Christine Tasin o potrebnem uporu proti islamizaciji: Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli!

Značke

Bernard Brščič, Christine Tasin, EU, Francija, islamizacija, islamofobija, muslimani, Pierre Cassen, politična elita, Resistance Républicaine, Riposte laïque

Francozinja Christine Tasin, ustanoviteljica spletne strani Riposte laïque in predsednica Resistance Républicaine, ki je pred leti razburila levičarje z izjavo: »Islamofobna sem, pa kaj potem?«, je spet v središču pozornosti. Tokrat je upokojena učiteljica, ki jo imajo za francosko Oriano Fallaci, multikulturneže na pomirjevala spravila zaradi govora ob 10. obletnici portala Riposte laïque, kjer je pozvala k uporu in boju proti islamu in pokvarjeni evropski politični eliti.

Nekaj poudarkov iz govora Tasinove, ki ji je po stališčih v Sloveniji podoben odlični Bernard Brščič (sovražniki svobode govora in razne »paznice s Petrička« ga zmerjajo z neonacistom).

Na začetku je bila beseda. Na začetku Riposte laïque je bila beseda Pierra Cassena. Pred desetimi leti, bilo je avgusta 2007, sem prejela telefonski klic od človeka, ki je urejal »ResPublico«. Dejal mi je: »Začel bom izdajati nov spletni časopis – Riposte laïque. Želim si, da se pridružiš redakciji. Všeč mi je tvoj slog. Vprašala sem ga, o čem bo ta portal. Dejal je, da je zjutraj govoril z mojim prijateljem Fannyjem Truchelutom. Rekla sem: »Bingo!« Vprašala sem ga po politični usmeritvi portala. Dejal mi je, da je za zvezo republikancev, da pa so pri njem ljudje z leve in z desne, skupno jim je, da so proti islamu. Spet sem rekla: »Bingo!« In tako se je začelo popotovanje, ki traja že deset let.

(…)

Razmere postajajo tako katastrofalne, da bo čez deset let v Franciji toliko muslimanov, toliko dvoličnežev in toliko priseljencev, da Francozi ne bomo več v večini. Če rečem, da so razmere katastrofalne, vem o čem govorim. Toda o kom govorim? Govorim o ljudeh, nekaj sem pisala o tem, ki so za poceni bencin pristali na priseljevanje in islamizacijo. To je Evropska unija, to so naše elite, toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav. Nihče od teh ni 5-leten otrok, da ne bi vedel, kaj dela. Odgovorni so za svoja dejanja. In med nami so danes tisti, ki verjamejo, da migranti prihajajo med nas samo zaradi spremembe zraka; morda, naj jih vprašajo. In manipulirajo. In če smo obsojeni na to, da nas napadajo, naše elite nosijo velik del krivde.

(…)

Ta teden so me spet klicali na policijo. V Parizu obstaja tožilec, odvetnik. Liga za človekove pravice in Francoska muslimanska bratovščina me tožita zaradi moje knjige z naslovom »Morilci ubogajo Koran«. Preganjana sem zaradi »spodbujanja sovraštva«, zato ker sem povzela tisto, kar je zapisano v Koranu. Kako nas ubijajo. Kako bodo to naredili. Kako se mi s tem soočamo in kaj lahko storimo. Samo en odgovor je, ker država ne naredi prav ničesar: Ne moremo se več zanesti na politike, vsaj zdaj ne. Dejstvo je, da smo izključno mi tisti, ki lahko kaj naredimo.

(…)

Kaj lahko naredimo? Bomo predlagali. Natisnili smo letake, zato vas prosimo, da jih vzamete 1000, 2000 ali 3000 in jih razdelite ljudem v nabiralnike. Tisti, ki si tega ne upajo, naj vzamejo letak ali dva, dajo v pismo in pošljejo. To je pismo vsem francoskim ljudem. To je naša zadnja priložnost. Naj se letak znajde na vsaki mizi. Pravimo: »Samo Francozi lahko rešijo Francoze!« Pred desetimi leti, ko smo naredili spletno stran Riposte laïque smo zveneli kot alarm. Danes se je vse, kar smo napovedali, tudi zgodilo: vse več je terorističnih napadov v Franciji, vse več jih je v Evropi, islamizacija ne jezdi več, ampak galopira. Burke postajajo del običajnega dne, džamije zmagujejo, mesarji ponujajo halal in ga menjajo za naše tradicionalne jedi. In tako naprej. Preberite letak! Ne bo vam vzelo preveč časa; tega nam primanjkuje. Prebrati vam želim le zadnji odstavek.

(…)

Pridružite se našemu uporu, kolikor se lahko! Pridružiti se pomeni narediti nekaj. Če nas ne poznate, berite naše portale. Delite informacije, ki so na naših spletnih straneh – tako na Riposte laïque kot na Resistance Républicaine. Delajte več, kot ste do zdaj, obveščajte se med seboj. Pomagajte nam, da nadaljujejo z delom, da obstanemo; pomagajte nam s prispevki, da plačamo naše računalnikarje, naše odvetnike, naše shode, naše letake. Pripravite se, da se soočite z vojnimi dejanji proti naši državi in našim prebivalcem. Zapomnite si: mrtev odpor je zaman. Naša prva naloga je, da ostanemo živi in vztrajamo, dokler so živi naši ljudje.

(…)

Pridružite se naši mreži aktivnih upornikov, pišite na naslov Résistance Républicaine in vzpostavili bomo stik z vami. Pozivam predvsem mlade.

(…)

Žal mi je, da sem to popoldne začela z govorom, ki je mogoče grob ali vznemirjajoč, toda prihodnost naše države in naših otrok je izključno v naših rokah. Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli.

Govor Tasinove si lahko ogledate na You Tubu.

Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Značke

Al Kaida, Avstralija, Balkan, Bernard Brščič, Boris Cipot, David Irving, demokracija, Draža Mihailović, Ernst Zuendl, Goli otok, Guardian, Harry Truman, holokavst, Irena Šumi, komunisti, Michael Moore, Mini teater, muslimani, New York Times, Nova24TV, partija, partizani, Reporter, Robert Faurisson, Robert Waltl, Sava, Sreda v sredo, svoboda govora, Sylvia Stolz, Tacen, Tito, ZDA, Židi, četniki

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.

Svoboda govora je pred pravico ne biti užaljen

Značke

Andrew Bolt, Avstralija, islam, John Roskam, muslimani, Pat Eatock, rasizem, raziskava, sovražni govor, svoboda govora

Mediji so poročali, da skoraj polovica Avstralcev podpira prepoved priseljevanje muslimanov. 45 odstotkov vprašanih se je strinjalo, da bi muslimanom morali prepovedati priseljevanje v Avstralijo. Prebivalci pete celine namreč cenijo svobodo in vedo, da islam prinaša totalitarno ideologijo.

To so dokazali tudi pred petimi leti, ko je tamkajšnji Inštitut za javne zadeve naročil raziskavo, kaj je za Avstralce pomembnejše: ali svoboda govora kot absolutna človekova pravica ali svoboda govora, ki je omejena s tem, da nek posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Ker so Avstralci visoko na lestvici tako osebne kot ekonomske svobode, kar se kaže tudi s tem, da spadajo med najbolj razvita gospodarstva in uživajo visoko raven blaginje, odgovor ni bil presenetljiv.

Vprašanje ankete se je glasilo: Katera od ponujenih možnosti je po vašem mnenju bolj pomembna: da vlada zaščiti pravico svobode govora ali da vlada zaščiti ljudi pred tem, da jih kdo lahko užali? Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi bolj pomembna svoboda govora kot absolutna človekova pravica. In da je to pomembnejše od užaljenosti posameznika ali skupine. Raziskavo so opravili medtem, ko je na sodišču potekal proces, v katerem je aboridžinska aktivistka in zdraharka Pat Eatock tožila pisca Andrewa Bolta zaradi rasizma.

John Roskam, izvršni direktor Inštituta za javne zadeve, je dejal, da je svoboda govora je temelj avstralskega demokracije. In da zakon, ki je poslal Bolta pred sodni senat, ne odraža dejanskega odnosa avstralske skupnosti do svobode govora. »Sojenje je še en dokaz, da je svoboda govora v Avstraliji ogrožena,« je še menil Roskam.

