Kaj imajo skupnega najrevnejša ameriška mesta? Levičarje na oblasti!

Značke

Buffalo, Cincinnati, Cleveland, Deitroit, demokrati, El Paso, levičarji, Miami, Milwaukee, Newark, Philadelphia, prag revščine, republikanci, socializem, St. Louis, Taking Back America, Thomas R. Meinders, ZDA

V knjigi “Taking Back America” Thomasa R. Meindersa je zanimiv, a zelo zgovoren podatek. Na straneh 115 in 116 (poglavje Facts about America) avtor najprej navede deset najrevnejših mest v ZDA (delež prebivalstva, ki živi pod pragom revščine), ki imajo več kot 250.000 prebivalcev. Ta mesta so (v oklepaju delež prebivalcev pod pragom revščine):

1. Deitroit, MI (32,5%)

2. Buffalo, NY (29.9%)

3. Cincinnati, OH (27.8%)

4. Cleveland, OH (27.0%)

5. Miami, FL (26.9%)

6. St. Louis, MO (26.8%)

7. El Paso, TX (26.4%)

8. Milwaukee, WI (26.2%)

9. Philadelphia, PA (25.1%)

10. Newark, NJ (24.2%)

Vprašanje, ki si ga je zastavil, je: Kaj imajo ta mesta skupnega, kaj je tisto, kar je značilno za vsa najbolj revna velika ameriška mesta? Odgovori so naslednji:

1. Deitroit, najrevnejše ameriško mesto, ni imelo republikanskega župana od leta 1961.

2. Buffalo ni imel republikanskega župana od leta 1954.

3. Cincinnati ni imel republikanskega župana od leta 1984.

4. Cleveland ni imel republikanskega župana od leta 1989.

5. Miami ni imel nikoli republikanskega župana.

6. St. Louis ni imel republikanskega župana od leta 1949.

7. El Paso ni imel nikoli republikanskega župana.

8. Milwaukee ni imel republikanskega župana od leta 1908.

9. Philadelphia ni imela republikanskega župana od leta 1952.

10. Newark ni imel republikanskega župana od leta 1907.

Desetletni otrok lahko vidi dejstva in spregleda skupno značilnost najbolj revnih ameriških mest. Komentar zato najbrž ni potreben.

In še nekaj. Devet od desetih najrevnejših ameriških mest ima velik delež črnskega oziroma afro-ameriškega prebivalstva. Naključje?

Opomba: Podatki avtorja so sicer do leta 2010, se pravi nekako se pokrivajo z globalno finančno krizo. Do danes se niso bistveno spremenili, le da se je delež prebivalcev, ki živijo pod pragom revščine, se povečal, na lestvico pa sta prišla denimo Memphis in New Orleans. In ja, uganili ste: obe mesti imata demokratskega župana.

Program po meri levičarjev

Značke

Alceste De Ambris, antifašisti, antifašizem, Benito Mussolini, Dnevnik, fašizem, Filippo Tommaso Marinetti, Italija, Louis Augusto Blanqui, Marko Perković - Thompson, neofašisti, neoustaši, socializem

»Imam težave z administrativno prepovedjo Thompsonovega koncerta v Mariboru. Težave imam kot antifašist. Ne vidim razloga za strah pred njim. Thompson je marginalna figura. Če je v Sloveniji širjenje fašistične ideologije tudi v najbolj trapastih oblikah prepovedano, imam s tem bistveno manj težav. Vendar bi to rad videl črno na belem zapisano v odločbi. Nimam pa občutka, da je v Sloveniji poveličevanje fašističnih milic v slovenščini nezakonito.« To je zapis Dnevnikovega kolumnista. Podobno so se odzvali tudi drugi dušebrižniki: poveličevanje ustaštva je fašizem, nekatere javne uslužbenke je bilo sram, da se reklamira »neoustaštvo«, se pravi neofašizem. In zgodilo se je. Thompsonov koncert so odpovedali, ker naj bi domnevno slavil fašizem.

Fašizem? Kaj sploh je fašizem? Se je ob tem pojmu kdo kdaj vprašal, kaj zagovarja? Občutek imam, da tudi deklarirani antifašisti ne vedo, kaj predstavlja fašizem. Zato je najboljše, da pogledamo fašistični manifest, ki je bil objavljen 6. junija 1919 v Il Popolo d’Italia. V verodostojnost zapisanega ne gre dvomiti, saj je bil to časopis, ki ga je ustanovil Benito Mussolini, se pravi oče fašizma. Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija. Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), gre pa nekako takole.

Politični del

1. Splošna volilna pravica od 18. leta naprej.

2. Sorazmerna zastopanost po regijah.

3. Glasovanje za ženske (to je bilo takrat v nasprotju z večino evropskih držav).

4. Odprava italijanskega senata (zgornji dom parlamenta, kjer so bili senatorji večinoma bogati Italijani).

5. Oblikovanje nacionalnih strokovnih svetov za delo, za industrijo, za prevoz, za javno zdravje, za komunikacije in podobno. V teh svetih bi bili strokovnjaki, obrtniki, podjetniki.

Družbeni del

1. Takojšnja uzakonitev osemurnega delovnika za vse delavce in stroge kazni za tiste delodajalce, ki bi kršili ta delovni čas.

2. Minimalna plača.

3. Udeležba delavcev na vseh položajih v industriji.

4. Reorganizacija prometnega sektorja, še posebej železnic.

5. Revizija predloga zakona o invalidskem zavarovanju.

6. Znižanje upokojitvene starosti s 65 na 55 let.

Vojaški del

1. Oblikovanje nacionalnih milic.

2. Nacionalizacija tovarn, ki izdelujejo orožje.

3. Miroljubna zunanja politika.

Finančni del

1. Progresivni davek na kapital.

2. Najbogatejši Italijane je treba delno razlastniniti.

3. Zaseg cerkvene lastnine in odprava škofij, ki nosijo krivdo za revščino v Italiji.

4. Revizija vseh pogodb z vojsko in zaseg 85 odstotkov dobička, ki so jih posamezniki ali podjetja dobila od teh pogodb.

Ali vas vse to na kaj spominja? Mogoče na današnje programe levih političnih strank? Ali na zahteve aktivistov po prerazporeditvi bogastva? Kdo že govori, da je treba bolj obdavčiti bogate in jim zvišati davke. Da Cerkev ni upravičena do lastnine? Kdo je že v slovenskem parlamentu glasoval za minimalno plačo? Nekako se mi dozdeva, da so bili tedanji fašisti predniki sedanjih antifašistov. Sicer je povsem podobno z nacističnim programom, o katerem sem pisal v tekstu z naslovom Levičarski ekonomski program.

