10 najbolj pogostih bolezni levičarjev v letu 2017

Značke

bolezni, Friedrich A. Hayek, Janez Janša, Jugpslavija, levičarji, Milan Kučan, Milton Friedman, socializem

Socialisti v iskanju utopičnih idej, ki sicer presegajo meje objektivne resnice, bolehajo za vrsto bolezni, ki se kažejo v populariziranju destruktivnih kolektivističnih ideologij in dekadenci civilizirane družbe. Nekateri se zavedajo, da so bolni in se skušajo zdraviti, drugi vztrajajo, da so zdravi in povzročajo škodo. Spodaj je (malo za šalo, malo za res) naštetih deset najbolj značilnih bolezni, za katerimi so levičarji obolevali v iztekajočem se letu 2017.

BEOGRAJSKA REDUPLIKATIVNA PARAMNEZIJA

Beograjska reduplikativna paramnezija je bolezenska motnja levičarjev, ki je povezana z nekdanjo socialistično Jugoslavijo. Ljudje s to boleznijo mislijo, da so kraji podvojeni, da obstaja več enakih krajev istočasno ali pa da so kraji v času in prostoru »premaknjeni« drugam. Tako menijo, da je Slovenija v resnici Jugoslavija, Ljubljana pa Beograd. Za beograjsko reduplikativno paramnezijo zelo obolevajo Ljubljančani, ki so za svojega župana izvolili Srba, saj jih spominja na nekdanjo Jugoslavijo. Bolezen sicer strokovnjaki povezujejo z možganskimi poškodbami in nizkim inteligenčnim kvocientom, čeprav je večkrat le histerični odziv na domotožje po nekdanji državi, ki mu drugače rečemo jugonostalgija. Sodobne teorije govorijo o okvari delov možganov, ki se ukvarjajo s spominom in asociacijami.

Terapija: perfexam večkrat na dan.

Alternativno zdravljenje: ogled filma Dosje JLA Valentina Areha. Priporočljivo trikrat na mesec.

Bolj ali manj znani bolniki: Zoran Janković, Bojan Kontič, Violeta Tomić.

CHEJEV SINDROM

Chejev sindrom ali sindrom po revolucionarju Ernestu »Che« Guevari je kromosomska motnja. Ljudje s tem sindromom imajo v svojih celicah namesto dveh še tretjo kopijo kromosoma – kopijo Ernesta Che Guevare. Bolezensko stanje upočasnjuje predvsem duševni razvoj, ljudje so nagnjeni k nasilju. Tipičen primer bolnika je venezuelski diktator Nicolas Maduro, ki je rekel, če ne bodo zmagali na volitvah, bodo z orožjem, v Sloveniji je to Miha Kordiš (Levica), ki je pred meseci izjavil, da je treba kapitalizmu nasprotovati z revolucionarnim nasiljem.

Terapija: zaprti oddelek psihiatrične klinike.

Alternativno zdravljenje: ruska ruleta.

Bolj ali manj znani bolniki: Miha Kordiš, Nicolas Maduro, Boris Vasev.

HAYEKOV EFEKT

Hayekov efekt ali efekt po Friedrichu A. Hayeku je med levičarji zelo razširjen, tako da lahko že govorimo o pandemiji. Gre za emocionalni efekt, kjer zaradi dolgotrajne in kontinuirane izpostavljenosti marksističnim avtorjem leva in desna polovica možganske hemisfere ne delujeta več usklajeno. Bolniki so obsedeni z državnim upravljanjem posameznikovega življenja, v vsakem trenutku in povsod vidijo zaroto prostega trga. Če na primer človek, ki boleha za Hayekovim efektom, vidi dva osnovnošolca, kako si prosto izmenjavata sličice nogometašev, meni, da je to nedopustno in da potrebujeta nadzor.

Terapija: zdravljenje pri psihiatru ali psihologu, ki ima izkušnje z zdravljenjem anksioznostnih motenj.

Alternativno zdravljenje: branje Hayekove knjige Ustava za svobodo in večkratno obredno sežiganje Marxovega Kapitala.

Bolj ali manj znani bolniki: Jernej Štromajer, Luka Mesec.

JANŠEVA DELUZIJA

Janševa deluzija je znana tudi kot sindrom obsedenosti z Janezom Janšo. Gre za sindrom, pri katerem se bolniku povsod in vedno prikazuje vodja opozicije Janez Janša. Pri najhujših pojavnih oblikah Janševe deluzije je bolnik prepričan, da je oseba, ki mu je blizu, zamenjana z dvojnikom – predsednikom SDS. Bolniki so tako prepričani, da je njihovega partnerja ali partnerko, otroka, starša, drugega bližnjega, sodelavca v službi ali strankarskega kolega zamenjal Janez Janša z identičnim zunanjim videzom. Sindrom se najpogosteje pojavlja pri bolnikih s paranoidno shizofrenijo, manj pogosto pri bolnikih z demenco ali možgansko poškodbo. Dokler bolezen ostane za štirimi zidovi, je še dobro, toda ko začno za Janševo deluzijo zbolevati tožilci in sodniki, je nevarno, kar smo lahko opazovali v zadevi Patria. Virus Janševe deluzije se je prenesel s prejšnjega komunističnega sistema. Virus sicer prizadene možganski center, bolezen pa se običajno pojavlja skupaj s Hayekovim efektom.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: branje knjig Premiki, Okopi, Druga republika, Noriško kraljestvo.

Bolj ali manj znani bolniki: Milan Kučan, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Mojca Pašek Šetinc, Gregor Golobič, Janez Pogorelec, Zoran Potič in številni drugi.

FRIEDMANOFOBNOST

Friedmanofobnost je motnja, ki se imenuje po Miltonu Friedmanu, raziskovalcu in zagovorniku kapitalizma. Gre za bolezen, pri kateri levičar doživlja pretiran in neracionalen strah pred teorijami Friedmana, saj ga to ovira ali onemogoča pri njegovem normalnem delovanju pri vsakodnevnih dejavnostih. Njegove vsakodnevne dejavnosti pa so – parazitiranje neto davkoplačevalcev. Strah nastopi, kadar se levičar sreča s fobičnim dražljajem, včasih (v najhujših primerih) je že zgolj pričakovanju tovrstnega dražljaja dovolj za izbruh bolezni. Tak primer je denimo napoved znižanja davkov ali zmanjšanje proračuna za nevladne organizacije. Tesnoba se lahko stopnjuje vse do paničnega napada, kot je bil na primer napad panike ustvarjalcev Aksiome, ko je nekdanji minister za kulturo Žiga Turk postavil pod vprašaj nekatere čudne pogodbe s kulturniki. Bolezen je po strukturi precej podobna shizoidni osebnostni motnji, kjer bolnik sveta ne doživlja kot privlačnega, ampak prej kot ogrožajočega.

Terapija: psihoterapevtsko zdravljenje in antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: prodajanje predstav in drugih umetniških del na trgu.

Bolj ali manj znani bolniki: Vuk Ćosić, 3 x Janez Janša.

