Glasovanju evropskega parlamenta o Madžarski kot »volilni avtokraciji« ob rob: ali so poslanci pokvarjeni ali pa so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni

Značke

demokracija, EPP, Evropa, Evropska unija, Evropski parlament, evropski poslanci, Fidesz, Franc Bogovič, Inštitut V-Dem, Irena joveva, Janez Janša, Klemen Grošelj, konservatizem, konservatovnost, liberalna demokracija, Ljudmila Novak, Madžarska, Matjaž Nemec, Milan Brglez, Milan Zver, Poljska, Renew, Romana Tomc, S&D, SDS, socializem, totalitarnost, Ukrajina, volilna avtokracija

Švedski inštitut V-Dem je v svojem poročilu Madžarsko kot prvo državo EU označil za »volilno avtokracijo«. Enako je storil Evropski parlament, češ da je članica EU postala volilna avtokracija.

Čeprav ni jasno, ali je na odločitev evropskih poslancev vplivala ocena göteburškega inštituta ali ne, je vendarle treba uvodoma nekaj povedati o njem. Inštitut mediji pogosto predstavljajo kot ugledno neodvisno in neprofitno organizacijo, ki z indeksom meri stanje demokracije v neki državi. Kar je seveda čista manipulacija. Inštitut meri stanje liberalne demokracije v neki državi, kar je v poročilu jasno označeno. Neko državo ocenjuje, koliko odstopa od liberalnodemokratske ideologije, ki jo ima za edini pravi svetovni nazor. Na Madžarskem je na oblasti Fidesz, ki je deklarirano konservativna politična stranka, kar avtomatično pomeni veliko ideološko odstopanje (glede migracij, družine, naroda, tradicije, splava). Po drugi strani V-Dem zelo visoko ocenjuje Španijo, kjer so na oblasti izpričani socialisti, čeprav je socializem dokazano avtoritativni režim. Toliko o ozadju indeksiranja in o tem, koliko so poročila inštituta verodostojna.

Besedna zveza »volilna avtokracija« je v zadnjih letih postala zelo priljubljena v besednjaku evropskih postmodernističnih levičarjev, za svojo so jo vzele tudi nekatere (vsaj na papirju) desne politične skupine. Z njo označujejo oblasti v Evropi, ki niso sprejele vrednostnega koncepta liberalne demokracije. Po njihovo je to edini pravi in sprejemljivi svetovni nazor, ki zagotavlja svobodno demokracijo. Vse, kar je ideološko desno od sredine, ali je na desni, pa se ne podreja tej »religiji«, in odstopa od »novih vrednot«, naj bi bilo totalitarno in avtokratsko. In, kakopak, kršitev načel pravne države (izmuzljivega in zelo prilagodljivega pojma, ko je treba neko državo obtožiti). Tudi zato sta Madžarska in Poljska, kjer sta vlado z večino sestavili konservativni stranki, ves čas na udaru Bruseljskih birokratov (tudi Slovenija je bila, ko je vlado vodil Janez Janša).

Evropski parlament je torej v četrtek sprejel levo usmerjeno »poročilo« o Madžarski, v katerem piše, da EU Madžarske ne obravnava več kot svobodno demokracijo, ampak kot »volilno avtokracijo«. Za je glasovalo 433 evropskih poslancev, proti 123, 28 pa se jih je glasovanja vzdržalo. Od slovenskih evroposlancev so »poročilo« podprli Klemen Grošelj (Renew), Ljudmila Novak (EPP/NSi) ter Matjaž Nemec in Milan Brglez (oba S&D/SD). Proti sta glasovala Milan Zver in Romana Tomc (oba EPP/SDS), Franc Bogovič (EPP/SLS) se je glasovanja vzdržal, Irena Joveva (Renew) pa se glasovanja ni udeležila. Poslanci, ki so bili proti, so »poročilu« očitali pomanjkanje objektivnosti, prav tako iz »poročila« ni jasno, kje in kako naj bi do kršitve načel pravne države prišlo. Zato ravno odnos velike večine evropskih poslancev, ki so glasovali za, prispeva k spodkopavanju pravne države v EU in k nadaljnji politizaciji koncepta pravne države.

Kaj sploh je »volilna avtokracija«? Avtokracija je vladavina, kjer je oblast omejena na nekaj ljudi v državi. Torej bi »volilna avtokracija« pomenila, da ima volilno pravico na Madžarskem zelo majhna skupina ljudi. Toda na madžarskem imajo splošno volilno pravico, kandidirajo in glasujejo lahko vsi, svobodno se združujejo v politične stranke in koalicije, glasovanje ni odrekano nikomur. »Volilna avtokracija« na Madžarskem torej ne more biti dlje od resnice. Zato je pri evropskih poslancih, ki so glasovali za »poročilo« možno samo dvoje: ali so dojemljivi za lažna poročila in pokvarjeni do obisti ali so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni.

Demokracija in svoboda na Madžarskem nista umrli ter, kot zdaj kaže, nikoli ne bosta. Madžarska je parlamentarna demokracija, volitve na Madžarskem so bile svobodne in poštene. Opazovalci volitev (ideološko levo opredeljeni) so imeli »pripombe« na medijsko pristranskost in nejasna pravila financiranja volitev. Kar je bilo spet zelo enostransko mnenje. Na Madžarskem je polovica medijev še vedno v lasti in pod vplivom leve opozicije, kar je, denimo, veliko več kot v Sloveniji (80 odstotkov medijev je naklonjenih levici). Če nek medij preneha izhajati, to ni zaradi vlade, ampak zato, ker je za bralce očitno tako nezanimiv, da se jim zdi škoda denarja, da bi ga plačevali. Prav tako pod Orbanovo oblastjo nobenega urednika ali novinarja niso sodno preganjali zaradi stališč in mnenj. Ljudje so se pač na volitvah večinsko odločili (in to je njihova pravica, da izberejo, kogar želijo) za Fidesz. Dobil je večino, kar pomeni tudi zelo stabilno vlado.

To, da je Madžarska izrazito usmerjena proti ilegalnim migracijam (nikakor ne proti resničnim beguncem, saj je na Madžarskem okoli 25.000 Ukrajincev, kar je po številu četrta država v EU), prepoveduje LGBT propagando v šolah, priznava biološka spola, postavlja madžarski narod, kulturo, jezik in tradicijo na prvo mesto v svoji državi ter želi s ciljno demografsko politiko povečati število avtohtonih Madžarov, je povsem legitimna konservativna politika (ob tem, da sploh nima tako strogih omejitev glede splava, saj ženska lahko prekine nosečnost do 12. tedna nosečnosti, istospolni pari so lahko registrirani kot partnerske zveze, vendar so istospolne poroke neveljavne). Vse to nima nikakršne zveze z »volilno avtokracijo«. Kar priznavajo celo levi analitiki: ni enotne definicije in ne splošnega konsenza med analitiki in političnimi strokovnjaki, kaj je »volilna avtokracija«, kot nekakšen hibridni politični sistem, ki ne zagotavlja minimalnih demokratičnih standardov.

Zato se zdi glasovanje evropskih poslancev o nečem, česar dobro ne razume nihče, tragikomično. Komično zato, ker poslanci izpadejo neartikulirano govoreči klovni, tragično zato, ker lahko Evropska komisija zaradi teh namišljenih obtožb odtegne Madžarski evropska sredstva. In na koncu: evropski poslanci so sami izpadli avtoritarni, saj s svojim delovanjem marginalizirajo večinsko mnenje in voljo madžarskega prebivalstva.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.

