Šok za feministko, ki ji je lastna študija nastavila ogledalo

Značke

Breanne Fahs, Campus Reform, debelost, feminizem, Mednarodni forum za ženske študije, patriarhat, rasizem, seksizem, Selena Gomez, Taylor Swift, Victoria´s Secret

Pred dvema letoma je simpatična ameriška pevka Taylor Swift kolegici Seleni Gomez navrgla, da je predebela. Feministke, ki Swiftove tako ali tako ne marajo, so skočile pokonci in napadle svetlolaso pevko (meri 177,5 centimetra, njena teža niha med 54 in 56 kilogrami), češ naj ne komentira telesne teže drugih in naj ne deli družbeno škodljivih nasvetov.

Ali je ta primer spodbudil Breanne Fahs, profesorico ženskih in spolnih študij na državni univerzi v Arizoni, da opravi med ženskami raziskavo o debelosti, ni znano, dejstvo pa je, da je bila Fahsova, ki sebe drugače opisuje kot debelo žensko, razočarana zaradi rezultatov. Po poročanju portala Campus Reform je namreč intervjuvala 20 žensk in prav vse so imele negativno stališče do debelosti. Teza njene študije, ki je bila premierno objavljena na Mednarodnem forumu za ženske študije, je namreč bila, da so ženske že toliko “ozaveščene”, da se ne bojijo pridobivanja telesne teže in bi se kljub debelosti same sebi še naprej zdele privlačne. Da debele ženske niso atraktivne, je po mnenju Fahsove posledica patriarhata, seksizma in nasilja nad ženskami.

Fahsova, ki ženske tudi prepričuje, naj se ne brijejo pod pazduhami, saj s tem priznavajo nadvlado moških, trdi, da se ženske bolj bojijo zrediti, kot da bi živele s svojo debelostjo. »Strah pred debelostjo je ekstremen,« pravi profesorica, ki je bila zgrožena nad štirimi intervjuvankami, ki so se med njeno resno raziskavo smejale. Ampak, kdo se ne bi smejal, če bi vas kdo vprašal, kaj si mislite o tem, da bi na hitro pridobili 45 kilogramov.

V zaključku študije je izrazila resno zaskrbljenost, ker prav nobena ženska, ki je sodelovala v raziskavi, v debelosti ni videla prav nič pozitivnega. »Debelosti ne smemo razumeti kot negativno lastnost, saj feministična teorija pravi, da je stigmatizacija debelosti povezana s seksizmom. Dejstvo, da ženske ne vidijo debelosti kot svobode, nam veliko pove o vsiljenem pogledu na debelost,« pravi Fahsova, ki seveda pozabi, da je debelost škodljiva zdravju in je vzrok za številne bolezni srca in ožilja.

In kako se je končala zgodba med Swiftovo in Gomezovo? Feministke so doživele hladen tuš, saj se Gomezova ni odzvala po njihovih pričakovanjih (da bi se še bolj zredila) in je shujšala. Levičarske aktivistke so se spet oglasile in to označile kot nasilje nad telesom, ravnanje Swiftove pa je bil za njih še dokaz več, da gre za sovražnico žensk, kar naj bi po njihovo »dokazala« že leto prej, ko je nastopila v Victoria’s Secret Fashion Show. Njihovih opozoril naj ne nastopa v šovu, ki povzdiguje vitkost in žensko lepoto, namreč ni poslušala. Tudi sicer je zaradi politične nekorektnosti ne marajo. Njen video Shake It Off so označili za rasističnega, ker je v njem premalo črnskih plesalcev in plesalk; njen video Wildest Dreams za povzdigovanje kolonializma v Afriki; njeno žensko »ekipo« prijateljic pa za »demografsko problematično« (sama mlada dekleta, vsa vitka, poslovno uspešna,  samo ena črnka in podobno) in antifeministično (sama lepa dekleta).

