Kje, za božjo voljo, slovenski levičarji vidijo zlobni neoliberalizem?

Značke

Heritage Foundation, indeks svobode, levičarji, neoliberalizem, socializem, Wall Street Journal

Vsa beda argumentov slovenskih levičarjev, ki že nekaj let tulijo, da državo razjeda krut in nečloveški neoliberalizem, zaradi katerega so državljani vse bolj revni, otroci pa iz dneva v dan bolj lačni, je vsaj enkrat na leto razgaljena. K temu pripomore lestvica ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal (http://www.heritage.org/index/ranking), Slovenija pa na tej lestvici iz leta v leto vse bolj drsi navzdol. Letos je med 178 državami zasedla 88. mesto z indeksom 60,3, kar je manj od svetovnega povprečja, v Evropi je med 43 državami na 36 mestu. Sicer pa: čim večji je indeks, tem višje je država uvrščena oziroma tem bolj je liberalna, indeks pa meri več kazalcev, med drugim odprtost trga, fleksibilnost delovne sile, svobodo poslovanja, zaščito zasebne lastnine, torej vse tisto, kar socialisti imenujejo neoliberalizem. Povedano drugače. Države z vrha lestvice so bolj kapitalistične (neoliberalne, če hočete), medtem ko so države z dna lestvice bolj socialistične.

In zdaj pridemo do absurda. Slovenska država nikoli ni bila liberalna, kaj šele neoliberalna (če neoliberalizem razumemo kot nov, spremenjen liberalizem), socialisti (predvsem s tednikom Mladina in predsednikom Združene levice na čelu) pa se zgražajo, da postaja Slovenija vse bolj neoliberalna. Kje neki gospodje levičarji z deželi vidijo prosti trg, fleksibilnost delovne sile, (pre)nizke davke in lažjo dostopnost investiranja tujih vlagateljev, vse tisto, kar krasi države laissez-faire z lestvice? Ob tem, da je treba pojem laissez-faire tudi pri državah z vrha lestvice uporabljati z rahlim zadržkom, so pa vsaj približek temu pojmu. Slovenija je daleč tudi od tega. Torej, od kje levičarjem ideja, da je Slovenija neoliberalistična, ko pa je po indeksu ekonomske svobode bolj podobna socialističnim državam oziroma je nekje na sredi med prvo uvrščenim Hong Kongom in zadnje uvrščeno Severno Korejo? Pravzaprav bi morali biti veseli, da Slovenija na tej lestvici drsi navzdol, saj to pomeni, da smo vse bolj socialistični in dohitevamo Grčijo, ki je na tej lestvici pristala na 130. mestu z indeksom 54,0. Ob tem, da so tudi grški socialisti z radikalno levičarsko stranko Siriza zelo čudni, ko iz svoje države izganjajo neoliberalizem. Kje, za božjo voljo, ga vidijo? Očitno tako Ciprasi kot Mesci mislijo, da sta državi še vedno previsoko na lestvici in bodo zadovoljni šele takrat, ko bodo v družbi z Venezuelo (ki se utaplja v nafti), Kubo in Severno Korejo. Še bolj absurdno pa je, da ljudje, v državah z visoko stopnjo ekonomske svobode, kot so denimo Hong Kong, Singapur, Nova Zelandija, Avstralija, Švica in Kanada, kjer je okolje za delavski razred očitno pravi satanski ogenj, ki sta ga zakurila podla Mises in Hayek, ne uživajo samo večje blaginje, ampak imajo tudi večjo osebno in politično svobodo, živijo dlje, so bolj zdravi in lažje dostopajo do dobrin. Ni treba biti posebej pameten, da ugotoviš, da pomeni več kapitalizma s prostim trgom tudi boljše življenje. V Sloveniji pa merimo razliko v bogastvu med najbolj revnimi in najbolj bogatimi, preštevamo revne in lačne, se zgražamo nad železniško infrastrukturo, čeprav je vsakomur jasno, da bi bile te »težave« manjše ali pa jih sploh ne bi bilo, če bi v Slovenijo prišel vsaj vonj po liberalizmu. In raziskava jasno kaže, da je revnih in lačnih v povprečju najmanj prav v državah, ki so bolj (neo)liberalne. Socialisti pa želijo še več regulative, še večje davke, še več države v gospodarstvu, se pravi še bolj proti dnu.

Zakaj je tako, zakaj so tako velike razlike v razvitosti med državami, ki so bližje socializmu, in tistimi, ki so bližje kapitalizmu? Bom malo karikiral. Medtem ko imajo Severnokorejci (178. mesto z indeksom 1,3) parade za svojega ljubljenega vodjo, v Švici (5. mesto z indeksom 80,5) delajo čokolade, medtem ko na Kubi (177. mesto z indeksom 29,6) posedajo naokoli in kadijo cigare, v ZDA (12. mesto z indeksom 76,2) odkrivajo nova zdravila, in medtem ko v Sloveniji (88. mesto z indeksom 60,3) delamo sociološke analize o neenakosti, v Estoniji (8. mesto z indeksom 76,8) vlagajo v elektroniko in telekomunikacije (tu je bil ustanovljen internetni fenomen Skype).

In ker so prevladujoči slovenski mediji pod ideoloških vplivom levice, več kot kratkih vesti o najnovejši lestvici ekonomske svobode tudi prebrati niste mogli. Če pa ste, so skušali tudi indekse relavitizirati, kot portal nacionalne televizije (http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/slovenija-pri-ekonomski-svobodi-malce-podpovprecna/356863), češ da je Slovenija samo malo pod povprečjem. Skratka, nič kritičnega, čeprav je jasno, da je ekonomska svoboda v državi na psu.

Levičarski mit o uspešnosti samoupravnega socializma

Značke

brezposelnost, državna podjetja, Friedrich Hayek, Iskra, levičarji, privatizacija, produktivnost, socializem

Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo in poslovne vede, bi bila rajnka Jugoslavija – poleg Severne Koreje, Kube, Sovjetske zveze, Romunije in Bolgarije – med najbogatejšimi in najbolj tehnološko naprednimi državami na svetu. Pa ni. Je razpadla, Slovenija pa gre gospodarsko po njenih poteh. Če bi družbena in državna lastnina delovali, potem največje globalne korporacije ne bi bile Apple, Walmart, BP, Toyota, Chevron in Shell, ampak Iskra, Mercator, EI Niš, Petrol, Pivovarna Union in Delikatesa. Pa niso. Če bi bila podjetja v večinski lasti države uspešna, potem bi imela v povprečju več sto milijonske dobičke. Pa jih nimajo. Če bi bila država dober gospodar svoje lastnine, potem bi imela proračunske presežke. Pa jih nima. Vsi odgovori so nikalni tudi in predvsem zato, ker so glavno besedo imeli socialistični ekonomisti mencingerjanskega tipa, ki so se napajali z marksistično ideologijo in keynesianistično doktrino. Danes še kako in še posebej velja tista, ki jo je izrekel Friedrich Hayek: »Če bi socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti.«

Ker je ne razumejo ali pa jo nočejo razumeti, so in ostanejo socialisti. Od tod tudi norije s Peticijo PROTI privatizaciji (po novem ji pravijo Peticija PROTI razprodaji: http://www.mladina.si/163842/protesti-proti-razprodaji-bodo-7-februarja/). Strašijo, da bo privatizacija premoženja v državni lasti neprostovoljna, nepoštena in nepravična. Zadeva ne zdrži resne kritike, o čemer sem že pisal, ko sem navajal, zakaj podpiram Peticijo ZA privatizacijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/16/zakaj-podpiram-peticijo-za-privatizacijo/) in jo lahko najdete in podpišete (http://za-privatizacijo.org/). No, ker vlada nadaljuje privatizacijske postopke, bodo zdaj levičarji organizirali proteste, ki jih pripravlja Facebook skupina Državljani proti razprodaji (https://www.facebook.com/drzavljaniprotirazprodaji). Seveda je profil prestreljen z gesli proti imperializmu, kapitalizmu, neoliberalizmu in ne vem s čim še vse. Po njihovo je državna lastnina vsemogočna, rešila bo vse težave (hm, čudno, da jih še ni), kot dokaz pa levičarji običajno navajajo prav nekdanjo socialistično državo Jugoslavijo, ki je delavskemu razredu zgradila tovarne (kot da jih zasebni lastniki, če bi jim bilo dovoljeno živeti in poslovati v komunizmu, ne bi) in poskrbela, da so bili vsi zaposleni. Povedano drugače. Brezposelnosti v Jugoslaviji ni bilo, kar je dokaz, da socializem deluje in je sistem s človeškim obrazom. Pustimo ob strani take zablode, saj je bila brezposelnost v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji 5-odstotna, na Kosovu pa kar 57-odstotna. To pomeni, da je bila. Bila bi še večja, če Jugoslavija konec šestdesetih let ne bi odprla mej, da je lahko v naslednjih letih iz države na zahod s trebuhom za kruhom odšlo milijon ljudi. Pa jih diktator ni odprl zato, da bi mu bilo v resnici mar za življenje državljanov, ampak da bi ubil več muh na en mah. Prvič, Udba (Služba državne varnosti) je tako na zahodu dobila nove sodelavce, ki so zalezovali nadležno emigracijo, ki je zapustila socializem takoj po II. svetovni vojni. Drugič, zmanjšal je število brezposelnih, ki bi jih drugače moralo zaposliti skorumpirano socialistično gospodarstvo. Tretjič, socialisti so se odrešili ambicioznih, delovnih in produktivnih delavcev, ki so kvarili socialistično povprečje in iz njega izstopali, zato so bili družbi nevarni. In četrtič, čeprav so bili družbi nevarni, so bili na zahodu za Jugoslavijo koristni, saj so v državo prinašali prepotrebne devize. Skratka, bilo je daleč od tega, kot zdaj zadeve slikajo levičarji. Za ilustracijo, kakšen je bil poslovni model socialističnega gospodarstva, bom opisal lastno izkušnjo.