Javno dobro, tragedija skupnega in leto nič v revolucionarni Rusiji

Značke

davkoplačevalci, desnica, elektrika, EU, Evropska unija, Free Riders, indoktrinacija, javna dobrina, javna raba, javno dobro, kapitalizem, Levica, prosti trg, skupno dobro, socializem, tragedija skupnega, Ursula von der Leyen, Vlada RS

Desetletja indoktrinacije v izobraževanju pač naredi svoje, socialistično »znanje« se prek medijev le utrjuje. Zato je povsem logična posledica neracionalna reakcija ljudi, ko se dobrine podražijo, pride inflacija in grozi, da jih bo pozimi zeblo; napovedane so celo redukcije dobave električne energije. Takrat vsi planejo kot na zadnji kanape na mizi. Nikomur niti na pamet ne pade, da so sami krivi za pomanjkanje; ker so izvolili politike, ki so napovedovali etatistične politike in jih potem skozi mandat tudi izvajali. Zgodovina je pri tem zelo jasna: socializem nikoli in nikjer ni deloval, socializem tudi nikoli in nikjer ne bo deloval, ker je v diametralnem nasprotju s človeško naravo.

Na začetku tisočletja (že globoko v samostojni Sloveniji) smo se naposlušali o slovenskem nacionalnem interesu, ki je bil nenadoma vse: od piva do časopisov. In če je nekaj v nacionalnem interesu, bi moralo biti naše. A ni bilo. Bila je to obramba ozkih interesov ideološko primernih posameznikov, ki jim je lastniško obvladovanje omogočila država, ne trg. Kako se je končalo, vemo.

Danes je nacionalni interes zamenjalo javno dobro. Čeravno besedna zveza deluje prijazno, je sama vsebina veliko bolj zlovešča. Kot pri nacionalnem interesu je nekaj našega, le s to razliko, da javno dobro opredeljuje naše tako, da imamo do tega vsi brezpogojen dostop. Tudi do poceni elektrike, kot je lahko v zadnjih dneh slišati tako leve kot (vsaj deklarativno) desne politike, ki pravijo nekako takole: »Elektrika je javno dobro. (…) Elektrika mora biti poceni. Kdor jo drago prodaja, je vojni dobičkar. To pomeni, da je kriminalec.« Očitno imajo vsi ti v glavah »vgrajen« ekonomski socialistični čip; levica in desnica se danes ločita le po vrednotah, ko beseda in dejanja nanesejo na ekonomijo, zdravorazumske ljudi doseže kruto spoznanje, kako »rdeči« so v resnici vsi.

Teoretiki si sicer niso enotni, kaj sploh pomeni javno dobro. Nekako prevladuje mnenje, da so javno dobro stvari, storitve in dobrine, ki niso samo javno dostopne vsakomur, ampak so tudi v splošni (javni) rabi:  otroška igrišča v stanovanjski soseski, dostop do javnega uslužbenca za podaljšanje osebne izkaznice ali potnega lista, hoja po pločnikih in tako naprej. Skratka, javno dobro je nekaj, kar redni in občasni uporabniki uporabljajo in porabijo brez dodatnih stroškov. V ekonomiji je to znano kot nekonkurenčna poraba, kjer potrošnja ali uporaba ne vpliva na ponudbo, vplivala pa naj bi na blaginjo vseh. Težava pri tej definiciji je, če jo vzamemo dobesedno, da količina proizvedenih javnih dobrin in storitev s strani države ostaja poljubna, kar pripelje do neracionalnega trošenja davkoplačevalskega denarja, hkrati pomeni tudi, da država ovira zasebno iniciativo pri proizvodnji javnih dobrin. Tipičen primer je prepoved posesti orožja med prebivalci (zasebniki).

Varnost imamo lahko za javno dobrino. Bolj ali manj uspešno jo zagotavlja država, plačujejo jo davkoplačevalci. Ekonomisti temu (varnost, obramba) pravijo Free Riders (tudi brezplačniki). Toda posedovanje orožja med zasebniki bi prav tako odvračalo kriminalce od kaznivih dejanj, saj država nikoli ne more zagotoviti dovolj osebja, ki bi skrbelo za varnost (država lahko skrbi za splošno varnost in je zanjo tudi odgovorna). Sploh ni nujno, da so vsi prebivalci v neki soseski oboroženi, dovolj je, da je del njih. In ker bi se drugi lahko zanesli na oborožene sosede, bi roparji, tatovi in drugi nepridipravi trikrat premislili o svojem nečednem početju v tej soseski. Na ta način zasebniki sami financirajo javne dobrine oziroma javno dobro. Na žalost vlada v premnogih državah s prepovedmi sabotira »proizvodnjo« te dobrine.

Kjer obstaja trg, se razvijejo poslovni modeli, ki zagotavljajo zahtevane storitve in dobrine (tudi elektriko). Ko se v to vmeša država, se proizvaja manj dobrin, kot bi se sicer, ali pa tiste, ki jih nihče ne potrebuje. Le ponudba in povpraševanje zagotavljata, da je na nekem trgu ravno dovolj dobrin in po dostopni ceni.

Če na kratko povzamem. Javne dobrine lahko proizvajajo tako zasebniki kot država, s tem, da so zasebniki bolj racionalni in bolj zanesljivi pri proizvodnji. Tipičen primer je slovensko javno zdravstvo, ki ga sestavljajo zasebniki s koncesijo in državne zdravstvene ustanove. Že sam bežen pogled na čakalne vrste pokaže, kdo je bolj učinkovit. Enako je, ko politika govori o elektriki kot javni dobrini, za katero bo država določala cene. Ne more. Celo več. Vsak tak poseg je škodljiv. Učinkovito in cenovno dostopno dobavo elektrike lahko zagotovijo le posamezniki, ki prostovoljno sodelujejo na prostem trgu. Kupci odločajo, katere dobrine se proizvajajo, proizvajalci temu sledijo. Elektrika je dobrina, ki mora biti v sodobnem času ves čas na »prodajnih policah«. Če se cene energetskih virov povečajo, se elektrika podraži. To povzroči manjše povpraševanje (ljudje varčujejo), zato se cena elektrike prej ali slej zniža. Tudi v Sloveniji in Evropi bi se, toda vlade s svojimi intervencijami povzročajo zmedo. Nekaj podobnega je s cenami osnovnih živil, za katere se utegne zgoditi, da bo vlada določila najvišje cene. Na tej točki spet pridemo do ljudi, ki imajo v glavi socialistični čip: mislijo, da lahko z uredbami in odloki prelisičijo temeljne zakone ekonomije. Ne morejo.

Na koncu vedno pridemo do »tragedije skupnega« oziroma »tragedije javnega«. Ko več ljudi uporablja neko javno dobrino, vir oziroma nekaj, kar je označeno kot javno dobro, in dostop do tega vsakemu neizključujoče jamči država, pride do očitnega in pričakovanega – ljudje ne bodo racionalni in ne bodo varovali tega, kar ni njihovo. Če bi elektrika postala javno dobro in brezpogojno dostopna vsem po ceni, ki jo določi vlada in bi bila nižja od cene na trgu, nihče od uporabnikov pomislil, da z njo varčuje. Varčevanja ni mogoče zaukazati z dekreti, ker nikoli ni učinkovito. Najbolj učinkovita spodbuda za varčevanje pride s trga. Tragedija skupnega vedno pripelje do tega, da posamezniki (človek je po svoji naravi sebično bitje) iščejo v skupnem dobrem osebne interese. Temu se lahko izognemo le z jasno določenimi lastninskimi pravicami, ki jih brani in zasebnikom jamči država, ne da bi vanje posegala. Čeprav je res, da je v slovenski energetiki tako – večina proizvajalcev in trgovcev z električno energijo je v državni lasti. Zato so ideje nekaterih neuresničljive, saj na področju energije ni kaj za nacionalizirati.

Drugi cilj zagovornikov »skupnega dobrega« so trgovci. Najbrž (za zdaj še) ne bo prišlo do nacionalizacije trgovin, zagotovo pa bodo pritiski po vladnem uravnavanju cen. Resnično si je težko razložiti, kako lahko nekdo vidi zamrznitev cen kot dobro idejo. Skrb vzbujajoče je, da imamo take genije celo med desničarji. Takoj ko pride do manjše krize ali pritiskov, so se do včeraj megafoni prostega trga pripravljeni v hipu odpovedati kapitalističnemu modelu, samo da bi bili všečni in da ne bi izpadli nesočutni. Prostotržna ideologija bo že počakala, mar ne?