24 dejstev in 1 mnenje o papežu Frančišku ali zakaj me sveti oče vedno znova razočara

Značke

Bernie Sanders, globalno segrevanje, homoseksualnost, kapitalizem, katoliška cerkev, kristjani, muslimani, neenakost, Papeška akademija, papež Frančišek, Theresa Forcades, vera, verniki, ZDA

Uvodoma nekaj dejstev o papežu Frančišku:

1. Sredi razprav o silvestrskih dogodkih v Kölnu je papež Frančišek dejal, naj verniki »ne izgubijo vrednot in načel humanosti«, sprejemanje migrantov je označil za svetopisemsko dolžnost. »Svetopisemsko razodetje nas poziva, naj sprejemamo tujce. Pravi nam, da ko to storimo, odpremo svoja vrata Bogu,« je dodal.

2. Papež Frančišek je obiskal otok Lesbos, kjer se je srečal z migranti. Blagoslovil jih je in jim sporočil, naj ne izgubijo upanja, čeprav Evropa pred njimi zapira meje. V Italijo je odpeljal 12 sirskih muslimanov. Sirska kristjana na Lesbosu sta dejala: »Papež Frančišek naju je pustil na Lezbosu, v Rim pa odpeljal muslimane.«

3. Papež Frančišek se ni oglasil, ko so muslimanski prebežniki v Sredozemsko morje pometali katoliške begunce.

4. Pod srpom in kladivom se je papež Frančišek z nasmehom na ustih in v »prijateljskem vzdušju« slikal z enim največjim diktatorjem v zgodovini – Fidelom Castrom. Mašo je daroval na Trgu revolucije, in sicer pod velikim spominskim obeležjem rasistu, množičnemu morilcu in teroristu Che Guevari.

5. Papež Frančišek je sprejel venezuelskega predsednika Nicolása Madura, ki zapira in mori svoje politične nasprotnike, državo pa je pripeljal na rob gospodarskega zloma. Papež naj bi v Venezueli »gradil mostove« in pomagal obnavljati državo.

6. Papež Frančišek je »po naključju« srečal skrajnega levičarja in ameriškega predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa. Človek, ki sovraži kapitalizem (čeprav se prevaža v ferrariju) in ki bi ZDA rad spremenil v socialistično državo, je po pogovoru dejal, da je »papež čudovit človek«, ki se zaveda ogromnih razlik v prihodkih ljudi po svetu in o pomenu moralnosti v svetovnem gospodarstvu. Sandersa je sicer v Vatikan kot govorca na konferenci povabila Papeška akademija, vatikanski think-tank za socialna, gospodarska in okoljska vprašanja.

7. V Boliviji je papež Frančišek ostro obsodil kapitalizem: »Se sploh zavedamo, da je ta sistem uvedel miselnost dobička za vsako ceno, brez skrbi za socialno izključenost ali uničenje narave?« O marksistih pa je dejal: »V življenju sem spoznal veliko marksistov, ki so dobri ljudje.«

8. Papež Frančišek ne samo, da podpira teorije o globalnem segrevanju in njenih posledicah, na katere opozarja mainstream znanost, ampak se zavzema, da bi posamezne države te »probleme« aktivno reševale, čeprav ta (kontroverzni) del znanosti ni del cerkvenih naukov.

9. Papež Frančišek je v 80-minutnem letalskem intervjuju o homoseksualcih dejal: »Kdo sem jaz, da bi sodil geje?« Dobro se je zavedal, da bodo izjavo prenesli vsi svetovni mediji in da jo bodo izkoristili.

10. Papež Frančišek nikoli ni obsodil nune Therese Forcades, ki skupaj z nekaterimi ameriškimi, španskimi in nemškimi škofi zagovarja najbolj nore in radikalne levičarske ideje in podpira anti-kapitalistična in tudi anti-katoliška gibanja.

11. Papež Frančišek nikoli ni prisluhnil ali imel razumevanje za težave, ki zaradi množičnih migracij iz tretjega sveta tarejo evropsko in ameriško katoliško prebivalstvo.

12. O uzakonitvi homoseksualnih porok na Irskem papež Frančišek ni rekel niti besede.

13. O kazenskem pregonu in gonji medijskega mainstreama proti katoliškim slaščičarjem, ki v ZDA zaradi svoje vere niso želeli narediti torte za lezbični par, je bil papež Frančišek tiho.

14. Papež Frančišek ves čas poziva na dialog z islamom, kot da bi obstajal nekakšen manjši problem, ki bi se lahko rešil s pogovorom. Nikakor ne spregleda, da gre za nepremostljive razlike v doktrini dveh ver in za stoletne krvave vojne.

15. Papež Frančišek je letel v Grčijo, da muslimanom pove, da jih ima rad, a ni letel v Irak, da tamkajšnjim muslimanom pove, naj imajo radi kristjane.

16. Ko so v ZDA razkrili Planned Parenthood (PP) in trgovino z organi splavljenih otrok (ki se v večini primerov rodijo živi in jih morajo ubiti), papež Frančišek ni zmogel stavka obsodbe takega početja. Dejal je samo, da obsoja »trženje človeških organov in tkiv«, pri tem ni omenil PP.

17. Papež Frančišek o množičnih pokolih kristjanov na Bližnjem vzhodu in uničevanju cerkva običajno molči. Prav tako ni obsodil posebnih davkov, ki jih imajo islamske države za kristjane.

18. Papež Frančišek poziva evropske katoliške družine naj sprejmejo na svoje domove muslimanske begunce. Pri tem povsem zanemari odgovornost islama in islamskih držav, kot sta Savdska Arabija in Katar. Sam sprejema muslimanske begunce, za pregnane kristjane ostajajo vrata Vatikana zaprta.

19. Ko muslimani obglavljajo otroke izključno zato, ker so kristjani, papež Frančišek molči.

20. Papež Frančišek ob vsaki priložnosti obsodi korupcijo v Evropi, ZDA in drugih razvitih državah. Nikoli ni obsodil korupcije v državah v razvoju, korupcije, ki siromaši večino v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in Bližnjem vzhodu.

21. Ko je papež Frančišek »naključno« srečal Bernieja Sandersa, je takoj dejal, da se noče vmešavati v ameriške volitve. Skoraj v isti sapi je dejal, da Donald Trump ni kristjan.

22. Papež Frančišek rad kritizira kapitalizem, toda nikoli ne omenja, kakšen napredek je kapitalizem prinesel svetu.

23. Papež Frančišek obsoja sovražni govor. O napadu na Charlie Hebdo je dejal, da lahko pričakuješ nasilje, če žališ verska čustva. Svobode govora kot absolutne pravice ne zagovarja, pravi samo, da gre za človekovo pravico, ki je omejena.

24. Za pesnika palestinskega rodu Ašrafa Fajada, obsojenega na smrt v Savdski Arabiji, ni našel besede. Samo splošno je pozval k ustavitvi izvrševanja smrtne kazni v letu usmiljenja.

To je 24 dejstev o papežu Frančišku, za (eno) mnenje o njegovem ravnanju in delovanju pa si bom sposodil kar besede pisca bloga Nekompetenta reakcija (od katerega sem povzel tudi nekaj dejstev):

»Sluzasti, večno nasmejani bedak, ki ne samo, da za gram priljubljenosti prostituira sebe, ampak tudi tisočletno institucijo in na stotine milijonov ljudi, ki vanj verjamejo. On je hodeča prevara, plazeča blasfemija, izdajalec vere, naroda, miru in ljubezni, neodločnež brez jajc, ki nima niti grama poguma in molekule spoštovanja do vsega, kar bi moral predstavljati. Je brez hrbtenice in prilizovalec, strahopetni balon estrogena podprt z goro nečimrnosti, ki bi rajši gledal, kako se reka Tibera peni s krvjo nedolžnih, kot da bi izpadel nazadnjaški v očeh svojih progresivnih prijateljev. Pastor, ki vodi svojo čredo volkovom, podpornik heretikov, pedofilov, lopovov, psihopatov in prevarantov, nasprotnik vsega, kar neko civilizacijo dela veliko. Kurba brez kančka sramu, patetični imbecil, ki zasužnji vse, kar je tradicionalno in sveto, daje rep med noge pred stoletnimi sovražniki, ki se mu smejijo za hrbtom, in odpira vrata invaziji barbarov tretjega sveta.«

Zakaj je politika multikulturnosti napad na svobodo?