Lahko še preberete, kako postajajo debele ženske zastavonoše boja proti neoliberalizmu, ali pa kako so Angleži prisiljeni plačevati take ljudi.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na Twitterju.

Advertisements

7 mitov o alt-right*

Značke

Alt-Right, Brexit, desnica, Donald Trump, EU, feminizem, Frauke Petry, Jean-Claude Juncker, Levica, LGBT, Marine Le Pen, MSM, nacizem, Nye Borgerlige, rasizem, šovinizem

Brexit je pomenil šok, zmaga Donalda Trumpa streznitev; ne samo za levico, ampak predvsem za desnico. Na desnici se je namreč dokončno uveljavilo gibanje s konservativnim nagonom in nabojem, ki je do temeljev zamajalo etablirane politične stranke različnih svetovnih nazorov, ki so v boju za ohranitev privilegijev in svojih elit izgubljale identiteto, se vse bolj pomikale proti sredini in v nekaterih državah celo vladale skupaj. Gibanje, sprva poimenovano »alternativna realnost«, je danes prepoznavno kot alt-right ali alternativna desnica.

Preden razbijemo mite, ki jih o alt-right širijo tako levičarji kot desničarji, ki jih na ravni Evropske unije (EU) prepoznamo v mainstream političnih skupinah S&D (evropski socialdemokrati) in EPP (Evropska ljudska stranka), samo kratek skok v bližnjo preteklost.

Po letih debelih krav je leta 2007 počil nepremičninski balon in prišlo je do globalne finančne krize. Levica je menila, da je krizo povzročil premalo regulirani finančni sektor, desnica obratno. Vlade so se lotile reševanja finančnih institucij, toda način reševanja je razočaral predvsem volivce desnice: namesto, da bi krizo pozdravil trg, je država banke rajši reševala z njihovim denarjem, hkrati pa pustila propasti številna mala in srednja družinska podjetja. Če so borzniki, delničarji in lastniki ob veliki gospodarski krizi (1929-1932) delali samomore, da bi se izognili sramoti, se je ob zadnji krizi izkazalo, da je ekonomskim (in političnim) elitam malo mar za čast. Takratna alternativna realnost je razkrivala, da so prevladujoči mediji navadnim državljanom ustvarjali popolnoma drugačno sliko, kot je v resnici bila. Še posebej desnica, ki je svoje volivce dolga desetletja učila, da je temelj družbe svoboden posameznik, ki sam nosi odgovornost za svoja dejanja. Kar naenkrat so ljudje spoznali, da ta desnica govori eno, dela drugo. Pojavila se je alternativa.

Nekaj podobnega se je dogajalo na levici. Del nje je menil, da je klasična levica izdala socialistično izročilo in se pomaknila preveč proti sredini. Tako so iz levice izšle ali pa so se okrepile stranke kot Die Linke (Nemčija), Podemos (Španija), Siriza (Grčija) ali Združena levica (Slovenija). In medtem ko je nova levica svoje zahteve postavila in se identificirala skozi gibanje Okupirajmo Wall Street (Occupy Wall Street), alt-right ni odšel na ulice, ampak je ostal na internetu; kot tista »tiha večina«, ki lahko odloči volitve. Počasi se je razširil po stari celini, kjer so nastale nekatere nove stranke (na primer AfD v Nemčiji in Nova desnica na Danskem) ali pa so v gibanju stare politične stranke našle nov zagon (na primer Nacionalna fronta v Franciji in UKIP v Veliki Britaniji). In ker je začel ogrožati prevladujoče politične skupine, so o alt-right s pomočjo prevladujočih medijev (MSM ali Mainstream Media) začeli širiti laži in ustvarjati mite.