Globalni resničnostni šov: propadanje socializma v Venezueli v živo

Značke

Hugo Chavez, inflacija, komunisti, Laura Saravia, Michigan, nafta, Nicolas Maduro, Petra Cahill, socializem, Venezuela

Svet nima prav pogosto priložnosti v živo spremljati propad socialističnega gospodarstva, kot je to primer Venezuele. Propad države, ki je imela lani 800-odstotno inflacijo in ki ji za letos napovedujejo 2.200-odstotno inflacijo, katere BDP je lani padel za 18,6 odstotkov in ki trpi hudo pomanjkanje, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.

Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil v tem desetletju, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madure, je državo dokončno zlomil.

Posledice si lahko preberete v dobri reportaži Petre Cahill in Laure Saravie.

In samo mimogrede. Vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, je vnaprej obsojeno na neuspeh. To so spoznali tudi marksisti v Michiganu, ki so odprli restavracijo in jo upravljali po socialističnih manirah. Kako se je končalo, preberite v tekstu Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata.

Kdor zna, zna ali kako Nigerija ne zna gospodariti z nafto

Značke

Afrika, dizelsko gorivo, ekologija, ekoteroristi, kapitalizem, nafta, Nigerija, Public Eye, socializem, Venezuela, žveplovi delci

Pred dnevi so vedno budni ekoteroristi in drugi protikapitalistični osebki z orgazmičnim navdušenjem pozdravili odločitev Nigerije, po kateri bo nafta na njenem trgu morala imeti koncentracijo manj kot 50 žveplovih delcev na milijon. To je bil odziv na poročilo organizacije Public Eye, češ da evropska podjetja izkoriščajo nizke standarde za čistost goriva v Zahodni Afriki in v Nigerijo izvažajo dizelsko gorivo z nevarno visokimi vrednostmi žvepla in drugih strupenih snovi. To naj bi bila veličastna zmaga »tretjega sveta« nad razvitim in pokvarjenim Zahodom.

Najprej poglejmo nekaj dejstev.

Prvič, Nigerija je 12. največja proizvajalka nafte na svetu.

Drugič, Nigerija je 8. največja izvoznica nafte na svetu.

Tretjič, Nigerija ima 10. največje zaloge nafte na svetu.

Četrtič, prodaja surove nafte predstavlja 40 odstotkov nigerijskega BDP.

Petič, prodaja surove nafte predstavlja 80 odstotkov vladnih prihodkov.

Vam nekaj ne gre v račun? Si med največjimi proizvajalkami nafte na svetu, jo izvažaš, nato pa iz Evrope uvažaš »umazano« dizelsko gorivo. In to na podlagi standardov, ki so jih sam postavil. Potem kriviš korporacije, da ti podtikajo umazano gorivo, čeprav se držijo tvojih standardov. In naprej. Zakaj Nigerijci uvažajo gorivo, če bi lahko nafto sami predelali? Zelo podobno težavo ima tudi socialistična Venezuela, ki ima celo največje zaloge nafte na svetu. Tudi ona izvaža surovo nafto, ker nima znanja za predelavo. Tehnologijo sicer lahko kupiš, a moraš tehnološki postopek poznati do najmanjše podrobnosti. Kar seveda ni zastonj, kot si nekateri domišljajo, ampak precej drago.

Zakaj Nigerija višjih standardov ni postavila že prej? Če je to posledica podkupnin korporacij, kot namigujejo mediji (Nigerija je ena najbolj skorumpiranih držav na svetu), je za to, da so podkupnine sprejeli uradniki, kriva nigerijska vlada. Naftne korporacije zagotovo niso matere Terezije, ampak družbe, ki gledajo, da bi njihovi lastniki imeli čim večje dobičke. Meje njihovega poslovanja pa mora postaviti vlada. In ker bodo zdaj uvažali čistejše gorivo, bo to tudi dražje. Kar bodo občutili predvsem potrošniki, katerim se bo nizek standard še znižal. Po BDP je Nigerija že zdaj z 2.640 dolarja na prebivalca samo na 122. mestu, pa je, pomislite, 12. največja proizvajalka nafte na svetu. Ampak najlažje je reči, da so za vse krivi kapitalistični hudobneži.

Soočenje programov: Macron vs. Le Pen

Značke

Boulevard Voltarire, ekonomski program, Emmanuel Macron, Francija, francoske predsedniške volitve, imigracije, LCI, Le Figaro, Le Monde, Le Perisien, Marine Le Pen, migranti, socializem, TV BFM

V zadnjih dneh se o glavnih kandidatih za novega francoskega predsednika (ali predsednico), se pravi o Emmanuelu Macronu in Marine Le Pen, veliko govori in piše. Sem in tja se pojavijo tudi izvlečki iz njunih programov, pri čemer prevladuje stališče, da je program predsednice Nacionalne fronte bolj socialističen od programa »neodvisnega« kandidata Macrona, sicer bankirja družine Rothschild. Prosil sem nekaj svojih prijateljev, ki znajo dobro francosko, da zberejo v francoskih medijih (TV BFM, Le Monde, Le Figaro, LCI, Boulevard Voltarire, Le Perisien) zapise o njunih programih. Tako je nastalo soočenje med programa Macrona in Le Penove. V telegrafskem stilu objavljam posamezna področja po abecednem redu (osnova področja so vzeta od TV BFM).

Programa ne bom komentiral, ker želim, da si bralec sam ustvari mnenje.

Družba in solidarnost

Macron bi v imenu boja proti homofobiji uvedel posebne in nenapovedane preglede v podjetjih, oddelek za boj proti diskriminaciji bi lahko brez opozorila vstopil v stanovanje ali podjetje, povečal bi najnižjo invalidnino na 900 evrov, ohranil bi prepoved uživanja konoplje.