KVOTNA SLEPOTA

Kvotna slepota je bolezen feministk in moških, ki zase pravijo, da so feministi. Gre za obsedenost z ženskimi kvotami vedno in povsod. Njihovo življenjsko poslanstvo je odštevanje in seštevanje žensk in moških v različnih poklicih. Če ugotovijo, da je nekje premalo žensk, začno histerično kričati in bruhati svojo jezo v izbranih medijih. Najhujša oblika kvotne slepote je hkratno bolehanje za Hayekovim efektom: tovrstnim dvojnim bolnikom ni dovolj zagovarjati uvedbe kvot ali pravno določati druge privilegije, ampak brezkompromisno podpirajo ukinitev zasebne lastnine, propad kapitalističnega načina proizvodnje in vrnitev k modelu marksističnega socializma.

Terapija: psihiatrično zdravljenje po navodilih Janeza Ruglja ali zdravljenje pri Romanu Vodebu.

Alternativno zdravljenje: ženske delovne brigade.

Bolj ali manj znani bolniki: Barbara Rajgelj, Mirjana Ule, Tanja Rener.

ORBANOV SINDROM

Orbanov sindrom je prehodna duševna motnja, ki jo doživijo obiskovalci prestolnic držav Višegrajske skupine, po Viktariju Orbanu pa se imenuje zato, ker je najbolj priljubljena tarča levičarjev. Pri obiskovalcih se pojavi skupek simptomov, kot so blodnje, halucinacije, derealizacija, depersonalizacija, anksioznost in psihosomatske manifestacije (vrtoglavica, tahikardija, povečano znojenje). Še posebej ogrožena skupina so volivci, ki se na ravni Evropske unije prepoznajo v poslanski skupini S & D (Zavezništvo socialistov in demokratov). Sprožilni dejavnik sindroma je nesorazmerje med v domovini prikazovano (totalitarno) in resnično (svobodno) podobo prestolnic. Bolnik se le težko sprijazni z ogromno vrzeljo, ki ločuje obe podobi.

Terapija: antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: slika Viktorja Orbana v pisarni.

Bolj ali manj znani bolniki: Tanja Fajon, Ivo Vajgl, Franc Bogovič.

SELININA MOTNJA

Selinina motnja je bolezen, ki se imenuje po Selini Goren in se je razširil z množičnimi migracijami. Za njim bolehajo mlade levičarske aktivistke, »žrtve« posilstva migrantov. Če se razve, da je bila spolno napadena, zaradi občutka krivde laže, da bi ji migranti storili silo. Če slučajno zanosi, trenutnemu partnerju razloži, da je »njun« otrok bolj temen zato, ker sta se preveč sončila in je to vplivalo na dogajanje v njeni maternici. Če partner boleha za katerokoli boleznijo levičarjev, ji bo verjel na besedo.

Terapija: nošenje kondomov velikosti XXXL v torbici.

Alternativno zdravljenje: enoletno bivanje na otoku, kjer bo oseba obkrožena z najmanj sto migranti iz Bližnjega vzhoda in Afrike.

Bolj ali manj znani bolniki: Selin Goren.

TOKSIČNA NARCISOIDNOST

Toksična narcisoidnost je zadnji stadij klasične narcisoidnosti oziroma osebnostne motnje. Narcizem je lahko sicer povsem nedolžen, lahko pa je resen psihološki problem, ki onemogoča normalne odnose. Gre za bolezensko stanje, kjer je bolnik (narcis) »obdarjen« z napihnjenim in povsem nerazumljivim občutkom lastnega jaza, prezira tiste, ki se z njim ne strinjajo, predstavlja se kot vsestranski strokovnjak za vse. Toksični narcis verjame, da ve, kaj je najboljše za vse, ne glede na demokratično (ne)strinjanje drugih (večine). Vsi, ki se z njim ne strinjajo, so fašisti, nacisti, skrajneži. Toda za to masko velikega samozaupanja se skriva krhka samopodoba, občutljiva na vsako najmanjšo kritiko, kar pomeni, da je toksičen narcis razcepljen v samopodobi.

Terapija: elektrošoki trikrat na dan.

Alternativno zdravljenje: polletno bivanje v celici v živalskem vrtu.

Bolj ali manj znani bolniki: Borut Pahor.

TRUMPOTROPIJA

Trumpotropija je med levičarji zelo razširjeno duševno stanje, ime izhaja iz besed »trump« (Donald Trump) in »anthropos (človek). Za bolezen je značilno, da imajo bolniki podzavestno željo biti ameriški predsednik Donald Trump. Ko spoznajo, da to ne morejo oziroma da to ne bodo nikoli postali, začno z bolestno in nepovezano kritiko Trumpa. Za trumpotropijo je značilno izrazito obdobje abnormalnega in trajno povišanega ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki lahko traja tudi več dni. Simptomi se kažejo v pretirani uporabi besede »trumpist«, s katerim zmerjajo podpornike ameriškega predsednika, ter v neurejenosti misli in blodnjah (na primer preganjalne oziroma paranoidne blodnje), prisluhih, spolni nepotešenosti in v povsem otopelih čustvih, začasno mir najdejo v antičnih piscih. Gre za hudo duševno motnjo, za katero je značilen popoln razpad miselnih procesov. Pri ženskah se bolezen kaže tudi v želji, da bi se jih Trump dotaknil, zato o njem pogosto pišejo ali sanjarijo. Za to boleznijo niso imuni niti desničarji.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: v posteljo naj bolnik poleg sebe položi  napihljivo lutko Trumpa.

Bolj ali manj znani bolniki: veliko jih je med nami, samo ozrite se naokoli. Preberite kakšen časopis ali si oglejte poročanje slovenskih medijev iz ZDA. Bolnike za trumpotropijo boste takoj zaznali.

Advertisements

Našizem

Značke

Jugoslavija, Jure Leben, Kapitalac, Kapitralac, kolektivizem, Liberal, Luka Koper, Miro Cerar, nacionalni interes, našisti, našistična ideologija, našizem, socializem

Našizem -zma m (ȋ) oblika gospodarsko-družbene ureditve, ki je podobna socializmu in temelji na kolektivu; našizem prezira kapitaliste in neoliberalce; beseda našizem izvira iz besede “naši”; ideologija našizma definira državo kot sredstvo za širitev kolektivne volje, sklicuje se na „splošno dobro“, „javni interes“, „nacionalni intetres“ // gibanje za tako ureditev: našizem se vse bolj širi, našizem vse bolj prevladuje v slovenski družbi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: Forum 21 je utemeljitelj znanstvenega našizma ♪

Našist -a m (ȋ) oseba, ki se identificira s kolektivom; našist v svojih argumentacijah običajno uporablja besedo „naš“ ali nedoločeno množinsko glagolsko obliko „želimo“, „hočemo“, „moramo“; pristaš našizma: našisti so preprečili prodajo NLB, našisti so nasprotovali privatizaciji Telekoma ♪

Našizem je prevladujoča balkanska ideologija, ki je nastala po razpadu Jugoslavije v nekdanjih republikah, danes samostojnih državah. Temeljna premisa našizma je zelo enostavna: če je nekaj „naše“, potem je dovoljeno, da so „naše“ odločitve lahko nesmiselne, pokvarjene, drage in destruktivne, vsak, ki v take odločitve podvomi, pa je sovražnih ljudstva, skupnega dobra, države in blagostanja. Besedo našizem so definirali blogerji na Hrvaškem (pristaši avstrijske ekonomske šole), kot denimo Kapitalac, prijela se je, ko so jo začeli uporabljati na spletni strani Liberal. To ideologijo politiki (predvsem levi, ki se navdušujejo nad socializmom) izkoriščajo, da zavajajo ljudi, se tako obdržijo na oblasti in nemoteno kradejo državljane. V Sloveniji je „našizem“ utemeljil Forum 21, preoblečen je bil „nacionalni interes“. Zadeva je danes prišla tako daleč, da se našisti sploh več ne skrivajo za milozvočnim izrazom „nacionalnega interesa“, ampak brez sramu in zadržkov uporabljajo „naše“.