Mit št. 1: Alt-right je skrajna desnica

Ne drži. Nasprotovanje multikulturalizmu, LGBT agendi, feminizmu, islamizaciji in političnemu globalizmu ni skrajnost. Prav tako ni skrajnost zavzemanje za svobodo govora, osebno svobodo, večji vpliv ljudi na odločitve politike in skrb za ohranitev identitete naroda. Alt-right je na nek način razsvetljenstvo v primerjavi z novodobno konceptualno prostodušnostjo klasične konservativne desnice in deloma reakcija na vročični in zombi aktivizem levice. S skrajnimi skupinami obeh političnih polov, kot sta denimo »antifa« na levici ali tako imenovani obritoglavci na desnici, kamor želijo etablirane stranke poriniti alt-right, se alternativna desnica ne identificira.

Mit št. 2: Alt-right gibanje je socialistično

Ne drži. Gibanje ni nastalo zaradi levice, ampak zato, ker je desnica izdala vrednote konservativizma in se v pogledih na ekonomijo zbližala s socialdcemokracijo. Očitek, da je alt-right socialistično gibanje, prihaja predvsem s strani desnice, nanaša pa se na gospodarske programe nekaterih politikov, ki so označeni za alternativno desnico. A izkaže se, da gre za pavšalne ocene kritikov, ki se ne poglobijo v programe strank. Če bi se, bi spoznali, da imajo od države do države zelo različne programe: od povsem liberalnega (danska Nye Borgerlige) prek tako imenovanega »inteligentnega protekcionizma« (francoska Nacionalna fronta) do antikorporacijskega (nemška AfD). V skoraj vseh gospodarskih programih je še zapisano, da bodo zmanjšali davke, prevetrili socialne transferje (zato, ker jih izkoriščajo migranti), razen tistih, ki so namenjeni družinam. Zanimivo je, da socializem očita alternativnim desničarjem prav tista desnica, katere poslanci v parlamentu dvignejo roko za minimalno plačo, eno najbolj trdih socialističnih ekonomskih kategorij, in ki sama deli subvencije, posega na trg z intervencionističnimi ukrepi. To, da alt-right poudarja skrb za svoje sonarodnjake, je težko poimenovati socializem.

Mit št. 3: Alt-right združuje naciste in rasiste

Ne drži. Za alt-right so vsi ljudje pred zakonom enaki, ne priznavajo pa, da so ljudje enaki nasploh: ločijo se po rasah, spolu, sposobnostih, inteligenci. In to glasno povedo. Prepričani so (in obstajajo dokazi), da je zahodna civilizacija najbolj uspešna v zgodovini tudi zato, ker jo je ustvaril bel človek, ki je danes izpostavljen genocidu. Mit izhaja iz nasprotovanja multikulturalizmu, najpomembnejši levičarski globalistični agendi. Pri tem je treba razlikovati multikulturnost in multikulturalizem. S prvim alt-right nima težav, prakticira rasni realizem. Nihče namreč ne nasprotuje kitajskim restavracijam ali črnskim igralcem v NBA. So pa odločno proti multikulturalizmu, ki si ne želi samo mirnega sobivanja, ampak ima konkretne politične, kulturne in ideološke zahteve. Multikulturalizem zanika, da bi neka država (ali celina) temeljila na skupnih vrednotah, ki so dominantne, ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakovredne. Tega alt-right ne sprejema, zato je gibanje označeno za nacistično in rasistično, od tod pa tudi opazke o ksenofobiji, islamofobiji in belem nacionalizmu, čeprav je rasizem kot pojem izmišljen. Namenjen je pranju možganov (s kulturnim marksizmom in trockizmom) izgubljenih bruck, češ da je vredno vreščati na kolege in se ne zavedati, da si v vzporednem svetu. Tovrstno pojmovanje je spodbujeno s prevladujočo globalno kulturo in se ponuja kot politično korektno čustvo do belcev in Evropejcev, zato je v ZDA v tej zvezi slišati oznako »white genocide« (beli genocid). Desničarji in konservativci so se pod vplivom univerzalističnega krščanstva delali, da ras in nasprotovanj med njimi ni, če pa že so, se morajo le belci delati, da te ne obstajajo in se ponuditi za žrtveno jagnje na oltar človeštva.