Bilo je pred dobrimi petintridesetimi leti, ko sem bil dijak na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. V 2. ali 3. letniku (ne spomnim se več natančno) smo imeli obvezno delovno prakso, da bi lahko v živo videli, kako deluje najboljši sistem (socialističnega samoupravljanja) na svetu, kjer delavci, ki imajo »usodo v svojih rokah«, združujejo delo. No, tako nekega dve pride v razred razredničarka in nam v nadvse svečanem tonu oznani, da bomo lahko socializem v praksi spoznavali v Stegnah, kjer je nekaj let prej nastal kompleks Iskra. Če preskočim njene hvalospeve, da nam to industrijsko območje »zavida cel svet«, da bo kmalu »prehitelo podobne zahodnoevropske komplekse« in da se v Stegnah učijo tudi Rusi, ki jih je označila za tehnološko najbolj napreden narod na svetu, se najbolj spomnim, da nam je dejala, da bomo nekaj tudi zaslužili, tisti najbolj delovni pa bodo dobili nagrado, kolikor več pač bodo naredili. Ta delovna praksa je trajala dva tedna (ali tri), vsako jutro pa smo morali biti ob 7. uri na »delovnem mestu«. Delal sem v neki ogromni hali (z mano še okoli 15 sošolcev), kjer je že bilo zaposlenih okoli 100 delavcev. Bilo je nekaj strojev. Sicer ne vem zakaj natančno so jih rabili, kajti ta skupina, kjer sem delal jaz, je potrebovala mizo in posebne klešče. Skratka, po prvem spoznavnem dnevu združevanja dela v pogojih socialističnega samoupravljanja, kar nam je razložil nekakšen politični vodja, direktor ali komisar (saj ni važno, kaj je bil), sem dobil mentorja, ki me je najprej naučil, kaj moram delati. Zato mu je pripadal nekakšen mentorski dan, ko mu ni bilo treba delati. No, zdaj pa k bistvu. Kaj sem delal? Dobil sem nekakšne izolirne žice (različno dolge), katerim sem najprej moral s posebnimi kleščami na vsaki strani v dolžini enega centimetra odstraniti ovoj, nato pa na obeh straneh natakniti nekakšen zatič (ne ubijte me, ker ne vem, kako se vse to imenuje) in ga s kleščami pričvrstiti na žico. Skratka, to sem se učil cel dan, mentor je gledal in konec dneva oznanil, da sem dovolj usposobljen, da bom sodeloval v delovnem procesu. In res, naslednji dan sem se počutil nekako »povišan«. In začel sem z delom, toda takoj naletel na težavo. Norma, na podlagi katere so potem ugotavljali, za koliko so povečali uspešnost in »produktivnost« (no, te besede niso uporabljali), je bila 100 uspešno opremljenih žic na dan, kar pomeni v 20 delovnih dneh 2.000. Če to pomnožimo s 100 delavci, ki so delali izključno samo to, 2,4 milijona kosov na leto. Ker sem, neumen najstnik kot sem bil, besede razredničarke, da bodo tisti, ki bodo več naredili več dobili, vzel preveč dobesedno, sem pohitel. Najprej sem se čudil, kako je lahko norma za opremljanje ene žice pet ali šest minut, ko pa to lahko sam naredim v 30 sekundah, nato pa zavihal rokave. V slabi uri sem jih naredil 100. Ob tem naj povem še to, da so ti žice zjutraj posebni delavci (delali so izključno to, da so žice nosili k mizam) prinesli, in sicer 100, kolikor si jim moral na dan opremiti. Da skrajšam. Mentor prileti k meni, pravi da moram biti bolj natančen, da naj si za vsako žico vzamem čas, da bo potem v redu. Ker mi je hotel pokazati, da jih nisem prav opremil, vsa šla na nekakšen poskusni stroj, a glej ga zlomka, vse je delalo. Povedano drugače, jaz kot dijak sem dnevno normo izpolnil v slabi uri, mesečno bi v dveh dneh in pol. Kar pomeni, da bi ob taki produktivnosti za izpolnitev letne norme zadostovalo 10 do 14 ljudi, tam pa jih je bilo 100! Samo zato, da so bili vsi zaposleni, pa ne glede na to, kaj so delali in koliko so naredili. V socializmu se je štelo, koliko ur si »delal«, ne pa koliko si v tem času naredil.

Ampak direktor, »generalni« so mu rekli, je bil zadovoljen. Imel je znane kupce (po Jugoslaviji), ki jih je določila politika. Tudi prodajal je po ceni, ki jo je določila politika. In vsi so bili »zadovoljni«. Celo izvažali so. Ja, ampak kako? Če poenostavim. Sto teh žic so denimo v Nemčijo prodali za pet mark, medtem ko je bila cena dela (in materiala) za opremljanje 100 žic recimo 30 mark. Iskra je šla pri 100 žicah v minus 25 mark, razliko v ceni (ker so bile devize zelo pomembne) so pokrili jugoslovanski kupci. Tako je bilo tudi z drugimi podjetji, potem pa ni čudno, da je bila posledično tudi v trgovinah »velika« izbira: imeli smo eno vrsto olja, eno vrsto sladkorja, eno vrsto jogurta, največ tri različne salame, mogoče dva različna higienska mila, tri različne zobne paste in tako naprej, kave in prave čokolade pa je tako ali tako ves čas primanjkovalo. Cene pa so bile kljub vsemu višje kot v sosednji Italiji. Povedano drugače. Socialistično gospodarstvo je zaposlovalo ljudi samo zato, da jih je zaposlovalo. Ni gledalo ne na produktivnost, ne dodano vrednost, dobiček je bila hudičeva, satansko imperialistična beseda. Ja, tole združevanje dela z delovno prakso je bila zame dragocena izkušnja.

O produktivnosti in cenah še tole. Kjer sem nekoč živel, je v isti ulici v vrstnih hišicah delal nek mizar. Skoraj cela ulica (in okoliš) je pri njem naročala pohištvo, še župnik bližnje fare, razen nekaj zadrtih komunistov. Pohištvo je bilo cenejše kot v socialističnih lesnih trgovinah. Ljudje so govorili, da je nekega dne k njemu prišla inšpekcija v spremstvu dveh uslužbencev Službe državne varnosti. Osumljen je bil, da spodkopava samoupravni socializem, organizacije združenega dela in socialistično gospodarstvo, poleg tega pa še izkorišča (pozor!) samega sebe. Delal je namreč po 12 ur na dan, na svetek in petek ter celo na dan, ko se je »rodil največji sin jugoslovanskih narodov in narodnosti«. Ko jim je lastnoročno pokazal, kako lahko naredi leseno klop v eni uri, niso mogli verjeti, saj sta bila po njihovih normativih za izdelavo te klopi potrebna dva delavca in dva dneva. Potem so ga sicer še sumili, da ga financirajo zahodni imperialisti in kapitalisti, toda pustili so ga pri miru. Vsaj na videz. Po bližnjih Mercatorjevih bifejih so hitro začele krožiti govorice, da je v okolišu mizar, ki dela za zahodne tajne službe in podobne traparije. Bilo je tipično udbovsko zastraševanje, nekateri so se ustrašili in pri njem niso več naročali pohištva.

Podobno je danes, ko Facebook skupina Državljani proti razprodaji zagovornike privatizacije, zasebne lastnine, prostega trga in svobodne pobude označuje za »sodelavce okupatorja«. Hm, katerega okupatorja?

Tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/16/zakaj-islam-ogroza-kapitalizem-ali-kako-so-socialisti-nasli-skupni-jezik-z-muslimani/) pa si lahko preberete, kako so (samoupravni) socialisti našli skupni jezik z islamisti.

Keynesianistična orgija ali kako bruseljski psihopati ponarejajo denar

Značke

Bernard Lucke, Blaž Vodopivec, ECB, IFO, keynesianizem, levičarji, Zoran Janković

Včeraj smo bili priča pravi keynesianistični orgiji. Predsednik ECB Mario Draghi je v Frankfurtu zmagoslavno napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ), v okviru katerega bo od letošnjega marca do najmanj konca septembra 2016 mesečno odkupila za 60 milijard evrov obveznic držav in podjetij. Draghi je ob tem sicer opozoril, da morajo države vztrajati pri strukturnih reformah, vendar je to bolj zašepetal kot pa povzdignil glas. Toda v resnici gre za navaden kriminal, saj bodo psihopati v ECB tiskali denar brez pokritja. Pravzaprav ga bodo ponarejali. In to 231 sto evrskih bankovcev vsako sekundo od marca 2015 do septembra 2016.

