Pika Nogavička in davki

Značke

Astrid Lindgren, BDP, davki, javni sektor, Johan Norberg, Olof Palme, Pika Nogavička, socializem, socialna demokracija, Švedska

Levičarji dajejo Švedsko vedno za primer zgledne socialne demokracije. Švedska to, Švedska ono, Švedska tretje. In hitijo poudarjati, da socializem deluje, čeprav bi bilo dobro, da bi si sploh ogledali, kaj želijo, opozarja švedski pisatelj in zgodovinar Johan Norberg. Biti danes kot Švedska, to pomeni (če odmislimo težave z multikulturnostjo): več deregulacije, sistem vavčerjev v šolstvu, delno privatiziran pokojninski sistem, brez davka na nepremičnine in dediščino ter relativno nizke stopnje davka na dohodek. Švedska je sicer poskušala s socialističnimi rešitvami, toda ta eksperiment se skoraj do dneva natančno ujema z obdobjem najdaljše gospodarske stagnacije z zadnjih 100 letih.

Slika o Švedski kot bogati državi, kjer vlada socializem, je slika o Švedski iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Švedska je rastla hitreje od drugih evropskih držav zaradi omejene vloge države in tržnega gospodarstva. V obdobju (1850 – 1950), ko je v tej skandinavski državi vladala laissez-faire ekonomija, se je švedski BDP na prebivalca povečal za osemkrat, število prebivalcev se je podvojilo. Smrtnost dojenčkov se je zmanjšala s 15 odstotkov na 2 odstotka, pričakovana življenjska doba se je podaljšala za neverjetnih 28 let. Stopnja davkov na Švedskem ni bila samo nižja kot v drugih evropskih državah, ampak celo nižja kot v ZDA (med 19 in 20 odstotkov v prumerjavi s 24 odstotkov v ZDA). In vse to se je zgodilo, preden so se pojavili znaki, da bo na Švedskem vzpostavljena socialna država.

Ko so Švedi postali ekonomsko preskrbljeni, so pomislili, da bi svojo varnost prek države zavarovali za daljše časovno obdobje. Sprejemali so regulacijo za regulacijo, povečali davke, javni sektor se je razbohotil. Počasi so politike Tagea Erlanderja in Olofa Palmeja pripeljale do zmanjšanja produktivnosti in načele pregovorno skandinavsko delovno etiko. Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je 20 let kasneje izenačila s povprečjem. Nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto. Bilo je to katastrofalno obdobje za zaposlovanje in podjetništvo. V času v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto, čeprav se je število prebivalcev povečevalo. Do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.

A socialni demokrati še kar niso odnehali. Želeli so nacionalizirati zasebna podjetja, parlament je celo sprejel zakon, ki je kot nezakonito razglasil vsako finančno in ekonomsko transakcijo, ki je imel namen zmanjšanje davčne obremenitve.

Ustanovitelj Ikea Ingvar Kamprad in mnogi drugi podjetniki ter največje športne in druge zvezde so množično zapuščale Švedsko. Najbolj znan švedski avtor Wilhelm Moberg je zapisal, da je država ušla izpod nadzora, filmskega režiserja Ingmarja Bergmana so aretirali in pripeljali pred sodnika zaradi obtožb o utaji davka. Doživel je živčni zlom in odšel s Švedske. Astrid Lindgren, priljubljena otroška pisateljica (Pika Nogavička), je morala plačati super davek, kar jo je spodbudilo, da napiše satirični esej o stari čarovnici Pomperipossi in začarani davčni oblasti: »Mislila je, da ima prav in da jo bodo v demokratični državi vsi spoštovali. Ljudje pač ne smejo biti kaznovani ali preganjani, ker se je zgodilo, da oni – po lastni krivdi ali ne – zaslužijo denar na pošten način.« Na koncu najde rešitev: »Naenkrat ji je kapnilo – ženska, ti lahko živiš od socialne pomoči. Kako čudovito! In potem je Pomperipossa od socialne pomoči živela srečno do konca svojih dni. In nikoli ni napisala nobene knjige več.« Esej je bil objavljen leta 1976 v Expressnu, zanimivo pa je, da to epizodo v življenju Lindgrenove levičarji nikoli ne omenijo.

Sledila je streznitev. Od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja se Švedska privatizira, deregulira, zmanjšuje davke, vrata javnih storitev je odprla za zasebne družbe. Velika javna poraba in visoke davčne stopnje so padle na povprečno evropsko raven. Švedska ima sicer še vedno visoko stopnjo socialne zaščite, a tisto, kar so njihovi socialisti (za razliko od drugih) dojeli, je: ali imaš veliko socialno državo ali imaš bogate, ki vse to plačujejo, toda obojega ne moreš imeti. Zato so svoje bogate sodržavljane zadržali z davčnimi olajšavami, ki jih sicer nižji in srednji sloj nista deležna. Vedo namreč, da le bogati lahko zagotovijo delovna mesta. Da bi pritegnila vrhunske strokovnjake iz vsega sveta, imajo »davek na strokovnjake«. Pravzaprav ne gre za davek, saj ščiti 25 odstotkov dohodka strokovnjaka pred obdavčitvijo. Dohodnino namreč plača samo na 75 odstotkov svojih dohodkov.