Značke

António Guterres, islam, Josh Ashkinaze, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, svoboda, Tariq Modood, terorizem, Thomas de Maizière, UNHCR

Da je sirski potni list, ki so ga našli ob truplu enega od samomorilskih napadalcev, ukraden ali ponarejen, je bolj ali manj jasno, čeprav mora to potrditi še preiskava. Toda šef UNHCR (Visoki komisariat ZN za begunce) António Guterres je ob obisku Srbije pretekli teden, ko se je srečal s premierjem Aleksandrom Vučićem, šel korak naprej in predstavil uradno verzijo „teorije zarote“: ponarejen potni list je napadalec nosil z namenom, da ga policija najde, da bi se krivda za napad pripisala migrantom in da bi zato EU zaprla meje. Od tod do izpeljav, da je bil to pravzaprav napad na multikulturnost, kot je zapisal Josh Ashkinaze (ameriški levičarski up na Oberlin College in kolumnist tamkajšnje revije, sicer oboževalec Naomi Klein in njene teorije o kapitalistični zaroti proti svetu), ni več daleč. Zaroto naj bi dokazovalo preprosto dejstvo, da teroristi s seboj pač ne nosijo potnih listov. Ta teorija, ki je očitno tudi za  zdaj že kar uradna (kar ne čudi, saj so za UNCHR begunci glavni biznis, če jih ne bi bilo, ne bi bilo dobre plače za Guterresa in njegovo ekipo), je našla pot v medije. Komentatorji malodane tekmujejo v domislicah, kako še povečati multikulturnost Evrope in kakšne kazni naj bi bile najbolj primerne za „sejavce sovraštva“, ki jih poosebljajo desno orientirane politične stranke. Povedano drugače. Ker so teroristi odgovornost za napad v Parizu skušali pripisati migrantom, je najboljši odgovor – še več multikulturnosti, se pravi še več muslimanskih migrantov v Evropo.

Pri tem nihče od teh mislecev ne da odgovora na nekaj preprostih vprašanj. Zakaj neki bi bilo v interesu Islamske države zapiranja mej za migrante, ko pa se ravno z njimi najlažje pretihotapijo v Evropo? Ali ni cilj Islamske države islamizacije Evrope, se pravi multikulturna Evropa, kar so njeni predstavniki že večkrat povedali? Zakaj bi torej evropske države obrnili proti multikulturnosti, ko pa imajo od te multikulturnosti največje koristi prav muslimanski ekstremisti? Odgovor je sila preprost. Kdorkoli je podtaknil potni list (če ga sploh je), je natančno vedel, kakšna bo reakcija levičarjev, ljubiteljev multikulturnosti. Gre torej za nekakšno teorijo zarote, ki je nadgrajena s teorijo zarote. Potni list je bil podtaknjen zato, da bi ljudje mislili, da je bil podtaknjen. Ste se zmedli? Pomislite. Preiskovalci bi na podlagi posnetkov varnostnih kamer, DNK in prstnih odtisov prej ali slej ugotovili, da je kdo od samomorilcev hodil tudi po balkanski poti z migranti. Zakaj bi kdo torej podtaknil še potni list? Nima smisla. Podtaknil ga je kvečjemu zato, da bi ustvaril vtis, da je bil podtaknjen. Tako imajo zdaj levičarji argument za še več multikulturnosti in za napade na desne, proti-migrantske politične stranke. Celo nemški notranji minister Thomas de Maizière je dejal, da bi potni list na kraj napada lahko podtaknili sami člani Islamske države, ki skušajo javno mnenje usmeriti proti beguncem. Ampak to resnični nima nobenega smisla. Ravno v interesu Islamske države oziroma muslimanov, ki sanjajo, da bo Evropa nekoč muslimanska, je, da pride v Evropo čim več migrantov.

Po drugi strani pa se desne politike ne krepijo samo zaradi nasprotovanja priseljevanju, ampak ker ljudje spoznavajo, da so leve politike z veliko javno porabo škodljive. Zelo malemu številu prebivalstva so migranti resna konkurenca na trgu delovne sile. Neznanje jezika, pomanjkanje izobrazbe in dvomljive delovne zmožnosti so tiste (večinoma nepremostljive) ovire, ki priseljencem onemogočajo, da bi dobili dobro plačane službe. In če so priseljenci v prejšnjih migrantskih valovih (denimo v ZDA pred 100 in več leti) te ovire sprejeli kot naravne in nediskriminacijske ter so se sami potrudili, da jih premagajo, dobivajo migranti danes z levičarsko politiko multikulturalizma pomoč – država gostiteljica mora migrantom pomagati pri integraciji. In to je tisto, čemur nasprotujejo staroselci in zaradi česar se krepi desnica. Ni več enakih možnosti za vse, ampak diskriminira se večina, da se ugodi manjšini. Z denarjem davkoplačevalcev se financira integracija, ki se ravno zaradi tega kaže kot neuspešna.

Teorija, da je bil potni list podtaknjen zato, da bi se javno mnenje obrnilo proti migrantom, torej koristi samo levičarskim aktivistom in Islamski državi. In prvi in drugi potrebujejo migrante v Evropi. Ampak ne iz ekonomskih razlogov, izključno zaradi svojih političnih agend. Multikulturnost je namreč politični proces, ki ima za cilj upravljanje z različnostjo, upravljanje z različnostjo pa pomeni javno priznanje kulturnih razlik, od katerih so vse enake med enakimi. Če se je v prejšnjih migracijskih valih posameznik obravnaval kot enak med enakimi, levičarski socialni altruizem zdaj zahteva več: vsa kulturna prepričanja se obravnavajo kot enaka in se institucionalizirajo. Ko pa pridemo do te točke, pluralizem (tako značilen za priseljevanje v ZDA pred 100 in več leti) in dialog v imenu »strpnosti« in »spoštovanja« nista več mogoča. Politika multikulturalizma skuša namreč omejiti debato, ki poteka v pluralni družbi, zato se zateka k omejitvi svobode govora in prepoznavi sovražnega govora, da pač ne bi kdo užalil različnih kultur in različnih prepričanj. Multikulturalizem torej vsako razpravo vnaprej omeji, ji odvzame ostrino in živahnost. Zato je prav smešno poslušati levičarje, ki na podlagi teorije zarote trdijo, da pariški napad ni bil samo napad na multikulturnost, ampak na svobodo. In spet lahko potegnemo vzporednico med Islamsko državo in evropskimi levičarski aktivisti: oboji sovražijo zahodno civilizacijo, ki ima krščanske korenine in je zrasla na kapitalizmu, zato si prizadevajo za uničenje stebrov, na katerih sloni ta civilizacija, med njimi svobode govora in zasebne lastnine. In tako muslimanom kot tudi levičarjem multikulturnost pri tem pomaga.

Kakor se sliši paradoksalno, to drži; institucionalno upravljanje in ohranjanje kulturne raznolikosti v družbi (se pravi multikulturnosti) predvideva čedalje večjo omejitev prostora za svobodno soočanje različnih mnenj, bi rekel britanski sociolog pakistanskega rodu Tariq Modood. Ali če povemo kar naravnost: ravno institucionalizirana politika multikulturnosti pomeni omejevanje svobode.

