• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Monthly Archives: april 2022

Ali je volilna pravica za uslužbence javnega sektorja škodljiva za državo?

30 sobota Apr 2022

Posted by Kavarna Hayek in Uncategorized

≈ 1 komentar

Verjamem, da bo za marsikoga (tudi za desničarje) vprašanje iz naslova bogokletno, malodane fašistoidno, avtoritarno ali diktatorsko. Kljub temu je povsem legitimno, vredno razprave, debate in kritike. Moje mnenje je, da javni uslužbenci na volitvah izbirajo politične stranke, ki jim z obljubami (in kasneje uresničitvijo) o višjih davkih zagotavljajo varna in dobro plačana delovna mesta, čeprav višji davki pomenijo neposreden napad na zasebni sektor, ki jim v resnici zagotavlja plače.

Zaposleni v javnem sektorju niso davkoplačevalci v pravem pomenu besede, ampak so predvsem davčni potrošniki. Pravijo sicer, da tudi oni plačujejo davke, toda to plačevanje je samo računovodski trik – prelivanje iz enega v drugi žep. Vsi njihovi bruto prihodki izhajajo iz denarja, ki je vzet zasebnemu sektorju. Seveda to ne pomeni, da nihče v javnem sektorju ali državni upravi ne ustvarja nove vrednosti, toda oni preprosto ne plačujejo davkov, razen v prenesenem pomenu besede, in za zaposlitev nimajo interesa, kot ga ima zasebni sektor. Dejansko je njihov edini interes, da se davki povečajo. In tako tudi volijo.

Švedsko je Olof Palme s svojo socialdemokratsko politiko pripeljal na rob bankrota. Po njegovi smrti je z njo nadaljeval strankarski kolega Ingvar Carlsson, s prepotrebnimi reformami je začel šele Carl Bildt, ki je leta 1991 postal prvi konservativni premier na švedskem po 61 letih. Do leta 1994 si je Švedska s strukturnimi reformami opomogla, gospodarstvo je beležilo močno rast. A na volitvah desnica kljub temu ni bila nagrajena, za 12 let so vodenje vlade spet prevzeli socialni demokrati. Kaj se je zgodilo?

Analitiki niso enotni, toda nekaj izstopa. Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je 20 let kasneje izenačila s povprečjem. Nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto. Bilo je to katastrofalno obdobje za zaposlovanje in podjetništvo. V tem času v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto, čeprav se je število prebivalcev povečevalo. Do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.

Ta trend je Bildt v začetku devetdesetih let obrnil. Število zaposlenih v javnem sektorju se je skoraj prepolovilo, začela je naraščati zaposlenost v zasebnem sektorju. Seveda so se javni uslužbenci počutili ogrožene, da ne bi bilo za njih še slabše, so na volitvah 1994 množično volili socialne demokrate. Zaposleni v javnem sektorju (kot največja »politična« grupacija) so tako postali odločujoči na volitvah (vsak tretji Šved je zaposlen v javnem sektorju, vsak drugi Šved pa je tako ali drugače odvisen od javnega sektorja). Tako je danes v marsikateri evropski državi, Slovenija ni nobena izjema (v javnem sektorju je zaposlenih 22 odstotkov vseh zaposlenih).

Zaposleni v javni ali državni upravi so velika interesna skupina ljudi, ki imajo en sam cilj: da ne izgubijo zaposlitev. To zaposlitev lahko ohranijo samo tako, da volijo politične stranke, ki obljubljajo, da ne bodo zniževale davkov (kot Robert Golob). Interes javnih uslužbencev ni, da služijo ljudem in zasebnemu sektorju, ampak da z visokimi davščinami obdržijo svoja delovna mesta. Tudi zato so na zadnjih volitvah javni in državni uslužbenci volili stranke, ki so napovedale, da bodo razveljavile spremembe zakona o dohodnini, čeprav so ljudem povečale plače. Se pravi, da so se povečale plače tudi javnim uslužbencem, a so kljub temu proti. Zakaj? Ker nižji davki ogrožajo njihova delovna mesta. Kako? Poglejmo (zaradi lažjega razumevanja bodo številke zaokrožene).

Peter in Maja delata v zasebnem sektorju. Peter ima mehanično delavnico, Maja dela v frizerskem salonu. Oba imata 1.000 evrov bruto plače, 300 evrov jima vzame država. Od 2.000 torej 600 evrov namenita državi.

Matej in Zdenka delata v javnem sektorju. Matej je referent na občini, Zdenka je zaposlena v vladni agenciji. Oba imata 1.000 evrov plače, 300 evrov jima vzame država. Od 2.000 evrov 600 evrov namenita državi. Ker plačo prejemata od pobranih davščin v zasebnem sektorju, država potrebuje štiri Petre in štiri Maje (neto davkoplačevalce oziroma resnične davčne obveznike), da lahko plača Mateja in Zdenko (potrošnika davkov).

Torej, štirje Petri in štiri Maje imajo skupaj 8.000 evrov plače, država od tega pobere 2.400 evrov. To nameni za plačo Mateju in Zdenki, ostane ji 400 evrov. Ker tudi Mateju in Zdenki vzame po 300 evrov (v resnici gre samo za računovodski trik, ker najprej da, potem pa nekaj vzame), država zdaj razpolaga s 1.000 evri, da gradi infrastrukturo, deli socialne pomoči in podobno.

Kaj se zgodi, če vlada zniža davke in zaposleni od 1.000 evrov plače plačujejo samo po 200 evrov davka? Osem zasebnikov od 8.000 evrov plače nameni državi 1.600 evrov, kar je premalo, da bi plačala Mateja in Zdenko. Toda ker tudi ona dva plačata davek (čeprav samo navidezno), ima država od 10 zaposlenih 2.000 evrov, kar je ravno dovolj, da izplača Mateja in Zdenko, toda ne ostane ji denarja za gradnjo cest, razsvetljave, socialne pomoči in podobno. Zdravorazumsko ravnanje države bi bilo, da odpusti ali Mateja ali Zdenko, a interes slednjih je, da ne izgubita delovnega mesta. Organizirata se, protestirata, vlado zmerjata s fašistično, vsi iz javnega sektorja se množično udeležijo volitev in izvolijo človeka, ki obljublja ne samo, da ne bo znižal davke, ampak da jih bo povečal.