Da bi bralec bolj razumel, kdaj govorimo o „našizmu“, si oglejmo nekaj naslovov v medijih:

NLB (še) ne bomo prodali: odločitev vlade, da največja državna banka (še) ne bo privatizirana.

Kapitulacija pred tujimi plenilci je prodaja Telekoma: prepričanje sindikatov, da mora Telekom ostati „naš“.

Shod Primorcev v Ljubljani: »Luke ne damo«: zahteve, da Luka Koper ostane državna.

Cerar: “Naša vlada, ki jo vodi SMC, je potegnila Slovenijo iz krize”: prepričanje ministrskega predsednika Mira Cerarja, da zmorejo le „naši“.

Komu je napoti kakovostno javno šolstvo?: dobro je samo javno, zasebno je zlo.

Milojka Kolar Celarc: Javnega zdravstva ne dam: ministrica za zdravstvo, da se bo za „naše“ borila do smrti.

To je samo nekaj tipičnih našizmov, ki si jih vsak dan izmišljajo (predvsem levi) politiki, ki skušajo našizme vpeljati v svoje delo in upravičiti svoj obstoj. Našisti vedno branijo načela našizma, nasprotnike običajno ozmerjajo s fašisti, nacisti, neoliberalci ali kapitalisti. Tako lahko upravičijo vsako svojo odločitev, ne glede na to, kako škodljiva je, neumna ali ima motive, kot so nepotizem, kraja neto davkoplačevalcev, dvig davkov.

Našizem, podobno kot vse druge kolektivistične ideologije, potrebuje sovražnike, da jih lahko obtoži in okrivi, češ da ogrožajo preživetje kolektiva. Tako manipulira z ljudmi, hkrati dobi tudi opravičilo za morebitne neuspešne projekte, kot denimo, ni krivo državno lastništvo, ampak moramo najti prave ljudi, ki bodo vodili državno podjetje. To „iskanje“ pravih ljudi, lahko traja več desetletij in ljudje vedno znova nasedejo takemu opravičevanju. Našizem je sicer svoje sovražnike našel v treh segmentih: zasebnemu sektorju, gospodarskem liberalizmu in tujcih.

Ideologija našizma je tudi prevladujoča ideologija pri zaposlovanju „naših“, še posebej takrat, ko kdo zaide v težave in ga je potrebno skriti. Tipičen primer je bila „začasna“ zaposlitev državnega sekretarja Jureta Lebna kot pomočnika predsednika uprave podjetja Bernardin Group.

Kolegi iz Liberala so definirali pet vrst našizma: sindikalni našizem (sindikati v javnem sektorju in državnih podjetjih nas prepričujejo, kako so njihovi osebni interesi pravzaprav naši skupni interesi), kapitalski našizem (upiranje prihodu tujega kapitala), trgovski našizem (proizvajalci so se navadili na enega, stalnega kupca, če pa jim ta zniža cene in išče drugega, cenejšega proizvajalca, ga bodo začeli obtoževati, da za njim stoji uvozni lobi), davčni našizem (financiranje zaposlenih v javnem sektorju s pretiranimi davki) in kulturni našizem.

Po reformah so se plače na Kubi podvojile

Značke

Fidel Castro, Kuba, Raul Castro, revščina;, socializem

Povprečna plača na Kubi je bila v preteklem letu 740 kubanskih pesov ali 25,1 evra, poroča portal Translating Cuba. To je enkrat toliko, kot je bila leta 2007 (takrat je znašala 13,82 evra), ko je še živel in vladal okoreli komunist Fidel Castro. Njegov brat Raul je namreč potem, ko mu je Fidel predal oblast, izpeljal nekatere reforme. Med drugim je odpustil pol milijona državnih uslužbencev in omogočil ljudem, da se samozaposlijo. Ti ukrepi so bili za socialistično Kubo revolucionarni.

V primerjavi z razvitimi državami so kubanske plače še vedno smešno nizke. Najboljše plačani sektorji na otoku so: industrija sladkorja (42,22 evra), delo v kamnolomih in rudnikih (41,29 evra), finančne službe (34,93 evra) ter poljedelstvo in ribolov (33,57 evra). Najvišje plače imajo v provinci Ciego de Ávila (27,60 evra).

Najslabše plačani so delavci v komunali (17,04 evra), državni administraciji (17,30 evra) in javnem šolstvu (18,08 evra). Najnižje povprečne plače imajo v provinci Guantánamo (21,45 evra).

Kuba sicer še naprej ostaja socialistična in revna država. Oblast pravi, da tudi socialna država, saj so Kubanci vsak mesec deležni državne pomoči. Vsak državljan prejme 3,5 kilograma riža, dva kilograma sladkorja, liter sojinega olja, škatlo kave, zavitek testenin, pet jajc in nekaj piščančjega mesa. Vsakemu otroku do sedmega leta starosti pripada še pol litra mleka na dan.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Ne pozabite, Kučan in resnicoljubnost sta pojma, ki sta si diametralno nasprotna

Značke

Alan Ford, Borut Pahor, Centralni komite ZKS, Demos, komunisti, Ljudmila Novak, Marjan Šarec, Milan Kučan, partija, resnica, Romana Tomc, Samo bedaki in konji, samoupravni socializem, Serpentinšek, socializem, svoboda, Udba, volitve, volitve za predsednika

Pravijo, da je največja prevara v zgodovini človeštva ta, da je hudiču uspelo ljudi prepričati, da ne obstaja. Podobno je z okorelimi komunisti, ki so Slovence uspeli prepričati ne samo v to, da nikoli niso živeli v totalitarizmu, ampak da je bil samoupravni socializem do 90. let najboljši družbeni sistem, v katerem so bili vsi zaposleni, vsi so imeli spodobne plače, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Boy in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred, ampak sta bila socialni primer. In ne samo to. Levici je uspelo mlade, ki so bili v času osamosvojitve še dojenčki ali pa najstniki, prepričati, da sta bili komunistična partija in njena tajna politična policija (Udba) malodane dobrodelni in humanitarni organizaciji ter da so bili disidenti (drugače misleči) navadni kriminalci, ki so jih upravičeno pošiljali pred strelski vod ali metali v jame.

Mojster tovrstnega prepričevanja in zavajanja je Milan Kučan. Ljudje mu vedno znova in znova nasedejo ter naredijo natančno tisto, kar si v resnici želi. Komunistični psihopati, kot je najslavnejši stanovalec Murgel, imajo priučen talent za laganje in manipulacijo. Šolski primer tovrstnega ravnanja so predsedniške volitve. V trenutku, ko se je podpora Borutu Pahorju začela zmanjševati in so drugi kandidati (Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak) začeli vsaj malo pridobivati, se je oglasil Milan Kučan, češ da je Pahor razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat.