7 (ekonomskih) zmot o migrantih, ki naj bi gospodarsko oživili postarano Evropo

Značke

BDP, Christian Dustmann, Delo, ekonomski migranti, EU, Evropska unija, gospodarska rast, Hizb ut–Tahrir, islam, Ludwig von Mises, migracije, migranti, muslimani, Pierre Moscovici, Theodore Roosevelt jr., Tino Sanandaju

Če gre verjeti evropskemu komisarju za gospodarske in finančne zadeve Pierru Moscoviciju, si EU zaradi migrantov lahko obeta več rasti in delovnih mest. Takole je o njegovi zelo optimistični napovedi poročala STA: »Rekordni migracijski tokovi naj bi evropski bruto domači proizvod do leta 2017 povečali za 0,2 ali 0,3 odstotka, je pojasnil komisar. Gospodarski učinek bo sicer po njegovih besedah odvisen zlasti od uspešnosti prizadevanj za integracijo beguncev v evropsko družbo. Bruseljske analize tako zavračajo pogosto izražen splošen vtis, da bodo begunci negativno vplivali na evropsko gospodarstvo, je poudaril. Analize komisije namreč kažejo, da bo učinek po določenimi pogoji ugoden, šibko pozitiven, je še ponovil komisar.« Kratko in, lahko rečemo, na pamet.

Delo je sicer poročalo malo bolj podrobno, toda težava ostaja enaka – nihče ni poročal, po kakšni metodologiji so prišli do teh ugotovitev, zato lahko ugibamo, da temeljijo na predpostavki, da bo do leta 2017 v EU prišlo do tri milijone migrantov, da jih je, pa vzemimo konservativno oceno, vsaj milijon delovno sposobnih in ustrezno kvalificiranih. Predvsem pa, tako poudarjajo v Bruslju in mirijo evropske davkoplačevalce, bodo migranti več plačevali v proračun kot pa iz njega prejemali. Pa bo res tako?

Nekateri ugledni evropski ekonomisti ter statistiki in policija opozarjajo, da so tovrstne napovedi preveč optimistične, in temeljijo na nepreverjenih dejstvih o migrantih, ki prihajajo v EU. Njihove pomisleke lahko strnemo v sedem (ekonomskih) zmot o migrantih, ki bodo oživili evropsko gospodarstvo.

Zmota št. 1: Vemo, kdo prihaja v EU

Ne, ne veste. Nihče ne ve. To je največja zmota evropskih voditeljev, ki mislijo, da vedo, kdo prihaja v EU. Njihove trditve temeljijo na tistem, kar so povedali sami migranti v centrih za registracijo. Zdaj pa kaže, da migranti lažejo tako o tem, iz katere države prihajajo kot o tem, koliko so stari ter kakšno izobrazbo in poklicne kvalifikacije imajo. Policija v Nemčiji, se pravi v državi, ki bo očitno sprejela največ prišlekov, je nedavno prostodušno priznala: »V tem hipu nimamo pojma, kdo vse prihaja v našo državo.«

Zmota št. 2: V EU prihajajo izobraženi in kvalificirani kadri

To je najbrž ena najbolj usodnih zmot. Glede na poročilo, ki ga je v Kölnu izdal Inštitut za ekonomska raziskovanja, nekakšen nemški think tank, potrebuje Nemčija več kot 100.000 kvalificiranih delavcev v znanosti, tehnologiji, inženirstvu in matematike, toda večina prosilcev za azil nima teh kvalifikacij. In kot ugotavlja nemški zvezni zavod za zaposlovanje v svoji študiji, kar 81 odstotkov migrantov nima nikakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij. Ko je ugledna nemška tovarna BMW med zagonom novega logističnega centra od 2.000 delovnih mest 20 mest rezervirala za migrante, je bila razočarana: od julija do konca oktobra niso našli niti enega kandidata med migranti, ki bi bil pripravljen delati in imel potrebno znanje.

Zmota št. 3: Med migranti je (bo) manj prejemnikov socialne pomoči kot med domačini

Ne drži, niti ne bo držalo. Tino Sanandaju, ekonomist stockholmske ekonomske šole, je nedavno dejal, da je stopnja brezposelnosti (zaradi zmote št. 2) med migranti večja kot med lokalnim prebivalstvom. Posledično to pomeni, da migranti prejemajo več socialnih pomoči kot domačini.

Kako migranti »žrejo« socialno in drugo državno pomoč, si lahko nazorno ogledate na grafu in v tabeli. Desni stolpec je pomoč domačinom, levi pomoč migrantom (tujcem).

Zmota št. 4: Migranti bodo blagodejno vplivali na evropski trg dela

Christian Dustmann, profesor ekonomije in raziskovalec na področju migracij na UCL (University College London) je jasno povedal, da je treba biti v tem trenutku zelo previden, saj o migrantih ne vemo praktično ničesar, zato je še prezgodaj za kakršnokoli napoved.

Dustmann tudi opozorja, da bo proces iskanja zaposlitve za migrante dolg, vključevanje na trg dela pa počasen proces. »Ne gre le za učenje jezika, temveč tudi za razumevanje na trgu dela in iskanje pravih delovnih mest za migrante,« je povedal.

Skratka, napovedovanje Pierra Moscovicija, kako bodo migranti z vstopom na trg dela v EU blagodejno vplivali na gospodarsko rast stare celine, je slabše kot vedeževanje oziroma, najbolj milo rečeno, govorjenje »na pamet«.

Zmota št. 5: Če so ekonomski migranti pred 100 in več leti pripomogli k razcvetu ZDA ter migracije po II. svetovni vojni k gospodarstvu v Evropi (predvsem Nemčiji), ni razloga, da ne bi bilo tako tudi s sedanjimi migranti iz Bližnjega vzhoda

To pravzaprav ni zmota, ampak zavajanje političnih korektnežev in progresivcev.

Prvič, velik del migrantov v teh dveh migrantskih valih je prihajal iz držav, ki so imele enake ali podobne vrednote kot ciljne države.

Drugič, ekonomski migranti pred desetletji ali sto in več leti so imeli izključno ekonomske cilje, današnji migranti imajo že politične, kulturne in verske cilje. Migracije spremljajo levičarske ideje o multikulturalizmu, se pravi idejo so enakopravnosti dveh ali več kultur v neki državi. Kaj takega v prejšnjih migracijah ni bilo možno. Te ideje so že v kali zatrli, denimo predsednik ZDA Theodore Roosevelt jr., ki je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Oni se morajo asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt.

Tretjič, ZDA in Nemčija sta torej postali uspešni zaradi pluralnosti in ekonomskih ciljev migrantov, ne pa zaradi multikulturnosti ali multikulturalizma. Migranti, ki tega niso sprejeli, so prej ali slej pristali za zapahi ali pa so bili deportirani.

Četrtič, migrantom ni nihče pomagal in bil do njih tako ustrežljiv kot danes. Ali so se sami znašli ali pa so bili izločeni. Ta tekmovalnost na prostem trgu prinese gospodarski uspeh.

Zmota št. 6: Migranti bodo pripomogli k gospodarski rasti, s tem pa k blaginji EU

Ta zmota temelji na predpostavkah zmot št. 2 in 4. Že briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises je ugotovil, da matematika v ekonomiji (in natančno to počne Evropska komisija) pogosto povsem odpove. Zato je treba napovedi o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države.

Če bi gospodarska rast temeljila na rasti zasebnega, se pravi realnega sektorja (ta pa migrantov zaradi njihovih nikakršnih kvalifikacij brez državnih pomoči ne bo zaposloval), ter zasebni potrošnji, bi bilo vse v redu, toda evropski voditelji računajo, da bodo migranti spodbudili rast tako, da se bo država zaradi njih zadolžila, prav tako bodo povečali javno porabo in državno potrošnjo. Zaradi tega bodo migranti v naslednjih letih najbrž res povečali evropski BDP za 0,2 ali 0,3 odstotne točke na leto, mogoče celo več, toda BDP na prebivalca se bo zmanjševal, prav tako se bosta zmanjševali kupna moč in blaginja državljanov. Zato se bo treba vedno znova in znova zadolževati ali pa tiskati denar. To med vrsticami sramežljivo priznava tudi Pierre Moscovici.

EU se tako sooča z dvema velikima težavama. Prva je vse bolj socialistična gospodarska miselnost evropskih voditeljev, druga pa so vrednote in kultura migrantov. Vse to je eksplozivna mešanica, ki bo pripeljala do smrtonosne ekonomska spirale, dokler se Evropa ne bo gospodarsko zlomila in propadla. Vprašanje je, ali nismo morda že zamudili čas, da to ustavimo.