Le Penova bi pomagala ljudem z nizko kupno močjo, zavrača načelo pozitivne diskriminacije, ponovno bi ovrednotila in prevetrila dodatke za polnoletne osebe, ohranila bi prepoved uživanja konoplje, ponovno bi ovrednotila tarife za plin in električno energijo.

Družinska politika

Macron pravi, da bo Francija pomagala homoseksualnim parom in samskim ženskam, občine bodo morale poskrbeti za otroško varstvo tako, da bo finančno breme pravičnejše razporejeno, dodeljeno bo avtomatično državljanstvo otrokom (Francozov), ki se rodijo v tujini.

Le Penova bi zamenjala zakon o porokah istospolnih parov, ponovno uvedla dopust za oba starša (očeta in mater) in univerzalni družinski dodatek, prednost prejema socialnih pomoči bi imele domače, francoske družine, tujim družinam bi pomoč zmanjšala.

Državne institucije

Macron bo čas na vodilnih položajih državnih institucij omejil na tri mandate, prepovedal zaposlitev družinskih članov kot pomočnikov poslancev v parlamentu, za kandidate za poslance bo objavil izpiske iz kazenskih evidenc, do leta 2022 uvedel elektronsko glasovanje.

Le Penova bi število poslancev v francoskem parlamentu zmanjšala na 300, pobudo za referendum bi lahko vložilo pol milijona volivcev, z referendumom bi spremenila ustavo, povečala bi oddelek za prostorsko načrtovanje, promet in stanovanjsko politiko.

Ekonomija

Macron bi število javnih uslužbencev zmanjšal za 120.000, javno porabo zmanjšal s 57 odstotkov na 52 odstotkov BDP, za pet let uvedel varčevalne ukrepe, povečal prispevek za zdravstveno zavarovanje za 2,3 odstotka.

Le Penova bi spet uvedla nacionalno valuto (francoski frank), poostrila boj proti finančnim in socialnim goljufijam, znižala davek na plače, obdržala 15-odstotno stopnjo davka na dohodek pravnih oseb, omilila pogoje za dostop do posojil za mala in srednja podjetja, določila najvišjo stopnjo zamudne obrestne mere za posojila in prekoračitve limita za podjetja in gospodinjstva.

Evropa

Macron bo predlagal ustanovitev evropskega varnostnega sveta in evropskega obrambnega sklada, evropskim partnerjem bo predlagal krepitev varnostnih organov na zunanjih mejah EU.

Le Penova bi se pogajala z EU in nato izvedla referendum (za Frexit), prepovedala bi dvojno državljanstvo za prebivalce tretjih držav (neevropske države), zavrnila mednarodne pogodbe (na primer TTIP).

Imigracije

Macron pravi, da bo glavno merilo za pridobitev francoskega državljanstva znanje francoščine, prošnje za azil bodo rešili v pol leta.

Le Penova bi na leto dopustila le 10.000 priselitev, obnovila bi mejne prehode in zaposlila 22.000 carinikov, prepovedala bi avtomatsko združitev družine (če je migrant že v Franciji, to ne pomeni, da lahko za njim pride še družina), avtomatična zavrnitev prošnje za azil, če bi ilegalni migrant prošnjo lahko vložil v drugi državi, iz katere je prišel v Francijo.

Izobraževanje

Macron bi povečal število učiteljev in profesorjev, prepovedal uporabo mobilnih telefonov v šolah in fakultetah, povečal državno podporo srednjim in visokim šolam, omejil razred na 12 učencev, uvedel popuste za socialno najbolj ogrožene študente in razširil program Erasmus.

Le Penova bi, da bi preprečila nošnje burk v šolah, nazaj uvedla šolske uniforme, po njeno mora biti šola posvetna, nevtralna in varna, pouk v vseh osnovnih šolah bo moral vsaj polovico časa potekati v francoščini.

Kmetijstvo

Macron bi kmetijstvu namenil dodatnih 5 milijard evrov, mladim kmetom bi jamčil za do 50.000 evrov posojil, postopno bi odpravil uporabo pesticidov.

Le Penova bi reformirala kmetijsko politiko, mlade kmete spodbudila z davčnimi olajšavami v prvih letih kmetovanja, spodbujala bi izvoz kmetijskih pridelkov, prednost pri javnih naročilih bi imel domači kmetijski pridelki.

Kultura

Macron želi, da so knjižnice odprte tudi v večernih urah in konec tedna, mladim do 18. leta starosti bi za kulturo dal po 500 evrov na leto, država bi v kulturne in ustvarjalne dejavnosti vložila 200 milijonov evrov. S posebnim zakonom bi medijem zagotovil novinarsko in uredniško neodvisnost.

Le Penova bi patriotskim vsebinam povečala proračun za četrtino, ustvarila bi nacionalni sektor za umetnost, mladim bi povečala dostopnost kulturnih prireditev, prepovedala bi prodajo stavb, ki so pomembne za nacionalno kulturo, tujcem.

Mednarodna politika

Macron ne podpira širitev Nata izven Balkana, zavzema se za večje pristojnosti Varnostnega sveta ZN, prepovedal bi veto stalnih članic varnostnega sveta, ko bi šlo za dokazane zločine proti človeštvu.

Le Penova bi obnovila razvojno sodelovanje z Afriko.

Mobilnost, infrastruktura in teritorialna razdelitev

Macron bi celo Francijo prekril s širokopasovnimi internetnimi povezavami, podvojil število domov za ostarele, v petih letih podaril 200.000 letalskih vozovnic, da bi povečal mobilnost ljudi.

Le Penova bi ravni državne administracije zmanjšala s šest na tri. Odpravila bi regije.

Obramba

Macron bi postopno povečal obrambi proračun na dva odstotka BDP, vzdrževal operativno vojaško silo, ki bi štela 77.000 ljudi, za fante in dekleta bi uvedel univerzalno obvezno služenje vojaškega roka, posodobil bi jedrsko orožje.

Le Penova bi obrabni proračun povečala na 3 odstotke BDP, Francija ne bi več sodelovala v poveljstvu Nata, število vojakov bi povečala za 50.000, postopoma bi uvedla obvezno 3-mesečno služenje vojaškega roka.