Ljubitelji državne potrošnje so sicer imeli razlog za zadovoljstvo. Država se bo lahko lažje in cenejše zadolževala, kar pomeni, da bo javna poraba večja, posledično bo več birokracije. To je ena stvar. Druga je, da evro območje po novem ne bo več reševalo bankrotirane države, ampak bodo posamezne centralne banke bankrotiranih držav reševale same sebe tako, da bodo kupovale javni dolg in ga tudi spreminjale v javni dolg. To na nek način koristi predvsem Nemčiji, ki se je naveličala reševati države, kot je Grčija, čeprav še vedno obstaja delitev tveganja. V primeru morebitnih izgub bodo namreč 80 odstotkov izgub krile nacionalne centralne banke, ECB pa le 20 odstotkov. Kaj to pomeni za Slovenijo?

Slovenski delež v ECB je 0,3455 odstotka. Če upoštevano porazdelitev tveganja, ki bo znašalo 20 odstotkov od 1.140 milijard evrov, kolikor jih bo ECB namenila do septembra 2016, ter slovenski delež v ECB (0,3455) se je vsak zaposleni Slovenec z včerajšnjim ukrepom ECB skoraj zagotovo dodatno zadolžil za skoraj tisoč evrov (če bankrotirane države ne bodo zmogle vrniti dolga). Tolikšna je bila pač včerajšnja cena obstoja v evro območju, če povemo povsem preprosto.

Večina slovenskih »strokovnjakov« je take zadeve kratko malo zamolčala, medtem pa so v Nemčiji, čeprav so krepko zmanjšali svoje tveganje, zelo jezni. »Kaj bo z našim denarjem,« se je spraševal Bild, predsednik inštituta IFO  Hans Werner Sinn pa je za Focus dejal: »To je nelegalna in nezakonita poteza ECB, ki bo namenjena tiskanju denarja za pokrivanje dolga«. Nekateri so celo zagrozili s tožbo, saj ukrep ECB pomeni »posredno zadolževanje Nemčije pri zadnjih vratih«, kot se je izrazil Bernard Lucke, znan evroskeptik, drugi pa s presojo ukrepa na nemškem ustavnem sodišču.

Seveda, bilo je naivno pričakovati, da se bodo slovenski dušebrižniki oglasili enako kot Nemci. To namreč ni nekaj, kar bi (na žalost) manjšina na »sončni strani Alp« rada: vitkejšo in manj regulirano državo z minimalno in varčno porabo javnega denarja. In če spadate med slednje, ste ta hip ne samo državni sovražnik številka 1, ampak malodane ekonomski terorist, ki skuša minirati gospodarsko rast, ki naj bi jo spodbudil ukrep ECB. Zahodnoevropske države, ki so postale bogate in napredne ravno zaradi vzdržnih javnih financ, so podlegle levičarski oziroma keynesianistični logiki, češ da je varčevanje slabo, zapravljanje pa dobro. Zadeva bi še nekako zdržala, če bi šlo za potrošnjo denarja, ki ima realno podlago v gospodarstvu, toda ukrep ECB pravzaprav pomeni, da se bodo zagnali tiskarski stroji in vsak mesec natisnili 60 milijard evrov. S tem naj bi povečali potrošnjo, inflacijo dvignili na dva odstotka in povečali gospodarsko rast. Da se je tak ukrep obnesel v ZDA, pravijo.

No, take razmere so bile enkrat samkrat v zgodovini Zemlje in so se obnesle na enem samem kraju na planetu. Ta kraj sliši na ime »Rajski vrt«, kjer sta živela Adam in Eva. Vse potrebne dobrine za preživetje so prišle iz zraka, se zataknile na rajska drevesa, tam sta jih trgala rajska človeka. Še bankomat ni bil potreben. Delala nista nič, samo uživala. In tak raj na Zemlji zdaj obljublja ECB. In kdor ga ne sprejme, je slab, pokvarjen in sebičen. Povedano drugače. Kdor ne bo nenadzorovano trošil, je škodljivec. Kajti varčnost je največji sovražnik keynesianizma. Dobre države bodo tiste, ki bodo vse zapravile. Ni pomembno zakaj, tudi za še dodatnih 10 mostov prek Ljubljanice, kot to zelo rad počne župan Zoran Janković, pomembno bo, da denarja ne bodo varčevale. Enako je z davkoplačevalci. Levičarji nam skušajo dopovedati, da so vzorni državljani tisti, ki svojo mesečno plačo zapravijo do zadnjega centa, saj tako spodbujajo gospodarsko rast. Osebna potrošnja igra veliko vlogo, trdijo. Ti državljani so patrioti, narodno zavedni, se žrtvujejo za slovensko deželo. Nasprotno so tisti, ki živijo v okviru svojih zmožnosti, nekaj privarčujejo, škodljivci, sebičneži, saboterji gospodarske rasti. Ta socialistična miselnost je očitno povsem obnorela evropske birokrate, ki si domišljajo, da bodo s poceni in sveže tiskanim denarjem ter podivjano potrošnjo zagnali evropsko gospodarstvo. Seveda, ni potrebno biti pretirano pameten, še manj pa uporabljati zapletenih matematičnih formul in ekonomskih modelov, da ne bi človek sprevidel, da bo vse to Evropo pahnilo v še večjo krizo, kot je bila zadnja. Ali kot je zapisal Blaž Vodopivec v Financah (http://www.finance.si/8816324/Evroordinacija): »QE je v drugih okoljih povsem strokovno centralnobančno vprašanje. Nikakor ni nesporno, saj vrsta pomembnih ekonomistov meni, da razen vpliva na rast tržnih vrednosti različnih oblik premoženja nima opaznih spodbujevalnih učinkov na gospodarstvo. Krčenje posojil v trenutni krizi ni posledica pomanjkanja ponudbe denarja, ampak pomanjkanja povpraševanja po njem. Dodatna količina denarja je v taki situaciji kot pritiskanje na vrvico, brez učinka, samo dodatno zniža hitrost njegovega kroženja.«

Skratka, z ukrepi ECB je treba biti previden, do njih zadržan. Očitno bodo države in podjetja v naslednjem poldrugem letu z lahkoto prišla do denarja, čeprav, kot smo videli, po njem sploh ni povpraševanja. Ampak to nikogar ne skrbi. Kdo se bo branil »zastonj« sredstev, ki ti jih bo država celo vsiljevala. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci. Če bomo seveda sploh preživeli.

Nova analiza domnevne globalne neenakosti in, kakopak, nova histerija levičarjev

Značke

levičarji, neenakost, socialisti

Že mesece je priljubljena tema levičarskih medijev kričanje o družbeni neenakosti, ki se povečuje s svetlobno hitrostjo. Kmalu reveži na dnu niti z daljnogledom ne bodo več prepoznali tistih bogatašev, ki sedijo na ogromnih kupih denarja, tako daleč bodo. Vse seveda začinijo z idejo, da je treba to bogastvo prerazdeliti in svet bo rešen. In kot je pri levičarjih običajno, njihove blodnje nimajo realne osnove.

Tako smo danes zgodaj dopoldne lahko na portalu nacionalne televizije brali članek z udarnim naslovom: »Odstotek najbogatejših ima več pod palcem kot vsi drugi skupaj!« (http://www.rtvslo.si/svet/odstotek-najbogatejsih-ima-vec-pod-palcem-kot-vsi-drugi-skupaj/3561859 Če na kratko povzamem. Bogastvo v lasti enega odstotka najbogatejših na svetu naj bi že prihodnje leto preseglo bogastvo, ki ga ima v rokah preostalih 99 odstotkov ljudi. Izvršna direktorica organizacije Oxfam, ki je podatke dala v javnost, Winnie Byanyima se sprašuje, ali si ljudje res želijo živeti v svetu, v katerem ima en odstotek več pod palcem kot vsi preostali skupaj. “Lestvica globalne neenakosti je osupljiva, in čeprav se to vprašanje pojavlja na globalni agendi, se razkol med najbogatejšimi in drugimi hitro še povečuje,” je dejala v izjavi pred bližnjim Svetovnim gospodarskim forumom v Davosu, so zapisali na portalu in dodali: »Med 52 odstotki bogastva, ki je v lasti preostalih 99 odstotkov prebivalcev, je skoraj 46 odstotkov v lasti petine najbogatejših, še navaja Oxfam, preostali prebivalci, gre za okoli tri četrtine vseh Zemljanov, pa ima v lasti le 5,5 odstotka bogastva. Vsak izmed njih ima povprečno pod palcem 3.851 dolarjev, kažejo podatki za lansko leto, medtem ko je bogastvo vsakega izmed tega odstotka najbogatejših ocenjeno na 2,7 milijona dolarjev.« Skratka, neenakost je danes največja težava na svetu. Ali res?

Kot prvo. Neenakost kot taka ne obstaja, ampak je neenakost nekaj povsem naravnega, saj smo si ljudje med seboj različni. Imamo različne potrebe, eni so svetlolasi, drugi temnolasi, nimamo enakih okusov, poslušamo različno glasbo. Skratka, vsi smo si med seboj drugačni. Tukaj naletijo levičarji na težavo. Sami poudarjajo, da drugačnost družbo bogati, zdaj pa bi v nekem segmentu želeli, da smo vsi enaki. Dragi levičarji, odločite se, kaj sploh hočete. Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. V Sloveniji levičarji revščino vidijo skozi plačo. Tako v Sloveniji danes velja, da je letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 7.111 evrov, večina ljudi, ki ne dosega tega praga. Takih, ki težko ali zelo težko preživijo mesec, pa je po podatkih statističnega urada že več kot tretjina. Ob tem je zanimivo, da je okoli 90 odstotkov stanovanjskih objektov (družinskih hiš ali stanovanj v blokih) v lasti fizičnih oseb. Torej v Sloveniji se revščina opredeljuje glede na dohodek in ne na premoženje.

