Značke

, , , , , , , , , , ,

Da je sirski potni list, ki so ga našli ob truplu enega od samomorilskih napadalcev, ukraden ali ponarejen, je bolj ali manj jasno, čeprav mora to potrditi še preiskava. Toda šef UNHCR (Visoki komisariat ZN za begunce) António Guterres je ob obisku Srbije pretekli teden, ko se je srečal s premierjem Aleksandrom Vučićem, šel korak naprej in predstavil uradno verzijo „teorije zarote“: ponarejen potni list je napadalec nosil z namenom, da ga policija najde, da bi se krivda za napad pripisala migrantom in da bi zato EU zaprla meje. Od tod do izpeljav, da je bil to pravzaprav napad na multikulturnost, kot je zapisal Josh Ashkinaze (ameriški levičarski up na Oberlin College in kolumnist tamkajšnje revije, sicer oboževalec Naomi Klein in njene teorije o kapitalistični zaroti proti svetu), ni več daleč. Zaroto naj bi dokazovalo preprosto dejstvo, da teroristi s seboj pač ne nosijo potnih listov. Ta teorija, ki je očitno tudi za  zdaj že kar uradna (kar ne čudi, saj so za UNCHR begunci glavni biznis, če jih ne bi bilo, ne bi bilo dobre plače za Guterresa in njegovo ekipo), je našla pot v medije. Komentatorji malodane tekmujejo v domislicah, kako še povečati multikulturnost Evrope in kakšne kazni naj bi bile najbolj primerne za „sejavce sovraštva“, ki jih poosebljajo desno orientirane politične stranke. Povedano drugače. Ker so teroristi odgovornost za napad v Parizu skušali pripisati migrantom, je najboljši odgovor – še več multikulturnosti, se pravi še več muslimanskih migrantov v Evropo.

Pri tem nihče od teh mislecev ne da odgovora na nekaj preprostih vprašanj. Zakaj neki bi bilo v interesu Islamske države zapiranja mej za migrante, ko pa se ravno z njimi najlažje pretihotapijo v Evropo? Ali ni cilj Islamske države islamizacije Evrope, se pravi multikulturna Evropa, kar so njeni predstavniki že večkrat povedali? Zakaj bi torej evropske države obrnili proti multikulturnosti, ko pa imajo od te multikulturnosti največje koristi prav muslimanski ekstremisti? Odgovor je sila preprost. Kdorkoli je podtaknil potni list (če ga sploh je), je natančno vedel, kakšna bo reakcija levičarjev, ljubiteljev multikulturnosti. Gre torej za nekakšno teorijo zarote, ki je nadgrajena s teorijo zarote. Potni list je bil podtaknjen zato, da bi ljudje mislili, da je bil podtaknjen. Ste se zmedli? Pomislite. Preiskovalci bi na podlagi posnetkov varnostnih kamer, DNK in prstnih odtisov prej ali slej ugotovili, da je kdo od samomorilcev hodil tudi po balkanski poti z migranti. Zakaj bi kdo torej podtaknil še potni list? Nima smisla. Podtaknil ga je kvečjemu zato, da bi ustvaril vtis, da je bil podtaknjen. Tako imajo zdaj levičarji argument za še več multikulturnosti in za napade na desne, proti-migrantske politične stranke. Celo nemški notranji minister Thomas de Maizière je dejal, da bi potni list na kraj napada lahko podtaknili sami člani Islamske države, ki skušajo javno mnenje usmeriti proti beguncem. Ampak to resnični nima nobenega smisla. Ravno v interesu Islamske države oziroma muslimanov, ki sanjajo, da bo Evropa nekoč muslimanska, je, da pride v Evropo čim več migrantov.

Po drugi strani pa se desne politike ne krepijo samo zaradi nasprotovanja priseljevanju, ampak ker ljudje spoznavajo, da so leve politike z veliko javno porabo škodljive. Zelo malemu številu prebivalstva so migranti resna konkurenca na trgu delovne sile. Neznanje jezika, pomanjkanje izobrazbe in dvomljive delovne zmožnosti so tiste (večinoma nepremostljive) ovire, ki priseljencem onemogočajo, da bi dobili dobro plačane službe. In če so priseljenci v prejšnjih migrantskih valovih (denimo v ZDA pred 100 in več leti) te ovire sprejeli kot naravne in nediskriminacijske ter so se sami potrudili, da jih premagajo, dobivajo migranti danes z levičarsko politiko multikulturalizma pomoč – država gostiteljica mora migrantom pomagati pri integraciji. In to je tisto, čemur nasprotujejo staroselci in zaradi česar se krepi desnica. Ni več enakih možnosti za vse, ampak diskriminira se večina, da se ugodi manjšini. Z denarjem davkoplačevalcev se financira integracija, ki se ravno zaradi tega kaže kot neuspešna.

Teorija, da je bil potni list podtaknjen zato, da bi se javno mnenje obrnilo proti migrantom, torej koristi samo levičarskim aktivistom in Islamski državi. In prvi in drugi potrebujejo migrante v Evropi. Ampak ne iz ekonomskih razlogov, izključno zaradi svojih političnih agend. Multikulturnost je namreč politični proces, ki ima za cilj upravljanje z različnostjo, upravljanje z različnostjo pa pomeni javno priznanje kulturnih razlik, od katerih so vse enake med enakimi. Če se je v prejšnjih migracijskih valih posameznik obravnaval kot enak med enakimi, levičarski socialni altruizem zdaj zahteva več: vsa kulturna prepričanja se obravnavajo kot enaka in se institucionalizirajo. Ko pa pridemo do te točke, pluralizem (tako značilen za priseljevanje v ZDA pred 100 in več leti) in dialog v imenu »strpnosti« in »spoštovanja« nista več mogoča. Politika multikulturalizma skuša namreč omejiti debato, ki poteka v pluralni družbi, zato se zateka k omejitvi svobode govora in prepoznavi sovražnega govora, da pač ne bi kdo užalil različnih kultur in različnih prepričanj. Multikulturalizem torej vsako razpravo vnaprej omeji, ji odvzame ostrino in živahnost. Zato je prav smešno poslušati levičarje, ki na podlagi teorije zarote trdijo, da pariški napad ni bil samo napad na multikulturnost, ampak na svobodo. In spet lahko potegnemo vzporednico med Islamsko državo in evropskimi levičarski aktivisti: oboji sovražijo zahodno civilizacijo, ki ima krščanske korenine in je zrasla na kapitalizmu, zato si prizadevajo za uničenje stebrov, na katerih sloni ta civilizacija, med njimi svobode govora in zasebne lastnine. In tako muslimanom kot tudi levičarjem multikulturnost pri tem pomaga.

Kakor se sliši paradoksalno, to drži; institucionalno upravljanje in ohranjanje kulturne raznolikosti v družbi (se pravi multikulturnosti) predvideva čedalje večjo omejitev prostora za svobodno soočanje različnih mnenj, bi rekel britanski sociolog pakistanskega rodu Tariq Modood. Ali če povemo kar naravnost: ravno institucionalizirana politika multikulturnosti pomeni omejevanje svobode.

Advertisements