Asta Vrečko, ustavni katabolizem in RTV Slovenija

Značke

Asta Vrečko, Državni zbor RS, kapitalizem, ministrstvo za kulturo, prisila, prosti trg, RTV prispevek, RTV Slovenija, socializem, svoboda, Vlada RS

Nadobudna tovarišica, Asta Vrečko po imenu, nekdaj članica Delavsko-punkerske univerze in soustanoviteljica Iniciative za demokratični socializem, danes v prostem času ministrica za kulturo, pač ne more iz svoje kože. Da se ve, od kod prihaja, kakšen je njen pedigre, vidi stvari, ki jih dokazano ni. Ampak to smo pri levičarjih že navajeni: če jih ni, jih ustvarijo v svojih glavah, nato jih interpretirajo. Ne, cesar zagotovi ni gol, mar ne?

Vrečkovi se je tokrat v Ustavi RS prikazal zapis, ki predvideva »obvezno plačevanje RTV prispevka, ne prostovoljno plačevanje«. O slovenski ustavi imam sicer svoje mnenje, menim, da so v njej zadeve, ki vanjo ne sodijo, a o tem drugič. Dejstvo je, da v ustavi sploh ni člena, ki bi omenjal RTV prispevek, še manj, da bi ga predvidel kot obveznega. Res je, tudi vodstvu RTV Slovenije se je pred leti zdelo, da so jim kršene ustavne pravice, ko se je želelo zmanjšati RTV prispevek: sklicevalo se je na 39. člen, ki govori o svobodi izražanja.

Ali je Vrečkova imela to v mislih, ne vem. Če je, potem je jasno, da ne samo ne razume ustave, tudi svobode ne: svoboda izražanja je dlje oddaljena od obveznega plačevanja prispevka, kot je razdalja med Zemljo in Marsom. Prav ničesar nimata skupnega, obvezno povezovati s svobodo je oksimoron; tak, kot je besedna zveza demokratični socializem. Enostavno ne gre skupaj. Razen če zadevam daš drug pomen, kar levica vztrajno počne, medijski mainstream pa naseda in za levičarji ponavlja kot papagaj.

Naj bom jasen: obvezno plačevanje RTV prispevka je popolnoma nepotrebno. V današnjem času, ko ima človek možnost izbire med več radijskimi in televizijskimi postajami in kanali, je postavljanje nacionalne televizije v privilegiran položaj povzročanje škode trgu in davkoplačevalcem. Ustavno sodišče je v odločbi leta 2004 sicer že zapisalo, da mora oblast zagotoviti sredstva za normalno delovanje RTV Slovenija, vendar to ni nujno obvezni prispevek in ne nujno v takem obsegu. Vlada bi morala prispevek preprosto ukiniti in za prehodno obdobje (petih let, kot denimo za BBC v Veliki Britaniji) zagotoviti proračunska sredstva. Nato pa nacionalna radio in televizijo preprosto prodati.

Tole, kar počno levičarji in zaposleni na Kolodvorski ulici, je parazitizem: uživanje privilegijev (zaposleni na RTV Slovenija) na račun nekoga drugega (državljani kot davkoplačevalci oziroma zavezanci za plačevanje obveznega prispevka). To ni združljivo s svobodo in prostim trgom. Če posameznik (zasebnik) želi prostovoljno preživljati nekoga drugega, in to na svoje stroške, naj. Vsak ima to pravico, vsak ima pravico da s svojim denarjem počne, kar želi. Ko človek prostovoljno sprejme vlogo gostitelja zajedavca, s tem prav nič ne ogroža drugih. Vendar je zelo narobe, če v to vlogo sili tudi druge.

Slovenski socialisti (Asta Vrečko je tipična predstavnica) pravijo, da se z obveznim RTV prispevkom borijo za državljane in njihove pravice do obveščenosti. Hvala za tako skrb. Kako bom obveščen in kje bom dobil potrebne informacije, je moja stvar. In če bom želel, bom za to tudi plačal s svojim denarjem. Ali bo to POP TV ali RTV Slovenija ali Nova24TV, je izključno moja stvar. Nihče pa ne more nekoga prisiliti, da plača neko izbrano televizijo.

Svoboda je odsotnost sile in prisile. V primeru RTV prispevka je to prisilno plačevanje nečesa (pod grožnjo s silo), ki koristi enim na račun drugih. To ni prostovoljna odločitev.+, prispevek je tipično socialističen relikt, ki nima veze s kapitalizmom, prostotržnim sistemom. Prosti trg je namreč izraz, ki ga uporabljamo za celoto prostovoljnih izmenjav blaga in storitev med posamezniki in skupinami (gospodarskimi in drugimi družbami). Temelji na prostovoljnih odnosih. Čim odnosi (transakcije, izmenjave itd.) niso prostovoljni ter je nekdo prisiljen od nekoga nekaj kupiti (z zakonom predpisano blago ali storitev), potem ti ni več prostovoljno (svobodna izbira), ampak temu drugače rečemo (če je v ozadju država, ki ima legitimno pravico za uporabo orožja) – oborožen rop. RTV prispevek je torej dobrina, ki jo država omogoči skupini ljudi (zaposleni na RTV Slovenija), potem ko oropa druge državljane. Gre za socialistično institucionalizirano zajedavstvo, ki ne more imeti podlage v (slovenski) ustavi, ki naj bi bila branik svobode posameznika (zasebnika) pred prisilo ali grožnjo države, ki jo ta lahko doseže z zlorabo (zakonodajne ali izvršilne) oblasti.

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Značke

ekonomija, kulturni marksizem, Levica, levičarji, Miha Kordiš, primitivno gospodarstvo, robert golob, socializem, Venezuela, Violeta Tomić

Eno je, ko levičarji (samo) govorijo o gospodarstvu in eksperimentirajo s svojim denarjem, nekaj povsem drugega je, ko se ekonomske politike izvajajo. Takrat začno vse loviti demoni in škodo občutijo vsi.

Z nastopom Golobove vlade, ki je najbolj leva po osamosvojitvi, se bo zgodilo nekaj slabega. In zaradi velike večine, ki so jo v te roke izročili volivci, je skoraj nemogoče, da bi se temu izognili. Ne gre samo za nesposobnost in neznanje, v igri sta tudi zlonamernost in maščevanje, ki ga podžigajo poulični »prebujenci« (wokeism) s svojimi viktimizirajočimi in moralizirajočimi klišeji, kako (skrajna) desnica uničuje socialno državo in z nižanjem davkov pomaga bogatim, da postanejo še bogatejši. Svoj moralni in materialni vakuum gradijo na zelo spolzkem terenu, na nestabilnem pesku, zgodovino kot učiteljico ne samo, da zavračajo, ampak jo popravljajo v skladu z novodobnimi normami. Njihov izbrani maziljenec, ki bo spremenil svet po njihovi podobi, bo služil vsem, pravijo, saj bi brez njega ostali na poti do cilja.