Javni sektor je vsekakor bolj organiziran kot zasebni, ker je slednjem konkurenca, v javnem pa jo ni. Tako v državah, kjer so leve stranke povečevale davke in širile javni sektor, počasi na volitvah v resnici začno odločati uslužbenci javnega sektorja. Tako je bilo na Švedskem, tako je v Sloveniji. S to razliko, da v Sloveniji javni sektor dela v interesu vzporednega mehanizma in je pravzaprav njegova volilna vojska, ki voli prihajajoče in hitro odhajajoče nove obraze, saj ve, da pomanjkanje časa in ustvarjanje kaosa preprečujeta resnejše strukturne reforme.

Uslužbencem javnega sektorja bi bilo treba odvzeti ali omejiti volilno pravico. Enako vsem, ki ne služijo s svojim delom, ampak so večinoma odvisni od države, plačani pa so z denarjem, ki ga država z oboroženim ropom vzame zasebnikom. Zato je njihovo ravnanje v nasprotju z interesom ljudi v gospodarstvu (zasebnikov) in volijo proti njim, čeprav so na svojih položajih v javnem sektorju in dobro plačani ravno zaradi njih. Odvzem volilne pravice ne bi bilo kršenje prav nobene od temeljnih človekovih svoboščin. Volilna pravica (kot pozitivna pravica) je za razliko od temeljnih svoboščin (svoboda govora, pravica do življenja, pravica do zasebne lastnine, ki so tako imenovane negativne pravice) pridobljena pravica.

Kako je že bilo z volilno pravico v zibelki demokracije, antični Grčiji?

Rdeča tabletka, svoboda govora in Elon Musk

29 petek Apr 2022

Posted by Kavarna Hayek in Uncategorized

≈ Komentiraj

Elon Musk je pred predsedniškimi volitvami na družbenem omrežju Twitter objavil malce šifrirano, a nedvoumno sporočilo: »Vzemi rdečo tabletko.« Citat je sicer vzet iz filma Matrica, kjer rdeča (barva republikancev) tabletka omogoča odkrivanje resnice in razkrivanje manipulacij, modra tabletka (barva demokratov) pa omogoča sladke sanje. Povedano drugače: rdeča tabletka pomeni svobodomiseln odnos in prebujenje iz življenja nevednosti, lenobe in laži.

A Musk, katerega podjetje je na borzi vredno bilijon ameriških dolarjev, zdaj pa bo za 44 milijard kupil Twitter, je daleč od tega, da bi bil konservativec, čeprav je s spretnim in diskretnim zapisom podprl Donalda Trumpa. (Takrat se je na Twitterju z odobravanjem oglasila tudi Ivanka Trump, kar je tako razjezilo transspolno režiserko Matrice Lilly Wachowski, da je zapisala »J**ita se oba.«) Pravzaprav čudi, da zdaj prevladujoči mediji pišejo, da gre za sovražni prevzem družbenega omrežja, ker se je multimiljarder večkrat »izkazal« s progresivnimi stališči: verjame denimo v antropogene podnebne spremembe in zagovarja univerzalni temeljni dohodek (UTD). Toda težko bi rekli, da je levičar. Večkrat je daroval denar tako demokratom kot republikancem, napadel je tako Trumpa kot Bidna, našel je lepe in grde besede za sindikate, kritiziral je homofobe, hkrati ostro napadal teorijo spolov. A pri nečem je izvršni direktor Tesle in SpaceX ostal dosleden – spoštovanju človekovih svoboščin, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu.

Omrežje Twitter je na predsedniških volitvah 2016, ko je zmagal Donald Trump, odigralo eno ključnih vlog. Od takrat naprej so levičarji pritiskali na ustanovitelja Jacka Dorseya, naj bolj poskrbi, da Twitter ne bo širil sovražnosti (Musk je podpiral Dorseya kot izvršnega direktorja). »Boj« proti tako imenovanemu sovražnemu govoru (vse kar ni v skladu s progresivnimi pogledi na svet) se je začel že v času, ko je bil Dorsey še izvršni direktor, neslutene razsežnosti pa je dobil, ko je Dorseya upravni odbor zamenjal z Paragom Agrawalom. Danes je Twitter blokira ali ti ukine račun, če se samo izraziš, da si proti LGBT, nasprotuješ uradnim razlagam podnebnih sprememb, meniš, da so bile predsedniške volitve v ZDA goljufija. Elon Musk zdaj obljublja, da bo družbeno omrežje (ki v ZDA ni največje, je pa najbolj vplivno) prepovedalo samo vsebino, ki je prepovedana tudi z zakonom, nikakor pa presoje (kaj je primerno in kaj ne) pod njegovim lastništvom ne bo več prepuščal postavljenim samovoljnim cenzorjem korporacije, med katerimi je na prvem mestu (vrhovna cenzorica) Vijaya Gadde, ki jo levičarji kujejo v zvezde. Kar je nekatere zelo zaskrbelo in so v hipu pozabili, kar so še pred meseci sporočali konservativnim uporabnikom: »Če vam kaj na Twitterju ni všeč, pojdite stran na druge platforme.«

New York Times je zapisal, da bi utegnil Musk »motiti kulturo Twitterja« in »ukiniti leta dela, ki so ga zaposleni vložili v čiščenje sovražnosti«. Oglasili so se tudi podnebni aktivisti, ki so do zdaj dosegli, da je družbeno omrežje odstranjevalo vsebine, ki dvomijo, da podnebne spremembe povzroča človek. »Muskovi pogledi na svobodo govora utegnejo uničiti skupnosti, v katere so vložili veliko truda in časa,« so zapisali. Skratka, »liberalce« skrbi, da bo Musk pustil na Twitterju preveč svobode. Menijo, da je neodgovorno, da so na družbenem omrežju tudi vsebine, ki so sicer zakonsko dovoljene, a za progresivne poglede neprimerne. »Če ljudje želijo manj svobode govora, bodo prosili vlado, naj sprejme zakone v ta namen,« meni Musk in dodaja: »Preseganje zakona je v nasprotju z voljo ljudi.« Zato se napadi na megamiljarderja zadnje dni kar vrstijo. »Upam, da tudi moji najhujši kritiki ostanejo na Twitterju, saj to pomeni svobodo govora,« jim odgovarja Musk.

