Kdo se boji deflacije?

Značke

deflacija, ECB, EQ, EU, inflacija, Jürgen Stark

Pretekli teden je šla skoraj povsem mimo Slovenije pomembna tema – deflacija. Države se jo bojijo kot hudič križa, saj naj bi prinašala stagnacijo gospodarstva. Bloomberg je dnevno objavljal več prispevkov na to temo, nazadnje precej optimističnega (http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-02-27/spanish-price-plunge-echoes-across-euro-area-awaiting-ecb-s-qe), saj naj bi napoved ECB, ki bo maca začel s programom kvantitativnega sproščanja (EQ), v okviru katerega bo ECB do najmanj konca septembra 2016 mesečno odkupila za 60 milijard evrov obveznic držav in podjetij, že sprožila inflacijska gibanja, čeprav bo evrsko območje prvo četrtletje še vedno imelo deflacijo. O tem, kako škodljiv je keynesianistični ukrep ECB, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/blaz-vodopivec/), posvetil se bom rajši vprašanju, kdo se boji deflacije in ali je res nekaj slabega.

Deflacija je, povedano preprosto, dobra za potrošnika, malega človeka, lahko rečemo tudi za ranljive skupine ljudi, katerih so v skrbi zanje polna usta levičarjev. Pomeni, da denar ohranja svojo vrednost (ali pridobiva), potrošnik pa zaradi padca cen kupuje vse cenejše. Kar je povsem logično. Tehnološki napredek omogoča, da podjetja vsakodnevne dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. Se spomnite, kako dragi so bili včasih mobilni telefoni? Danes ga lahko dobite za nekaj evrov, še pred desetletjem ste morali zanj odšteti nekaj deset ali sto evrov. Ali peka kruha. Zaradi tehnološkega napredka lahko en sam človek peče in prodaja kruh, pa še cenejši je, kot je bil. Zdaj bi nas radi birokrati tega obvarovali. Govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti, ki bo sledila, če ne bodo (umetno) sprožili inflacije. Pomislite, izmišljujejo si ukrepe, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Med drugim program EQ.

Kaj je torej v inflaciji tako dobrega, da se države bojijo deflacije? Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako se vsaj navidez zdi, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti.

Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Tako bi povzročila gospodarsko rast. Zato države strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini.

In kot da norost z QE ne bi bila dovolj, so se pojavile ideje, da bi potrošnjo in s tem inflacijo spodbudili tako, da bi vsakemu državljanu EU nakazali 1.000 evrov (http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/ideja-za-boj-proti-deflaciji-vsakemu-evropejcu-tisoc-evrov/359201). Kritki namreč trdijo, da se je v ZDA program QE bolj malo poznal v premoženju običajnega Američana, toliko bolj pa v žepih bogatih in predvsem v vsak dan novih rekordih na Wall Streetu. Zato predlagajo “operacijo helikopter” s 1.000 evri za vsakega državljana EU. Nekateri gredo še dlje. Menijo, da to ne bi bilo dovolj, ampak da je treba vsakemu dati do 10.000 evrov. Kar je seveda norost. Kaj bi dosegli s tem? Ljudje bodo odšli po nakupih, cene bodo zrasle. In ko bo zmanjkalo denarja, bi morali operacijo ponoviti. In to v nedogled, dokler denar ne bo povsem izgubil vrednost ter bodo šle države EU po poti Španije, Portugalske in Grčije. Eden redkih, ki je ohranil zdrav razum, je Jürgen Stark (http://www.handelsblatt.com/politik/konjunktur/geldpolitik/ex-ezb-chefvolkswirt-juergen-stark-debatte-um-deflationsgefahren-voellig-ueberzogen/11256954.html), nekdanji prvi ekonomist ECB, češ da je strah pred deflacijo v območju evra je popolnoma pretiran in se uporablja kot izgovor za sprejetje spornih ukrepov.

Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile). Ampak ne, država pravi, da je inflacija dobra. Kot da bi se morali vsi veseliti in odpirati šampanjce, ko se kakšna stvar podraži. Noro.

Kdo so škodljivci in sovražniki davkoplačevalcev?

Značke

davkoplačevalci, javni sektor, proračun, vlada

Državni zbor je, kot je znano, konec preteklega tedna sprejel rebalans proračuna za leto 2015. In po pričakovanjih bo imel primanjkljaj – 1,39 milijarde evrov ob 9,95 milijarde evrov odhodkov. Skratka, država bo globoko v minusu, ampak ministrski predsednik Miro Cerar je dejal, da se kažejo nekateri pozitivni trendi. Za vas ne vem, ampak jaz ne vidim v primanjkljaju, ki pomeni, da bo država porabila kar 14 odstotkov več, kot bo z davki, prispevki in drugimi dajatvami pokradla davkoplačevalcem, ničesar dobrega, še najmanj pozitivne znake. Številke so namreč grozljive in pomenijo, da gre v proračun 27,5 odstotka tistega, kar ustvarimo, celotno javno financiranje (s pokojninsko in zdravstveno blagajno ter občinskimi proračuni) pa dosega skoraj 40 odstotkov BDP. Skratka, država meni, da posamezniki ne znamo upravljati s 40 odstotki tistega (nekje še več, ker so z različnimi stopnjami različno obdavčeni), kar ustvarimo. Torej si obsežen državni aparat jemlje ekskluzivno pravico, da v našem imenu razpolaga s temi sredstvi in da živi na naš račun, da živi na račun gospodarstva. In ne samo to. Slovenski in evropski birokrati so se začeli vtikati tudi v tisti denar, ki posameznikom sploh še ostane (o tem sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/socialisticna-eu-zdaj-ze-ukazuje-kako-naj-kuhamo/). Povedano drugače. Birokrati in drugi javni paraziti menijo, da posameznik ne zna dobro razpolagati s svojim denarjem. Kaj narediti? Ni drugega kot ostri rez, odpustiti najmanj polovico javnih uslužbencev, ukiniti nekatera ministrstva, s tem pa tudi subvencije, sofinanciranje in še kaj bi se našlo.

UKINITI MINISTRSTVO ZA GOSPODARSKI RAZVOJ IN TEHNOLOGIJO

Ministrstvo za gospodarstvo je eno najbolj nesmiselnih ministrstev. Socialisti so ga sicer potrebovali v svojem centralno-planskem gospodarstvu, danes pa se zdi, da je edini smisel obstoja uradnikov na ministrstvu, da delajo škodo produktivnim in pridnim podjetnikom in obrtnikom, ki jih omejujejo s 65 veljavnimi zakoni in 1.185 veljavnimi podzakonskimi akti (toliko zakonov in podzakonskih aktov je sproduciralo samo dotično ministrstvo). In kar jim ukradejo, delijo naprej s subvencijami in drugimi državnimi pomočmi. Torej, ne samo, da podjetnim ne pustijo dihati in jim kradejo denar, nakradeni denar delijo naprej tako, da povzročijo dodatno škodo. O tem sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/04/ukinite-subvencije-za-bozjo-voljo/) in navedel primer, kako škodljivo deluje podeljevanje državnih pomoči. Naloga države je, da zaščiti zasebno lastnino, ne pa da ukazuje, kdo bo s kom in na kakšen način posloval. V tržnem gospodarstvu so taka ministrstva škodljiva in nepotrebna, kako pa je zadeva delovala v socializmu, sem že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/).

UKINITI MINISTRSTVO ZA KMETIJSTVO, PREHRANO IN GOZDARSTVO

Tudi to ministrstvo je škodljivo, saj bi morali tudi kmetijstvo prepustiti zakonom ponudbe in povpraševanja. Kmetje dobijo največ subvencij, češ država tako pospešuje samooskrbo. Potrošnik od tega nima prav nič, kmetje pa kot zanalašč pridelujejo poljščine in vrtnine, ki na njihovi zemlji ne uspevajo. Zemljo, ki je še v lasti države, pa bi morali privatizirati. Edini namen uradnikov je, da si izmišljujejo različne standarde, kot je recimo o reji plemenskih svinj (http://www.reporter.si/slovenija/svinjski-nadstandard-ministra-%C5%BEidana/49490).