Dvajseto stoletje je na zelo krvav in trd način dokazalo, da marksistično gospodarstvo, nad katerim se navdušujejo in so z njim okužili tudi novo slovensko vlado, ne deluje. Največji tovrstni eksperiment v zgodovini človeštva (od Sovjetske zveze do Jugoslavije) je propadel, jasno je dokazal in pokazal, kaj se zgodi, če o ekonomiji odločajo ljudje, ki zanjo niso usposobljeni. Ni po naključju podnaslov tega bloga misel Hayeka: Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.

Nedavno sem v intervjuju za Portal24 omenil, da novodobni levičarji, ki so zrasli z ideologijo kulturnega marksizma, stremijo k nekakšnem romantičnem socializmu, da bi si vsi med seboj vse delili in živeli kot velika družina. To je bilo možno, ko je bilo človeštvo na stopnji lovcev in nabiralcev, ki so živeli v majhnih skupinah, sestavljenih večinoma iz sorodnikov. Ameriški ekonomist Paul Harold Rubin temu pravi »primitivna ekonomija prebujene levice«. Tudi Marxov ekonomski sistem, ki je gospodarstvo opredeljeval kot konflikt in ne kot sodelovanje med delom in kapitalom, se je oziral na plemenske družbe daleč v preteklosti. Po njegovo so bogati obogateli zato, ker so izkoriščali revne delavce. Njegova teorija, kako to uravnotežiti (igra ničelne vsote), se je izkazala za napačno. Tudi eksperiment jugoslovanskih komunistov s samoupravljanjem je klavrno končal.

Rubin pravi, da je bila »ljudska ekonomija« možna v določeni stopnji evolucije, ko je bilo malo kapitala in je bil svet skoraj brez specializacije poklicev. S hitrim razvojem v zadnjih stoletjih in pojavom kapitalističnih ekonomij, ko je Adam Smith dokazal, da je kapital produktiven in da lahko delo in kapital sodelujeta pri povečanju dohodka (predvsem pa, da zapleteno gospodarstvo lahko deluje samo, brez da bi se kdo vmešaval s centralnim planiranjem), je to primitivno teorijo znova populariziral Marx. Čeprav je za seboj pustila opustošenje in povzročila revščino v številnih državah, se, kot pravi Rubin, »pripadniki prebujene levice želijo vrniti k politikam, ki temeljijo na primitivnem ekonomskem razmišljanju«.

Ekonomsko politiko »prebujenih« spodbujajo teorije spolnih, rasnih in drugih kvot, ki jih morajo podjetniki upoštevati. Če k temu dodamo visoke davke, s katerimi merijo na bogatejše (ki so tako ali tako največje zlo, namesto da bi jih prepoznali kot podjetne, ki dajejo delo tisočim in lajšajo življenje milijonom), regulacijo po dolgem in počez ter poskuse nadzora nad cenami je cilj en sam – ponovna oživitev primitivnih ekonomij. Težava je domišljanje »prebujenih«, da svet razumejo bolje, kot vsi ostali. Podrejanje tej (v svojem bistvu) avtoritativni ideologiji pomeni biti na avtocesti v propad. Kar se že dogaja.

Sodobna levica tudi ni zmožna soočiti argumentov, ki so na strani prostotržno razmišljujočih. Kakorkoli obrnete, zgodovina 20. stoletja je ponudila dovolj trdnih in lahko preverljivih dokazov, da desničarske ekonomske politike (kapitalizem, če želite) delujejo. Analitičarka iz Dun & Bradstreeta Prachi Juneja v Vodniku po ekonomskih študijah dobro opiše levičarske teorije o gospodarski rasti.

Tipično sklepanje sodobnih levičarjev je, da na potrošniškem trgu, ki ga večinoma sestavljajo ljudje, ki vsak mesec za preživetje porabijo celo plačo, bogati porabijo veliko manj kot revni. Njihovo razmišljanje je, če bi šel del dohodka od bogatih k revnim, bi slednji več potrošili, s tem bi se povečala gospodarska rast. Zato zagovarjajo politike, kot je minimalna plača, davčne olajšave za ljudi z nižjimi dohodki in še kaj bi se našlo. Levičarski ekonomisti predpostavljajo, da bo bogatim dejansko bolje dajati višje plače. To je zato, ker bodo dobili majhen delež rastočega gospodarstva namesto večjega deleža stagnirajočega.

Juneja meni, da bi taki ukrepi povzročili zmanjšanje gospodarske rasti, ker so v nasprotju z osnovami ekonomije. Če se delavcem na silo dodeli večji delež in kapitalistom odvzame njihov delež, bodo upočasnili proizvodnjo. Zakon ponudbe kaže, da dobavitelji proizvedejo več, če zaslužijo več dobička na enoto. Vendar pa tudi manj proizvajajo, če se njihov dobiček zmanjša. Torej, čeprav bi se plače posameznih delavcev lahko povečale, bi se lahko število zaposlenih delavcev zmanjšalo. Posledično bo znesek denarja, dodeljen revnemu in srednjemu razredu, ostal enak ali pa bo celo manjši. »Te politike so del lažne blagovne znamke ekonomije, katere pravi namen je pridobiti politično kilometrino,« zaključi Juneja.

Te »lažne blagovne znamke ekonomije« Golobova vlada predlaga kot rešitev za vse, kar naj bi povzročila desnosredinska Janševa vlada. Interventni zakon, s katerim naj bi rešili nujne težave v zdravstvu, je že korak v to smer. Jasno je, da ne gre za interventni zakon, ampak za zakon, ki bo pravna podlaga za polmilijardni eksperiment boljševizacije zdravstva. Vprašanje je, kako daleč bo šla ta vlada. Trenutno se nam ne obeta nič dobrega. Bojim se, da bodo z eksperimentom v zdravstvu dosegli to, da bomo na koncu zdravniško pomoč vsi iskali pri vaških zdravilcih. Upanje, da mogoče le ne bo tako hudo in tiščanje glave v pesek ne bosta pomagala. Noj se s tem ne zaščiti pred nevarnostjo.

Se spomnite Venezuele v tem stoletju in eksperimenta Huga Cháveza, ki si je postavil prednostno nalogo, da s kolektivizmom odpravi revščino? Vsi levičarski intelektualci in modni ekonomisti so ga hvalili, poslanca Levice Violeta Tomić in Miha Kordiš sta celo odpotovala (na učno ekskurzijo) v Venezuelo.  Po propadu so vsi iskali zapletene izgovore izgovore, češ da v Venezueli ni bil pravi socializem. Ideja je bila sicer dobra, prenos zamisli v prakso pa slab, je najpogostejše opravičilo. In, kakopak, zarota kapitalističnih in imperialističnih ZDA.

V Sloveniji bo poleg »dobrih idej, a slabe izvedbe« kriva še desna opozicija. Jasno. Levica je vedno živela od etiketiranja drugih in njej lastnih fantazij, neverjetna je njihova sposobnost reinkarnacije zgrešenih doktrin in politik. Še bolj nerazumljivo je obnašanje volivcev, ki vedno znova nasedejo iluzijam izkrivljenih stališč, čeprav bi jim moralo biti še od prej jasno, da prav nobena levičarska shema ne deluje.