Nekateri menijo, da Musku, ki se druži samo s pomembneži iz kategorije A, ne bo uspelo narediti Twitter bolj svoboden, češ da to ne more biti odvisno od dobre volje enega milijarderja in da je sistem cenzure znotraj družbenega omrežja preveč stabilen in razvejan. Toda spomnimo: 50-letnemu južnoafriško-kanadsko-ameriškemu poslovnežu je do zdaj (kljub posmehu) uspevalo vse. Ko je dal na trg Teslo, so se mu vsi izvršni direktorji velikih avtomobilskih korporacij smejali,  da bo klavrno propadel. Danes Tesla ne samo da služi denar, ampak je podjetje na borzi vredno 1 bilijon dolarjev. Ko je Musk med konferenco pri NASI pred izkušenimi inženirji napovedal, da bo zasnoval lansirne naprave, ki se bodo lahko samodejno vrnile na Zemljo, da bi jih ponovno uporabili, so se od smeha držali za trebuh. Pet let pozneje so inženirji SpaceX sprejeli izziv in od takrat je zanesljivost strojev, ki jih je zasnovalo njegovo podjetje, taka, da mu NASA zaupa storitev Mednarodne vesoljske postaje v opremi in delovni sili.

Če se je Musk res namenil, da na Twitter vrne svobodo govora, bo to storil. S sedanjimi zaposlenimi ali brez njih. Podjetje, ki ima več kot 5.000 zaposlenih, je leta gradilo progresivno korporativno kulturo. Zdaj kaže, da je temu konec. Pod Muskovim vodstvom nikomur ne bodo več zaprli računa, če bo dvomil v cepivo proti Covidu; če bo pisal o prenosnem računalniku Hunterja Bidna; če bo trdil, da je histerija s podnebnimi spremembami, prevara; če bo dvomil v poštenost predsedniških volitev; če se bo posmehoval ljudem, ki trdijo, da obstaja več kot 100 spolov; če bo proti splavu; in tako naprej. Musk je jasno povedal: »Politike platforme družbenih medijev so dobre, če je najbolj skrajnih 10  odstotkov na levi in ​​desni enako nezadovoljnih.« Pod vrhovnim moderatorstvem Gaddejeve na Twitterju so bili zdaj nezadovoljni samo na desni.

Kakšno željo že ima Musk? »Upam, da tudi moji najhujši kritiki ostanejo na Twitterju, saj to pomeni svobodo govora.« Ja, brez dvoma, Musk razume svobodo govora v njenem izvornem pomenu besede in brez omejevanja.

Preberete tudi lahko:

Pred 70 leti komunisti ukinili prvo povojno katoliško glasilo Oznanilo, danes prihajajoča leva vladna koalicija pri grožnjah z ukinitvijo “sovražnih” medijev uporablja identičen besednjak

Otroci snežink ali zakaj pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti kmalu ne bo več naša največja težava

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Pred 70 leti komunisti ukinili prvo povojno katoliško glasilo Oznanilo, danes prihajajoča leva vladna koalicija pri grožnjah z ukinitvijo “sovražnih” medijev uporablja identičen besednjak

27 sreda Apr 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika, Zgodovina

≈ 3 komentarji

Še pred volitvami je Robert Golob na soočenjih in poulični druščini obljubil, da bo ukinil medije, ki so »sovražni«, pri čemer je mislil predvsem na Nova24TV in revijo Demokracija. Naključje je hotelo, da te grožnje prihajajo sedemdeset let po tistem, ko je takratna komunistična oblast ukinila oziroma preprečila izhajanje prvega povojnega katoliškega glasila Oznanilo.

Na tem mestu še enkrat objavljamo tekst, kako je komunistična partija leta 1952 ukinila Oznanilo in pomagala pri začetku izdajanja komunistom lojalne Družine. Bodite pozorni na besednjak Kidriča, Kraigherja in Kardelja (partijski KKK), ki je identičen jeziku nevladnih organizacij in nove vladne koalicije, ki se obeta.

Majski dnevi leta 1945 so za slovensko katoliško cerkev zelo stresni, saj je bila izgnana iz javnega življenja. Naprteni so ji bili vsi zločini, komunisti so njeno usodo zapečatili tako materialno kot moralno. Zaradi tujine je sprva kazalo, da se bodo odnosi uredili, toda zaostrilo se je zaradi pastirskega pisma jugoslovanskih škofov, ki so ga ti sprejeli na zasedanju septembra 1945 v Zagrebu in katerega podpisnik je bil tudi škof Anton Vovk. Med drugim je bila v pismu omenjena zahteva po popolni svobodi verskega in nasploh katoliškega tiska, ki ga takrat v Sloveniji še ni bilo.

Z verskim tiskom pa je bilo takole. Okoli slovenskega pisatelja, akademika in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja so se po vojni zbirali njegovi prijatelji, ki so že pred vojno simpatizirali s krščanskim socializmom. Nastala je ideja za revijo Sejavec, ki naj bi nadaljevala tradicijo krščanskosocialnih publikacij med obema vojnama, kot so bili na primer Križ na gori, Križ in Dejanja. Uredništvo naj bi vodili J. Fabijan, V. Fajdiga in R. Tominec. In ko so v prepričanju, da se razglašane svoboščine udejanjajo v praksi, zbrali gradivo za prvo številko in ga skušali oddati v tiskarno, je za besedila pokazal osebno zanimanje Boris Kidrič, potem pa je začel odlašati s soglasjem za izdajo revije. Medtem se je generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk že pogovarjal z notranjim ministrom Zoranom Poličem; razpravljala sta tudi o vprašanjih, ki so se nanašala na verski tisk. Slovenski katoliški prostor je bil brez svojega medija, zato se je z izdajanjem primerne revije zelo mudilo. Tako so se jeseni 1945 sporazumeli, da bo že zasnovano revijo Sejavec skušala čim prej izdati obnovljena Mohorjeva družba, kot zasilni versko-oznanjevalni pripomoček pa naj bi škofijski ordinariat začel izdajati skromen tednik na štirih straneh z imenom Oznanilo. Sprva so nameravali zanj ustanoviti posebno založništvo, vendar je Boris Kidrič takrat zahteval, naj bo izdajatelj škofijski ordinariat, kar se je kasneje komunisti izkoristili kot dokaz proti katoliški cerkvi.