Kaj pa je s premoženjem, ki ga želijo levičarji prerazporediti in tako zagotoviti večjo pravičnost? Sto najbogatejših Slovencev ima okoli 4,5 milijarde evrov. Če bi to razdelili med vse prebivalce, bi vsak dobil 2.250 evrov, kolikor znaša 1,3 bruto plače javnega uslužbenca. Premoženje bi torej zapravili v enem mesecu in osmih dneh. Kaj pa potem? Komu bi potem vzeli in prerazporejali? Seveda, nikomur. Levičarji bi rajši, da bi bili vsi enaki v revščini, kot pa neenako bogati. Socialisti si jemljejo pravico, da odločajo, kaj je preveč in kaj premalo. In bi jim bilo bolj všeč, če bi bili revni še bolj revni, če bi bili po drugi strani bogati manj bogati. Podobno je pri plačah. Socialisti bi bili zadovoljni, če bi vsi zaposleni dobivali minimalne plače, samo da bi plače menedžerjem Družbe za upravljanje terjatev bank znižali z 22.000 evrov na recimo 7.500 evrov. Razmerje med plačami bi bilo namreč manjše. Torej, boljša enakost v revščini kot različnost v bogastvu, je moto socialistov. Po njihovo bi bilo boljše, da bi imeli denimo dve povprečni smučarki, kot pa vrhunsko Tino Maze na eni in več kot skromno Ilko Štuhec na drugi strani.

Podobno je na globalni ravni. Svetovno bogastvo v zasebni lasti je vredno okoli 145 bilijonov dolarjev. Če upoštevamo, da je polovica tega bogastva v rokah 1 odstotka najbogatejših, to pomeni, da imajo ti v rokah 72,5 bilijonov dolarjev. Kaj bi se zgodilo, če bi to bogastvo razdelili med drugih 99 odstotkov Zemljanov? Vsak bi dobil okoli 10.700 dolarjev oziroma 9.200 evrov, kar ne bi bilo dovolj niti za renault clio. In če predpostavimo, da bi vsem kupili renault clio, kaj bi naredili potem, ko bi to bogastvo porazdelili? Nič, vsi bi bili enaki, vsi bi imeli clio ali kaj? Skratka, tovrstne teorije, ki so našle oporo v levičarski »bibliji« Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja, ne zdržijo.

Poleg vsega se nihče ne vpraša, kako bogati povečujejo svoje bogastvo. Tako da izkoriščajo delavce, da jemljejo šibkejšim? Nihče od levičarjev ne pomisli, da mogoče tudi z rastjo cen nepremičnin ali rastjo delnic na borzi. Poglejmo pevca U2 Bona. Ta je leta 2009 za približno 90 milijonov dolarjev kupil približno 1,5 odstotka delnic Facebooka, njihova vrednost pa se je ob borzni kotaciji podjetja povečala za več kot desetkrat. Bomo zdaj Bonu ukazali, naj razliko porazdeli med reveže? Ali kaj bi levičarji naredili z lastnikom podjetja, ki posluje dobro, njegova vrednost pa se vsako leto poveča za 10 ali 20 odstotkov? Naj se deležem kar odpove? Bodo levičarji to prerazporejali? Velika večina najbogatejših Zemljanov je obogatela zato, ker je bila dejavna na trgu, in ne zato, ker je maltretirala in izkoriščala delavce, da so (p)ostali revni. Ampak socialistom niti z argumenti ne moreš do živega. Navajajo plenilski socialistični kapitalizem na Kitajskem, kjer brezobzirni lastniki izkoriščajo delavce (ki delajo celo samomore) in bogatijo. Hm, te ljudi bolj moti povečevanje razlik v zadnjem desetletju, kot pa to, da so pod vladavino Mao Ce Tunga ljudje umirali od lakote.

Levičarji prav tako pozabljajo na tako imenovano socialno mobilnost. Prvo lestvico bogatašev je objavila revija Forbes leta 1987. In veste kdo je bil na vrhu lestvice? Yoshiaki Tsutsumi. Pojma nimate, kdo je to. In zakaj? Ker danes ni več bogat, ker je izgubil 96 odstotkov svojega premoženja. Na lestvici se je od takrat ohranila samo peščica, pa še to gre za velika družinska podjetja, ki imajo svoj denar naložen pretežno v nepremičninah, predelovalni industriji ali trgovini na drobno. Drugi so izginili. In tako je vedno. Najbogatejši se na lestvicah menjavajo. Eni prihajajo, drugi odhajajo. In ta mobilnost ne velja samo za najbogatejše. Po raziskavah v ZDA je kar polovica tistih prebivalcev, ki so leta 1996 sodili med 20 odstotkov najbolj revnih, v letu 2005 napredovala. Od teh je eden od dvajsetih skočil med 20 odstotkov najbogatejših Američanov. In obratno. Prek 50 odstotkov tistih, ki so bili še leta 1996 med enim odstotkom najbogatejših v ZDA, jih leta 2005 ni bilo niti med prvih 20 odstotki. Ampak kaj takega v levičarskih medijih zagotovo ne boste prebrali, ker se jim poruši teorija o eliti bogatašev.

Se spomniš Ayne R.?

Značke

Ayn Rand, kolektivizem, levičarji, socializem

Ko želijo čež lužo nazorno pokazati razliko med kolektivizmom in individualizmom, med socializmom in kapitalizmom, če hočete, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema svetovnima vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: „Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano“. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: „Jaz ne maram breskev in smetane.“ Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: „Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.“

Anekdota, ki sta jo kasneje v skeču na Broadwayu uporabila komika, brata Willie in Eugene Howard, samo da sta namesto breskev uporabila jagode, naj bi nastala v času, ko je iz revolucionarne Rusije v ZDA emigrirala 21-letna Ayn Rand, s pravim imenom Alisa Zinovjevna Rosenbaum. Postala je slavna pisateljica in scenaristka, proslavila pa se je tudi z utemeljitvijo objektivizma in kritiko kolektivizma. Ravno zato ni bila priljubljena v socialističnih državah, v Sloveniji še danes o njej malokdo kaj ve. Šele pred štirimi leti sta v slovenskem prevodu izšli dve njeni knjigi (Izvor in Mi, živi), nanjo pa sem se spomnil, ko sem bral izvrstnega hrvaškega blogerja Tko je John Galt (https://tkojejohngalt.wordpress.com/).

Njena kritika kolektivizma, ki posameznike sili, da naredijo tisto, kar si oni, posvečeni izmislijo (če v socializmu ne maraš breskev in smetane, te pač prisilijo, da jih ješ), je pravzaprav kritika javnega interesa. Za njim se skrivajo socialisti oziroma kolektivisti ter javni interes, ki je v Sloveniji zamenjal znameniti Kučanov nacionalni interes (v javnem interesu je, da se državna podjetja ne prodajo), predstavljajo kot samostojen organizem. Ta je pomembnejši od sebičnih interesov posameznikov, od katerih se zahteva, da se podredijo skupnosti in se zanjo (z odrekanjem ali čem drugim) žrtvujejo. Povedano drugače: država je pomembnejša od državljanov.

Za marsikoga je to logično, lepo se sliši, toda v resnici ne obstaja kolektiv kot samostojni organizem, ampak je ta vedno sestavljen iz posameznikov, javni interes pa je neka fikcija, ki so si jo posamezniki izmislili, da bi svoje interese vsilili vsem drugim. V socializmu se to običajno počne tako, da socialist z orožjem, ki je naperjeno v glave posameznikom, tem pove, kaj je javni interes in kaj ni. Skratka, levičarji želijo posameznikom vsiliti javni interes s prisilo: kaj morajo kupiti, jesti in delati in koliko bo to stalo. V taki nasilni družbi, kjer politična elita misli, da najboljše ve, kaj je dobro za posameznike, prej ali slej pride do pomanjkanja osnovnih dobrin, kar smo tisti, ki smo živeli v nekdanji Jugoslaviji, občutili na svoji koži. Med koliko pralnimi praški smo lahko izbirali? Kateri avtomobil smo lahko kupili? Smo jedli čokolado iz kakava ali sladkorne tablice?

V družbi s svobodnimi posamezniki, podjetniško pobudo in prostim trgom prisila ne obstaja. Ljudje se sami (kot posamezniki) odločajo, kaj potrebujejo in to tudi proizvajajo. V te odnose vstopajo prostovoljno in brez prisile. In prav na tej točki delajo za blaginjo celotne skupnosti. Povedano drugače. Ravno zato, ker je posameznik sebičen in individualist, ki želi zadovoljiti izključno svoje interese, če se grobo izrazim, je prisiljen zadovoljevati interese drugih. Slaščičar, ki bi delal samo sadne torte, ker so njemu všeč, ne bi prodal niti ene, če bi bile drugim všeč čokoladne torte. Zato dela čokoladne torte, čeprav jih sam ne mara. Samo tako jih bo lahko prodal. Slaščičar ve, da ljudje rajši kupujejo čokoladne torte kot sadne, zato izdela več čokoladnih tort, ki jih proda, zasluži denar, ki ga porabi za tisto, kar meni, da sam potrebuje. Torej posameznik na prostem trgu napreduje samo v primeru, če ves čas zadovoljuje potrebe in interese drugih. Po drugi strani te v socializmu oblast oziroma elita prisili, da ješ sadne torte, ker naj bi bilo to v javnem oziroma občem interesu. Prav slednje nam hočejo vsiliti slovenski levičarji.