Največja težava Švedske je danes multikulturnost in v povezavi s tem migracije. Čeprav mediji o tem ne poročajo, je večina Švedov proti. Skandinavci so namreč vedno s prezirom gledali na ljudi, ki jemljejo denar drugim, čeprav do njega niso upravičeni. Na vprašanje kontinuiranih raziskav, katere so tiste okoliščine, ko lahko nekdo sprejme vladno pomoč, čeprav do nje nima pravice, so Švedi vedno odgovorili: »Nikoli, takih okoliščin ni.«

Miro Cerar in njegova jugoslovanska računica

Značke

BDP, EU, Jugoslavija, kupna moč, Miro Cerar, socializem

Če je resnična ali ne, ne vem, daleč od resnice zagotovo ni, a anekdota gre nekako takole. Zvezni sekretar za kmetijstvo in prehrano je ponosno paradiral po poslopju Zveznega izvršnega sveta (ZIS), saj je malo prej medijem sporočil, da se je proizvodnja hrane v Jugoslaviji povečala za 10 odstotkov. To je bila zmaga delovnega ljudstva, samoupravnega socializma in, kakopak, partije. Še posebej zato, ker se je proizvodnja hrane v kapitalistični Italiji, kjer zlobni lastniki proizvajalnih sredstev izkoriščajo delavce, povečala le za 5 odstotkov. Zato je k sebi povabil republiške »zmagovalce« in »poražence«. Srbskega sekretarja je zelo pohvalil, saj so proizvodnjo podvojili, slovenskemu pa je očital malodane sabotažo, kajti najbolj severna jugoslovanska republika je proizvodnjo povečala le za piškavi odstotek. Seveda je »pozabil« na nominalne številke. Srbi so proizvodnjo povečali s 5 na 10 enot (100 odstotkov), Slovenci pa z 200 na 202 enoti (en odstotek). Tudi primerjava z Italijo je z drugega zornega kota povsem drugačna. Medtem ko je Jugoslavija povečala proizvodnjo s 500 na 550 enot (10 odstotkov), je Italija povečala proizvodnjo z 10.000 na 10.500 enot (5 odstotkov). Številke sem zaradi lažjega razumevanja malce karikiral, a v vsakem primeru je imela nekdanja socialistična Jugoslavija prav poseben kalkulator, ki je vedno pokazal, da je socializem boljši od kapitalizma.

Zdi se, da ima tak »socialistični kalkulator« s primesmi Ludvika XIV (»L’etat, c’est moi«) tudi slovenski premier Miro Cerar. Tomaž Štih je na Twitterju kot Libertarec duhovito zapisal, da je za vse druge države v EU sedanja gospodarska rast posledica konjunkture, samo v Sloveniji je posledica Mira Cerarja. In se s tem hvali. »Gospodarska rast bo stabilna – okrog 2,5 %, kar bo opazno nad povprečjem držav z €,« je Cerarjeva vlada na Twiterju povzela Banko Slovenije. Napovedi za EU so take, kaj pa pomeni samohvala Mira Cerarja. Če vzamemo podatke, se no BDP na prebivalca v Sloveniji povečal za 518 dolarjev (z 20.747 na 21.265), v Nemčiji za 614 dolarjev (s 40.952 na 41.566), v Avstriji za 1.136 dolarjev (s 43.724 na 44.860 dolarjev) in tako naprej. Skratka, s tako »rastjo«, ki je od držav EU višja med 0,5 in 1,5 odstotne točke, Slovenija razvitih držav ne bo ujela še naslednjih nekaj desetletij. Jih bodo za zato primerljive tranzicijske države, kot so denimo Poljska, Slovaška, Latvija in Litva, katerim se napoveduje gospodarska rast, ki je od slovenske večja od 0,3 do 1,5 odstotne točke. A če pustimo BDP, ki je sicer nek kazalec razvoja, ne pove pa vsega, in vzamemo BDP na prebivalca, ki je merjen s standardom kupne moči (PPS), je za Slovenijo še slabše. Podatki Eurostata kažejo, da je BDP Češke po kupni moči (pri izračunu BDP upoštevamo življenjske stroške) lani dosegel 87 odstotkov povprečja EU, medtem ko je bil slovenski 83 odstotkov. S 77 odstotki povprečja EU je precej blizu tudi Slovaška, ki bo Slovenijo v naslednjih letih ob taki rasti, kot jo ima, prehitela. Estonija in Litva za zdaj še zaostajata, saj sta na 75 odstotkih povprečja EU. Toda te države hitro rastejo. Slovenija je dosegala po podatkih Eurostata leta 2004 86 odstotkov evropskega povprečja, kar je manj, kot ga je imela leta 2015. Najhitreje sta zrasli Slovaška, ki je s 57 odstotkov povprečja prišla na 77 in Litva, ki je z 49 odstotkov prišla na 75 odstotkov. In Estonija: s 54 na 75 odstotkov. Svoj dolg je od leta 2003, ko je znašal 26,7 odstotka BDP (imela je najmanjši dolg), do leta 2015 povečala za več kot trikrat, medtem ko so, denimo države Višegrajske skupine, svoj dolg kljub krizi povečale za od 7 odstotkov (Poljska) do 54 odstotkov (Češka). Tudi pri drugih kazalnikih so države Višegrajske skupine precej boljše od Slovenije, pa naj gre za indekse ekonomske, osebne in medijske svobode ali pa za konkurenčnost, uravnoteženost javnih financ, stroške dela in rast izvoza.

In potem Cerar vzame svoj »socialistični kalkulator« in prepričuje, da je Slovenija malodane najhitreje rastoče gospodarstvo v EU, kjer je blaginja skorajda zdivjala navzgor. In ljudje mu še kar verjamejo. Ampak, saj veste, kako je: dokler bodo ovce, bo tudi volna.

Večja javna poraba = manjša gospodarska rast. In pika.

