Značke

, , , , , , , , ,

Kristian Niemietz je raziskovalec londonskega Inštituta za ekonomske zadeve (IEA). Spremljam ga že kar nekaj časa in, kar mi je pri njem všeč, je to, da piše razumljivo in preprosto. Tak je tudi njegov najnovejši članek z naslovom »To ni obdobje neoliberalizma. To so leta hiper statizma.«

Niemietz seveda piše o Veliki Britaniji, kjer levičarji podobno kot v Sloveniji za vse tegobe današnjega sveta krivijo neoliberalizem. Piše o tem, da se je država razbohotila najbolj v svoji zgodovini, da v Veliki Britaniji javna poraba ni bila še nikoli tako visoka, da živijo v vse bolj centralizirani državi in da država odriva vse drugo. Pravzaprav ni napisal nič novega, kar zdravorazumski ljudje ne bi vedeli že prej, in česar levičarji nikakor nočejo doumeti, zato ga na tem mestu ne mislim povzemati (vsak si lahko prebere sam). V oči mi je padel stavek, ki je pomemben tudi za Slovenijo. Nanaša se na delovanje dobrodelnih in humanitarnih organizacij, ki sta jih razbohoten javni sektor in vsemogočna država z levičarskimi paraziti povsem uničila.

Niemietz piše za Veliko Britanijo, da so bile na »otoku« dobrodelne organizacije nekoč zelo močno, da so bile zasebne in resnično humanitarne na način, da so bili njihovi donatorji zasebniki, ki so donirali iz tistega, kar so sami zaslužili, danes pa so se tega dobrodelnega sektorja polastile aktivistične skupine, ki so se zajedle v javno porabo. Povedano drugače: humanitarne in dobrodelne organizacije zahtevajo (in tudi dobijo) denar davkoplačevalcev, da se potem »igrajo« dobrodelnost in humanitarnost. Običajno delujejo tako, da denar, ki ga dobijo od države, najprej razporedijo za svoje plače (se pravi plače aktivistov), kar ga ostane, namenijo za tiste, ki so potrebni humanitarnosti in dobrodelnosti. To pa pomeni, da so v resnici del javnega sektorja, del države, čeprav jim pravijo nevladne organizacije (NGO). Finančno so namreč skoraj popolnoma odvisne od proračunskega denarja.

Po podatkih Ajpesa je bilo v Sloveniji uradno registriranih 732 prostovoljnih, neprofitnih organizacij, od tega 254 humanitarnih organizacij, ki sta jim status podelili ministrstvi za zdravje ter za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Te nepridobitne organizacije oziroma vse NGO so lani dobile iz proračuna skoraj 180 milijonov evrov, kar je denimo 70 milijonov več kot pred desetimi leti. Čeprav imajo v svojih statutih vse te organizacije, združenja ali inštituti zapisano, da lahko sredstva pridobivajo tudi drugače, se pravi na trgu (recimo s prodajo majic in podobno) ali z zasebnimi donacijami, se velika večina zajeda izključno v denarnice davkoplačevalcev. Človek bi najmanj pričakoval, da se bodo ti krvodajalci, humanitarci in dobrodelneži, ki te dni vse drugače misleče zmerjajo z nacisti, rasisti in ksenofobi, potrudili vsaj toliko, da bi zbrali polovico ali vsaj tretjino sredstev od zasebnih donatorjev. Pa se ne.

Poglejmo nekatere:

SLOVENSKA FILANTROPIJA – ZDRUŽENJE ZA PROMOCIJO PROSTOVOLJSTVA

Po podatkih Ajpesa je imela lani 935.421 evrov prihodkov. Od tega je na trgu (s pridobitno dejavnostjo) dobila 4,3 odstotka, od pravnih in fizičnih oseb pa 29,3 odstotka (ob tem je treba opozoriti, da so tukaj šteta tudi državna podjetja, kot denimo Telekom). To pa je več kot znašajo stroški dela, ki presegajo 50 odstotkov prihodkov. Ampak Slovenska filantropija je še kar »dobra«, druge zberejo še manj zasebnih sredstev.

DRUŠTVO KLJUČ – CENTER ZA BOJ PROTI TRGOVINI Z LJUDMI

Po podatkih Ajpesa je imelo društvo lani 141.230 evrov prihodkov. Na trgu je društvo zaslužilo 1,99 odstotka, od drugih pravnih in fizičnih oseb (šteta so tudi državna podjetja) 24,6 odstotka vseh prihodkov. Stroški dela znašajo nekaj manj kot 90.000 evrov.

DRUŠTVO SOS

Po podatkih Ajpesa je imelo lani 528.168 evrov prihodkov, od tega so na trgu zaslužili 3,1 odstotek, od drugih pravnih in fizičnih oseb (šteta so tudi državna podjetja) 14,5 odstotka vseh prihodkov. Stroški dela za 14 zaposlenih znašajo več kot 350.000 evrov.

RDEČI KRIŽ SLOVENIJE

Po podatkih Ajpesa je imel Rdeči križ Slovenije lani (brez Mladinskega zdravilišča Debeli rtič) 2,79 milijona evrov prihodkov. Zanimivo je, da je največja slovenska humanitarna organizacija od podjetij in fizičnih oseb uspela zbrati 7,9 odstotka sredstev. Celotno revidirano poslovno poročilo je tukaj. Stroški dela znašajo 407.000 evrov.

To so samo štirje primeri, verjemite pa, da drugod ni nič drugače. Humanitarnost in dobrodelnost morata temeljiti na prostovoljstvu, prav tako bi morale te organizacije denar zbirati od podjetij in ljudi, ne pa se financirati iz proračuna. Proračun se namreč polni z davki, davki pa so prisila, neke vrste kraja. To pomeni, da vsi humanitarci in dobrodelneži, ki se financirajo iz proračuna, to počno z denarjem davkoplačevalcev. To pa nima prav nikakršne veze več s humanitarnostjo in dobrodelnostjo. To ima povezavo samo s parazitstvom.

Advertisements