UKINITI MINISTRSTVO ZA KULTURO

Človek težko dojame, zakaj se denar deli samooklicanim umetnikom, katerih edino življenjsko poslanstvo ali vodilo je, da kandidirajo za davkoplačevalska sredstva za svoje nepotrebne in nesmiselne projekte. Na njihove razstave pride največ okoli 100 ljudi, da še to so prijatelji umetnika, ki živijo na isti način – so paraziti. In potem razlagajo, kako jih tujina ceni, Slovenija pa ne. Ja, saj te nihče ne zadržuje na tej strani Alp, zakaj pa ostajaš. Osebno ne rabim takega patriotizma umetnika, da govori, da se žrtvuje za Slovenijo s tem, ko ostaja. Prav z lahkoto preživim vse njegove umetniške performanse, ampak naj to počne s svojim denarjem, ne pa mojim. Prav nobenega razloga ni, da bi državljani, ki ne hodijo v gledališče, na slikarske razstave, ne obiskujejo muzejev, se ne navdušujejo nad posameznimi performansi ali pa si v knjižnicah ne sposojajo knjig, plačevali tistim, ki to počnejo in ki jih to veseli. Zakaj bi tem ljudem prisilno jemali denar in ga dali recimo pisatelju, ki za dober honorar (na račun davkoplačevalcev, seveda) napiše knjigo, ki jo potem proda v 100 ali manj izvodih. Večina slavnih svetovnih muzejev in gledališč ima zasebne donatorje, naj bo tako tudi v Sloveniji.

UKINITI MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN OPROSTOR

Še eno ministrstvo, ki samo greni življenje tistih, ki ga plačujejo. Pomislite, kot davkoplačevalec omogočiš plačo birokratu na ministrstvu, da ti potem ukazuje, koliko odprtin ima lahko hiša, kakšen naklon naj ima streha, kakšne barve je lahko kurnik ali svinjak in podobne traparije. Skratka, ministrstvo ne naredi ničesar dobrega, ampak je namenjeno omejevanju in škodovanju.

UKINITI MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT

Seveda, tudi to ministrstvo bi ukinili, saj je namenjeno socialistični indoktrinaciji naših otrok. Zato takrat, ko končajo šolanje, samo razmišljajo, kako bi se prisesali na državne jasli, kot samooklicani umetniki, o katerih sem pisal zgoraj. Najmanj, kar bi naredil, bi upravljanje s šolami prepustil zasebnikom. Osnovna šola bi se še vedno financirala iz javnih sredstev, ne bi pa več bila obvezna (zakaj ne bi bila obvezna, sem opisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/). Učitelje bi sicer še vedno financirala država, vendar bi se njihovo število zmanjšalo, povečalo bi se število učencev v razredu. Povedano drugače: zasebni upravitelj šole bi moral poskrbeti za optimalizacijo poslovanja in čim manjše stroške. Del srednjih šol bi sicer bil še vedno javen, medtem ko bi bile univerze povsem zasebne. Najboljše svetovne univerze se ne financirajo iz javnih sredstev, zato so tudi najboljše. Financirajo se iz šolnin in lastnih sredstev, ki jih dobijo z raziskavami in drugimi storitvami. Pri nas je zadeva naslednja. Profesor dobi plačo, med delovnim časom pa kot zasebnik (s pomočjo študentov) opravlja povsem zasebne raziskave in za to dobi plačilo. Ob svoji plači, seveda. Vzdrževanje univerz je še eden od ostankov socializma, ki se ga nikakor ne moremo znebiti. Na ta način bi se znebili fakultet, ki so same sebi namen in na katere se nihče ne vpiše. Enako je s profesorji.

UKINITI MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE

Podobno kot z izobraževanjem je z ministrstvom za zdravje. Zdravstvene domove in bolnišnice bi morali prenesti na zasebne upravljavce, ZZZS pa bi se moral preoblikovati v normalno zavarovalnico, ki jo je potrebno privatizirati. Na ta način bi lahko zavarovanci izbirali zdravstvene ustanove, kjer bi se zdravili, in sicer glede na ceno in kvaliteto storitve, in vrsto zdravstvenega zavarovanja, ki bi bilo zaradi konkurence cenejše kot sedanje ropanje državljanov, ko jim dajatev vzamejo s prisilo. Socialno šibki sloji bi se financirali s tako imenovanim negativnim dohodkovnim obdavčenjem (NIT, Negative Income Tax: http://www.investopedia.com/terms/n/negativeincometax.asp) in na ta način imeli možnost, da tudi sami izberejo ustanovo, ki jim najbolj ustreza ali ji najbolj zaupajo.

UKINITI MINISTRSTVO ZA INFRASTRUKTURO

Zakaj ga sploh imamo? Da popravlja ceste? Da gradi ceste državnim uradnikom in zajedavcem do vrat njihove družinske hiše? Skrbi za infrastrukturo? Pa kdo od vas sploh vidi, da so ceste boljše? Ne. Tudi železniške povezave s celotno infrastrukturo so take kot pred pol stoletja. Če bi državno lastništvo delovalo, bi imeli ceste in vlade tako, kot jih imajo na Japonskem. In nihče ni povedal še nobenega tehtnega razloga in podal dokaza, da država boljše organizira prometne in železniške povezave kot zasebniki in zasebni kapital. Prej nasprotno, kar kažejo primeri iz tujine.

UKINITI VRSTO NEPOTREBNIH DRŽAVNIH AGENCIJ, SKLADOV, ZAVODOV

Ob ukinitvi vrste ministrstev (ukinil bi še ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, v okviru katerega deluje, denimo, zelo škodljiv urad za enake možnosti), bi ukinil tudi cel niz nepotrebnih državnih agencij, skladov in zavodov (med drugim Banko Slovenije, RTV Slovenije), ki so namenjene izključno širitvi javnega aparata in kraji dodatnega denarja iz žepov davkoplačevalcev, katerim bi bilo na tak način privarčevanih med 5 in 10 milijard evrov. Kljub temu, da bi ob tem zmanjšali obdavčitev, bi imeli proračunski presežek – dovolj, da v nekaj letih pokrijemo javni dolg.

Skratka, porezal bi vrsto ministrstev in njihovih priteklin. Kaj pa javni uslužbenci? Če so tako dobri, kot pravijo, in nepogrešljivi, potem se bodo na trgu z lahkoto znašli. Ne maram pa (pravzaprav to sovražim), da bi pravijo, da se v javni upravi žrtvujejo za javno dobro. Seveda, z denarjem poštenih, pridnih in produktivnih državljanom, ki jim ga ukradejo.

Socialistična EU zdaj že ukazuje, kako naj kuhamo

Značke

energija, EU, Evropska unija, socializem, varčnost

Se spomnite, kako so pred petimi leti evropski birokrati – ki očitno nimajo drugega dela, kot da se dnevno pod krinko skrbi za potrošnika in mati Zemljo izmišljujejo stvari, kako državljanom zagreniti življenje in iz njih izpuliti čim več denarja – zaukazali umik energetsko neučinkovitih žarnic (z žarilno nitko nad 100 W, kasneje pa še druge)? Njihova skrb je bila prav ganljiva, češ potrošniki bodo privarčevali pri energiji, čeprav jih prav nihče ni vprašal, niti jih ni prosil, naj skrbijo za naše denarnice. Ampak ne. Ne samo, da nas EU in posamezne države dobesedno izčrpavajo z visokimi davki, že nekaj let si jemljejo pravico, da bi odločale tudi o tem, kako porabiti denar, ki nam še ostane. Pravi socializem je torej zavel iz Bruslja v zadnjem desetletju, kajti najnovejši ukrep, ki je stopil v veljavo minuli petek, 20. februarja, je samo nadaljevanje prisilnega prerazporejanja in urejanja denarnih zadev vsakega posameznika, kar je (bila) stoletna želja levičarjev. V grobi obliki so to (poskusno) izpeljali že v nekdanjih komunističnih državah in kasneje po spremembi sistema misel vsaj navidezno opustili, to počne v bolj softificirani obliki EU.

Tako od petka (poleg žarnic, sesalnikov, hladilnikov in še česa) ne bodo dobri vsi kuhalniki, pečice, kuhalne plošče in nape nad štedilnikom. Birokrati sicer blagohotno dopuščajo, da trgovcem iz polic ni treba umakniti starih izdelkov, bodo pa od zdaj naprej morali imeti nove, domnevno energetsko bolj učinkovite. Na spletni strani (http://ec.europa.eu/energy/en/news/consumers-can-now-save-50-euros-year-their-energy-bills-thanks-new-eu-energy-efficiency-rules) potrošnika nagovorijo, da bo na leto prihranil 50 evrov (10 do 15 evrov pri pečicah, 15 do 20 evrov pri kuhalnikih in 15 evrov pri kuhinjskih napah). »Potrošniki ne bodo opazili razlike pri kuhanju, saj sprememba na funkcionalnost naprav ne vpliva. Edina stvar, ki jo boste opazili, je zmanjšan račun za energijo,« trdijo evropski birokrati in dodajajo, da so do zdaj uzakonili, da morajo biti energetsko varčni naslednji izdelki v kuhinji: pečice, kuhalniki, kuhinjske nape, pomivalni stroji, hladilniki, zamrzovalniki, žarnice in avtomati za kavo.

Zase moram reči, da jim ne verjamem. In imam tehtne dokaze. Medtem ko sem žarnice z žarilno nitko menjal na kakšno leto dni ali več, nove (in domnevno varčne) žarnice pregorijo (crknejo) po dveh, treh mesecih. Za elektriko ne plačujem nič manj, kvečjemu več (resda tudi zaradi podražitev), strošek za nove žarnice pa je 5 krat večji.

Pri novi pogruntavščini imam vsaj dva pomisleka. Prvi je politično-ekonomski. Ko smo se včlanili v EU smo seveda del pristojnosti prenesli na evropske birokrate, toda ali je kdo od vas kdaj pomislil, da si bodo v opravičevanje svoje dobre neobdavčene plače izmišljali take neumnosti, kot je s pečicami in napami, kot je bila tista s pravilno ukrivljeno kumaro ali bučko (se ne spomnim več dobro), sesalci, varčnimi žarnicami, ki to niso? Ne, najbrž ne. Poleg tega je ECB nedavno sprejela sklep, da bodo za spodbujanje gospodarske rasti leto in pol ponarejali evre (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/). Skratka, nikomur, ki vsaj malo logično razmišlja, najbrž na kraj pameti ne bi padlo, da bi ravnal tako kot evropski uradniki, ki se vse bolj kažejo kot paraziti, ki delajo škodo. V imenu prihrankov. Čigavih prihrankov? Mojih. Delajte s svojimi prihranki, plačami, dodatni ali kar pač imate, karkoli hočete, meni pustite, da se sam odločim. Tukaj pridemo k drugemu delu politično-ekonomskega pomisleka. Na normalnih, prostih trgih bi se posameznik sam odločil, ali bo privarčeval energijo in plačal manjši račun tako, da bo kupil energetsko varčnejšo napo, pečico ali kuhalnik. Zato ni ravnanje Bruslja nič drugega kot prisila, dodatna regulacija, vmešavanje v moje zadeve, omejevanje moje svobode. Že tako ali tako te država (in evropski birokrati) prisilijo, da jim daš del svojega zasluženega denarja. Ne, kolikor bi sam hotel, da bi prispeval za denimo javno šolstvo in zdravstvo, ampak kolikor oni odločijo. Če tega ne storiš, ti pošljejo opomin. Če to ne zaleže, sledi izterjava. Če nimaš denarja, moraš na sodišče. Če ne prideš pred sodnika, te pridejo iskati in te nasilno privedejo. Če se upiraš, te lahko tudi ustrelijo. To pa je že definicija oboroženega ropa, ki ga je država sama zase uzakonila zato, da lahko ropa državljane.

Drugi pomislek je praktičen, zadeva fiziko. Ne vem, kako je z vami, kakšne šole ste delali, toda mene so učili, da je opravljeno delo vedno posledica vložene energije. Ko pišem ta članek, moram vložiti energijo, tudi ko pijem iz plastenke, moram za to vložiti energijo. Za vse je treba vložiti energijo. Tukaj ti država res ne more »pomagati«, kar smo videli v članku o novih žrtvah zlobne neoliberalne ideologije (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/), ko morajo predebeli ljudje, ki so strošek davkoplačevalcev in cele dneve preležijo, prav tako vložiti energijo, da piščančje rebro prinesejo s krožnika do ust. Kar pa je vseeno manjši napor, kot če bi delali.

A vrnimo se k evropskim birokratom in fizikalnim pomislekom. Recimo, da hodimo sto metrov. Za to, da jih prehodimo, potrebujemo določeno količino energije. Od vložene moči (recimo na deset metrov) je odvisno, kako hitro bomo pot prehodili. Toda končna energija bo enaka pri hoji kot pri teku, samo čas, v katerem premagamo razdaljo, bo drugačen, in to po formuli: E = M * č (E je količina dela oziroma hoje ali energija, M je moč, č je čas). Ali če prevedemo v jezik električne energije, ki naj bi jo po mnenju evropskih birokratov porabili manj. Porabljena energija je rezultat moči in časa. To pa pomeni, da je popolnoma vseeno, ali uporabljamo kuhalnik z močjo 750 W ali 1500 W, spremeni se samo čas kuhanja. Če pri prvem kava zavre v dveh minutah, bo pri drugem (močnejšem) v eni minuti, porabljena energija pa bo v obeh primerih enaka.

Zato je najnovejša uredba, ki je stopila v veljavo konec preteklega tedna, še ena v vrsti birokratskih neumnosti.

Babji ravs ali zakaj se feministke bojijo ženstvenosti

Značke

enakost, feminizem, Femme Feminite, levičarji

Te dni sem na družbenih omrežjih na svetovnem spletu po naključju našel protest skupine (če sem prav preštel) 35 žensk, ki so protestirale proti drugi skupini žensk, ki se združujejo v skupino oziroma organizacijo Femme Feminite (FF; http://www.femmefeminite.com/), katere namen je, da bi se ženskam vrnilo njihovo ženstvenost. Načeloma me ženski ravsi zabavajo, ker so nepredvidljivi, rezultat boja pa do konca negotov. Na trenutke je celo seksi in zabavno, ni kaj. Me je pa tokrat zmotilo, da je prva skupina žensk, kjer najdemo denimo profesorici FDV Mirjano Ule in Metko Mencin Čeplak ter aktivistko Asjo Hrvatin, skratka druščina feministk, agresivno nastopila proti FF in naslovila na Cankarjev dom, kjer bo druga skupina konec marca imela festival ženstvenosti, zahtevo, naj jim odpove gostoljublje. Feministke, levičarske aktivistke, zagovornice splava in LBGT ter (večinoma) proračunske zajedalke pravijo takole (pozorno preberite):

„Gre torej za organizacijo (Femme Feminite; opomba avtorja), ki ženske nagovarja na način, ki v sedanjem času sicer zveni groteskno, vendar je zato ne moremo preprosto obiti, saj je njen namen delovati javno. Ker menimo, da je osrednja kulturna institucija zavezana zagovarjati in promovirati nediskriminatorne prakse in krepiti enakost na vseh področjih, pričakujemo, da boste o gostoljubju temu festivalu znova premislili in se odločili, da se mu odpoveste. Zavedamo se, da je tudi Cankarjev dom odvisen od tržne dejavnosti, vendar menimo, da je organizacija tega festivala tako grob poseg v pridobljene pravice žensk, njihovo dostojanstvo in težko priborjeni javni položaj, da bi ga morale javne ustanove preprosto zavrniti.“

Ne samo, da skoraj ducat feminist skupini FF oporeka javno delovanje (Ali naj bodo obešnjaške, naj se skrivajo, naj bo njihova identiteta znana samo Interpolu in policiji ali kaj?), bog ne daj, da bi prireditev organizirale v Cankarjevem domu, ampak se celo postavijo v vlogo razsodnika, kakšno je moderno, napredno in pravilno gledanje na vlogo žensk v družbi. Kaj je to sploh ženska? Povedano drugače. Skupini FF oporekajo svobodo izražanja, svobodo združevanja, svobodo, da mislijo drugače kot Uletova, Mencinova in Hrvatinova. Feminizem se je še enkrat izkazal kot zelo škodljiva ideologija, ki vztraja na ideji, da razlik med spoloma ni, ampak da so te razlike umetno ustvarjene – da so družbeni konstrukt. Da so v resnici moški in ženske enaki. Ampak feminizem ni nič drugega kot ena sama velika bolečina zavisti in ljubosumnosti, ki jo feministke skozi lastna protislovja želijo prek medijev spraviti v življenje kot edino zveličavno resnico. Samo poglejmo njihov boj proti moškim. Nedavno raziskavo o mezdah, ki jo je pripravila Mednarodna organizacija dela (ILO), je ena od teh „prosvetljenih“ komentirala, da so ženske „v mnogih državah po svetu bolje izobražene, bolj produktivne, imajo pa tudi več izkušenj kot njihovi moški kolegi – vendar so še vedno plačane manj.“ Zaključek je po njihovo logičen – ženske so diskriminirane. Takim levičarskim norostim, ki nimajo nikakršne osnove, se je na podelitvi oskarjev pridružila tudi Patricia Arquette, ki je pozvala k enakosti plač za oba spola. Kaj to pomeni, seveda ni povedala.

Če takole pomislim, lahko že čez palec rečem, da ni ravno tako, da veliko pripomorejo k domnevni neenakopravnosti tudi povsem naravne razlike med spoloma. Pa vendar se potrudimo in predpostavimo, da so raziskovanja točna, kar bi pomenilo, da je ILO razrešil celo uganko trga dela. Zakaj? Če bi bilo to res, kar trdijo rezultati raziskave, potem to pomeni, da na trgu dela obstaja cenejša in bolj produktivna delovna sila, kot pa so to moški. To bi pomenilo, da bi zli neoliberalni lastniki podjetij, ki jim gre izključno za dobiček (ena od ekonomskih kategorij, ki jo levičarji sovražijo), zaposlovali samo ženske, saj so cenejše in bolj produktivne. Če bi namreč obveljali rezultati raziskave in če bi podjetniki zaposlovali samo ženske, bi to pomenilo porast brezposelnih moških. Ti so namreč manj produktivni in manj izobraženi. Po logiki tržnega gospodarstva, ki temelji na ponudbi in povpraševanju, bi se cena ženske delovne sile zelo povečala. Seveda gre za feministke povsem nerazumljive zadeve. Po njihovi levičarski logiki ima torej podjetnik zaposlene moške izključno zato, da bi diskriminiral ženske. S tem pa sam sebi dela škodo, ker ima manjši dobiček. Če tako razmišljamo, je podjetniku diskriminacija pomembnejša od dobička. Ali če pogledamo primer zgoraj omenjenega babjega ravsa. Skupina FF sama sebe diskriminira, ker poudarja, da je treba ženskam vrniti ženstvenost. In ko pravijo, da bolj kot je emancipirana, bolj je izkoriščana, imajo prav.

In ne samo FF. Tudi po svetu se vse bolj krepijo skupine anti-feministk. Na Facebook profilih deluje že več skupin pod skupnim geslom „Ne potrebujem feminizma“ (https://www.facebook.com/idontneedfeminismbecause). Pridružila se jim je celo slavna ameriška igralka Gwyneth Paltrow. Pravijo, da ne potrebujejo feminizma, da bi jim v življenju uspelo, da ne potrebujejo feministk, da bi se (z javnimi sredstvi) borile za enakopravnost. Vsaka ženska se pač sama odloči, svobodno izbere, kaj bo in kaj bo počela. Resnično ne potrebuje drugih žensk, ki si jemljejo pravico, da odločajo, kaj je prav in kaj ne. Zato so se pač ženske organizirale v skupino FF, da bodo v nasprotju z doktrino feminizma dokazale in pokazale, da so ženske, da so ženstvene.

Hvala bogu, da so se opogumile, da ne nasedajo cenenim in plehkim trikom emancipiranih profesoric sociologije, feminističnih aktivistk, ki za „modernim feminizmom“ skrivajo nesposobnost, neženstvenost in neprivlačnost ter svojo zakompleksanost zdravijo z medijsko pozornostjo, potrebe pa zadovoljujejo z javnim denarjem. Če feministke lahko organizirajo svoje festivale, če imamo parade ponosa in ne vem, kaj še vse, potem lahko tudi ženske, ki se počutijo v prvi vrsti ženske, se pravi, da se zavedajo razlik med spoloma, organizirajo svoj festival. In tega jim ne more prepovedati skupina podpisnic, upam, da jim tudi Cankarjev dom ne bo odpovedal gostoljublja.

Levičarska pravičnost: pokrasti tistim, ki imajo, tako ali tako se bodo spet znašli

Značke

Aleksis Cipras, Grčija, Janis Varufakis, levičarji, Naomi Klein, neoliberalizem, pravičnost, Thomas Piketty, varčevanje

Kako si levičarji predstavljajo pravičnost, lepo kaže grška kriza. Grški premier Aleksis Cipras in finančni minister Janis Varufakis sta se razletela po Evropi in voditelje prepričevala, da država na Egejskem polotoku ne potrebuje denarja, ampak čas. Ali sta posnemala Alenko Bratušek ali ne, niti ni pomembno. Grki pa bi vseeno potrebovali še nekaj deset milijard evrov, da pridejo k sebi. K sebi pa bodo prišli tako, da bodo povečali javni sektor ter povišali plače in pokojnine, s tem spodbudili potrošnjo in gospodarska rast bo prišla (hm, sama od sebe). Seveda, predvsem Nemčija ni nasedla takim keynesianističnim zablodam, čeprav Grke podpira sam Nobelov nagrajenec Paul Krugman. Kar je seveda v državah, ki same varčujejo, delovalo ravno nasprotno. In zdaj vsi čakajo, kako se bo odločila Grčija: ali za podaljšanje sedanjega programa reform in vračanja dolga ali pa bo kmalu bankrotirala.

K navijaški histeriji, kakopak za Grčijo, se je pridružila tudi Slovenija. Da je zastavonoša tega boja za pravičnost Združena levica, ne more biti dvoma, od medijev pa prednjačita nacionalna televizija in tednik Mladina. Nemčija, ki ne popušča niti za ped, je zlobna, obnaša še kot nacisti, finančni trgi so nazadnjaški, nad Evropo se zbirajo temni oblaki, kriv je pohlepen neoliberalizem, lahko poslušamo ves čas. V uvodniku Mladine se celo sprašujejo, kam so izginili državniki, ki so zmogli razumeti svet zunaj štiriletnega proračunskega okvirja. Takole je zapisano: »Boleče grozljivo je opazovati današnje izživljanje nad Grčijo – pa ne le zaradi Grkov samih. Naj se izognemo tokrat tistemu, kar bode v oči; zdi se, da se trdo jedro evropske politike sploh ne zaveda razsežnosti svojega ravnanja. Danes smo priča arogantnemu poniževanju grške države, njenega vodstva in celotnega naroda, ki si ga v neki zvezi držav (zlasti pa ne v Evropski uniji) ne bi smeli nikoli privoščiti. To je dejansko že konec Evrope, kot smo si jo želeli – pa čeprav se tega morda še ne zavedamo.« (http://www.mladina.si/164324/drveti-naprej/) Skratka, krivi so tisti, ki Grčiji nočejo kar na lepe oči posoditi denarja svojih davkoplačevalcev. Ali še drugače. Če njihovi davkoplačevalci varčujejo, bodo tudi Grki. Ja, hudo je, seveda je grozno, ampak dovolj je bilo tega, da odhodki grške države niso usklajeni s prihodki. Zadeva je šla te dni tako daleč, da sami Grki ne verjamejo več Sirizi in so iz bank, ker se bojijo najhujšega, dvignili več dve milijardi evrov prihrankov. Seveda so voditelji Sirize povečali frekventnost pljuvanja po Nemčiji, od katere je najbolj odvisno, na kakšen način bodo pomagali Grčiji.

Ampak levičarji se še ne dajo kar tako ugnati v kozji rog. Mogoče so Grki res sami krivi, ker so živeli prek svojih zmožnosti, ampak v to so jih silili finančni špekulanti, trdijo tudi slovenski socialisti, ki na primeru Grčije vidijo svetovno zaroto proti gospodarsko šibkim in revnejšim državam. Od tod do sklepa, da je za vse pravzaprav kriv neoliberalizem globalnih razsežnosti, kot ga je opisovala Naomi Klein v Doktrini šoka, ki je za levičarje poleg Kapitala v 21. stoletju Thomasa Pikettyja nekakšen novodobni komunistični manifest, ni več daleč. Najrajši bi videli, da bi se dolg do Grčije odpisal, da bi potem vsem državam odpisali dolgove. Pa ne samo to. Ko bi jim to uspelo, bi začeli prerazporejati bogastvo – od bogatih k revnejšim.

Stanje duha levičarjev oziroma kako bi to naredili, najbolj pokaže komentar pod člankom na portalu Za-misli, kjer med kolumnisti najdemo celo Draga Kosa. Seveda je kolumna prestreljena s proti-nemškimi pamfleti in ganljivimi opozorili, češ da v Grčiji mnogi otroci hodijo lačni spat, mnogi ne morejo do zdravstvene oskrbe ter da zaposlovanje (v javnem sektorju), višje plače in pokojnine pomenijo večjo blaginjo in manj ali nič lačnih. To bi plačali drugi ali pa bi pravico na tem svetu vzeli v svoje roke in obračunali z bogatimi. Tako si to revolucijo predstavlja forumaš Jože: »Najbolj pravično je, da se vzame tistim, ki imajo, in da tistim, ki nimajo. Tisti, ki imajo, so itak pridni, in bodo delali, da nadomestijo zaplenjeno. Tistim, ki nimajo, pa lahko pomaga samo prerazporejanje.« Kaj je hotel osebek povedati? Sicer prizna, da so bogati pridni in da so si bogastvu prislužili z delom, vendar je to vseeno nepravično. Zato bomo bogate socialisti pač pokradli, jim vse vzeli ter nakradeno porazdelili. Bogati, vajeni trdo delati, bodo tako ali tako spet obogateli. In potem bomo vajo (najbrž) ponovili.

Ob takih idejah seveda človek ostane brez besed.

Moj bog, kdo je zdaj za na Luno?

Značke

Estonija, Hrvaška, intervencionizem, levičarji, socialisti, socializem

Pretekle dni sta me navdušili izjavi dveh žensk, obe na pomembnih položajih v svojih državah. Prvo misel je izrekla na inavguraciji nova hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović. Takole gre: »Končno moramo dojeti, da nova delovna mesta ne ustvarja država, ampak zasebna pobuda oziroma podjetniki.« Za levičarje seveda bogokletna misel, ki jo lahko izrečejo samo podporniki pohlepnih kapitalistov, ki se napajajo z darvinistično-thatcherjansko ideologijo. Zato tudi napadi tamkajšnjih socialističnih medijev, češ da si Kitarovićeva prizadeva za odpravo socialne države, da ponovno uvaja neoliberalistično miselnost in podobne neumnosti.

Druga je izjava estonske finančne ministrice Maris Laurijeve: »Ne moremo si izposojati za tekočo porabo. Videli smo, kam je to pripeljalo Grčijo. Ali pa denimo Rusijo leta 1997.« Dodala je, da si država z zadolževanjem za tekočo porabo žaga vejo. Estonija, ki je bila dolgo del interesne sfere Sovjetske zveze, je po padcu berlinskega zidu postala prava evropska gospodarska gazela, ki se ne brani tujih naložb in kjer veliko vlagajo v IT tehnologije, zato tudi ne čudi, da so estonski računalničarji napisali kodo za Skype in druge spletne aplikacije. Odprla je trg, sprejela reforme, zato je danes na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal (http://www.heritage.org/index/ranking), na 8. mestu.

Obe izjavi vplivnih žensk dveh držav, od katerih je Estonija tik pred tem, da v vseh kazalcih prehiti Slovenijo (Slovenija je po ekonomski svobodi žele na 88. mestu, o čemer sem že pisal: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/30/kje-za-bozjo-voljo-slovenski-levicarji-vidijo-zlobni-neoliberalizem/), Hrvaška pa je dobila prvo predsednico, ki ni bila komunistka (to se v Sloveniji še ni zgodilo) sta svetlobna leta oddaljeni o slovenske levičarske miselnosti, da lahko samo država pomaga Slovenijo popeljati iz krize. To pomeni še večje obdavčitve, še več omejitev, hkrati pa manj osebne in podjetniške svobode za posameznike. Da prevladujejo take ideje, za katere se zdi, da so iz vzporednega sveta, kaže tudi samo razmišljanje. Predvsem na nacionalni televiziji, ki je tako ali tako postala trdnjava levice. Če je kdo gledal rokometno tekmo med Švedsko in Slovenijo na pripravljalnem turnirju na Danskem, tik pred svetovnim prvenstvom v Katarju, se bo spomnil, da je bila tekma za deset minut prekinjena, ker je začela ob nalivu puščati streha, voda pa je kapljala na igrišče. Dogodek je bil deležen posmeha komentatorja Iva Milovanovića, češ človek ne pričakuje montažnih dvoran na Danskem, ki je bogata država, še manj pa, da pušča streha. Posmehovanje je zelo tipično. Danci sebe nimajo za tako bogate, da bi delali megalomanske in zidane dvorane, kot si to s Stožicami recimo privošči Slovenija oziroma Ljubljana. Večina športnih objektov na Danskem (in tudi v Skandinaviji) je montažnih, preprosto zato, ker je gradnja veliko cenejša od klasične. Pravzaprav se tudi igralci na igrišču sploh niso vznemirjali, še manj gledalci, samo slovenskega komentatorja je zmotila »montažna gradnja« in »puščanje strehe«. Danci so »neprijetnost« odpravili v nekaj minutah, tekma se je nadaljevala in tudi končala.

Kar me je spomnilo na anekdoto, ko je pred skoraj pol stoletja Tito gostil nemško gospodarsko delegacijo. Seveda jim je predstavil gospodarske »dosežke« Jugoslavije in pripomnil nekaj takega, češ tudi Nemci bi lahko uvedli delavsko samoupravljanje, ki dokazano deluje. Nemci so bili seveda vljudni in niso prasnili v smeh, ampak so mu odvrnili, da Nemčija ni tako bogata država, da bi si ta »poslovni model« lahko privoščila. Istočasno smo lahko takrat v medijih prebirale take (http://www.dolenjskilist.si/media/arhiv-pdf/dl/1968/DL_1968_06_27_26_953.pdf): »Zato se upravičeno že vnaprej bojimo, da bodo trgovska velepodjetja uvozila spet precej nepotrebnega in ta čas nekoristnega oziroma docela luksuznega blaga brez katerega bi brez škode potrpeli še nekaj let, saj smo končno navajeni shajati tudi brez stvari, ki nam res niso nujno potrebne«.

Kaj se je zgodilo z Jugoslavijo, je znano, da pa je Nemčija ena najbolj bogatih držav na svetu, tudi. Levičarji pa nas še kar prepričujejo, kako učinkovita je državna (družbena) lastnina, kako pomembno je, da je vse »naše«, kako bo država ustvarjala delovna mesta, zato pozivajo k kolektivizmu in državnemu intervencionizmu, kar naj bi pripeljalo do njihovega primarnega cilja: da bi bili vsi ljudje enako revni, ne pa neenako bogati.

Mesčevo pismo Korinčanom po Marxu

Značke

Dušan Mramor, Grčija, Luka Mesec, Siriza, socialisti, socializem, Združena levica, človekove pravice

Ko že misliš, da so socialisti že zdavnaj zaužili vse neumnosti tega sveta in jih samo še ponavljajo, me vedno znova preseneti kakšen skrit as iz rokava. Njihova sposobnost obračanja besed in izkrivljanje dejstev je spretnost, ki me sicer vedno pusti odprtih ust, hkrati pa vse bolj utrjuje v prepričanju, da so sovražniki civilizacije in človeštva. Prepričujem se, da njihovi logiki, ki jim je zgolj samo okras, ne bodo nasedli niti tisti, katerih inteligenčni kvocient ne presega številko njihovih čevljev. Toda vedno se zgodi, da ideje socialistov padejo na plodna tla, čeprav je skoraj nemogoče, da bi se človek zavzemal za socializem, hkrati pa bi bil dosleden v logiki.

Tako na Facebook profilu Združene levice (https://www.facebook.com/zdruzenalevica/posts/462505060574725) berem sporočilo ob solidarnostni akciji v podporo Grčiji in Sirizi. Pustimo ob strani, da Grčija pač ni Siriza, čeprav ima večino v parlamentu, in tudi težave, ki jih ima njihovo gospodarstvo, katere pa so si zakuhali sami. Oglejmo si nekatere poudarke v zadnjem delu tega levičarskega pamfleta. Takole je zapisano:

»Ko izražamo solidarnost z grškim prebivalstvom, se obenem borimo proti varčevalnim ukrepom in privatizacijam pri nas. Grški politični boj pomembno prispeva k temu, da se olajša prisila k vedno večji produktivnosti in konkurenčnosti na račun delavskih pravic in javnega dobra, ki drži celotno Evropo v šahu že vsaj od izbruha svetovne gospodarske krize. Ne borimo se za ohranjanje neupravičenih privilegijev, borimo se proti sistemu, ki za reševanje lastne krize in povečevanje dobičkonosnosti ukinja mehanizme demokratičnega odločanja in za večino prebivalstva v 21. stoletju uvaja razmere 19. stoletja. Tako imenovano reševanje, ki ga danes Grčiji znova skušajo vsiliti finančni ministri evrskega območja, predvsem Nemčije in Francije, ni nič drugega kot ekonomski in socialni genocid nad grškim prebivalstvom zavoljo ohranjanja dobičkov peščice najpremožnejših!«

Kaj nam sporočata novi komunistični lider Luka Mesec in njegova škodljiva druščina?

1. Najprej je treba zagotoviti delavske pravice in javno dobro, šele potem za produktivnost in konkurenčnost. Seveda, najprej je treba trošiti, šele potem bomo razmišljali, kako bomo zaslužili. Resnica je ravno nasprotna: šele večja produktivnost in konkurenčnost gospodarstva bosta prinesla delavcem blaginjo in večje pravice. Te povsem enostavne lekcije socialisti nikakor ne dojamejo. Kar je razumljivo, ker niso spodobni videti razlike med prisilo in prostovoljnimi odnosi med ljudmi, ker ne dojamejo, da je pot v blaginjo za celotno družbo možna le, ko na prostem trgu ljudje prostovoljno stopajo v delovna razmerja in prostovoljno menjavajo dobrine in storitve. Ampak ne, za levičarje je družba (ali država) z reguliranim in instituncializiranim nasiljem pravičnejša (o regulaciji sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/regulacija/), sami pa bi z navadnim ropom pridobljeno bogastvo delili. Pravzaprav si levičarji zavzemajo za obliko suženjstva, razlika je samo v različnih stopnjah prisile, zato lahko z vso odgovornostjo trdimo, da se socialisti zavzemajo za obliko državnega suženjstva, kjer bodo sami (in njihovi izbranci) odigrali vlogo vladarjev in tistih, ki se nikoli ne zmotijo.

2. Združena levica govori o socialnem in ekonomskem genocidu, ki ga EU izvaja nad grškim prebivalstvom. Finančni minister Dušan Mramor, s katerim se pogosto ne strinjam, je včeraj dobro povedal. Slovenija bo vztrajala, da Grčija poplača svoje dolgove. Namreč, če Slovenija varčuje in stiska pasove (kje to Mramor vidi, sicer ne vem), ne bo zdaj Grčiji odpustila del dolga, saj ta država po zmagi Sirize že povečuje plače in število zaposlenih v državni upravi. Skratka, je na poti nazaj v preobsežen državni aparat, ki je tudi eden od krivcev, da krizo v Grčiji. In Mesec to podpira, ker je logika socialistov, da lahko država ustvarja delovna mesta in blaginjo.

3. Ko Luka Mesec pravi, da se ne borijo »za ohranjanje neupravičenih privilegijev«, ampak proti sistemu, ki za reševanje lastne krize in povečevanje dobičkonosnosti ukinja mehanizme demokratičnega odločanja in za večino prebivalstva v 21. stoletju uvaja razmere 19. stoletja, se primite za denarnice. Ravno parlamentarna demokracija je Mescu in drugim osebkom omogočila, da so s ceneno socialistično retoriko na volitvah zavedli državljane. In ti ljudje, ki spadajo v tistih pet odstotkov najbolj bogatega svetovnega prebivalstva, seveda svoje ne bi dali, ne bi delili z drugimi, pač pa bi z davki kradli podjetnikom v gospodarstvu, ki edini ustvarjajo, da ta država sploh lahko še živi, in ti razporejali. Povedano drugače. Podjetniki (kapitalisti) bi delali, Združena levica (pa še marsikatera politična stranka) bi delila, prerazporejala (o neenakosti sem že pisal: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/19/nova-analiza-domnevne-globalne-neenakosti-in-kakopak-nova-histerija-levicarjev/).

4. Vse skupaj Združena levica začini z delavskimi pravicami (ki jih pohlepni in zli kapitalisti seveda ves čas kršijo), ki jih enači s človekovimi pravicami. Najprej: delo ali imeti delo ni človekova pravica. To smo razčistili, čeprav levičarji trdijo nasprotno. Tudi drugače socialisti s človekovimi pravicami zelo opletajo in z njimi prav perverzno manipulirajo (tukaj sem pisal o domnevni neenakopravnosti na trgu dela: https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/14/domnevna-neenakopravnost-med-spoloma-na-trgu-dela/). Vedno so jih polna usta in jih raztezajo do onemoglosti, tako da lahko poslušamo, da med človekove pravice spadajo pravica do poroke med istospolnimi partnerji (še za hetero spolne partnerje poroka ni človekova pravica), pravica do svojega stanovanja, avtomobila, televizorja, vodovoda, izobraževanja, malodane tudi iPhona in poceni dostopa do svetovnega spleta. Kar samo kaže, da levičarji nimajo pojma. Človekove pravice namreč pomenijo nekaj, na kar ima posameznik izključno pravico samo za to, ker obstaja, ker je živ, ker živi. Po logiki socialistov bi bil človek upravičen do vseh zgoraj naštetih stvari. Pa ni. In ne more biti. Vendar o človekovih pravicah ter razlikah, kako jih dojemajo socialisti in kaj so človekove pravice za liberalce, kdaj drugič.

Zakaj islam ogroža kapitalizem ali kako so socialisti našli skupni jezik z muslimani

Značke

kapitalizem, muslimani, Norveška, posilstvo, socializem, Švedska

Na Švedskem beležijo skoraj 67 posilstev na 100 tisoč prebivalcev. Večino (med 75 in 80 odstotki) jih zagrešijo muslimani. Podatek je grozljiv, pretresljiv. In da me ne bo kdo obtožil ksenofobije, širjenja verske nestrpnosti ali še kaj hujšega, gre za uradne podatke Združenih narodov (http://www.unodc.org/unodc/en/data-and-analysis/statistics/data.html) in neuradne švedskih organov pregona.

Marsikdo se bo vprašal, kaj na blogu, ki je namenjen predvsem ekonomiji, gospodarstvu in politiki, delajo muslimani, religija. Odgovor je preprost. Liberalizem oziroma ideje evropskega kapitalizma, na katerih je zgrajena zahodna civilizacija, podlago pa ji je dalo krščanstvo, ne ogroža samo vse bolj levičarska ali socialistična EU, ampak tudi islam, ki postaja na stari celini vse bolj nasilen. Zadnji teroristični napad na švedskega karikaturista Larsa Vilksa in kasneje na judovsko sinagogo v središči Köbenhavna dokazuje prav to. Muslimanskih napadov sredi Evrope je vse več. In ne gre samo za svobodo govora in ogrožanje suverenosti posameznih držav, gre za spopad dveh civilizacij, dveh različnih kultur in dveh različnih ekonomij. Na tem mestu se (tokrat in za zdaj) ne mislim ukvarjati z razlikami med islamskim in zahodnim gospodarstvom, zato samo na kratko.

V islamskih državah temelji gospodarstvo (kot vse druge oblike življenja) na šeriatskem pravu, medtem ko se je Evropa sekularizirala. To je omogočil pojav ekonomskega liberalizma v drugi polovici 19. Stoletja, ko so države (ZDA, Velika Britanija, Švedska in druge) po vseh kazalcih zelo napredovale in se razvijale. Takega pojava islamske države niso nikoli beležile. In medtem ko se je v zahodnem svetu krščanstvo umikalo za zidove cerkva in domov, ko ni bilo najbolj pomembno, da znaš sveto pismo na pamet, se islamski svet iz tega religioznega primeža ni nikoli rešil. In, kot zdaj kaže, se ga v doglednem času ne bo. Celo več. Muslimanski priseljenci, ki zadnjih 40 let preplavljajo Evropo, svoje islamske navade, poglede na svet in tudi poglede na ekonomijo skušajo na silo vsiliti zahodni civilizaciji. Tudi s terorističnimi napadi. Pri tem so našli v Evropi nekakšnega naravnega zaveznika – socialiste. Islamski pogled na ekonomijo je namreč v mnogem podoben socialističnemu, levičarskemu.

Islam sicer priznava zasebno lastnino, za katero pa skrbi moški. Tako je tudi ženska zasebna lastnina moškega. Prav tako islam skrbi, da ne prihaja do prevelike ekonomske neenakosti med ljudmi (izjema so šejki, kralji, imami in drugi, ki igrajo v islamu vlogo partije in so vsemogočni, njihova beseda je zakon), temveč zato, da imajo vsi dovolj za svoje osnovne potrebe. In ravno v tem so se levičarji našli v islamu, zato tudi spodbujajo priseljevanje muslimanov v zahodno Evropo, saj priseljenci izkoriščajo utopistične ideje evropskih socialistov o globalni enakosti in zagovarjanju človekovih pravic (socialisti celo pri posilstvih žensk v Evropi muslimanom zamižijo ne na eno, ampak na obe očesi, kot na primer na Švedskem, vendar o tem malo pozneje) ter tako postajajo najzvestejši volivci levice. Ideje o prostem trgu, univerzalnih človekovih pravicah, predvsem pravicah žensk (islamske države imajo, ne boste verjeli, svojo vzporedno Deklaracijo o človekovih pravicah v islamu, ki temelji na šeriatskem pravu), in drugo, na čemer je zgrajena zahodna civilizacija, ki se je do zdaj izkazala za najbolj uspešno v zgodovini človeštva, niso blizu muslimanom. Socialistom pa pač po potrebi.

In ker je bil tarča muslimanskega napada v Köbenhavnu švedski karikaturist, ki je gostoval na okrogli mizi o svobodi govora (ne, tega pojma muslimani ne razumejo, prav tako tudi socialisti ne), si poglejmo, kaj so muslimanski priseljenci prinesli Švedski. Kako jo bogatijo, če povzamemo levičarje pri spodbujanju multikulturnosti. Nič kaj v skladu s človekovimi pravicami in zahodnimi vrednotami. Švedska je imela leta 1975 »samo« 421 posilstev na leto (http://morningmail.org/sweden-section-18c-rape-statistics/), leta 2012 pa (po podatkih Združenih narodov) 6.324, kar pomeni 66,5 na 100 tisoč prebivalcev (http://www.unodc.org/unodc/en/data-and-analysis/statistics/data.html). Povedano drugače, Švedska je iz ene najbolj prijaznih držav do žensk na svetu postala država, kjer je posilstev največ (takoj za Botsvano, ki je leta 2011 imela 90,6 posilstev na 100 tisoč prebivalcev). In kdo so krivci? Muslimani. To so uradni in neuradni podatki. In ti muslimanski priseljenci, ki jih je v tej skandinavski državi okoli 5 odstotkov vsega prebivalstva (po nekaterih podatkih do 9 odstotkov, vendar natančnega števila ni mogoče ugotoviti, ker jih je veliko ilegalnih priseljencev), zagrešijo med 75 in 80 odstotki vseh posilstev.

Posilstva na Švedskem (o levičarskem mitu o Švedski sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/svedska/) so neposredna posledica prihoda muslimanskih prosilcev za azil, je pred tedni v Washington Postu zapisala Bethany Blankey (http://www.washingtontimes.com/news/2014/dec/29/bethany-blankley-christianity-exits-europe-crimina/?page=all). Po poročanju švedskega nacionalnega radia, je tretjina posiljenih žensk v glavnem mestu Stockholmu mlajših od 15 let, vendar oblasti predvidevajo, da je posilstev še več, saj večina ostane neprijavljenih. »Številke so v resnici mnogo večje – tudi od 400 do 900 odstotkov,« je poročal Daily Stormer (http://www.dailystormer.com/immigration-has-made-sweden-the-rape-capital-of-the-world/). Grozljivo pa je, da nekateri švedski politiki pravijo, da je posilstvo pri muslimanih pač oblika kaznovanja žensk, je poročal portal The Local. Tudi na področju kriminala nasploh so razmere podobne. Washington Post je zapisal, da so muslimanski priseljenci, odgovorni kar za 77 odstotkov kriminala.

Podobno je na Norveškem, kjer pa so zelo zaostrili politiko proti priseljencem. Zaradi kriminala so z Norveške predlani deportirali več tisoč muslimanov, rezultat pa je bil, da se je stopnja kriminala v tej državi zmanjšala kar za 31 odstotkov, sta poročala portala PoliticalEars in MuslimStatistic. (o levičarskih zablodah o Norveški sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/26/zablode-levicarjev-o-domnevnem-norveskem-socializmu/).

Koliko je danes muslimanov v Evropi, ne ve nihče. Uradne ocene se gibljejo med 6,5 in 7,5 odstotka, neuradne pa že presegajo deset odstotkov. In, ali se spomnite: leta 1936 je bilo šest milijonov Nemcev članov Hitlerjeve nacionalsocialistične stranke, kar je takrat predstavljalo sedem odstotkov nemškega prebivalstva. Teh sedem odstotkov je kasneje, v manj kot desetih letih, povzročilo smrt 50 milijonov ljudi, je še zapisala Bethany Blankey v Washington Postu. Sicer je pa levičarski ekonomski program povsem enak NSDAP: (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/08/levicarski-ekonomski-program/).

Tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/) pa si lahko preberete, kako je bilo v samoupravnem socializmu.

Socialistična fetišizacija bolniške odsotnosti

Značke

bolniška, levičarji, socializem

Levičarji, še posebej tisti, ki so celo življenje strošek proračuna in pri katerih so možgani običajno samo podnajemnik pod lobanjsko kostjo, so seveda najglasnejši v obtožbah pohlepnih kapitalistov, ki kruto izkoriščajo delavce. Na delovnem mestu jih maltretirajo, se nad njimi izživljajo, vse samo zato, da bi na njihov račun bogateli. Kar seveda vpliva na utrujenost, njihovo zdravje, psihično počutje, čeprav ne vem od kod socialistom nora ideja, da morajo ljudje iz službe priti domov spočiti. A ni logično, da delo za denar hkrati prinese tudi utrujenost, doma pa si človek spočije. Toda kot se za vse bolj socialistično državo Slovenijo spodobi, še vedno velja prepričanje, da odhod v službo pravzaprav pomeni odhod na počitek. Zato se z vsemi štirimi upirajo miselnosti, da bi se človek med delom lahko celo utrudil. Kako se je to počelo v samoupravnem socializmu, sem že opisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/), mi je pa po naključju pod roke prišla analiza z naslovom Vpliv počutja na učinkovitost in zdravje delavcev, ki je bila financirana s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, njen namen pa je promocija zdravja (kakopak, ne bomo promovirali bolezen), da bi se znižalo število izostankov od dela zaradi bolniške. Rezultat pa je bil, da delo ne osvobaja, ampak škodi zdravju.

Torej, če mislite, da so najpogostejša psihosocialna tveganja, ki ogrožajo zdravje pri delu, psihično nasilje, opravljanje ali kričanje nadrejenega, se motite. To so, ne boste verjeli, preveč dela, neupoštevanje osebnih mnenj in omejen dostop do informacij. Se pravi vse tisto, kar je normalno, da delodajalec zahteva od delojemalca. Torej, da norme postavi delodajalec, da ni nujno, da upošteva mnenje delojemalca, in da varuje poslovne skrivnosti tako, da zaposlenim nudi samo toliko informacij o svojem podjetju, kolikor sam želi. Seveda je to diametralno nasprotno od samoupravnega socializma, kjer so si norme določali delavci sami, če njihovo mnenje ni bilo upoštevano, so direktorja zatožili partiji ali stavkali, moralo pa so tudi vse vedeti. V smislu – vse je naše.

Še bolj socialistično simptomatični pa so vzroki za stiske zaposlenih, ki vplivajo na zdravje. Skoraj polovica meni, da delo slabo vpliva na zdravje (v EU četrtina) in več kot polovica, da je kriv »prezentizem« (da na delo ne hodiš zbran; v EU 39 odstotkov). Zaradi teh »težav« zaposlenih naj bi bilo tudi veliko število bolniških. Delež izgubljenih delovnih znaša okoli štiri odstotke, kar je zelo veliko, vendar je opaziti trend, da se število bolniških zmanjšuje, tudi zato, ker naj bi bili delavci bolj osveščeni.

Pa ja! Kdo verjame v te pravljice? Manj bolniških je tudi in predvsem zato, ker so šla nekatera podjetja, znana po velikem deležu bolniške odsotnosti, v stečaj. Primer je recimo Mura. Ko je pred leti prvič prišel zaseben lastnik v to prekmursko tekstilno tovarno, se je moral naprej uščipniti, da bi videl, da ne sanja. Ko je gledal podatke o bolniški odsotnosti, je črno na belem videl, da je v 1.600-članskem kolektivu zaradi bolniških vsak dan v povprečju odsotnih kar med 200 in 240 delavcev, vsak zaposlen pa je bil letno v povprečju 27 dni na bolniški. Ampak ne, da bi bile bolniške lepo razporejene po dnevih ali mesecih, delež »zbolelih« se je v času poljskih opravil na njivah namreč drastično povečal, proizvodnja v Muri pa posledično zmanjšala. Dotedanja vodstva so temu rekla, ne boste verjeli, »sezonska nihanja«. Skratka, med zaposlenimi v Muri je bilo pač veliko kmetov. In ko je prišel čas, da se s polj pospravijo poljščine, niso vzeli dopusta, ampak bolniško. Ko so nekatere tako zalotili, so pač rekli, da so bili tako navajeni in da se nihče ni zaradi tega razburjal.

Vse raziskave kažejo, da je v podjetjih, ki so v zasebni lasti, manj bolniških. Pravila so seveda strožja. Bi vi, če bi bili lastnik podjetja, plačevali delavca zato, da gre na bolniško, ker ima pač opravke na polju, sadovnjaki ali kje drugje? Najbrž ne. Tudi zato je zasebna lastnina bolj učinkovita. Ampak ne, socialisti v tem vidijo, o, sveta preproščina, nov dokaz o izkoriščevalskem kapitalizmu, s katerim morajo dokončno obračunati. Od tod tudi odpor proti privatizaciji.

Nove sindikalne blodnje o minimalni plači

Značke

Dušan Semolič, minimalna plača, produktivnost, sindikati, socializem

Čeprav me sindikati v svojem škodljivem ravnanju skoraj ne morejo več presenetiti, me kljub temu od časa do časa spet osupnejo. Ko sem bral vest (http://www.sta.si/vest.php?id=2101170), da bodo predlagali novo definicijo minimalne plače, nisem mogel verjeti svojim očem. Po sedanji definiciji so v minimalno plačo (ki, mimogrede, negativno vpliva na trg dela in povečuje brezposelnost, kar kažejo vse raziskave) všteti vsi dodatki (dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ali iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, dodatek za delovno dobo ter dodatek za delovno uspešnost), zdaj pa bodo sindikati vložili v parlamentarno proceduro predlog sprememb zakona, po katerem bi bili do višje minimalne plače upravičeni tisti, ki opravljajo delo v treh ali štirih izmenah, ponoči, ob nedeljah, praznikih.

Vsakomur, ki se vsaj malo spozna na ekonomijo, je jasno, da je institut minimalne plače ena najbolj škodljivih stvari za gospodarstvo. Pravzaprav diskriminira tiste, ki so zaradi različnih razlogov manj produktivni, manj sposobni, so ranljiva skupina ljudi na trgu dela. Delodajalci bi jih seveda radi zaposlili, toda država jim z zakonom preprečuje, da bi jih plačevali toliko, kot bi ustrezalo njihovim delovnim zmožnostim, njihovi produktivnosti. Povedano drugače. Država jim preprečuje, da bi delali. Namesto, da bi brezposelni na trgu dela sami izbirali, ali bodo delali ali ne, se namesto njih odloči država, da je boljše, da ne delajo ničesar, kot pa da bi delali za plačo, ki je manjša od predpisane minimalne plače. Ta v Sloveniji znaša 790,73 evra bruto, kar pomeni, da se delavec, tudi v primeru, da bi rad delal samo za 700 evrov, ne more zaposliti. Ker mu to preprečuje država, ker mu to preprečujejo sindikati. Prav zato oziroma skoraj izključno zato je minimalna plača eden glavnih vzrokov brezposelnosti.

Argumenti sindikatov, katerih talec je država, so običajno enaki. O njih smo sicer že pisali, ampak ponovimo še enkrat (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/). Ne bo škodilo. Minimalna plača, ki izhaja iz predpostavke marksističnega mita o pokvarjenih kapitalistih (lastnikih), ki jih gre po glavi samo to, kako še bolj obogateti na hrbtih delavcev, bo odpravila revščino, delavcu omogočila dostojnejše življenje, kapitalistu pa naložila, da bo zaposlenim namenil dostojno plačilo. Nekateri gredo še dlje, saj uzakonjena minimalna plača po njihovo blagodejno vpliva na gospodarsko rast in celo zmanjšuje brezposelnost.

Najbrž se spomnite, kako so se sindikalisti z Dušanom Semoličem na čelu tolkli po prsih, ko so pod vlado Boruta Pahorja dosegli dvig minimalne plače za 103 evre neto, kar se ni zgodilo še nikoli doslej. Slovenija je hipoma postala fenomen v Evropski uniji: razmerje med minimalno in povprečno plačo se je tako (če gledamo leti 2008 in 2013) dvignilo z znosnih 40 na prek 52 odstotkov, medtem ko se to razmerje v EU giblje med 30 in 50 odstotki (slednje samo na Malti in v Grčiji). Seveda to ni nikakor blagodejno vplivalo na prav nič, saj se je zvišala brezposelnost, zaposlenost pa padla, konkurenčna sposobnost podjetij se je zmanjšala. Krivi so bili seveda spet neoliberalci, ki jih, roko na srce, v Sloveniji ni od nikoder. Za levičarje so bavbav, s katerim je treba strašiti, zlasti pred volitvami, ko se objavijo lestvice najbogatejših Slovencev in ko se kakšna izmed slovenskih vlad mogoče spomni, da bi prodala kakšno državno podjetje. Takrat pride do nekakšnega neoliberalističnega kravala, zmerjanja vsepovprek. Ampak, to je že druga zgodba. Rajši poglejmo, kaj se dogaja, ko država poseže v odnos med delojemalcem in delodajalcem. Ta dva v normalnih državah z normalnim trgom prostovoljno stopata v delovni odnos, se sporazumno dogovorita za pogoje dela in seveda za plačilo. Če komu ni kaj všeč, odstopi. Če delavec misli, da je plača premajhna, gre k drugemu delodajalcu, če delodajalcu delojemalec ni po godu ali nima ustreznih kvalifikacij, ga pač ne zaposli. Tako preprosto je to. Še bolj pomembno pa je, da se v ta odnos ne vmešava tretja stran, kot to počne država z uzakonjeno minimalno plačo.

Kakšen vpliv ima minimalna plača na delavca in lastnika, lepo razloži profesor ekonomije Antony Davies z katoliške univerze Duquesne v Pittsburgu v ZDA. Da bi tudi levičarji razumeli, kako deluje, zadevo poenostavi in da za primer tri zaposlene, ki pečejo hamburgerje. Al, Bob in Carl so plačani 8 dolarjev na uro. Glede na to, da lastniku po odbitju materialni stroškov ostane 0,10 dolarja na hamburger, mora vsak izmed zaposlenih speči vsaj 80 hamburgerjev na uro, da je lastnik na pozitivni ničli. Toda Al, Bob in Carl so različno produktivni. Bob jih speče 120, Al 100, Carl pa 90. To pomeni, da ima lastnik pri hitrem Bobu 4 dolarje dobička, pri Alu dva in pri počasnem Carlu en dolar dobička. Se pravi, dobiček lastnika je sedem dolarjev na uro. Potem pride vlada in uzakoni, da je minimalna plača 9,5 dolarja na uro. Ob predpostavki, da se produktivnost treh zaposlenih ni povečala, ima lastnik pri Bobu zdaj 2,5 dolarja dobička, pri Alu 0,5 dolarja, Carl pa na uro pridela 0,5 dolarja izgube. Ker z izgubo ne moreš delati, Carl pa ne zmore povečati svoje produktivnosti, lastniku ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Carl bi sicer še vedno rad delal, pa čeprav za 8 dolarjev na uro, toda tega zakon ne dovoli in Carl postane brezposelna oseba. Kar pomeni, da je minimalna plača dobra za Ala in Boba, ne pa za Carla. Povedano drugače: minimalna plača je dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. In naprej. Bolj produktivni in pridni delavci sploh ne potrebujejo pomoči države, ker se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače, dober lastnik pa jih ne bo odpustil, ampak mu bo povečal plačo, saj mu prinašajo več dobička. To pomeni, da bolj produktivni delavci dosežejo višjo plačo tudi brez pomoči države v obliki minimalne plače.

Učinek minimalne plače je torej dvojen. Prvi je, da minimalna plača ne pomaga manj produktivnim, ampak bolj produktivnim. Drugi pa je, da bi bolj produktivni sami dosegli boljšo plačo, kot da jim pri tem „pomaga“ država. Brezposelni običajno postanejo manj izobraženi in manj kvalificirani delavci. Se pravi ranljive skupine ljudi, za katere naj bi se borili sindikati. S svojimi zahtevami po minimalni plači pa jim bolj škodijo kot pa koristijo.

Tudi vladni Urad za makroekonomske analize (Umar) je predlani ugotovil, da je rekordno povečanje minimalne plače v času vlade Boruta Pahorja (leta 2010) imelo negativne učinke: delo je zaradi tega izgubilo 7.000 ljudi, na daljši rok pa najmanj 18.000. Poleg tega, da se je poslabšala konkurenčna sposobnost gospodarstva.

In to potrjujejo tudi študije. Istočasno z vestjo, da bodo sindikati zahtevali spremembo definicije minimalne plače, je bila objavljena še vest (http://www.reporter.si/svet/%C5%A1tudija-minimalna-pla%C4%8D-bo-v-nem%C4%8Diji-spodbudila-sivo-ekonomijo/49870), da je januarska uvedba minimalne plače v Nemčiji ugodna za rast sive ekonomije. Na inštitutu za ekonomske raziskave pri univerzah v nemškem Tübingenu in avstrijskem Linzu so izpostavili, da se delež sive ekonomije, izražen v bruto domačem proizvodu (BDP), v Nemčiji krči že več let, izjema je bilo le leto 2009, je poročala nemška tiskovna agencija dpa. A ta trend se letos ne bo nadaljeval in siva ekonomija bo ostala pri 12,5 odstotka BDP, so napovedali raziskovalci. “Razvoj, kot ga vidimo, je posledica uvedbe minimalne plače,” je bil jasen direktor inštituta Bernhard Boockmann.

Na prostem trgu je plača torej odvisna od produktivnosti. Delodajalec bo vedno gledal, da bo imel dobiček, delavec pa bo vedno težil k mejnemu zaslužku. Poglejmo si prej opisan primer Boba, ki speče na uro 120 hamburgerjev, kar delodajalcu prinese 12 evrov, ki je mejni zaslužek. Od tega Boba plača 8 evrov, sam ima dobička štiri evre. Ker pa je na trgu konkurenca, lastnik pa noče izgubiti zelo produktivnega delavca, mu bo povečeval plačo, ki pa nikdar ne bo šla prek mejne vrednosti, saj bi imel lastnik izgubo.