Osupljiva podobnost Golobovega nagovora z besednjakom boljševikov ali epidemija dobrih namenov

Značke

boljševiki, Edvard Kardelj, Levica, robert golob, socializem

V parlamentarnih demokracijah, kjer vladno koalicijo običajno oblikujejo politične stranke podobnega ideološkega predznaka, je povsem običajno, da sta pozicija in opozicija v konfliktu. To pomeni, da sta ideološko na nasprotnih bregovih ter da ima vsaka stran željo po ponosu in političnem (svetovnonazorskem) boju. Če ena od strani tega nima, nima svojih načel, s katerim oporeka drugi strani, potem ni konflikta. Prav tako ga ni, če se ena stran (opozicijska) povsem podredi volji vladajoče koalicije, s tem pa tudi izgubi željo po upiranju in preživetju. Temu lahko rečemo, da je vladna stran absorbirala opozicijo. Razmere postanejo še bolj skrb vzbujajoče, ko se opozicija ne samo podredi, ampak navdušeno pozdravlja osvajalca (vodilnega predstavnika koalicije). In natanko slednje pričakujejo prevladujoči mediji, ki so na zadnjih volitvah za zmagovalca ustoličili Roberta Goloba.

Seveda ne bomo nikoli natančno izvedeli, kaj je gnalo ljudi, da so tako množično glasovali za stranko Roberta Goloba. Če bi to ugotavljali, bi moral vsak volivec v trenutku, ko je izpolnil glasovnico, tudi povedati, zakaj je glasoval za primorskega Sončnega kralja. Ker to ni mogoče, je vse le ugibanje in nikoli dokazane teorije. Jaz sicer menim, da je svoje naredilo pranje glav z demoniziranjem SDS in desnice, kar sem omenil zgoraj. A na tem mestu se s tem ne bom ukvarjal, temveč z delom Golobovega nagovora ob glasovanju za kandidata za predsednika vlade.

Če je portal nacionalne televizije pravilno povzemal Golobove besede, mi je najprej padla v oči besedna zveza »boljša prihodnost«. Ta besedna zveza, ki variira od »svetle« do »boljše« prihodnosti, je tipična besedna zveza, ki so jo uporabljali komunisti (od boljševikov do jugoslovanskih komunistov). Gre za lahkotno propagando avtoritarnih režimom, ki daje občutek družbenega zadovoljstva in zajamčeno varstvo, da bo za to poskrbela komunistična partija. To so bili res fascinantni načini, kako so ljudem risali vizije utopične civilizacije.

Golob je šel še korak naprej. Takole poroča MMC:

»V tem mesecu se je po lastnih navedbah spraševal, kaj dejansko ljudje od njega in vladajočih pričakujejo. Na različne načine je ugotovil, da ljudje ne zahtevajo nič drugega kot to, da bo prihodnost lepša. Želijo si upanje na boljšo prihodnost, je navedel. To si želijo ljudje vseh strani, levi in desni, in Golob je ljudem javno podal obljubo, da bo to prinesel.«

Golob ni rekel, da si bo za »boljšo prihodnost« prizadevala vladna koalicija ali državni ustroj pod njihovo taktirko, ampak da jim bo boljšo prihodnost dal on in da se temu javno zavezuje. V sodobnem času težko najdemo primerljivo narcisoidnost in tako uporabo stalinističnega jezika. Spomnimo se samo prisilne kolektivizacije v Ukrajini v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je povzročila lakoto in je umrlo na milijone ljudi. Boljševiki so, da bi kmete prepričali v sovhoze in kolhoze, začeli s propagandno akcijo, ki je temeljila na besedni zvezi »boljša prihodnost« ali »svetla prihodnost«. Kdor od kmetov se je upiral prisilni kolektivizaciji, se je upiral boljši prihodnosti. Zato je bil obsojen kot »kulak« in »saboter«. Seveda je bil za to »svetlo prihodnost« (ki nikoli ni prišla) najbolj zaslužen Stalin, ki je »ustvaril čudovito sovjetsko civilizacijo«. Stalin je, kakopak, tudi znan po svoji široki viziji, iznajdljivosti, bistrosti in prodornem umu, na milijone trupel, ki so ostala ob poti v »svetlo prihodnost«, je pač kolateralna škoda, mar ne? In natanko to govori Golob.

Najbrž ni naključje, da se je »civilna družba«, s katero bo Golob »vzpostavil mehanizem za konstanten, kontinuiran dialog« zbirala na Trgu republike v bližini spomenika Edvardu Kardelju, očetu sistema samoupravnega socializma, o katerem govori Levica kot o »ekonomski demokraciji«. Kip, o katerem govorimo, upodablja Kardelja z množico ljudi, ki jo vodi v boljšo prihodnost. Povsem enako je bilo v Sovjetski zvezi. Kaj piše na plakatu z Leninom? Tole: »Za svetlo prihodnost komunistične družbe, univerzalno blaginjo in trajni mir.« Besednjak, ki ga uporabljata Levica in Robert Golob.

To je tisto, čemur pravimo epidemija dobrih namer, ki naj bi pripeljale, kot pravi Golob, v »socialno pravično in solidarno državo«. Naj bi uporabljam zato, ker so vsi tovrstni eksperimenti z dobrimi nameni imeli slabe posledice. A vedno znova upanje na poti v boljšo prihodnost služi popularizaciji številnih škodljivih in nesmiselnih politik. In ravno taki nameni so največje ovire in grožnje rasti blaginje in dobrega počutja državljanov.

Pod vlado Roberta Goloba, tovariši in tovarišice, boste vsi imeli radi Roberta Goloba

Značke

boljševizem, ekonomija, eksperiment, Gibanje svoboda, gospodarstvo, Levica, Odvemi, robert golob, RTV Slovenija, socializem, Tanja Starič

Slovenijo je po volilni zmagi Gibanja svoboda zajela prava epidemija dobrih namenov, ki bodo žal imeli katastrofalne posledice. Do zdaj smo bili navajeni, da gre za floskule, ki so pred volitvami namenjene popularizaciji nesmiselnih (običajno ekonomskih) politik. Levičarji govorijo tisto, kar se lepo sliši v njihovi domišljiji, desničarji so nagnjeni k stvarem in idejam, ki delujejo v realnosti.

Dosedanje leve vlade so se bolj ali manj zaletele v realnost in dokaj hitro opustile svoje zamisli. Mestoma zato, ker so imeli nekateri še kanček zdrave pameti, mestoma zato, ker v koaliciji ni bilo skrajne levice. Tokrat je drugače. Ne samo, da je Levica v vladi, ampak je njen najverjetnejši mandatar Robert Golob posvojil njen in poulični ideološki program. Prava grozljivka je, ko človek spozna, da ti ljudje resnično verjamejo, da je denar drugih ljudi njihova last, da imajo pravico drugim ukazovati, kako naj porabijo svoj zaslužek in si domišljajo, da so pristojni odločati, kaj bomo v življenju počeli in kako bomo svoje življenje preživljali za njih manj razsvetljeni plebejci. Gorečnost, s katero govorijo, kaže, da so s svojim levičarskim progresivizmom prišli do stopnje ateistične religioznosti (kulta politične korektnosti), ko njihova duhovščina ne bo imela usmiljenja do heretikov.