Okolje

Macron bi za ekologijo namenil 15 milijard evrov, v mestih prepovedal vse kurilne naprave na premog, prepovedal javna in zasebna raziskovanja fosilnih goriv, povečal davek na ogljik na 100 evrov na tono CO2.

Le Penova bi prepovedala uporabo GSO in izkoriščanje plina iz skrilavca, zaščita živali bi bila nacionalna prioriteta, strogo prepovedala obredno klanje (prepoved zakola, ne da bi žival prej omamili), posodobila bi francosko jedrsko industrijo.

Pokojnine

Macron bi vsem povečal pokojnine za 100 evrov, starost upokojitve ne bi povečal, uvedel bi univerzalen pokojninski sistem, omejil bi pokojnine za poslance.

Le Penova bi povečala minimalno pokojnino, ampak le za tiste, ki imajo francosko državljanstvo in najmanj 20 let živijo v Franciji, upokojitvena starost bi bila 60 let ob 40-letni delovni dobi.

Pravice žensk

Macron bi zagotovil enoten porodniški dopust za vse ženske (ne glede na status), uvedel bi ženske kvote na najodgovornejših državniških funkcijah, začel bi petletno kampanjo proti nasilju nad ženskami, javno objavil imena podjetij, ki pri plačah delajo razlike med moškimi in ženskami.

Le Penova bi razvila nacionalni načrt za znižanje razlik v plačilih med moškimi in ženskami.

Pravosodje

Macron bo v pravosodju zaposlil dodatnih 15.000 ljudi, uvedel digitalno sodstvo, povečal število izobraževalnih centrov za prestopnike, skrajšal sodne zaostanke.

Le Penova bi povečala zmogljivosti zaporov (za 40.000 ljudi), obnovila avtomatični izgon kriminalcev in kršiteljev tujega porekla, povečala število sodnikov, ukinila socialne prejemke staršem mladoletnikov, ki se ne bi izobraževali.

Sekularizem

Macron bo dosledno upošteval, da je Francija sekularna država, v šolo bo uvedel enakopravno poučevanje on vseh verah, na univerzah ne bo prepovedal naglavne rute.

Le Penova bi povsod uvedla spoštovanje načela sekularnosti.

Stanovanjska politika

Macron bo zgradil 80.000 stanovanj za mlade, gradil bo socialna stanovanja, uzakonil pravico do stanovanja za brezdomce.

Le Penova bi olajšala dostop do posojil za izgradnjo stanovanj, znižala bi stanovanjske takse, izbrisala bi dediščino pri izračunu za odmero davka, pri dodelitvi socialnih stanovanj bi imeli prednost domačini oziroma državljani Francije.

Varnost

Macron bi zaposlil še 5.000 policistov, kaznoval nevludnost in nadlegovanje na ulicah, izboljšal obveščevalno dejavnost, ustanovil posebno enoto, ki bi se ukvarjala z terorizmom Islamske države, uvedel posebne centre za tiste, ki so se radikalizirali.

Le Penova bi dodatno zaposlila 15.000 policistov, prenovila obveščevalne službe, poskrbela za status vojaške policije, posodobila bi opremo policistov in policijsko infrastrukturo.

Zaposlovanje

Macron bi uvedel brezplačno zavarovanje za primer brezposelnosti za zasebnike in javne uslužbence, ukinil bi socialni sistem za samozaposlene in uvedel splošnega, ljudem bi dal možnost, da na referendumu povedo, koliko ur na teden naj delajo (tedenski delovnik bi potem z zakonom veljal za vsa podjetja.

Le Penova bi uvedla davčne olajšave za nadurno delo, olajšala dostop do zaposlitve invalidom, tedenski delovni čas bi bil 35 ur, upokojitvena starost bi bila 60 let, če ima kandidat najmanj 40 let delovne dobe, uvedla bi davek za najem tuje delovne sile, pri zaposlitvi bi dala prednost tistim, ki znajo in uporabljajo francoščino.

Zdravstvo

Macron bi zagotovil, da bi zdravstveno zavarovanje krilo vse stroške za zobozdravstvo, zobne proteze in očala, sredstva za zdravstvo bi povečal za pet milijard, do leta 2022 bi moralo biti 50 odstotkov vse hrane v restavracijah in menzah ekološke.

Le Penova bi zagotovila zdravstveno varstvo za vse francoske državljane, povečala bi zmogljivosti javnih bolnišnic, pripravniki za zdravnike bi prva leta službe preživeli na manj naseljenih območjih, ukinila bi državno zdravstveno pomoč za nezakonite priseljence, povečala bi delež uporabe generičnih zdravil.

V krizi ni kapitalizem, ampak intervencionizem

Značke

centralne banke, intervencionizem, kapitalizem, Ludwig von Mises, socializem

Ludwig von Mises je v knjigi Človeško delovanje (1940) zapisal takole: »Celotna doktrina intervencionizma se zruši, ko se vodnjak presuši. Principi Božička uničijo sami sebe.« Za Misesa ni dvoma: intervencionizem je nevzdržen kot toliko opevana »srednja pot«, ki naj bi bila socialni korektiv, ne obstaja – prej ali slej propade. Človeštvo se bo pač moralo odločiti, ali bo nadaljevalo v smeri (liberalnega) kapitalizma ali v smeri socializma.

Tak uvod preprosto zato, ker že skoraj desetletje (od globalne finančne krize) poslušamo parole in opozorila, da je kapitalizem (danes transformiran v neoliberalizem) v (globoki) krizi, čeprav dejstva govorijo povsem drugače. Kapitalizem (liberalni) ne more biti v krizi, ker ne obstaja že več kot sto let. Lahko govorimo le o krizi (državnega) intervencionizma, tisti »srednji poti«, ki danes združuje »zmerno« levico in »zmerno« desnico. Intervencionizem se je izčrpal, gostiteljev, katerim je kot vampir pil kri, ni skoraj več.