Zakaj podpiram Peticijo ZA privatizacijo

Značke

liberalizem, peticija, prosti trg, socializem

Slovenija je danes dobila tudi Peticijo ZA privatizacijo (http://za-privatizacijo.org/). Nisem med podpisniki, ker ne podpisujem peticij, toda podpiram jo zato,

• ker ne verjamem, da obsežna država z javno upravo in državnim lastništvom podjetij prinaša blaginjo državljanom (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/04/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-1-del/);

• ker verjamem, da lahko samo zasebna podjetniška pobuda, svoboden posameznik in prosti trg vodijo k družbi blaginje za vse (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/10-1-levicarska-zabloda/);

• ker ne verjamem v prisilo, ampak v svobodno odločitev med seboj različnih posameznikov, ki imajo različne potrebe (po šolstvu, zdravstvu ipd.), ki prostovoljno stopajo v medsebojne odnose (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/);

• ker socializem oziroma regulirano gospodarstvo ne prinaša blaginje, ampak revščino (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/v-venezueli-zmanjkuje-krompirja-ker-so-se-vedno-v-kapitalizmu/);

• ker socialistična miselnost in posledično obsežna država, ki ohranja socialni mir z raznimi subvencijami in različnimi oblikami državnih pomoči, koristita samo elitam in posameznikom, ki živijo na račun drugih (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/);

• ker je vsak posameznik odgovoren sam zase;

• ker ne drži levičarska trditev, da so revni zato, ker so bogati bogati, ampak so bogati na prostem trgu bogati zato, ker so bolj produktivni in obratno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/03/axel-kaiser-vs-naomi-klein/);

• ker ne verjamem v zadruge in ne sprejemam levičarske miselnosti, da je vse »naše« (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/31/levicarsko-posiljevanje-z-zadrugami/);

• ker nasprotniki privatizacije gledajo na svoje ozke interese, kako bi živeli z denarjem vseh davkoplačevalcev, ne pa na podlagi lastnega dela (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/30/skodljivec-z-liste-podpisnikov-proti-privatizaciji/);

• ker izhajam iz stališča, da je vsak davek škodljiv, zato upam, da se bodo avtorji peticije ZA privatizacijo zavzeli tudi za deregulacijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/28/tozilec-kozina-deregulacija-in-sladkor-v-krvi/);

• ker me ne prepričajo levičarske zablode o skandinavskem socializmu, kar naj bi bil dokaz, da obsežna regulirana država z visokimi davki deluje (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/26/zablode-levicarjev-o-domnevnem-norveskem-socializmu/);

• ker regulirana in spolitizirana država prinaša uničujoč korporativizem, ki z liberalizmom nima ničesar skupnega (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/21/levicarji-in-korporativizem/);

• ker trg dela lahko regulira le prosti trg, ne pa država s svojimi posegi. Od tod tudi zabloda o domnevni neenakosti na trgu dela (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/14/domnevna-neenakopravnost-med-spoloma-na-trgu-dela/);

• ker levičarski ekonomski program spominja na nacistični gospodarski program (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/08/levicarski-ekonomski-program/);

• ker delavce v resnici izrablja država, ne pa prosti trg (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/08/vizionarske-zablode-viktorja-zaklja/);

• ker individualizem razumem v pozitivnem smislu, ne pa kot sebičnost (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/08/levicarji-in-slovenski-bogatasi/);

• ker neenakost ni posledica izkoriščanja, ampak različne produktivnosti na prostem trgu (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/04/ronaldo-in-ekonomska-neenakost/);

• ker ne verjamem v zveličavno minimalno plačo, ki naj bi zmanjšala neenakost. To lahko stori izključno prosti trg (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/);

• ker samo prosti trg ustvarja produktivna delovna mesta, ne pa država (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/socialistka-hillary-clinton/).

Peticija ZA privatizacijo

Značke

peticija, privatizacija, prosti trg, regulacija, svoboda

Znanstveniki so nekaj sto prostovoljcem postavili preprosto nalogo in vprašanje. Dejali so, naj si zamislijo, da njihovo hišo zajame neurje in da grozijo poplave. Lahko se rešijo, a s seboj lahko vzamejo eno samo stvar. Za katero bi se odločili: za stare fotografije ali štruco kruha. Velika večina bi se odločila za stare fotografije, samo nekaj odstotkov za štruco kruha, čeprav bi hrana v ekstremnih razmerah lahko pomenila preživetje. Znanstveniki so odgovore sicer razložili s teorije mejne koristnosti, saj so fotografije redke in edinstvene ter imajo večjo mejno koristnost kot kruh, ki ga je v sodobnem svetu relativno v izobilju. Toda večina ljudi je izhajala iz predpostavke, da bi jih tako ali tako kmalu rešili reševalci, ki jih bi tudi nahranili. Torej so se v tem primeru zanašali na državo, ki jim bo pomagala. Odgovori pa so kljub temu presenetili raziskovalce, saj so na podobno nalogo prostovoljci nekaj desetletij nazaj odgovarjali drugače. Tako so prišli do sklepa, da kolikor bolj je država regulirana in se vmešava v življenje posameznika (pred nekaj desetletji je bilo to minimalno), toliko bolj posamezniki svoje odločitve prepuščajo državi. Pravzaprav v državne roke polagajo svoja življenja. Kar pa ni dobro in pravzaprav vodi k vse manj svobodnemu posamezniku.

Enako je v gospodarstvu, kjer v Sloveniji velja levičarsko prepričanje, da je država vsemogočna ter da lahko rešijo delovna mesta in prinesejo splošno blaginjo samo državna podjetja. Tako marksistično razmišljanje je prineslo tudi peticijo PROTI privatizaciji (http://www.mladina.si/162913/peticija-preprecite-razprodajo/), danes pa je luč sveta ugledala peticija ZA privatizacijo (http://za-privatizacijo.org/).

Objavljam jo v celoti (tukaj lahko preberete, zakaj jo podpiram: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/16/zakaj-podpiram-peticijo-za-privatizacijo/).

ZA privatizacijo,

ZA depolitizacijo gospodarstva!

Predsednik Vlade Republike Slovenije, ministri, poslanci Državnega zbora Republike Slovenije, pozivamo vas, da na seznam prodaje podjetij v državni lasti uvrstite vsa podjetja, ki delujejo na konkurenčnih trgih in katerih lastnica je država. Odrecite se želji po obvladovanju podjetij v državni lasti. Kot edini kriterij za prodajo postavite najvišjo ponujeno ceno!

Celotno slovensko gospodarstvo nazaduje, ker so nekatera njegova največja podjetja politično vodena in klientelistično izkoriščana. Slovenija ima enega izmed najvišjih deležev državnega lastništva podjetij med državami članicami OECD in enega izmed najnižjih deležev neposrednih tujih investicij v EU. Tako je zaradi interesa politike, da po podjetjih pod svojim vplivom plačuje zasluge prijateljem in po teh podjetjih obvladuje tudi druge dele gospodarstva. Ceno za to z visokimi davki, razvojnim zaostajanjem in širjenjem kulture klientelizma že plačujemo vsi državljani. Še bolj pa bodo za to plačevale generacije, ki šele vstopajo v odraslo življenje ali se sploh še niso rodile.

Politika je kriva, da je Slovenija izgubila korak s primerljivimi državami EU. Zato sporočamo: »Razjahajte tega konja, razjahajte gospodarstvo!«

Vrnite nam našo deželo, kjer se z odgovornostjo, poštenjem in trdim delom pride dlje kot s političnimi poznanstvi. Omogočite zdravo gospodarstvo, ki v poštenem tekmovalnem okolju, brez vmešavanja politike, ustvarja delovna mesta in blaginjo za vse.

****************

Podpisnice in podpisniki Peticije za privatizacijo ugotavljamo, da državno lastništvo podjetij ne zagotavlja blaginje ljudem – nasprotno, državno lastništvo preprečuje, da bi se hitreje otresli gospodarske krize. Zaradi državnega lastništva je slovensko gospodarstvo talec politike. Slovenska podjetja v večinski državni lasti so po vseh pomembnih vidikih poslovanja mnogo slabša od primerljivih zasebnih podjetij. Slovenija se po tem močno razlikuje od svojih gospodarskih zgledov in tekmecev. Ima enega izmed najvišjih deležev državnega lastništva podjetij med državami članicami OECD. In enega izmed najnižjih deležev neposrednih tujih investicij v EU. Tak model v praksi ne deluje v nobeni od razvitih zahodnih držav, niti v primerljivih vzhodnih državah.