Mit št. 4: Alt-right v resnici podpira elitizem

Ne drži. Ravno nasprotno. Alt-right se je na desnici pojavil ravno kot upor proti elitam v lastnih vrstah, ki so za dosego svojih osebnih ciljev izdale prastare vrednote. MSM so javnosti kot elito predstavljale brezhrbtenične prilizovalce mednarodnim banksterjem in maloumnim mafijcem. Tipični predstavnik je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, član Evropske ljudske stranke. Današnje elite zase zahtevajo posebne privilegije in pravice, zato alt-right nasprotuje tudi elitam, ki se skrivajo za posebnimi pravicami za homoseksualce (skupnost LGBT), rasne manjšine (Črni panterji, »Črna življenja štejejo«) ali ženske (razna feministična gibanja).

Mit št. 5: Alt-right ima marxsistično podlago

Ne drži. Mit (zaradi neznanja in v strahu pred vse večjim vplivom alt-right) širi desnica, kot dokaz navaja, da nagovarja delavce. Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Največji sovražnik alt-right so ravno marksizem, socializem, komunizem in vse, kar iz tega izhaja. Se pravi: svoboden posameznik pred kolektivom, svoboda govora, individualna odgovornost za svoja dejanja. Če omenjene ideologije učijo, da država najbolje ve, kaj je dobro za državljana, je za alt-right svoboda najpomembnejša kategorija. Zato so glasni kritiki EU, ki si jemlje pristojnost, da v imenu lastnih političnih interesov, podnebnih sprememb, obsedenosti z varčevanjem z energijo in lobistov korporacij državljanom predpisuje, kako močni so lahko kuhalniki ali pralni stroji, kakšne so lahko žarnice, koliko so lahko največ zakrivljene kumare in podobne neumnosti. Biti alt-right ne pomeni nič drugega kot to, da uporabljaš zdravo pamet z dobro mero patriotizma.

Mit št. 6: Alt-right uničuje Evropo

Ne drži. EU ni isto kot Evropa, v kar skušata javnost prepričati tako klasična levica kot desnica, ki danes aktivno sodelujeta pri izumiranju Evropejcev in ovirata iskren javni dialog, ki edini omogoča uspešno iskanje odgovorov na nujna vprašanja obstoja Evropejcev kot edinstvene (ne edine) rase in doslej največje civilizacije. Medtem ko novodobne evropske elite vidijo EU (in tudi celo Evropo) kot multikulturno tvorbo iz več celin, alt-right dvomi, da lahko nekaj nadnacionalnega z vsiljevanjem skupnih rešitev in migrantov reši težave posameznih držav. Alt-right sanja o Evropi kot celini suverenih nacionalnih držav, ki se same svobodno odločajo, s kom bodo in s kom ne bodo sodelovale, ki določajo pravila, kdo lahko in kdo ne sme stopiti na njihovo ozemlje in kaj sme tam početi (vsiljevanje druge kulture), o Evropi, ki je ponosna na svoje civilizacijske dosežke in ki lahko poseže dlje kot kadarkoli v zgodovini. Evropa je navdih, vse kar diši po Evropi, je gibanju alt-right sveto: od zgodovine prek umetniških do znanstvenih dosežkov. Alt-right v ZDA je ravno v Evropi našel navdih za nacionalno raznolikost, ki jo želi ohraniti. A hkrati ubraniti pred barbarskimi kulturami, ki prihajajo iz islamskih in afriških držav; za razliko od levičarsko-desničarske evropske naveze, ki v maniri »odprtih mej« uničujejo skupno evropsko tradicijo.