Zdaj pa pomislite? Zakaj bi se star partijec, ki že desetletja vleče na nos naivne Slovenke in Slovence, oglasil proti nekomu, ki tako ali tako izgublja podporo? Edina logična razlaga je, da je v resnici Pahor prva izbira Kučana, tistega mafijskega kroga, ki ne bo škodoval njihovi dediščini. Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: „Jaz ne podpiram Pahorja!“ Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec. Ne verjamete? Spomnite se zadnjih predsedniških volitev, ko je imel Kučan tik pred koncem kampanje „neko mnenje“. Tudi takrat so na desni za Pahorja glasovali zato, da ne bo zmagal domnevno Kučanov kandidat. In naprej. Zakaj so vse meritve javnega mnenja pred volitvami kazale tako nizko podporo Romani Tomc? Preprosto zato, da bi desni volivci glasovali za Pahorja. Razmišljanje, zakaj bi dal glas Tomčevi, ki jo podpira tako malo ljudi in bi šel glas zanjo v nič, zato bom rajši proti Kučanu, se pravi za Pahorja, se zdi povsem verjetno. In razmislite. Kučan se je oglasil takoj po tistem, ko je predsednik SDS Janez Janša „napadel“ Pahorja. Možganski nevroni povprečnega volivca nikakor niso mogli povezati Kučana in Janšo. Kaj je zdaj to? Oba, med seboj velika politična nasprotnika, sta proti Pahorju. A če je ta poteza prvaka opozicije logična, saj je odkrito podpiral kandidatko svoje stranke, je bil Kučanov glas proti Pahorju namenjen povzročanju zmede na desni, ne aktiviranju volivcev na levi.

Še enkrat premislite, tokrat s svojo glavo. Poznate partijskega voditelja, ki ne laže? Če bi bilo vse res, kot se kaže, se pravi, da Kučan v resnici ne mara Pahorja, moramo tudi verjeti, da je Kučan iskren v tistem, kar govori. Pomislite! Kučan. Partija. Komunist. Socializem. Iskrenost. Resnica. Svoboda. Vam gredo ti pojmi skupaj? Se hecate? Se opravičujem, ampak pojma komunizem in iskrenost ne gresta skupaj. Pri najbolj okorelih je vedno tako, da mislijo diametralno nasprotno od tistega, kar govorijo. So izjeme. Ampak pri izjemah gre bolj za to, da se jim določene besede zarečejo, kot pa za iskrenost. Zato je odziv Milana Kučana v Mladini bolj tema za Pavliho, kot pa za kaj drugega, bolj resnega, saj Kučan govori o „resnicoljubnosti“ in „odkritosrčnosti“ ter se pritožuje, da Pahor misli, da bi moral on molčati (Kučan: „Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati.“).

Pravzaprav mislim, da bi morala oba molčati, nikoli (ne Pahor, ne Kučan) sploh ne bi smela priti v situacijo, da kandidirata za katerokoli funkcijo v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Kučan je bil šef partije, Pahor je bil najmlajši član centralnega komisija partije. Kaj pa je bila partija v prejšnjem režimu, bralkam in bralcem najbrž ni treba posebej razlagati. Samo toliko. Partija je odločala o življenju in smrti državljanov. Imela je moč, da pošlje na drugi svet kogarkoli, ki bi jo ogrozil. Do zadnjega je onemogočala demokratizacijo, do zadnjega je metala polena pod noge načrtom Demosa po osamosvojitvi. Potem je nekoliko omehčala stališča. Ne zato, ker bi ji bilo mar za Slovenke in Slovence, za slovenski narod, ampak zaradi svojih interesov, ker je sprevidela, da se je utegne zgoditi romunski scenarij. In vodilna člana sta bila tako Kučan kot Pahor. Žal je lustracija izostala in Slovenija je tam, kjer pač je.

In kaj je glavni Kučanov očitek Pahorju? Še enkrat si natančno preberite Kučanove očitke in hitro vam bo jasno, da mu ne očita ničesar takega, kar mu ne bi tudi desnica – od TEŠ 6 do pranja denarja v NLB. Drugače je Pahor tipični levičar, njegov miselni vzorec je socialističen. Še enkrat pomislite! Kolikokrat ste slišali Pahorja govoriti in poudarjati tipično desne vrednote, kot so osebna svoboda, svoboda govora, ekonomska svoboda, kapitalizem, zasebna lastnina in podobno. Ali ste ga mogoče večkrat slišali govoriti o skupnem dobrem, kolektivu, javnem, državnem, socialnem? Pahor ohranja na položaju predsednika republike tipični socialistični vrednostni sistem. In tu ustreza tranzicijski levici. Ne samo ustreza, njen pomembni del je, vitalni člen. Ko govori, izgovarja besede, ki so splošna filozofija komunizma. Ljudje se po nagovorih ure in ure sprašujejo, kaj je želel pesnik povedati. Tovrsten besednjak je kot iz Alana Forda: „Rad bi nekaj vijoličastega, toda vijoličastega, ki ni vijoličasto, tako da se ljudje sprašujejo, ali je vijoličasto ali ne.“ Malo preglejte izjave Pahorja, podobnost s stripovskimi vzorci je neverjetna. S Šarcem ni nič boljše.

Če bi Kučan tako sovražil Pahorja, kot govori, verjemite, bila bi to taka gonja medijskega mainstreama proti njemu, kot je bil medijski stampedo proti Janezu Janši. Zgolj naivneži verjamejo, da je Kučan med vrsticami podpiral Šarca. V resnici je Serpentinšek tista topovska hrana, ki je preprečila, da najbolj resna kandidatka desnice Romana Tomc ne pride ne drugo mesto, Bog ne daj, da bi prišla v drugi krog. Zato je treba jasno povedati: naivnim Slovenkam in Slovencem Boruta Pahorja za predsednika izbira Milan Kučan, volijo ga ljudje, ki nimajo spomina, ki še danes ne zmorejo povezati vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ljudje, katerih obnašanje bi mogoče lahko razložila le psihopatologija. Tudi razlika med levimi in desnimi volivci. Pri prvih je izhodišče nasprotovanje nečemu (kapitalizmu, kapitalu, imperializmu), kar pomeni, da vedno glasujejo proti nekomu (na parlamentarnih volitvah vedno proti Janezu Janši), desni volivci pa v izhodišču vedno glasujejo za nekoga in za nekaj. Se pravi, da jih je treba tokrat le prepričati, naj glasujejo za Boruta Pahorja. In Kučanu z manipulacijo s Šarcem to odlično uspeva. In kaj zdaj? Koga voliti v drugem krogu? V vsakem primeru bo izvoljen levičar, odhod desnice na volišče bo (levičarskim) volitvam dal legitimnost. Ampak vsak naj se sam pri sebi odloči. Nikogar ne nagovarjam, da bojkotira drugi krog volitev.