In ko bruseljski birokrati z Ursulo von der Leyen na čelu tolčejo po mizah, da je treba dodatno obdavčiti energetska podjetja in okrepiti »evropski socialni model«, niti obrvi ne dvignejo. Še huje so sklonjene glave ob jasni nameri vlade, da bi kar najhitreje uničila vse, kar vsaj še malo diši po gospodarstvo prostega trga: od dodatne obdavčitve bogatih in premoženja prek podtržne renacionalizacije velikih podjetij, višjih davkov in obvezni udeležbi delavcev (seveda po spolnih in drugih kvotah) v upravnih odborih zasebnih podjetij do zakonsko predpisane božičnice, minimalne plače in razširjenih pravicah zaposlenih oziroma zmanjšanih pravicah lastnikov podjetij.

Zdi se, da je danes celo od desnice preveč pričakovati, da bi razumela, kako deluje ekonomija prostega trga. Tudi v zakladnici njihovega znanja in dojemanja sveta je namreč vedno bolj vse videti kot leto nič v revolucionarni Rusiji.

Življenje ob svečah

Značke

Anhovo, baker, brezogljična družba, demokracija, domovina, ekologija, elektrika, emisijski kuponi, energetski viri, energija, etatizem, EU, Evropska komisija, fosilna goriva, GEN-I, ideologija, jedrska elektrarna, jedrska energija, kapitalizem, komunizem, Leon Valenčič, Ljotski protokol, megavatna ura, Mežica, nafta, ogljikov diaksid, onesnaževanje, Pariški podnebni sporazum, plin, premog, Rafael Mihalič, robert golob, socializem, sončne celice, srebro, termoelektrarna, uran, Vlada RS

Od kar se je večina sveta (in Slovenija zraven) s Kjotskih protokolom in Pariškim podnebnim sporazumom odločila za hiter prehod v brezogljično družbo in trajnostni razvoj, je šlo veliko stvari narobe: od napačnih predpostavk do uničujočih odločitev vlad. Dosedanji rezultat so veliki računu na položnicah. In kot zdaj kaže, bo samo še slabše.

Svet je na robu energetske revolucije, vsak od nas bo imel majhno sončno elektrarno, je novembra 2017, še kot predsednik uprave Gen-I, dejal Robert Golob. Pet let kasneje je kot predsednik vlade napovedal gradnjo za tisoč megavatov sončnih elektrarn v treh letih.

»Nemogoče. Lahko sicer tretjina slovenskih gospodinjstev priključi sončnico na omrežje, ampak potem bomo vsi ostali brez elektrike,« je pred dobrim mesecem dni Golobovo optimistično napoved za Domovino komentiral strokovnjak za energetiko Leon Valenčič. Podobno je za Demokracijo povedal Rafael Mihalič. Koncept brezogljične družbe s sončnimi in vetrnimi elektrarnami je »fizikalno-tehnično neuresničljiv, če želimo ljudje v Evropi še naprej živeti vsaj približno tako dobro, kot sedaj«, je prepričan nekdanji dolgoletni predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.

Filozofska podlaga

Žal sta ena redkih, ki si to upata na glas povedati. Tovrstno zdravorazumsko razmišljanje pomeni tveganje, da nate bruhnejo žveplo in ogenj. Drugače imajo glavno besedo sociologi, filozofi in drugi družboslovci, ki zmorejo javnosti dati odgovore na vsa energetska vprašanja za en cilj:  »Družba prihodnosti bo brezogljična, ali je ne bo.« Če vam to zveni znano, se niste zmotili. Samo zamenjajte besedo »brezogljična« s »socialistična« in dobili boste levičarsko maksimo iz časov, ko so komunisti, denimo v Anhovem (azbest) in Mežici (cink, svinec), res »zgledno skrbeli« za zdravje ljudi. Danes pa so vsi ekologi.

Zadeva ima seveda širšo podlago. Svet drvi v etatizem, želja po socializmu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo je jasno izražena. Zato so javnost začeli prepričevati, da je za onesnaženje planeta kriv pohlepni kapitalizem. Bil je zgrajen na fosilnih gorivih, zato je treba odpraviti premog in nafto. Kapitalizem bo tako izginil, družba bo pravičnejša, elektrika bo prihajala iz okolju prijaznih in obnovljivih virov. A so se ušteli. Energetske politike se kažejo kot uničujoče za gospodarstvo, ljudje vse težje plačujejo položnice, prizadenejo najranljivejši sloj prebivalstva.

Še enkrat več se potrjuje misel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, sklep je več kot očiten – zdravilo je hujše od bolezni. Kaj je šlo torej narobe in kje se račun ne izide? Zakaj je elektrika postala draga in bo še dražja?

Prvič: emisijski kuponi

Na prelomu tisočletja se je na energetskih trgih v Evropi zgodil premik: cene niso bile več regulirane in so se določale na podlagi ponudbe in povpraševanja, potrošnik je dobil možnost, da prosto izbira ponudnika elektrike. Politika, vsaj tako se je zdelo, je začela spoštovati preference potrošnikov, energetskim podjetjem je bilo omogočeno, da delujejo na trgu. To je zagotavljalo cenovno dostopno, zanesljivo in priročno energijo, trg je hitro izravnal občasna nihanja cen energentov.

Toda še preden se je energetski trg sprostil (večina največjih globalnih energetskih podjetij je ostala v lasti ali pod nadzorom države, v Sloveniji je v lasti države še vedno 95 odstotkov družb za proizvodnjo elektrike), so se zaradi umetno ustvarjenega strahu pred globalnim segrevanjem nacionalne politike in birokrati v EU začeli neposredno vmešavati in vplivati na delovanje trga. Ena prvih potez je bila uvedba sistema trgovanja z emisijami, ki ga je EU leta 2005. Bruseljski uradniki so se pod pritiskom militantnih ekologov domislili, da morajo energetsko intenzivna podjetja in termoelektrarne izpuste v zrak plačati.

Določena je bila zgornja meja toplogrednih plinov, ki jih v ozračje lahko izpustijo podjetja. Emisijski kupon je predstavljal pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida, a bistvo je v tem, da EU vsako leto izda manj kuponov, kar naj bi podjetja prisililo, da zmanjšajo izpuste. Toda edini rezultat je bil, da so se emisijski kuponi podražili: z 15,95 evra leta 2005 na več kot 80 evrov konec avgusta letos (največji skok je cena kupna doživela v zadnjih dveh letih – kar za 60 evrov). To je le eden od vzrokov za dražjo elektriko in posledično višjo inflacijo.

Drugič: uničevanje TE in JE

Kot je čas tekel naprej, so vlade začele širiti paniko, da človeštvo ne bo preživelo, če ne začnemo takoj prehoda na zeleno energijo. Na udaru so se znašle termoelektrarne (ogljikov dioksid) in jedrske elektrarne (strah pred nesrečami). Čeprav je bilo jasno, da sončne in vetrne elektrarne ne morejo čez noč nadomestiti fosilna goriva, so vlade začele vlagati milijarde v obnovljive vire energije, hkrati pa z zakoni siliti elektro podjetja, do so kupovala drago elektriko. Bil je to začetek spirale, ki je ni videti konca in jo danes doživljamo v obliki podražitev osnovnih dobrin.

Francija, ki je več kot 70 odstotkov elektrike dobila iz jedrskih elektrarn, jih je začela zapirati, z opuščanjem so začele Avstrija, Belgija, Nemčija, Italija, Švedska. Danes je v EU delujočih še okoli 100 nukleark, ki proizvedejo 683.512 GWh energije, kar predstavlja le še 25 odstotkov proizvodnje. Gre za poceni elektriko, saj megavatna ura iz krške JE stane približno 30 evrov.

