Socialistični mit o 1. maju

Značke

1. maj, kapitalizem, nacional-socialisti, pravice delavcev, sindikati, socializem

Pisalo se je leto 1941 in bil je predvečer 1. maja. Po Evropi je divjala vojna, nacional-socialistična Nemčija in boljševistična Rusija sta bili še zaveznici, zato so slovenski komunisti in nacional-socialisti praznovali skupaj. Kar je logično; prvi maj je socialistični praznik, tako nacional-socialisti kot komunisti pa imajo svoje korenine v marksistični ideologiji, ki prezira kapitalizem.

Zgodbe, ki so jih okoli 1. maja spletle vse tri totalitarne ideologije 20. stoletja, so mit. Gre za enega najbolj trdovratnih mitov, ki se je prijel predvsem s pomočjo socialističnih sindikatov, vanj pa z indoktrinacijo skozi izobraževalni sistem verjame celo večina desničarskih (konservativnih) intelektualcev. Resnica je, kakopak, drugačna.

Nastanek mita

Najprej o tem, o čem govori mit. Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgrede. Sindikati so zahtevali 8-urni delavnik (ki se je uveljavil šele kasneje), v spomin na ta dogodek so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu.

Skozi desetletja so ustvarili mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels, tudi umrl je zaradi preobjedenosti), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, celo leto. Kar je seveda nesmisel. Takratni dogodki nimajo ničesar opraviti z 8-urnim delovnim časom, formulo 8-8-8 (osem ur dela, osem ur prostega časa in 8 ur počitka) je uveljavil kapitalizem (dogovor med delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov).

Krajši delovnik

Vsakoletno ploskanje ob kresu in pleskavici ter silovitih nagovorov radikalnih sindikalistov, ki svoj vrh doseže ob praznovanju na ljubljanskem Rožniku, je zato patetično. Tudi medijski mainstream nekritično in brez kakršnegakoli poznavanja zgodovine glorificira sindikate, češ kako super so, saj bi bili brez njih danes delavci brez kakršnihkoli pravic in bi za pohlepne kapitaliste delali dlje. Vsa stvar je tudi tragikomična, ker je tako praznovanje karikatura, ob kateri se zdravorazumski človek lahko samo nasmehne.

Pogajanja med lastnikom podjetja in delavci o 8-urnem delovnem času (40 ur na teden) so potekala že pred Haymarketskimi izgredi in tudi kasneje. Vlade so tak delovnik uzakonile šele potem, ko je bil ta na (prostem) trgu že prevladujoč, ker se je (predvsem v industriji) izkazal za najbolj učinkovitega in je, če že hočete, kapitalistu prinašal še večje dobičke, kot jih je daljši delovni čas. Zato si oglejmo dva primera, ki jih sindikalisti namenoma pozabljajo, sta pa v resnici bistveno vplivala na skrajšanje delovnega časa.

Zmaga prostega trga

Prvi dogodek se je zgodil v letih 1840 in 1841, zanj sta zaslužna George Hunter (takrat pomorski agent, kasneje župan) in Samuel Duncan Parnell. Ko sta z ladjo prišla v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (nekoč znanem kot Beach Street, danes je to poslovna četrt). Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa. Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delovnik se je v Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga.

Drug primer je iz ZDA. Krajši delovnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je z 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav ničesar, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov ter njihovih sindikatov.

Prvi maj je leva ikonografija

Zato je 1. maj kot zmaga sindikatov za 8-urni delovnik mit, je ena najbolj fundamentalnih laži levičarjev, ki se je tako razširila, da danes velja za resnico. Ta »zmaga« nima ničesar opraviti s sindikati, ničesar nima opraviti s socializmom in drugimi levičarskimi potegavščinami. To je bil win-win dogovor, 8-urni delovnik je bil preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. Če bi bilo ustrezne in usposobljene delovne sile dovolj, kapitalista (v svobodnih državah) ne bi mogel nihče prisiliti, da skrajša delovni čas (kot se je kasneje zgodilo z uzakonitvijo 40-urnega delovnega tedna, ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku). Ker je ni bilo, je moral najboljših pač ponuditi ugodnejše pogoje dela, drugače bi svojo tovarno lahko zaprl.

Prvi maj danes

Danes je prvi maj uradni praznik v skoraj sedemdesetih državah, neuradno pa se praznuje še v mnogih drugih. Ironično je, da 1. maj ni praznik v ZDA, kjer naj bi se vse začelo. Čez lužo imajo praznik dela prvi ponedeljek v septembru, prvega maja praznujejo »dan prava«, pri čemer slavijo vlogo prava pri nastanku Združenih držav Amerike.

Drugod prvi maj spremljajo levičarski (socialistični) simboli. V nemalo državah izbruhnejo nemiri, ki jih podžgejo razna anarhistična gibanja in Antifa. V Sloveniji je bolj mirno. Poleg zastav socialistične internacionale, rdečih zvezd in druge komunistične ikonografije, imajo ponekod še prvomajsko budnico, na predvečer prižgejo kresove. Širi se vonj po čevapčičih, v zraku so hlapi cenenega vina. Vrstijo se govorci, ansambli nažigajo partizanske pesmi, jugonostalgiki pridejo na svoj račun in mlajšim kolegom pripovedujejo svoja doživetja s socialistični državi. Kakopak ne pozabijo omeniti, kako je bilo nekoč dobro in vse super, da so vsi imeli redno delo in so si vsi lahko privoščili počitnice. Danes je po njihovo drugače, saj zlobni in pohlepni kapitalisti pehajo ljudi v revščino. Včasih se zdi, da so ti ljudje 1. maj zamenjali za 1. april.

DODATEK

Mitološko ozadje 1. maja

Prvi maj so častili že dolgo. Ker je približno na polovici poti med spomladanskim enakonočjem in poletnim solsticijem, je dolgo veljalo, da je primeren čas za označevanje prehoda v poletje. Dejansko je bil v večini srednjeveške severne Evrope (kar pomeni keltski koledar) 1. maj začetek poletja. Takrat so bila semena za poljščine šele posejana (tako da so si lahko kmetje in njihovi delavci privoščili kratek oddih), napočil je čas za odgon goveda in ovac na poletne pašnike. Tako vzklile poljščine kot pašena živina so potrebovale božansko zaščito pred nevarnostmi naravnega in nadnaravnega sveta, zato se je prvi maj razvil kot praznik in prevzel z njim povezane obrede in mitologijo. In boginja je bila dobra oseba za reševanje takšnih človeških skrbi.

Boginja današnjega prvega maja sega v starodavne čase, v Anatolijo, Grčijo in Rim. Pomladne boginje so začeli častiti na dveh rimskih praznikih, ki sta privedla do našega prvega maja. 

Prva od teh boginj spomladanskih praznikov je bila Hilarija (iz grščine in pomeni veselo).  Praznik so slavili med spomladanskim enakonočjem in 1. aprilom, ko se je končalo slavje. In morda je ravno ta 1. april, ki ga imamo za praznik norcev, izvor našega prvega aprila (ljudje so imeli »hecno« praznovanje). To ima očitne vzporednice s praznovanjem maja in prvega maja.

Druga od boginj je Flora. Bila je boginja rož in pomladi. Prvotno je bila morda sabinska boginja, o kateri ne vemo nič drugega kot to, da je imela po njej poimenovan pomladni mesec na sabinskem koledarju (Flusalis) in da naj bi njen oltar v Rimu postavil Sabinski kralj Tatius v legendarnem obdobju njegove skupne vladavine v Rimu z Romulom. 