Podpisnice in podpisniki peticije vemo, da model političnega podjetništva in centralnega planiranja ne bo kar čudežno začel delovati, če bomo le nastavili »prave« ljudi. Prepričani smo, da težava niso ljudje, ampak sistem. Zato nobeni parlamentarni stranki – vključno s tisto, ki jo je vsak izmed nas volil in jo sicer podpira – ne zaupamo, da bo v prihodnje državno premoženje upravljala bolje od zasebnih lastnikov. Ti v podjetja vložijo svoj lastni denar, zato zanj skrbijo bolje kot politiki skrbijo za tuji denar.

Z opozarjanjem, da sta kadrovanje v državna podjetja in s tem povezana korupcija rakava rana celotne slovenske politike, ne želimo enačiti vseh strank kot enako slabih. Niti ne trdimo, da nekatere političnemu podjetništvu niso bolj naklonjene od drugih. Poudarjamo le naš skupni problem in utemeljujemo, zakaj menjava oblasti zanj ni zadostna rešitev.

Presežena delitev planeta na socialistični in svobodni svet je v praksi pokazala, ekonomska znanost pa ugotovila, da sta zasebna podjetniška pobuda in prosti trg učinkovitejša od političnega podjetništva in uradniškega centralnega planiranja. Vodita k večji blaginji za vse. Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani za neupoštevanje te temeljne lekcije iz zgodovine plačujemo previsoko socialno in gospodarsko ceno.

Izogibanje izstopu politike iz gospodarstva je povzročilo veliko gospodarsko škodo, spodbujalo za Slovenke in Slovence, državljanke in državljane tuje vrednote in prakse, ki jih v celoti zavračamo:

• »kulturo« političnega komisarstva v gospodarstvu;

• strankarske bližnjice v uprave in nadzorne svete;

• od državnih podjetij financirane fiktivne raziskave z vnaprej dogovorjenimi rezultati;

• poslovne ugodnosti za dosežene strankarske čine in ideološko kompatibilnost;

• vpliv na poslovanje zasebnih podjetij s političnim ali klientelističnim izbiranjem poslovnih partnerjev zasebnih podjetij;

• medijsko kritje tega početja z oglaševalskimi proračuni državnih podjetij, vključno z brutalnimi medijskimi umori.

Če se temu ne bomo uprli, bomo Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani oropani tradicionalnih vrednot – odgovornosti, poštenja in trdega dela – torej identitete, s katero nas že stoletja enačijo in zaradi katere nas spoštujejo naši sosedje.

Podpisniki peticije ugotavljamo, da svobodni posameznik, odprta družba, zasebna pobuda in prosti trg niso problem, ampak rešitev. Slovensko politiko zato pozivamo, naj se postavi na pravo stran zgodovine v boju med nazadnjaškim in naprednim; med uničevalnim šovinizmom in ustvarjalno odprtostjo Slovenije za vse, ki dobro v srcu mislijo; med težnjo skrivanja za obzidji preteklosti in željo, da naposled zaživimo v normalni državi.

Skupna donosnost državnih podjetij je manjša, kot če bi politika iz gospodarstva izstopila in denar od prodaje ves čas varno hranila v banki. Od začetka krize je velik del vrednosti državnih podjetij izpuhtel. Tiste interesne skupine, ki danes pozivajo k zaustavitvi prodaje, ker njihova vrednost upada, so v dobrih časih prodaji nasprotovale z argumentom, da se podjetij ne prodaja, ko njihova vrednost raste. Zaradi te zmote smo bili vsi oškodovani za boljše ceste, železnice, šole, bolnišnice in zdravo strukturo gospodarstva.

Prepričujejo nas, da bomo bolj suvereni, če si bomo – tudi zato, da politiki ne bo treba izstopiti iz gospodarstva – denar izposojali v tujini. Po višji obrestni meri, kot je donos premoženja, ki ga lahko prodamo. Za tiste, ki to trdijo, in so že v letih, morda to celo velja. Nikakor pa to ne velja za večino ljudi, ki bomo morali zaradi slabega upravljanja tega premoženja vrniti mnogo več dolgov, kot znaša skupna vrednost vseh državnih podjetij. Suverenosti na tuje kredite ni.

Tiste, ki jih je strah, da bi Slovenija brez gospodarstva v državni lasti postala periferija razvite Evrope, naj spomnimo, da v preteklih sedemdesetih letih eksperimentiranja s političnim podjetništvom nismo postali razvita evropska država, ampak ravno nasprotno! In da je najboljši in najzanesljivejši način, da svoj položaj še naprej poslabšujemo – še sedemdeset let političnega podjetništva. Tako ne gre več naprej. Spremembe niso potrebne, ker smo jih obljubili Bruslju, ampak zaradi nas!

Državno lastništvo podjetij, ki delujejo na konkurenčnih trgih, doslej narodu ni prinašalo nobenih koristi, ki mu jih ne bi mogli zagotavljati zasebni lastniki. Vseskozi je bilo zgolj vir ugodnosti za maloštevilne, ki pa smo ga vsi drugi zelo drago plačevali. Nazadnje takrat, ko smo že drugič od osamosvojitve sanirali izgube državnih bank. Če bomo tudi tretjič krenili po isti poti, nas bo ta zelo verjetno tudi tretjič pripeljala na isti kraj. Zato se nikakor ne strinjamo s tistimi, ki verjamejo, da nas bo iz današnjega položaja bolnika Evrope v razvito evropsko Slovenijo preobrazilo to, da bodo pri nas podjetja vodile politične stranke in uradništvo. Politično kadrovanje vodstev podjetij kot mehanizem vladanja in družbene kontrole nikoli ne bo mogel nadomestiti primanjkljaja pravne države, zmerne javne porabe, spodbudne davčne politike in podjetništvu naklonjenega okolju.

Maloštevilnim, ki so imeli od političnega podjetništva na račun vsega naroda osebne koristi, sporočamo: »Razjahajte tega konja! Razjahajte gospodarstvo.« Zdaj je čas, da politika naposled izpolni obljubo in se umakne iz gospodarstva. Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani si zaslužimo hitreje rastoče gospodarstvo, ki ustvarja več priložnosti in več delovnih mest. Zaslužimo si v evropske in globalne integracije vpeta podjetja. Zaslužimo si prenos znanja, izkušenj in tehnologij iz razvitejših okolij. Pričakujemo menedžment, ki ni voden, ampak vodi.

Podpisniki tega pisma si od privatizacije obetamo naslednje koristi: politično stabilnost, gospodarsko rast in splošno blaginjo. Podpiramo jo, ker vemo, da je dolgoročno dobra za Slovenijo. Zavedamo se, da za pojmom strateških podjetij ni nobene resne strategije, ampak zgolj želja politike po nadzorovanju maloštevilnih državnih podjetij, ki še imajo močan denarni tok in preusmerjanje tega denarja v »prave žepe«. Vlado Republike Slovenije in poslance Državnega zbora Republike Slovenije zato pozivamo, naj sklep prejšnjega sklica parlamenta o prodaji petnajstih podjetij razširijo na vsa podjetja v državni lasti, ki delujejo na konkurenčnih trgih. Prodajo naj jih tistim ponudnikom, ki zanje ponudijo najvišjo ceno. V transparentnih postopkih in brez postavljanja poslovno neutemeljenih dodatnih pogojev, ki pomenijo držanje fige v žepu in škodijo našemu dobremu imenu. Kar nam ga je zaradi takšnega obnašanja v preteklosti še ostalo.

To peticijo pošiljamo predsedniku vlade, ministrom in poslancem državnega zbora.

Mladi za spremembe

Evropska Slovenija

Svetilnik

IBEX – mladi za svobodno prihodnost

Misli svobodno

Peticijo ZA privatizacijo kot edino rešilno bilko za Slovenijo lahko podpišete tukaj: http://za-privatizacijo.org/.

Zgodba o (socialističnih) Gornikih in (kapitalističnih) Jezernikih (3. del)

Značke

kapitalizem, socializem

Nadaljevanje zgodbe o Gornikih in Jezernikih.

Prvi del si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/04/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-1-del/,

drugi del pa tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/05/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-2-del/.

Gornik gospod Flop je ob dveh desetletjih države Gornik dejal: “Razmišljal sem noč in dan, delal načrte, se pogovarjal z ljudmi in z mojimi sodelavci smo naredili analizo. Naši dosedanji uspehi so veliki. Dokazali smo, da lahko samo močna država pomaga ljudem, ki so v stisku, javni uslužbenci pa svojim državljanom zagotavljajo boljšo kvaliteto življenja in blaginjo. Mi moramo postati še bolj socialna država in napaka bi bila, če bi se zgledovali po Jezernikih. Moji predlogi so: država potrebuje centralno banko, ki naj se imenuje Narodna banka Gora (NBG), državno komercialno banko, ki naj se imenuje Komercialna banka Gora (KBG), javno bolnišnico in javno izobraževalno ustanovo ter nekaj agencij, kot sta na primer za enake možnosti in socialo. Za vse to potrebujemo dodatnih 100 ljudi, zato naj se davek poveča z 20 odstotkov na 30 odstotkov, plače javnih uslužbencev pa z 11 enot na 12 enot.“ Predsednik, politična elita in državni uradniki so bili navdušeni, ljudje malo manj, parlament je takoj sprejel povišanje 20-odstotnega davka na 30-odstotnega. Hkrati se je odločil, da iz prihrankov države nagradi gospoda Flopa in njegovo raziskovalno ekipo za vrhunsko analizo razmer, ki bo Gornike popeljala na pot blaginje, socialno prijazne, za vse enakopravne države. Nagrada znaša 10.000 enot (gospod Flop dobi 5000, po 1000 enot si razdeli pet njegovh sodelavcev).