Starejši že vedo, zakaj pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Enako je z okorelimi komunisti, nekdanjimi šefi partije in udbovci, ki ohranjajo moč. Zato se v tem trenutku zdi najboljše sesti na breg, gledati proti toku reke, hladiti šampanjec in počakati. Če obstaja pravica, ne bo trajalo dolgo.

100 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Značke

AfD, Ariadna Tyrkova Williams, Benton Bradberry, boljševiška revolucija, CDU, FED, Friedrich Engels, George Soros, holokavst, Jacob Schiff, Karl Marx, KGB, Kuhn, Lenin, Lev Trocki, Loeb & Co., marksizem, Martin Hohmann, Montgomery Schuyler, Moses Hess, Nikolaj II. Ruski, NKVD, oktobrska revolucija, Olof Ashberg, Robert Wilton, Roza Luxemburg, skupina Spartak, socializem, Stalin, Tätervolk, Tito, Winston Churchill, Židi, Židje

Mineva 100 let od oktobrske revolucije, ki se je v Petrogradu začela v noči s 24. na 25. oktober 1917 po starem (julijanskem) oziroma od 7. na 8. november po novem (gregorijanskem) koledarju in ki se jo je prijelo tudi ime boljševiška revolucija. Ideja socializma (komunizma), ki se je v naslednjih desetletjih razširila v Azijo, Južno Ameriko, Afriko in po 2. svetovni vojni v Vzhodno Evropo, je povzročila morijo in opustošenje brez primere v zgodovini človeštva. Ne mislim se ukvarjati s socialističnim gospodarstvom, niti s politiko komunistov (o obojem sem že pisal), ampak o malo znanih podrobnostih boljševizma, ki so v resnici ključne za razumevanje dogajanj v 20. stoletja in obeh svetovnih vojn: (prvič), kdo so bili boljševiki; (drugič), kdo jih je financiral; (tretjič), kdo si je izmislil in vodil NKVD (kasneje KGB), zloglasno Stalinovo tajno policijo, ki je morila drugače misleče politične nasprotnike in po vzoru katere so nastale vse najbolj razvpite tajne policije (od Gestapa prek Mosada do Udbe, Stasija in Securitate).

Leta 2003 je bila v Nemčiji za (ne)besedo leta izbrana (beseda z negativnim prizvokom) beseda Tätervolk, ki se nanaša na idejo kolektivne krivde. To pomeni, da bi moral biti celoten narod odgovoren za dejanja prednikov. Sprejem nemške kolektivne krivde (za holokavst), s katero so Nemci živeli (in še živijo) od konca 2. svetovne vojne, je precej jezil Martina Hohmanna, nemškega poslanca CDU (danes je član AfD), ki je ob 3. oktobru (nemški dan enotnosti) 2003 v znamenitem govoru z naslovom Pravičnost za Nemčijo (Gerechtigkeit für Deutschland) na podlagi dokumentov iz sovjetskih arhivov razkril nekatere podatke o vodilnih kadrih NKVD. Gre za tako imenovano Petrovovo listo (1934 – 1941), ki je vodilne uslužbence zloglasne tajne policije razvrstila po različnih kriterijih, tudi po narodnosti. Iz dveh tabel je razvidno, da je bilo med leti 1934 in 1937 skoraj 40 odstotkov vodilnih v NKVD Židov, v celotnem sistemu državne varnosti pa je bilo med zaposlenimi 7 odstotkov Židov. Kasneje se je delež sicer zmanjševal (leta 1950 je delež Židov v operativnem sovjetskem kadru znašal le še 1,5 odstotka), a so bili v času največjega Stalinovega rdečega terorja (predstavljali samo 1,8 odstotka celotnega prebivalstva boljševističnega imperija, Rusov je bilo denimo 80 odstotkov) ključni za odstranjevanje ideoloških nasprotnikov socializma.

Martin Hohmann je s preprostimi matematičnimi operacijami izračunal, da je bilo slabih dva odstotka Židov odgovornih za skoraj 40 odstotkov stalinističnega terorja, medtem ko 80 odstotkov Rusov »samo« za 30 odstotkov. Povedano drugače. Če je Stalinov režim (po zelo konservativni oceni) med leti 1924 in 1953 odgovoren za smrt okoli 20 milijonov ljudi (po eni od teorij naj bi ta številka dosegala 62 milijonov), to pomeni, da so Židje v Rusiji odgovorni za smrt najmanj 8 milijonov ljudi, kar je več, kot je bilo uradno (po židovskih virih) žrtev holokavsta (6 milijonov). In naprej. To pomeni, da so Židje v Sovjetski zvezi 59-krat bolj odgovorni za rdeči teror na prebivalca kot pa avtohtoni Rusi, je v govoru poudaril Hohmann in se vprašal, zakaj se od Židov ne pričakuje kolektivna krivda za morijo drugače mislečih v času vladavine Stalina. Zoper Hohmanna je sledil pogrom, še enkrat več se je izkazalo, da je vsakršna kritika Židov v Nemčiji tabu tema, kar je zapisal celo novinar BBC.

Prijateljstvo in tesne vezi med boljševiki in Židi so še starejšega datuma. Za uvod se samo za trenutek ustavimo pri Marxu. Karl Marx, ideolog komunizma, najbrž najbolj zlobne ideologije v zgodovini, je bil vzgajan v judovstvu. Starša sta pobegnila pred antisemitizmom, Karlov dedek je bil židovski rabin z imenom Mordecai. Na Marxa je najbolj vplival Moses Hess, francoski židovski filozof, ki mu je omogočil, da je Rheinische Zeitung uporabil za levičarsko platformo. Hess je bil tudi tisti, ki je v komunista spreobračal Friedricha Engelsa, bogatega tekstilnega magnata, ki je kasneje financiral Karla Marxa iz dobičkov, ki jih je ustvaril v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Marksizem se je dokaj hitro razširil po Evropi in pljusknil tudi prek luže, kjer so ga Židje, ki so se v 19. stoletju iz Rusije množično selili v Zahodno in Vzhodno Evropo ter ZDA, vzeli za svojega in prek njega uresničevali svoje interese. Komentator je v The Jewish Chronicle (najstarejši židovski časopis na svetu) zapisal, da je razlog, zakaj Židje sprejemajo boljševizem, v tem, da so »ideali boljševizma v mnogih točkah usklajeni z najboljšimi ideali judovstva«. Tudi zato so Židje financirali boljševike in jih podpirali. Ko so denimo boljševiki spomladi 1917 v Carnegie Hall v New Yorku slavili odstopno izjavo Nikolaja II. Ruskega, carja Rusije, kralja Poljske in princa Finske, so dobili telegram podpore od Jacoba Schiffa, bogatega židovskega poslovneža, ki je vodil investicijsko banko Kuhn, Loeb & Co. Ta banka je bila ena od ustanoviteljic ameriške centralne banke (FED), ki je nastala tako, da so židovski bančniki izpodrinili bogate industrialce, ki so nasprotovali centralni banki (o tem sem pisal TUKAJ). Telegram je objavil New York Times, Schiff pa je skušal zanikati svojo vpletenost, a je njegov vnuk John trideset let kasneje v New York Journalu (3. februar 1949) razkril, da je Jacob Schiff za boljševiško revolucijo namenil 20 milijonov dolarjev. In prav Schiff je leta 1905 že financiral Japonce v vojni proti carski Rusiji, istega leta so židovski bankirji financirali rusko revolucijo, ki ni bila uspešna.