Uredništvo je prevzel univerzitetni docent dr. Vilko Fajdiga, tehnično ureditev in upravo pa dr. Janez Oražem. Prva poskusna številka je izšla 1. novembra 1945, v njej pa je bilo v uvodniku, ki ga je napisal Anton Vovk, med drugim zapisano, da bo Oznanilo “najprej Kristusovo oznanilo”, ki bo prinašalo tudi “cerkvena navodila in obvestila” in “sporočalo novice iz življenja cerkve doma in drugod”. Poleg tega je še pohvalil sklep slovenske vlade, ki je v šole uvedla verouk kot neobvezni predmet. Kasneje so izšle še tri številke, nadaljnje tiskanje pa je grafični oddelek ministrstva za industrijo in rudarstvo ustavil z obrazložitvijo, da varčujejo s papirjem.

Oznanilo je s posredovanjem F. S. Finžgarja ponovno izšlo 17. februarja 1946. Takrat je bilo v njem med drugim zapisano: “Tiskanje Oznanila je bilo v začetku decembra 1945 v zvezi s splošnim racioniranjem in varčevanjem papirja ustavljeno. Škofijski ordinariat v Ljubljani, ki list izdaja in zanj odgovarja, je bil prepričan, da je ta prekinitev le začasna, ker se zaveda, kako potreben je izrazito verski list za moralno obnovo in s tem v zvezi za celotno ustvarjalno moč našega naroda. Zato je z veseljem sprejel naročilo Narodne vlade Slovenije, ki ga je pisatelju Finžgarju konec januarja sporočil šef predsednikovega kabineta, naj Oznanilo zopet izhaja …”

List je izhajal vsak teden, saj je bil mišljen kot tednik z nedeljskim verskim branjem. Zaradi minimalne količine razpoložljivega papirja namenjenega listu Oznanilo, je za večje cerkvene praznike izšla dvojna številka za štirinajst dni. Prvih šest številk je bilo tiskanih na osmih straneh, sedma pa celo na šestnajstih in je dosegla tudi največjo naklado, 70 tisoč izvodov. Tej nakladi se glasilo kasneje zaradi “pomanjkanja papirja” ni več niti približalo, saj je takoj naslednja številka (osma) izšla v najnižji nakladi – 10 tisoč izvodov.

Papirni pritiski na Oznanilo so se nadaljevali vsa leta izhajanja. Običajno je glavna direkcija grafične industrije upravi sporočila (14. april 1948): “Sporočamo vam, da smo bili vsled pomanjkanja papirja primorani skrčiti kontingent vsem periodičnim izhajanjem za cca. 30 %. V okviru tega znižanja smo primorani tudi Vam znižati kontingent za 5000 izvodov.”

Leta 1950 pa je Oznanilo z direktivo oblasti postalo štirinajstdnevnik. Urad za informacije pri predsedstvu vlade LRS je pisal upravi (24. maj 1950): “Sporočamo vam, da smo vsled ponovno znižanega kontingenta roto papirja spremenili list iz tednika v štirinajstdnevnik v istem obsegu in nakladi 30.000 izvodov za številko.”

Tako je Oznanilo bolj ali manj životarilo do leta 1952, ko so bili prekinjeni diplomatski odnosi z Vatikanom, kar je vplivalo tudi na verski tisk v Sloveniji. Na naslov škofijskega ordinariata in predsedstva LRS so začele prihajati obtožbe delovnih kolektivov na račun škofa Antona Vovka in drugih cerkvenih predstojnikov. Tako so na primer jeseniški železarji zahtevali, da se škofu prepove birmovanje delavskih otrok. V precepu se je znašlo tudi uredništvo lista Oznanilo, in to samo zaradi tega, ker je bil izdajatelj ordinariat.

Oznanilo je bilo torej primerna tarča proticerkvene politike, zato je grozilo, da slovenski vernik spet ostane brez publikacije. Tega pa si ni nihče želel. Zato je takratna oblast ponudila izdajanje novega glasila goriškemu apostolskemu administratorju in članu Ciril-metodijskega društva dr. Mihaelu Torošu. Ta poteza je dala slutiti, da se listu Oznanilo bliža konec, še posebej zato, ker uradna cerkev ni bila preveč naklonjena Ciril-Metodijskemu društvu.

Toroš je izdajateljstvo sprejel in tako je 7. maja 1952 prvič izšel verski štirinajstdnevnik za apostolsko administraturo v Novi Gorici. Imenoval se je Družina, kar je bilo za katoliško tradicijo dokaj nenavadno ime. Predvojna glasila – in tudi povojni verski glasili (Oznanilo in Verski list) – so skušala že v naslovu nakazati vsebino, Družina pa je bilo nevtralno ime. To je povsem razumljivo, če vemo, da je bila “otrok” politike tistega časa in kot taka še dolgo ni dosegla kakovostne ravni Oznanila.

Proticerkvena politika je dobila nov argument: eno množično versko glasilo je za Slovenijo dovolj. Listu Oznanilo se je torej bližal konec, kar je zaslutilo tudi uredništvo. Zato je v predzadnji številki nekoliko cinično zapisalo:

“Veseli nas, da so goriški rojaki dobili svoj verski list, in želimo, da bi mogel spolniti namen, ki ga v pozdravnem pismu ‘Častiti duhovščini in drugim vernikom goriške administrature` postavlja apost. administrator msgr. dr. Mihael Toroš, ko pravi, da hoče biti Družina ne le z imenom, ampak tudi z resničnimi krščanskimi in slovenskimi vrednotami.”

Iz tiskarne Slovenskega poročevalca je uredništvo Oznanila dobilo namig, da bodo list kmalu ukinili po naročilu tedanje vlade. Tiskarni bi se tiskanje glasila sicer še naprej izplačalo, saj je bila uprava reden in dober plačnik in je svoje obveznosti vedno poravnavala že vnaprej. Vendar ta ekonomski vidik ni mogel prevladati nad ideološkim, ki ga je spodbudilo takratno preganjanje katoliške cerkve. In res. Kmalu zatem je prišlo na naslov škofijskega ordinariata pismo tiskarne Slovenskega poročevalca:

“Delovni kolektiv tiskarne ,Slovenskega poročevalca’ je na svojem sindikalnem sestanku 29. t. m. (maja 1952; op. a.) sklenil, da ne bo več tiskal vašega lista ,0znanilo’ iz razloga, ker predstavlja Škofijski ordinariat štab sovražnega, petokolonaškega delovanja italijansko-vatikanskega imperializma v Sloveniji. Škofijske okrožnice, prepojene z duhom mračnjaštva in sovraštva do naše družbene ureditve in našega socialističnega razvoja, s pozivi na ‘herojska dejanja’ v borbi proti našemu socialističnemu razvoju, zadržanje in izjave škofa Vovka in nekaterih ljubljanskih kanonikov v zvezi z imperialistično hajko združenih italijanskih fašistov proti našemu ozemlju, našim narodom in naši neodvisnosti, ko so Vovk in v dnevnem tisku že omenjeni kanoniki ter razni drugi vodilni predstavniki klera v Sloveniji odkrito stopil na pot narodne izdaje – po vsem tem resnično ne bi imeli nobene časti, če bi še nadalje tiskali ,0znanilo’, glasilo Ljubljanskega škofijskega ordinariata – glasilo italijanskega imperialističnega petokolonaškega centra v Ljubljani.”

