Kaj imata skupnega obsodba Janeza Janše zaradi razžalitve in dokumentarec Dosje JLA Valentina Areha?

Značke

Eugenija Carl, Janez Janša, JLA, Mojca Šetinc Pašek, pravosodje, svoboda, svoboda govora, Tomaž Ertl, Udba, Valentin Areh

Najprej preberite tole:

»Sodišče je ocenilo, da vsebina zapisa izrazito izstopa iz okvirjev svobode govora, saj ta pravica ne sme posegati v sfero ustavno zagotovljene duševne celovitosti in osebnega dostojanstva druge osebe.«

Zdaj pa še tole:

»Zaznavamo nekatere špice, ki le preveč štrlijo in ki motijo ta mir v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Postopno bomo morali tudi z več represije, kot smo jo doslej imeli, čeprav trdim, da jo je bilo v zadnjem času v Sloveniji več kot kjerkoli v Jugoslaviji, in čeprav vsi hočejo povedati, da smo ne vem kako liberalni, da bomo morali iti v te postopke.«

Ste tudi vi zaznali podobnost med besednima zvezama »izstopa iz okvirjev« in »špice, ki le preveč štrlijo in ki motijo«? Podobnost je neverjetna, kot bi jih izgovoril isti človek. Pa jih ni. Prve so besede velenjskega okrajnega sodišča v primeru odškodninske tožbe (kazenska še traja pred celjskim okrožnim sodiščem) novinarke Radiotelevizije Slovenija (RTVS) Mojce Šetinc Pašek zoper predsednika in poslanca SDS Janeza Janšo (oktober 2016), druge so besede okorelega udbovca Tomaža Ertla (konec osemdesetih let prejšnjega stoletja), ki jih je v dokumentarcu Dosje JLA objavil novinar Valentin Areh. Med izrečenim (oziroma zapisanim) je 30 let razlike, a prav grozljivo je, kako neko sodišče uporablja besednjak in misel nekdanje tajne politične policiji. Ljudje se očitno menjajo, a razmišljanje (pravosodne) veje oblasti o svobodi (predvsem o omejitvah svobode govora) ostaja enako kot v času komunistične države (o sodnikih iz tistega časa si lahko preberete tukaj).

Čeprav ne poznam celotne vsebine obrazložitve sodbe (in če zanemarimo, da v svobodnih državah, kjer je svoboda govora človekova pravica v pravem pomenu besede, do obravnave sploh ne bi prišlo ali pa bi bila tožba zavržena), je očitno, da sodišče skrbi, da bi Janševe besede »motile mir v  slovenskem prostoru«, zato bodo postopno »morali tudi z več represije«, bi rekel Ertl. Ertlovi agenti bi v nekem drugem času »moteče« pospravili in procesirali po hitrem postopku, a ker je Slovenija danes (vsaj na deklerativni ravni) demokratična država, ki vendarle ima neke ustavne in zakonske varovalke, so si velenjski sodniki na vse kriplje prizadevali, da bi Janšev tvit (»Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov. #ZvodnikMilan.«) opredelili kot objektivno žaljiv. A to dokazati je izredno težko. Sodišče mora namreč upoštevati okoliščine, v katerih je prvak SDS napisal domnevno sporni tvit. Tožnica bi morala onkraj vsakega dvoma dokazati, da je Janez Janša objektivno žaljive besede izrekel z namenom zaničevanja. Zanjo so lahko Janševe besede žaljive (in najbrž tudi so), a le subjektivno, nikakor pa ne objektivno. Za obsodbo zaradi razžalitve je treba imeti zaničevalen namen.