V Evropi je bil eden glavnih financerjev boljševikov Olof Ashberg iz Stockholma, Žid, ki se je še po 2. svetovni vojni v Švici sestajal z Rusi. Diplomatski krogi v Švici so ga opisovali kot »sovjetskega bankirja«, ki je leta 1917 z izdatnimi denarnimi sredstvi Trockemu in Leninu (slednji je veljal za Rusa, a je imel nemške, ruske, židovske in mongolske korenine, njegova žena Nedežda pa naj bi bila Židinja, saj je njena družina kot družinski pogovorni jezik uporabljala jidiš, se pravi nemščino s hebrejskimi koreninami) pomagal izpeljati oktobrsko revolucijo. Takih židovskih bankirjev in poslovnežev, ki so financirali boljševike, je bilo še ve, a o njih kdaj drugič.

Kakorkoli, kmalu po židovskemu slavju v New Yorku je nazaj v Rusijo odpotoval Lev Trocki (v ZDA je pisal za Novy Mir, ki ga je Times kasneje označil za židovski časopis), ki je kasneje postal eden ključnih oblastnikov. Po njegovi zaslugi je rdeča zvezda najprej postala simbol Rdeče armade, kasneje pa komunizma. Med zgodovinarji krožita dve teoriji, kako je prišlo do tega. Po prvi peterokraka zvezda predstavlja pet prstov delavca, po drugi pa naj bi Trocki skušal najti simbol, ki spominja na davidovo zvezdo. Še najbližje heksagramu je bil pentagram.

Pravo ime Trockega je bilo Lev Davidovich Bronstein, po prihodu nazaj v Rusijo je postal najpomembnejši komisar, desna roka Lenina, ki je najbolj pripomogla, da so boljševiki oktobra 1917 v Moskvi in Peterburgu zrušili kratkotrajno demokratično izvoljeno vlado, ki je nastopila po odstopu carja Nikolaja (april – oktober 1917). Tudi zato so takratni kronisti iz Rusije poročali, da ni šlo za delavski upor oziroma ruski državni udar, ampak da je bila oktobrska revolucija pravzaprav židovski državni udar.

Guardianova (takrat se je časopis imenoval še Manchester Guardian in je bil za razliko od danes še verodostojen) dopisnica iz Moskve Ariadne Tyrkova Williams je zapisala: »V sovjetski republiki so vsi odbori in komisariati napolnjeni z Židi.« Winston Churchill, ki je pisal za Illustrated Sunday Herald, je 8. februarja 1920 zapisal: »Z izjemo Lenina je večina vodilnih oseb Židov. Poleg tega glavni navdih in gonilna moč prihajata od judovskih voditeljev.« A najpopolnejši opis rasnega ozadja članov boljševistične oblasti je dal Robert Wilton, dopisnik Timesa iz Rusije. Leta 1920 je v francoščini izdal knjigo Les derniers jours des Romanov, v kateri je objavil seznam članov centralnega komiteja komunistov, ljudskih komisarjev, izvršilnega odbora boljševikov in članov komisije za izredne razmere. Se pravi seznam tistih, ki so imeli v rokah oblast. Iz seznamov je razvidno, da je bila več kot polovica članov centralnega komiteja Židov, tudi več kot polovica članov sveta ljudskih komisarjev je bila Židov. Wilton, ki ga še danes obtožujejo antisemitizma, je pet let po objavi knjige umrl, uradni vzrok smrti je bil rak.

Podobno kot Tyrkova in Wilton so v svoje matične države poročali tudi drugi dopisniki in diplomati. William Oudendyk, nizozemski konzul v Sankt Peterburgu, je v zahodno Evropo poslal depešo, v kateri je zapisal, da »boljševizem organizirajo in izvajajo Židje«. Njegovo poročilo je bilo aprila 1919 vključeno »belo knjigo o Rusiji« oziroma v Zbirko poročil o Rusiji I., a je bilo hitro umaknjeno. Stotnik Montgomery Schuyler (G2 Intelligence), ki je bil operativec ameriških sil v Sankt Peterburgu, je zapisal: »Boljševistično gibanje je bilo že od samega začetka vodeno in pod nadzorom najmočnejših ruskih Židov.« Ta zapis hrani državni arhiv ZDA, kjer sta tudi dva telegrama. Prvi je od konzula Summersa (2. maj 1918) iz Moskve, ki navaja: »Židje prevladujejo v lokalni sovjetski vladi, protižidovsko razpoloženje med ljudmi narašča.« Drugi telegram je poslal Caldwell, konzul v Vladivostoku (5. julij 1918). Zapisal je: »Petdeset odstotkov sovjetske vlade v vsakem mestu sestavljajo Židje najhujše vrste«.

Ko je januarja 1924 Lenin umrl, se je začel boj za njegovo nasledstvo. Zmagal je Josip Stalin, ki ga še danes opisujejo kot antisemita, a resnica je diametralno nasprotna. Stalin je imel tri žene in vse so bile Židinje. Njegovi otroci so bili vzgajani v židovskem duhu, tudi poročali so se z Židi (hčerka Svetlana iz prvega zakona je imela štiri može, trije od teh so bili Židi). Podobno je bilo s Stalinovim pomočnikom Vjačeslavom Molotovom, enako z drugimi Stalinovimi nasledniki, kot je denimo Leonid Brežnjev, ki je bil poročen z Židinjo, njegovi otroci so bili vzgajani kot Židje. In še nekaj. Prav vsi zloglasni šefi boljševistične tajne službe, od Uritskyga do Berije, so bili Židje.

Enak recept je bil uporabljen drugod po Evropi. Leta 1919 je Bela Kun na Madžarskem organiziral socialistično revolucijo. Skoraj vsi člani vlade so bili Židje, kar je tudi povzročilo padec režima, saj jih Madžari niso marali. S sovjetsko pomočjo so se Židje vrnili na oblast leta 1945, ko je bil postavljen triumvirat: Matyas Rakosi (rojen kot Rosenfeld), Erno Gero (rojen kot Singer) in Zoltan Vas. Prva dva sta bila tudi člana krvave Kunove vlade. Najslavnejši madžarski Žid in eden najškodljivejših Zemljanov je danes George Soros.