Intervencionizem je v svojem bistvu socialna agenda, po kateri se eni strani jemlje (bogatim), da bi se dalo drugi strani (revnim). A pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni: ravno zaradi intervencionizma (klasičen primer intervencionizma so centralne banke) je prišlo do velike koncentracije kapitala in moči v rokah elit (o njih sem pisal v zadnjih dveh tekstih: tukaj in tukaj), ki so zdaj za svoje bogatenje izčrpale vse vire in uničile tisto, kar se je zdelo nemogoče uničiti – srednji razred. Cel sistem je temelji na ropu običajnih ljudi, da bi se moč koncentrirala v rokah peščice in vse skupaj je piramidalna igra, ki deluje, dokler obstajajo tisti, ki jim je mogoče nekaj vzeti. Ko jih ni več, se sistem podre. Vzdrževanje sistema tudi ni več mogoče: države so (pre)zadolžene, javna poraba je na limitih, davkov ni več mogoče povečevati. In kar je najpomembnejše: ljudje so spregledali, da je vse skupaj lažna solidarnost, lažna socialna pravičnost in lažna zmernost. Tista zmernost, na katero se zdaj sklicujeta tako etablirana levica kot etablirana desnica. Ampak ta »srednja« pot očitno prihaja do bridkega konca, čeprav se poskuša z novimi intervencijami in grožnjami obdržati. Po vsej verjetnosti prihajamo v obdobje, ko se bo Ponzijeva piramida popolnoma zrušila in ko se bo treba resnično odločiti: ali za (liberalni) kapitalizem ali za socializem. Vmesne poti namreč ni. In glede na zgodovinske izkušnje o uspešnosti ene ali druge »skrajnosti« ne bi smelo biti dvoma, za katero pot bi se odločili.

Vzpon zla

Značke

Antony C. Sutton, centralne banke, crony kapitalizem, EU, kapitalizem, Karl Marx, socializem, Wall Street

Te dni mineva 100 let, odkar se je Lev Trocki iz ZDA vračal v Rusijo. Če je ta podatek splošno znan, je v tančico skrivnosti zavit odgovor na vprašanje, kako to, da se je Trocki, ki je v New Yorku preživel nekaj mesecev kot berač, vrnil v Rusijo z 10.000 dolarji v žepu (danes nekaj več kot 0,2 milijona dolarjev). In kako to, da sta mu ZDA in Velika Britanija to dopustili, čeprav sta vedeli, da se bo v Rusiji pridružil Leninu in vodil socialistično revolucijo. In Lenin? Kako je mogoče, da je v Rusijo z dovoljenjem nemškega generalštaba potoval v posebej zavarovanem vlaku? In kako to, da so bile Nemčija na eni strani ter Velika Britanija in ZDA na drugi strani v času medsebojne vojne tako usklajene, da so najbolj razvpitim boljševikom pomagale, da dosežejo ozemlje Rusije?

Kalifornijski ekonomist in zgodovinar Antony C. Sutton v knjigi Wall Street and the Bolshevik Revolution na podlagi redkih dokumentov korak za korakom razkriva, da sta Trocki in Lenin z nekaj več kot 10.000 revolucionarji za nadaljevanje revolucije in utrjevanje boljševizma dobivala veliko finančno podporo zahoda, predvsem ZDA, Velike Britanije in Nemčije. In isti bankirji, ki so financirali ruski boljševizem, so kasneje na oblast pripeljali nacizem in Adolfa Hitlerja. Po svoje je ironično, da so Židje, ki so že takrat obvladovali finančne institucije v najbolj razvitih državah, financirali svoj holokavst. Zato je možno samo dvoje: da jim je šlo pri Hitlerju nekaj »hudo narobe« ali pa so namenoma žrtvovali »nekaj evropskih rojakov«, da bi se lahko po 2. svetovni vojni oblikovali prvi zametki svetovne vlade. Kar se je 26. oktobra 1945 v San Franciscu z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov tudi v resnici zgodilo.

Sutton v svoji knjigi na več vprašanj ne odgovori neposredno. Meni, da je šlo že v začetku 20. stoletja za uresničevanje načrta, da bi peščica ljudi (finančna elita in veliki industrialci ob pomoči politikov) nadzorovala celotno svetovno družbo. Socializem je namreč prinašal kolektivizem, ta pa korporativni socializem (na zahodu danes znan kot crony kapitalizem), se pravi, da imajo vladajoče (politične in ekonomske) elite monopol nad bogastvom. Vedeti je namreč treba, da je v 18. in 19. stoletju v zahodnih državah še prevladal liberalni kapitalizem, ki je prinesel največji skok v zgodovini človeštva. Nekateri so zelo obogateli, postali so elita, vendar je bilo njihovo bogastvo izpostavljeno prostemu trgu, ki deluje po načelu ponudbe in povpraševanja. Na prostem trgu namreč na trg vsak dan prihajajo novi in novi igralci, ki so običajno boljši od starih, ki lahko svoje bogastvo zaradi konkurence v hipu izgubijo. Zato je bilo treba »iznajti« način, da se tako oblikovane elite ne ohranijo samo desetletja, ampak stoletja. In marksistična ideologija statizma, ki je takrat začela strašiti po svetu, je tej eliti prišla prav.

Ste se kdaj vprašali, zakaj Karl Marx v svojem ključnem delu Kapital pojmom, kot so denar ali banke, posveti samo nekaj stavkov? Zakaj je bil največji nasprotnik denarja, ki ni izhajal iz zadolževanja? Zakaj je težko razumljiv in berljiv, poln nekih sofizmov, ko piše o finančnih institucijah in bankah? Jaz pravim – namenoma. Delal je v interesu bankirjev, s katerimi je našel skupno točko – internacionalizem in globalizem. Marxov umetni konflikt med delom in kapitalom, ki velja za klasično marksistično ideologijo (in tudi največjo zmoto v ekonomiji), koristi obojim. Če so za vrednote liberalnega kapitalizma (klasična desnica) veljale spoštovanje prava in človekovih pravic, prosti trg in konkurenca ter poudarjanje delavnosti, spoštovanja pogodb in poštenosti, za vrednote socializma (klasična levica) pa delitev, prerazporejanje bogastva, socialna pravičnost, skupna lastnina in enakost, tega danes ni več. Samo poglejte Evropsko unijo, ki sprejema take ukrepe, da bi se lahko takoj preimenovala v Socialistično zvezo evropskih držav, katere težnja je enotna evropska vlada.