Značke

BDP, gospodarska rast, IEA, javna poraba, javni sektor, levičarji, Ludwig von Mises, OECD, Philip Booth, zasebni sektor, Švedska

Med blogerji z ekonomsko liberalnim predznakom (logično, v medijskem mainstreamu tega pač ne bodo povzemali) je zaokrožila zanimiva študija. V začetku novembra je britanski ekonomist Philip Booth, programski direktor in šef uredništva spletne strani Inštituta za ekonomske zadeve (IEA), namreč objavil povzetek več kot 200 strani dolge študije, ki sicer ne prinaša nič novega za ljudi, ki so ekonomsko pismeni. Pač ena izmed številnih študij, ki razbija levičarski mit, da večja javna poraba spodbuja gospodarsko rast (BDP). To je mantra ljubiteljev etatizma in široke države, nasprotnih in dokazljivih tez pa seveda socialisti nikoli ne bodo priznali in vzeli za svoje. Žal v Sloveniji tako levica kot desnica zaradi svojih interesov in kratkovidnosti ne dojameta, da imajo tudi državne intervencije, pri katerih se izkaže, da deloma sicer pozitivno vplivajo na gospodarsko rast, na koncu negativne učinke, ki se kažejo prek dodatnega zadolževanja in višje obdavčitve. Povedano drugače. Blagodejni parcialni učinki se razvrednotijo ob parcialnih ali splošnih negativnih posledicah. Še bolj natančno. Denimo subvencije neki gospodarski panogi oziroma točno določenemu podjetju bodo imele sicer kratkoročne pozitivne učinke za to panogo ali podjetje, ampak negativne posledice za vse. Matematika v ekonomiji pogosto odpove, ki rekel Ludwig von Mises.

Levičarji nas sicer želijo prepričati, da večja javna poraba deluje, kar dokazujejo skandinavske države, predvsem Švedska. A ta mit so lani razbili prav analitiki IEA. Švedska danes ni bogata zaradi svoje socialnodemokratske politike. Ravno nasprotno. Švedi so bogati kljub socialni politiki in visokim davkom, postali pa so bogati zato, ker so v zgodovini imeli dolgo časa relativno svoboden trg in nizke davke. Gre za čas zgodnjega kapitalizma, ko je človeštvo naredilo največji korak v razvoju in ko se je akumulirala velika količina bogastva.

Ker je seveda publikacija Bootha in drugih avtorjev predolga (komur se da, jo bo pač prebral), si raje oglejmo kratko analizo ekonomistov Josepha Connorsa in Setha Nortona iz ZDA, ki je lažja za branje, avtorja pa sta prišla do podobnih ugotovitev. Analiza prikazuje, kako se tudi razvite države etatizirajo. Na strani 2 je prikaz deleža javne porabe v BDP (o tem sem pisal že tukaj) v 23 državah in kako se je za delež povečeval od leta 1960 do 2011. Tabela sama za sebe je zgolj statistična, a dobi smisel, ko jo primerjamo z gospodarsko rastjo. Ta graf (stran 8) pokaže, kako večja državna potrošnja zniža gospodarsko rast. Na strani 9 je nekaj zanimivih primerov. Medtem ko se je v tistih državah, kjer se je javna poraba v povprečju povečala za 13,3 odstotne točke (1960-2010), rast BDP v povprečju zmanjšala za 2,5 odstotne točke, se je v tistih državah z visoko rastjo javne porabe (v 50 letih v povprečju za 34 odstotnih točk) povprečna rast BDP zmanjšala kar za 5,4 odstotne točke. Sicer se je v državah OECD javna poraba v obdobju med 1960 in 2010 povečala za 21,6 odstotne točke (s 27,3 na 48,9), povprečna rast BDP pa zmanjšala za 4,3 odstotne točke (s 5,5 na 1,3). In logično. Večji je del javne porabe v BDP, manjši je delež zasebnega sektorja.

Za konec še za levičarje zelo bogokletna ugotovitev Connorsa in Nortona. Ko sta raziskovala posamezne postavke znotraj porabe, sta za obdobje med 1960 in 2010 ugotovila, da so se v tem času povečali izdatki za javno šolstvo (delež izdatkov za javno šolstvo v BDP). Kaj to pomeni? Povečani izdatki za javno šolstvo vplivajo na znižano rast BDP.

Bolivarski socializem v prostem padu

Značke

BDP, New York Times, Nicolas Maduro, socializem, Venezuela, ZDA

Neuspeh socializma v Venezueli je pripeljal do lakote. Osupljivih 87 odstotkov prebivalcev bolivarske republike pravi, da nima dovolj denarja za hrano, kažejo rezultati analize, ki jo je opravila Univerza Simona Bolivarja, poroča New York Times. Tisti, ki imajo dovolj, za hrano porabijo 72 odstotkov plače, pa je ugotovila raziskovalna skupina Federacije venezuelskih učiteljev (WTF).

Nicolas Maduro po stari navadi krivi ZDA in opozicijo. BDP Venezuele se je lani zmanjšal za 5,7 odstotka, inflacija je znašala 180 odstotkov, državi grozi huda dolžniška kriza kljub največjim zalogam nafte na svetu.

Socializem je Venezuelo povsem uničil. Ampak, otroci, ne skrbite, vredno je trpeti, socialistično izobraževanje je še vedno zastonj.

Dokončni konec nakladanja o Sloveniji kot družbi znanja

Značke

BDP, Eurostat, Igor Akrapovič, inovacije, intelektualna lastnina, Ivo Boscarol, Maks Tajnikar, proizvodnja, znanje

Če bi lahko jedli knjige, inovacije, ki zagotavljajo nove proizvode, pa imeli za duhovno hrano, bi bila Slovenija ena najbolj razvitih držav ne samo v Evropi, ampak tudi na svetu. Žal je zadeva postavljena na glavo. Slovenija izda na leto 1.780 knjig na milijon prebivalcev (v EU je na drugem mestu, takoj za Britanci, ki izdajo 2.870 knjig na milijon prebivalcev), a poda samo 143 vlog na milijon prebivalcev za zaščito blagovne znamke na Urad EU za intelektualno lastnino (EUIPO), medtem ko je povprečje EU 176 vlog (to najnovejše poročilo Eurostata so slovenski mainstream mediji povsem minimalizirali). Povedano drugače: Slovenija ima preveč knjig (kulture) in premalo znanja (novih proizvodov). Slovenija je torej daleč od tega, da bi bila »družba znanja«, o kateri tako radi govorijo politiki.