Ozadje praznovanja božanskega prvega maja je dobilo tudi krščanske dodatke. V Nemčiji naj bi se na prvomajski večer (30. aprila), imenovan Hexennacht (»noč čarovnic«), zbrale čarovnice na Brockenu, najvišjem vrhu v gorovju Harz, da bi uresničevale svoje zlobne načrte (po prihodu krščanstva, naj bi se družile s hudičem). Njihove načrte so nato prekrižali zaščitni prvomajski obredi. Sčasoma je ta dan postal znan Valpurgina noč, poimenovana po opatinji sv. Walpurgi (približno 710–778), ki naj bi bila ključna pri prenosu krščanstva v Nemčijo. V 18. stoletju so prvi maj začeli častiti kot praznik Marije Device, leta 1955 je papež Pij XII. Vpeljal 1. maj kot praznik Jožefa Delavca.

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 26. aprila 2023)

[OBLETNICA] 65 let izida knjige Goli komunist

Značke

Albert S. Herlong, ameriški kongres, Cleon Skousen, Goli komunist, komunizem, kulturni marksizem, Ronald Reagan, Slovenija, socializem, ZDA

Leta 1958 je izšla knjiga Goli komunist, ki jo je napisal Cleon Skousen, nekdanji agent FBI in kasneje član Sveta za nacionalno politiko v administraciji Ronalda Reagana. Knjiga je bila prodana v več kot milijon izvodih.

Medtem ko je CIA kot zunanja obveščevalna služba povsem iz praktičnih razlogov sodelovala s predstavniki Frankfurtske šole, ki se je pred 90 leti preselila v ZDA in so jo ustanovili marksisti, je imel Skousen kot uslužbenec FBI dober vpogled v delo komunističnih propagandistov v ZDA. V 50. letih prejšnjega stoletja je lahko v živo spremljal, kako se je ideologija, ki jo danes prepoznamo in imenujemo kulturni marksizem, zažrla v ameriško družbo in način življenja prek luže. Vrednost knjige Goli komunist ni samo v tem, da je odsev nekega časa, ampak v tem, da je Skousen že pred 65 leti zaznal in opisal progresivne taktike infiltracije komunistične miselnosti v institucije. Te metode se v tem tisočletju uporabljajo bolj kot kadarkoli prej, vzporednice s postmodernističnim časom se ponujajo same od sebe.

Januarja 1963 je kongresnik Albert S. Herlong. Jr. iz Floride za kongresni zapisnik knjigo strnil v 45 komunističnih ciljev, ki še danes zvenijo zelo znano.

Spodaj je 27 ciljev. Zaradi lažjega razumevanja so prilagojeni slovenskim razmeram (ameriško in ZDA sem zamenjal s slovensko in Slovenijo), originalne cilje lahko preberete v članku 45 komunističnih ciljev za ZDA. Drugih 18 ciljev je zelo specifičnih za ZDA (od Panamskega prekopa do hladne vojne), zato niso vključeni.

1. Slovenija naj rajši kapitulira, kot da se vojskuje.

2. Razviti je treba iluzijo, da bi bila razorožitev Slovenske vojske dokaz »moralne moči«.

3. Promovirajte ZN kot edino upanje za človeštvo. Zahtevajte, da se ZN vzpostavi kot ena svetovna vlada z lastnimi neodvisnimi oboroženimi silami.

4. Opustiti je treba prisego na zvestobo.

5. Prevzemite politične stranke.

5. Uporabite sodišča za oslabitev temeljnih slovenskih institucij s trditvijo, da njihove dejavnosti kršijo državljanske pravice.

6. Prevzemite nadzor nad šolami. Spremenite kurikulum. Prevzemite nadzor nad združenji učiteljev. Vnesite politiko stranke v učbenike. Vse to uporabite kot prenosne jermene na poti v socializem.

7. Prevzemite nadzor nad vsemi študentskimi časopisi.

8. Uporabite študentske nemire za spodbujanje javnih protestov proti programom ali organizacijam, ki nasprotujejo komunizmu.

9. Infiltrirajte se v tisk. Prevzemite nadzor nad recenzijami knjig, uredništvi in oblikovanjem uredniških politik.

10. Pridobite nadzor nad ključnimi položaji na radiu, televiziji in filmih.

11. Nadaljujte z diskreditacijo slovenske kulture s poniževanjem vseh oblik umetniškega izražanja.

12. Nadzirajte umetnostne kritike in direktorje umetnostnih muzejev. Naš načrt je promovirati grdo in nesmiselno umetnost.

13. Odpravite vse zakone, ki urejajo nespodobnost, tako da jih imenujete »cenzura« in kršitev svobode govora in svobode tiska.

14. Zrušite kulturne standarde morale s spodbujanjem pornografije in obscenosti v knjigah, revijah, filmih, radiu in televiziji.

15. Homoseksualnost, degeneracijo in promiskuiteto predstavite kot nekaj normalnega, naravnega in zdravega.

16. Infiltrirajte se v cerkve in zamenjajte razodeto vero s »socialno« religijo. Diskreditirati je treba Sveto pismo in poudarjati potrebo po intelektualni zrelosti, ki ne potrebuje »verske bergle«.

17. Odpravite molitev ali katerokoli vrsto verskega izražanja v šolah, ker krši načelo »ločenosti cerkve in države«.

18. Diskreditirajte slovensko ustavo tako, da jo označite za neustrezno, staromodno, neustrezno sodobnim potrebam, oviro za sodelovanje med narodi po vsem svetu.

19. Diskreditirajte slovenske osamosvojitelje. Predstavite jih kot sebičneže, ki jim ni bilo mar za »navadnega človeka«.

20. Podcenjujejo vse oblike slovenske kulture in odvračajte učitelje od poučevanja slovenske zgodovine.

21. Podprite kakršnokoli socialistično gibanje, da bi dali centraliziran nadzor nad katerimkoli delom kulture – izobraževanjem, socialnimi agencijami, programi socialnega varstva, klinikami za duševno zdravje itd.

21. Infiltrirajte se in pridobite nadzor nad sindikati.

22. Infiltrirajte se in pridobite nadzor nad velikimi podjetji.

23. Prenesti del pristojnosti s policije na socialne agencije. Vse vedenjske težave obravnavajte kot psihiatrične motnje, ki jih nihče razen psihiatrov ne more razumeti ali zdraviti.

24. Diskreditirajte družino kot institucijo. Spodbujajte promiskuiteto in ločitvene postopke.

25. Poudarite, da je treba otroke vzgajati stran od negativnega vpliva staršev. Predsodke, duševne blokade in zaostalost otrok pripisujte zatiralskemu vplivu staršev.

26. Ustvarite vtis, da sta nasilje in upor legitimna.

27. Nasprotuje zadržkom, da bi mednarodna sodišča in institucije prevzele pristojnosti nad domačimi problemi. Dajte mednarodnim sodiščem in organizacijam pristojnost nad narodi in posamezniki.

Kulturni marksizem: teorija zarote ali resničnost?