Politika se ni ustavila je pri jedrski energiji. Tarča so postale termoelektrarne, ki so jih najprej obdavčili z okoljskimi dajatvami (emisijski kuponi denimo stanejo šesti blok v Šoštanju okoli 60 evrov za megavatno uro, čeprav je strošek premoga le okoli 30 evrov na megavatno uro), nato zaukazali postopno zapiranje.

Tretjič: oblikovanje cene elektrike

Slovenija med 80 in 85 odstotkov potrebne elektrike proizvede sama. Stroškovna cena je bila lani okoli 50 evrov na megavatno uro, letos znaša nekaj več kot 60 evrov. Uvožena elektrika je dražja, cena se je od lani povečala za 2,5-krat na okoli 150 evrov na megavatno uro. Lahko rečemo, da Slovenija proizvaja dokaj poceni elektriko, ampak cen ne sme sama oblikovati, ker je del evropskega trga.

Ceno na evropskem trgu določajo tako imenovane mejne elektrarne (ki se zaženejo ob povečanem povpraševanju). Ker se JE in TE zapirajo, so mejne zdaj postale dražje plinske elektrarne. To je bilo zelo kratkovidno. Dokler je cena plina zmerna, je vse dobro, a ko se poveča, se poveča tudi cena elektrike, kar se na koncu pozna na položnici slehernika. Zemeljski plin je sicer precej poceni, zato je bila tudi elektrika pridobljena iz plina do konca leta 2020 poceni: okoli 13 evrov za megavatno uro (vir: portal Trading Economics), danes je zaradi rasti cen tega energenta že okoli 230 evrov na megavatno uro. Res je, da je na podražitev vplivala zaostritev odnosov med Moskvo in Brusljem, ker je Rusija vojaško napadla Ukrajino. Vendar je to samo posledica, pravi vzrok je zgrešena energetska politika Evropske unije. Že pred  več kot desetletjem je bilo jasno, da so okoljski cilji zelene agende neuresničljivi, kljub temu bruseljski birokrati še vedno trdijo, da se zaradi drage elektrike (in posledično visoke inflacije) ne smemo odpovedati hitremu prehodu v brezogljično družbo.

Četrtič: trajnostna energija

Čeprav je proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov energije poceni (veter in sonce sta »zastonj«), so končni neposredni in posredni stroški visoki. Poleg tega, da sonca in vetra ne moremo »skladiščiti« ter ju uporabiti takrat, ko ju potrebujemo (nafto, plin, premog in uran lahko), tako imenovana trajnostna energija ni tako čista, kot bi nam radi prikazali. Vetrne elektrarne za hlajenje potrebujejo veliko olja (nafta), ki se nahaja na vrhu vetrne turbine, težava s sončnimi celicami je, da je njihova proizvodnja popolnoma neekološka: proizvodnja potrebuje rudarjenje plemenitih kovin (ki jih že primanjkuje), večina celic je sestavljena iz silicijevih polprevodnikov in kovin (srebro, baker, indij), reciklaža panelov še nima ustrezne ekološke rešitve.

Poleg tega gradnjo elektrarn na alternativne vire spremljajo obsežne vladne subvencije. Po podatkih mednarodne agencije za energijo (IEA) bodo vlade v samo štirih letih v obliki subvencij, nepovratnih sredstev, posojil in davčnih spodbud namenile skoraj 450 milijard evrov. Vse to je treba upoštevati pri stroških.

Neracionalne vlade

Zgodovina energetske politike EU v tem tisočletju kaže na intervencijski vladni pristop na trg električne energije. Omejujejo proizvodnjo elektrike iz zanesljivih in poceni fosilnih virov ter financirajo negospodarne projekte z dražjimi in nezanesljivimi nadomestki (alternativni viri). Potrošnikom tako ostane manj ponudbe in višje cene (tudi zato, ker vlade določajo k osnovni ceni, ki znaša dobro tretjino zneska na položnici, še druge dajatve: omrežnino, trošarino, druge prispevke in DDV).

Tudi sedanjo energetsko krizo so zakuhale vlade. Ne samo zato, ker so postavile na evropskem trgu zgrešeno formulo za izračun cene elektrike, ampak ker se neposredno vmešavajo v delovanje trga. Trg bo ponudbo in povpraševanje prej ali slej izravnal, rast cen se bo ustavila in se postopoma znižala. A le, če vlade ne bodo hitele z novimi regulacijami in »formulami« ter z davkoplačevalskim denarjem spodbujale nerentabilne projekte.

Vlade vedno napačno razporedijo sredstva, le trg deluje ekonomično in racionalno; trg ne bo nikoli podpiral neracionalnih projektov, sčasoma bi tako ali tako z inovacijami, ki jih zmorejo le zasebniki na trgu, postopoma prehajal k drugim energetskim virom, ko bi prvih začelo primanjkovati. Sedanjo krizo bodo vladni ukrepi sicer ublažili in omilili, toda ravno zaradi takih posegov bo naslednja (če se že ta ne bo končala s katastrofo) še hujša. Potrebno bo popolnoma spremeniti energetsko politiko. Da le ni prepozno.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (8. september 2022).

Kakšno je življenje v kartonasti škatli ali kako je RTV Slovenija ostala zataknjena nekje med 9. in 10. kongresom ZKJ

Značke

Asta Vrećko, Boris Vasev, ideologija, Igor E. Bergant, javna služba, javni sektor, javni uslužbenec, komunizem, levičarstvo, novinar, novinarstvo, RTV Slovenija, socializem, TV Slovenija, Zveza komunistov Jugoslavije, žurnalizem

Normalen človek mora resnično imeti mazohistična nagnjenja, da gleda informativni program skozi levičarsko povečalo; nedvomno je jasno, da je že od vsega začetka opornik socialistični ideologiji. Ker pred ekranom ne morem zdržati in se prisiliti, da bi poslušal in gledal osebke, ki so se tudi vizualno zataknili nekje med 9. in 10. kongresom ZKJ, spremljam njihov portal. Čeprav sem prepričan, da sem vreden boljše usode, mi službena dolžnost nalaga, da spremljam vse medije. Temu se res težko izognem.

Tako naletim na tekst, kjer zaposleni javni uslužbenci poročajo o sebi in nočni mori, ki jo preživljajo, ker si vodstvo, pomislite (!), drzne koga odpustiti ali zoper njega disciplinsko ukrepati. Če odmislim meni »zelo ljubega« levičarskega ekstremista Borisa Vaseva, je nekakšen protest doživel vrhunec z Igorjem E. Bergantom, ki je dobesedno bruhal bisere: »… v državi ustanova kot je naša, ki z javnimi sredstvi nudi zanesljive, verodostojne in dostopne informacije … (…) … poseganje v pravico ljudi do verodostojne in dostopne informiranosti poseg v demokracijo…«

Očitno so prespali učne ure, kaj je v (svobodnih in) demokratičnih državah javno. Delno se jim oprosti, ker ministrica za kulturo Asta Vrečko o nacionalki stresa še bolj kosmate, a bi kot pravi vsevedi zdaj že lahko vedeli, da je javno (prisilno) le financiranje, nikakor pa ne interesi, ki služijo enemu svetovnemu nazoru (liberalni demokraciji) in interesi, ki jih imajo oni kot zasebniki. Ko jih na to vodstvo (in del javnosti) opomni, se spremenijo v besne šestletnike, ki kričijo in topotajo z nogami, da tega nočejo, ker želijo novo igračo. Ali kot pravi Bergant: »… bo potrebno vzpostaviti novo RTV, ki bo vredna tega imena in poslanstva.«

Izvolite, a nikakor ne z mojim denarjem. Nihče vam ne brani, očitno ste tako dobri, da se bodo podjetja trgala za oglase na vaši »novi televiziji«, kjer boste lahko po mili volji zganjali radikalni feministični, pravičniški in še kakšen boj proti ideološkim nasprotnikom levice. Dokler temu ni tako, se sprijaznite, da je poslovodstvo tisto, ki zaposluje in odpušča, da so direktorji tisti, ki vodijo in odgovarjajo za posamezne enote znotraj Kolodvorske 2 in 4, da so uredniki tisti, ki določajo vsebino v skladu z zakonodajo. In resnično upam, da bom dočakal dan, ko ne boste kradli denarja z žepov zasebnikov in državljani ne bodo več prisiljeni gledati vašega kampanjskega novinarstva brez kakršnikoli meril in norm.