Zmota št. 7: Islam lahko Evropo obogati in prispeva k razvoju

Najprej dejstvo. Revija Economist je pred leti analizirala znanstveno delo muslimanskih »znanstvenikov« v državah, od koder zdaj prihajajo migranti v Evropsko unijo. Ugotovili so naslednje: univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj. Muslimani imajo namreč samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. In ti ljudje naj bi prispevali še k »večjemu« napredku stare celine, s tem pa bi povečevali blaginjo in pripomogli k hitrejšemu gospodarskemu napredku in razvoju.

Prav naravoslovna znanost (z odkritji in izumi) je tista, ki je omogočila nesluten gospodarski razvoj zahodne krščanske civilizacije, muslimanski svet (in ljudje, ki zdaj prihajajo v Evropo) pa teh znanj ni nikoli razvijal. Zato je iluzorno pričakovati, da bi muslimani, ki so v veliki večini med migranti, lahko kaj prispevali k razvoju stare celine. Držijo se namreč načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

O tem, kako si muslimanski svet lasti večino izumov zahodne civilizacije, pa smo tudi že pisali.

Tukaj si lahko preberete še o levičarskih mitih o beguncih (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/03/11-levicarskih-mitov-o-beguncih-ki-jih-razsirja-medijski-mainstream/).

Svoboda kot jo razume Društvo novinarjev Slovenije

Značke

begunci, DNS, Društvo novinarjev Slovenije, Eamonn Butler, islam, ksenofobija, liberalizem, migranti, muslimani, Petra Lesjak Tušek, priseljenci, progresivnost, rasizem, svoboda

Večina (klasičnih) liberalcev ob besedni zvezi »biti liberalen« pomisli na besedno zvezo »biti svoboden«. Svoboda pa, kot vemo, pomeni več kot zgolj to, da nisi zaprt ali zasužnjen, kot bi rekel Eamonn Butler, ampak pomeni, da imaš pravico delovati, govoriti in misliti, kot želiš, ne da bi ti drugi, tudi tisti na oblasti, vsiljevali omejitve. Povedano drugače: svoboda je odsotnost sile in prisile. Zato bi človek od ljudi, ki se imajo za liberalne in zagovarjajo pravice homoseksualcev in drugih manjšin, pričakoval (še posebej od urednikov in novinarjev), da se bodo z vsemi sredstvi borili za svobodo govora. Vendar sem očitno zelo naiven, očitno pričakujem preveč, očitno je moj pogled na liberalizem zastarel, nekako konservativen, da ne razumem »novega« pogleda na liberalnost. Poglejmo samo zadnji javni poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS).

Upravni odbor DNS najprej na široko poziva, kako moramo biti do množičnih migracij liberalni. »Lahko sicer gledamo stran, se pretvarjamo, da težav ni, iščemo izgovore, zakaj ti ljudje ne bi smeli biti upravičeni do naše pomoči. Njihovo pot lahko prekinemo z ograjo, jih pustimo na nikogaršnji zemlji, na (ne)milost mraza, dežja, blata, lakote in bolezni. Imamo tudi drugo možnost: da pokažemo svoj človeški obraz, da stopimo skupaj in jim – pomagamo. Ne le s hrano, vodo, zdravniško oskrbo, začasnim zatočiščem in prevozom, ampak tudi s tem, da jim vrnemo del dostojanstva, ki so ga bili na tej poti že zdavnaj prisiljeni izgubiti. Da jim pokažemo, da se v Sloveniji, do katere so prišli po poti smrti in strahu, nimajo česa bati,« so zapisali, na koncu pa: »In prav zato moramo vsi, ki živimo v tej državi, najprej reči odločen ´ne´ vsem vrstam sovražnega in nestrpnega govora, ki ustvarja umetne delitve in piha na dušo najbolj primitivnim (ne)človeškim vzgibom. (…) Naša skupna dolžnost je, da kot družba ustvarimo prostor ničelne tolerance do nehumanega, fašistoidnega, ksenofobnega in militantnega izražanja.«

Zanimivo, ni kaj. Ste razumeli? Najprej novinarsko združenje poziva k odprtosti do migrantov, k liberalni politiki sprejemanja, na koncu pa DNS moti, da v Sloveniji obstajajo tudi mediji in novinarji z drugačnim pogledom na krizo ter do migrantov kritična javnost, zato bi se nadnje spravila s silo (policijo, tožilci in z vsem represivnim aparatom) in jih prisilila, da razmišljajo tako kot oni. Še prej pa bi v DNS očitno prepovedali vse tekste, ki niso naklonjeni migracijam.

Očitno sem res malo zarjavel, da ne razumem novega pogleda na liberalnost, ki je očitno svetovni nazor, katerega značilnost je, da je istočasno progresiven in represiven (do tistih, ki ne delijo vrednote progresivnih). Na to kaže tudi njihova priljubljena krilatica: Sem strpen, vendar nestrpen do nestrpnih. Ali če prevedemo: Če ne sprejmete naših vrednot, jih vam bomo vsilili, vas bomo v njih prisilili. Ko želijo v ZDA pokazati tako dvoličnost, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: »Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano«. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: »Jaz ne maram breskev in smetane.« Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Skratka, to kar počne DNS je tipičen primer tako imenovanega kulturnega marksizma, o katerem sem že pisal. In to nima prav nikakršne veze z liberalizmom. Ravno nasprotno. Zato ni čudno, da druščina, ki jo vodi Petra Lesjak Tušek, bolj razpravlja o sovražnem govoru, kot pa o svobodi govora.

Vodnik po galaksiji migrantskega besednjaka

Značke

begunci, islam, migranti, muslimani, slovarček

Za razumevanje begunske krize je zelo pomembno, da približno veste, kaj v resnici pomenijo nekatere besedne zveze, ki jih uporabljajo migranti. Podobno kot levičarji imajo tudi oni na zalogi cel kup izrazov, za katere mislite, da jih razumete, ampak jih v resnici ne. Nekatere pojme (kot so islamofobija, rasizem in ksenofobija) smo že obdelali, zato jih tokrat ne bomo ponavljali.

»Če ne odprete meje, bomo gladovno stavkali.« – »Kaj bo za večerjo?«

»Dokumente so mi na poti ukradli.« – »Dokumente sem na poti uničil.«

„Homoseksualcev ne mečemo s stolpnic.“ – „Nismo mi krivi, če ne znajo leteti.“

»Hvala za lep in udoben namestitveni center.« – »Kmalu bomo zamenjali: mi v vaš dom, vi v taborišča.«

»Hvala, ker nas branite pred desničarji.« – »Hvala, ker nasprotujete tistim, ki bi vas lahko rešili.«

»Hvala, ker nas branite pred vašimi skrajneži.« – »Hvala, ker sami sebe uničujete.«

„Hvaležen vam bom celo življenje.“ – „Kmalu vam pošljem bombo.“

»Imam dokumente.« – »Kupil sem dokumente.«

„Imate lepe in visoke stolpnice.“ – „Imamo dobre pilote.“

»Imate lepo državo.« – »Čez nekaj let vas bomo izgnali.«

»Imate lepo zastavo.« – »Vaša zastava lepo gori.«

„Integriral se bom.“ – „Vi se boste prilagodili šeriatskemu pravu.“

„Islam je religija miru.“ – „Ha, ha, ha.“

„Ko se bo vojna končala, se bom vrnil v Sirijo.“ – „Moja družina iz Nigerije je že na poti.“

„Jaz sem begunec.“ – „Jaz sem ekonomski migrant.“

„Jaz sem ateist iz Sirije.“ – „Jaz sem musliman iz Pakistana.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (1/5) – „Jaz sem iz Afganistana.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (2/5) – „Jaz sem iz Iraka.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (3/5) – „Jaz sem iz Bangladeša.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (4/5) – „Jaz sem s Kosova.“

„Jaz sem iz Sirije.“ (5/5) – „Jaz sem iz Etiopije.“

„Lačen sem.“ – „Ravno sem hrano nevernikov vrgel v smeti.“

„Morijo samo muslimanski skrajneži.“ – „Jaz sem musliman.“

„Multikulturnost je dobra.“ – „Islam je dober.“

„Muslimani ne lažemo.“ – „Muslimani lahko lažemo nevernikom.“

»Mi ne uživamo mamil.« – »Mi tihotapimo mamila.«

»Mudilo se nam je na avtobus, zato nismo počistili za seboj.« – »Smeti pobirajo neverniki.«