Današnja levica in desnica nikoli ne postavita pod vprašaj samo naravo Evropske unije (prvotna EGS je bila mišljena kot prostotrgovinska cona, kar je dobro), ne njenega bančnega sistema. Ne, taka vprašanja danes očitno ne zanimajo nikogar. Globalistične elite (naj razjasnimo: globalizem kot svetovno trgovanje, ki temelji na prostovoljni menjavi dobrin, ni prav nič slabega; nasprotno, prinaša napredek) danes z zadovoljstvom gledajo tako na sodobno desnico kot na levico, ki se ukvarjata sami s sabo. Ob tem, da sprožijo migrantski val, da bi stara celina izgubila svojo identiteto, kar bi pomenilo, da bi lažje uresničili svoje globalistične in multikulturne načrte. O pravih vprašanjih skoraj nihče več ne razmišlja, vse skupaj vodi v popolni relativizem, apatijo. Sodobna zahodna družba je popolnoma izgubila smer, ki je bila pred več stoletji utemeljena na liberalnem kapitalizmu močnih nacionalnih držav na podlagi vrednot, za katere nihče ne ve, kje in kdaj v zgodovini človeštva so se pojavile in smo jih kasneje zapisali kot temeljne človekove pravice.

A naj bo dovolj, saj je tekst uvod v nekatere teme, ki se jim bom posvetil v naslednjih tednih ali mesecih. Gre za stvari, ki se nam zdijo samoumevne, ki ljudem prinašajo navidezno svobodo, toda v resnici ljudi potiskajo vse globlje v življenje v matrici. Poskusite si odgovoriti na preprosta vprašanja: Kaj je v resnici denar? Komu koristijo centralne banke? Kje dobijo denar? Zakaj nas prepričujejo, da je inflacija dobra? Kako je mogoče, da je denimo dolar celo 19. stoletje ohranil skoraj enako vrednost, medtem ko se je moč dolarja v 20. stoletju zmanjšala za okoli 20-krat? Komu je to koristilo? Od kod ideja, da deflacija pelje v recesijo? Zakaj danes tako desnica kot levica vztrajno razširjata zmoto, da kapitalizem temelji na potrošnji? Komu so bili namenjeni baselski sporazumi (Basel I leta 1988 in Basel II leta 2006)? Koga nobena kriza niti ne oplazi? Zakaj so vsi pretresi bili posledica deifikacije vlad? In najpomembnejše: Kdo v resnici določa vrednost vaše lastnine in sadov dela vaših rok?

Ko (tudi) športni komentatorji RTV SLO trosijo socialistične neumnosti

Značke

Grčija, olimpijske igre, RTV Slovenija, Sarajevo, socializem, Urban Laurenčič, Švica, šport

Slovenija spada med države, kjer se je do leta 1990 (v okviru Jugoslavije) eksperimentiralo z norimi idejami Karla Marxa, a tudi za zadnje četrt stoletja, od kar smo samostojni in država vsaj na deklarativni ravni priznava tržno gospodarstvo, ne moremo reči, da imamo ekonomsko svobodo brez državnega intervencionizma. Kar najbolj skrbi, je socialistična miselnost, ki je še vedno globoko zakoreninjena v (pod)zavesti. Če bi šlo za posamezne politike, bi človek še zamahnil z roko, češ da gre za eksotične komuniste; klovne pač rabi vsaka družba. Težava je, da ortodoksno levičarstvo širi tudi nacionalna televizija, in to med športnimi prenosi.

Nedvomno je Urban Laurenčič eden naboljših športnih komentatorjev v Sloveniji, v alpskem smučanju mu najbrž ni para, ampak, za božjo voljo, naj se drži rajši športa, kjer je prava enciklopedija, in naj ne deli nasvetov iz ekonomije, če je ne razume. S tem namreč zavaja gledalke in gledalce. Ne vem, če ste slišali, kaj je dejal tik pred začetkom veleslaloma v Kranjski Gori. Potem ko je razglabljal, kako gostoljubni so organizatorji Pokala Vitranc, ki so namestitev plačali vsem tekmovalcem, čeprav jim tega ne bi bilo treba, je za primerjavo dal Švico, kjer so stiskaški, saj tega nikoli ne bi naredila, čeprav je zelo bogata država. Seveda. Švicarji tega ne bi nikoli naredili. In ravno zato, ker so varčni in pri organizaciji takih ali drugačnih dogodkov gledajo na vsak frank, je Švica ekonomsko najbolj svobodna (neoliberalna) država v Evropi, po kupni moči na prebivalca pa zaostaja le za Lichensteinom, Luksemburgom in z nafto bogato Norveško. Povedano drugače. Ravno zaradi take miselnosti in ravnanja so bogata država.

A Laurenčič ni edini. Ko je slovenska rokometna reprezentanca pred meseci igrala prijateljsko rokometno tekmo na Nizozemske, je na stropu dvorane začelo puščati, tako da je kapljalo na parket. Tekma je bila prekinjena, organizator je težavo hitro odpravil. A komentator (mislim, da je bil Ivo Milovanovič) si ni mogel kaj, da se ne bi norčeval iz gostiteljev, češ kako bogata država je Nizozemska, pa nima zidane dvorane, ampak montažno. Seveda. Nizozemci živijo v skladu s svojimi zmožnostmi, presodili so, da ne potrebujejo zidane dvorane, ki je draga zaradi vzdrževanja, ampak da bodo naredili montažno. Za razliko od Slovenije, kjer je v „najlepši dvorani v Evropi“ v Stožicah (sredi „najlepšega mesta na svetu“) zazijala več sto milijonska finančna luknja. Ravno zato so Nizozemci bogati; ker so varčni in ne hazardirajo s financami kot v Sloveniji.

Kam pripelje socialistično razmetavanje z denarjem za športne prireditve, smo spoznali že v Jugoslaviji (a se očitno nismo ničesar naučili). Za športnimi objekti, kjer so bile olimpijske igre v Sarajevu, so ostale ruševine. Skakalnica, bob steza in drugi objekti so začeli razpadati takoj, ko je bilo tekmovanja konec. Tudi Grčije je organizirala olimpijske igre, čeprav tega ni bila zmožna. V Atenah so danes ruševine: stadion, olimpijski bazen, vstop v olimpijsko vas in drugo bolj spominjajo na stavbe v Bejrutu, kot pa na prizorišče, kjer so bile leta 2004 olimpijske igre. Podobno se že dogaja v Sočiju, kjer je Rusija leta 2014 organizirala zimske olimpijske igre in zanje zapravila na milijarde evrov – izključno zato, da bi svetu dokazala, da jih lahko. Danes je kraj, kjer je stala olimpijska vas, mesto duhov.