V trenutku, ko ideal postane pomanjkanje morale in norm, in tega na RTV Slovenija res ne manjka, potem dobite ljudi in oddaje, ki v prime timu opravičujejo, relativizirajo in branijo spolne predatorje, napad Rusije na Ukrajino, okorele Udbovce, povojne poboje, diktatorske režime oziroma vse tisto, kar je skregano z neko naravno čednostjo in poštenostjo. Življenje v takem mehurčku povzroči, da nihče ne razmišlja o resničnosti, ki zaradi vpliva, ki ga imajo, normalizira njihovo nespodobno vedenje.

Pravijo, da gojijo neodvisno in profesionalno novinarstvo, da so na braniku demokracije. Če ti živiš na račun tretjih ljudi, to nima prav nikakršne veze s svobodo in demokracijo; že na tej točki pade njihova trditev. Jezno vzklikajo, ko jim mestoma njihovo izsiljevanje spodleti in kdo iz njihove družbe odleti, da lahko propade planet. Trdijo, da trdo delajo, delujejo tako, kot da so njihovi projekti in delo ključnega pomena ne samo za obstoj Slovenije, ampak za obstoj človeštva nasploh. Ne ga lomit, no. Če delaš brez kakršnekoli verodostojne ocene, kot počno ti pajaci, če hodiš v službo brez kančka strahu, da te bodo zaradi lenobe ali neuspeha odpustili, da te bodo odstranili, če boš javno službo izkoriščal za zasebne rabote, potem je jasno, da se boš oglašal z vseh mogočih megafonov in branil pridobljen položaj. In ko je s tabo celoten medijski mainstream, ki ima enake ideološki interese, je logično, da te bodo podprli ljudje, ki verjamejo v življenje v kartonasti škatli s prevezo prek oči. Zato lahko, kot pravi tista ljudska, »s tujim ku**m po koprivah«. Plavanje s tokom po ideološki gnojnici tako ali tako obvladajo.

13 kazalnikov, ki so za levičarje neizpodbitni dokazi, da kapitalizem ne deluje in je tik pred propadom

Značke

kapitalizem, socializem

Kapitalizem umira že več kot 100 let, zdaj naj bi bil zares tik pred svojim bridkim koncem. Vsaj tako se zdi, če sledimo številnim pritožbam po družbenih omrežjih, in strokovnjakom, ki so prepričani, da je kapitalizem najhujša stvar, ki se je zgodila človeštvu. Tu je nekaj primerov, ki se v pravični družbi v skrbi za sočloveka nikakor ne morejo zgoditi.

I. Zjutraj ste se ustavili na bencinski črpalki, si na avtomatu skuhali brazilsko mešanico kave in si opekli jezik. Ja, kapitalizem vas želi ubiti vsak dan znova.

II. Na nov avtomobil z dodatno opremo čakate tudi več tednov. Prava groza, v socializmu se med čakanjem na avtomobil lahko poročite, naredite dva otroka in ju pošljete v šolo.

III. Vaš otrok se hrani v šolski menaži, malice in kosila so premastna in presladka, jedilnike očitno sestavljajo neizobraženi ljudje brez občutka za dobro hrano. Mislite, kar si hočete o celjskem Petričku, priznati morate, da tam otroci nikoli niso imeli tega problema.

IV. Izgubite službo in ste brez denarja. Ostane vam le toliko premoženja kot srednje bogatemu plemiču pred 150 leti. Obup! Škandal!

V. Ograje na meji so nevarne za ljudi in živali, če se zataknejo ob rezilno žico, lahko izkrvavijo. Ja, v socializmu je drugače; samo neškodljivim svinčenim kroglicam se moraš izogniti, pa prečkaš mejo.

VI. Na Amazonu naročite knjige, na carini jih zadržujejo več dni. Ah, v pravični družbi je čakanje odveč, ker taka pošta sploh nikoli ne bo prišla.

VII. V trgovini je zmanjkalo mandljevega mleka za vegane, kalifornijskih oreščkov, japonskega modroplavutnega tuna, zalog Pérignona in televizorjev Panasonic 152-Inch Plasma TV. V socializmu tega res, ampak res nikoli ne zmanjka.

VIII. Naprava za sladoled v McDonald´su se je pokvarila in ne morete dobiti svojega sladkega priboljška. Sabotaža zlobnih kapitalistov.

IX. Nehumani pogoji za migrante: slaba hrana, pretrda ležišča, neprijazna okolica. Res je, Goli otok je nudil pogled na morje.

X. Zahtevate ideološko uravnoteženo poročanje javne televizije? Oh, o tem boste v prihodnosti premišljevali na Beethovnovi ulici 3.

XI. Kapitalisti so nagnjeni k kraji volitev, kršijo volilno zakonodajo, financirajo jih kapitalistični prijatelji iz tujine. Ko partija skrbi za vaše dobro počutje, teh težav sploh ne zaznate, vaši možgani niso dodatno obremenjeni z nešteto kandidati.

XII. Parada ponosa zasede mestno središče, vaš Garmin DriveSmart 86 vas preusmeri naokoli. Nagaja vam zlobni kapitalistični izdelek.

XIII. Številni elektronski pripomočki, sofisticirani kuhinjski aparati in pametni telefoni so za vas preprosto preveč, delajo vas nesproščene in nervozne. Kapitalizmu ni mar za vaše duševno zdravje.

P.S. Prirejeno po satiričnem portalu Babylon Bee.

Elite pri Svetovnem gospodarskem forumu v novem dokumentu od nacionalnih vlad zahtevajo: Državljanom prepovejte imeti lasten avtomobil in rešili boste planet pred podnebno apokalipso!

Značke

avtomobil, elite, globalizem, IEA, Klaus Schwab, lastništvo, Mednarodna agencija za energijo, socializem, Svetovni gospodarski forum, WEF, zasebna lastnina

Potem ko sta Svetovni gospodarski forum (WEF) in njegov predsednik Klaus Schwab v svojih objavah z osupljivo odkritostjo navajala, da nameravata posegati v človeško naravo z vsemi tehničnimi sredstvi (ljudi, živali in rastline je treba popolnoma preoblikovati), zdaj pravita, da se morajo ljudje odpovedati zasebnemu lastništvu (od avtomobilov do zasebnih domov), če želijo rešiti planet.

Nov dokument WEF trdi, da zasebna vozila niso dobra za zdravje planeta in da se večina vozil komaj uporablja. Namesto tega bi uvedel kolektivno skupno uporabo vozil, da bi s tem zmanjšali globalno povpraševanje po fosilnih gorivih in plemenitih kovinah. 

»Proces oblikovanja, ki se osredotoča na izpolnjevanje osnovnih potreb namesto na nakup izdelka, je bistvenega pomena za prehod,« navaja WEF. 

Agenda globalističnih elit v Ženevi v Švici iz dneva v dan postaja bolj odkrito socialistična. Pod krinko boja proti ´podnebni apokalipsi´ želita Schwab in druščina, nad katerima so zaradi zadnjih ´idej´ zagotovo navdušeni pri slovenski vladi, najprej doseči, da bi lokalne vlade popolnoma prepovedale osebni promet v mestih.

WEF ni edina organizacija, ki želi, da se ljudje odpovejo svojim avtomobilom. Mednarodna agencija za energijo (IEA) je vlade posameznih držav pozvala, obvestila, naj zmanjšajo oskrbo potrošnikov s fosilnimi gorivi in naj državljane z ukrepi odganjajo od uporabe osebnih avtomobilov.

Asta Vrečko, ustavni katabolizem in RTV Slovenija

Značke

Asta Vrečko, Državni zbor RS, kapitalizem, ministrstvo za kulturo, prisila, prosti trg, RTV prispevek, RTV Slovenija, socializem, svoboda, Vlada RS

Nadobudna tovarišica, Asta Vrečko po imenu, nekdaj članica Delavsko-punkerske univerze in soustanoviteljica Iniciative za demokratični socializem, danes v prostem času ministrica za kulturo, pač ne more iz svoje kože. Da se ve, od kod prihaja, kakšen je njen pedigre, vidi stvari, ki jih dokazano ni. Ampak to smo pri levičarjih že navajeni: če jih ni, jih ustvarijo v svojih glavah, nato jih interpretirajo. Ne, cesar zagotovi ni gol, mar ne?

Vrečkovi se je tokrat v Ustavi RS prikazal zapis, ki predvideva »obvezno plačevanje RTV prispevka, ne prostovoljno plačevanje«. O slovenski ustavi imam sicer svoje mnenje, menim, da so v njej zadeve, ki vanjo ne sodijo, a o tem drugič. Dejstvo je, da v ustavi sploh ni člena, ki bi omenjal RTV prispevek, še manj, da bi ga predvidel kot obveznega. Res je, tudi vodstvu RTV Slovenije se je pred leti zdelo, da so jim kršene ustavne pravice, ko se je želelo zmanjšati RTV prispevek: sklicevalo se je na 39. člen, ki govori o svobodi izražanja.

Ali je Vrečkova imela to v mislih, ne vem. Če je, potem je jasno, da ne samo ne razume ustave, tudi svobode ne: svoboda izražanja je dlje oddaljena od obveznega plačevanja prispevka, kot je razdalja med Zemljo in Marsom. Prav ničesar nimata skupnega, obvezno povezovati s svobodo je oksimoron; tak, kot je besedna zveza demokratični socializem. Enostavno ne gre skupaj. Razen če zadevam daš drug pomen, kar levica vztrajno počne, medijski mainstream pa naseda in za levičarji ponavlja kot papagaj.

Naj bom jasen: obvezno plačevanje RTV prispevka je popolnoma nepotrebno. V današnjem času, ko ima človek možnost izbire med več radijskimi in televizijskimi postajami in kanali, je postavljanje nacionalne televizije v privilegiran položaj povzročanje škode trgu in davkoplačevalcem. Ustavno sodišče je v odločbi leta 2004 sicer že zapisalo, da mora oblast zagotoviti sredstva za normalno delovanje RTV Slovenija, vendar to ni nujno obvezni prispevek in ne nujno v takem obsegu. Vlada bi morala prispevek preprosto ukiniti in za prehodno obdobje (petih let, kot denimo za BBC v Veliki Britaniji) zagotoviti proračunska sredstva. Nato pa nacionalna radio in televizijo preprosto prodati.

Tole, kar počno levičarji in zaposleni na Kolodvorski ulici, je parazitizem: uživanje privilegijev (zaposleni na RTV Slovenija) na račun nekoga drugega (državljani kot davkoplačevalci oziroma zavezanci za plačevanje obveznega prispevka). To ni združljivo s svobodo in prostim trgom. Če posameznik (zasebnik) želi prostovoljno preživljati nekoga drugega, in to na svoje stroške, naj. Vsak ima to pravico, vsak ima pravico da s svojim denarjem počne, kar želi. Ko človek prostovoljno sprejme vlogo gostitelja zajedavca, s tem prav nič ne ogroža drugih. Vendar je zelo narobe, če v to vlogo sili tudi druge.

Slovenski socialisti (Asta Vrečko je tipična predstavnica) pravijo, da se z obveznim RTV prispevkom borijo za državljane in njihove pravice do obveščenosti. Hvala za tako skrb. Kako bom obveščen in kje bom dobil potrebne informacije, je moja stvar. In če bom želel, bom za to tudi plačal s svojim denarjem. Ali bo to POP TV ali RTV Slovenija ali Nova24TV, je izključno moja stvar. Nihče pa ne more nekoga prisiliti, da plača neko izbrano televizijo.

Svoboda je odsotnost sile in prisile. V primeru RTV prispevka je to prisilno plačevanje nečesa (pod grožnjo s silo), ki koristi enim na račun drugih. To ni prostovoljna odločitev.+, prispevek je tipično socialističen relikt, ki nima veze s kapitalizmom, prostotržnim sistemom. Prosti trg je namreč izraz, ki ga uporabljamo za celoto prostovoljnih izmenjav blaga in storitev med posamezniki in skupinami (gospodarskimi in drugimi družbami). Temelji na prostovoljnih odnosih. Čim odnosi (transakcije, izmenjave itd.) niso prostovoljni ter je nekdo prisiljen od nekoga nekaj kupiti (z zakonom predpisano blago ali storitev), potem ti ni več prostovoljno (svobodna izbira), ampak temu drugače rečemo (če je v ozadju država, ki ima legitimno pravico za uporabo orožja) – oborožen rop. RTV prispevek je torej dobrina, ki jo država omogoči skupini ljudi (zaposleni na RTV Slovenija), potem ko oropa druge državljane. Gre za socialistično institucionalizirano zajedavstvo, ki ne more imeti podlage v (slovenski) ustavi, ki naj bi bila branik svobode posameznika (zasebnika) pred prisilo ali grožnjo države, ki jo ta lahko doseže z zlorabo (zakonodajne ali izvršilne) oblasti.

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Značke

ekonomija, kulturni marksizem, Levica, levičarji, Miha Kordiš, primitivno gospodarstvo, robert golob, socializem, Venezuela, Violeta Tomić

Eno je, ko levičarji (samo) govorijo o gospodarstvu in eksperimentirajo s svojim denarjem, nekaj povsem drugega je, ko se ekonomske politike izvajajo. Takrat začno vse loviti demoni in škodo občutijo vsi.

Z nastopom Golobove vlade, ki je najbolj leva po osamosvojitvi, se bo zgodilo nekaj slabega. In zaradi velike večine, ki so jo v te roke izročili volivci, je skoraj nemogoče, da bi se temu izognili. Ne gre samo za nesposobnost in neznanje, v igri sta tudi zlonamernost in maščevanje, ki ga podžigajo poulični »prebujenci« (wokeism) s svojimi viktimizirajočimi in moralizirajočimi klišeji, kako (skrajna) desnica uničuje socialno državo in z nižanjem davkov pomaga bogatim, da postanejo še bogatejši. Svoj moralni in materialni vakuum gradijo na zelo spolzkem terenu, na nestabilnem pesku, zgodovino kot učiteljico ne samo, da zavračajo, ampak jo popravljajo v skladu z novodobnimi normami. Njihov izbrani maziljenec, ki bo spremenil svet po njihovi podobi, bo služil vsem, pravijo, saj bi brez njega ostali na poti do cilja.

Dvajseto stoletje je na zelo krvav in trd način dokazalo, da marksistično gospodarstvo, nad katerim se navdušujejo in so z njim okužili tudi novo slovensko vlado, ne deluje. Največji tovrstni eksperiment v zgodovini človeštva (od Sovjetske zveze do Jugoslavije) je propadel, jasno je dokazal in pokazal, kaj se zgodi, če o ekonomiji odločajo ljudje, ki zanjo niso usposobljeni. Ni po naključju podnaslov tega bloga misel Hayeka: Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.

Nedavno sem v intervjuju za Portal24 omenil, da novodobni levičarji, ki so zrasli z ideologijo kulturnega marksizma, stremijo k nekakšnem romantičnem socializmu, da bi si vsi med seboj vse delili in živeli kot velika družina. To je bilo možno, ko je bilo človeštvo na stopnji lovcev in nabiralcev, ki so živeli v majhnih skupinah, sestavljenih večinoma iz sorodnikov. Ameriški ekonomist Paul Harold Rubin temu pravi »primitivna ekonomija prebujene levice«. Tudi Marxov ekonomski sistem, ki je gospodarstvo opredeljeval kot konflikt in ne kot sodelovanje med delom in kapitalom, se je oziral na plemenske družbe daleč v preteklosti. Po njegovo so bogati obogateli zato, ker so izkoriščali revne delavce. Njegova teorija, kako to uravnotežiti (igra ničelne vsote), se je izkazala za napačno. Tudi eksperiment jugoslovanskih komunistov s samoupravljanjem je klavrno končal.

Rubin pravi, da je bila »ljudska ekonomija« možna v določeni stopnji evolucije, ko je bilo malo kapitala in je bil svet skoraj brez specializacije poklicev. S hitrim razvojem v zadnjih stoletjih in pojavom kapitalističnih ekonomij, ko je Adam Smith dokazal, da je kapital produktiven in da lahko delo in kapital sodelujeta pri povečanju dohodka (predvsem pa, da zapleteno gospodarstvo lahko deluje samo, brez da bi se kdo vmešaval s centralnim planiranjem), je to primitivno teorijo znova populariziral Marx. Čeprav je za seboj pustila opustošenje in povzročila revščino v številnih državah, se, kot pravi Rubin, »pripadniki prebujene levice želijo vrniti k politikam, ki temeljijo na primitivnem ekonomskem razmišljanju«.

Ekonomsko politiko »prebujenih« spodbujajo teorije spolnih, rasnih in drugih kvot, ki jih morajo podjetniki upoštevati. Če k temu dodamo visoke davke, s katerimi merijo na bogatejše (ki so tako ali tako največje zlo, namesto da bi jih prepoznali kot podjetne, ki dajejo delo tisočim in lajšajo življenje milijonom), regulacijo po dolgem in počez ter poskuse nadzora nad cenami je cilj en sam – ponovna oživitev primitivnih ekonomij. Težava je domišljanje »prebujenih«, da svet razumejo bolje, kot vsi ostali. Podrejanje tej (v svojem bistvu) avtoritativni ideologiji pomeni biti na avtocesti v propad. Kar se že dogaja.

Sodobna levica tudi ni zmožna soočiti argumentov, ki so na strani prostotržno razmišljujočih. Kakorkoli obrnete, zgodovina 20. stoletja je ponudila dovolj trdnih in lahko preverljivih dokazov, da desničarske ekonomske politike (kapitalizem, če želite) delujejo. Analitičarka iz Dun & Bradstreeta Prachi Juneja v Vodniku po ekonomskih študijah dobro opiše levičarske teorije o gospodarski rasti.

Tipično sklepanje sodobnih levičarjev je, da na potrošniškem trgu, ki ga večinoma sestavljajo ljudje, ki vsak mesec za preživetje porabijo celo plačo, bogati porabijo veliko manj kot revni. Njihovo razmišljanje je, če bi šel del dohodka od bogatih k revnim, bi slednji več potrošili, s tem bi se povečala gospodarska rast. Zato zagovarjajo politike, kot je minimalna plača, davčne olajšave za ljudi z nižjimi dohodki in še kaj bi se našlo. Levičarski ekonomisti predpostavljajo, da bo bogatim dejansko bolje dajati višje plače. To je zato, ker bodo dobili majhen delež rastočega gospodarstva namesto večjega deleža stagnirajočega.

Juneja meni, da bi taki ukrepi povzročili zmanjšanje gospodarske rasti, ker so v nasprotju z osnovami ekonomije. Če se delavcem na silo dodeli večji delež in kapitalistom odvzame njihov delež, bodo upočasnili proizvodnjo. Zakon ponudbe kaže, da dobavitelji proizvedejo več, če zaslužijo več dobička na enoto. Vendar pa tudi manj proizvajajo, če se njihov dobiček zmanjša. Torej, čeprav bi se plače posameznih delavcev lahko povečale, bi se lahko število zaposlenih delavcev zmanjšalo. Posledično bo znesek denarja, dodeljen revnemu in srednjemu razredu, ostal enak ali pa bo celo manjši. »Te politike so del lažne blagovne znamke ekonomije, katere pravi namen je pridobiti politično kilometrino,« zaključi Juneja.

Te »lažne blagovne znamke ekonomije« Golobova vlada predlaga kot rešitev za vse, kar naj bi povzročila desnosredinska Janševa vlada. Interventni zakon, s katerim naj bi rešili nujne težave v zdravstvu, je že korak v to smer. Jasno je, da ne gre za interventni zakon, ampak za zakon, ki bo pravna podlaga za polmilijardni eksperiment boljševizacije zdravstva. Vprašanje je, kako daleč bo šla ta vlada. Trenutno se nam ne obeta nič dobrega. Bojim se, da bodo z eksperimentom v zdravstvu dosegli to, da bomo na koncu zdravniško pomoč vsi iskali pri vaških zdravilcih. Upanje, da mogoče le ne bo tako hudo in tiščanje glave v pesek ne bosta pomagala. Noj se s tem ne zaščiti pred nevarnostjo.

Se spomnite Venezuele v tem stoletju in eksperimenta Huga Cháveza, ki si je postavil prednostno nalogo, da s kolektivizmom odpravi revščino? Vsi levičarski intelektualci in modni ekonomisti so ga hvalili, poslanca Levice Violeta Tomić in Miha Kordiš sta celo odpotovala (na učno ekskurzijo) v Venezuelo.  Po propadu so vsi iskali zapletene izgovore izgovore, češ da v Venezueli ni bil pravi socializem. Ideja je bila sicer dobra, prenos zamisli v prakso pa slab, je najpogostejše opravičilo. In, kakopak, zarota kapitalističnih in imperialističnih ZDA.

V Sloveniji bo poleg »dobrih idej, a slabe izvedbe« kriva še desna opozicija. Jasno. Levica je vedno živela od etiketiranja drugih in njej lastnih fantazij, neverjetna je njihova sposobnost reinkarnacije zgrešenih doktrin in politik. Še bolj nerazumljivo je obnašanje volivcev, ki vedno znova nasedejo iluzijam izkrivljenih stališč, čeprav bi jim moralo biti še od prej jasno, da prav nobena levičarska shema ne deluje.

Osupljiva podobnost Golobovega nagovora z besednjakom boljševikov ali epidemija dobrih namenov

Značke

boljševiki, Edvard Kardelj, Levica, robert golob, socializem

V parlamentarnih demokracijah, kjer vladno koalicijo običajno oblikujejo politične stranke podobnega ideološkega predznaka, je povsem običajno, da sta pozicija in opozicija v konfliktu. To pomeni, da sta ideološko na nasprotnih bregovih ter da ima vsaka stran željo po ponosu in političnem (svetovnonazorskem) boju. Če ena od strani tega nima, nima svojih načel, s katerim oporeka drugi strani, potem ni konflikta. Prav tako ga ni, če se ena stran (opozicijska) povsem podredi volji vladajoče koalicije, s tem pa tudi izgubi željo po upiranju in preživetju. Temu lahko rečemo, da je vladna stran absorbirala opozicijo. Razmere postanejo še bolj skrb vzbujajoče, ko se opozicija ne samo podredi, ampak navdušeno pozdravlja osvajalca (vodilnega predstavnika koalicije). In natanko slednje pričakujejo prevladujoči mediji, ki so na zadnjih volitvah za zmagovalca ustoličili Roberta Goloba.

Seveda ne bomo nikoli natančno izvedeli, kaj je gnalo ljudi, da so tako množično glasovali za stranko Roberta Goloba. Če bi to ugotavljali, bi moral vsak volivec v trenutku, ko je izpolnil glasovnico, tudi povedati, zakaj je glasoval za primorskega Sončnega kralja. Ker to ni mogoče, je vse le ugibanje in nikoli dokazane teorije. Jaz sicer menim, da je svoje naredilo pranje glav z demoniziranjem SDS in desnice, kar sem omenil zgoraj. A na tem mestu se s tem ne bom ukvarjal, temveč z delom Golobovega nagovora ob glasovanju za kandidata za predsednika vlade.