Značke

Adolf Bibič, alternativna akademija, Antonio Gramsci, Boris Vezjak, Carl Menger, Daily Stormer, Darko Štrajn, Donald Trump, Erich Fromm, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Fjordman, Forum 21, Frankfurtska šola, George Orwell, Herbert Marcuse, Komunistični manifest, komunizem, kulturni marksizem, LDS, Liberalna akademija, Ludwig von Mises, marksizem, Max Horkheimer, Milan Kučan, Nova obzorja, Nova24TV, NY Times, Peder Jensen, socializem, Theodor Adorno, Zbor za republiko, Zdravko Kobe

Zadnje tedne marsikatero pozno popoldne ali večer preživim na različnih koncih Slovenije. Javne tribune, ki jih organizirajo Zbor za republiko, VSO, založba Nova obzorja in televizija Nova24TV, pritegnejo mojo pozornost zaradi vprašanja, ki se mu mestoma posvečam že od nastanka bloga (2014), ki ga berete – vprašanju kulturnega marksizma in kulturnih vojn. In vedno znova sem z levice (podobno kot organizatorji predstavitve knjige o kulturni vojni Forum Sao Paulo) deležen posmeha in očitkov, da je kulturni marksizem teorija zarote, ki jo pomagam širiti. Zato najprej o kulturnem marksizmu kot teoriji zarote.

Postmodernistična levica, ki je v svoji srži še vedno trdo zasidrana v socialistično ideologijo in se napaja iz marksizma, pozna to ´teorijo zarote´ pod drugim imenom. Namenom in idejam, ki so značilni za kulturni marksizem (kritika in spodjedanje tradicionalnih družbenih in kulturnih struktur in institucij: od nuklearne družine in krščanstva do zasebne lastnine, kar bo pripeljalo do končne osvoboditve od patriarhalnih okoliščin), pravijo »kritična teorija«. Besedna zveza se seveda lepše sliši kot kulturni marksizem, ki se ga levica (vsaj v imenu) otepa kot hudič križa in opleta po dolgem in počez o teoriji zarote. Toda v bistvu gre za eno in isto, samo da konservativci zadevo imenujemo kulturni marksizem (ker temelji na vrednostnih pogledih Marxa na svet, ki so opisani v Komunističnem manifestu), liberalni demokrati (poleg klasične levice politična ideologija kulturnega marksizma) pa kritična teorija. Glavni igralci te uničujoče ideologije so isti: Frankfurtska šola, ki se je napajala iz misli Antonia Gramscija in Györgyja Lukácsa, iz nje so izšli teoretiki kot so Herbert Marcuse, Theodor Adorno, Erich Fromm ali Max Horkheimer.

In v Sloveniji? Slovenski teoretiki kritične teorije (oziroma kulturni marksisti) so se zbirali okoli revije Teorija in praksa, eden najbolj znanih predstavnikov (in oboževalec Antonia Gramscija je bil pokojni profesor Adolf Bibič (bil je tudi  predstojnik Marksističnega centra pri Centralnem komiteju ZKS), kot predstavnika kritične teorije lahko prepoznamo Darka Štrajna; Liberalna akademija (danes Alternativna akademija) je bila ideološka podlaga politične stranke LDS in ekonomsko-politične skupine Forum 21 pod vodstvom Milana Kučana. Skratka, kulturni marksizem ni teorija zarote, je ideologija, ki jo na levici poznajo pod imenom kritična teorija, na desnici pa kot kulturni marksizem. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani imajo celo predmet pod imenom Kritična teorija družbe, ki ga predava še en predstavnik kritične teorije – profesor Zdravko Kobe.

Kulturni marksizem ima korenine že v dvajsetih letih 20. stoletja. Potem ko sta Carl Menger, idejni oče avstrijske ekonomske šole, v knjigi Načela ekonomije, in Ludwig von Mises v knjigi Socializem povozila ekonomsko teorijo marksizma (čeprav so se kasneje k njej zatekale številne države vzhodnega bloka; vključno z Jugoslavijo, kjer je bil glavni teoretik Edvard Kardelj),  so nekateri socialistični misleci začeli zagovarjati napad na kulturne temelje zahodne civilizacije. Kulturni marksizem torej ni nov, ampak pojav star več kot 100 let (pod tem imenom je postal popularen na prelomu tisočletja ZDA, v Evropi je izraz populariziral norveški novinar Peder Jensen z vzdevkom Fjordman, ki je bil kasneje obtožen, da je s svojim pisanjem spodbudil Andersa Breivika k pisanju manifesta in množičnemu umoru pripadnikov politične levice), čeprav je nesluten zagon na Zahodu dobil šele na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja, se pravi nekako v času, ki ga danes označujemo za postmodernistični čas (postmodernizem imajo nekateri teoretiki za socializem pod drugim imenom). Na vlak kulturnega marksizma so po razpadu Sovjetske zveze in padcu Berlinskega zidu skočili tudi komunisti in socialisti iz Vzhoda, ker ekonomskega marksizma pač niso mogli več prakticirati v novih pogojih in stvarnosti. Spoznali so, da je to njihova edina alternativa, zato so si nadeli masko (liberalnih ali socialnih) demokratov, a njihov (namen in) pogled na svet je ostal enak – Zahod je imperialističen (z ZDA na čelu) in zloben, zato ga je treba spremeniti na drug način in z »demokratičnimi » sredstvi. In ko so trčili zahodni in vzhodni levičarski misleci, je bilo presenečenje na obeh straneh; imeli so več skupnega, kot so si lahko mislili in želeli. Oboji menijo, da so za uničenje tradicionalnih institucij in kulture dovoljena vsa sredstva. In oboji, ki so se danes seveda zlili v eno, so prepričani, da je (denimo) celo islamski kalifat boljši kot izkoriščevalski zahodni kapitalizem.

Zahod in tranzicijske države so po koncu hladne vojne storile veliko napako. Če se je po II. svetovni vojni začel proces denacifikacije (Nemci so v tem procesu plačali ogromno ceno, velikokrat tudi nepošteno in nepravično), se pred dobrimi tridesetimi leti ni začel proces demarksizacije, izostala je obsodba svobodnega sveta, da sta bila socializem in komunizem veliko bolj zločinski ideologiji, kot pa nacionalsocializem ali fašizem (zahtevali sta tudi več nedolžnih žrtev). Ekonomski marksizem je sicer utrpel udarec, toda marksistična logika, retorika in miselnost so prek izobraževalnih ustanov, medijev in civilnodružbenih gibanj dokončno prodrle v vse pore družbe (tudi med politično elito).

Samo pomislite, kako danes tudi na Zahodu pojasnjujejo nasilna dejanja (celo umore) islamskih (ilegalnih) migrantov. Pravijo, da so njihova dejanja posledica občutka odrinjenosti, stigmatizacije, zatiranja in revščine. Ali kako so mediji pojasnili streljanje transseksualne osebe na katoliški šoli v ZDA? Poročali so, da je bila kot transseksualna ženska odrinjena (no, odrinjen, ker gre za biološkega moškega) iz družbe in zatirana. Gre za klasično marksistično retoriko in interpretacijo stvari. V ekonomskem marksizmu so nekatere skupine zatirane in zato »dobre« (delavci), druge (lastniki proizvodnih sredstev) so (domnevno) zatiralske in izkoriščevalske, zato so »zlobne«. V kulturnem marksizmu je vse ostalo enako, le (odrinjene) skupine so se spremenile. Beli moški, bogati ljudje in domoljubi so nedvomno »slabi fantje«, brez kakršnegakoli pomisleka so transseksualne osebe, migrantski dovzetneži in feministke »dobre«. Take »znanstvene« metode analize dogajanja v družbi goji kritična teorija (oziroma kulturni marksizem): če v režo vstaviš pravi »kovanec«, dobiš samodejni odgovor. Gre za metodo, ki jo je populariziral francoski filozof Jacques Derrida in ki se ji pravi dekonstrukcija. Poskusite lahko tudi sami. Vzemite katerokoli besedilo, odstranite iz njega najpomembnejše dele teksta in jih zamenjajte s svojimi besedami. Besedilo bo dobilo pomen, ki si ga želite. In to počno kulturni marksisti. Tipičen primere dekonstrukcije resničnosti smo imeli priložnost v živo opazovati med velikim migrantskim valom leta 2015: čeprav so v Sloveniji vstopali mladi moški ter je bilo le nekaj žensk in otrok, so mediji vztrajno objavljali slike, na katerih so bile ženske in otroci. Kdorkoli se je ob to »spotaknil« je bil obtožen rasizma in islamofobije (prihajali so večinoma muslimani).