Posredovati je skušal F. S. Finžgar in je pisal Borisu Kraigherju: “Velecenjeni gospod minister! Po Ljubljani se je raznesla novica od članov sindikata, da utegne tisk Oznanilu tiskarna odkloniti. Vse, ki sodelujemo pri Oznanilu, nas je zelo zaskrbelo. Kaj je bilo vzrok? Morda zaostreno razmerje do škofa. Ugotavljam: Za izdajanje tega lista je bilo nameravano, da se ustanovi posebno založništvo. Toda gospod predsednik Boris Kidrič je odločno zahteval: Izdajatelj lista naj bo ordinariat, da se s tem manifestira svoboda cerkve v Jugoslaviji. Formalno je sedaj res tako zapisano, toda lista Oznanilo škof Vovk ne cenzurira, ne izdaja, ga ne zalaga in ne dirigira. Vsi, ki pri listu sodelujemo: Stanko Cajnkar, Finžgar, dr. Miklavčič, Josip Košir, dr. Fajdiga idr., smo zelo pozorni na dvoje: List naj tudi kot verski list izraža priznanje in pohvalo ljudski oblasti in njenim naporom. Zlasti naj zavzema Oznanilo vedno pravilno stališče v narodnih in narodno-obmejnih vprašanjih. Oznanilo je vse to storilo, kar je bilo za resne vernike kljub nesmiselnosti reakcije velika pobuda za tem jasnejše spoznanje in priznanje dela ljudske oblasti. Lojalni in državi zvesti verniki bi Oznanilo zelo zelo pogrešali, zoprniki izven CMD se nam bodo pa škodoželjno posmehovali, ako bi bil list res ustavljen. Ker ljudska oblast vsa leta Oznanilu niti enega članka ni odklonila, je to za Oznanilo gotovo dokaz poštene lojalnosti uredništva in sotrudnikov. Gospod minister! To so na kratko navedeni stvarni razlogi, ki smo se o njih skupno posvetovali, in vas iskreno prosimo, naj Oznanilo izhaja še nadalje. Tisoči pošteno lojalnih vernikov bodo hvaležni in vsaka kleveta zoper ljudsko oblast tu in v tujini bo s tem izpodbita.”

Medtem je izšla že tretja številka Družine, in ker na Primorskem ni bilo večje tiskarne, je tiskanje Družne prevzela tiskarna Slovenskega poročevalca, se pravi tiskarna, ki je Oznanilu tiskanje odklonila. Uredništvo lista Oznanilo si je še naprej prizadevalo najti novo tiskarno in nadaljevati delo. Tako so se skušali obrniti na tiskarno Toneta Tomšiča: “Uredništvo in uprava lista Oznanilo prosita, da bi sprejeli tiskanje tega lista. Oznanilo je po osvoboditvi s svojimi prijatelji ustanovil pisatelj župnik F. S. Finžgar, kot izdajatelj pa je bil izrecno na voljo takratnega predsednika VLRS g. Borisa Kidriča podpisan škofijski ordinariat v Ljubljani. (Uredništvo je ves čas vodil docent teološke fakultete dr. Vilko Fajdiga.) List je najprej tiskala Zadružna tiskarna, potem pa ves čas tiskarna Slovenskega poročevalca na rotaciji. Po zamisli je list tednik, zadnji dve leti pa je izhajal le 14-dnevno v formatih in obsegih, kakor je priložen. Ker je tiskarna Slovenskega poročevalca 29. maja 1952 nadaljnje tiskanje odklonila, prosimo, da bi tiskanje lista prevzeli pri vas v roto – ali če ne bi bilo mogoče, v knjigo tisku. Naklada je bila doslej 31.500, obseg in format je razviden iz priložene številke, moglo bi pa se vse tudi spremeniti, kakor bi vašim možnostim ustrezalo. Uredništvo prevzema vso odgovornost za čiste rokopise in za lojalno vsebino, saj tudi doslej ni bila nobena številka niti zaplenjena niti kakorkoli osporavana. Uprava pa obljublja, da bo vse finančne obveznosti sproti poravnavala.”