Mit št. 7: Alt-right spodbuja šovinizem

Ne drži. Alt-right je reakcija na vse bolj militantni levičarski feminizem zafrustriranih žensk, ki želijo razvrednotiti žensko, razkol s klasično desnico pa je nastal ravno zato, ker alternativna desnica v resnici in učinkovito razkriva šovinizem v širšem pomenu besede. Mit se je ustvaril potem, ko so MSM Donaldu Trumpu očitali domnevno šovinistično izražanje, čeprav so bili po drugi strani enako šovinistični do njegove žene Melanije Trump. Alt-right ne pristaja na ženske kvote, meni, da so razlike v plačah med moškimi in ženskami konstrukt, saj moški opravljajo povsem druga dela kot ženske, moški del gibanja alt-right ima rad lepe ženske, spoštuje ženske kot matere. Iz vsega tega so levičarji ustvarili mit, da je alt-right gibanje šovinistov in seksistov, ki si želi ženske spet spraviti za štedilnik. Pri tem pozabljajo, da sta dve najbolj vplivni osebi evropskega alt-righta ženski: Marine Le Pen (Francija) in Frauke Petry (Nemčija), ki sta se na vrh svojih strank povzpeli potem, ko sta obračunali z vsegliharskimi in mlahavotičnimi moškimi.

*Tekst je bil prvič obljavljen v tedniku Reporter

Nove norosti zaradi »gender theory«

Značke

Andrea Dworkin, biologija, Branko Cestnik, feminizem, gender theory, Masha Gessen, teorija spolov

Norostim progresivcev ni videti ne konca ne kraja. Zadnja prihaja iz Združenih (socialističnih) držav Amerike. V eni izmed srednjih šol v Chicagu so dali prav dijaku, ki je sicer izgledal kot fant, govoril kot fant, imel penis kot fant, torej bi moral biti po neki logiki moškega spola, toda ker se je počutil kot dekle, je zdaj ženska. Penis je seveda obdržal, o ne, tega ni žrtvoval, pač zase meni, da je ženska in zato je ženska in pika. Temu je pritrdila vlada, zato se bo od zdaj najstnik preoblačil v dekliški (ženski) garderobi. To njegovo pravico, da se ima za žensko, čeprav njegov spol jasno definirajo struktura kromosomov, reproduktivnih človeških organov in endokrini sistem, zagotavlja zakon o državljanskih pravicah. In kdor zdaj misli drugače, je nazadnjaški, kdor to negira, je neveden, umsko zaostal in nevaren.

Spol torej vse bolj uradno postaja družbeni konstrukt, postaja kulturni konstrukt. Na določitev spola na podlagi spolnih organov torej postaja nazadnjaško, nekakšen ostanek preteklosti, podlaga za družbeno neenakost, določitev spola mimo bioloških značilnosti pa znak za napredek, progresivnost. Ker je spol družbeni konstrukt in ker lahko družbene konstrukte po želji odpravljamo, pomeni, da lahko odpravimo tudi spol: če misliš, da si ženska, si ženska, čeprav vse naravne danosti nakazujejo na to, da si moški. O tem je dobro razpravo pred dvema letoma napisal Branko Cestnik, zato ne mislim ponavljati, dejstvo pa je, da je teorija spolov (gender theory) radikalno nadaljevanje izjemno škodljivega feminizma. Očitno se je klasični feminizem izpel, zato je bilo treba storiti korak »naprej«. Dobro jih je opredelil bloger N – Reakcije, ki pravi, da gre večinoma za grde, zafrustrirane in zakompleksane ženske: »Zakaj so feministke grde, je preprosto, vendar zapleteno vprašanje. Predvsem niso feministke grde ženske, a so grde ženske feministke.. Feminizem je bolečina ljubosumja in zavisti, ki se racionalizira skozi protislovne in nedorečene neumnosti, prek medijev se razglaša kot preprosta resnica.« Ogledate si lahko dve vodilni feministki, opis pa si sposodimo pri omenjenem blogerju:

Masha Gessen je okostnjak, ki je nekaj vmes med Woodyjem Allenom in ciganom iz filma »Ko to tako peva«. Znana je postala po izjavah, da je treba uničiti tradicionalni zakon in družino.

Andrea Dworkin je po »avanturi« s prostitucijo po vrnitvi iz Nizozemske v ZDA postala ikona radikalnega feminizma ter avtoriteta na vseh mogočih področjih. Od kriminala in politike in odnosov med moškim in žensko.

Več si lahko preberete tekstu omenjenega blogerja Feminizem kot gibanje grdih žensk in uživajte v fotografijah feministk.

Kaj imajo skupnega L. Mesec, J. Corbyn in Nikaragva?

Značke

Daily Mail, feministke, feminizem, Gildan, Jeremy Corbyn, Jeremyja Corbyn, laburisti, Latinska Amerika, Luka Mesec, neenakost, Nikaragva, revščina;, Združena levica

Seveda, bilo je pričakovano. Luko Mesca je razganjalo od navdušenja, ko so britanski laburisti, kot so, sklicujoč se na BBC, zapisali v Delu, dobili »najbolj levega, najbolj uporniškega in najbolj neizkušenega voditelja v svoji zgodovini« – Jeremyja Corbyna. Takole je zapisal na svojem Facebook profilu: »Pravkar so bili objavljeni uradni rezultati volitev za novega predsednika britanskih laburistov. (…) “New Labour” in “tretja pot” Tonyja Blaira, s katerima so britanski laburisti prevzeli neoliberalni program, sta po več kot 20 letih končno doživela poraz. Labour se vrača k svojim koreninam, članstvo je danes s skoraj 60% večino izvolilo socialista, Jeremyja Corbyna! Čestitke! Boj se nadaljuje!«

Tudi Kavarna Hayek se pridružuje čestitkam. Ne zato, ker bi bil nad njim posebej navdušen, ampak zato, ker se socialisti tudi tokrat niso izneverili svoji tradiciji – da govorijo eno, delajo pa drugo. In da so zelo dvolični. Corbyn, ki svojo politično kariero gradi na boju proti izkoriščevalskim kapitalistom in za zmanjšanje neenakosti, je svoje promocijske majice z napisom »Jeremy Corbyn for labour leader« dal tiskati v Nikaragvi, in to v tovarni, kjer delavke plačujejo po 0,69 evra na uro oziroma delavci na mesec zaslužijo 144 evrov za 12-urni delavnik.

Stvar je konec preteklega tedna razkril britanski Daily Mail. Corbyn je svojo kampanjo za liderja laburistov gradil tudi na spletni prodaji svojih majic. Tako je zbral nekaj manj kot 142.000 evrov (majica je stala 14 evrov, kupec je moral dati še okoli pet evrov za poštnino). Vse lepo in prav, če majice ne bi izdelali v Nikaragvi, lastnik tovarne pa je kanadski tekstilni velikan Gildan, kjer so delavci plačani 69 centov na uro. Prav nov vodja laburistov je bil tisti, ki je v svojih govorih izkazoval odločnost v boju proti revščini in neenakosti, še posebej se je zavzemal za revne in zatirane v Latinski Ameriki ter pozdravljal socialistično stranko Sandinistične fronte narodne osvoboditve (FSLN) v Nikaragvi.

Podobno dvoličnost je britanski Daily Mail razkril že pri britanskih feministkah. Za svojo kampanjo so uporabljale majice z napisom »This is what a feminist looks like«. Prodajale so jih po skoraj 65 evrov, novinarji pa so odkrili, da so bile narejene na Mauritiusu, kjer je lastnik delavke plačeval po 88 centov na uro. Skratka, škandalozna dvoličnost levičarjev brez primere.