Če želi Slovenija postati bogata država, mora posnemati bogate države (tudi pri športnih dogodkih) in sprejeti njihovo miselnost, ne pa bolivarsko Venezuelo, komunistično Severno Korejo, socialistično Grčijo ali pa se ozirati nazaj k Jugoslaviji.

Pika Nogavička in davki

Značke

Astrid Lindgren, BDP, davki, javni sektor, Johan Norberg, Olof Palme, Pika Nogavička, socializem, socialna demokracija, Švedska

Levičarji dajejo Švedsko vedno za primer zgledne socialne demokracije. Švedska to, Švedska ono, Švedska tretje. In hitijo poudarjati, da socializem deluje, čeprav bi bilo dobro, da bi si sploh ogledali, kaj želijo, opozarja švedski pisatelj in zgodovinar Johan Norberg. Biti danes kot Švedska, to pomeni (če odmislimo težave z multikulturnostjo): več deregulacije, sistem vavčerjev v šolstvu, delno privatiziran pokojninski sistem, brez davka na nepremičnine in dediščino ter relativno nizke stopnje davka na dohodek. Švedska je sicer poskušala s socialističnimi rešitvami, toda ta eksperiment se skoraj do dneva natančno ujema z obdobjem najdaljše gospodarske stagnacije z zadnjih 100 letih.

Slika o Švedski kot bogati državi, kjer vlada socializem, je slika o Švedski iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Švedska je rastla hitreje od drugih evropskih držav zaradi omejene vloge države in tržnega gospodarstva. V obdobju (1850 – 1950), ko je v tej skandinavski državi vladala laissez-faire ekonomija, se je švedski BDP na prebivalca povečal za osemkrat, število prebivalcev se je podvojilo. Smrtnost dojenčkov se je zmanjšala s 15 odstotkov na 2 odstotka, pričakovana življenjska doba se je podaljšala za neverjetnih 28 let. Stopnja davkov na Švedskem ni bila samo nižja kot v drugih evropskih državah, ampak celo nižja kot v ZDA (med 19 in 20 odstotkov v prumerjavi s 24 odstotkov v ZDA). In vse to se je zgodilo, preden so se pojavili znaki, da bo na Švedskem vzpostavljena socialna država.

Ko so Švedi postali ekonomsko preskrbljeni, so pomislili, da bi svojo varnost prek države zavarovali za daljše časovno obdobje. Sprejemali so regulacijo za regulacijo, povečali davke, javni sektor se je razbohotil. Počasi so politike Tagea Erlanderja in Olofa Palmeja pripeljale do zmanjšanja produktivnosti in načele pregovorno skandinavsko delovno etiko. Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je 20 let kasneje izenačila s povprečjem. Nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto. Bilo je to katastrofalno obdobje za zaposlovanje in podjetništvo. V času v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto, čeprav se je število prebivalcev povečevalo. Do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.

A socialni demokrati še kar niso odnehali. Želeli so nacionalizirati zasebna podjetja, parlament je celo sprejel zakon, ki je kot nezakonito razglasil vsako finančno in ekonomsko transakcijo, ki je imel namen zmanjšanje davčne obremenitve.

Ustanovitelj Ikea Ingvar Kamprad in mnogi drugi podjetniki ter največje športne in druge zvezde so množično zapuščale Švedsko. Najbolj znan švedski avtor Wilhelm Moberg je zapisal, da je država ušla izpod nadzora, filmskega režiserja Ingmarja Bergmana so aretirali in pripeljali pred sodnika zaradi obtožb o utaji davka. Doživel je živčni zlom in odšel s Švedske. Astrid Lindgren, priljubljena otroška pisateljica (Pika Nogavička), je morala plačati super davek, kar jo je spodbudilo, da napiše satirični esej o stari čarovnici Pomperipossi in začarani davčni oblasti: »Mislila je, da ima prav in da jo bodo v demokratični državi vsi spoštovali. Ljudje pač ne smejo biti kaznovani ali preganjani, ker se je zgodilo, da oni – po lastni krivdi ali ne – zaslužijo denar na pošten način.« Na koncu najde rešitev: »Naenkrat ji je kapnilo – ženska, ti lahko živiš od socialne pomoči. Kako čudovito! In potem je Pomperipossa od socialne pomoči živela srečno do konca svojih dni. In nikoli ni napisala nobene knjige več.« Esej je bil objavljen leta 1976 v Expressnu, zanimivo pa je, da to epizodo v življenju Lindgrenove levičarji nikoli ne omenijo.

Sledila je streznitev. Od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja se Švedska privatizira, deregulira, zmanjšuje davke, vrata javnih storitev je odprla za zasebne družbe. Velika javna poraba in visoke davčne stopnje so padle na povprečno evropsko raven. Švedska ima sicer še vedno visoko stopnjo socialne zaščite, a tisto, kar so njihovi socialisti (za razliko od drugih) dojeli, je: ali imaš veliko socialno državo ali imaš bogate, ki vse to plačujejo, toda obojega ne moreš imeti. Zato so svoje bogate sodržavljane zadržali z davčnimi olajšavami, ki jih sicer nižji in srednji sloj nista deležna. Vedo namreč, da le bogati lahko zagotovijo delovna mesta. Da bi pritegnila vrhunske strokovnjake iz vsega sveta, imajo »davek na strokovnjake«. Pravzaprav ne gre za davek, saj ščiti 25 odstotkov dohodka strokovnjaka pred obdavčitvijo. Dohodnino namreč plača samo na 75 odstotkov svojih dohodkov.

Največja težava Švedske je danes multikulturnost in v povezavi s tem migracije. Čeprav mediji o tem ne poročajo, je večina Švedov proti. Skandinavci so namreč vedno s prezirom gledali na ljudi, ki jemljejo denar drugim, čeprav do njega niso upravičeni. Na vprašanje kontinuiranih raziskav, katere so tiste okoliščine, ko lahko nekdo sprejme vladno pomoč, čeprav do nje nima pravice, so Švedi vedno odgovorili: »Nikoli, takih okoliščin ni.«

Pekova dilema: peči bele ali črne žemlje?

Značke

Domen Savič, ekonomija, kapitalizem, mediji, ponudba in povpraševanje, socializem

“Kot kritična javnost primer najglasneje obsojamo predvsem zaradi tega, ker se iz njega jasno vidi, da medije zanima samo generiranje dobička na novicah črne kronike in da med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo naštel več krvavih podrobnosti.

Še več. Razočarani smo nad nekaterimi uglednimi medijskimi osebnostmi, ki ne zmorejo toliko hrbtenice, da bi jasno in glasno obsodile pisanje in poročanje o tem popolnoma irelevantnem primeru in da bi se enkrat končno jasno izrazili, kakšne medije hočemo imeti.”

To je pred dnevi zapisal Domen Savič, programski svetnik RTV Slovenije, sicer precej radikalen levičar. Ampak pustimo to ob strani, saj izhajam iz stališča, da lahko vsakdo pove, kar si o neki zadevi misli. Tudi ekstremisti. In Savič je to storil. Se pa iz zapisanega jasno vidi, da bodisi sploh ne razume delovanje trga bodisi razume delovanje trga na način, da ga nekdo regulira. Ni edini.

Ekonomija je na mikro ravni relativno enostavna znanost. Temelji na zakonu ponudbe in povpraševanja. V svobodnih družbah ponudbo s povpraševanjem določajo potrošniki, ki se odločijo, kaj bodo s svojim denarjem kupili. Na podlagi tega ponudniki blaga in storitev (ne glede na to, kaj si sami mislijo o posameznem izdelku) dajo potrošniku tako ponudbo, da bo čimveč zapravil. To pomeni, da bodo imeli več dobička, zato bodo lahko širili meje svojega delovanja. Hkrati bodo imeli večje plače zaposleni, ki bodo posledično več trošili.

Skratka, osnovna dilema peka iz vasi Spodnji dol je: ali naj peče bele žemlje, ki jih on sicer ne mara, toda proda jih več, ali naj peče črne, ki jih ima on rad, a se slabo prodajajo? Ker ne želi, da njegova pekarna propade, zaposleni pa izgubijo delo, je njegova ponudba: 10 odstotkov črnih žemelj in 90 odstotkov belih žemelj. Vsi so zadovoljni. In država, ki zaradi večje prodaje peka pobere več davov, in pek, ki vse proda, in potrošniki, ki za svoj denar dobijo tisto, kar želijo. Odločitev je torej prepuščena svobodnemu posamezniku (potrošniku), ki se sam odloči, kaj bo za svoj denar kupil pri peku, ta pa ima tako ponudbo, ki ustreza potrošniku. V pogojih nesvobodne družbe pa država (ali skupina progresivnih posameznikov) določa, kaj je najboljše za posameznika in ga sili, da kupuje črne žemlje, čeprav jih ne mara. Ko želijo v ZDA predstaviti to dilemo, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: “Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano”. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: “Jaz ne maram breskev in smetane.” Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: “Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.”

Enako velja za medije. Vsebina nekega časopisa je odvisna od kupca. Zakaj bi medij pisal, kako raste zelena trava, kar zanima mogoče odstotek ali dva ljudi, ne pa o umoru na Smrtnikovi ulici z vsemi podrobnostmi, kar zanima več kot polovico bralcev? Če bi pisal o prvem, časopisa kmalu ne bi kupoval nihče, kar pomeni, da bi propadel, delo bi izgubili uredniki, novinarji, lektorji, raznašalci časopisa in še kdo. V drugem primeru bo medij imel dobiček, kar pomeni boljše pogoje za vse zaposlene. S tako dilemo se ne sooča edino RTV Slovenija (najbrž še kakšen občinski časopis), ki jo moramo (neto) davkoplačevalci prisilno financirati. Vsi drugi mediji so (bolj ali manj) na trgu. In logično je, da jih zanima dobiček. Večja prodaja ali gledanost pomenijo večje prihodke in večji dobiček. Zato je Savičeva trditev, “da medije zanima samo generiranje dobička”, smešna. Podobno je s pozivom, da bi se “ugledne medijske osebnosti” enkrat dokončno izrazile, “kakšne medije hočemo imeti”. Sicer ni jasno, koga Savič misli z uglednimi medijskimi osebnostmi; dozdeva se mi, da so to tisti, ki ne kupijo časopisa, a imajo veliko za povedati. Na svobodnem trgu je “ugledna medijska osebnost” številka 1 kupec, ki izvleče denarnico in kupi časopis, ker ga je določena vsebina pritegnila. Ali je to umor ali reportaža o tem, kako raste trava, ali pa mogoče, da si je La Toya spet povečala oprsje, ni pomembno. Druge “ugledne medijske osebnosti” pa naj govorijo, kolikor hočejo, stokajo in jočejo, če želijo, tega jim pač nihče ne odreka. Težava za svobodo nastane, ko želi država zaradi težanja onih drugih, kvazi “uglednih medijskih osebnosti”, s prisilo spremeniti način in vsebino poročanja. Žal gre v to smer tudi prihajajoči nov medijski zakon, ki medije vse bolj regulira.

Levičarji nikakor ne razumejo, da ni “težava” v sistemu, ampak v ljudeh. Menijo, da bodo ljudi spremenili, če bodo spremenili sistem in ga spremenili v takega, kjer bodo vsi brali in poslušali iste stvari (kako raste trava), mediji med seboj ne bodo konkurirali, saj bo ljudem zaradi enake vsebine vseeno, ali kupijo Delo ali Večer, gledajo POP TV ali RTV Slovenijo, novinarji pa bodo družbenopolitični delavci. Človeška narava je taka, da skuša (sebični) posameznik zadovoljiti svoje potrebe. Ker smo ljudje različni, so tudi potrebe različne. Zato se mora tem potrebam medij prilagoditi in delovati tako, da bo pritegnil kar največ ljudi, ki bodo pripravljeni kupiti časopis. Če bo nekdo na trgu prodajal vsebine, ki nikogar ne zanimajo, bo bankrotiral. In to je vsa “filozofija”.

Kavarno Hayek lahko sledite na Twitterju: @KavarnaHayek