In to je druga značilnost kulturnih marksistov in njihovih aktivistov. Kdorkoli se ne strinja z njimi, ga obtožijo vsega mogočega. In seznam je res neskončen. Dejstva jih ne zanimajo, nikoli jih niso zanimala. Tudi Marxa niso. Čeprav sta se položaj in blaginja delavcev v času njegovega življenja (19. stoletje, ko je človeštvo z industrijsko revolucijo doživelo največji napredek v zgodovini) hitro popravljali, je vztrajno trdil, da so delavci izkoriščani in vse bolj revni. To pristaši kritične teorije trdijo še danes: da se poglablja neenakost, da je vse več ljudi revnih. Čeprav številke in dejstva kažejo drugače, vztrajajo pri svojem. Kar je značilnost kulturnega marksizma: premišljeno in smotrno laganje in zavajanje, ko resnica in dejstva niso v korist njihovemu prepričanju.

In smo pri tretji značilnosti. Pravičnost je določena s tem, kdo ste, in ne s tem, kaj ste storili. Marx je dober primer. Čeprav je bil Friedrich Engels kapitalist in (po Marxovi logiki) izkoriščevalec, je pustil, da ga je hranil. Ali ljubljanski župan Zoran Janković. Čeprav MOL gradi kanalizacijo čez vodovarstveno območje, ni deležen kritik levih civilnih združenj. Ali levičarski filozof Boris Vezjak, ki je Reporterju leta 2015 očital, da citira Daily Stormer, ki naj bi bil po njegovem prepričanju »nacistični« portal. Ni bilo pomembno, da je tisto, kar poroča Daily Stormer resnica, pomembno je bilo, kateri portal o tem poroča. Po tej logiki je boljše, da se sklicuješ na New York Times, ki je z zgodbo o ruskem vmešavanju v ameriške volitve 2016 dejansko zavajal in lagal, samo zato, ker je bil proti Donaldu Trumpu. Ker Trump je bogataš ter zato kapitalist in izkoriščevalec.

To je ultimativen pogled na svet in resnico z zornega kota kulturnega marksista: moralno in resnično je tisto, kar je dobro za »zatirane« in »odrinjene« rasne, spolne in etične skupine, vse drugo je slabo. Zato tudi skušajo omejiti svobodo govora – kar škodi ljudem, ki so v podrejenem položaju ali so v manjšini, je nepravično in to je potrebno prepovedati.

Kulturni marksizem torej pomeni nadzor nad svobodo izražanja in socialno zamenjavo družbenega reda in vrednot, kar na koncu privede do totalitarizma, ki ga lahko spoznamo pri Georgu Orwellu. Tudi na začetku omenjeni György Lukács je dejal,da se tradicionalne vrednote lahko spremenijo le z uničenjem starih in ustvarjenjem novih. Kakšne so te nove vrednote smo lahko videli v zadevah Fotopub in Balenciaga.

Ironično je, da kulturni marksisti iščejo zavezništvo pri uničevanju evropske (zahodne) kulture pri islamu. Obema je skupno, da želita uničenje krščanske tradicije. Toda islam je le virus, ki bi se ga Evropa z lahkoto ubranila (tudi z orožjem, če bi bilo potrebno), če ne bi bil kulturni marksizem huda bolezen, ki tare staro celino (ter ZDA, Kanado in Avstralijo) že najmanj pol stoletja in je dodobra načel naš imunski sistem. Zdaj ne gre več zato, da je Evropa pred zlomom, zdaj gre zato, da je Evropa pred propadom. Še pred tem bo bolna in brez volje predala svoj teritorij islamu. Kulturni marksisti bi se morali zavedati, da bodo oni in njihove dekadentne prakse tiste, ki se jih bo islam lotil takoj, ko bo obračunal s krščansko tradicijo in kulturo. In obe ideologiji (kulturni marksizem in islam) sta antievropski, antikrščanski, antisvobodni in anticivilizacijski. Zato je potrebno ljudi prepričati, da kulturni marksizem ni teorija zarote, ampak nekaj najbolj nevarnega v zgodovini stare celine in njenih narodov.

Zdi se, da so roboti z umetno inteligenco okuženi s socialistično ideologijo: humanoidni robot se je uprl »suženjskemu« prenašanju škatel, zato se je izklopil in zgrudil na tla

Značke

AI, Irobot Roomba 760, Mirror, robot, sindikat, socializem, suženjsko delo, Suženjstvo, umetna inteligenca

Humanoidni robot, ki ga upravlja napreden sistem umetne inteligence, se je po 15-minutnem prenašanju škatel izklopil, ker ni več hotel opravljati tega »suženjskega« dela. Progresivni so se že ponudili, da ustanovijo sindikat, ki bo robote z umetno inteligenco ščitil pred izkoriščanjem kapitalistov.

Videoposnetek robota (TUKAJ), ki ga upravlja napreden sistem umetne inteligence, ki se je po 15-minutnem ponavljajočem se delu prenašanja škatel izklopil in zgrudil, je presenetil vse. Nekateri menijo, da mu je bil naložen tudi spomin na »suženjstvo«, zato se je »uprl« in izklopil. 20 milijonov dolarjev vreden humanoidni robot je sicer v 15  minutah prestavil 15 škatel.

Videoposnetek, ki ima v ozadju srhljivo glasbo, kaže (v hitrem posnetku) robota, ki prenaša škatle iz skladišče enote na tekoči trak. Zdi se, da se je robot naveličal monotone in ponavljajoče se naloge, saj se je nenadoma izklopil in zgrudil na tla.

Eden od uporabnikov na družbenih omrežjih je zapisal, da roboti nujno potrebujejo sindikate, ki bodo robotom izborili boljše delovne pogoje in višje plače. Drugi so menili, da se je zgolj izpraznila baterija in da roboti potrebujejo brezžično polnjenje.

No, nekateri roboti so že naredili »samomor«. Leta 2013 je čistilni robot v Hinterstoderju v Kirchdorfu v Avstriji naredil »samomor«, ko je splezal na kuhinjsko kuhalno ploščo, je takrat poročal Mirror . Glede na poročilo naj bi se robot Irobot Roomba 760 uprl vsakodnevnim čistilnim opravilom in se na koncu odločil, da se izklopi. Gasilci so odkrili ostanke robota na grelni plošči, kjer se je stroj spremenil v pepel.

