen sem.“ – „Ravno sem hrano nevernikov vrgel v smeti.“

„Morijo samo muslimanski skrajneži.“ – „Jaz sem musliman.“

„Multikulturnost je dobra.“ – „Islam je dober.“

„Muslimani ne lažemo.“ – „Muslimani lahko lažemo nevernikom.“

»Mi ne uživamo mamil.« – »Mi tihotapimo mamila.«

»Mudilo se nam je na avtobus, zato nismo počistili za seboj.« – »Smeti pobirajo neverniki.«

»Ne bojte se nas.« – »Bojte se nas.«

„Ne jemo svinjine.“ – „Če ne želite pokola, prepovejte svinjino.“

„Ne pijemo alkohola.“ – „Če ne želite pokola, prepovejte alkohol.“

„Ne razumemo vašega jezika.“ – „Kmalu boste vsi znali arbščino.“

»Ne zamerimo vam žalitev Alaha.« – »Kje je kalašnikov?«

„Ne želim biti v breme vaši državi.“ – „Počakajte, da pridejo za menoj sorodniki.“

»Ne želim ostati v vaši državi.« – »Tudi vi pridete na vrsto.«

„Nikoli nisem bil vojak.“ – „Celo življenje sem vojak.“

„Nismo maščevalni.“ – „Se spomnite Charlie Hebdo?“

„Nismo posiljevalci.“ – „Mi tako kaznujemo ženske.“

„Nismo teroristi.“ – „Ženske in otroci niso teroristi.“

»Nismo užaljeni, če nam kdo nasprotuje.« – »Odsekajte mu glavo.«

„Orban je fašist, nacist.“ – „Kreteni, samo Orbanov način bi vas lahko rešil.“

„Poiskal si bom delo.“ – „Živel bom na račun davkoplačevalcev.“

»Pot nas je povsem izčrpala.« – »Težko je sedeti 10 ur na vlaku.«

„Prinašamo mir.“ – „Imeli boste vojno.“

„Prisežem pri Alahu in preroku Mohamedu, da sem Abdul Mehmet.“ – „V Siriji sem bil Mohamed Al Rašid, v Turčiji Abdul Amat, v Grčiji Mohamed Al Rahman, v Makedoniji Sultan Mesih, v Srbiji Ibn Kaldum, na Hrvaškem Mohamed Aziz, v Sloveniji Amsah Masih, v Avstriji bom Abd Al Ilah, v Nemčiji pa Mohamed Ibn Raihan.«

„Rad imam Angelo Merkel.“ – „Tudi ona pride na vrsto, nevernica.“

»Radi imamo demokracijo.« – »Kaj je to demokracija.«

„Radi imamo Evropsko unijo.“ – „Radi imamo Evropsko islamsko unijo.“

»Radi imamo otroke.« – »Otroki so opasani z eksplozivom.«

„Slovenija je revna država. Ne želim ostati pri vas.“ – „Slovenija nima dovolj velikih socialnih transferjev.“

„Sem brez denarja.“ – „Denar potuje prek Western Uniona.“

„Sem miroljuben begunec.“ – „Orožje je že na poti.“

»Sem še mladoleten.« – »Star sem 25 let.«

»Sem znanstvenik.« – »Če so dokazi v nasprotju s koranom, jih zavržem.«

„Sonce me je opeklo.“ – „Sem iz Etiopije.“

„Sovražim Islamsko državo.“ – „Rad imam Islamsko državo.“

„Spoštovali bomo vašo zakonodajo.“ – „Uvedli bomo šeriat.“

„Spoštujemo svobodo govora.“ – „Na grmado z Lucijo Ušaj.“

„Spoštujemo svobodo izražanja.“ – „Obsodil vas bo Svet za odziv na sovražni govor, mi vam bomo odsekali glavo.“

»Spoštujemo vašo vero.« – »Alah Akbar.«

„Spoštujemo ženske.“ – „Ženske prepuščamo Alahovemu nauku.“

„Vaša država je zelo velikodušna.“ – »Ali sem prehodil na tisoče kilometrov zato, da mi ne boste dali socialne pomoči.“

„Vi ste dobri ljudje.“ – „Vi ste neverniki.“

„V Nemčiji si bom kupil hišo.“ – „V Nemčiji si bom vzel hišo.“

„V Siriji sem bil elektro tehnik.“ – „V Iraku sem izdeloval bombe.“

„V Siriji sem bil gradbeni tehnik.“ – „V Siriji sem rušil zgodovinske spomenike.“

»V Siriji sem bil nogometni trener.« – »V Siriji sem bil terorist.«

„V Siriji so na nas ves čas metali bombe.“ – „V Avganistanu sem ves čas metal bombe.“

„Zadovoljen bom s streho nad glavo.“ – „Hočem hišo z bazenom.“

„Z nami potujejo večinoma nemočne ženske in otroci.“ – „Z nami so večinoma mladi moški.“

„Želim čim boljše življenje.“ – „Želim čim več socialne pomoči.“

„Želim prispevati k gospodarskemu napredku Švedske.“ – „Naredil bom vse, da Švedska ostane država z največ posilstvi na 100.000 prebivalcev.“

»Želimo samo miren prehod prek vaše meje.« – »Če ne odprete mej, vas bomo napadli.«

Odprto pismo nadškofu Stanislavu Zoretu

Značke

Adam Smith, Anders Chydenius, begunci, islam, katoliška cerkev, ljubljanski nadškof, muslimani, Stanislav Zore, Švedska

Spoštovani gospod ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore

Moram priznati, da me je Vaš nagovor, da krščanska Evropa ogroža sama sebe in je ne ogrožajo muslimani, razočaral. Najina mnenja sta na tej točki najmanj toliko vsaka k sebi, kot je povprečna razdalje med Vami in mano do Boga. Mojega in upam, da tudi Vašega. Kdo mu je bližje, ne morem soditi, kot tudi Vi ne. O tem bo presojal kdo drug. Nekaj pa ostaja: Vaše besede so izključno moj problem, če so me razočarale ali celo prizadele. Ampak ne ženite si tega k srcu, tudi Vaših molitev ne potrebujem. Povedali ste tisto, kar pač mislite. In to je tudi prav. Žal ste danes izgubili marsikatero dušo, upam pa, da ste na svojo stran pridobili vsaj toliko drugih (muslimanskih) duš, predvsem tiste humanitarce, umetnike in pravičnike, ki so še nedavno blatili katoliško cerkev, sežigali križ in govorili, da je to umetniška instalacija, ter risali podgane v naročju device Marije. Ampak tudi to je svoboda, kaj hočemo.

Pravite, da se Evropa krščanstva že nekaj časa boji »kot hudič križa«, zato tudi nima identitete. Motite se. Evropa ima identiteto in ta je krščansko-judovskih korenin. Brez te identitete ne bi doživela napredka, ki mu ni primerjave v zgodovini človeštva. In zasluga gre liberalizmu, liberalizmu evropskega tipa. In ta liberalizem ni nikoli zavrgel temeljnih krščanskih vrednot, na katerih je zrasel. Tudi ta portal je liberalen. Sledi avstrijski ekonomski šoli, napaja se z mislimi njenih dveh glavnih predstavnikom: Ludwiga von Misesa in Friedricha Augusta von Hayeka. Liberalizem je utemeljil duhovnik. Katoliški duhovnik, če smo bolj natančni. Sliši na ime Anders Chydenius, čeravno mu tega ne priznavajo. V eseju, ki ga je napisal daljnega leta 1763 (torej 13 let pred Bogastvom narodov Adama Smitha, ki velja za eno temeljnih knjig politične ekonomije), je kritiziral državni aparat, zavzemal se je za svobodo tiska, govora in veroizpovedi. Toda nikoli, ampak res nikoli ni pozabil od kod izhaja – iz krščanstva. Leta 1765 je bil izbran v švedski parlament in hitro je prišlo do nekaterih sprememb: zmanjšali so se davki, ukinjena je bila cenzura, država se ni preveč vmešavala v trg. Seveda so Chydeniusa vrgli iz parlamenta, švedski kralj pa je nekaj let kasneje spet uvedel represivno politiko ter se zapletel v konflikt z Rusijo in Francijo. Toda v prvi polovici 19. stoletja so se spet širile Chydeniusove ideje. Švedski parlament je sprejel liberalne reforme: trg se je povsem sprostil, ukinili so carine, vsakomur so dovolili, da je postal podjetnik, ustanavljali so delniške družbe, zmanjševali obresti na posojila. Povedano drugače – Švedi so uvedli kapitalizem. Švedska je v tistem času doživljala razcvet, kakršnega ne pomni in kakršnega najbrž ne bo nikoli več doživela. Še posebej s politiko multikulturnosti ne. Vsi ti našteti ljudje so priznavali, da so bile krščanske vrednote podlaga za tak uspeh človeštva. Tako identiteto Evropa mogoče res izgublja, ni je pa še izgubila. Zato so Vaše besede, da Evropa nima identitete, pretiravanje.

Pravite takole: »In če bodo morda ljudje, ki prihajajo od tam, s svojo zelo jasno osebno identiteto pomagali nam k oživitvi naše osebne identitete, potem hvala bogu da so tukaj. Tako se bomo mi začeli zavedati, kdo v resnici smo, ampak ne proti njim, pač pa skupaj z njimi.« Naivni ste, res. Ne zamerite, če Vam pravim tako.

Ravno krščanska Evropa je bila tista, ki je prinesla napredek. In to je tisto, česar se kot kristjan zavedam. Muslimani k temu napredku niso doprinesli (skoraj) ničesar, njihova identiteta je izključno vera, ki je prežeta z nasiljem. Za vse drugo jim ni mar. Islam svojim vernikom celo v 21. stoletju prepoveduje, da bi delovali znanstveno, razvojno. Nihče sicer ne more zanikati (niti ne poskuša zanikati) prispevkov Al Jazarija, Ibn Hajtama, Al Kindija, Ibn Batuta ali Al Farabija, težava je le, da se njihov prispevek danes pomeša z miti in pravljicami. Ste se kdaj čudili, da se muslimanska civilizacija, ki danes vdira v Evropo in nasilno prinaša svojo kulturo, ki ima katoličane za nevernike, ni nikoli razvila v industrijsko velesilo? Eden od razlogov najbrž je, da se islamski svet ni nikoli sekulariziral. Številne njihove univerze imajo v kampih za študente več mošej, znanje korana pa je pomembnejše od znanja fizike, kemije, matematike. Zato ni čudno, kot je pred leti pisala revija Economist, da univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj, muslimani pa imajo samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. Nekako se ta del sveta, močno pod vplivom islama, drži načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

Nadalje navajate, da so begunci dejstvo ter da je zanje odgovorna država, ki ima vse vzvode ali pa jih bi vsaj morala imeti, da jih sprejme in zanje poskrbi. Da so naši bratje in sestre. Se opravičujem, moji že niso. Jaz imam enega brata in dve sestri. Drugih bratov in sester, še najmanj islamističnih, pač ne potrebujem. In upam, da imam pravico, da to povem jasno in na ves glas. Pravite še, da bi morali premagati brezbrižnost in da lahko morda v tej množici najdemo tudi nekatere, »ki niso begunci v pravem pomenu besede«. Jaz pravim ne »morda«, ampak zagotovo, kar potrjujejo tudi obveščevalne službe.

Za konec še nekaj. Ste se oglasili aprila, ko so muslimanski prebežniki na Sredozemlju v morje pometali krščanske begunce? Ali ste protestirali proti načinu, kako muslimani v Islamski državi pobirajo posebne davke od kristjanov, če nočejo, da jih obglavijo? Ste povzdignili glas, ko so muslimani obglavili otroke izključno zato, ker so njihovi starši kristjani. Seveda, najbrž tudi za starejši zakonski par iz Care di Mineo niste slišali? Zakaj neki bi le. Bila sta prava katoličana, veliko naredila za katoliško skupnost v bližini Katanije na Siciliji, dokler se ni našel migrant in ju zverinsko umoril. Včasih bi bilo dobro, da pogledate na spletno stran The Religion of Peace, kjer je spisek vseh kristjanov, ki so jih umorili muslimani. Primerov ni ne sto ali tisoč, na deset tisoče jih je.

Pa brez zamere gospod ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Nisem človek, ki bi nastavljal še drugo lice, ne Bog, ki bi take muslimanske zločine odpuščal. Vi lahko. Upam, da je bilo vse, kar ste povedali, zgolj in izključno Vaše mnenje, in da niste govorili v imenu vseh katoličanov v Sloveniji. Če ste, mene pod Vašo izjavo ne štejte. Nikoli. Nikoli več. Želim samo svobodno Evropo. Z muslimani je pač ne bo.

Pa zdravi ostanite.

Z vsem (potrebnim) spoštovanjem,

Kavarna Hayek