Pri Jezernikih je sodržavljane in birokratsko elito spet nagovoril gospod Flip. Takole je dejal: “Razmišljal sem noč in dan, delal načrte, se pogovarjal z ljudmi. Tokrat sem izumil stroj, ki bo proizvodnjo žita in koruze podvojil, prav tako sem izumil posebej stroj, ki bo podvojil proizvodnjo predelave lesa in kovine. Vsak izum bom tistim, ki bodo to želeli, prodal za 100 enot.“ Ljudje so bili navdušeni, birokratska elita pa ga je dregnila: „Država Gora je davke povečala na 30 odstotkov, javna uprava šteje 200 ljudi, ustanovili bodo svojo centralno banko in državno komercialno banko, javno šolstvo in zdravstvo. Kako bodo naši ljudje preživeli brez tega?“ Gospod Flip jim je odgovoril: „Država, ki se financira iz davkov, je zato, da učinkovito brani blaginjo državljanov, ne da se napaja iz blaginje državljanov. Centralne banke ne potrebujemo, zasebniki pa naj ustanovijo dve ali tri komercialni banki, če želijo. Pet zasebnih zdravnikov je za našo državo dovolj, prav tako pet zasebnih učiteljev. Država ne potrebuje, da ima svojo bolnišnico in svojo šolo. Če pa želite, naj se iz javnih sredstev delno financirajo zasebne zdravstvene in šolske ustanove, da bodo dostopne vsem (čeprav so že zdaj), davkov pa ne bomo povečevali.“ Ljudje so ploskali, birokrati so bili tiho, obveljala je beseda gospoda Flipa. Kaj se je zgodilo?

Gorniki so v novo obdobje vstopili s 30-odstotnim davkom. To je za bolj produktivne (bogate) pomenilo, da bodo za 12 zasluženih enot plačali 3,6 enote davka. Povedano drugače. Ker so stroški življenja na mesec (še vedno) 7 enot, bodo vsak mesec privarčevali 1,4 enote, kar pomeni 16,8 enote na leto in 84 enot v petih letih. Takih je v državi po novem 160. Toda tudi med Gorniki je bilo 60 takih, ki so podvojili svojo produktivnost. Ti na mesec zaslužijo 24 enot, plačajo 7,2 enote davka, sedem jih imajo za preživetje, privarčujejo 11,8 enot. Od bogatih Gornikov bo tako država pobrala 47.520 enot davka. V srednjem razredu ostane 500 Gornikov. Ti zaslužijo po 10 enot na mesec. Ker dajo 3 enote za davek, 7 pa za preživetje, ne povečajo svojega bogastva. Ker pa je tudi med njimi 200 takih, ki so podvojili produktivnost, ti privarčujejo na mesec 9 enot, na leto 108 enot in v petih letih 540 enot. Država pa srednjemu razredu pobere 126.000 enot davka. V nižjem razredu ostane 160 ljudi. Ker zaslužijo 8 enot na mesec, jim država od tega pobere 2,4 enote. Ker mesečni stroški znašajo 7 enot, pomeni, da so 1,4 enote v minusu. No, tudi med nižjim slojem je 60 takih, ki podvojijo svojo produktivnost (ti na mesec zdaj privarčujejo 4,2 enote), sicer pa država od nižjega sloja v petih letih pobere 31.680 enot davka. Če potegnemo črto: v državno blagajno se je v petih letih nateklo 205.200 enot. Toda od tega je treba odšteti plače za 200 javnih uslužbencev, kar znaša 144.000 enot v petih letih. Če nazaj prištejemo davek (43.200 enot) in do zdaj privarčevani denar države Gora (69.560 enot), dobimo 130.760 enot. Toda ker so Gorjani socialna država, vsem tistem v nižjem razredu s socialnimi pomočmi pokrijejo razliko do 7 enot. To znese 8.400 enot. Torej, država Gora ima privarčevanih 122.360 enot, njeni prebivalci pa po četrt stoletja 460.404,7 enote (novih 174.000 enot plus 286.404,7 starih enot).

Država Gora ustanovi državno KBG, državljani dajo vanjo svoje prihranke. Ker pa so se odločili, da bodo imeli javno bolnišnico in javno šolo, ki staneta skupaj 200.000 enot, si mora zdaj država v banki sposoditi 70.240 enot. To pomeni, da se za toliko zadolži, hkrati to pomeni javni dolg.

Kaj pa se je zgodilo z Jezerniki? Ker so se odločili, da ne bodo zapravljali, ampak bodo z novimi izumi gospoda Flipa še bolj produktivni ter hkrati varčevali, je bil rezultat naslednji. Ker niso vsi predelovalci kovine in lesa ali poljedelci, je gospod Flip prodal 200 izumov, ki so se spet enakomerno razporedili med sloje: 50 so jih kupili bogati, 100 srednji razred in 50 najmanj bogati. Kaj to pomeni? Tisti, ki so že pred petimi leti kupili izuma gospoda Flipa (obiralci sadja in ribiči) so spet zaslužili 24 enot na mesec. V državno blagajno so spet prispevali 7.200 enot več, svoje bogastvo pa povečali za 876 enot na 2.038 enot. Tisti, ki so na novo kupili izuma, so prav tako prispevali v državno blagajno 7.200 enot več, svoje bogastvo pa povečali za 876 enot na 1.490 enot. V državi Jezero se je podobno zgodilo pri srednjem in nižjem sloju, končni rezultat po petih letih pa je bil naslednji. Jezerniki so imeli super bogataša gospoda Flipa, ki je s svojima izumoma spet zaslužil 20.000 enot. Državi je moral plačati 10-odstotni davek, kar pomeni, da je njegovo bogastvo po 25 letih znašalo (če odštejemo stroške za preživetje) 35.896 enot. 50 Jezernikov je povečalo bogastvo na 2.038 enot, 50 na 1.490 enot in 90 na 832. To so tisti, ki so že pred 15 leti povečali produktivnost. Tudi pri srednjem sloju je prišlo do sprememb. Jezerniki so imeli 100 ljudi, ki so svoje bogastvo povečali na 1.436 enot, 100, ki so bogastvo povečali na 996 enot in 370, ki so bogastvo povečali na 456 enot. Pri najbolj revnih je bilo takole: 50 Jezernikov je svoje bogastvo povečalo na 993,6 enote, 50 na 561,6 enote in 90 na 69,6 enote. Torej opazimo, da se zaradi povečanja produktivnosti in podjetnosti nekaterih dogajajo tudi prehodi med razredi. Če vzamemo, da so revni tisti, katerih premoženje je do 100 enot, srednji razred s premoženjem do 1.000 enot, kar je več, pa so bogati, dobimo naslednjo sliko: v državi Jezero je po 25 letih eden super bogat, 199 bogatih, 710 srednji sloj in samo še 90 revnih. Vse to zaradi varčevanja in povečevanja produktivnosti.

Kakšno je bogastvo posameznikov po 25 letih? Jezerniki imajo po 25 letih privarčevanih 783.120 enot, država pa (če odštejemo plače državnih uradnikov in nazaj prištejemo pobrane davke ter dodamo prihranek 60.640 enot) 226.240. Ker pa se je tudi država Jezero zavezala, da bo delno financirala šolstvo in zdravstvo (glede na zdravljenje in poučevanje, ne pa tudi vzdrževanje zdravstvene in šolske infrastrukture, ki je stvar zasebnikov) ter pride v povprečju 1 enota na posameznika (kar pomeni, da je strošek države 60.000 enot), to pomeni, da je država Jezero v 25 letih privarčevala 166.240 enot. In še ena pomembna razlika je nastala med Jezerniki in Gorniki. Med najbolj bogatimi Jezerniki ni ljudi iz državne uprave (v povprečju so ti pristali na sredini srednjega razreda, gospod Flip pa ne sodeluje z državo, saj svoje izume prodaja zasebnikom), medtem ko je najbogatejši Gornik gospod Flop, ki svoje storitve prodaja državi.

In spet se vprašamo: Kako je mogoče, da ima država Gora, ki je v zadnjih petih letih imela 30-odstotni davek, v državni blagajni 43.880 enot manj kot država Jezero, ki ima še vedno samo 10-odstotni davek? In kako je mogoče, da je po četrt stoletja v državi Gora na robu preživetja že skoraj četrtina prebivalstva (zaradi povečanega davka jim je država pobrala še vse prihranke), v državi Jezero pa samo 9 odstotkov (pa še ti so nekaj privarčevali in imajo sami dovolj za preživetje), čeprav imajo Gorniki zelo razvejan socialni sistem? Kako je mogoče, da je v povprečju razmerje med bogatimi in revnimi pri Jezernikih 20 proti 1, pri Gornikih, kjer država vse bolj posega v življenje ljudi in postaja vse močnejša, pa kar 100 proti 1?

Ta vprašanja mučijo predvsem Gornike, Jezernike manj, saj si pri njih tudi nižji sloj s svojim delom lahko prisluži dovolj za preživetje. Po četrt stoletja obeh držav bosta gospod Flip in gospod Flop spet podala svoje poglede na razvoj.