Ne verjamete? Potem ste preslišali, kaj je Golob govoril na Odmevih. Ta človek je dejansko začel misliti, da lahko spelje socialistično revolucijo, ki ji pravi »najnaprednejši pristopi skandinavskih držav in zahodne Evrope«. Ampak to, kar on govori, je daleč od tega, da bi bilo skandinavsko ali zahodnoevropsko (čeprav so te države že začele s socialističnim eksperimentom).

Oglasili so se sicer nekateri ekonomisti in gospodarstveniki (med drugimi tudi Klub Slovenskih podjetnikov in Združenje delodajalcev Slovenije) ter Goloba posvarili pred njegovimi namerami, ki pomenijo razdiranje in nikakor ne svobode. Golobov odziv je bil skrb vzbujajoč.

Takole je odgovoril voditeljici Odmevov Tanji Starič, da bi vlada morala vendarle poslušati tudi gospodarstvo: »Kritike samo kažejo na to, da tisti, ki to izjavljajo, v tem primeru združenje delodajalcev, nimajo pojma, kako je videti razvito zahodnoevropsko gospodarstvo, in na neki način si želijo, da ostanemo narod hlapcev, narod nizko plačanih delovnih mest, kjer bo imel šef delodajalec zadnjo besedo in vsi drugi bomo morali biti tiho. Sam pa pravim, ne hvala. Obstajajo drugačni principi. Tudi v Sloveniji jih imamo. In mi bomo pokazali, da lahko celo Slovenijo spravimo na to pot.«

Si predstavljate? Golob je eksplicitno izjavil, da bodo celo Slovenijo spravili »na to pot« (kar imajo zapisano v koalicijski pogodbi) – zlepa ali zgrda. »Saj se bodo sami pridružili, ne se bati,« je zatrdil.

To spominja na boljševistično novačenje, ko so ljudem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve in smetano. Ko jim je kdo odvrnil, da on ne mara breskev in smetane, so revolucionarji razložili: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Ja, na žalost se končuje kratkotrajno obdobje desnosredinske »anarhije« in s tem povezane gospodarske rasti. Prihaja vlada, ki se bo ukvarjala z izmišljanjem novih metod socialnega inženiringa, kar se bo končalo tako, kot v vseh socialističnih državah: pomanjkanjem, revščino, bankrotom in podobnimi gospodarskimi katastrofami. Pregovor pravi, da se pametni učijo na napakah drugih, neumni pa na svojih. To očitno ne velja za veliko večino slovenskih državljanov, ki se do zdaj ničesar niso naučili: ne iz napak drugih, še iz svojih ne.

Levičarska mitologija o 1. maju kot prazniku dela

Značke

1. maj, MIT, ptaznik dela, sindikati, socializem

Da ne bom odkrival tople vode, v nadaljevanju poobjavljam tekst o mitu o 1. maju kot prazniku dela.

Danes je praznik dela, bolj znan tudi kot 1. maj. Gre za enega najbolj trdovratnih mitov, ki se je spletel s pomočjo socialističnih in komunističnih gibanj, vanj pa s pranjem možganov skozi izobraževalni sistem verjame celo večina desničarskih (kapitalistični) intelektualcev. Resnica je, kakopak, drugačna.

Najprej o tem, o čem govori mit. Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgrede. Sindikati so zahtevali predvsem 8-urni delavnik, ki se je uveljavil šele kasneje, v spomin na ta dogodek pa so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu.

Iz tistega časa prihaja tudi anekdota, ki jo Američani radi povedo, ko želijo pokazati razliko med socializmom in kapitalizmom. Nekako takole gre. Zavzet socialistični sindikalist je na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: „Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano“. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: „Jaz ne maram breskev in smetane.“ Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: „Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.“ Anekdoto sta kasneje v skeču na Broadwayu uporabila komika, brata Willie in Eugene Howard, samo da sta namesto breskev uporabila jagode.

Kakorkoli, skozi desetletja se je ustvaril mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, celo leto. Kar je seveda nesmisel, takratni dogodki nimajo ničesar opraviti z 8-urnim delovnim časom, pač pa je k temu pripomogel prosti trg, dogovor med dvema (delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov).

Pustimo ob strani, da so pogajanja o 8-urnem delovnem času (40 ur na teden) potekala že prej in tudi kasneje, da so vlade tak delovnik uzakonile šele potem, ko je bil ta na (prostem) trgu že prevladujoč, ker se je (predvsem v industriji) izkazal za najbolj učinkovitega in je, če že hočete, kapitalistu prinašal največje dobičke, oglejmo si dva primera, ki jih sindikalisti namenoma pozabljajo, sta pa v resnici bistveno vplivala na delovni čas.

Prvi dogodek se je zgodil v letih 1840 in 1841, zanj pa sta zaslužna George Hunter (takrat pomorski agent, kasneje župan) in Samuel Duncan Parnell. Ko sta z ladjo prišla v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (nekoč znanem kot Beach Street, danes je to poslovna četrt). Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa. Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delovnik se je v Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga.

Drug primer je iz ZDA. Krajši delovnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je z 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav ničesar, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov ter njihovih sindikatov.

Zato je 1. maj kot zmaga sindikatov za 8-urni delovnik mit, je ena najbolj fundamentalnih laži levičarjev, ki se je tako razširila, da danes velja za resnico. Ta „zmaga“ nima ničesar opraviti s sindikati, ničesar nima opraviti s socializmom in drugimi levičarskimi potegavščinami. To je bil win-win dogovor, 8-urni delovnik je bil preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. Če bi bilo ustrezne in usposobljene delovne sile dovolj, kapitalista (v svobodnih državah) ne bi mogel nihče prisiliti, da skrajša delovni čas (kot se je kasneje zgodilo z uzakonitvijo 40-urnega delovnega tedna, ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku). Ker je ni bilo, je moral najboljših pač ponuditi ugodnejše pogoje dela, drugače bi svojo tovarno lahko zaprl.

Zato je vsakoletno ploskanje ob kresu in pleskavici, ko tudi medijski mainstream nekritično in brez kakršnegakoli poznavanja ekonomske zgodovine glorificira sindikate, češ kako „super“ so, saj bi bili brez njih danes delavci brez kakršnihkoli pravic in bi za pohlepne kapitaliste delali dlje, patetično. In tragikomično. Vse skupaj je karikatura, ob kateri se lahko človek samo nasmehne.

10 najbolj pogostih bolezni levičarjev v letu 2017

Značke

bolezni, Friedrich A. Hayek, Janez Janša, Jugpslavija, levičarji, Milan Kučan, Milton Friedman, socializem

Socialisti v iskanju utopičnih idej, ki sicer presegajo meje objektivne resnice, bolehajo za vrsto bolezni, ki se kažejo v populariziranju destruktivnih kolektivističnih ideologij in dekadenci civilizirane družbe. Nekateri se zavedajo, da so bolni in se skušajo zdraviti, drugi vztrajajo, da so zdravi in povzročajo škodo. Spodaj je (malo za šalo, malo za res) naštetih deset najbolj značilnih bolezni, za katerimi so levičarji obolevali v iztekajočem se letu 2017.

BEOGRAJSKA REDUPLIKATIVNA PARAMNEZIJA

Beograjska reduplikativna paramnezija je bolezenska motnja levičarjev, ki je povezana z nekdanjo socialistično Jugoslavijo. Ljudje s to boleznijo mislijo, da so kraji podvojeni, da obstaja več enakih krajev istočasno ali pa da so kraji v času in prostoru »premaknjeni« drugam. Tako menijo, da je Slovenija v resnici Jugoslavija, Ljubljana pa Beograd. Za beograjsko reduplikativno paramnezijo zelo obolevajo Ljubljančani, ki so za svojega župana izvolili Srba, saj jih spominja na nekdanjo Jugoslavijo. Bolezen sicer strokovnjaki povezujejo z možganskimi poškodbami in nizkim inteligenčnim kvocientom, čeprav je večkrat le histerični odziv na domotožje po nekdanji državi, ki mu drugače rečemo jugonostalgija. Sodobne teorije govorijo o okvari delov možganov, ki se ukvarjajo s spominom in asociacijami.

Terapija: perfexam večkrat na dan.

Alternativno zdravljenje: ogled filma Dosje JLA Valentina Areha. Priporočljivo trikrat na mesec.

Bolj ali manj znani bolniki: Zoran Janković, Bojan Kontič, Violeta Tomić.

CHEJEV SINDROM

Chejev sindrom ali sindrom po revolucionarju Ernestu »Che« Guevari je kromosomska motnja. Ljudje s tem sindromom imajo v svojih celicah namesto dveh še tretjo kopijo kromosoma – kopijo Ernesta Che Guevare. Bolezensko stanje upočasnjuje predvsem duševni razvoj, ljudje so nagnjeni k nasilju. Tipičen primer bolnika je venezuelski diktator Nicolas Maduro, ki je rekel, če ne bodo zmagali na volitvah, bodo z orožjem, v Sloveniji je to Miha Kordiš (Levica), ki je pred meseci izjavil, da je treba kapitalizmu nasprotovati z revolucionarnim nasiljem.

Terapija: zaprti oddelek psihiatrične klinike.

Alternativno zdravljenje: ruska ruleta.

Bolj ali manj znani bolniki: Miha Kordiš, Nicolas Maduro, Boris Vasev.

HAYEKOV EFEKT

Hayekov efekt ali efekt po Friedrichu A. Hayeku je med levičarji zelo razširjen, tako da lahko že govorimo o pandemiji. Gre za emocionalni efekt, kjer zaradi dolgotrajne in kontinuirane izpostavljenosti marksističnim avtorjem leva in desna polovica možganske hemisfere ne delujeta več usklajeno. Bolniki so obsedeni z državnim upravljanjem posameznikovega življenja, v vsakem trenutku in povsod vidijo zaroto prostega trga. Če na primer človek, ki boleha za Hayekovim efektom, vidi dva osnovnošolca, kako si prosto izmenjavata sličice nogometašev, meni, da je to nedopustno in da potrebujeta nadzor.

Terapija: zdravljenje pri psihiatru ali psihologu, ki ima izkušnje z zdravljenjem anksioznostnih motenj.

Alternativno zdravljenje: branje Hayekove knjige Ustava za svobodo in večkratno obredno sežiganje Marxovega Kapitala.

Bolj ali manj znani bolniki: Jernej Štromajer, Luka Mesec.

JANŠEVA DELUZIJA

Janševa deluzija je znana tudi kot sindrom obsedenosti z Janezom Janšo. Gre za sindrom, pri katerem se bolniku povsod in vedno prikazuje vodja opozicije Janez Janša. Pri najhujših pojavnih oblikah Janševe deluzije je bolnik prepričan, da je oseba, ki mu je blizu, zamenjana z dvojnikom – predsednikom SDS. Bolniki so tako prepričani, da je njihovega partnerja ali partnerko, otroka, starša, drugega bližnjega, sodelavca v službi ali strankarskega kolega zamenjal Janez Janša z identičnim zunanjim videzom. Sindrom se najpogosteje pojavlja pri bolnikih s paranoidno shizofrenijo, manj pogosto pri bolnikih z demenco ali možgansko poškodbo. Dokler bolezen ostane za štirimi zidovi, je še dobro, toda ko začno za Janševo deluzijo zbolevati tožilci in sodniki, je nevarno, kar smo lahko opazovali v zadevi Patria. Virus Janševe deluzije se je prenesel s prejšnjega komunističnega sistema. Virus sicer prizadene možganski center, bolezen pa se običajno pojavlja skupaj s Hayekovim efektom.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: branje knjig Premiki, Okopi, Druga republika, Noriško kraljestvo.

Bolj ali manj znani bolniki: Milan Kučan, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Mojca Pašek Šetinc, Gregor Golobič, Janez Pogorelec, Zoran Potič in številni drugi.

FRIEDMANOFOBNOST

Friedmanofobnost je motnja, ki se imenuje po Miltonu Friedmanu, raziskovalcu in zagovorniku kapitalizma. Gre za bolezen, pri kateri levičar doživlja pretiran in neracionalen strah pred teorijami Friedmana, saj ga to ovira ali onemogoča pri njegovem normalnem delovanju pri vsakodnevnih dejavnostih. Njegove vsakodnevne dejavnosti pa so – parazitiranje neto davkoplačevalcev. Strah nastopi, kadar se levičar sreča s fobičnim dražljajem, včasih (v najhujših primerih) je že zgolj pričakovanju tovrstnega dražljaja dovolj za izbruh bolezni. Tak primer je denimo napoved znižanja davkov ali zmanjšanje proračuna za nevladne organizacije. Tesnoba se lahko stopnjuje vse do paničnega napada, kot je bil na primer napad panike ustvarjalcev Aksiome, ko je nekdanji minister za kulturo Žiga Turk postavil pod vprašaj nekatere čudne pogodbe s kulturniki. Bolezen je po strukturi precej podobna shizoidni osebnostni motnji, kjer bolnik sveta ne doživlja kot privlačnega, ampak prej kot ogrožajočega.

Terapija: psihoterapevtsko zdravljenje in antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: prodajanje predstav in drugih umetniških del na trgu.

Bolj ali manj znani bolniki: Vuk Ćosić, 3 x Janez Janša.

KVOTNA SLEPOTA

Kvotna slepota je bolezen feministk in moških, ki zase pravijo, da so feministi. Gre za obsedenost z ženskimi kvotami vedno in povsod. Njihovo življenjsko poslanstvo je odštevanje in seštevanje žensk in moških v različnih poklicih. Če ugotovijo, da je nekje premalo žensk, začno histerično kričati in bruhati svojo jezo v izbranih medijih. Najhujša oblika kvotne slepote je hkratno bolehanje za Hayekovim efektom: tovrstnim dvojnim bolnikom ni dovolj zagovarjati uvedbe kvot ali pravno določati druge privilegije, ampak brezkompromisno podpirajo ukinitev zasebne lastnine, propad kapitalističnega načina proizvodnje in vrnitev k modelu marksističnega socializma.

Terapija: psihiatrično zdravljenje po navodilih Janeza Ruglja ali zdravljenje pri Romanu Vodebu.

Alternativno zdravljenje: ženske delovne brigade.

Bolj ali manj znani bolniki: Barbara Rajgelj, Mirjana Ule, Tanja Rener.

ORBANOV SINDROM

Orbanov sindrom je prehodna duševna motnja, ki jo doživijo obiskovalci prestolnic držav Višegrajske skupine, po Viktariju Orbanu pa se imenuje zato, ker je najbolj priljubljena tarča levičarjev. Pri obiskovalcih se pojavi skupek simptomov, kot so blodnje, halucinacije, derealizacija, depersonalizacija, anksioznost in psihosomatske manifestacije (vrtoglavica, tahikardija, povečano znojenje). Še posebej ogrožena skupina so volivci, ki se na ravni Evropske unije prepoznajo v poslanski skupini S & D (Zavezništvo socialistov in demokratov). Sprožilni dejavnik sindroma je nesorazmerje med v domovini prikazovano (totalitarno) in resnično (svobodno) podobo prestolnic. Bolnik se le težko sprijazni z ogromno vrzeljo, ki ločuje obe podobi.

Terapija: antidepresivi.

Alternativno zdravljenje: slika Viktorja Orbana v pisarni.

Bolj ali manj znani bolniki: Tanja Fajon, Ivo Vajgl, Franc Bogovič.

SELININA MOTNJA

Selinina motnja je bolezen, ki se imenuje po Selini Goren in se je razširil z množičnimi migracijami. Za njim bolehajo mlade levičarske aktivistke, »žrtve« posilstva migrantov. Če se razve, da je bila spolno napadena, zaradi občutka krivde laže, da bi ji migranti storili silo. Če slučajno zanosi, trenutnemu partnerju razloži, da je »njun« otrok bolj temen zato, ker sta se preveč sončila in je to vplivalo na dogajanje v njeni maternici. Če partner boleha za katerokoli boleznijo levičarjev, ji bo verjel na besedo.

Terapija: nošenje kondomov velikosti XXXL v torbici.

Alternativno zdravljenje: enoletno bivanje na otoku, kjer bo oseba obkrožena z najmanj sto migranti iz Bližnjega vzhoda in Afrike.

Bolj ali manj znani bolniki: Selin Goren.

TOKSIČNA NARCISOIDNOST

Toksična narcisoidnost je zadnji stadij klasične narcisoidnosti oziroma osebnostne motnje. Narcizem je lahko sicer povsem nedolžen, lahko pa je resen psihološki problem, ki onemogoča normalne odnose. Gre za bolezensko stanje, kjer je bolnik (narcis) »obdarjen« z napihnjenim in povsem nerazumljivim občutkom lastnega jaza, prezira tiste, ki se z njim ne strinjajo, predstavlja se kot vsestranski strokovnjak za vse. Toksični narcis verjame, da ve, kaj je najboljše za vse, ne glede na demokratično (ne)strinjanje drugih (večine). Vsi, ki se z njim ne strinjajo, so fašisti, nacisti, skrajneži. Toda za to masko velikega samozaupanja se skriva krhka samopodoba, občutljiva na vsako najmanjšo kritiko, kar pomeni, da je toksičen narcis razcepljen v samopodobi.

Terapija: elektrošoki trikrat na dan.

Alternativno zdravljenje: polletno bivanje v celici v živalskem vrtu.

Bolj ali manj znani bolniki: Borut Pahor.

TRUMPOTROPIJA

Trumpotropija je med levičarji zelo razširjeno duševno stanje, ime izhaja iz besed »trump« (Donald Trump) in »anthropos (človek). Za bolezen je značilno, da imajo bolniki podzavestno željo biti ameriški predsednik Donald Trump. Ko spoznajo, da to ne morejo oziroma da to ne bodo nikoli postali, začno z bolestno in nepovezano kritiko Trumpa. Za trumpotropijo je značilno izrazito obdobje abnormalnega in trajno povišanega ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki lahko traja tudi več dni. Simptomi se kažejo v pretirani uporabi besede »trumpist«, s katerim zmerjajo podpornike ameriškega predsednika, ter v neurejenosti misli in blodnjah (na primer preganjalne oziroma paranoidne blodnje), prisluhih, spolni nepotešenosti in v povsem otopelih čustvih, začasno mir najdejo v antičnih piscih. Gre za hudo duševno motnjo, za katero je značilen popoln razpad miselnih procesov. Pri ženskah se bolezen kaže tudi v želji, da bi se jih Trump dotaknil, zato o njem pogosto pišejo ali sanjarijo. Za to boleznijo niso imuni niti desničarji.

Terapija: antipsihotiki.

Alternativno zdravljenje: v posteljo naj bolnik poleg sebe položi  napihljivo lutko Trumpa.

Bolj ali manj znani bolniki: veliko jih je med nami, samo ozrite se naokoli. Preberite kakšen časopis ali si oglejte poročanje slovenskih medijev iz ZDA. Bolnike za trumpotropijo boste takoj zaznali.

Našizem

Značke

Jugoslavija, Jure Leben, Kapitalac, Kapitralac, kolektivizem, Liberal, Luka Koper, Miro Cerar, nacionalni interes, našisti, našistična ideologija, našizem, socializem

Našizem -zma m (ȋ) oblika gospodarsko-družbene ureditve, ki je podobna socializmu in temelji na kolektivu; našizem prezira kapitaliste in neoliberalce; beseda našizem izvira iz besede “naši”; ideologija našizma definira državo kot sredstvo za širitev kolektivne volje, sklicuje se na „splošno dobro“, „javni interes“, „nacionalni intetres“ // gibanje za tako ureditev: našizem se vse bolj širi, našizem vse bolj prevladuje v slovenski družbi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: Forum 21 je utemeljitelj znanstvenega našizma ♪

Našist -a m (ȋ) oseba, ki se identificira s kolektivom; našist v svojih argumentacijah običajno uporablja besedo „naš“ ali nedoločeno množinsko glagolsko obliko „želimo“, „hočemo“, „moramo“; pristaš našizma: našisti so preprečili prodajo NLB, našisti so nasprotovali privatizaciji Telekoma ♪

Našizem je prevladujoča balkanska ideologija, ki je nastala po razpadu Jugoslavije v nekdanjih republikah, danes samostojnih državah. Temeljna premisa našizma je zelo enostavna: če je nekaj „naše“, potem je dovoljeno, da so „naše“ odločitve lahko nesmiselne, pokvarjene, drage in destruktivne, vsak, ki v take odločitve podvomi, pa je sovražnih ljudstva, skupnega dobra, države in blagostanja. Besedo našizem so definirali blogerji na Hrvaškem (pristaši avstrijske ekonomske šole), kot denimo Kapitalac, prijela se je, ko so jo začeli uporabljati na spletni strani Liberal. To ideologijo politiki (predvsem levi, ki se navdušujejo nad socializmom) izkoriščajo, da zavajajo ljudi, se tako obdržijo na oblasti in nemoteno kradejo državljane. V Sloveniji je „našizem“ utemeljil Forum 21, preoblečen je bil „nacionalni interes“. Zadeva je danes prišla tako daleč, da se našisti sploh več ne skrivajo za milozvočnim izrazom „nacionalnega interesa“, ampak brez sramu in zadržkov uporabljajo „naše“.

Da bi bralec bolj razumel, kdaj govorimo o „našizmu“, si oglejmo nekaj naslovov v medijih:

NLB (še) ne bomo prodali: odločitev vlade, da največja državna banka (še) ne bo privatizirana.

Kapitulacija pred tujimi plenilci je prodaja Telekoma: prepričanje sindikatov, da mora Telekom ostati „naš“.

Shod Primorcev v Ljubljani: »Luke ne damo«: zahteve, da Luka Koper ostane državna.

Cerar: “Naša vlada, ki jo vodi SMC, je potegnila Slovenijo iz krize”: prepričanje ministrskega predsednika Mira Cerarja, da zmorejo le „naši“.

Komu je napoti kakovostno javno šolstvo?: dobro je samo javno, zasebno je zlo.

Milojka Kolar Celarc: Javnega zdravstva ne dam: ministrica za zdravstvo, da se bo za „naše“ borila do smrti.

To je samo nekaj tipičnih našizmov, ki si jih vsak dan izmišljajo (predvsem levi) politiki, ki skušajo našizme vpeljati v svoje delo in upravičiti svoj obstoj. Našisti vedno branijo načela našizma, nasprotnike običajno ozmerjajo s fašisti, nacisti, neoliberalci ali kapitalisti. Tako lahko upravičijo vsako svojo odločitev, ne glede na to, kako škodljiva je, neumna ali ima motive, kot so nepotizem, kraja neto davkoplačevalcev, dvig davkov.

Našizem, podobno kot vse druge kolektivistične ideologije, potrebuje sovražnike, da jih lahko obtoži in okrivi, češ da ogrožajo preživetje kolektiva. Tako manipulira z ljudmi, hkrati dobi tudi opravičilo za morebitne neuspešne projekte, kot denimo, ni krivo državno lastništvo, ampak moramo najti prave ljudi, ki bodo vodili državno podjetje. To „iskanje“ pravih ljudi, lahko traja več desetletij in ljudje vedno znova nasedejo takemu opravičevanju. Našizem je sicer svoje sovražnike našel v treh segmentih: zasebnemu sektorju, gospodarskem liberalizmu in tujcih.

Ideologija našizma je tudi prevladujoča ideologija pri zaposlovanju „naših“, še posebej takrat, ko kdo zaide v težave in ga je potrebno skriti. Tipičen primer je bila „začasna“ zaposlitev državnega sekretarja Jureta Lebna kot pomočnika predsednika uprave podjetja Bernardin Group.

Kolegi iz Liberala so definirali pet vrst našizma: sindikalni našizem (sindikati v javnem sektorju in državnih podjetjih nas prepričujejo, kako so njihovi osebni interesi pravzaprav naši skupni interesi), kapitalski našizem (upiranje prihodu tujega kapitala), trgovski našizem (proizvajalci so se navadili na enega, stalnega kupca, če pa jim ta zniža cene in išče drugega, cenejšega proizvajalca, ga bodo začeli obtoževati, da za njim stoji uvozni lobi), davčni našizem (financiranje zaposlenih v javnem sektorju s pretiranimi davki) in kulturni našizem.

PREBERITE TUDI:

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Po reformah so se plače na Kubi podvojile

Značke

Fidel Castro, Kuba, Raul Castro, revščina;, socializem

Povprečna plača na Kubi je bila v preteklem letu 740 kubanskih pesov ali 25,1 evra, poroča portal Translating Cuba. To je enkrat toliko, kot je bila leta 2007 (takrat je znašala 13,82 evra), ko je še živel in vladal okoreli komunist Fidel Castro. Njegov brat Raul je namreč potem, ko mu je Fidel predal oblast, izpeljal nekatere reforme. Med drugim je odpustil pol milijona državnih uslužbencev in omogočil ljudem, da se samozaposlijo. Ti ukrepi so bili za socialistično Kubo revolucionarni.

V primerjavi z razvitimi državami so kubanske plače še vedno smešno nizke. Najboljše plačani sektorji na otoku so: industrija sladkorja (42,22 evra), delo v kamnolomih in rudnikih (41,29 evra), finančne službe (34,93 evra) ter poljedelstvo in ribolov (33,57 evra). Najvišje plače imajo v provinci Ciego de Ávila (27,60 evra).

Najslabše plačani so delavci v komunali (17,04 evra), državni administraciji (17,30 evra) in javnem šolstvu (18,08 evra). Najnižje povprečne plače imajo v provinci Guantánamo (21,45 evra).

Kuba sicer še naprej ostaja socialistična in revna država. Oblast pravi, da tudi socialna država, saj so Kubanci vsak mesec deležni državne pomoči. Vsak državljan prejme 3,5 kilograma riža, dva kilograma sladkorja, liter sojinega olja, škatlo kave, zavitek testenin, pet jajc in nekaj piščančjega mesa. Vsakemu otroku do sedmega leta starosti pripada še pol litra mleka na dan.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Ne pozabite, Kučan in resnicoljubnost sta pojma, ki sta si diametralno nasprotna

Značke

Alan Ford, Borut Pahor, Centralni komite ZKS, Demos, komunisti, Ljudmila Novak, Marjan Šarec, Milan Kučan, partija, resnica, Romana Tomc, Samo bedaki in konji, samoupravni socializem, Serpentinšek, socializem, svoboda, Udba, volitve, volitve za predsednika

Pravijo, da je največja prevara v zgodovini človeštva ta, da je hudiču uspelo ljudi prepričati, da ne obstaja. Podobno je z okorelimi komunisti, ki so Slovence uspeli prepričati ne samo v to, da nikoli niso živeli v totalitarizmu, ampak da je bil samoupravni socializem do 90. let najboljši družbeni sistem, v katerem so bili vsi zaposleni, vsi so imeli spodobne plače, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Boy in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred, ampak sta bila socialni primer. In ne samo to. Levici je uspelo mlade, ki so bili v času osamosvojitve še dojenčki ali pa najstniki, prepričati, da sta bili komunistična partija in njena tajna politična policija (Udba) malodane dobrodelni in humanitarni organizaciji ter da so bili disidenti (drugače misleči) navadni kriminalci, ki so jih upravičeno pošiljali pred strelski vod ali metali v jame.

Mojster tovrstnega prepričevanja in zavajanja je Milan Kučan. Ljudje mu vedno znova in znova nasedejo ter naredijo natančno tisto, kar si v resnici želi. Komunistični psihopati, kot je najslavnejši stanovalec Murgel, imajo priučen talent za laganje in manipulacijo. Šolski primer tovrstnega ravnanja so predsedniške volitve. V trenutku, ko se je podpora Borutu Pahorju začela zmanjševati in so drugi kandidati (Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak) začeli vsaj malo pridobivati, se je oglasil Milan Kučan, češ da je Pahor razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat.