Enako je bilo na Češkem, Poljskem, v Romuniji in tudi Titovi Jugoslaviji, kjer je bil glavni diktatorjev svetovalec Žid Moša Pijade. John Gunther je v knjigi Za zaveso v poglavju Tito in Jugoslavija zapisal, da je bil Pijade glavni mentor Josipa Broza in da je »ideološko strukturo, ki jo ima, dobil od tega pametnega starca«. Benton Bradberry je leta 2012 v knjigi razbil mit o Nemcih kot najbolj zlobnem narodu, ki je zakrivil obe svetovni vojni. Avtor trdi, da je šlo za agresivno politiko do Nemčije, nestabilnost sveta v 20. stoletju pa je zakrivila boljševistična revolucija, za katero so stali Židje. Bradberry je zapisal: »Najboljši dokaz o židovski naravi oktobrske revolucije in prevladi Židov v boljševistični vladi je tudi njihova vloga v komunističnih revolucijah, ki so se dogajale po Evropi.«

Po prvi svetovni vojni so Židje skušali prevzeti oblast tudi v Nemčiji. S pomočjo sovjetskega veleposlanika in židovskega denarja je skupina Spartak skušala zrušiti vlado. Upor je bil zatrt, voditelja Roza Luxemburg in Karl Liebknecht sta bila usmrčena. Židje so kasneje financirali nacionalsocializem oziroma zloglasno NSDAP, ki naj bi bila med 2. svetovno vojno odgovorna za holokavst. In ravno na to je leta 2003 v svojem govoru članom CDU opozoril uvodoma omenjeni Martin Hohmann: nihče ne terja od Židov, da na podlagi dedne krivde prevzamejo kolektivno odgovornost za početje med boljševiško revolucijo, se pravi, da bi bili kolektivno krivi za tisto, kar so počeli dve generaciji prej njihovi predniki. Zato tudi od Nemcev nima pravice nihče terjati, da sedanje generacije nosijo breme holokavsta. Zaradi teh besed so ga napadli mediji, obrekovali so ga v CDU (iz poslanske skupine je bil izgnan 14. novembra 2003, stranko je zapustil aprila 2004), kazensko so ga preganjali. A pregon so morali opustiti, ker v svojem govoru ni povedal ničesar neresničnega, njegova skovanka Tätervolk pa je postala (ne)beseda leta 2003.

Kdo je bil Che Guevara, ikona levičarjev?

Značke

Ernesto "Che" Guevara, Eutimi Guerre, Fidel Castro, komunizem, Kuba, Raul Castro, revolucija, socializem, Združeni narodi

Če bi bil Ernesto Che Guevara (1928-1967), rojeni Argentinec in zdravnik, še živ, bi bil star 89 let. Bil bi ostarel, nič kaj romantičen kubanski revolucionar, najbrž priključen na cevke, ki bi ga umetno ohranjale pri življenju. Doživel bi zlom Kube, popoln kolaps bolivarske revolucije, gospodarski čudež Čila, Tita brez ene noge, lov na Nicolaeja Ceaușescuja in krogle v njegovem telesu na božični dan, padec Berlinskega zidu, za katerim se je skrival „socialistični raj“, smrt Fidela Castra. Pa ni živ. V ponedeljek, 9. oktobra, bo minilo 50 let od njegove smrti. Ubili so ga. Tako kot je sam ubil ali dal ubiti brez sojenja na deset tisoč ljudi, od katerih večina sploh ni bila njegovih sovražnikov. Večina ljudi, predvsem mladih, ga idealizira, ponosno ga nosi na majicah, vprašanje je, če sploh vedo, kaj je bil in kaj je predstavljal. Tudi TV Slovenija, ki je namesto resnega dokumentarnega filma o Che Guevari predvajala romantičen hollywoodski zmazek z Beniciom Del Torom v glavni vlogi.

Ne mislim pisati o Che Guevari, dovolj je nekaj njegovih citatov.

O revolucionarni „pravni državi“

„Za pošiljanje ljudi pred strelski vod ne potrebuješ sodnega dokaza. Ti postopki so arhaično-meščanske podrobnosti. To je revolucija. In revolucionarnost mora postati hladnokrvni stroj za ubijanje, ki ga motivira čisto sovraštvo.“

Znani so Chejevi zloglasni strelski vodi, ki jih je vodil. Skupaj s Fidelom Castrom in njegovim bratom Raulom je trojica lastnoročno ubila najmanj 1.253 ljudi. Iz tistega časa je nastala tudi fotografija, za katero bi najrajši videli, da jo nikoli ne bi bilo. Prikazuje, kako „trojica“ izvaja usmrtitev.

O reševanju „težav“

„Težavo sem rešil s kalibrom .32. V desni del njegovih možganov sem ustrelil kroglo. (…) Vse, kar je bilo njegovo, sem si prisvojil.“

Tako je komentiral umor sodelavca Eutimija Guerre, ki ga je obtožil vohunstva.

O dokazih

„Ne potrebujem dokazov, da bi ubil človeka. Potrebujem samo dokaz, zakaj ga ne bi ubil.“

Tako je Che odgovoril v Združenih narodih, ko so ga vprašali, po kakšnih kriterijih ubija ljudi, ki so povezani z nasprotniki socializma.

O mladih

„Mladi se morajo naučiti razmišljati kot množica. Zločin je razmišljati kot posameznik.“

Te besede levičarji še vedno imajo za svete.

O sebi

„Dobro sem in žejen krvi. Kot pravi vojak.“

To je pisal svoji materi.

O črncih

„Črnec je malomaren in sanjač, svojo majhno plačo zapravlja za neumnosti in pijačo. Evropejec izvira iz tradicije dela in varčevanja, kar ga je pripeljalo v ta del Amerike. (…) Zaradi svoje rase se jim ni treba umivati.“

Tako je Che Guevara v svojih dnevnikih razmišljal o črncih. Zanimivo. Che je levičarska ikona, hkrati pa rasist.

O relativnosti časa

„Revolucija ni jabolko, ki pade z drevesa, ko pride čas. Ti si ta, ki mora jabolko prisiliti, da pade.“

Che o tem, kdaj je čas za okrutno revolucijo. To metodo danes levičarji uporabljajo v gospodarstvu. Delijo denar, preden ga zaslužijo. Če ga sploh.

O medijih

„Ukiniti moramo vse časopise. S svobodnimi mediji je revolucija nemogoča.“

Hm, levičarji ne marajo svobode govora. No, pravzaprav jo. Dopuščajo svobodo govora, dokler se z njimi strinjaš. Ko se ne, je to že sovražni govor.

O ceni revolucije

„Zmaga socializma je vredna milijone atomskih žrtev. (…) Če bi nuklearne rakete ostale na Kubi, bi jih izstrelili v samo srce ZDA, to pomeni – na New York.“

„Humanitarec“ ni nikoli skrival, da bi uničil ZDA, če bi mogel.

O vojski

„Sovraštvo je središče našega boja. Divje sovraštvo človeka sili prek njegovoh zmožnosti in iz njega naredi hladnokrvni stroj za ubijanje. Točno taki morajo biti naši vojaki.“

Socialisti naj bi bili miroljubni, ali ne?

Socialističnem gospodarstvu

„Naši tovariši iz tovarne so izdelali zobno pasto. Dobra je, kot so bili prejšnje. Zobe čisti povsem enako, napaka je le, ker se čez nekaj časa spremeni v kamen.“

Che Guevara je bil nekaj časa celo glavni gospodarstvenik socialistične vlade, čeprav je bil ekonomsko popolnoma nepismen. Kako je že rekel Hayek? Će bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.

Kaj imajo skupnega najrevnejša ameriška mesta? Levičarje na oblasti!