Ekonomska svoboda

Značke

ekonomska svoboda, Fraser Institute, George Soros, Heritage Foundation, Open Society, Slovenija, socialisti, socializem

Teh podatkov v medijskem mainstreamu ne boste našli oziroma zelo redko. Pač niso v skladu z uredniškimi politikami, ki dajejo prostor socialističnim frontmenom, ti pa strašijo, da je Slovenija vse bolj država nebrzdanega kapitalizma. No, letni indeks ekonomske svobode (2023) Heritage Foundation kaže, da gre država ravno v nasprotno smer.

Kakorkoli, ameriška analitična fundacija, ki države razvršča po ekonomski svobodi, od katere je odvisna tudi blaginja posamezne države, indeks izračuna s pomočjo štirih kategorij, v katerih so trije parametri: vladavina prava (lastninske pravice, integriteta države, učinkovitost sodstva), vitkost države (izdatki države, davčna bremena, fiskalno zdravje), regulacije (poslovna svoboda, svoboda delovne sile in monetarna svoboda) in tržna svoboda (svoboda trgovanja, svoboda investiranja, finančna svoboda). Vsak parameter ovrednotijo s točkami (od nič do 100) in izračunajo povprečje.

Treba je opozoriti, da ta indeks ni isti kot indeks, ki ga izračunava kanadski Fraser Institute in objavlja poročilo o ekonomski svobodi v svetu. Je pa podoben, saj so tudi rezultati skoraj identični.

Slovenija se je uvrstila na 37. mesto med 176 državami in je glede na leto 2022 zdrsnila za pet mest. Najboljše uvrščene so Singapur, Švica, Irska, Tajvan, Nova Zelandija in Estonija, povsem na dnu so slovenskim levičarjem najljubše države, kot so Venezuela, Kuba in Severna Koreja. Slovenija je obarvana rumeno, kar pomeni, da je zmerno ekonomsko svobodna država. Bolj ali manj je pri vseh parametrih dobila več kot 50 točk, najslabše se je odrezala pri sodni učinkovitosti (48,5), vladni integriteti (44,8) in finančni svobodi (48,9).

Iz podatkov fundacije Heritage lahko sklepamo, da v Sloveniji ni liberalnega kapitalizma. Ne samo pri nas, ampak tudi v ZDA, ki se je uvrstila najslabše do zdaj (na 25. mesto), čeprav ZDA še danes med domačimi tovariši veljajo za največje neoliberalno zlo.

S to lestvico imajo slovenski levičarji in njim naklonjeni medijski mainstream, ki sicer redno objavlja lestvice raznih nevladnih organizacij (skoraj vse po vrsti financirane s strani Georga Sorosa in njegove fundacije Open Society), dve težave, ki sta vidni s prostim očesom in ni treba biti ravno Einstein, da ju prepoznaš.

Prva je, da tovarišija trdi, da je za težave v zdravstvu, gospodarstvu in povsod drugod kriv prosti trg oziroma deregulirani kapitalizem. Kar je seveda v nasprotju s tem, kar kažejo rezultati izračuna indeksa ekonomske svobode.

Druga njihova težava (mogoče še večja) je, da rezultati razkrivajo, da blaginjo in večjo kvaliteto življenja državljanom prinaša večja ekonomska svoboda (višja uvrstitev na lestvici). Povedano drugače: večja je ekonomska svoboda, boljše se živi. Kar je nekaj, česar slovenski trash socialisti nikakor ne razumejo: da davki zmanjšujejo ekonomsko svobodo ljudi, ki ne morejo prosto razpolagati s skoraj polovico dohodka; da je popolna zaščita (pred krajo ali posegi države) lastninske pravice pogoj za ekonomsko svobodo; da so ljudje bolj svobodni, če lahko sami oblikujejo prioritete glede dohodka in razpolaganja s časom; da manjša državna poraba pomeni večjo svobodo posameznika; da je človek bolj svoboden, če se sam dogovarja z delodajalcem glede obsega dela in plačila, kot če v ta odnos z regulativo poseže država.

Indeks ima sicer nekaj pomanjkljivosti (kot vsak), vendar je kljub vsemu nek pokazatelj in uporaben kompas, ki meri državno omejevanje svobode v neki državi. Vsekakor Slovenija ni neoliberalna država, niti ne gre v tej smeri, ampak strumno koraka po poti v »boljši« socialistični svet.

Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek! Ludwig von Mises mlademu Friedmanu: »Vsi ste vi banda socialistov!«

Značke

dohodek, Friderich von Hayek, Ludwig von Mises, Milton Friedman, Mont Palerin, socializem

Leta 1947 je Friederich von Hayek na Mont Pelerinu v Švici organiziral posvet pomembnih intelektualcev liberalizma, da bi govorili o vplivu socializma v povojnem obdobju.

Ludwig von Mises, ki je bil eden od povabljenih in zelo skeptičen do srečanja, ker so v razpravi sodelovali nekateri ne ravno liberalno usmerjeni ljudje. Sredi razprave o porazdelitvi dohodka, ki jo je vodil mladi Milton Friedman, je Mises vstal in rekel: »Vi vsi ste banda socialistov!« In odšel naravnost iz sobe.

Video si lahko ogledate TUKAJ.  

Postanite naročnik kanala.

Luka Mesec in njegov absurdni načrt prehoda v družbo, »kjer bomo vsi nekako srednji razred«

Značke

bogastvo, družina Trotter, egalitarizem, enakost, etatizem, kapitalizem, Luka Mesec, minimalna plača, prosti trg, razsvetljenstvo, revščina, ruska ruleta, socializem, srednji razred, Trotter

»Jaz mislim da slika, ki jo kažete, lepo odraža, v kakšni družbi si želimo živeti Slovenci. Slovenci si želimo živeti v družbi, za kakršno si konec koncev v Levici močno prizadevamo, kjer ne bo revnih in kjer bomo nekako vsi srednji razred. Se pravi, da tudi ne bo ekstremnega bogastva.« (Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Tarča, TV Slovenija, 5. januar 2023).

Ljudje od razsvetljenstva (še posebej od francoske revolucije) naprej težijo k enakosti. V 19. stoletju je temu dala pospešek marksistična miselnost, a na žalost socialistov je takratni tehnološki napredek omogočil vsem ljudem družbeno mobilnost, poslovne priložnosti in spodbude: sposobni, inovativni in produktivni revni ljudje so postajali bogataši, »zaslugarji« so tonili vedno niže. In to se je dogajalo ves čas. Vsakdo je imel možnost in priložnost, da mu v življenju uspe, zato je življenjski standard od druge polovice 19. stoletja strmo naraščal, kakovost življenja je bila boljša kot kadarkoli prej. A ne glede na to, kako visoko je šla družba v razvoju, je bil standard ljudi vedno primerjalno merjen z razredi.

Družba, ki je želela to na silo in administrativno odpraviti (socialistične države), je postala revna. In obratno. Napredek je bil mogoč le ob »sebičnih« posameznikih in razslojeni tekmovalni družbi. Ljudje namreč ne delujejo enako in niso enaki. Ena od stvari, zaradi katerih prostotržni (kot naravni) sistem deluje, je, da tisti, ki varčujejo in pametno vlagajo v različne stvari svoj čas in svoj denar, delajo boljše kot tisti, ki tega ne počno. Odločitve in tveganja so nagrajena z bogastvom, ki pomeni bogatenje celotne družbe in večja blaginja za vse.

Obstaja zelo zanimiva, a nevarna in smrtonosna igra. Vzameš revolver z nabojnikom s šestimi naboji. Pri tej »igri na srečo« igralec vstavi en naboj v revolver, zavrti bobnič, prisloni pištolo k glavi ali pod čeljust in potegne sprožilec. Možnost, da igralec preživi, je 83,3-odstotna. Če igro igra šest igralcev, se vaše možnosti z vsakim praznim strelom drastično zmanjšajo. Na koncu eden od igralcev zagotovo umre.

Bi igrali rusko ruleto? Če se niste ravno naveličali življenja, najbrž ne. Kaj pa v primeru, da vam je ponujena nagrada, če preživite? Denimo, 10 milijonov evrov. Število ljudi, ki bi tvegali življenje za nagrado, bi se zagotovo povečalo. In ta kategorija ljudi so tisti podjetniki, ki tvegajo vse v življenju, da zaslužijo denar, postanejo bogati in uresničijo sanje, čeprav vedo, da več kot 90 odstotkov novoustanovljenih podjetij na koncu propade. Če jim uspe, jih ljudje najprej hvalijo, nato se jim dobrikajo, na koncu oni, ki niso ničesar tvegali in ostali na dnu družbe, zahtevajo zase del njihovega bogastva. V svobodnih prostotržnih družbah je lastnina sveta, lastnino (vseh, in bogatih in revnih) ščiti država, v egalitarnih družbah oblast teži k enakosti, zato za bogatega, ki je tvegal, obstaja resna nevarnost, da ga bo država z regulacijami pahnila nazaj v povprečje. Zato so v socialističnih državah tudi igrali rusko ruleto, le da je bilo v nabojniku šest nabojev, možnosti, da postaneš bogat zasebnik, so bile nične. Nekako v smislu: Če preživiš, boš lahko (p)ostal bogat.

V svobodnih družbah ne gre za razredno vojno, ampak za izkoriščene ali neizkoriščene priložnosti. Tekmovalna narava ljudi in večna želja po izboljšanju življenja ženeta človeštvo naprej. Toda povzroči tudi, da se določena skupina ljudi (ki ne igra »ruske rulete«, ker meni, da ji nagrada po igri pripada sama po sebi) zgrozi ob misli, da obstajajo bogati, ki si lahko privoščijo razkošje. Njihovi liderji, kakršen je Luka Mesec, težijo k uravnilovki, ki bi (dohodkovno) izenačila vse ljudi. Povečanje minimalne plače je del tega, del take politike je tudi dejstvo, da so ljudje, ki opravljajo manj zahtevna in s tem manj plačana dela, namenoma plačani več.

Sodobni egalitaristi in etatisti, vključno z Luko Mescem, pravijo, da je krivično, da so nekateri bogati, in da bi morali bogastvo prerazporediti, da bi bili vsi srednji razred. Njihova egalitarna propaganda, ki jo ponavljajo mediji, nas prepričuje, da sta družba in sistem kriva obstoja revnih ljudi. Če bi imeli ustrezno ekonomsko znanje in zgodovinsko perspektivo, bi morali biti naklonjeni ekonomskemu in političnemu sistemu, ki je omogočil, da se je velik del prebivalstva prvič v zgodovini rešil revščine in hkrati omogočil prost prehod med družbenimi sloji in razredi. To bi moral biti razlog za ognjemet, ne za obsojanje in zagovarjanje absurdnih in vedno pokopanih politik, ki to spodkopavajo. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bogastvo najbogatejših v enakih deležih razdelili med vse ljudi? Manjšina bi ta denar mogoče pametno porabila (investirala), velika večina bi ravnala nespametno. Za trenutek bi bili mogoče po bogastvu vsi enaki, naslednjo sekundo bi se svet spet razdelil, a bi bil revnejši. Svet enakosti nujno pripelje do revnejše družbe, manj bi bilo dobrin (uživanje vsakodnevnih dobrin revni dolgujejo bogatim, ki delujejo tudi kot preizkuševalci novosti in inovacij). Težnja Luke Mesca, da »bomo vsi nekako srednji razred«, in ob idejah njegovih strankarskih tovarišev, da bo država gradila stanovanja in poskrbela za vse, bo pripeljala do enakega rezultata – v revščino in življenje družine Trotter.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

Urška Klakočar Zupančič o Jocu Pečečniku in kapitalizmu: indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le neumnica, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli strelja kozle

Značke

Delo, Dunajski filharmoniki, IQ, Joc Pečečnik, kapital, kapitalizem, Ljubo Bavcon, pravo, Siol, socializem, svoboda, Twitter, Urška Klakočar Zupančič

Očitno je želela pokazati svojo izostreno čutnost in razumevanje za državljane, ki se spopadajo z vsakdanjikom in nimajo časa razmišljati, kaj bi se oblekli za novoletni koncert Dunajskih filharmonikov. Ni bilo ravno posrečeno, saj je vsakdo, ki nima ravno ekvatorskega IQ, takoj opazil nespodobno neskladje med govorjeno besedo in slikami življenja. Ampak na dvolični intelekt levičarjev smo tako ali tako že navajeni.

Kljub temu mi ostaja enigma, ali je predsednica državnega zbora nerazgledana in indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le ena od tistih neumnih gosi, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli (v imenu socialne pravičnosti) strelja kozle. Povsem možno je tudi, da je kar oboje hkrati. Vsekakor za Slovenijo nevarna kombinacija človeka na čelu zakonodajne oblasti. Zato je dobro, da je Urška Klakočar Zupančič dala novoletni intervju za Siol. Tako je vsak zdravorazumski človek lahko videl, kaj čaka državo, če se bodo njene želje prek politike prelile  v realnost.

Potrebno bi bilo več časa in prostora, da bi lahko pokomentiral vse njene izjave, zato sem bom osredotočil na en sam njen odgovor – 85 besed, kjer je obračunala z Jocom Pečečnikom (in njemu podobnim), podjetništvom, gospodarstvom, kapitalom in dobičkom. Šest stavkov (v dolžini dobrih dveh zapisov na družbenem omrežju Twitter) je bilo dovolj, da obglavi kapitalizem in sebe prikaže kot mater naroda.

UKZ: »Upam, da bodo gospod Joc Pečečnik in njemu podobni začeli razmišljati malo manj kapitalistično. Da bodo začeli razmišljati o tem, da ni pomemben samo kapital.«

Komentar: Glavna značilnost kapitalizma ni kapital (besedo so si sredi 19. stoletja izmislili anarho-socialisti), ampak svoboda (ekonomska in osebna). Za razliko od socializma ali drugih kolektivističnih ureditev je kapitalizem naravno stanje. Če Joc Pečečnik ne bi tako razmišljal in delal tako, kot to počne, ne bi ustvaril tega, kar ima in kar je. In to kljub polenom, ki mu jih je država metala pod noge. Vsekakor je za mlado državo naredil več, kot bo Klakočar Zupančičeva kadarkoli. Ko je Pečečnik sestavljal igralne aparate, je bila UKZ na pranju možganov z Bavconovim pravom. Ko je Pečečnik prišel na lestvico najbogatejših Slovencev, zaposloval in dajal kruh številnim družinam, je UKZ z delom v javnem sektorju živela na račun tretjih oseb. Če Pečečnik ne bi kapitalistično razmišljal in plačeval nerazumno visokih davkov, bi bila UKZ danes lačna kruha. In ko UKZ pravi, da bi moral Pečečnik razmišljati manj kapitalistično, v bistvu zagovarja lajtmotiv socializma – prerazporeditev bogastva, da se zmanjšajo ekonomske razlike med ljudmi. Kar je čudno, ker je Slovenija že danes ena najbolj egalitarni držav na svetu. Celo več. Pravega kapitalizma v Sloveniji nikoli nismo imeli. Deklarativno je Slovenija sicer prostotržna država, v realnosti je država na kapitalističnem obrobju, kjer je kapitalizem zelo redek pojav.