»Ne bojte se nas.« – »Bojte se nas.«

„Ne jemo svinjine.“ – „Če ne želite pokola, prepovejte svinjino.“

„Ne pijemo alkohola.“ – „Če ne želite pokola, prepovejte alkohol.“

„Ne razumemo vašega jezika.“ – „Kmalu boste vsi znali arbščino.“

»Ne zamerimo vam žalitev Alaha.« – »Kje je kalašnikov?«

„Ne želim biti v breme vaši državi.“ – „Počakajte, da pridejo za menoj sorodniki.“

»Ne želim ostati v vaši državi.« – »Tudi vi pridete na vrsto.«

„Nikoli nisem bil vojak.“ – „Celo življenje sem vojak.“

„Nismo maščevalni.“ – „Se spomnite Charlie Hebdo?“

„Nismo posiljevalci.“ – „Mi tako kaznujemo ženske.“

„Nismo teroristi.“ – „Ženske in otroci niso teroristi.“

»Nismo užaljeni, če nam kdo nasprotuje.« – »Odsekajte mu glavo.«

„Orban je fašist, nacist.“ – „Kreteni, samo Orbanov način bi vas lahko rešil.“

„Poiskal si bom delo.“ – „Živel bom na račun davkoplačevalcev.“

»Pot nas je povsem izčrpala.« – »Težko je sedeti 10 ur na vlaku.«

„Prinašamo mir.“ – „Imeli boste vojno.“

„Prisežem pri Alahu in preroku Mohamedu, da sem Abdul Mehmet.“ – „V Siriji sem bil Mohamed Al Rašid, v Turčiji Abdul Amat, v Grčiji Mohamed Al Rahman, v Makedoniji Sultan Mesih, v Srbiji Ibn Kaldum, na Hrvaškem Mohamed Aziz, v Sloveniji Amsah Masih, v Avstriji bom Abd Al Ilah, v Nemčiji pa Mohamed Ibn Raihan.«

„Rad imam Angelo Merkel.“ – „Tudi ona pride na vrsto, nevernica.“

»Radi imamo demokracijo.« – »Kaj je to demokracija.«

„Radi imamo Evropsko unijo.“ – „Radi imamo Evropsko islamsko unijo.“

»Radi imamo otroke.« – »Otroki so opasani z eksplozivom.«

„Slovenija je revna država. Ne želim ostati pri vas.“ – „Slovenija nima dovolj velikih socialnih transferjev.“

„Sem brez denarja.“ – „Denar potuje prek Western Uniona.“

„Sem miroljuben begunec.“ – „Orožje je že na poti.“

»Sem še mladoleten.« – »Star sem 25 let.«

»Sem znanstvenik.« – »Če so dokazi v nasprotju s koranom, jih zavržem.«

„Sonce me je opeklo.“ – „Sem iz Etiopije.“

„Sovražim Islamsko državo.“ – „Rad imam Islamsko državo.“

„Spoštovali bomo vašo zakonodajo.“ – „Uvedli bomo šeriat.“

„Spoštujemo svobodo govora.“ – „Na grmado z Lucijo Ušaj.“

„Spoštujemo svobodo izražanja.“ – „Obsodil vas bo Svet za odziv na sovražni govor, mi vam bomo odsekali glavo.“

»Spoštujemo vašo vero.« – »Alah Akbar.«

„Spoštujemo ženske.“ – „Ženske prepuščamo Alahovemu nauku.“

„Vaša država je zelo velikodušna.“ – »Ali sem prehodil na tisoče kilometrov zato, da mi ne boste dali socialne pomoči.“

„Vi ste dobri ljudje.“ – „Vi ste neverniki.“

„V Nemčiji si bom kupil hišo.“ – „V Nemčiji si bom vzel hišo.“

„V Siriji sem bil elektro tehnik.“ – „V Iraku sem izdeloval bombe.“

„V Siriji sem bil gradbeni tehnik.“ – „V Siriji sem rušil zgodovinske spomenike.“

»V Siriji sem bil nogometni trener.« – »V Siriji sem bil terorist.«

„V Siriji so na nas ves čas metali bombe.“ – „V Avganistanu sem ves čas metal bombe.“

„Zadovoljen bom s streho nad glavo.“ – „Hočem hišo z bazenom.“

„Z nami potujejo večinoma nemočne ženske in otroci.“ – „Z nami so večinoma mladi moški.“

„Želim čim boljše življenje.“ – „Želim čim več socialne pomoči.“

„Želim prispevati k gospodarskemu napredku Švedske.“ – „Naredil bom vse, da Švedska ostane država z največ posilstvi na 100.000 prebivalcev.“

»Želimo samo miren prehod prek vaše meje.« – »Če ne odprete mej, vas bomo napadli.«

Odprto pismo nadškofu Stanislavu Zoretu

Značke

Adam Smith, Anders Chydenius, begunci, islam, katoliška cerkev, ljubljanski nadškof, muslimani, Stanislav Zore, Švedska

Spoštovani gospod ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore

Moram priznati, da me je Vaš nagovor, da krščanska Evropa ogroža sama sebe in je ne ogrožajo muslimani, razočaral. Najina mnenja sta na tej točki najmanj toliko vsaka k sebi, kot je povprečna razdalje med Vami in mano do Boga. Mojega in upam, da tudi Vašega. Kdo mu je bližje, ne morem soditi, kot tudi Vi ne. O tem bo presojal kdo drug. Nekaj pa ostaja: Vaše besede so izključno moj problem, če so me razočarale ali celo prizadele. Ampak ne ženite si tega k srcu, tudi Vaših molitev ne potrebujem. Povedali ste tisto, kar pač mislite. In to je tudi prav. Žal ste danes izgubili marsikatero dušo, upam pa, da ste na svojo stran pridobili vsaj toliko drugih (muslimanskih) duš, predvsem tiste humanitarce, umetnike in pravičnike, ki so še nedavno blatili katoliško cerkev, sežigali križ in govorili, da je to umetniška instalacija, ter risali podgane v naročju device Marije. Ampak tudi to je svoboda, kaj hočemo.

Pravite, da se Evropa krščanstva že nekaj časa boji »kot hudič križa«, zato tudi nima identitete. Motite se. Evropa ima identiteto in ta je krščansko-judovskih korenin. Brez te identitete ne bi doživela napredka, ki mu ni primerjave v zgodovini človeštva. In zasluga gre liberalizmu, liberalizmu evropskega tipa. In ta liberalizem ni nikoli zavrgel temeljnih krščanskih vrednot, na katerih je zrasel. Tudi ta portal je liberalen. Sledi avstrijski ekonomski šoli, napaja se z mislimi njenih dveh glavnih predstavnikom: Ludwiga von Misesa in Friedricha Augusta von Hayeka. Liberalizem je utemeljil duhovnik. Katoliški duhovnik, če smo bolj natančni. Sliši na ime Anders Chydenius, čeravno mu tega ne priznavajo. V eseju, ki ga je napisal daljnega leta 1763 (torej 13 let pred Bogastvom narodov Adama Smitha, ki velja za eno temeljnih knjig politične ekonomije), je kritiziral državni aparat, zavzemal se je za svobodo tiska, govora in veroizpovedi. Toda nikoli, ampak res nikoli ni pozabil od kod izhaja – iz krščanstva. Leta 1765 je bil izbran v švedski parlament in hitro je prišlo do nekaterih sprememb: zmanjšali so se davki, ukinjena je bila cenzura, država se ni preveč vmešavala v trg. Seveda so Chydeniusa vrgli iz parlamenta, švedski kralj pa je nekaj let kasneje spet uvedel represivno politiko ter se zapletel v konflikt z Rusijo in Francijo. Toda v prvi polovici 19. stoletja so se spet širile Chydeniusove ideje. Švedski parlament je sprejel liberalne reforme: trg se je povsem sprostil, ukinili so carine, vsakomur so dovolili, da je postal podjetnik, ustanavljali so delniške družbe, zmanjševali obresti na posojila. Povedano drugače – Švedi so uvedli kapitalizem. Švedska je v tistem času doživljala razcvet, kakršnega ne pomni in kakršnega najbrž ne bo nikoli več doživela. Še posebej s politiko multikulturnosti ne. Vsi ti našteti ljudje so priznavali, da so bile krščanske vrednote podlaga za tak uspeh človeštva. Tako identiteto Evropa mogoče res izgublja, ni je pa še izgubila. Zato so Vaše besede, da Evropa nima identitete, pretiravanje.