Zdaj pa pomislite? Zakaj bi se star partijec, ki že desetletja vleče na nos naivne Slovenke in Slovence, oglasil proti nekomu, ki tako ali tako izgublja podporo? Edina logična razlaga je, da je v resnici Pahor prva izbira Kučana, tistega mafijskega kroga, ki ne bo škodoval njihovi dediščini. Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: „Jaz ne podpiram Pahorja!“ Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec. Ne verjamete? Spomnite se zadnjih predsedniških volitev, ko je imel Kučan tik pred koncem kampanje „neko mnenje“. Tudi takrat so na desni za Pahorja glasovali zato, da ne bo zmagal domnevno Kučanov kandidat. In naprej. Zakaj so vse meritve javnega mnenja pred volitvami kazale tako nizko podporo Romani Tomc? Preprosto zato, da bi desni volivci glasovali za Pahorja. Razmišljanje, zakaj bi dal glas Tomčevi, ki jo podpira tako malo ljudi in bi šel glas zanjo v nič, zato bom rajši proti Kučanu, se pravi za Pahorja, se zdi povsem verjetno. In razmislite. Kučan se je oglasil takoj po tistem, ko je predsednik SDS Janez Janša „napadel“ Pahorja. Možganski nevroni povprečnega volivca nikakor niso mogli povezati Kučana in Janšo. Kaj je zdaj to? Oba, med seboj velika politična nasprotnika, sta proti Pahorju. A če je ta poteza prvaka opozicije logična, saj je odkrito podpiral kandidatko svoje stranke, je bil Kučanov glas proti Pahorju namenjen povzročanju zmede na desni, ne aktiviranju volivcev na levi.

Še enkrat premislite, tokrat s svojo glavo. Poznate partijskega voditelja, ki ne laže? Če bi bilo vse res, kot se kaže, se pravi, da Kučan v resnici ne mara Pahorja, moramo tudi verjeti, da je Kučan iskren v tistem, kar govori. Pomislite! Kučan. Partija. Komunist. Socializem. Iskrenost. Resnica. Svoboda. Vam gredo ti pojmi skupaj? Se hecate? Se opravičujem, ampak pojma komunizem in iskrenost ne gresta skupaj. Pri najbolj okorelih je vedno tako, da mislijo diametralno nasprotno od tistega, kar govorijo. So izjeme. Ampak pri izjemah gre bolj za to, da se jim določene besede zarečejo, kot pa za iskrenost. Zato je odziv Milana Kučana v Mladini bolj tema za Pavliho, kot pa za kaj drugega, bolj resnega, saj Kučan govori o „resnicoljubnosti“ in „odkritosrčnosti“ ter se pritožuje, da Pahor misli, da bi moral on molčati (Kučan: „Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati.“).

Pravzaprav mislim, da bi morala oba molčati, nikoli (ne Pahor, ne Kučan) sploh ne bi smela priti v situacijo, da kandidirata za katerokoli funkcijo v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Kučan je bil šef partije, Pahor je bil najmlajši član centralnega komisija partije. Kaj pa je bila partija v prejšnjem režimu, bralkam in bralcem najbrž ni treba posebej razlagati. Samo toliko. Partija je odločala o življenju in smrti državljanov. Imela je moč, da pošlje na drugi svet kogarkoli, ki bi jo ogrozil. Do zadnjega je onemogočala demokratizacijo, do zadnjega je metala polena pod noge načrtom Demosa po osamosvojitvi. Potem je nekoliko omehčala stališča. Ne zato, ker bi ji bilo mar za Slovenke in Slovence, za slovenski narod, ampak zaradi svojih interesov, ker je sprevidela, da se je utegne zgoditi romunski scenarij. In vodilna člana sta bila tako Kučan kot Pahor. Žal je lustracija izostala in Slovenija je tam, kjer pač je.

In kaj je glavni Kučanov očitek Pahorju? Še enkrat si natančno preberite Kučanove očitke in hitro vam bo jasno, da mu ne očita ničesar takega, kar mu ne bi tudi desnica – od TEŠ 6 do pranja denarja v NLB. Drugače je Pahor tipični levičar, njegov miselni vzorec je socialističen. Še enkrat pomislite! Kolikokrat ste slišali Pahorja govoriti in poudarjati tipično desne vrednote, kot so osebna svoboda, svoboda govora, ekonomska svoboda, kapitalizem, zasebna lastnina in podobno. Ali ste ga mogoče večkrat slišali govoriti o skupnem dobrem, kolektivu, javnem, državnem, socialnem? Pahor ohranja na položaju predsednika republike tipični socialistični vrednostni sistem. In tu ustreza tranzicijski levici. Ne samo ustreza, njen pomembni del je, vitalni člen. Ko govori, izgovarja besede, ki so splošna filozofija komunizma. Ljudje se po nagovorih ure in ure sprašujejo, kaj je želel pesnik povedati. Tovrsten besednjak je kot iz Alana Forda: „Rad bi nekaj vijoličastega, toda vijoličastega, ki ni vijoličasto, tako da se ljudje sprašujejo, ali je vijoličasto ali ne.“ Malo preglejte izjave Pahorja, podobnost s stripovskimi vzorci je neverjetna. S Šarcem ni nič boljše.

Če bi Kučan tako sovražil Pahorja, kot govori, verjemite, bila bi to taka gonja medijskega mainstreama proti njemu, kot je bil medijski stampedo proti Janezu Janši. Zgolj naivneži verjamejo, da je Kučan med vrsticami podpiral Šarca. V resnici je Serpentinšek tista topovska hrana, ki je preprečila, da najbolj resna kandidatka desnice Romana Tomc ne pride ne drugo mesto, Bog ne daj, da bi prišla v drugi krog. Zato je treba jasno povedati: naivnim Slovenkam in Slovencem Boruta Pahorja za predsednika izbira Milan Kučan, volijo ga ljudje, ki nimajo spomina, ki še danes ne zmorejo povezati vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ljudje, katerih obnašanje bi mogoče lahko razložila le psihopatologija. Tudi razlika med levimi in desnimi volivci. Pri prvih je izhodišče nasprotovanje nečemu (kapitalizmu, kapitalu, imperializmu), kar pomeni, da vedno glasujejo proti nekomu (na parlamentarnih volitvah vedno proti Janezu Janši), desni volivci pa v izhodišču vedno glasujejo za nekoga in za nekaj. Se pravi, da jih je treba tokrat le prepričati, naj glasujejo za Boruta Pahorja. In Kučanu z manipulacijo s Šarcem to odlično uspeva. In kaj zdaj? Koga voliti v drugem krogu? V vsakem primeru bo izvoljen levičar, odhod desnice na volišče bo (levičarskim) volitvam dal legitimnost. Ampak vsak naj se sam pri sebi odloči. Nikogar ne nagovarjam, da bojkotira drugi krog volitev.

Starejši že vedo, zakaj pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Enako je z okorelimi komunisti, nekdanjimi šefi partije in udbovci, ki ohranjajo moč. Zato se v tem trenutku zdi najboljše sesti na breg, gledati proti toku reke, hladiti šampanjec in počakati. Če obstaja pravica, ne bo trajalo dolgo.