Značke

Buffalo, Cincinnati, Cleveland, Deitroit, demokrati, El Paso, levičarji, Miami, Milwaukee, Newark, Philadelphia, prag revščine, republikanci, socializem, St. Louis, Taking Back America, Thomas R. Meinders, ZDA

V knjigi “Taking Back America” Thomasa R. Meindersa je zanimiv, a zelo zgovoren podatek. Na straneh 115 in 116 (poglavje Facts about America) avtor najprej navede deset najrevnejših mest v ZDA (delež prebivalstva, ki živi pod pragom revščine), ki imajo več kot 250.000 prebivalcev. Ta mesta so (v oklepaju delež prebivalcev pod pragom revščine):

1. Deitroit, MI (32,5%)

2. Buffalo, NY (29.9%)

3. Cincinnati, OH (27.8%)

4. Cleveland, OH (27.0%)

5. Miami, FL (26.9%)

6. St. Louis, MO (26.8%)

7. El Paso, TX (26.4%)

8. Milwaukee, WI (26.2%)

9. Philadelphia, PA (25.1%)

10. Newark, NJ (24.2%)

Vprašanje, ki si ga je zastavil, je: Kaj imajo ta mesta skupnega, kaj je tisto, kar je značilno za vsa najbolj revna velika ameriška mesta? Odgovori so naslednji:

1. Deitroit, najrevnejše ameriško mesto, ni imelo republikanskega župana od leta 1961.

2. Buffalo ni imel republikanskega župana od leta 1954.

3. Cincinnati ni imel republikanskega župana od leta 1984.

4. Cleveland ni imel republikanskega župana od leta 1989.

5. Miami ni imel nikoli republikanskega župana.

6. St. Louis ni imel republikanskega župana od leta 1949.

7. El Paso ni imel nikoli republikanskega župana.

8. Milwaukee ni imel republikanskega župana od leta 1908.

9. Philadelphia ni imela republikanskega župana od leta 1952.

10. Newark ni imel republikanskega župana od leta 1907.

Desetletni otrok lahko vidi dejstva in spregleda skupno značilnost najbolj revnih ameriških mest. Komentar zato najbrž ni potreben.

In še nekaj. Devet od desetih najrevnejših ameriških mest ima velik delež črnskega oziroma afro-ameriškega prebivalstva. Naključje?

Opomba: Podatki avtorja so sicer do leta 2010, se pravi nekako se pokrivajo z globalno finančno krizo. Do danes se niso bistveno spremenili, le da se je delež prebivalcev, ki živijo pod pragom revščine, se povečal, na lestvico pa sta prišla denimo Memphis in New Orleans. In ja, uganili ste: obe mesti imata demokratskega župana.

Program po meri levičarjev

Značke

Alceste De Ambris, antifašisti, antifašizem, Benito Mussolini, Dnevnik, fašizem, Filippo Tommaso Marinetti, Italija, Louis Augusto Blanqui, Marko Perković - Thompson, neofašisti, neoustaši, socializem

»Imam težave z administrativno prepovedjo Thompsonovega koncerta v Mariboru. Težave imam kot antifašist. Ne vidim razloga za strah pred njim. Thompson je marginalna figura. Če je v Sloveniji širjenje fašistične ideologije tudi v najbolj trapastih oblikah prepovedano, imam s tem bistveno manj težav. Vendar bi to rad videl črno na belem zapisano v odločbi. Nimam pa občutka, da je v Sloveniji poveličevanje fašističnih milic v slovenščini nezakonito.« To je zapis Dnevnikovega kolumnista. Podobno so se odzvali tudi drugi dušebrižniki: poveličevanje ustaštva je fašizem, nekatere javne uslužbenke je bilo sram, da se reklamira »neoustaštvo«, se pravi neofašizem. In zgodilo se je. Thompsonov koncert so odpovedali, ker naj bi domnevno slavil fašizem.

Fašizem? Kaj sploh je fašizem? Se je ob tem pojmu kdo kdaj vprašal, kaj zagovarja? Občutek imam, da tudi deklarirani antifašisti ne vedo, kaj predstavlja fašizem. Zato je najboljše, da pogledamo fašistični manifest, ki je bil objavljen 6. junija 1919 v Il Popolo d’Italia. V verodostojnost zapisanega ne gre dvomiti, saj je bil to časopis, ki ga je ustanovil Benito Mussolini, se pravi oče fašizma. Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija. Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), gre pa nekako takole.

Politični del

1. Splošna volilna pravica od 18. leta naprej.

2. Sorazmerna zastopanost po regijah.

3. Glasovanje za ženske (to je bilo takrat v nasprotju z večino evropskih držav).

4. Odprava italijanskega senata (zgornji dom parlamenta, kjer so bili senatorji večinoma bogati Italijani).

5. Oblikovanje nacionalnih strokovnih svetov za delo, za industrijo, za prevoz, za javno zdravje, za komunikacije in podobno. V teh svetih bi bili strokovnjaki, obrtniki, podjetniki.

Družbeni del

1. Takojšnja uzakonitev osemurnega delovnika za vse delavce in stroge kazni za tiste delodajalce, ki bi kršili ta delovni čas.

2. Minimalna plača.

3. Udeležba delavcev na vseh položajih v industriji.

4. Reorganizacija prometnega sektorja, še posebej železnic.

5. Revizija predloga zakona o invalidskem zavarovanju.

6. Znižanje upokojitvene starosti s 65 na 55 let.

Vojaški del

1. Oblikovanje nacionalnih milic.

2. Nacionalizacija tovarn, ki izdelujejo orožje.

3. Miroljubna zunanja politika.

Finančni del

1. Progresivni davek na kapital.

2. Najbogatejši Italijane je treba delno razlastniniti.

3. Zaseg cerkvene lastnine in odprava škofij, ki nosijo krivdo za revščino v Italiji.

4. Revizija vseh pogodb z vojsko in zaseg 85 odstotkov dobička, ki so jih posamezniki ali podjetja dobila od teh pogodb.

Ali vas vse to na kaj spominja? Mogoče na današnje programe levih političnih strank? Ali na zahteve aktivistov po prerazporeditvi bogastva? Kdo že govori, da je treba bolj obdavčiti bogate in jim zvišati davke. Da Cerkev ni upravičena do lastnine? Kdo je že v slovenskem parlamentu glasoval za minimalno plačo? Nekako se mi dozdeva, da so bili tedanji fašisti predniki sedanjih antifašistov. Sicer je povsem podobno z nacističnim programom, o katerem sem pisal v tekstu z naslovom Levičarski ekonomski program.

Globalni resničnostni šov: propadanje socializma v Venezueli v živo

Značke

Hugo Chavez, inflacija, komunisti, Laura Saravia, Michigan, nafta, Nicolas Maduro, Petra Cahill, socializem, Venezuela

Svet nima prav pogosto priložnosti v živo spremljati propad socialističnega gospodarstva, kot je to primer Venezuele. Propad države, ki je imela lani 800-odstotno inflacijo in ki ji za letos napovedujejo 2.200-odstotno inflacijo, katere BDP je lani padel za 18,6 odstotkov in ki trpi hudo pomanjkanje, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.

Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil v tem desetletju, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madure, je državo dokončno zlomil.

Posledice si lahko preberete v dobri reportaži Petre Cahill in Laure Saravie.

In samo mimogrede. Vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, je vnaprej obsojeno na neuspeh. To so spoznali tudi marksisti v Michiganu, ki so odprli restavracijo in jo upravljali po socialističnih manirah. Kako se je končalo, preberite v tekstu Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata.