»Tudi Karl Marx je bil nekaj časa prekarni novinar.« Sandra Bašič Hrvatin, Mladina, 8. maj 2021
Tako, zdaj veste, nobenega dvoma ni več. Marx je bil prekarec. Morebiti celo prvi novinarski prekarec. Zato je, kakopak, izvorni. Titulam »Marx je bil prvi« je tako dodana nova, on je na lastni koži to občutil, od tod tudi njegova monumentalna dela. Čeprav mu ni šlo vse po načrtih, zadnjih dvajset let je živel v depresiji, ker nikakor ni mogel končati drugega dela Kapitala. Njegova teorija iz prvega se je zrušila že v času njegovega življenja. Temeljila je na konfliktu med delom in kapitalom. Zaradi tega konflikta so delavske plače majhne in se ne povečujejo. Na njegovo nesrečo se je ravno ob izidu prvega dela blaginja delavcev povečala, zrasli so tudi njihovi prihodki. Uteho je iskal v pijači, prostitutkah in cigarah.
Kakorkoli, večina njegovih teorij in del je bila tako zmotna, da je zaradi njih v 20. stoletju umrlo 100 milijonov nedolžnih ljudi. Ampak vseeno. On je izvor, idol, on je Prvi: prvi, ki je kapitalizem povezal s hrano; prvi kaviar levičar (živel je na račun drugih); prvi parazit (Engels je Marxu dajal denar tako, da ga je odtegnil tekstilnim delavcem v svoji tovarni); prvi marksist, ki je zbolel in umrl zaradi (dobre) hrane in pijače. In še bi lahko naštevali, ampak ustavimo se pri Marxu kot prekarnemu novinarju.
Če to izjavi ženska, ki je nekakšna ideologinja slovenske medijske krajine in v svojem življenju upošteva večino tistega, kjer je bil Marx »prvi«, najbrž tudi Društvo novinarjev Slovenije (DNS) ne more imeti več prav nikakršnih zadržkov, da nagradam doda novo – za »najboljše dosežke prekarnih novinarje« Zlato značko Karla Marxa.
Z levičarji, še posebej progresivnimi intelektualci, je tako: večino svojega življenja, ki ga seveda vsi po vrsti šampanjsko uživajo na plečih neto davkoplačevalcev, posvetijo »izumljanju« novega ali skušajo zgodovino interpretirati svojo dandanašnjo spolno, rasno, ideološko ali kakšno drugačno usmeritvijo. Za njih zgodovinska resnica (dejstva pa sploh) ni dokončna zgodba, lahko jo poljubno spreminjajo in prilagajajo, vsak dan znova podoživljajo Dopplerjev učinek, čeprav njegove formule ne razumejo prav dobro. Ampak toliko slabše za formulo, mar ne?
Ena od teh intelektualk (ali intelektualk) je omenjena Sandra Bašič Hrvatin, poleg Marka Milosavljevića glavna ideologija progresivnega novinarstva, čeprav v žurnalizmu ni nikoli zares delala. Ampak, saj veste, kako je z njimi: spoznajo se na neznano. Uporabljajo ceneno populistično retoriko, citirajo se med seboj, revolucionarne parole o izkoriščanju delavcev jim povzročajo nočne more, čeprav se Marxove razlage o kapitalistični ekonomiji tudi njim ne zdijo preveč prepričljive. Deloma zato, ker v življenju niso preprali ene strani Kapitala, najbolj pa zato, ker s socializmom lahko »znanstveno« utemeljiš ropanje drugih ljudi in nasilje nad njimi. Kdo bi se lahko uprl mamljivi zamisli, da si v življenju neuspešen zaradi kapitalistične svetovne zarote, ne pa zaradi svojih nesposobnosti? In kdo ne verjame rad, da denar, ki so ga zaslužili bogati, pripada vsem? Od tod tudi sociopatska želja po vladanju in njihov sovražni prezir do drugačnih stališč: »Ne, četudi si na volitvah zmagal, ne boš vladal, razbojnik desničarski, niti en dan.«
Biser bistroumnosti o novinarstvu Bašič Hrvatinove, ki definitivno trpi za mesijanskim kompleksom (podobno kot Milosavljević), je izjava o odgovornem novinarstvu. »Odgovornost pomeni sprejeti odločitev, da se o določenih zadevah ne bo poročalo in o določenih stališčih ne bo razpravljalo. To ni cenzura, ampak odgovorno medijsko delovanje,” je v svoji kolumni zapisala leta 2018.
Tudi v tokratnem intervjuju za tednik Mladina ni razočarala. Kot nekakšna ikona socialističnega agitatorstva skuša bralca prepričati, da je vzrok vsega zla v Sloveniji sedanja desnosredinska vlada, še posebej SDS. Temu se je, kakopak, potrebno upreti z novo ateistično religijo – politično korektnostjo. In novinarska in uredniška »duhovščina«, ki se zbira okoli njih, bo do heretikov (če je potrebno tudi z lažmi in ponarejanjem) neusmiljena. Malo je skrbi le, da imajo slovenski MSM novinarji še vedno premalo razredne zavesti. Kar je logično, ker je večina prekarcev. Ampak Bašič Hrvatinova ponudi upanje: »Tudi Karl Marx je bil nekaj časa prekarni novinar, ki je sedel v knjižnici, pisal analize dogajanja v svetu in se pritoževal, da si s honorarjem, ki ga dobi, ne more plačati niti naročnine za časopise, iz katerih naj bi bral.«
Od tod tudi predlog za novo kategorijo nagrad Društva novinarjev Slovenije – zlata, srebrna in bronasta značka Karla Marxa.