Če je portal nacionalne televizije pravilno povzemal Golobove besede, mi je najprej padla v oči besedna zveza »boljša prihodnost«. Ta besedna zveza, ki variira od »svetle« do »boljše« prihodnosti, je tipična besedna zveza, ki so jo uporabljali komunisti (od boljševikov do jugoslovanskih komunistov). Gre za lahkotno propagando avtoritarnih režimom, ki daje občutek družbenega zadovoljstva in zajamčeno varstvo, da bo za to poskrbela komunistična partija. To so bili res fascinantni načini, kako so ljudem risali vizije utopične civilizacije.

Golob je šel še korak naprej. Takole poroča MMC:

»V tem mesecu se je po lastnih navedbah spraševal, kaj dejansko ljudje od njega in vladajočih pričakujejo. Na različne načine je ugotovil, da ljudje ne zahtevajo nič drugega kot to, da bo prihodnost lepša. Želijo si upanje na boljšo prihodnost, je navedel. To si želijo ljudje vseh strani, levi in desni, in Golob je ljudem javno podal obljubo, da bo to prinesel.«

Golob ni rekel, da si bo za »boljšo prihodnost« prizadevala vladna koalicija ali državni ustroj pod njihovo taktirko, ampak da jim bo boljšo prihodnost dal on in da se temu javno zavezuje. V sodobnem času težko najdemo primerljivo narcisoidnost in tako uporabo stalinističnega jezika. Spomnimo se samo prisilne kolektivizacije v Ukrajini v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je povzročila lakoto in je umrlo na milijone ljudi. Boljševiki so, da bi kmete prepričali v sovhoze in kolhoze, začeli s propagandno akcijo, ki je temeljila na besedni zvezi »boljša prihodnost« ali »svetla prihodnost«. Kdor od kmetov se je upiral prisilni kolektivizaciji, se je upiral boljši prihodnosti. Zato je bil obsojen kot »kulak« in »saboter«. Seveda je bil za to »svetlo prihodnost« (ki nikoli ni prišla) najbolj zaslužen Stalin, ki je »ustvaril čudovito sovjetsko civilizacijo«. Stalin je, kakopak, tudi znan po svoji široki viziji, iznajdljivosti, bistrosti in prodornem umu, na milijone trupel, ki so ostala ob poti v »svetlo prihodnost«, je pač kolateralna škoda, mar ne? In natanko to govori Golob.

Najbrž ni naključje, da se je »civilna družba«, s katero bo Golob »vzpostavil mehanizem za konstanten, kontinuiran dialog« zbirala na Trgu republike v bližini spomenika Edvardu Kardelju, očetu sistema samoupravnega socializma, o katerem govori Levica kot o »ekonomski demokraciji«. Kip, o katerem govorimo, upodablja Kardelja z množico ljudi, ki jo vodi v boljšo prihodnost. Povsem enako je bilo v Sovjetski zvezi. Kaj piše na plakatu z Leninom? Tole: »Za svetlo prihodnost komunistične družbe, univerzalno blaginjo in trajni mir.« Besednjak, ki ga uporabljata Levica in Robert Golob.

To je tisto, čemur pravimo epidemija dobrih namer, ki naj bi pripeljale, kot pravi Golob, v »socialno pravično in solidarno državo«. Naj bi uporabljam zato, ker so vsi tovrstni eksperimenti z dobrimi nameni imeli slabe posledice. A vedno znova upanje na poti v boljšo prihodnost služi popularizaciji številnih škodljivih in nesmiselnih politik. In ravno taki nameni so največje ovire in grožnje rasti blaginje in dobrega počutja državljanov.

Pod vlado Roberta Goloba, tovariši in tovarišice, boste vsi imeli radi Roberta Goloba

Značke

boljševizem, ekonomija, eksperiment, Gibanje svoboda, gospodarstvo, Levica, Odvemi, robert golob, RTV Slovenija, socializem, Tanja Starič

Slovenijo je po volilni zmagi Gibanja svoboda zajela prava epidemija dobrih namenov, ki bodo žal imeli katastrofalne posledice. Do zdaj smo bili navajeni, da gre za floskule, ki so pred volitvami namenjene popularizaciji nesmiselnih (običajno ekonomskih) politik. Levičarji govorijo tisto, kar se lepo sliši v njihovi domišljiji, desničarji so nagnjeni k stvarem in idejam, ki delujejo v realnosti.

Dosedanje leve vlade so se bolj ali manj zaletele v realnost in dokaj hitro opustile svoje zamisli. Mestoma zato, ker so imeli nekateri še kanček zdrave pameti, mestoma zato, ker v koaliciji ni bilo skrajne levice. Tokrat je drugače. Ne samo, da je Levica v vladi, ampak je njen najverjetnejši mandatar Robert Golob posvojil njen in poulični ideološki program. Prava grozljivka je, ko človek spozna, da ti ljudje resnično verjamejo, da je denar drugih ljudi njihova last, da imajo pravico drugim ukazovati, kako naj porabijo svoj zaslužek in si domišljajo, da so pristojni odločati, kaj bomo v življenju počeli in kako bomo svoje življenje preživljali za njih manj razsvetljeni plebejci. Gorečnost, s katero govorijo, kaže, da so s svojim levičarskim progresivizmom prišli do stopnje ateistične religioznosti (kulta politične korektnosti), ko njihova duhovščina ne bo imela usmiljenja do heretikov.

Ne verjamete? Potem ste preslišali, kaj je Golob govoril na Odmevih. Ta človek je dejansko začel misliti, da lahko spelje socialistično revolucijo, ki ji pravi »najnaprednejši pristopi skandinavskih držav in zahodne Evrope«. Ampak to, kar on govori, je daleč od tega, da bi bilo skandinavsko ali zahodnoevropsko (čeprav so te države že začele s socialističnim eksperimentom).

Oglasili so se sicer nekateri ekonomisti in gospodarstveniki (med drugimi tudi Klub Slovenskih podjetnikov in Združenje delodajalcev Slovenije) ter Goloba posvarili pred njegovimi namerami, ki pomenijo razdiranje in nikakor ne svobode. Golobov odziv je bil skrb vzbujajoč.

Takole je odgovoril voditeljici Odmevov Tanji Starič, da bi vlada morala vendarle poslušati tudi gospodarstvo: »Kritike samo kažejo na to, da tisti, ki to izjavljajo, v tem primeru združenje delodajalcev, nimajo pojma, kako je videti razvito zahodnoevropsko gospodarstvo, in na neki način si želijo, da ostanemo narod hlapcev, narod nizko plačanih delovnih mest, kjer bo imel šef delodajalec zadnjo besedo in vsi drugi bomo morali biti tiho. Sam pa pravim, ne hvala. Obstajajo drugačni principi. Tudi v Sloveniji jih imamo. In mi bomo pokazali, da lahko celo Slovenijo spravimo na to pot.«

Si predstavljate? Golob je eksplicitno izjavil, da bodo celo Slovenijo spravili »na to pot« (kar imajo zapisano v koalicijski pogodbi) – zlepa ali zgrda. »Saj se bodo sami pridružili, ne se bati,« je zatrdil.

To spominja na boljševistično novačenje, ko so ljudem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve in smetano. Ko jim je kdo odvrnil, da on ne mara breskev in smetane, so revolucionarji razložili: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Ja, na žalost se končuje kratkotrajno obdobje desnosredinske »anarhije« in s tem povezane gospodarske rasti. Prihaja vlada, ki se bo ukvarjala z izmišljanjem novih metod socialnega inženiringa, kar se bo končalo tako, kot v vseh socialističnih državah: pomanjkanjem, revščino, bankrotom in podobnimi gospodarskimi katastrofami. Pregovor pravi, da se pametni učijo na napakah drugih, neumni pa na svojih. To očitno ne velja za veliko večino slovenskih državljanov, ki se do zdaj ničesar niso naučili: ne iz napak drugih, še iz svojih ne.