Pravite takole: »In če bodo morda ljudje, ki prihajajo od tam, s svojo zelo jasno osebno identiteto pomagali nam k oživitvi naše osebne identitete, potem hvala bogu da so tukaj. Tako se bomo mi začeli zavedati, kdo v resnici smo, ampak ne proti njim, pač pa skupaj z njimi.« Naivni ste, res. Ne zamerite, če Vam pravim tako.

Ravno krščanska Evropa je bila tista, ki je prinesla napredek. In to je tisto, česar se kot kristjan zavedam. Muslimani k temu napredku niso doprinesli (skoraj) ničesar, njihova identiteta je izključno vera, ki je prežeta z nasiljem. Za vse drugo jim ni mar. Islam svojim vernikom celo v 21. stoletju prepoveduje, da bi delovali znanstveno, razvojno. Nihče sicer ne more zanikati (niti ne poskuša zanikati) prispevkov Al Jazarija, Ibn Hajtama, Al Kindija, Ibn Batuta ali Al Farabija, težava je le, da se njihov prispevek danes pomeša z miti in pravljicami. Ste se kdaj čudili, da se muslimanska civilizacija, ki danes vdira v Evropo in nasilno prinaša svojo kulturo, ki ima katoličane za nevernike, ni nikoli razvila v industrijsko velesilo? Eden od razlogov najbrž je, da se islamski svet ni nikoli sekulariziral. Številne njihove univerze imajo v kampih za študente več mošej, znanje korana pa je pomembnejše od znanja fizike, kemije, matematike. Zato ni čudno, kot je pred leti pisala revija Economist, da univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj, muslimani pa imajo samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. Nekako se ta del sveta, močno pod vplivom islama, drži načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

Nadalje navajate, da so begunci dejstvo ter da je zanje odgovorna država, ki ima vse vzvode ali pa jih bi vsaj morala imeti, da jih sprejme in zanje poskrbi. Da so naši bratje in sestre. Se opravičujem, moji že niso. Jaz imam enega brata in dve sestri. Drugih bratov in sester, še najmanj islamističnih, pač ne potrebujem. In upam, da imam pravico, da to povem jasno in na ves glas. Pravite še, da bi morali premagati brezbrižnost in da lahko morda v tej množici najdemo tudi nekatere, »ki niso begunci v pravem pomenu besede«. Jaz pravim ne »morda«, ampak zagotovo, kar potrjujejo tudi obveščevalne službe.

Za konec še nekaj. Ste se oglasili aprila, ko so muslimanski prebežniki na Sredozemlju v morje pometali krščanske begunce? Ali ste protestirali proti načinu, kako muslimani v Islamski državi pobirajo posebne davke od kristjanov, če nočejo, da jih obglavijo? Ste povzdignili glas, ko so muslimani obglavili otroke izključno zato, ker so njihovi starši kristjani. Seveda, najbrž tudi za starejši zakonski par iz Care di Mineo niste slišali? Zakaj neki bi le. Bila sta prava katoličana, veliko naredila za katoliško skupnost v bližini Katanije na Siciliji, dokler se ni našel migrant in ju zverinsko umoril. Včasih bi bilo dobro, da pogledate na spletno stran The Religion of Peace, kjer je spisek vseh kristjanov, ki so jih umorili muslimani. Primerov ni ne sto ali tisoč, na deset tisoče jih je.

Pa brez zamere gospod ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Nisem človek, ki bi nastavljal še drugo lice, ne Bog, ki bi take muslimanske zločine odpuščal. Vi lahko. Upam, da je bilo vse, kar ste povedali, zgolj in izključno Vaše mnenje, in da niste govorili v imenu vseh katoličanov v Sloveniji. Če ste, mene pod Vašo izjavo ne štejte. Nikoli. Nikoli več. Želim samo svobodno Evropo. Z muslimani je pač ne bo.

Pa zdravi ostanite.

Z vsem (potrebnim) spoštovanjem,

Kavarna Hayek

In memoriam: Oriana Fallaci, 9 let kasneje (15. september 2006/2015)

Značke

begunci, Dejan Steinbuch, Eurabia, Evrabija, Evropa, islam, Luka Lisjak, muslimani, Oriana Fallaci, priseljenci, svoboda, tomaž Štih

Natanko pred devetimi leti, 15. septembra 2006, je umrla Oriana Fallaci. Pogrešamo jo. Manjka (vsem) nam. Njene pronicljivosti. In lucidnosti, s katero je videla, od kod zahodni civilizaciji preži nevarnost. In kaj se nam obeta. To, kar z begunsko invazijo na Evropo doživljamo danes, je bila njena prerokba. Kristalno jasna napoved. Izrekla jo je neposredno in nedvoumno, s precej grobimi besedami. Zanjo grožnja islamskega fundamentalizma ni bila nikoli zgolj hipotetična, ampak realna.

Oriana Fallaci. Novinarka, pisateljica in gospa. In borka za svobodo govora. Vse z veliko začetnico.

Povedala je vedno tako, kot je mislila. Prav nič drugače. Po 11. septembru, temu zahrbtnemu muslimanskemu zločinu proti ZDA in človeštvu, je spregovorila in preostanek življenja posvetila boju proti islamizaciji še posebej njej ljube Evrope in rodnih Firenc. V knjigi Moč razuma je med drugim zapisala, da »se Evropa iz dneva v dan bolj spreminja v islamsko pokrajino, islamsko kolonijo” in da je »razmišljanje o tem, češ da obstajata dober in slab islam, skregano z razumom«.

Že svojo zgodnjo mladost je posvetila boju proti totalitarizmom. Pridružila se je italijanskemu odporniškemu gibanju, ki so ga proti fašizmu vodili komunisti. »Bila sem majhna deklica, ki se bori proti nacizmu in fašizmu,« je zapisala mnogo let kasneje. Kmalu po 2. svetovni vojni je spoznala, da levičarji niso prav nič boljši od fašistov: hočejo nadzorovati posameznikovo življenje, ga usmerjati za svoje interese, zatirajo svobodo govora. Zato jim je obrnila hrbet. Javnosti je postala znana pred pol stoletja, ko je intervjuvala skoraj vse pomembne svetovne osebnosti. Med njimi so bili Henry Kissinger, ajatola Homeini, Lech Walensa, Willy Brandt, Indira Ghandi, Jaser Arafat in Haile Selassie.

Ruholaha Musavija Homeinija, bolj znanega kot ajatola Homeini, iranskega verskega in političnega voditelja, je med intervjujem leta 1979 povsem spravila ob živce, ko ga je imenovala tiran in se do takrat pokrita s čadorjem uspela razkriti. Takole je bilo:

Oriana Fallaci: »Še vedno vas moram vprašati mnogo stvari. O čadorju na primer, ki sem ga morala obleči, da sem prišla k vam za intervju in ki ga morajo imeti Iranke. (…) Ne mislim samo na obleko, temveč tudi na to, kar predstavlja, mislim na apartheid iranskih žensk, da ne morejo delati skupaj z ženskami, ne morejo plavati v morju ali v bazenu skupaj z moškimi. Vse morajo delati posebej oblečene v »čador«. Mimogrede, kako lahko plavaš v »čadorju«?