Znanje ni abstraktna kategorija, ampak dobi smisel šele z inovacijami, ki se preizkusijo v proizvodnji. Zaradi novih proizvodnih sredstev in novih proizvodov, ki posledično povečajo proizvodnjo, ima tako znanje neposreden vpliv na rast BDP, s tem pa tudi na blaginjo ljudi. Seveda se v to država ne sme vmešavati. Posreden vpliv na proizvodnjo in posledično na rast BDP ima sicer tudi teoretično znanje (recimo raziskovanja fizikov, kemikom), vendar je za pridobivanje takih znanj potrebna gospodarsko močna in stabilna država.

Če pa Slovenija že ima kakšnega inovatorja in ta, Bog ne daj, s temi inovacijami obogati, se ga takoj označi za neoliberalnega kapitalista, ki izkorišča delavce. Kot je to pred tednom dni storil ultra socialistični ekonomist Maks Tajnikar, češ da bi bilo delavcem, ki delajo za Iva Boscarola (Pipistrel) ali Igorja Akrapoviča (Akrapovič), boljše brez njiju, saj bi v kuvertah konec meseca odnesli več, kot zdaj. Seveda. Samo knjige bi brali, denar pa obirali z dreves.

7 (ekonomskih) zmot o migrantih, ki naj bi gospodarsko oživili postarano Evropo

Značke

BDP, Christian Dustmann, Delo, ekonomski migranti, EU, Evropska unija, gospodarska rast, Hizb ut–Tahrir, islam, Ludwig von Mises, migracije, migranti, muslimani, Pierre Moscovici, Theodore Roosevelt jr., Tino Sanandaju

Če gre verjeti evropskemu komisarju za gospodarske in finančne zadeve Pierru Moscoviciju, si EU zaradi migrantov lahko obeta več rasti in delovnih mest. Takole je o njegovi zelo optimistični napovedi poročala STA: »Rekordni migracijski tokovi naj bi evropski bruto domači proizvod do leta 2017 povečali za 0,2 ali 0,3 odstotka, je pojasnil komisar. Gospodarski učinek bo sicer po njegovih besedah odvisen zlasti od uspešnosti prizadevanj za integracijo beguncev v evropsko družbo. Bruseljske analize tako zavračajo pogosto izražen splošen vtis, da bodo begunci negativno vplivali na evropsko gospodarstvo, je poudaril. Analize komisije namreč kažejo, da bo učinek po določenimi pogoji ugoden, šibko pozitiven, je še ponovil komisar.« Kratko in, lahko rečemo, na pamet.

Delo je sicer poročalo malo bolj podrobno, toda težava ostaja enaka – nihče ni poročal, po kakšni metodologiji so prišli do teh ugotovitev, zato lahko ugibamo, da temeljijo na predpostavki, da bo do leta 2017 v EU prišlo do tri milijone migrantov, da jih je, pa vzemimo konservativno oceno, vsaj milijon delovno sposobnih in ustrezno kvalificiranih. Predvsem pa, tako poudarjajo v Bruslju in mirijo evropske davkoplačevalce, bodo migranti več plačevali v proračun kot pa iz njega prejemali. Pa bo res tako?

Nekateri ugledni evropski ekonomisti ter statistiki in policija opozarjajo, da so tovrstne napovedi preveč optimistične, in temeljijo na nepreverjenih dejstvih o migrantih, ki prihajajo v EU. Njihove pomisleke lahko strnemo v sedem (ekonomskih) zmot o migrantih, ki bodo oživili evropsko gospodarstvo.

Zmota št. 1: Vemo, kdo prihaja v EU

Ne, ne veste. Nihče ne ve. To je največja zmota evropskih voditeljev, ki mislijo, da vedo, kdo prihaja v EU. Njihove trditve temeljijo na tistem, kar so povedali sami migranti v centrih za registracijo. Zdaj pa kaže, da migranti lažejo tako o tem, iz katere države prihajajo kot o tem, koliko so stari ter kakšno izobrazbo in poklicne kvalifikacije imajo. Policija v Nemčiji, se pravi v državi, ki bo očitno sprejela največ prišlekov, je nedavno prostodušno priznala: »V tem hipu nimamo pojma, kdo vse prihaja v našo državo.«

Zmota št. 2: V EU prihajajo izobraženi in kvalificirani kadri

To je najbrž ena najbolj usodnih zmot. Glede na poročilo, ki ga je v Kölnu izdal Inštitut za ekonomska raziskovanja, nekakšen nemški think tank, potrebuje Nemčija več kot 100.000 kvalificiranih delavcev v znanosti, tehnologiji, inženirstvu in matematike, toda večina prosilcev za azil nima teh kvalifikacij. In kot ugotavlja nemški zvezni zavod za zaposlovanje v svoji študiji, kar 81 odstotkov migrantov nima nikakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij. Ko je ugledna nemška tovarna BMW med zagonom novega logističnega centra od 2.000 delovnih mest 20 mest rezervirala za migrante, je bila razočarana: od julija do konca oktobra niso našli niti enega kandidata med migranti, ki bi bil pripravljen delati in imel potrebno znanje.

Zmota št. 3: Med migranti je (bo) manj prejemnikov socialne pomoči kot med domačini

Ne drži, niti ne bo držalo. Tino Sanandaju, ekonomist stockholmske ekonomske šole, je nedavno dejal, da je stopnja brezposelnosti (zaradi zmote št. 2) med migranti večja kot med lokalnim prebivalstvom. Posledično to pomeni, da migranti prejemajo več socialnih pomoči kot domačini.

Kako migranti »žrejo« socialno in drugo državno pomoč, si lahko nazorno ogledate na grafu in v tabeli. Desni stolpec je pomoč domačinom, levi pomoč migrantom (tujcem).

Zmota št. 4: Migranti bodo blagodejno vplivali na evropski trg dela

Christian Dustmann, profesor ekonomije in raziskovalec na področju migracij na UCL (University College London) je jasno povedal, da je treba biti v tem trenutku zelo previden, saj o migrantih ne vemo praktično ničesar, zato je še prezgodaj za kakršnokoli napoved.