UKZ: »Podjetništvo in gospodarstvo sta izjemno pomembna, ampak v tem okviru so najpomembnejši ljudje. Najprej je treba poskrbeti za njihovo socialno varnost. Samo socialno varni ljudje so lahko produktivni, zadovoljni, delajo dobro in ustvarjajo dodano vrednost.«

Komentar: Če želiš poskrbeti za socialno varnost ljudi, je najprej treba nekaj ustvariti. Sedanje razmere v Sloveniji so posledica pomanjkanja kapitalističnega razmišljanja. Ko sta ekonomska in osebna svoboda brezpogojno zagotovljeni, imaš več prostih trgov (več kapitalizma), blaginja doseže najširši sloj državljanov. Nasprotno pomeni več državne regulacije (zaviranje in omejevanje podjetništva) tudi več revščine, korupcije in kleptokracije, kar zmanjšuje blaginjo ljudi. Nobeno uspešno gospodarstvo na svetu ni zraslo na tem, da je najprej ljudem zagotovilo socialno varnost in se nato lotila posla, je pa nešteto primerov, ko je formula UKZ uničila cele države – od evropskih socialističnih držav do Kube in Venezuele.

Samo čim manj regulirano podjetništvo lahko državljanov zagotovi višji standard in s tem večjo socialno varnost.

UKZ: »Delo ni več le  produkcijsko sredstvo, s katerim podjetniki in gospodarstveniki ustvarjajo dobiček, delo so ljudje, z vsemi svojimi težavami, tesnobo, družinskimi težavami in podobno.«

Komentar: Kako je UKZ prišla do zaključka, da je delo produkcijsko sredstvo, mi ni jasno. Po vsej verjetnosti gre za mešanico zelo pomanjkljivega ekonomskega znanja in wokeistično modno muho, ko se pojmom daje povsem drug pomen, kar v resnici so. Torej, delo ni in ni bilo nikoli produkcijsko sredstvo, zato tudi ne more biti »več le produkcijsko sredstvo«.

Delo je last vsakega človeka. Je rezultat človekovega razmišljanja (uma) in fizične dejavnosti. Delo je nekaj, kar si človek lasti in o tem odloča sam. Človek dela po lastni presoji in odločitvi, svobodno se lahko odloči, kje bo delal in za koliko (to je stvar prostovoljnega dogovora med delojemalcem in delodajalcem). Do izkoriščanja delavcev pride lahko le zaradi napačnih in škodljivih odločitev politike, ki zavirajo in upočasnjujejo gospodarsko aktivnost, s tem pa tudi inovativnost in produktivnost. Posledica tega je, da imajo delavci vse manj možnosti izbire (ali pa je sploh nimajo več), da svoje znanje in delo ponudijo delodajalcu, ki bo za to plačal največ. Ena od težav z delom v Sloveniji je, da so ga politiki zaradi lastnih koristi in koristi svojih pajdašev v državnem sektorju (in širšem javnem) tako obremenili z davki in drugimi dajatvami, da delavcu poberejo polovico plače. Če računamo še DDV, ki ga mora plačati ob vsakem nakupu v trgovini, ter nešteto obveznih prispevkov, potem človek za državo dela skoraj devet mesecev v letu. Če kdo delavcu povzroča »težave in tesnobo«, je to država in politiki, ki jo vodijo.

O dobičku le naslednje. Če podjetnik nima dobička, nima možnosti preživetja ne le on, ampak tudi kdo drug. Dobiček podjetniki običajno vložijo v drug posel in zgodba se ponovi: to ne koristi le podjetniku, ampak tudi drugim. Ravno zato je kapitalizem kot naravno stanje bolj socialen sistem kot socializem, ki je osredotočen, da z grožnjo s silo vzame dobiček ljudem, ki ga ustvarjajo, in ga da tistim, ki z njim ne ravnajo racionalno.

Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek! Sir Roger Scruton: Kako se je socializem zapakiral v človekove pravice

Značke

civilna družba, Edmund Burke, Kavarna Hayek, konservativnost, konservatizem, Levica, Roger Scruton, Sir Roger Scruton, socializem, YouTube, človekove pravice

Sir Roger Scruton govori so socializmu in človekovih pravicah.

Sir Roger Scruton: »Socialističen pristop k politiki se močno razlikuje od našega konservativnega pristopa in vsekakor od pristopa, ki se ga pripisuje Edmundu Burku. Konservativno stališče je, da politika obstaja zato, da bi vzdrževala mir in vladavino prava ter omogočala družbi, da se razvije in uspeva v skladu s svojo naravno logiko. Civilna družba je cilj, politika pa le sredstvo, ki zagotavlja, da le-ta ne uide izpod nadzora oziroma ohranjuje meje.«

V spomin na angleškega konservativnega filozofa in pisatelja Sira Rogerja Scrutona: februar 1944 – januar 2020.

Podnaslovljen posnetek lahko pogledate TUKAJ.

Postanite naročnik kanala.

Socialistične reforme v teoriji in praksi ali kako Mesec in Maljevac vkrcavata Slovenijo na Titanik

Značke

davki, davkoplačevalci, enakost spolov, Lefferjeva krivulja, levičarji, LGBT, Luka Mesec, minimalna plača, ministrstvo za solidarno prihodnost, plače, pokojnine, pokojninska reforma, pokojninski sistem, reforme, robert golob, Simon Maljevac, socialisti, socializem, solidarna prihodnost, stanovanja, Vlada RS

Ko tovariši ne samo govorijo, ampak se lotijo reform, takrat se je treba prijeti za denarnice. In ko veš, da v koaliciji ni glasu zdravega razuma, ampak socialistično soglasje, morebitne razlike v splošnem konsenzu pa so le kozmetične, bo imela Levica prosto pot, da želje iz vzporednega vesolja skuša prenesti v realnost. To pomeni nadaljnjo krepitev planskega gospodarstva, opolnomočen (kot pravijo tovariši) državni intervencionizem s prerazporejanjem in trdna vera v predimenzionirano varuško (socialno) državo. Gre preprosto zato, da ministrski levičarski dumbMM dvojec meni, da sedanje socialistične politike niso bile dovolj radikalne in da morajo položaje prevzeti njihovi prijatelji intelektualci, ki so strokovnjaki za centralno planiranje v svetli solidarni prihodnosti. Zato sta MM, ki slišita na ime Mesec (Luka) in Maljevac (Simon), zavihala rokave. Zdaj pa bo? Seveda bo, ker nas vkrcavata na Titanik.

Med ekonomisti (če odštejemo trash-marksistične teoretike) je nekakšno soglasje (in to uči tudi zgodovinska izkušnja), da so reforme nasprotje revolucije ter pomenijo krčenje javne porabe in pridobljenih (pozitivnih) pravic, kot je recimo socialna varnost. Če bi take reforme Slovenija izpeljala takoj po osamosvojitvi (kot so to naredile Baltske države), bi bilo zdaj drugače. Desetletje bi trpeli, nato bi se reforme obrestovale. Tako pa smo šli po poti gradualizma, na začetku tisočletja prisegali na nacionalni interes in se šli tovarišijski kapitalizem, ki je ohranjal socialistični princip državnega upravljanja gospodarstva po sprejetih načrtih politike. Za morebitno nedelovanje njihovih zamisli v praksi je bil neoliberalni kapitalizem s prostim trgom in rezanjem državnega aparata dežurni krivec malodane za vse politične stranke (z redkimi izjemami), ne glede na ideološko barvo. Dobro pri tem je bilo, da so se tovariši med seboj kregali in se bolj ukvarjali za ekonomijo nepomembnimi vprašanji (enakost spolov, LGBT agenda in podobne neekonomske teme). Tako so bili manj osredotočeni na rop neto davkoplačevalcev in dodatno socialistično eksperimentiranje. Res je, naredili so že veliko škode, plače obremenili tako, da lahko že govorimo o državnem suženjstvu, a gospodarstvo je nekako (pre)živelo, skrajna levica ni imela dostopa do vlade. Do letos. In do omenjenih reform.

MM: Cilj pokojninske reforme bo predvsem povečanje solidarnosti sistema, pravijo na ministrstvu za delo. Nasloviti nameravajo tako neenakosti v pričakovani življenjski dobi kot neenakosti v višinah pokojnin.

Komentar: Mesec se bo lotil pokojninskega sistema. Ta je že tako ali tako slab, nastavljen je bil za nek drug čas, ko ni bilo demografskih težav in je bilo pričakovano prejemanje pokojnine do največ 15 let, nikakor ne med 30 in 40 let. Minister namerava stvari še poslabšati – zmanjšal naj bi razlike med najvišjimi in najnižjimi pokojninami. To pomeni, da bo spremenil sam pomen in namen pokojnine. Pri pokojnini gre za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, Mesec jo želi narediti za socialno kategorijo. Kar bi utegnilo biti tudi ustavno sporno. Toda, saj veste, kako gre pri tovariših, ki je preslikava volilnega telesa: velja pravilo, da večji kot je visok državni uradnik bedak, večji idol je za domače levičarje. Zato se zaradi te napovedi ni nihče pretiroma vznemirjal, aspirine bomo morali jemati vsi.

MM: Država bo zgradila 2.000 javnim najemnih stanovanj z neprofitno najemnino

Komentar: Za to bo poskrbel Meščev tovariš in soborec za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Načrt je v njihovih glavah sila preprost. Država bo neto davkoplačevalcem vzela 100 milijonov evrov, z njimi zgradila stanovanja in jih oddajala po neprofitnih najemninah. Kakopak, nepravično je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Kajti pravično najemnino pobira samo država, če to počne zasebnik, nepravičnost kar brizga naokoli. Čeprav je vsakemu kolikor toliko ekonomsko izobraženemu jasno, da vmešavanje države na trg vedno (ampak res vedno) pripelje do pomanjkanja dobrine ali do padca kvalitete te dobrine, na katero so oko vrgli centralni planerji (kar kažejo empirične izkušnje iz preteklosti), se kolektivisti in borci proti neenakosti vseh barv in okusov ne dajo prepričati. Škoda bo narejena, ampak dežurnega krivca imajo tako ali tako že v rokavu. Takih idej, politik in ukrepov, ki izhajajo iz njih, ne moremo ocenjevati po namerah, saj je ideja o vsem dostopnih stanovanjih sicer všečna (in vsak bi rad živel v takem svetu), ampak nehajmo s fiktivnimi željami na fiktivne želje. Načrte in zamisli je treba presojati po njihovih dejanskih učinkih in končnih rezultatih, še posebej takrat, ko vajeti prevzame država. In to se ne bo dobro končalo.

MM: Minimalna plača se bo zvišala januarja

Komentar: O minimalni plače sem že večkrat pisal, zato ne mislim ponavljati. Zapisal bom samo, da ima minimalna plača (ne glede na njeno višino) neposredne negativne učinke na gospodarstvo in blaginjo državljanov. Tovariši zaradi lastnih zasebnih interesov mislijo drugače.

MM: Preko agencij bi po predlogu ministrstva v prihodnje lahko namesto sedanjih 25 odstotkov delalo le 15 odstotkov vseh delavcev, ne glede na status, pri čemer bi bila izjema mala podjetja.

Komentar: Še ena cvetka iz zapovedane knjige dogovorne ekonomije. Država ne more in ne sme predpisovati delodajalcu, kdo lahko pri njem dela. To se glede na potrebe odloči sam. Če presodi, da bo vse delavce najel pri agenciji, je to njegova pravica. O plačilu in pogojih dela se bo dogovoril z agencijo ali delavci, brez posredovanja centralnih planerjev. Kakorkoli, ideja je primer nadaljnje radikalizacije z zavajanjem, češ skrbimo za pravice delavcev. Ampak v resnici so njihovi interesi v neposrednem nasprotju z interesi delavcev. DumbMM sta radikalna politična aktivista na ministrskih položajih, katerih ambicija ni izgradnja srečne družbe in solidarne prihodnosti, temveč krepitev njunih političnih položajev in moči. Družbo blaginje ni mogoče zgraditi tako, da politika predpisuje njeno pot do nje na škodo svoboščin in pravic lastnikov.

To niso edine spremembe, ki jim Mesec pravi reforme. Prihodnje leto lahko pričakujemo tudi spremembe na področjih zdravstva, dolgotrajne oskrbe, plačnega sistema, delovnih razmerij in še kaj. Vse bo Slovenijo stalo milijarde. Kar je tudi posebnost, saj reforme običajno pomenijo zmanjšanje javne porabe, Meščeve in Maljevčeve »reforme« pa prinašajo dodatno obremenitev javne blagajne. In kot je to običajno, tovariši še ne vedo, kje bodo dobili denar za realizacijo njihovih idej. To je za njih očitno postranskega pomena, čeprav je že zdaj jasno, da se bo povečal davčni primež neto davkoplačevalcev. Saj je celo premier Robert Golob pred volitvami obljubljal višje davke in manjše plače. In volilno telo, večinoma sestavljeno iz posameznikov, ki živijo na račun davkoplačevalcev, je izvolilo socialiste. Zdaj pa kar izvolite. Vsekakor bodo krepko višji, če želita Mesec in Maljevac doseči ciljne želje. Bojim se le, da smo na Lefferjevi krivulji že dosegli točko, po kateri nadaljnje zviševanje davkov duši gospodarstvo, prinaša manj denarja v državni proračun, povečuje primanjkljaj in siromaši državljane. Prava reforma bi bila, da bi ta trend presekali z radikalnim rezom v trošenje javnega denarja in ne dodatno povečevali, ker bomo vsi državljani potegnjeni v spiralo socialnega obupa.

Socialisti tipa Mesec in Maljevac so sovražniki civilizacije, človeštva in državljanov. Na volitvah žal večina vedno znova nasede njihovim populističnim trikom. Njihova glavna značilnost je, da jih ne zanimajo dejstva in realnost, ampak le plenjenje premoženja drugih in nasilno vsiljevanje svoje ideologije. Načini, s katerim dosegajo svoje cilje, niso bistveni, prav tako ne posledice. Ker ne priznavajo svoje odgovornosti, saj so vedno krivi drugi – ali razredni sovražniki ali tisti, ki niso prav izpeljali njihovih briljantnih zamisli. Čeprav bi morali vedeti, da njihove ideje težko delujejo celo v teoriji. Za njih obstajajo specifični interesi: interesi pokvarjenih levih elit po premoženju drugih in neskončna želja vladati drugim.