No, na Facebook profilu Združene levice pa o Corbynu lahko še preberete: »S tem je Corbyn 115 let staro delavsko stranko popeljal nazaj k svojim koreninam. Corbyn dejansko zagovarja zelo podobna stališča, kot jih zagovarjata grška Siriza in španski Podemos. Po prepričanju je pacifist in levičar, ki o dosedanjih politikih v Veliki Britaniji, in še posebej o Tonyju Blairu, govori kot o vojnemu zločincu.« In podobne neumnosti.

Babji ravs ali zakaj se feministke bojijo ženstvenosti

Značke

enakost, feminizem, Femme Feminite, levičarji

Te dni sem na družbenih omrežjih na svetovnem spletu po naključju našel protest skupine (če sem prav preštel) 35 žensk, ki so protestirale proti drugi skupini žensk, ki se združujejo v skupino oziroma organizacijo Femme Feminite (FF; http://www.femmefeminite.com/), katere namen je, da bi se ženskam vrnilo njihovo ženstvenost. Načeloma me ženski ravsi zabavajo, ker so nepredvidljivi, rezultat boja pa do konca negotov. Na trenutke je celo seksi in zabavno, ni kaj. Me je pa tokrat zmotilo, da je prva skupina žensk, kjer najdemo denimo profesorici FDV Mirjano Ule in Metko Mencin Čeplak ter aktivistko Asjo Hrvatin, skratka druščina feministk, agresivno nastopila proti FF in naslovila na Cankarjev dom, kjer bo druga skupina konec marca imela festival ženstvenosti, zahtevo, naj jim odpove gostoljublje. Feministke, levičarske aktivistke, zagovornice splava in LBGT ter (večinoma) proračunske zajedalke pravijo takole (pozorno preberite):

„Gre torej za organizacijo (Femme Feminite; opomba avtorja), ki ženske nagovarja na način, ki v sedanjem času sicer zveni groteskno, vendar je zato ne moremo preprosto obiti, saj je njen namen delovati javno. Ker menimo, da je osrednja kulturna institucija zavezana zagovarjati in promovirati nediskriminatorne prakse in krepiti enakost na vseh področjih, pričakujemo, da boste o gostoljubju temu festivalu znova premislili in se odločili, da se mu odpoveste. Zavedamo se, da je tudi Cankarjev dom odvisen od tržne dejavnosti, vendar menimo, da je organizacija tega festivala tako grob poseg v pridobljene pravice žensk, njihovo dostojanstvo in težko priborjeni javni položaj, da bi ga morale javne ustanove preprosto zavrniti.“

Ne samo, da skoraj ducat feminist skupini FF oporeka javno delovanje (Ali naj bodo obešnjaške, naj se skrivajo, naj bo njihova identiteta znana samo Interpolu in policiji ali kaj?), bog ne daj, da bi prireditev organizirale v Cankarjevem domu, ampak se celo postavijo v vlogo razsodnika, kakšno je moderno, napredno in pravilno gledanje na vlogo žensk v družbi. Kaj je to sploh ženska? Povedano drugače. Skupini FF oporekajo svobodo izražanja, svobodo združevanja, svobodo, da mislijo drugače kot Uletova, Mencinova in Hrvatinova. Feminizem se je še enkrat izkazal kot zelo škodljiva ideologija, ki vztraja na ideji, da razlik med spoloma ni, ampak da so te razlike umetno ustvarjene – da so družbeni konstrukt. Da so v resnici moški in ženske enaki. Ampak feminizem ni nič drugega kot ena sama velika bolečina zavisti in ljubosumnosti, ki jo feministke skozi lastna protislovja želijo prek medijev spraviti v življenje kot edino zveličavno resnico. Samo poglejmo njihov boj proti moškim. Nedavno raziskavo o mezdah, ki jo je pripravila Mednarodna organizacija dela (ILO), je ena od teh „prosvetljenih“ komentirala, da so ženske „v mnogih državah po svetu bolje izobražene, bolj produktivne, imajo pa tudi več izkušenj kot njihovi moški kolegi – vendar so še vedno plačane manj.“ Zaključek je po njihovo logičen – ženske so diskriminirane. Takim levičarskim norostim, ki nimajo nikakršne osnove, se je na podelitvi oskarjev pridružila tudi Patricia Arquette, ki je pozvala k enakosti plač za oba spola. Kaj to pomeni, seveda ni povedala.

Če takole pomislim, lahko že čez palec rečem, da ni ravno tako, da veliko pripomorejo k domnevni neenakopravnosti tudi povsem naravne razlike med spoloma. Pa vendar se potrudimo in predpostavimo, da so raziskovanja točna, kar bi pomenilo, da je ILO razrešil celo uganko trga dela. Zakaj? Če bi bilo to res, kar trdijo rezultati raziskave, potem to pomeni, da na trgu dela obstaja cenejša in bolj produktivna delovna sila, kot pa so to moški. To bi pomenilo, da bi zli neoliberalni lastniki podjetij, ki jim gre izključno za dobiček (ena od ekonomskih kategorij, ki jo levičarji sovražijo), zaposlovali samo ženske, saj so cenejše in bolj produktivne. Če bi namreč obveljali rezultati raziskave in če bi podjetniki zaposlovali samo ženske, bi to pomenilo porast brezposelnih moških. Ti so namreč manj produktivni in manj izobraženi. Po logiki tržnega gospodarstva, ki temelji na ponudbi in povpraševanju, bi se cena ženske delovne sile zelo povečala. Seveda gre za feministke povsem nerazumljive zadeve. Po njihovi levičarski logiki ima torej podjetnik zaposlene moške izključno zato, da bi diskriminiral ženske. S tem pa sam sebi dela škodo, ker ima manjši dobiček. Če tako razmišljamo, je podjetniku diskriminacija pomembnejša od dobička. Ali če pogledamo primer zgoraj omenjenega babjega ravsa. Skupina FF sama sebe diskriminira, ker poudarja, da je treba ženskam vrniti ženstvenost. In ko pravijo, da bolj kot je emancipirana, bolj je izkoriščana, imajo prav.

In ne samo FF. Tudi po svetu se vse bolj krepijo skupine anti-feministk. Na Facebook profilih deluje že več skupin pod skupnim geslom „Ne potrebujem feminizma“ (https://www.facebook.com/idontneedfeminismbecause). Pridružila se jim je celo slavna ameriška igralka Gwyneth Paltrow. Pravijo, da ne potrebujejo feminizma, da bi jim v življenju uspelo, da ne potrebujejo feministk, da bi se (z javnimi sredstvi) borile za enakopravnost. Vsaka ženska se pač sama odloči, svobodno izbere, kaj bo in kaj bo počela. Resnično ne potrebuje drugih žensk, ki si jemljejo pravico, da odločajo, kaj je prav in kaj ne. Zato so se pač ženske organizirale v skupino FF, da bodo v nasprotju z doktrino feminizma dokazale in pokazale, da so ženske, da so ženstvene.

Hvala bogu, da so se opogumile, da ne nasedajo cenenim in plehkim trikom emancipiranih profesoric sociologije, feminističnih aktivistk, ki za „modernim feminizmom“ skrivajo nesposobnost, neženstvenost in neprivlačnost ter svojo zakompleksanost zdravijo z medijsko pozornostjo, potrebe pa zadovoljujejo z javnim denarjem. Če feministke lahko organizirajo svoje festivale, če imamo parade ponosa in ne vem, kaj še vse, potem lahko tudi ženske, ki se počutijo v prvi vrsti ženske, se pravi, da se zavedajo razlik med spoloma, organizirajo svoj festival. In tega jim ne more prepovedati skupina podpisnic, upam, da jim tudi Cankarjev dom ne bo odpovedal gostoljublja.