Dustmann tudi opozorja, da bo proces iskanja zaposlitve za migrante dolg, vključevanje na trg dela pa počasen proces. »Ne gre le za učenje jezika, temveč tudi za razumevanje na trgu dela in iskanje pravih delovnih mest za migrante,« je povedal.

Skratka, napovedovanje Pierra Moscovicija, kako bodo migranti z vstopom na trg dela v EU blagodejno vplivali na gospodarsko rast stare celine, je slabše kot vedeževanje oziroma, najbolj milo rečeno, govorjenje »na pamet«.

Zmota št. 5: Če so ekonomski migranti pred 100 in več leti pripomogli k razcvetu ZDA ter migracije po II. svetovni vojni k gospodarstvu v Evropi (predvsem Nemčiji), ni razloga, da ne bi bilo tako tudi s sedanjimi migranti iz Bližnjega vzhoda

To pravzaprav ni zmota, ampak zavajanje političnih korektnežev in progresivcev.

Prvič, velik del migrantov v teh dveh migrantskih valih je prihajal iz držav, ki so imele enake ali podobne vrednote kot ciljne države.

Drugič, ekonomski migranti pred desetletji ali sto in več leti so imeli izključno ekonomske cilje, današnji migranti imajo že politične, kulturne in verske cilje. Migracije spremljajo levičarske ideje o multikulturalizmu, se pravi idejo so enakopravnosti dveh ali več kultur v neki državi. Kaj takega v prejšnjih migracijah ni bilo možno. Te ideje so že v kali zatrli, denimo predsednik ZDA Theodore Roosevelt jr., ki je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Oni se morajo asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt.

Tretjič, ZDA in Nemčija sta torej postali uspešni zaradi pluralnosti in ekonomskih ciljev migrantov, ne pa zaradi multikulturnosti ali multikulturalizma. Migranti, ki tega niso sprejeli, so prej ali slej pristali za zapahi ali pa so bili deportirani.

Četrtič, migrantom ni nihče pomagal in bil do njih tako ustrežljiv kot danes. Ali so se sami znašli ali pa so bili izločeni. Ta tekmovalnost na prostem trgu prinese gospodarski uspeh.

Zmota št. 6: Migranti bodo pripomogli k gospodarski rasti, s tem pa k blaginji EU

Ta zmota temelji na predpostavkah zmot št. 2 in 4. Že briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises je ugotovil, da matematika v ekonomiji (in natančno to počne Evropska komisija) pogosto povsem odpove. Zato je treba napovedi o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države.

Če bi gospodarska rast temeljila na rasti zasebnega, se pravi realnega sektorja (ta pa migrantov zaradi njihovih nikakršnih kvalifikacij brez državnih pomoči ne bo zaposloval), ter zasebni potrošnji, bi bilo vse v redu, toda evropski voditelji računajo, da bodo migranti spodbudili rast tako, da se bo država zaradi njih zadolžila, prav tako bodo povečali javno porabo in državno potrošnjo. Zaradi tega bodo migranti v naslednjih letih najbrž res povečali evropski BDP za 0,2 ali 0,3 odstotne točke na leto, mogoče celo več, toda BDP na prebivalca se bo zmanjševal, prav tako se bosta zmanjševali kupna moč in blaginja državljanov. Zato se bo treba vedno znova in znova zadolževati ali pa tiskati denar. To med vrsticami sramežljivo priznava tudi Pierre Moscovici.

EU se tako sooča z dvema velikima težavama. Prva je vse bolj socialistična gospodarska miselnost evropskih voditeljev, druga pa so vrednote in kultura migrantov. Vse to je eksplozivna mešanica, ki bo pripeljala do smrtonosne ekonomska spirale, dokler se Evropa ne bo gospodarsko zlomila in propadla. Vprašanje je, ali nismo morda že zamudili čas, da to ustavimo.

Zmota št. 7: Islam lahko Evropo obogati in prispeva k razvoju

Najprej dejstvo. Revija Economist je pred leti analizirala znanstveno delo muslimanskih »znanstvenikov« v državah, od koder zdaj prihajajo migranti v Evropsko unijo. Ugotovili so naslednje: univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj. Muslimani imajo namreč samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. In ti ljudje naj bi prispevali še k »večjemu« napredku stare celine, s tem pa bi povečevali blaginjo in pripomogli k hitrejšemu gospodarskemu napredku in razvoju.

Prav naravoslovna znanost (z odkritji in izumi) je tista, ki je omogočila nesluten gospodarski razvoj zahodne krščanske civilizacije, muslimanski svet (in ljudje, ki zdaj prihajajo v Evropo) pa teh znanj ni nikoli razvijal. Zato je iluzorno pričakovati, da bi muslimani, ki so v veliki večini med migranti, lahko kaj prispevali k razvoju stare celine. Držijo se namreč načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

O tem, kako si muslimanski svet lasti večino izumov zahodne civilizacije, pa smo tudi že pisali.

Tukaj si lahko preberete še o levičarskih mitih o beguncih (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/03/11-levicarskih-mitov-o-beguncih-ki-jih-razsirja-medijski-mainstream/).

Krizo najboljše prestali zdravstvo, šolstvo in sodstvo*

Značke

amortizacija, BDP, COFOG - ESA 2010, Desus, Dušan Mramor, ESA 2010, javna poraba, kultura, socialna država, sodstvo, zdravstvo, Združena levica

Zdravstvo, izobraževanje, socialna varnost in sodstvo so področja, ki so krizo najboljše prestala, saj so se izdatki države za njih povečali ali pa še naprej ostajajo med najvišjimi v Evropski uniji (EU) glede na delež v bruto domačem proizvodu (BDP). Tako kaže analiza ministrstva za finance po metodologiji CFOG – ESA 2010, ki demantira navedbe levice in sindikatov, da je brutalna neoliberalna varčevalna politika udarila najbolj socialno državo ter javno šolstvo in javno zdravstvo.