Ruhulah Homeini: »Nič od tega se ne tiče vas, naše navade se ne tičejo vas. Če vam ni všeč islamska obleka jo niste dolžni nositi, ker je za mlada dekleta in spoštovane gospe. Oriana Fallaci: To je zelo lepo od vas, Imam, ker ste mi to povedali, bom nemudoma slekla s sebe to srednjeveško cunjo. Tukaj!«

Fallacijeva je že zelo zgodaj sprevidela nevarnost islama in muslimanov, vendar je o tem molčala do 11. septembra 2001. »Izbrala sem si bila molk,« je zapisala v uvodu prve knjige Bes in ponos (2001), ki je pravzaprav razširjen dolg komentar, ki ga je napisala za italijanski dnevnik Corriere della Sera. Bil je izredno oster in kritičen do islama, zaključila pa ga je z besedami: »To, kar sem nameravala povedati, sem. Bes in ponos sta mi to narekovala, čista vest in moja leta pa so mi dovolila izpolniti svojo dolžnost.« Z omenjeno knjigo in še drugima dvema (Moč razuma – 2004 in Apokalipsa – 2005) je poskrbela za precej razburjena, še posebej med muslimani, ki jih je razkrila in razkrinkala do obisti. Po njeno se delitev na dober in slab islam upira zdravemu razumu. Obstaja samo en islam in ta je agresiven, predvsem do Evrope: »Evropa ni več Evropa, je Evrabija, kolonija islama, kjer islamska invazija ne poteka samo v fizičnem smislu, ampak tudi v duševnem in kulturnem smislu.« O svoji toliko ljubljeni Italiji pa: »Evropa vse bolj in bolj postaja provinca islama, kolonija islama. In Italija je postojanka te province, je trdnjava te kolonije.«

Niso je marali niti levičarji, ki so skupaj z muslimani septembra leta 2006 odkrito proslavljali njeno smrt. Tudi zato, ker se je zadnja leta svojega življenja (čeprav je bila ateistka) zatekla k katoliški veri, na osebni avdienci jo je sprejel tudi papež Benedikt XVI. Enega prvi pisem, ko je prekinila mol, si lahko preberete tukaj, ta blog Luke Lisjaka pa je zanimiv tudi zato, ker razkriva »svobodoljubnost« Dejana Steinbucha, samooklicanega »demokrata«, ki je še kot urednika revije Ampak preprečil objavo pisma Fallacijeve. Tako je Lisjak zapisal: »Nisem pričakoval, da bo Orianin članek v našem prostoru naletel na odobravanje, a nisem si predstavljal, da bi bila proti-izraelska pristranskost naših medijev tako zakoreninjena, da bodo članek vsi po vrsti zavrnili. Tako “levi” kot “desni” (danes je že marsikdo pozabil, da je v tistih časih celo Demokracija objavljala silovite proti-izraelske članke). Na koncu se je za objavo odločil mesečnik Ampak. A tik pred objavo je tedanji član uredništva Dejan Steinbuch preprečil objavo, tako da se je na straneh Ampaka namesto Orianinega članka pojavila – njegova polemika proti temu članku (ki ga slovenska javnost sploh ni mogla prebrati in si o njem ustvariti lastnega mnenja). In to kar s citati iz mojega – nikoli objavljenega – prevoda.«

No, kakorkoli, vrnimo se k Fallacijevi. Muslimane je poimenovala z »goniči kamel«, islam je opisovala kot agresivno religijo: »Edina umetnost, v kateri so se Alahovi sinovi vedno izkazali, je umetnost posedovanja, zavojevanja in podjarmljenja.« Proti njej so začeli proces v Italiji, Švicarji je zahtevala, da jim jo izročijo, ker je muslimanska skupnost v tej alpski državi v njenih knjigah prepoznala sovražnost. Na srečo je bil takratni italijanski pravosodni minister Roberto Castelli dovolj razumen in je švicarsko zahtevo zavrnil, češ v Italiji velja svoboda govora. »Povečana prisotnost muslimanov v Italiji in v Evropi je neposredno povezana z izgubo naše svobode,« je zapisala.

V svojih knjigah je Fallacijeva razkrila zaroto, v kateri so sodelovali tudi evropski politiki. Po njeno se je vse začelo s Strasbourško resolucijo, ki je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti (danes EU) sprejeta julija 1975. »Moj bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« v svoji knjigi pravi Oriana Fallaci. Resolucijo so narekovali muslimani, ki jih je Fallacijeva sovražila podobno kot druge priseljence, ki so kot ulični preprodajalci kazili in uničevali njene Firence. Užitek je prebirati opise njenih srečanj z njimi in besedne dvoboje, za kar so ji očitali rasizem, ksenofobijo in še marsikaj drugega. V spominih opiše srečanje z nekim črncem, ki ji je na vsak način hotel prodati ukradeno blago in jo je pri tem odkrito nadlegoval. Zapisala je, da ga je tako sunila v mednožje, da se je kot vreča sesedel na tla, se zvit v klopčič tresel in stokal. Iz napisanega je razbrati, da je bila nad svojo akcijo zelo navdušena in da ji je vedno gre na smeh, ko je spomni, da se je njenemu nadlegovalcu tam doli še dolgo treslo in ga je še dolgo bolelo.

Čeprav je svoja zadnja leta preživela v New Yorku, je želela umreti v Toskani. Že hudo bolna se je vrnila v Firence, kjer je 15. septembra 2006 v zasebni bolnišnici prenehalo biti njeno srce. »Zbrali se bomo v ozkem krogu, navsezadnje nas več tudi ni. Sama sploh ni želela, da bi javnost vedela, kako ji zdravje peša,« je ob smrti povedal eden od njenih nečakov, predsednik regionalnega odbora Riccardo Nencini pa: »Bila je zelo borbena ženska. Že lanskega februarja mi je zaupala, da želi umreti v Firencah, in tako se je tudi zgodilo.«

Oriana Fallaci je (bila) izjemna ženska. Njen patriotizem je občudujoč, njeno domoljubje navdihujoče, njena vera v svobodo prav fanatična, čeprav je Italijane, ki jih je (raz)delila na rdeče in črne fašiste, po svoje sovražila. Pravzaprav ne njih, pač pa njih hinavščino, farizejstvo. Toda kljub temu je bila zanjo vedno prva in edina država na tem svetu Italija, njene Firence pa svet kraj s številnimi veliki možmi v zgodovini: od Danteja, Machiavellija in Michelangela prek Mazzinija in Garibaldija do Prima Levija in Marca Travaglia. To je tista Italija, ki jo ljubim, je napisala, čeprav je zelo trpela, ko je videla, kako se prestolnica Toskane, rojstni kraj renesanse, Michelangelovega Davida in Da Vincijevih mojstrovin, pogrezajo v multikulturnost, ki nima nikakršnega odnosa do veličastne zgodovine. »V trenutku, ko se odrečete svojim načelom in svojim vrednotam, ste mrtvi, vaša kultura je mrtva, vaša civilizacija je mrtva,« je zapisala.

Fallacijeva je menila, da bodo imeli muslimani z neodločnimi Evropejci lahko delo. »Namesto, da bi se učili mlade, imamo osle z univerzitetno izobrazbo. Namesto, da bi bili prihodnji voditelji, imamo mehkužce z dragimi modrimi kavbojkami in lažne revolucionarje s smučarskimi maskami. In veste kaj? Mogoče je to še en razlog, zakaj imajo naši muslimanski zavojevalci tako lahko delo,« je menila Fallacijeva.

Povampirjeni levičarji v spregi z muslimani so ji pripisovali sovražnost, trdosrčnost, nesočutnost, rasizem in še kaj, se pravi vse tisto, kar danes pripisujejo tistim, ki so kritični do muslimanskih beguncev, ki trumoma zasedajo Evropo in jo islamizirajo. In bi najrajši videli, da bi njene knjige sežigali na grmadah. Oriana Fallaci je namreč človeštvu zapustila veliko. Vprašanje je, ali dovolj razumemo njene misli in ali jih bomo pravočasno upoštevali. Kajti Fallacijeva v svojem bistvu ni sovražila, ampak ljubila.

»Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti,« je nekoč zapisala, toda:

»Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.«

Ko je umrla, je bila Oriana Fallaci stara 77 let. Pokopana je bila z najvišjimi državnimi častmi. »Življenje je smrtna kazen,« je nekoč dejala ena najbolj vplivnih žensk 20. in začetka 21. stoletja.

»Odšla je italijanska novinarka, ki je svobodo in resnico ljubila bolj kot popularnost,« je ob njeni smrti zapisal Tomaž Štih, znan kot bloger in tviteraš @libertarec.