Kakšen namen je imel v resnici Janez Janša, ve samo on, a kot je kasneje pojasnil, se je s tvitom odzval na novinarski prispevek novinarke Eugenije Carl (Mojce Šetinc Pašek pa je urednica dnevnoinformativnih oddaj), ki je poročala, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani SDS. Nekateri med imenovanimi so članstvo v tej skupini zanikali, češ da so njihova imela zlorabljena. Lahko mu torej verjamemo ali pa tudi ne, da je bil tvit reakcija na prispevek, ki je bil očitno manipulativen in je namigoval, da so vidni člani SDS podporniki Legije smrti. A sodišče je objektivno žaljivost tvita našlo. Takole so poročali mediji: »Okrajno sodišče v Velenju, ki je s sodbo pritrdilo Šetinc Paškovi, je ugotovilo, da je bil Janšev tvit žaljiv že sam po sebi, ne glede na to, kdo ga je napisal, s kakšnim namenom in na koga se nanaša.« Tvit je torej žaljiv že sam po sebi, kar pomeni, da je objektivno žaljiv. Torej bo v prihodnje obsojen vsakdo, ki bo kaj podobnega napisal. Taki tviti izstopajo iz okvirjev (velenjski sodniki) oziroma štrlijo in motijo mir (Tomaž Ertl), zato jih je treba sankcionirati. In prav to je tisto, kar je grozljivo: današnjim sodnikom iskre med nevroni v možganih preskakujejo v istem ritmu kot v socialističnih časih. Sodišče sploh ni tehtalo, kaj je pomembnejše: ali svoboda govora kot absolutna človekova pravica ali svoboda govora, ki je omejena s tem, da nek posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni.

Razlika v plačah zaradi spola je mit

Značke

diskriminacija, dohodek, gender pay gap, plače, razlika med spoloma, razlike v plačah, Svetovni gospodarski forum, zasebna lastnina

Mediji so objavili alarmantno vest, da Svetovni gospodarski forum (WEF) opozarja, da se zmanjševanje razlik v plačah med spoloma »dramatično upočasnjuje« in da bi se glede na sedanjo dinamiko plače obeh spolov lahko izenačile šele v 170 letih. Svoje dodajajo še bruseljski birokrati, češ da kljub temu, da so ženske enako dobro ali bolje izobražene kot moški, se njihovo znanje pogosto slabše ceni in poklicno napredujejo počasneje. Posledično v Evropski uniji ženske v povprečju zaslužijo 16 odstotkov manj kot moški. Temu pravijo »gender pay gap«. Ženske so torej bolj sposobne, bolj produktivne in bolj izobražene, a so kljub temu slabše plačane od moških. Sandra Polanski, namestnica direktorja Mednarodne organizacije dela (ILO) je ta »paradoks« in razlike med plačami pred meseci pojasnila z diskriminacijo. V Nemčiji so naredili še korak naprej, saj so konservativci Angele Merkel in transformirani socialisti Socialdemokratske stranke (SPD) dosegli dogovor o zakonodaji, po kateri bi zasebnim podjetjem ukazovali, koga naj zaposlijo in koliko naj ga plačajo.

A evropski parlament je enkrat že zavrnil poročilo o enakopravnosti žensk in moških. Slovenski mediji so se takrat zgražali, češ da so bili nekateri slovenski poslanci proti večji enakopravnosti med spoloma. Bistveno se seveda izpustili. V poročilu je bil predlog spolne uravnilovke, ki bi morala veljati tudi za zasebna podjetja. Povedano drugače: slovenski medijski mainstream je bil zgrožen, ker lahko zasebnik sam določa, koliko bo koga plačal. Vprašanje je bilo zreducirano na človekove pravice, čeprav bi se moralo glasiti, ali ima človek pravico, da s svojo lastnino prosto razpolaga, da svoj denar da tistemu, kateremu želi, in da se pri tem nikomur ni treba opravičevati ali karkoli pojasnjevati.

Najprej razčistimo nekaj, kar je za večino (predvsem levičarjem) nedoumljivo. Lastnik oziroma delodajalec v zasebni družbi lahko zaposli kogar on hoče, plače mu da, kolikor on hoče. Lastnik lahko pri zaposlovanju in plačevanju diskriminira, če že hočete. Nekomu da lahko manjšo plačo izključno zato, ker je tisto jutro vstal z levo nogo, drugega lahko ne zaposli izključno zato, ker mu ni všeč njegova barva las, nohtov, kože ali čevljev. Plača je namreč dogovor med delodajalcem (lastnikom) in delojemalcem. Če prvemu niso všeč zahteve drugega, ga ne zaposli, če drugemu ni všeč ponudba prvega, poišče novega delodajalca ali pa ustanovi svoje podjetje, kjer se bo lahko igral enakost med spoloma in v prakso uvajal feministične ideje. Vmešavanje države na trgu dela ženskam lahko samo škoduje, kot je to škodovalo črncem v ZDA, ko je vlada uvajala razne ukrepe za njihovo izobraževanje in zaposlovanje. Če bi veljala ugotovitev, da ženske delajo več, so bolj izobražene in bolj produktivne, bi to pomenilo, da je uganka trga dela dokončno razrešena. Kapitalisti, ti zlobni neoliberalci, ki jim gre samo za dobiček, bi po tej logiki zaposlovali izključno ženske, saj so ob vseh prednostih, ki jih imajo pred moškimi, še cenejša delovna sila. Povedano drugače: ali bi vi kupili yugota, če za isti denar lahko dobite audija. Če bi držalo, kar trosijo od raznih agencij za enakost med spoloma do feminističnih gibanj, bi se po logiki tržnega gospodarstva povpraševanje po ženski delovni sili nenadoma povečalo, hkrati bi se povečala tudi cena ženske delovne sile. Ampak ne. Očitno je kapitalist mazohist, ki uživa, da sam sebi dela škodo in ima manjši dobiček, moške pa zaposluje izključno zato, da bi diskriminiral ženske. Kar pomeni, da podjetnik ne razmišlja, kako bi imel čim večji dobiček, ampak kako bi kar najbolj škodoval nasprotnemu spoul. Kar je popolni nesmisel. To, da so ženske manj plačane kot moški, namreč nima nikakršne povezave z diskriminacijo.

Ženske v svoji karieri v povprečju ne opravljajo »enaka« dela kot moški, v povprečju same izbirajo slabše plačana in manj zahtevna dela (moški več umirajo na delovnih mestih kot ženske), izobražujejo se za povsem druge poklice kot moški, delajo manj in so večkrat na bolniški kot moški. Ženska, ki se odloči roditi in gre na porodniško, kar običajno skupaj traja dve leti, ter je računalniška inženirka, ni več na tekočem, ko se vrne na delovno mesto. Računalniški programi, s katerimi se je ukvarjala, so po dveh letih že povsem zastareli. Po drugi strani bi se kot knjižničarka ali učiteljica po dveh letih odsotnosti lahko takoj vključila nazaj v delo. Gre za slabše plačana poklica kot računalniška inženirka.

Če upoštevamo vse to (porodniška, otroci, zakonska zveza, krajši delovni čas), razlike v plačah praktično izginejo. Še več, ženske so v prednosti, ugotavlja celo Wall Street Journal. V povprečju si poročena ženska z možem delo razdeli tako, da moški prevzame breme zaslužka, ženska več skrbi za dom, gospodinjstvo in otroke. Skozi zgodovino (kakopak je vse dogovor med partnerjema) se je taka delitev dela izkazala za najbolj učinkovito.

Zato je razlika v plačilu zaradi spola predvsem mit.

Sedem glavnih načel Frédérica Bastiata*

Značke

Ekonomija svobode, Frédéric Bastiat

1. Načelo ekonomije

Kdor želi študirati ekonomijo, mora preučevati človekovo obnašanje.

2. Načelo državne uprave

Postopna, toda neustavljiva rast državne uprave ne omejuje samo individualnih pravic, ampak tudi gospodarsko rast.

3. Načelo osebne lastnine

Protekcionizem (oviranje trgovine) in komunizem (oviranje dela) sta preprosto dve strani iste medalje. Obe napadata načelo osebne lastnine.

4. Načelo subvencij

S subvencioniranjem določenih industrij in skupin ljudi se stanje v družbi slabša, saj je odvisnost od dobrodelnosti in posebnega pokroviteljstva vse večja.

5. Načelo zakonodaje

Vsako dejanje ima vidne in nevidne posledice, ker je vsaka, še tako dobronamerna vladna zakonodaja, lahko škodljiva.

6. Načelo trgovine

Svobodna trgovina je edina osnova za mir med narodi, ker vodi ljudi k medsebojnemu sodelovanju in koristi vsem.

7. Načelo svobode

Zakon je naše zadnje pribežališče – osnovni varuh naše svobode in temelj, na katerem stoji vsa družba. Kadar pa je v službi birokratov zlorabljen, se sprevrže v »uzakonjeno plenjenje« in ogroža našo prihodnost.

*Po knjigi Ekonomija svobode.

 

Ko socialiste doseže nevidna roka trga

Značke

BBC, Madžarska, Mediaworks, mediji, nacionalsocialisti, Nepszabadsag, Szabad Nép, tiskani mediji, Vienna Capital Partners, Viktor Orban

Najbrž se v teh dneh niste mogli izogniti informaciji, da je na Madžarskem prenehal izhajati največji opozicijski časopis Nepszabadsag. Lastniki podjetja Mediaworks, ki je lastnik časopisa, so dnevnik ukinili iz poslovnih razlogov. Seveda je ves evropski medijski mainstream (podobno kot v primeru Poljske) hitel razlagati, da gre za zaroto premierja Viktorja Orbana, saj je bil časopis do njega kritičen. Ukinitev časnika zdaj ogroža medijsko svobodo in napoveduje diktaturo, da gre za črn dan za svobodo medijev, so hiteli poudarjati pri angleškem levičarskem mediju BBC, ki je novico uvrstil med najbolj pomembne dnevne vesti, njihovi novinarji pa so madžarskim kolegom sporočili: »Mi smo z vami.«

A se ni zgodilo prav nič tako pretresljivega, kar se po svetu ne bi dogajalo vsak dan. Časnik Nepszabadsag (v slovenščini pomeni Ljudska svoboda) so Madžari preprosto prenehali kupovati. Deloma zato, ker se povečuje uporaba digitalnih medijev, deloma zato, ker se jim ni zdelo, da bi zanj odšteli denar. Prodana naklada časopisa se je namreč v zadnjih desetih letih znižala za 74 odstotkov oziroma za 100.000 izvodov. Če so še leta 2006 prodali skoraj 140.000 izvodov, so jih lani v povprečju manj kot 40.000 izvodov (tukaj). To je prineslo izgubo v višini pet milijard forintov oziroma 16,4 milijona evrov. Edina rešitev je bila, da se časnik ukine, saj bi bilo nespametno od lastnika, da bi vztrajal in povečeval izgubo. Tako da v ozadju ni prav nobene zarote, časnik je preprosto dosegla nevidna roka trga. Takega padca bralcev namreč ne more nadomestiti še tako dobra marketinška služba, ki trži oglasni prostor. Opozicijski socialisti so kljub temu pozvali Madžare, naj protestirajo. In so res. Nekaj tisoč jih je bilo, organizator trdi, da nekaj deset tisoč. Je pa zanimivo. Če bi ta »silna množica«, ki je na trgih vzklikala v podporo Népszabadsága in izganjala Orbana iz Madžarske, redno in vsak dan kupovala »priljubljeni dnevnik«, potem ne bi bilo nobenega razloga, da bi ga ukinili. A ga očitno niso.

In še nekaj. Nepszabadsag je nastal leta 1956, kot naslednik Szabad Nép (Svobodni ljudje). Sprememba imena ni naključna. Časopis je bil od madžarske socialistične delavske stranke, besedna zveza »svobodni ljudje« pa ni po okusu socializma (preveč poudarja svobodo posameznika), veliko bolj diktaturi pristoji »ljudska svoboda«. No, tudi po padcu Berlinskega zidu je časnik ostal pod vplivom socialistov, a samo do leta 2015, ko so (kaviar) levičarji pokazali svoj pravi obraz. Svoj več kot četrtinski delež v »svojem« časopisu so prodali družbi Mediaworks, ki je v lasti Vienna Capital Partners (VCP). Zakaj? Ker že od leta 2008 posluje z izgubo! Preiskovalni novinarji (seveda ne novinarji Nepszabadsaga) so razkrili, da so se socialisti oziroma, pozor, njihova fundacija za svobodno novinarstvo že več mesecev pogajale o ceni. Po teh transakcijah je bil časnik v 99,88-odstotni lasti podjetja Mediaworks in v 0,12-odstotni lasti uredništva. »Transparentni« socialisti niso želeli povedati, koliko so za delež iztržili (neuradni viri so navajali med 330.000 in 370.000 ameriških dolarjev), uredniki in novinarji Nepszabadsaga, ki danes protestirajo proti ukinitvi, pa so večkrat zavrnili, da bi vstopili v časnik z večjim deležem in postali pomembnejši lastniki. Povedano drugače. Tako novinarji in uredniki kot njihovi ideološki voditelji v vrstah socialistov so natančno vedeli, da je poslovni model Nepszabadsaga nevzdržen. Ampak saj veste, kako gre pri levičarjih: za tuj denar za svoj račun. Dokler so jim drugi plačevali in krili izgubo, je bilo dobro, ko je bilo potrebno dati kaj iz svojega žepa, niso ne želeli ne hoteli. In zdaj, ta levičarska pisunska drhal, za ukinitev Nepszabadsaga obtožuje Viktorja Orbana in medijsko nesvobodo. No, ampak najbrž ne bo prav nič pomagalo – tudi »srce parajoča« pisma ne.

Sindikat prekarcev ali sekta marksističnih vernikov

Značke

David N. Weil, delavci, delo in kapital, kapital, levičarji, Marko Funkl, prekarci, sindikat, Sindikat prekarcev, Venezuela

Pred dnevi je bil v okviru Svobodnega sindikata Slovenije ustanovljen Sindikat prekarcev. Poleg klasičnih sindikalnih floskul, da sindikat ustanavljajo zaradi izkoriščanja najranljivejše skupine delavcev in da prekarci nimajo pravice do bolniške odsotnosti, letnega dopusta, rednega dela, kar naj bi bil dolžan zagotavljati delodajalec, je predsednik novoustanovljenega sindikata Marko Funkl prepoznal tudi njihovega največjega sovražnika – kapital. Takole je modroval: »Ustanovitev sindikata je močno sporočilo, da smo vsi skupaj v istem loncu in nas kuha skupen sovražnik, ki se mu reče kapital.« Torej manj ko bo kapitala, več bo delavskih pravic, s tem pa tudi manj prekarnega dela, kajti, po tej logiki, je ravno kapital tisti, ki zavira zaposlovanje za nedoločen čas.

Seveda gre za klasično marksistično ideologijo, ki ustvarja konflikt med delom in kapitalom. Ta miselnost je povzročila po svetu veliko škode, grozljivo pa ni samo, da je sploh še živa, ampak da dobiva vse večjo veljavo. Čeprav preprost pogled na graf profesorja Davida N. Weila iz njegove knjige Economic Growth pove vse. Povsem jasno je, da je v državah, kjer je več kapitala, tudi produktivnost delavcev večja (zaradi boljše tehnologije) in boljše živijo. V tistih državah, kjer se kapital izganja (kot denimo v Sloveniji) bodisi zaradi mainstream ideologije bodisi zaradi visokih davkov in številnih regulacij, se živi slabše. Kako je sploh mogoče, da se nekaj tako osnovnega, trivialnega in logičnega demonizira? Avtor bloga Tko je John Galt odgovarja, da zaradi pravega »verskega fanatizma« levičarjev, ki radi živijo (in se napajajo) v kolektivizmu in za slabe razmere krivijo neoliberalni kapitalizem. In seveda kapital, ki je »skupen sovražnik«, kot bi rekel Funkl. Takih osebkom niti najbolj preprosti in osnovni dokazi ne pomagajo, zato jim tudi profesor Weil ne more. Njihova vera v konflikt dela in kapitala je globlja kot vera katoličana v Boga ali muslimana v Alaha, čeprav imajo po svetu številne primere, ki ta socialistični mit rušijo. Venezuela je lep primer. Bolivarska republika ima največje ocenjene zaloge nafte na svetu (298 milijard sodčkov; en sodček 159 litrov), ampak se ni izognila socialni in ekonomski katastrofi. Da bi se uničilo državo, ki ima dvakrat večje zaloge nafte kot Savdska Arabija (ki je ena najbogatejših držav na svetu) in številne druge naravne vire, moraš na oblasti resnično imeti socialistične fanatike, verske blazneže marksistične ideologije. Druge ni. In tja sta »romala« poslanca Združene levice Violeta Tomić in Miha Kordiš ter se navduševala, opravičevala težave, češ »imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu«. Logično, ni kaj.

No, za konec malce starejši filmček odličnega profesorja Matta Zwolinskega: Does Capitalism Exploit Workers? S hrvaškimi podnapisi (prevedla ga je skupina Iustitia) ga lahko najdete tukaj.