Pismo ni bilo nikoli odposlano, ker je že prispel odgovor Borisa Kraigherja Finžgarju: “Velecenjeni gospod akademik! Hotel bi Vam pojasniti, z ozirom na vaše cenjeno opozorilo z dne 2. VI. 1952, nekaj vprašanj v zvezi s tiskom verskega lista Oznanilo. Ni važno, ali škof Vovk list cenzurira, izdaja, zalaga in dirigira ali ne. Pri zahtevi tovariša predsednika Borisa Kidriča ‘Izdajatelj lista naj bo ordinariat’, ni šlo samo za manifestacijo verske svobode v Jugoslaviji. Šlo je za jasno izraženo misel, da dokler bo ljubljanski ordinariat vodil politiko normalnih, lojalnih odnosov do oblasti, mu dajemo na razpolago naše tiskarne. Čim to ni več tako, pa ne moremo več sprejemati naše kakršnekoli iniciative v tiskarni in sindikatu grafičnih delavcev v zaščito cerkvenega lista, ki v Ljubljani, če se ne opredeli proti ordinariatu, danes mora naleteti na nesimpatičen sprejem pri naši javnosti. Prepričan sem, da tako tiskarna kot sindikat pri svoji odločitvi nista imela niti najmanjšega namena žaliti sodelavce lista, najmanj pa Vas, gospod pisatelj, in Vašega sodelavca gospoda dekana Cajnkarja. Toda tu gre za načelnejše stvari. Sami izjavljate, da ni nihče vsa leta Oznanila niti enega članka odklonil. To je dokaz, da pri nas ni cenzure, da je svoboda tiska, tudi verskega tiska. Če pa to svobodo škofijski ordinariat izkorišča za to, da skuša škofijske okrožnice in cerkvene obrede spreminjati v demonstracije proti socializmu, potem je ogorčenje naše javnosti razumljivo. Korak sindikata je logična posledica tega ogorčenja. Zato Vam moram sporočiti, da niti jaz niti verjetno katerikoli drugi predstavnik naše vlade ne more v tem slučaju ničesar napraviti, dokler škofijski ordinariat ne stori potrebnih ukrepov, s katerimi bi mogel pomiriti ogorčenje naše javnosti. Dokler s te strani ne bodo odločno demantirane klevete o preganjanju cerkve itd., dokler ordinariat ne bo storil potrebnih korakov, da dokaže trden namen lojalno priznavati novi družbeni red pri nas in jasen namen temu novemu redu prilagoditi delovanje cerkve pri nas, s čimer bi mogel pomiriti ogorčenje javnosti, si ne morem predstavljati zastopnika ljudske oblasti, ki bi mogel kakorkoli zaščititi izdajanje verskega tiska in s tem Oznanila. Ni mogoče primerjati javne cerkvene revije ,Nova pot’, ki je glasilo CMD, društva, ki je jasno manifestiralo svoj lojalen odnos do oblasti. Poleg tega je ta revija namenjena predvsem članom društva in ni množičnega značaja, za vse vernike kot Oznanilo. Zato Vas, gospod akademik, prosim, da se v interesu Oznanila, kot verskega tiska sploh, zavzamete predvsem za-to, da škofijski ordinariat stori korake, ki bodo pomirili ogorčenje naše javnosti in omogočili s tem ljudski oblasti, da se zavzema za potrebe cerkve.”

To je bil tudi konec verskega lista Oznanilo, še prej pa Verskega lista. Preživela sta le katoliška revija Nova pot in novoustanovljeni verski list za Goriško Družina. Slednji je kasneje postal glavno in uradno glasilo slovenske rimskokatoliške cerkve. To se je zgodilo šele leta 1964, ko je vodstvo cerkve na Primorskem prevzel škof Janez Jenko in izročil list Družina v last vseh treh slovenskih škofij.

Opomba: Velik del teksta je bil pred četrt stoletja prvič objavljen v Novi reviji, ob 50. letnici ukinitve Oznanila pa v tedniku Mladina.

Slovenske parlamentarne volitve v matematični formuli iz knjige Kavelj 22

25 ponedeljek Apr 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

kavelj 22, parlamentarne volitve, Politika

Roman Josepha Hellerja Kavelj 22 gre nekako takole. Zgodba se dogaja med 2. svetovno vojno v Italiji. Ameriški vojni piloti, ki se tam bojujejo, se hočejo izogniti poletom z izgovorom, da so nori. Catch 22 je vojaško pravilo, ki jim to onemogoča. Logika je, da je vsak vojak, ki se razglasi za norega in zato za nezmožnega leteti zaradi psihične nestabilnosti, kljub vsemu dovolj pri pameti, saj že samo dejstvo, da se tega zaveda, pomeni, da ni nor.

Iz tega je nastala formula za tovrstne primere.

Če to formulo malo prilagodimo nedeljskim parlamentarnim volitvam v Sloveniji, bi moralo izgledati nekako takole.

(E ~ (I + R)  

Da bi bila oseba kot nov obraz izvoljena (E), mora na volitvah kandidirati (I). Volivci se na volitvah odločajo po zdravi pameti (R).

(I ~ -R)

Ko nov obraz kandidira (I), ne potrebuje zdrave pameti volivcev (¬R), ker se zaveda, da drugače ne bo izvoljen.

(-I + -R)

Ali nov obraz ne kandidira (¬I) ali volivci ne uporabljajo zdrave pameti (¬R).

(- (I + R)

Nobena oseba ne more hkrati kandidirati kot nov obraz (I) in zahtevati, da volivci uporabljajo zdravo pamet (R).

(-E)

Nobena oseba ne more biti izvoljena (¬E), ker nobena oseba ne more biti hkrati nov obraz in biti izvoljena z zdravo pametjo volivcev.

Odgovor, kje se je zalomilo, prepuščam bralcem.

Kako se je Ifimes, ki sta ga v času levih vlad financirala skupina GEN in Eles, vpletel v predvolilno tekmo in straši s »Trumpovim sindromom«

20 sreda Apr 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam, Politika

≈ Komentiraj

Časnik Delo poroča, da je Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije Ifimes izdelal predvolilno analizo za Slovenijo. V analizi z naslovom Slovenija med Brusljem in Budimpešto so zapisali: »Napovedane politične spremembe v Sloveniji odpirajo tudi možnost ponovitve ‘Trumpovega sindroma’ pri prenosu oblasti. Možno je, da aktualna oblast ne bo priznala izida volitev oziroma bo postavila pod vprašaj legalnost in legitimnost volilnega procesa in bo tako pri svojih volivcih poskušala opravičevati volilni poraz.«

Taka analiza ne preseneča. Inštitut nikoli ni bil naklonjen desnici, je nekakšna čudna mešanica socialistov, liberalcev in islamistov. Tudi njihove analize so pristranske. Tako je dve leti nazaj DFC zapisal, da so »analize IFIMES iz Ljubljane, ki so bile objavljene v zadnjih štirih letih, polne nedoslednih trditev, pristranskosti proti posameznim regionalnim voditeljem kot tudi naglih menjav stališč glede nekaterih tem.«

V ozadju je najbrž dejstvo, da je desnosredinska vlada inštitutu, katerega analize ne zadostujejo akademskemu minimumu, prekinila denarni tok iz proračuna ali državnih podjetij (glej ERAR), medtem ko je v času vladanja Mira Cerarja in Marjana Šarca Ifimes redno dobival denar: denimo od podjetij skupine GEN in Elesa.

Sicer je v Ifimesu precej pisana druščina. Vodita ga Zijad Bečirović in Bakhtyar Aljaf, častni predsednik je Stjepan Mesić, blizu je Budimir Lončar (nasprotnik osamosvojitve Slovenije), tukaj je še Craig T. Smith (politični direktor Bele hiše in svetovalec predsednika ZDA Billa Clintona) in tako naprej.