(Se nadaljuje)

Pri (nekaterih) levičarjih so možgani (žal) zgolj podnajemnik v njihovih glavah

Značke

Delo, izobraževanje, Janez Markeš, levičarji, ustavno sodišče

Pravijo, da imajo ljudje možgane (tudi zato), da razmišljajo. In da ni pomembna velikost, temveč (če se omejimo na fizični izgled) koliko so nagubani. Ker nisem človek, ki bi se spoznal na anatomijo, pač o tem ne bom razpravljal. Toda za nakeatere se zdi, da so možgani pod njihovo lobanjsko kostjo zgolj podnajemnik. In to je bila tudi moja prva misel, ko sem na portalu Dela (www.delo.si) poslušal razglabljanja in modrovanja doktorja teologije Janeza Markeša. (http://www.delo.si/multimedija/video/od-srede-do-srede-zerdin-in-markes.html). Njegova teza je, da odločitev US, da mora država v celoti financirati zasebno šolstvo, vodi v neenakost. Še posebej ga muči katoliška cerkev, ki si je veliko kapitala nagrabila v času fevdalizma, ga dobila z denacionalizacijo in v sodobnosti tudi s kriminalnimi dejanji. Markeš sploh ne omenja obdobja od II. svetovne vojne do osamosvojitve, kjer so katoličani trpeli in bili preganjani. Kar lahko pomeni, da v celoti podpira kriminalna dejanja komunistov v tistem času. Ampak to je že druga zgodba, rajši si oglejmo še eno od njegovih zablod: »Ne gre za javno dobro, ampak za elitizem.« Skratka, zasebne šole, ki izvajajo natanko isti program kot javne šole, so elitizem. Od kje neki mu to? In da si bo on tokrat vzel pravico, da bo kritiziral razsodbo in pozorno spremljal vse nadaljnje odločitve ustavnih sodnikov. In to pravi človek, ki je prav tako za t.i. Delo TV (nastopa skupaj z Alijem Žerdinom) ob obsodbi Delovega novinarja Boruta Tavčarja, ki naj bi domnovno razžalil ljubljanskega župana Zorana Jankovića, dejal, da je treba odločitev sodišč spoštovati. Da smo pač v pravni državi in da je treba zaupati v sodstvo (https://www.youtube.com/watch?v=3TU_7DG5pr4). Povedano drugače. Takrat zaradi domnevnega spoštovanja sodne veje oblasti ni vzel v bran kolega novinarja, zdaj pa udriha čez odločitev ustavnega sodišča. Načelnost pa taka.

Ustavno sodišče je zgolj odločilo, da morajo biti vse šole, ki izvajajo javni izobraževalni program, ne glede na to, ali so javne ali zasebne, financirane v celoti. In ne, kot do zdaj, ko je država javne šole financirala 100-odstotno, zasebne pa samo 85-odstotno. Torej so ustavni sodniki odpravili ekonomsko diskriminacijo zasebnih šol. Izobraževanje plačujemo vsi davkoplačevalci in prav je, da so zasebne šole za izvajanje javnega izobraževalnega programa financirane v enaki meri, kot so financirane javne šole. Nekateri levičarski mediji se zdaj zgražajo, kako je mogoče, da bodo elitistične zasebne šole zdaj brezplačne na enak način kot pa javne šole. In kot je pri levičarjih običajno, popolnoma zgrešijo. Če se navežemo na uvod, sledi, da so pri levičarjih možgani samo podnajemnik. Še enkrat ponovimo – javne šole niso brezplačne. Prek davkov jih plačujemo vsi davkoplačevalci, pa če imamo otroke ali jih nimamo. To je tisto, kar levičarji nikakor ne razumejo. In s tem pridemo do naslednje težave s svobodo posameznika. Država državljanov sploh ni vprašala, ali so pripravljeni sploh financirati izobraževanje, ampak jim je kar ukazala. Povedano drugače – država nad državljani, kjer so davki za financiranje izobraževanja samo eden od številnih davkov, izvaja nasilje. Toda glavno nasilje država izvaja s tem, ko predpisuje, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/).

Bogokletna misel: zakaj je osnovna šola sploh obvezna?

Značke

država, izobraževanje, šolstvo

»Osnovna šola je obvezna – zato morajo biti vse šole (javne ali zasebne) brezplačne.« To je naslov (http://www.rtvslo.si/slovenija/osnovna-sola-je-obvezna-zato-morajo-biti-vse-sole-javne-ali-zasebne-brezplacne/355151) prispevka na portalu nacionalne televizije. In to so v oddajah ponavljali celo nekdanji šolski minister, poslanci in novinarji. Podoben je bil naslov v Dnevniku: »Obvezno šolanje po novem brezplačno tudi v zasebnih šolah.« In ste opazili? Povsod je bil poudarek na besedah »obvezno« in »brezplačno«. Najprej si oglejmo to »zastonjkarstvo«.

Kaj je sploh brezplačno? Zakaj so napisane take neumnosti? Še ne dolgo tega smo poslušali modrovanja, kako dobro je, da imamo javno zdravstvo, ki je brezplačno, včeraj, po razsodbi ustavnega sodišča, ki je izenačilo javne in zasebne šole pri financiranju, pa o zastonj osnovnem izobraževanju. Ničesar, prav ničesar, od države, pa naj gre za uradnike, šolnike ali zdravnike, pod prisilo ali brez, ni zastonj? Vse, prav vse, tudi to, da gre birokrat med službenim časom na tržnico, plačamo davkoplačevalci. Zato je govoriti o brezplačnih storitvah, ki jih v dobro državljanov opravlja država, popoln nesmisel in kaže na neznanje tistega, ki trosi take nesmisle. Ustavno sodišče je lepo zapisalo, da se osnovnošolsko izobraževanje financira iz javnih sredstev, vendar to ne pomeni, da je zastonj. To pomeni, da državljani plačujemo davke, denar zbira država, ki ga deli šolnikom, da izobražujejo otroke. Torej šolanje otrok plačujemo vsi davkoplačevalci.

Ampak debato o tem bom dal na stran in ne bom razglabljal, ali je boljša javna ali zasebna osnovna šola, laična ali katoliška. Kar me vedno zbode pri osnovnošolskem izobraževanju je prisila, to, da je obvezna. Učenci med seboj tekmujejo zgolj v tem, kdo si bolj zapomni, kdaj se je rodil Ivan Cankar, kje so rudniki železa na Švedskem, koliko kave pridelajo v Braziliji, od kod do kod je segal rimski imperij ali kaj je bila Hemingwayeva mati. Koga to briga! In kaj bo s tem otrok počel potem, ko bo končal izobraževanje? Kaj mu pomaga, če pozna količino kave, ki jo pridela Brazilija, ko pa nima za kavo? Toda take podatke mora otrok obvezno vedeti. Če jih ne, dobi slabšo oceno, s tem pa se zmanjšajo njegove možnosti, da šolanje nadaljuje (če seveda hoče) tam, kjer si želi.

Toda o tem je bogokletno govoriti, čeprav se osnovnošolski izobraževalni sistem izvaja z grožnjo fizične prisile, kar pa je grob poseg v svobodo posameznika. Država staršem sporoča: če vašega otroka ne pošljete v šolo, bomo prišli k vam domov in vas nalomili. Kaj se dogaja? Če otroka ne vpišeš v šolo ali če kasneje ne zagotoviš, da redno obiskuje pouk, ti pošljejo opomin. Če to ne zaleže, ti država naloži kazen. Če se tudi zdaj ne odzoveš, dobiš za vrat center za socialno delo. Lahko ti vzamejo otroka. Če se upiraš, pokličejo policijo in te lahko tudi ubijejo. Samo zato, ker otroka nisi poslal v šolo, samo zato, ker si pač menil, da otrok ne potrebuje izobraževanja. In ker tako meniš, si slab človek, si slab državljan, čeprav davkov, s katerim se financira šolstvo, ne nehaš plačevati. A država res misli, da so njeni državljani taki debili, da otroka ne bodo poslali v šolo, če ne bo obvezna?

Zamislite si absurdno situacijo. Z otrokom se sprehajaš se po tržnici, ko nenadoma nate skoči prodajalec sadja in zelenjave, ti na čelo prisloni pištolo in reče, da te bo ubil, če pri njem ne kupiš sadja. Ker hočeš preživeti, mu odvrneš, da boš kupil kilogram pomaranč. Izročiš mu denar, on pa pravi: »Dobro, plačal si, toda pomaranče ti bom dal šele, ko bo tvoj otrok povedal, od kod so pomaranče in kakšna je njihova kemična sestava.« Seveda nimaš pojma. Od kod so, bi otrok lahko še uganil, toda kemična sestava, to pa ne. Natanko to počne država, natanko tak je prisilni izobraževalni sistem.

Za marsikoga je tak pogled na šolstvo ekstremističen, radikalen, toda nihče ne more oporekati njegove resničnosti. Ljudje smo že tako apatični in indoktrinirani, da je nasilje države nad nami postalo del našega vsakdana, nekaj normalnega, nekaj, brez česar mogoče sploh ne bi znali več živeti. Ampak, ljudje božji, smo res tako neumni, da bomo pustili, da državni birokrati razmišljajo namesto nas in da razmišljajo ne samo, kaj je najboljše za nas, ampak celo, kaj je najboljše za naše otroke. Preprosto tako je. Se strinjali ali ne. Posameznik je vse manj svoboden, vse manj odloča o sebi.