Vlada je pred dnevi uskladila proračuna za leti 2016 in 2017. Za prihodnje leto načrtuje 8,63 milijarde prihodkov in 9,42 milijarde odhodkov, za leto 2017 pa 8,7 milijarde prihodkov in 9,42 milijarde odhodkov. To pomeni, da bo primanjkljaj prihodnje leto znašal 0,79 milijarde evrov, še leto dni kasneje pa 0,72 milijarde. Ob tem se bomo leta 2016 zadolžili za 2,5 milijarde evrov (in odplačali 3,8 milijarde evrov dolga), leta 2017 pa za 4,1 milijarde evrov (in odplačali 2,9 milijarde evrov dolga). Minister Dušan Mramor je ob tem dejal, da bo največja proračunska prioriteta varnost ljudi in premoženja, saj bodo dodatna sredstva namenjena policiji, kar je spodbudno, druge prioritete pa bodo še javno zdravstvo, javno izobraževanje, pravosodje in infrastruktura. V oči bodeta še dva podatka: subvencije se bodo povečale skoraj za tretjino (s 368 na 484 milijonov evrov), transferi nepridobitnim organizacijam in ustanovam pa za desetkrat (z 11 na 119 milijonov evrov).

Kljub temu poraba po proračunskih uporabnikih ne daje prave slike, saj se za posamezna področja lahko res zazdi, da imajo opozicijska ZL ter koalicijski SD in Desus prav, da vlada krši socialno državo. Tako je zapisano na Facebook strani Združene levice: »Socialisti (…) razumejo, da prava socialna, gospodarska ali kulturna reforma ni mogoča, dokler militaristi in njihovi zavezniki v vojaških korporacijah plenijo in ropajo državni proračun, dopuščajo pa, da so revni lačni, delavci v stiski, infrastruktura propada, socialne storitve klestijo v imenu varčevanja.« Se pravi, v imenu varčevanja država jemlje sociali in kulturi ter daje vojski.

Resnica je, kot običajno, diametralno nasprotna temu, kar pravijo levičarji. To dokazuje najnovejša primerjalna analiza ministrstva za finance, kjer so izdatki širše države prikazani po namenu oziroma po posameznih funkcijah države (metodologija ESA 2010; glej okvir) ter opravljena primerjava od začetka krize (2008) do leta 2013.

Tako ne drži, da »militaristi in njihovi zavezniki v vojaških korporacijah plenijo in ropajo državni proračun«. Skupni izdatki za obrambo in zaščito se zmanjšujejo. Če so še leta 2008 in 2010 znašali 1,4 odstotka BDP, so se leta 2013 zmanjšali na en odstotek, kar je 0,4 odstotne točke manj od povprečja EU. Največ sicer za obrambo in zaščito namenita Velika Britanija (2,3 odstotka BDP) in Grčija (2,1 odstotka BDP). Če pogledamo samo vojaško obrambo oziroma vojsko v ožjem smislu, je pše slabše. Leta 2010 smo zanjo namenili 1,2 odstotka BDP, predlani samo še 0,7 odstotka, kar je 0,5 odstotne točke manj od povprečja EU.

Za javni red in mir je Slovenija leta 2013 namenila 2,2 odstotka BDP, kar je 0,5 odstotne točke več kot ob začetku krize in ve od povprečja EU (1,8 odstotka BDP). Vendar se moti tisti, ki meni, da smo več namenili za policijo. Ne. Poraba za policijo znaša 0,8 odstotka BDP, kar je manj od povprečja EU. Celo več. Slovenija spada med države z najmanjših deležem BDP za policijo. Zato pa toliko večji delež nameni sodstvu – z 0,9 odstotka BDP za dejavnost sodišč in drugih pravosodnih organov Slovenija zaseda prvo mesto v EU. To je kar za 0,5 odstotne točke več od povprečja EU, prvi slovenski zasledovalki na lestvici (Bolgarija in Švica) namenjata 0,6 odstotka BDP. Sodniki spadajo med tiste, ki se jih kriza sploh ni dotaknila. Na njenem začetku je namreč delež znašal 0,5 odstotka BDP, predlani 0,4 odstotne točke več. In Mramor pravi, da je pravosodje še vedno prioriteta, čeprav imamo največ sodnikov na prebivalca v EU in sodstvo pa je med najmanj učinkovitimi.

Pri gospodarskih dejavnostih na splošno se je Slovenija leta 2013 uvrstila skoraj na sam vrh po deležu BDP. S 14,5 odstotka je zaostala samo za Grčijo (15,1) odstotka, vendar je tisto leto bila všteta še dokapitalizacija bank. Nad povprečjem je Slovenija še pri izdatkih za kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo in lov (0,7 odstotka BDP, povprečje EU je 0,3 odstotka) in prometu (2,4 odstotka BDP, povprečje EU je dva odstotka).

Za zdravstvo je Slovenija delež BDP od začetka krize do leta 2013 povečala s 6,1 na 6,9 odstotka. Nad povprečjem EU je pri izven bolnišnični in bolnišnični zdravstveni oskrbi, pod povprečjem pri oskrbi z zdravili in ortopedskimi pripomočki. Povsod je delež BDP ostal enak ali se je povečal. Podobno je pri izobraževanju, ki naj bi po mnenju levičarjev in sindikatov doživelo najbolj brutalne reze. Kar ne drži. Delež BDP za izobraževanje se je od začetka krize do leta 2013 povečal s 6,1 na 6,5 odstotka, kar Slovenijo uvršča med prvih pet držav EU z največjim deležem BDP za izobraževanje. Pri predšolski vzgoji in osnovnošolskem izobraževanju je znašal ta delež predlani 2,4 odstotka in je bil za 0,2 odstotni točki večji kot na začetku krize (0,8 odstotne točke več od povprečja EU), enak je delež za srednješolsko izobraževanje, ki je bil za 0,1 odstotne točke večji kot leta 2008 (povprečje EU je 1,9 odstotka), enak (1,2 odstotka BDP) pa je ostal pri visokošolskem izobraževanju (povprečje EU je 0,8 odstotka).

Tudi za socialno varnost je Slovenija ves čas krize namenjala vedno več in ne manj. Delež izdatkov za socialo se je od začetka krize do predlani povečal s 15,6 odstotka na 18,7 odstotka BDP. Pri varstvu obolelih in invalidnih oseb je ostal enak (2,5 odstotka BDP), povečal pa se je pri pokojninskem varstvu (z 8,3 na 10,3 odstotka BDP), varstvu otrok in družine (z 1,9 na 2,2 odstotka BDP), varstvu brezposelnih oseb (z 0,3 na 0,9 odstotka BDP) in varnosti socialno ogroženih (z 0,6 na 0,8 odstotka BDP).

Pri financiranju rekreacije, kulture in dejavnosti neprofitnih organizacij je Slovenija sploh nekaj posebnega. Ima enega največjih deležev v BDP v EU, ki se je od začetka krize do predlani povečal z 1,6 na 1,8 odstotka BDP. Ta delež je skoraj še enkrat večji od povprečnega deleža v EU. Delež za šport (0,3 odstotka BDP) ostaja na enaki ravni kot leta 2008 (je manjši od povprečja EU), zato pa prednjačijo izdatki za kulturo (delež je z 0,8 odstotka BDP za četrtino večji od povprečja EU), kjer se Slovenija uvršča na 6. mesto (isti delež imata Francija in Madžarska) ter za radio, televizijo in založništvo, kjer Slovenija z 0,4 odstotnim deležem v BDP zaseda vrh lestvice (pred Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Finsko in Islandijo, kjer delež dosega 0,3 odstotka BDP).

Enako za javno upravo, čeprav sindikalisti ves čas trdijo, da so prav oni nosili glavno breme finančne krize in doživeli največje finančne reze. Delež izdatkov za javno upravo v BDP se je tako od začetka krize do predlani v Sloveniji izdatno povečal. Če je leta 2008 znašal 5,4 odstotka je bil leta 2013 že 6,7 odstotka. To pa pomeni enega največjih povečanj v Evropski uniji. Zato nikakor ne držijo trditve, da so krčenje izdatkov v krizi najbolj občutila področja šolstva, zdravstva in socialne varnosti oziroma kar cel javni sektor.

Kaj je metodologija COFOG – ESA 2010?

Metodologija ESA 2010 je nadgradnja metodologije ESA 95, ki je skladna s sistemom Združenih narodov glede računovodskih standardov in klasifikacij. Posodobili so jo, da bo bolj uporabna za Evropsko unijo. COFOG – ESA 2010 razvršča izdatke širše države po namenu oziroma razvršča izdatke širše države po posameznih funkcijah. Porabo razčlenjuje po vseh institucijah širše države: zajema celotno porabo državnih in občinskih proračunov, skladov socialnega zavarovanja, javnih skladov in agencij, javnih zavodov ter drugih oseb javnega prava, ki so razvrščene v institucionalni sektor države, po posameznih funkcionalnih namenih porabe. Prikazuje torej za kakšne funkcionalne namene država v širšem smislu troši javnofinančna sredstva. Prikazi odhodkov države po posameznih proračunskih porabnikih ne ustrezajo več: ker podatki za različna obdobja niso primerljivi in ker ne omogočajo primerjavo med državami.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, oktober 2015

 

BDP kot fetiš sindikalistov za rast plač v javnem sektorju

Značke

BDP, blaginja, Branimir Štrukelj, državna poraba, javni sektor, Jugoslavija, Ludwig von Mises, Odmevi, potrošnja, RTV Slovenija, socializem, zasebni sektor

Orgazmično navdušenje levičarskih politikov in tudi nekaterih njihovih socialističnih kruhoborcev, ki imajo magisterije in celo doktorate iz ekonomije, ter seveda sindikalistov ob zadnjih podatkih o rasti BDP pošilja seveda napačen signal javnosti. Kot je že ugotovil briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises, matematika v ekonomiji pogosto povsem odpove. Zato je treba podatke o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države. To sicer ne pomeni, da je BDP povsem brez pomena, nekakšna računovodska enota, ki nič ne pove. Je, ampak blaginja in razvitost nekega gospodarstva zagotovo ni zgolj BDP. Zato vprašanje, ali rast BDP v resnici predstavlja gospodarsko rast, ni zgolj retorično.

Ampak sindikalisti javnega sektorja so se odločili, da zadnja rast BDP pomeni signal, da se jih lahko povečajo plače. Mediji so poročali takole. »V ZSSS so v odzivu na danes objavljeno prvo letno oceno gospodarske rasti v 2014 med drugim ugotovili, da se z informacijo o triodstotni rasti BDP izpolnjeni vsi pogoji za sprostitev na gospodarsko rast vezanih pravic v varčevalnem zakonu. Po njihovem je čas primeren tudi za dvig plač in spremembi definicije minimalne plače.« (http://www.reporter.si/slovenija/zsss-%C4%8D-je-primeren-za-dvig-pla%C4%8D-spremembo-definicije-minimalne-pla%C4%8De/54908). Seveda je bil najbolj glasen šef sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki je dejal, da se »plače v javnem sektorju morajo zvišati«, če pa to ne bo šlo, je dejal v Odmevih na RTV Slovenija (www.rtvslo.si), si bodo pa od kapitala sami vzeli, kar jim pripada. O Štruklju sem že večkrat pisal (zadnjič tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/12/zgodbe-iz-vzporednega-sveta-po-struklju/), tako da se ne mislim ponavljati, zato tokrat samo o mitskem BDP.

BDP se izračuna po formuli Z + D + I + NI (iz-uv), pri čemer: Z = potrošnja zasebnega sektorja, D = (državna potrošnja), I = naložbe (investicije) in NI = izvoz minus uvoz). Tako dobimo nominalni znesek, ki predstavlja BDP za določeno obdobje. In zakaj BDP v resnici ne odraža dejanskega stanja blaginje in napredka? Ker naletimo na nekaj velikih težav, ki jim ekonomisti avstrijske ekonomske šole pravijo »napačni signali trgu«. Samo prosti trg, kjer se država ne vmešava v odnose med posamezniki, lahko prinaša napredek in blaginjo ter zmanjšuje revščino, opletanje s katero je postalo v zadnjem času zelo popularno med levičarji (samo poglejte tale pamflet: http://www.mladina.si/169030/populisticno/). Bom skušal na kratko in poenostavljeno pojasniti ter si nekaj pojasnil sposodil pri blogerjih, kot sta Tko Je John Galt (www.tkojejohngalt.wordpress.com) in Kat Kapital (www.katkapital.com).

Ni težava, da BDP vključuje državno potrošnjo, težava je, ker jo povsem izenači z zasebno potrošnjo. Poleg izvoza je za zadnjo »rast« BDP »zaslužna« namreč tudi državna potrošnja oziroma razni evropski lokalni projekti pri gradnji občinskih infrastrukturnih objektov. Vendar, ali sta te kategoriji (zasebno in državno) res enakovredni? Zasebna potrošnja pomeni, da ti iz svojega žepa nekaj plačaš, državna potrošnja pa pomeni, da ti država najprej ukrade tvoj zaslužek, potem pa s tem ukradenim denarjem financira recimo gradnjo mostu čez Ljubljanico, kot to rad počne ljubljanski župan Zoran Janković, razne nevladne organizacije, ki z davkoplačevalskim denarjem zganjajo socialistično propagando, kulturnike, ki nato vsiljujejo svoje knjige knjižnicam, ker jih ne morejo prodati na trgu in podobno. Vprašanje je, ali je učinek na blagostanje posameznika v obeh primerih res enak? Ali financiranje denimo Mirovnega inštituta povečuje blagostanje ljudi (razen blagostanja parazitov, ki so nanj prilepljeni)? Kako povečuje most prek Ljubljanici blagostanje Ljubljančanov? Ali je prav, da se obe potrošnji (zasebna in državna) enakopravno obravnavata znotraj izračuna BDP? Odgovor je: NE.

Država ne more vedeti, kaj je najboljše za posameznika, in to velja za večino državne potrošnje, ki ima v resnici negativen učinek – zmanjšuje kupno moč prebivalstva v zasebnem sektorju. V nekdanji Jugoslavije so v BDP šteli tudi gradnjo spomenikov NOB, ker je šlo pač za državno potrošnjo. To še danes počno v Severni Koreji, Rusiji in še nekaterih drugih državah, čeprav ni jasno, kakšno korist imajo od teh spomenikov državljani, kako jim to povečuje njihovo blaginjo. To smo občutili v nekdanji skupni državi: partija, ki je obvladovala gospodarstvo, je veliko »vlagala« v tovrstne »podvige« s spomeniki, v široke avenije, ki slavijo revolucijo, in podobne traparije. Ne boste verjeli, BDP je bil zato v Jugoslaviji (v 60. in 70. letih) precej velik, toda blaginje ni bilo od nikoder. Zato je tovrstna metodologija nepravična do ekonomsko svobodnejših držav, kjer ima veliko vlogo zasebna pobuda in je BDP dejansko odraz rasti, za razliko od zapravljanja denarja v socialističnih planskih gospodarstvih z veliko državne lastnine.

Tudi z zasebno potrošnjo je težava. Štrukelj je v prej omenjenih Odmevih dejal, naj se povečajo plače, s tem bodo ljudje več trošili in beležili bomo novo rast BDP. Zasebna potrošnja je lahko generator gospodarske rasti in blaginje v državah, kot sta Nemčija in ZDA, nikakor pa ne more biti v Sloveniji. Za tako ugotovitev ne potrebuješ diplome, magisterija ali doktorata iz ekonomskih znanosti, temveč preprosto pogledaš v svojo shrambo, svoj hladilnik, garderobno omaro ali garažo. Večino tistega, kar bomo videli, je iz uvoza. Ko Nemec kupuje avto, bo po vsej verjetnosti kupil nemški avto – VW, opla, mercedesa ali audija. To je neposreden vpliv na njihovo industrijo. Ko gre Slovenec kupuje avtomobil, najbrž tudi kupi VW ali opla, ampak s tem ne spodbuja slovensko gospodarstvo, ampak nemško. Enako velja za vse: za uvožene prehrambene izdelke, oblačila, pohištvo.

Kljub vsemu BDP ni povsem brezsmiseln, toda predstavlja nek fetiš, ki je lahko škodljiv. Eden takih primerov je teza, da je 2. svetovna vojna ZDA izvlekla iz recesije. Če bi držala, bi to pomenilo, da vojne povečujejo blaginjo ljudi. Pa jo ne. BDP v ZDA se je med vojno povečal zaradi enormno povečane državne porabe, nezaposlenost pa se je zmanjšala zaradi prisilne mobilizacije in zaposlovanja v obrambnem sektorju (zaposlenost v sektorju ameriške vojske se je med letoma 1940 in 1941 povečala z 1,8 odstotka na kar 40,3 odstotka; http://www.independent.org/newsroom/article.asp?id=138). Poleg tega so bile cene nadzorovane, kar pomeni, da je bila uradna inflacija nižja, kot je v resnici bila, kar pa posledično pomeni, da je bil BDP ZDA precenjen. Ampak, zanimivo. Nobelovec Paul Krugman še vedno verjame, da je 2. Svetovna vojna Američakom prinesla napredek in da na splošno lahko vojni spopad neki državi prinese blaginjo (https://www.youtube.com/watch?v=Rq7HLERNUSw). Ob taki norosti ni čudno, da je lani pozval ECB, naj se bojuje proti deflaciji (da je deflacija v resnici dobra za potrošnika, sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/28/kdo-se-boji-deflacije/), in da se je ob grški krizi postavil na stran Sirize in Aleksisa Ciprasa.