Roberto Golobescu in račun v banki zakotnega romunskega mesta

18 ponedeljek Apr 2022

Posted by Kavarna Hayek in Uncategorized

≈ 2 komentarja

V trenutku, ko so se »Oni« odločili, da v stilu Zorana Jankovića in veliko pomočjo medijskega mainstreama na volitvah konkurira Janezu Janše za mesto predsednika vlade, Robert Golob razburja slovensko javnost. Najnovejša je »zmeda«, ki jo je povzročil z računom v banki v zakotnem romunskem mestu. »Zmeda« zato, ker je s svojimi odgovori odprl dodatna vprašanja. A gremo lepo po vrsti.

Fizična oseba in podjetja, ki so rezidenti Slovenije, morajo račune, ki jih imajo v tujini ali so jih tam odprli, prijaviti Finančni upravi RS v osmih dneh od odprtja. Torej jih morajo sami prijaviti, čeprav od leta 2017 FURS od bank in finančnih ustanov iz držav OECD redno prejema podatke o odprtih računih slovenskih državljanov v tujini. Po podatkih časnika Finance ima v tujini odprt račun vsak 20. Slovenec.

Mediji so pred dnevi pisali, da ima Robert Golob v tujini odprt račun, ki ga ni prijavil. Svojo »resnico« je nekdanji predsednik uprave GEN-I povedal za časnik Delo. Takole je pojasnil.

O obstoju računa, prvič: »Nimam nobenega računa, ne v Švici, ne nikjer drugje v tujini, ne jaz in nihče iz moje družine. Nimamo in nikoli nismo imeli. Imam tudi potrdilo Finančne uprave republike Slovenije (Furs), da je tako.«

O obstoju račun, drugič: »Je pa res, da sem, ko sem šel po potrdilo o tem, ugotovil, da je nekdo zlorabil mojo identiteto in v nekem zakotnem mestu v Romuniji odprl bančni račun na moje ime, to je storil leta 2018. Isti trenutek, ko so moji odvetniki potrkali na vrata te banke, je – še preden je dala termin za srečanje z njimi – ta račun banka že sama zaprla. Očitno je pri tej zgodbi sodelovala. Nikoli torej nisem imel nobenega računa v tujini. Pika!«

Na kratko o obstoju računa prvič in drugič: Golob je imel račun v tujini, vendar ga v resnici ni imel, ker je nekdo zlorabil njegovo identiteto v neki zakotni romunski banki. To niso dejstva, to so besede Roberta Goloba. Te besede bodo dejstva postale v trenutku, ko bodo novinarji preverili njegove besede (kar bo zelo težko). Do takrat pa si oglejmo, kaj je v resnici priznal in rekel. Videli boste, da Golob bodisi laže (ali manipulira s polresnicami) bodisi je opravilno nesposobna oseba. Če drži prvo, nima kaj iskati na položaju predsednika vlade, če drži drugo, se Slovenije Bog usmili in so Slovenci res neumni, če ga bodo volili.

O banki v zakotnem romunskem mestu

Ker je Golob vendarle pretendent za mandatarja, bi bilo za vse dobro (čeprav tega ni dolžan), da bi povedal za katero banko gre in katero je to zakotno romunsko mesto.

V Romuniji sicer posluje 34 bank (12 domačih in 22 v tuji lasti), največja je Banka Transilvania (18,68-odstotni tržni delež). V katerem »zakotnem mestu« in kateri banki je Golobu nekdo ukradel identiteto, je težko določiti, saj imajo banke več kot 3.000 podružnic. GEN-I je sicer leta 2009 v Romuniji odprl hčerinsko podjetje.

O kraji identitete

Tat identitete je bil očitno neumen.

Golob trdi, da je nekdo leta 2018 na njegovo ime (kraja identitete) v zakotnem romunskem mestu odprl transakcijski račun. Tat identitete je bil očitno zelo neumen, kajti takrat si je FURS s tujino že izmenjeval podatke o računih. FURS prejema podatke iz 115 držav, med njimi tudi iz Romunije.

Sicer pa, če na FURS sam ne prijaviš računa v tujini, in to v državi, ki nima sporazuma o izmenjavi podatkov, FURS ne more izvedeti, ali imaš račun v tujini ali ne. Obstaja sicer možnost, da je račun na FURS prijavil “tat identitete”, kar pa je manj verjetno, kot bi stavili, da boste zadeli na loteriji.

Dokler se zadeva ne razčisti, je najbolj verjetno, da je Golob imel račun v tujini, da ga ni prijavil (tudi po izmenjavi podatkov ni nujno, da FURS odkrije neprijavljenega imetnika računa v tujini) in da ga je na to opozoril šele FURS. In potem je nastala zgodba o kraji identitete, ki je kaznivo dejanje in bi morala romunska banka o tem poročati.

O Golobovih odvetnikih

Golob govori o »njegovih odvetnikih«. Zanimivo bi bilo videti, ali so njegovi odvetniki hkrati tudi odvetniki GEN-I. Če to drži, bi se o tem morala izreči vsaj Komisija za preprečevanje korupcije, ali morebiti ne gre za konflikt interesov.

Spomnimo se, kakšen vik in krit sta zagnala KPK in medijski mainstream v povezavi med Janezom Janšo in Francijem Matozom. Bilo bi prav, da se vse obravnava enako, ker so pred zakonom (regulativo) vsi enaki.

O potrdilu FURS

Golob pravi, da je pridobil tudi potrdilo Finančne uprave RS, da v tujini nima nobenega bančnega računa. Ali laže (zavaja) Golob ali je nekdo na FURS zlorabil pooblastila. Takega potrdila, da v tujini nima nobenega računa, FURS ne more dati. FURS eventualno lahko izda samo potrdilo, da pri izmenjavi podatkov z drugimi državami niso zasledili, da bi Robert Golob imel račun v tujini. In to se nanaša na samo 115 držav, kar je manj kot polovica držav na svetu (in večinoma brez davčnih oaz).

Poleg tega v takem potrdilu ne bi bili zajeti: varčevalni računi, hranilne knjižice, račun za odplačevanje kredita, trgovalni račun, predplačniške kartice, računi, ki so že zaprti in tako naprej.

In o Golobovem informativnem izračunu dohodnine

Golobu naklonjeni mediji so poročali, da je razkril informativni izračun dohodnine za leto 2020. Pustimo ob strani, da bi ga lahko pokazal že za leto 2021 (ker ga je najbrž že prejel), vprašajmo se, ali informativni izračun v resnici razkriva vse prihodke. Odgovor je – ne. Vsaj dveh ne.

Prvič, če sam ne prijaviš prihodkov iz tujine, tega v informativnem izračunu ni. Prihodek iz tujine je treba prijaviti v 15. dneh po prejemu ali (če pozabiš) ob koncu leta kot ugovor na informativni izračun.

Drugič, v informativnem izračunu niso zajete denimo dividende od tvojega podjetja ali podjetja, kjer imaš delež in izplačuje dividende. Davek se plača ob prejemu dividend, zato dividende niso vključene v dohodninsko napoved, prejemnik dividend pa v tem primeru nima nobenih obveznosti. Dividende, prejete iz tujine, velja enako kot pri prihodkih iz tujine – zavezanec jih mora sam prijaviti na FURS.

To je samo nekaj vprašanj, ki so se pojavila ob Golobovem pojasnjevanju »računa« v tujini. Dokler ne bo jasnih in nedvoumnih odgovorov, bo veljalo, da je račun v nekem zakotnem romunskem mestu odprl Roberto Golobescu.

Ko sodstvo nadomesti volivce

18 ponedeljek Apr 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

sodstvo

V sodobni zgodovini Slovenije elite vzporednega mehanizma najbrž še nikoli niso bile tako na koncu z živci, a hkrati še nikoli tako brezobzirne in samozavestne. Sintagma ´nevarnost demokraciji´, s katero opletajo in s prstom kažejo na desnosredinsko vlado, je medijsko programiranje javnega mnenja. Ne mine dan, ko se ne bi spotaknili ob desnico (še posebej ob predsednika vlade) in drugače misleče pavšalno označili za fašiste.

Janez Janša pogosto nastavlja ogledalo medijem, izreka dokaj ostro kritiko. Povsem legitimno in upravičeno. Opozarja na manipulacije, hinavščino, laži in sprevračanje dejstev. Kaj bi si vi mislili o mediju, ki s številkami manipulira tako, da so plače desnih politikov videti večje kot plače levih? To je storila nacionalna televizija. Ne prvič. In ko jih kdo na to javno opozori, sta ogroženi svoboda medijev in demokracija, za zapravljanje črnila za manipulativne in lažnive zgodbe si nato med seboj delijo novinarske nagrade.

Janševa kritika medijev ni bila nikoli, nikdar in nikomur grožnja. Uredniki, novinarji, medijski strokovnjaki, samooklicana civilna družba in  njihovi politični sostorilci se le bojijo, da ne bi izgubili prigrabljenega monopola, ki po orwellovsko budno spremlja, kaj in na kakšen način gre lahko v javnost ter česa javnost ne sme slišati. In ko se kdo ob to spotakne, je cel hudič. Sproži se cela mašinerija, ki kriči, kako je ogrožena svoboda medijev. A to postane grožnja le takrat, ko so kritizirane manipulativne novice in lažnive zgodbe, ki povzdigujejo levičarsko ideologijo in glorificirajo njihove apologote.

Mediji niso edini. Lovke politične koruptivnosti segajo v vrhove pravosodnega sistema, predvsem v tisti del, ki naj bi bil povsem neodvisen in nepristranski – sodna veja oblasti. Ničkolikokrat se je aktivno vmešala v predvolilni boj. Tudi tokrat ni drugače. Brez rdečice sramu je Upravno sodišče vehementno razglasilo Gibanje svoboda za parlamentarno stranko. To je zahrbtna zloraba prava za boj proti desnosredinskim strankam, saj sta bila Golobova poslanca izvoljena v parlament kot predstavnika točno določene politične stranke (ki ni imela ničesar skupnega s stranko elektro oligarha), ne po njunih imenih. Tudi če bo ta nova sodna zvijača na kasnejših instancah razveljavljena, škode za nazaj ne bo mogoče več popraviti. Kot jo ni bilo v zadevi Patria. To globoka država ve, zato gredo njeni vojščaki prek vseh meja zdravega razuma.

Soočamo se z realnostjo, ki v demokratičnih državah nima kaj iskati – sodišča so izkoriščana za spopade, v katere ne sodijo. Pokvarjenost tega sistema je že zdavnaj prestopila točko, ki je nikoli ne bi smela. Lahko le z nemočjo opazujemo, kako sodišča (posredno) določenim političnim opcijam prinašajo zmago, ki jim jo volitve podrekajo. Zadeva z Upravnim sodiščem je vrhunec norosti, tako da se človek vpraša, zakaj sploh imamo volitve, ko pa lahko kar sodišče z Maslešo na čelu odloči zmagovalca. Je imel to v mislih Milan Kučan, ko je rekel, da bodo te volitve najbrž »zadnja bitka moje generacije«? Pomislite, kdo je predstavljal njegovo generacijo; ljudje, ki so klali, pobijali, preganjali drugače misleče, povzdigovali enopartijski sitem in s tajno politično policijo skrbeli za ugodne »novega razreda«.

Slovenija ječi pod prekletstvom preteklosti. Tiste preteklosti, ki nikoli ni bila do konca razkrita. Prikriti jo skušajo tisti ljudje, ki imajo danes polna usta človekovih pravic in aktivno sodelujejo z mehanizmom, ki se je iz komunistične države prenesel v samostojno Slovenijo. Tudi sodstvo in mediji, ki so brez prepotrebne katarze prešli iz totalitarnega v demokratičen sistem. To je bila subverzija, ki jo danes občutimo. Zato potrebujemo korenito reformo in nov mandat desne sredine.

Očitno je, da je vzporedni mehanizem, kjer na njenem čelu prepoznamo nekdanjega šefa komunistične partije, pesek v kolesju pravne države, ki bi morala delovati pošteno in nepristransko ne glede na izid volitev. Pravna država ni stvar ideologije, pravna država je ali je ni. Strašljiva misel je, da bo le ogorčen in odločen državljan opravil z vzporednim sistemom, kar bo na koncu prineslo pravno državo. Še bolj strašljivo je, da tega ne bo.

Tekst je bil najprej objavljen v reviji Demokracija (14. april 2022).

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico