Je zgodovina še zgodovina ali zakaj so pomembni ljudje, kot so Jože Možina, Rado Pezdir, Jože Dežman in Igor Omerza

Značke

Afrika, Afričani, AHA, Ameriško zgpodovinsko združenje, Elmina, grad Elmina, Igor Omerza, James Sweet, Jože Dežman, Jože Možina, Karibi, Mayland, Nature, Politika, pravičnost, prebujenci, prebujenost, profesor, Projekt 1619, Quillette, Rado Pezdir, resnica, Springer Nature, Suženjstvo, sužnjelastništvo, sužnji, wokeism, ZDA, Zgodovina, zgodovinar, zgodovinopisje, znanost, znanstvena metoda

Vedno odlični portal Quillette je tokrat objavil esej profesorja in zgodovinarja iz Maylanda Jeffreya Herfa, ki je stopil v bran Jamesu Sweetu, predsedniku Ameriškega zgodovinskega združenja (AHA). Profesor zgodovine na Univerzi Wisconsin-Madison, ki je specializiran za preučevanje Afričanov v ZDA, je namreč sredi avgusta v reviji Perspektive, glasilu AHA, objavil kolumno z naslovom Je zgodovina zgodovina: identitetne politike in teologije sedanjosti. V njej je kritiziral »prebujeni« koncept preučevanja zgodovine in zapisal: »Če so zgodovina samo tiste zgodbe iz preteklosti, ki potrjujejo sedanja politična stališča, lahko vse vrste političnih posredovanj zahtevajo zgodovinsko strokovnost. To ni zgodovina; to je diletantizem.«

Sweet je bil deležen takih kritik in pritiskov, da je naknadno kolumno na spletu opremil s pojasnilom in opravičilom. »Upal sem, da bom začel pogovor o tem, kako ´delamo´ zgodovino v našem trenutnem politično obremenjenem okolju,« je zapisal.  

Herf je na portalu Quillette menil, da Sweet ni zapisal nič takega, za kar bi se moral opravičevati: »Škodo zgodovinski stroki ni povzročil Sweetov izvirni esej, temveč njegovo opravičilo.« Kaj je zmotilo »prebujene« zgodovinarje?

Ena od njegovih »napak« je bila, da je opisal svoje potovanje v Afriko, kjer je naletel na zgodovinske napake glede trgovine s sužnji. V Elmini (za katero danes trdijo, da je bila glavna postojanka za trgovino s sužnji v ZDA) je naletel na stare zapise, po katerih so Afričani zavestno sodelovali pri trgovini s sužnji in imeli od tega koristi, čeprav sodobni zgodovinarji trdijo, da so Afričani svoje sonarodnjake »nevede« pošiljali v suženjstvo, saj so jih zlobni »beli ljudje« prevarali. Poleg tega je (po zapisih) samo en odstotek Afričanov iz gradu Elmina odšlo kot sužnjem v Severno Ameriko, saj je velika večina odšla v Brazilijo in na Karibe. Skratka, James Sweet je naredil natanko to, kar mora storiti zgodovinar. Rezultate dolgoletnega preučevanja je primerjal na kraju zgodovinskega dogodka samega. In odkril, da se je sedanje zgodovinopisje o vlogi Elmine motilo.

Druga napaka je bila, da si je drznil napisati, da nekatere zgodovinarje (in no vinarje, ki so sodelovali pri Projektu 1619) sodobne politične strasti vodijo k temu, da na preteklost gledajo skozi oči sedanjih interesov.

»Če preteklosti ne beremo skozi prizmo sodobnih vprašanj družbene pravičnosti (rase, spola, spolnosti, nacionalizma, kapitalizma), ali delamo zgodovino, ki je pomembna? Ta nova zgodovina pogosto ignorira vrednote in običaje ljudi v njihovem času, pa tudi spremembe skozi čas, nevtralizira strokovnost, ki ločuje zgodovinarje od tistih v drugih disciplinah. Privlačnost politične relevantnosti, ki jo spodbujajo družbeni in drugi mediji, spodbuja predvidljivo enakost sedanjosti in preteklosti. Ta istost je nezgodovinska; to je predlog, ki bi bil lahko sprejemljiv, če bi ustvaril pozitivne politične rezultate. Ampak ne gre,« je zapisal Sweet in s prstom pokazal na kolege zgodovinarje, ki so se zavezali k iskanju dokazov, ki lahko potrdijo ali ne potrdijo njihova lastna politična stališča. V Sloveniji je takih, kolikor hočeš: od tistih, ki na vse kriplje iščejo dokaze in zagovarjajo tezo, da smo Slovenci južnoslovanski narod, ki je prišel izza Krpatov, so tistih, ki še danes trdijo, da komunisti med drugo svetovno niso šli socialistične revolucije. »To ni zgodovina; to je diletantizem,« bi rekel Sweet.

In morali so priti Jože Možina, Rado Pezdir, Jože Dežman in Igor Omerza, da so (z odkritimi novimi dokumentiranimi dokazi) obelodanili medvojno in povojno resnico. Nekateri od teh sploh niso zgodovinarji, a njihov pristop temelji na znanstvenih metodah. Za razliko od političnih šarlatanov, ki se kitijo z znanstvenimi in akademskimi naslovi ter jih zanima samo to, ali njihovo preučevanje zgodovine škodi določeni politični opciji.

Herf, ki je obžaloval, da se je Sweet opravičil za odkrito resnico, je na koncu zapisal: »Poklicno samospoštovanje ter avtonomija in svoboda znanstvenega dela zahtevajo, da zgodovinarji odločno zavračamo in se ne pomirjamo s tistimi v naših vrstah, ki želijo znanstvenost nadomestiti s politiko.«

Nekaj podobnega se je nedavno zgodilo z revijami založnika Nature Springer. »Če znanstveno odkritje škoduje določeni (ranljivi) skupini ljudi, ga je treba zavreči,« je najnovejša smernica uredništev. 

Cesta v pekel (3. del): Ekscesna afera Smodej kot refleksija dekadentnega postmodernizma

Značke

afera baričević, afera bulmastifi, afera Smodej, American Thinker, arhitektura, Asta Vrečko, Che Guevara, dekadenca, destruktivizem, Dušan Smodej, Eli Erlick, Eric Utter, Fotopub, Galerija Fortunata Berganta, Grega Repovž, Jacques Derrid, Joan Didion, kulturni marksizem, Lan Seušek, Le Corbusier, Lenin, Levica, LGBT, Luka Mesec, Marx, medijski mainstream, meritokracija, Mladina, modernizem, MSM, nemški ovčar, nihilizem, Nova obzorja, Oscar Wilde, patriarhat, Politika, postmoderna, postmodernizem, Pravna mreža za varstvo demokracije, relativizem, Rim, RTV Slovenija, Sir Roger Scruton, socialistični eksperiment, Srednji vek, Stalin, teorija spolov, totalitarizem, transspolnost, umetnost, vera, wokeizem, zahodna civilizacija, Zahodno rimsko cesarstvo, zoofili, zoofilija

Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.

Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.

Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:

»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«

Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.

Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.

Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito in brez kančka sramu spogledovali s komunističnimi režimi (Rusija, Kuba), Engels, Marx, Lenin in Stalin so postali njihove avtoritete (ne samo politične). To »ljubezen« so prenašali na mlajše generacije, ki so začele častiti množičnega morilca Che Guevaro.

Malokdo se je zavedal nevarnosti modernističnega relativizma. Ena od teh je bila pisateljica Joan Didion, ki je umrla decembra lani. Za seboj je pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem), ki je antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja: zahodne kapitalistične države so bile v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, a se najde mladež, ki protestira. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Ker je bilo to zanemarjeno, smo danes priča, da poskušajo postmodernistični otroci postavljati pravila igre celi družbi. Feministke iz Inštituta 8. marec so tipičen primer.

Postmodernizem je (ker se predvsem konservativni krogi niso ustrezno odzvali na nihilistične težnje) naredil korak dlje: osvoboditev od vsega. Veljala niso nobena pravila več, postalo je dovolj, da si se s prijatelji in somišljeniki vzajemno priznal, si tako ustvaril vtis pomembnosti in že si postal, kar si hotel. Ni bilo več pomembno, da si kot umetnik naredil nekaj (po objektivnih merilih) lepega, pomembno je bilo, da te je hvalil medijski mainstream. In naj so redki zdravorazumski kritiki še tako kričali, nič ni pomagalo. Zato je danes tolčenje po tleh s slovensko zastavo, vleka mrtve svinje po ulicah, žretje živega netopirja in vtikanje laserjev v ženske genitalije »priznana umetnost«, ki je zaplankani konservativci ne razumemo. Celo več. Zaplankani konservativci so sovražniki, ki so obtičali v temačnem srednjem veku (da je bil srednji vek temačen, je še en mit kulturnih marksistov več, a o tem drugič), zato jih je treba čimprej odstraniti z vseh vplivnih položajev. Tako imamo danes za ministra Luko Mesca in Asto Vrečko, dva, ki sta se dokazano družila in navduševala nad umetnostjo v Fotopubu. In zato urednik Mladine Grega Repovž zapiše, da je treba z RTV Slovenija odstraniti vse, ki ne sodijo v progresivno usmerjeno nacionalno televizijo (prav nacionalna televizija je največji propagandist sprevrženega postmodernizma). V tem pogledu je današnji postmodernizem podoben dekadenci starega Rima; zahodna civilizacija utegne razpasti (in je na dobri poti, da razpade) kot Zahodno rimsko cesarstvo.

Ta dekadenca svoj moralni in kulturni relativistični vrh dosega v sodobnih gibanjih: od LGBT in wokeizma do boja proti »sovražnemu govoru«. Brutalnost, s katero se lotevajo drugače mislečih, je nedoumljiva, v njihovih ravnanjih in življenjih ni prav nobene prepovedi ali znaka STOP. Skrb vzbujajoče je, da so se tej dirki na postmodernistični cesti v propad priključili (in v njej sodelujejo) na papirju ugledni znanstveniki, strokovnjaki, akademiki in drugi, ki bi v nekem drugem času in za normalne (bogaboječe) ljudi veljali za ugledne. Le redki danes še nasprotujejo (denimo) teoriji spolov, da je spolov več. Če bi se uprli sprevrženim teorijam, bi ostali brez služb in denarja. Tako zelo so jih od moralnega neodobravanja prebujeni ljudje prestrašili. Še najbolj osnovnih in dokazljivih dejstev si ne upajo več zagovarjati.

Eric Utter, kolumnist portala American Thinker, je dal odlično primerjavo, kam pelje osvoboditev od moralnih preprek in spolnih omejitev. Odzval se je za zapis Eli Erlick, ki se identificira kot »izjemno queer in neverjetno trans«. Takole piše Eli: »Trans ženske so naravne ženske. Trans ženske so normalne ženske. Trans ženske so biološke ženske. Trans ženske so rojene ženske. Trans ženske so ženske.« Iz te logike Utter izpelje, da imajo prašiči lahko krila, on pa je lahko nemški ovčar: »Mislim, trans ovčarji so naravni ovčarji. Trans ovčarji so normalni ovčarji. Trans ovčarji so biološki ovčarji. Trans ovčarji so rojeni ovčarji. Trans ovčarji so ovčarji. Edina inherentna razlika med trans ovčarji in normalnimi ovčarji je, da trans ovčarja veterinar ob kotitvi opredelil kot človeka. Trans je preprosto pridevnik, ki opisuje to poljubno dodelitev.«

Ni težko sprevideti, kam pelje ta spolna militantnost in odprta seksualna koda. Bosta potemtakem poligamija in incest čez nekaj let nova družbena norma? Skupaj z zoofilijo? V Nemčiji so zoofili že protestirali in zahtevali pravico, da jim je uradno dovoljeno ljubimkanje z živalmi, saj ljubezen ne pozna meja. Tudi v nikoli razčiščeni aferi z bulmastifi (Afera Baričević) je šlo za »ljubezen«, tudi tam (podobno kot pri aferi Smodej) so na plano pokukali bestialni politiki levega miljeja. Postmodernizem (in to je že kar mainstream) vsakemu dovoli, kdorkoli in karkoli želi biti. Omejitev ni več, moralni zadržki so ostanek patriarhalnosti, ki mora izginiti iz novega svetovnega reda.

Kakšna družba bo nasledila postmodernizem, je težko napovedati. Kot vse kaže, bo šlo le na slabše in postalo bo zelo grdo. Če bomo šli po sedanji poti, ki jo rišejo nova in nova družbena gibanja, ko se iz dneva v dan spreminjajo standardi in za seboj briše tradicija, utegnemo priti v tunel, ki na drugi strani nima izhoda. Bojim se, da smo že v tem tunelu, ker je sedanje življenje ob sodobnih gibanjih zelo temačno. Očitno je res nekdo pozabil zapreti vrata v hišo Oscarja Wilda.

P.S. Kot odgovor na postmodernizem sem lani na Novih obzorjih začel s projektom Galerije Fortunata Berganta, ki je poskus gradnje postmoderni umetnosti vzporedne likovne umetnosti, da se vrne k svojemu izvoru – k lepoti in lepemu. Kustos je nadarjen umetnik Lan Seušek.

Kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja (ali kako v Sloveniji in ZDA za prodajanje lažnivih zgodb o Janši in Trumpu novinarji in mediji prejemajo ´naprestižnejše´ cehovske nagrade)

Značke

Afera Patria, afera Trenta, American Thinker, Barack Obama, Bela hiša, Bill Clinton, Bret Stephens, Celebrity Net Worth, Demokratska stranka, Depala vas, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, FBI, globoka država, Hillary Clinton, Janez Drnovšek, Janez Janša, Joe Biden, Kamala Harris, Melania Trump, Michelle Obama, MSM, New York Times, Patria, Politika, preiskava, premoženje, Pulitzerjeva nagrada, Rajan Laad, Rusija, SDS, Slovenija, trgovina z orožjem, Urška Bačovnik Janša, Washington Post, ZDA

Cilj washingtonskega establišmenta, ameriške globoke države in progresivnih medijev je, da Donaldu Trumpu za vsako ceno preprečijo kandidaturo na volitvah leta 2024 in ga po možnosti pošljejo v zapor. Zato tudi nešteto lažnih novic in podtikanj ter številne obtožbe in preiskave, da bi našli vsaj nekaj njegove krivde (FBI je danes vdrl na Trumpovo posestvo, ker naj bi domnevno skrival dokumente iz Bele hiše, kar bi lahko preprečilo kandidaturo). Do zdaj vedno neuspešno, kar medijev ne ustavi, da si ne bi izmišljali zgodbe in vedno nove teorije zarote ter napadali Trumpa na vseh frontah.

Vam scenarij zveni znan? Vsaj nekoliko domače? Niste se zmotili. Samo spomnite se fabriciranih konstruktov in politično motiviranih afer: od Depale vasi prek avstralske klinike in trgovine z orožjem do Patrie in Trente. Vse zadeve so padle, ker ni bilo materialnih dokazov. Izkazalo se je, da so politični konstrukt (kljub temu je Janša moral leta 2014 za nekaj mesecev v zapor). Vse skupaj so mediji začinili s strupenimi napadi na Janševo družino, še posebej na soprogo Urško Bačovnik Janša.

Enako je s Trumpom. Kmalu po zmagi nad Hillary Clinton leta 2016 so mediji s pomočjo ´zanesljivih virov´ javnosti prodali izmišljeno zgodbo, da je v Belo hišo prišel s pomočjo Rusije. Teorija zarote (ali prevara) je povzročila imenovanje posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je z zadevo dve leti mučil Trumpa. Čeprav preiskava ni odkrila nikakršnega tajnega dogovarjanja z Moskvo, so mediji in levičarji še kar razširjali laži.

Poleg stalnega poniževanja Trumpove žene Melanie in drugih družinskih članov, je temu sledil še kup za lase privlečenih obtožb: od dvomov v njegove poslovne dosežke pred vstopom v politiko do trditev, da je Trump fašist, fanatik in neumnež, ki bo povzročil tretjo svetovno vojno. Zgodilo se ni nič, svet je bil v času njegovega predsedovanja varen in miren, kot še nikoli prej, ZDA se niso zapletle v nobeno vojno. So pa bili za laži o Trumpu, manipulacije in širjenje teorije zarote o ruskem vmešavanju v volitve 2016 s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni novinarji New York Timesa in Washington Posta.

Zgodba, kot bi jo nekje že slišali in celo v živo spremljali? Res je. Podobna zadeva se je zgodila v Sloveniji. Tožilci in sodniki, ki so Janšo preganjali in obsodili, so bili nagrajeni z napredovanjem ali bolje plačanimi službami, čeprav so obtožbe in sodbe proti predsedniku SDS kasneje padle. In lažnivi mediji? Malo poglejte, kdo je v času okoli izmišljenih afer dobil nagrade Društva novinarjev Slovenije in vse vam bo jasno. Da o skokih iz novinarskih vrst v PR službe levičarskih političnih strank ali kar neposredno v politiko, niti ne govorim. A med slovenskimi in ameriškimi novinarji in mediji je kljub temu razlika. Medtem ko se prek luže najde kdo v vestjo (kolumnist New York Timesa Bret Stephens je priznal, da so mediji, obveščevalne agencije in Demokratska stranka namerno širili napačne in lažne informacije, zaradi katerih je nastala lažniva zgodba o Trumpovem dogovarjanju z Rusi), se Janši nihče od tistih, ki so zavestno širili laži, ni sam od sebe opravičil (če se slučajno je, pa sem to spregledal, se opravičujem). Bila so opravičila, ampak ta je naložilo sodišče. Nihče ni imel slabe vesti. Ja, to je zato, ker so nekatere medijske duše že preveč kosmate.

Rajan Laad, stalni kolumnist portala American Thinker, si je ob današnji preiskavi Donalda Trumpa postavil zanimivo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če Trump nikoli ne bi vstopil v politiko? Ker ne mislim odkrivati tople vode, ga bom na kratko povzel. Laad pravi, da bi bila blagovna znamka »Trump« še naprej uspešna. Donald bi z ženo užival v Trump Towerju, igral bi golf, ob koncih tedna bi se sproščal v sprostil v Mar-a-Lagu. Gibal bi se v elitnih krogih, bil bi zaželen gost na vseh prireditvah. Po vstopu v politiko pa so se za Trumpa začele težave: vrednost njegovega premoženja se je zmanjšala za milijardo dolarjev, ob vstopu v politiko je bil na Forbesovem seznamu najbogatejših ljudi na svetu na 248. mestu, danes ga ni na nobeni lestvici; znašel se je v vrtincu obtožb in preiskav, ki so bile vse po vrsti plod izmišljotin. Vstop v politiko je bil za Trumpa slab, saj je danes ožigosan kot fašist in seksist, vrata raznih elitnih krogov so mu za zmeraj zaprta, blagovna znamka »Trump« je v nekaterih sektorjih postala strupena, njegovo ime se omenja samo še slabšalno. To je cena, ki jo je moral plačati, hkrati pa je razvidno ravnanje levičarskega establišmenta, kako pošilja opozorilo ambicioznim, podjetnim in uspešnim ljudem, ki se odpravljajo na politični parket. Sporočilo je jasno: ali se boš podredil ali te bomo uničili.

Zanimiva je usoda Trumpovih ideoloških nasprotnikov, ki so pokleknili pred globoko državo, si tako pridobili naklonjenost medijskega mainstrema in s pomočjo politike obogateli (ravno nasprotno od Trumpa). Po podatkih Celebrity Net Worth (CNW) je trenutno premoženje Baracka Obame ocenjeno na 70 milijonov dolarjev. Kar je zanimivo. Preden je postal predsednik, ni nikoli zaslužil več kot 30.000 dolarjev na leto, preživljati ga je morala žena Michelle, ki je zaslužila 274.000 dolarjev na leto.

In zakonca Clinton? Preden je Bill postal predsednik, sta, malo karikirano povedano, komaj povezala začetek meseca s koncem. Po koncu mandata se jima je »odprlo«. Po podatkih CNW je vrednost premoženja Hillary Clinton danes 120 milijonov dolarjev. Nekaj podobnega je s Kamalo Harris ter zakoncema Biden (s tem, da glavni zaslužki te trojice šele prihajajo). »To bogastvo je precej nesorazmerno z njihovimi talenti in dejanskimi dosežki. Njihove politične funkcije so jim poleg denarnih dobičkov omogočile dostop do elitnih okrožij, kar omogoča donosne posle njihovim potomcem in sorodnikom,« piše Laad in dodaja, da je Trump med tistimi redkimi politiki, ki so po vstopu v politiko izgubili le v finančnem smislu, zaradi sovražnih medijev so izgubili tudi ugled, čeprav so bili dokazano uspešni. Povedano drugače: če Trump ne bi vstopil v politiko, bi bil še naprej uspešen, če pa Clinton, Obama, Harrisova in Biden ne bi stopili v politiko (nekateri so sicer tam že celo življenje), bi se utopili v povprečju; vsekakor nikoli ne bi obogateli.

Enako, kot se je Laad vprašal za Trumpa, se lahko vprašamo za Janšo (in njegove ideološke nasprotnike): Kaj bi se zgodilo z njimi, če ne bi šli v politiko?

Janša, ki je že v prejšnjem režimu delal v realnem sektorju in je bil sedem let zaposlen kot vodja razvoja v računalniškem podjetju (Mikro Ada), je bil že takrat zelo uspešen in je dobro zaslužil. Po osamosvojitvi je napisal več knjig, od katerih je bila vsaka knjižna uspešnica. Naložbeno je kupil posestvo v Trenti in ga z dobičkom kasneje prodal. Skratka, če sodimo po njegovem nepolitičnem delu, lahko zagotovo trdimo, da bi bil danes uspešen podjetnik, menedžer ali pisatelj, če se ne bi odločil za vstop v politiko (in to na najvišje funkcije v državi).

In njegovi ideološki nasprotniki? Najbrž bi se z bančniško podlago (čeprav v državni banki) dobro znašel Janez Drnovšek, vsi drugi so bili pred vstopom v politiko povprečni novinarji (ki mislijo, da lahko nekaznovano obrekujejo in lažnivo obtožujejo), slabi zabavljači (ki so sami sebe prepričevali, da so dobri), lažni etiki (ki so stroške za isto pot dvakrat obračunali), napihnjene finančnice (ki so komaj znale sešteti ena plus ena, so pa sladko govorile in dobro migale) ali prodajalci megle, prisesani na državni proračun. Večina teh si je materialno opomogla šele z prihodom v politiko, po odhodu iz nje bodo pozabljeni ali se zlili s povprečnostjo.  

Kljub neverjetni podobnosti lažnih zgodb in fabriciranih afer o Trumpu in Janši, je med njima vendarle neka (dokaj velika) razlika. To, kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja.

Slovenske parlamentarne volitve v matematični formuli iz knjige Kavelj 22

Značke

kavelj 22, parlamentarne volitve, Politika

Roman Josepha Hellerja Kavelj 22 gre nekako takole. Zgodba se dogaja med 2. svetovno vojno v Italiji. Ameriški vojni piloti, ki se tam bojujejo, se hočejo izogniti poletom z izgovorom, da so nori. Catch 22 je vojaško pravilo, ki jim to onemogoča. Logika je, da je vsak vojak, ki se razglasi za norega in zato za nezmožnega leteti zaradi psihične nestabilnosti, kljub vsemu dovolj pri pameti, saj že samo dejstvo, da se tega zaveda, pomeni, da ni nor.

Iz tega je nastala formula za tovrstne primere.

Če to formulo malo prilagodimo nedeljskim parlamentarnim volitvam v Sloveniji, bi moralo izgledati nekako takole.

(E ~ (I + R)  

Da bi bila oseba kot nov obraz izvoljena (E), mora na volitvah kandidirati (I). Volivci se na volitvah odločajo po zdravi pameti (R).

(I ~ -R)

Ko nov obraz kandidira (I), ne potrebuje zdrave pameti volivcev (¬R), ker se zaveda, da drugače ne bo izvoljen.

(-I + -R)

Ali nov obraz ne kandidira (¬I) ali volivci ne uporabljajo zdrave pameti (¬R).

(- (I + R)

Nobena oseba ne more hkrati kandidirati kot nov obraz (I) in zahtevati, da volivci uporabljajo zdravo pamet (R).

(-E)

Nobena oseba ne more biti izvoljena (¬E), ker nobena oseba ne more biti hkrati nov obraz in biti izvoljena z zdravo pametjo volivcev.

Odgovor, kje se je zalomilo, prepuščam bralcem.

Otroci generacije snežink ali zakaj pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti kmalu ne bo več naša največja težava

Značke

boomerji, Družba, Elisa David, generacija snežink, otroci, Politika, snežinke, Tea Jarc

Levičarji menijo, da so najpametnejši ljudje na svetu. Mogoče to celo drži; težava je le, da porabite precej časa, da jim zadeve razložite. In nato mine še več časa, da vašo razlago doumejo. Ampak škodo medtem v neizmerni želji po izstopanju in uresničevanju svojih »drugačnih« zamisli že naredijo. Oh, ne, ne gre za družboslovno znanje (tega vsrkavajo vase v neizmerljivih količinah), naravoslovje je tisto, ki je prenaporno. Običajno je v nasprotju z njihovim prepričanjem in realnim svetom, v katerem živijo preprosti, bogaboječi in normalni ljudje.

Nedavno sem naletel na najstniški zapis Elise David iz Lübecka. Predvidevam, da v Sloveniji ni bistveno drugače. Elisa opisuje sodobne trende, ki so na njeni srednji šoli naleteli na plodna tla. Ko so pri geografiji gledali film o mesni industriji in videli, da želatina v gumijastih medvedkih ne raste na drevesih, ampak je sladka pregreha narejena iz štirinožnih prašičkov, je polovica deklet postala vegetarijank. Nobena ni več jedla mesa, vse so bile za mrtvega pujska pripravljene dati glavo na tnalo. Nekatere so šle še korak naprej, postale so veganke in predvsem – drugačne. Ko so pri biologiji govorili o debelosti in anoreksiji, je že na naslednji uri športne vzgoje kopica deklet stala pred ogledalom in ugotavljala, da so predebele, ker se jim ne vidijo kosti. Želele so biti drugačne, kar je pripeljalo do tega, da bruhanje pred poukom ni bilo nič kaj posebnega.

Oboje združeno je v Elisini šoli pripeljalo do absurda. Ko so ugotovile, da tako drugačne vzbujajo sočutje, je postala modna zapoved nošnja kratkih rokavov, da se je videl povoj na rokah. Seveda so vsi vprašali, kaj se jim je zgodilo, da imajo povoj. »Porezala sem se,« je bil odgovor. To je bil začetek trenda samopoškodovanja kot posledica umetno depresivnih deklet. »Počutila sem se kot v norišnici,« je zapisala Elisa, danes stara 21 let in povsem normalno dekle, a že sumljiva, ker piše za politično nekorektno spletno stran Die Achse des Guten (Os dobrega).

Izstopanje v drugačnosti ni posledica edinstvenosti. Edinstveni so bili Michelangelo, Mozart, Plečnik v Sloveniji. Ti mladi izstopajo po tem, da skozi sočutje in drugačnost za vsako ceno dobijo pozornost. In ko dobijo pozornost, si domišljajo, da imajo poslanstvo. Potem iščejo somišljenike, se prepustijo črednemu nagonu in se pustijo izrabiti. To, kar lahko gledamo vsak teden, ko skupina neartikuliranih in vreščečih deklet (moške lahko preštejemo na prste ene roke) uprizarja upor proti vladi, je učbeniški primer. Vse po vrsti imajo, če si sposodimo starejši rek, polne riti. Še nikoli ni napredek (mislim na tehniko, znanost, medicino, inženirstvo) delal tako velike korake, še nikoli v zgodovini ni tolikšen delež ljudi užival tolikšne blaginje, hkrati pa še nikoli ni bilo toliko nezadovoljnih ljudi. Vsaj na videz. A ko človek pogleda njihovo agendo, ugotovi, da je delno kopija boomerjev – generacija, ki v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja ni natančno vedela, zakaj sploh protestira. Skupno vsem je, da so levičarji, ki so neozdravljivo okuženi s kulturnim marksizmom in politično korektnostjo Frankfurtske šole.

Za boomerji in generacijo X so prišli ljudje snežinke (milenijci) in otroci teh ljudi snežink (generacija Z), oboji znani kot Snowflake Generation. Gre za ljudi, ki so zlahka užaljeni, nimajo prav nikakršne odpornosti, predvsem pa iščejo pozornost. Če so kot najstniki nagnjeni v početju, kot ga opisuje Elisa, kasneje postanejo politično korektne mavrične osebe, predvsem pa aktivisti, ki živijo na račun drugih.

Ko zapustijo izobraževalni »mehurček«, ne začnejo živeti v realnem svetu, ampak si ustvarijo vzporedni svet, kjer imajo čustva in pravica do užaljenosti prednost pred kritično mislijo in svobodo govora. Iz tega svojega sveta, kjer je »vse lepo in prav« in kjer »nihče nikomur nič noče«, nato vstopajo v resnični svet, kjer s svojo tanko kožo ponorijo, ko se kdo ne strinja z njimi. Kar seveda ni normalno, kar kaže mračna statistika duševnega zdravja; v zadnjih letih se hitro povečuje število diagnoz depresije. Seveda so za njihovo depresijo krivi drugi, ki imajo do njih kritične poglede. Zato s kričanjem, tožarjenjem in njim prizanesljivim medijskim maistreamom zlahka dosežejo, da odpustijo kakšnega profesorja, novinarja ali javnega uradnika. Obratno nikakor ne; snežinke imajo vedno prav. Ker so tako občutljive in lahko gnetljive so prava ulična vojska za trdo politično in ideološko levico, predvsem pa priročno orodje za globoko državo. To utegne biti za zdravje družbe in države dolgoročno nevarno. Predstavljajte si ministrico za obrambo ali notranje zadeve, ki se zjoče ob vsakem kriminalnem dejanju ter maha z mavrično zastavo ilegalnim migrantom in zastavo miru teroristom. Zadeve bodo hitro postale veliko bolj resne, kot je pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti. Ampak takrat bo že prepozno, solze nikakor ne bodo pomagale.

Nasploh sta stok in jok ena od značilnih zunanjih manifestacij snežink. V Sloveniji sicer točenje solz ni toliko popularno kot drugod po Zahodu. Samo spomnite se posnetkov najstnic in žensk, ko je leta 2016 v predsedniški tekmi zmagal Donald Trump. »Na noč, ko je Donald Trump zmagal na ameriških predsedniških volitvah, sem ob 4. uri zjutraj nenadzorovano jokala,« je priznala Amelia Tait za New Statesman.

Histerija jim prav tako pritiče. So kot vulkan, ki že ob najmanjšem tresljaju izbruhne. Primer s Kredarice, ko je Tea Jarc kričala na premierja Janeza Janšo, je tipičen primer. Janša, ki s snežinkami ne samo, da ne deli njihovega pogleda na svet, ampak jim upa celo oporekati, je za sprožilec. Samo vidijo ga in začno histerično kričati. Skoraj upam si trditi, da je tako obnašanje snežink posledica dejstva, da so izobraževalne ustanove postale matriarhalne institucije. Ne gre za klasično razvajene najstnice (običajno bogatih ljudi), ampak za čustveno in moralno zaostale, ki od drugih zahtevajo pozornost, spoštovanje in ravnanje z rokavicami.

In da ne boste mislili, da so moški snežinke dosti boljši. Hudimano občutljivi in čustveni so. Tudi v takih športih, kot je nogomet. Poglejte enega najboljših nogometašev Neymarja: začne jokati, ko zmaga; začne jokati, ko izgubi; začne jokati, ko se spotakne sam ali ga kdo drug; začne jokati, ko nimajo ferrarija v njegovi najljubši barvi; začne jokati, ko mora v trgovini stati v vrsti. Da o moških, ki bi bili radi ženske, se tako oblačijo in imajo štrumpantle, niti ne govorimo. In ko jim kdo reče, ali je pri zdravi pameti, pokličejo druge snežinke in družno napadejo homofoba, transfoba ali kaj že. Ob teh izrazih se niti ne znajdem več dobro. Vem samo to, da imajo zdravi ljudje ob sebi vrečko za bruhanje; ne v namen, kot ga je opisala Elisa. 

Snežinke so šle že danes predaleč, ko iščejo razloge ta užaljenost in med katere žrtve bi se uvrstile. Za vsako stvar cvilijo. Dobesedno. In nihče jih ne povpraša po zdravju. So preveč občutljive, da bi dojele, da jim zdravorazumski ljudje želijo samo dobro. Samo nekaj mesecev počitka na Poti Sv. Antona 49 v Idriji potrebujejo. Nočejo slišati, zato nazaj kričijo: »Fašisti, nacisti, rasisti!« Ja, kdor ni z njimi, je fašist. Kdor kaže do njih usmiljenje, je nacist. Enako vsi, ki so desno od prepričanja Luke Mesca.

Če je za boomerje veljalo, da jim pravila igre niso bila razložena, za generacijo snežink velja, da si pravila igre razlagajo po svoje in si dnevno izmišljujejo nova. Ta nova ne veljajo za njih, ampak za druge, po njihovo dolgočasno normalne ljudi, ki morajo njihove ideje in prepričanja brezpogojno sprejeti. Drugače so užaljeni. Sledi znano: vreščanje in neartikulirani glasovi pred parlamentom. In vloga žrtve pripada samo njim. Do nje imajo ekskluzivno pravico.

Vse, kar imajo ti mladi, je po svoje zabaven, a (psihično in fizično) nezdrav svet, ki so jim ga zgradili hegemonistični mediji ter izobraževalni sistem in kjer prevladuje ideja kulturnega marksizma. Ta jim je iz povsem ideoloških razlogov opral možgane (z redkimi izjemami), kar je zločin najhujše vrste. Šole jih (namesto, da bi jim prenašale znanje) vzgajajo, da živijo v nihajočem svetu med skrajnostmi: od neizmernega sovraštva do drugače mislečih (ovajanje posameznikov in napadi na ljudi, ki imajo njim tuje stališče), do neverjetne strpnosti do stvari, ki so resnično nevarne (posilstva ilegalnih migrantov, češ da so posledica različnih kultur in nerazumevanja domačinov). Podobno kot starejši in okorni socialisti, se ne spoznajo na ekonomijo. Običajno mislijo, da se denar obira kot maline.

Snežinke rade spreminjajo zgodovino. Zato ne poznajo univerzalnih in trajnih tradicionalnih vrednot, v njihovem umu umanjka moralna podlaga za življenje. Njihovi junaki so ljudje, ki jih poslušajo in sprejmejo, kar imajo za povedati. Če se kdo upre, bruhnejo sovraštvo. Tudi zato so člani KUL-a bili lepo postrojeni pred večinoma ženskami, ki same sebi pravijo ljudstvo.

Napačno bi bilo, ko bi mislili, da snežinke niso nepomembne in nevarne. Živijo v drugem svetu, ki ni združljiv z našim. Vprašanje je, koliko se da popraviti, saj snežinke postajajo prevladujoče. Kako jih povrniti v realnost, ko mislijo, da jim to, kar počno, pripada. Težava je, da jim kimajo starejši, češ »mladi bodo vzeli, kar jim pripada«. Dragi moji, nič jim ne pripada, dokler česa ne naredijo in za to zaslužijo. Neizmerne količine davkoplačevalskega denarja, ki se zlivajo v nevladne organizacije (samo snežinke, vam povem), so potuha levičarski pripovedi, ki je bila vedno zelo prilagodljiva. Tako zelo, da njihovo budnost (wokeism kot del življenja snežink) lahko v nedogled ohranjaš z novimi in celo nasprotujočimi si iluzijami. Samo na ulico jih moraš spraviti, pa se ti bo še Saul Alinsky zdel miroljuben človek.

Postavlja se vprašanje, kaj lahko na desnici naredimo, da jih postavimo nazaj v resničnost, kajti če bodo ljudje, kot so Nika Kovač, Tea Jarc in Jaša Jenull nekoč izvoljeni voditelji, se Sloveniji obeta katastrofa. To bo »boj« epskih razsežnosti, vsaka dobljena bitka bo lahko spremenila tok zgodovine. Verjemite, ne bo lahko, saj bo ena generacija premalo, da bi se Slovenija utirila nazaj v normalnost. In vedeti morate, da pred vami ne bodo stali otroci, ampak odrasli, ki nikoli zares niso odrasli, ampak so se spremenili kvantne levičarje, ki sovražijo nas, sovražijo sebe, sovražijo vse, kar jim ni po godu. Hkrati jokajo in stokajo, kritizirajo po dolgem in počez, drugim in sebi ovirajo pot naprej in v prihodnost, ljudi sodijo po svojih kripto merilih, nikakor ne po sposobnostih, meritokracija je za njih znamenje hudiča, zato realnost ne izpolnjuje njihovih standardov in pričakovanj.

Če se to ne neha, bo Slovenija postala nevaren prostor za vse. Razmislite.

Golob, odpirač za konzerve in plemenska morala

Značke

GEN-I, Janez Janša, KUL, Milan Kučan, plača, Politika, robert golob, Tanja Fajon, vlada, volitve

Saj ne, da bi bili rojeni odrešeniki, masko mesijanskega poslanstva jim je ob pomoči medijskega mainstreama nadela globoka država. Potem so tudi sami začeli verjeti, da so mesije. Če so svetopisemski liki v resnici prinašali osvoboditev in odrešitev, predvsem so držali besedo, je pri slovenskih likih drugače; brez kakršnekoli vsebine in programa, še preden sploh ustanovijo politično stranko, jih vodeni ustvarjalci javnega mnenja postavijo na piedestal zmagovalcev, ki bodo z dežele tostran Alp pregnali fašiste.

Po štirih (ne)uspešnih v zadnjem desetletju je Robert Golob peti neofit iz murgelskega laboratorija. Ja, tako enostavno je, ko ljudem postaviš pred oči šunko, potem pa ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih. A če ga dobro poslušate (in zadnje časa ga niste mogli spregledati, saj ga je povsod dovolj), se boste zagotovo vprašali, ali je sploh povedal kaj konkretnega. Ko zdravorazumski človek hodi naokoli z odprtimi očmi, se Golobove floskule, da je aktualna vlada fašistična, hipoma razblinijo. To je njegov trenutni domet. In končno priznanje, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo. Kar pomeni, da se je postavil ob bok izključevalnim osebkom iz KUL-a, s čimer je Tanja Fajon v trenutku izgubila status glavne kandidatke za premierko na levici. Tako so odločili strici iz ozadja. In še enkrat več se je pokazalo, da je cesar gol. Sramotna zlobnost nikoli ne obleče tistih, ki so leta in desetletja demonizirali desni politični pol; bolje rečeno enega samega človeka – predsednika SDS.

Da predstava v celoti uspe ni posledica Golobovih izjemnih sposobnosti, ampak dejstvo, da so njegovi nastopi scenografirani in  koreografirani od prve do zadnje sekunde. Retorično ni najbolj nadarjen, ponavlja ene in iste stvari, transkripti nastopov razkrijejo votlost. Neposrednim vprašanjem novinarjev se mu sploh ni treba niti izogibati, saj ga ne sprašujejo ničesar takega, kar bi ga spravilo v neroden in negotov položaj.

Tipičen primer je plača. Govori, da je njegova zadnja plača 6.675 evrov neto. Ampak to je usklajena medijska manipulacija, saj ni več predsednik uprave GEN-I. Koliko je zaslužil lani, bo treba počakati na letno poročilo, ki bo objavljeno šele po volitvah. Sodeč po predlanskem, ni ravno »revež«: skupaj z nagradami se je v njegovi denarnici znašlo okoli 214 tisoč evrov neto, kar pomeni okoli 540.000 evrov bruto oziroma okoli 635.000 evrov stroška za delodajalca, ki je v tem primeru država. Kar je veliko več, kot je po zakonu dovoljeno. To je priznala tudi Skupina GEN, zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so nadzorniki dopustili kršenje zakona in kdaj bodo preveč izplačane plače vrnjene. No, takih novinarskih vprašanj od medijskega mainstreama ne boste dočakali.

Tudi Milan Kučan ga je vzel v bran. Če si zasluži visok dohodek, si ga zasluži, čeprav to pomeni kršitev zakona, ga je bilo razumeti. Razmišljanje, tipično za plemensko moralo: dobro je, ko to počno »naši«, zlo je, ko to počno »vaši«. In da Golob, tako Kučan, ne bo vztrajal pri kandidaturi za mandatarja, sprijaznil se bo tudi s položajem ministra. Kako to ve, ni znano, saj Golob tega ni javno govoril. Toliko o marmeladi in prstih. Pa ne gre za Pečjakove Marsovčke, ki se prevažajo na leteči cigari, ampak za resničnega šefa globoke države. Golob je pač čez noč postal up in želja radikalne levice, zato so »dovoljene sanje« in pravljice za lahko noč. In nedotakljivost za večino medijev, ki okoli njega kuhajo tako politično kašo, da normalnemu človeku povzroči gastroenteritis.

Upamo lahko le, da predpotopni triki in manipulacije z novimi obrazi (ki to v resnici sploh niso) pri ljudeh ne delujejo več. In da ne nasedajo prepričevanju, da tokratni nov obraz ni nova in udobnejša mesijanska zofa, ki je zamenjala staro. Vedite, da imajo ti ljudje v žepu samo odpirač za konzerve – po konzerve bodo prišli k vam.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (3. februar 2022)

7 zmot štaba in podpornikov Hillary Clinton

Značke

ameriške predsedniške volitve, Axel Kaiser, Barack Obama, Chris Kyle, CNN, Donald Trump, Hillary Clinton, Inštitut Edison Research, latinoameričani, Oraclum, Politika, rasizem, revni, revščina;, Taya Kyle, temnopolti, volitve, ZDA, ženske, črnci

To ne bo moj pogled, zakaj je zmagal Donald Trump (zakaj bi ga volil, sem že pisal), ampak bolj pogled, zakaj je izgubila Clintonova. Njen štab je naredil cel kup napak, izkazalo se je, da sploh ne pozna nove stvarnosti, izhajal je iz napačnih predpostavk, kar je pripeljalo do usodnih zmot. Naštel jih bom sedem, ki se mi zdijo pomembne, bilo pa jih je mnogo več. Pravzaprav je čudno, da se ob podpori takih medijskih in marketinških strokovnjakov, kot jih je imela Clintonova, pride do tako napačnih zaključkov. Nekaj je: Clintonova se je zanašala na celoten medijski aparat, vključno z agencijami za merjenje javnega mnenja, Trump pa na občutke in zdravo pamet. Zato mi tudi ni bilo mar za rezultate vzporednih volitev Inštituta Edison Research (ali vzporednih volitev CNN), ki so mogoče v nasprotju s spodaj zapisanim. Ampak saj veste, kako so se guruji raziskav javnega mnenja opekli pri napovedih Brexita. Takrat so se sicer opravičevali, da gre za manjši eksces, manjšo napako, ki se ne bo ponovila. Za mašo so dajali, da se njihove napovedi uresničijo pri ameriških predsedniških volitvah, da bi bile njihove napovedi vsaj v okviru statistične napake. Skoraj vse agencije za raziskavo javnega mnenja so napovedovale zanesljivo zmago Clintonove in vse pogorele. Odstopanja so bila prevelika, da bi še lahko govorili o naključju. Zato tudi Inštitutu Edison Research ne verjamem. Zmote sem opisal na podlagi spoznanj, do katerih sem prišel po več kot enoletnem spremljanju ameriških volitev na internetu, predvsem po družbenim omrežjih. Da je to edini pravi način raziskovanja javnega mnenja v prihodnosti (potreben bo še samo zanesljiv algoritem, ki bo na novo določil in izbral reprezentativni vzorec v medmrežju), je dokazalo londonsko podjetje Oraclum, ki je z zajemanjem podatkov na spletu v kombinaciji z osebnimi napovedmi izbranih oseb (ki pa niso imele take teže) in uporabo inovativnih modelov dan pred volitvami napovedalo zanesljivo zmago Trumpa. Pri rezultatih za Trumpa (po zdaj znanih uradnih rezultatih volitev) so zgrešili za 1,1 odstotka oziroma za 0,01-odstotne točke, raziskave s konvencionalnimi metodami pa niso zgrešile samo za več kot 30 odstotkov pri napovedi števila elektorskih glasov (pri Trumpu po nekaterih anketah tudi za več kot 80 elektorskih glasov), ampak se je mainstreamovskim agencijam zgodilo tisto, kar se jim ne bi smelo nikoli – napačno so napovedale zmagovalca.

Zmota številka 1: Ženske morajo na volišča

Ena od velikih zmot je bilo prepričanje, da so ženske v veliki večini naklonjene Hillary Clinton, zato jih je treba prepričati, da gredo na volitve. Donald Trump naj bi namreč v svojih nastopih poniževal in žalil ženske, celo republikanske ženske so dejavno lobirale, da bi predsednica ZDA postala Trumpova tekmica Hillary Clinton. Zaključek štaba Clintonove je bil preprost: na volišča spraviti ženske in bomo na pol poti v Belo hišo.

Napaka. Velika napaka.

Hillary Clinton je vse prej kot tipična (povprečna) ameriška ženske. Je naduta, vzvišena, lažniva, predvsem pa tiste, ki bi morale zanjo glasovati, nikoli niso bile elita. Dobro vedo, kdo je. Bila je dobro plačana odvetnica in zunanja ministrica, torej daleč nad povprečno Američanko iz delavskega razreda, kmetije, manjšega podjetja ali običajne pisarne. Te ženske je s podporo raznim aktivistkam in feministkam, ki jih večinoma plačujejo davkoplačevalci in med povprečnimi Američani osovraženi George Soros, nenehno žalila. Clintonova je jasno sporočila, da so zanjo ženske, ki se iz dneva v dan borijo za delo, kako bodo nahranile družino, kje bodo dobile denar za plačilo položnic in kako bodo omogočile otroku izobrazbo, preprosto manjvredne. Če bi vse ameriške ženske šle na volišča, bi bil poraz Clintonove še bolj prepričljiv.

Trump po drugi strani zna ceniti običajno ameriško žensko, zato sploh ne čudi, da so se v predvolilni kampanji množično pridruževale njegovim skupinam na družbenih omrežjih (Women for Trump, Women 4 Trump, Black Women for Trump, Ladies for Trump in podobno), se med seboj pogovarjale kot sebi enakimi in na volitvah volile za Trumpa.

Zmota številka 2: Latinosi so za Clintonovo

Predvidevalo se je, da bodo Latinoameričani množično volili Clintonovo, ker je Trump v svojih nastopih poudarjal boj proti priseljevanju, napovedoval zaostritev imigracijskih pravil in postavitev zidu na meji z Mehiko. Večkrat naj bi bil tudi žaljiv do Mehičanov, ki jih je označil celo za kriminalce in posiljevalce. Ko so latinosi množično predčasno volili, so mediji poročali, da je to slab signal za Trumpa. Podporo latinosov je Clintonova vzela za samoumevno.

Napaka. Velika napaka.

Latinosi niso bili tako množično proti Trumpu, kot je poročal medijski mainstream. Izjave latinoameriških aktivistov (plačanih z davkoplačevalskim denarjem) in sluzastih pop zvezdnic o podpori Clintonovi pač ni večinsko mnenje latinosov. Povprečen latinos je volil Trumpa, ker je obljubil, da bo pregnal njihove ilegalne sonarodnjake. Slednji so namreč običajnim latinoameričanom odžirali posel in delo, pri tem pa niso plačevali davkov. Latinosom, ki v ZDA legalno živijo in delajo, bi Trumpovi ukrepi z zaostritvijo imigracijskih pravil in postavitvijo zidu kvečjemu koristili. Tisti, ki legalno živijo, so slabša delovna mesta (gradbeniki, manjši prevozniki, služkinje, varuške) že pred leti ali desetletji prevzeli belim domačinom. Za njih in njihove družine v boju za preživetje beli človek, ki ga je poosebljal Trump, sploh ne predstavlja več nevarnosti, ampak nezakonito priseljeni Mehičani in muslimanski migranti, ki jih je podpirala Clintonova.

Zmota številka 3: Efekt Chrisa Kyla

Efekt Chrisa Kyla, o katerem so pisali predvsem lokalni in regionalni mediji na jugu ZDA in ameriškem srednjem zahodu (na slednjem je Trump, čeprav gre za tradicionalne demokratske trdnjave, tudi zmagoval), je medijski mainstream spregledal. Takoj, ko je Clintonova leta 2015 napovedala kandidaturo, so se mediji od Arizone do Alabame razpisali o zaničujočem odnosu Obamine administracije, katere del je bila Clintonova, do Kyla. Celo njegova vdova Taya Kyle je izjavila, naj ZDA obvaruje Bog, če bo izvoljena Hillary Clinton. Temu štab Clintonove sploh ni pripisal posebne pozornosti, češ gre za zagovornike orožja, militantneže in nestrpneže, ter da se z njimi ne bo ukvarjala.

Napaka. Velika napaka.

Chris Kyle je ameriška legenda, najbolj smrtonosen ostrostrelec v ameriški vojaški zgodovini, ki je rešil življenje številnim ameriškim vojakom na Bližnjem vzhodu. Pogrebni sprevod (pod streli neprištevnega veterana je umrl 2. februarja 2013) je prevozil več kot 300 kilometrov dolgo pot (ob poti se je zbralo na deset tisoče Američanov), kar se je mnogim američanom globoko vtisnilo v spomin. Takrat je ameriški predsednik Barack Obama s Clintonovo naredil za povprečnega Američana eno najbolj nagnusnih dejanj v zgodovini ameriških predsednikov. Smrt junaka, ki so ga častili vojaški veterani, vojaki, policisti, gasilci, številni člani NRA in običajni ljudje, je povsem ignoriral. Nič kolikokrat so ob podobnih smrti ljudi, kot je bil Kyle (ima 160 potrjenih ubojev, nepotrjenih pa vsaj 100 več), zastavo pred Belo hišo spustili na pol droga, Obama pa je ni. Celo več. Ljudje so se spomnili, da je ob smrti zvezdnice Whitney Houston, odvisnice od drog, ki so jo nažrto z mamili našli v kadi hotela na Beverly Hillsu, zastavo spustil na pol droga. Poklonil se je narkomanki, ameriškemu heroju ne. Tega Obamini administraciji, katere del je bila Clintonova, niso nikoli odpustili.

Zmota številka 4: Predsedniške volitve se dobijo na soočenjih

V ZDA in tudi v Evropi je prevladujoče mnenje, da so odločilna soočenja kandidatov na televiziji. Torej, da je televizija tako močan medij, da z njo dobiš volitve.

Napaka. Velika napaka.

Televizijska soočenja so bila pomembna mogoče do volitev 2012, letos nič več. Čeprav so mediji poročali, analitiki pa modrovali, da je vse tri debate dobila Clintonova, je pogled na družbena omrežja pokazal, da je slika ravno obratna.

Že ob zadnji izvolitvi Obame pred štirimi leti so odlični marketinški strokovnjaki ameriških multinacionalk zaznali, da so medij prihodnosti družbena omrežja, se pravi dogajanje na internetu in pametnih telefonih. Od takrat naprej se je oglaševalski denar začel seliti na internet, danes je v ZDA v oglaševalskem kolaču že več denarja namenjenega za internet (in mobilne naprave) kot pa za televizijo. Temu fenomenu Clintonova, ki se je zanašala na tradicionalne tiskane in elektronske medije, ni sledila, Trump pač. Za ljudi, ki komunicirajo prek spletnih omrežij, so namreč informacije, ki jih delijo njihovi virtualni prijatelji, bolj verodostojne, kot pa informacije velikih televizijskih hiš ali časopisov. Prijatelju, čeprav virtualnemu, namreč bolj verjameš in zaupaš, kot pa časopisnemu piscu ali televizijski voditeljici, ki te povrh vsega, če skušaš z njo vzpostaviti kontakt in komunicirati prek družbenega omrežja, povsem ignorira, češ z rajo se pač ne bom pogovarjala. So tudi izjeme. Denimo Tomi Lahren, mlada zvezdniška in čedna svetlolasa televizijska voditeljica, ki prek Twitterja in Facebooka, kolikor je pač mogoče, komunicira s povsem običajnimi ljudmi. Lahrenova je konservativka, ki je jasno podprla Trumpa.

Zmota številka 5: Črnci so za Clintonovo

Prevladujoče je bilo mnenje, da bodo črnci množično podprli Hillary Clinton. Trump je namreč rasist, zato bodo črnci glasovali za kandidatko, ki jo podpira njihov temnopolti predsednik Barack Obama. Račun je bil preprost: črnce spraviti na volišča.

Napaka. Velika napaka.

Da razčistimo. Večina črncev bi res volila za Clintonovo. O tem ni dvoma. A zanjo bi volili predvsem črnci, ki se jim je uspelo prebiti med finančno elito (teh je malo) in črne ženske (matere in žene), ki živijo v črnskih getih. Zakaj? Prvi ne zaslužijo posebnega komentarja, saj je jasno, da bi pod Clintonovo obdržali privilegije ali bi jih dobili celo več, črne ženske pa so bile ogorčene, ker so beli policisti (domnevno za zabavo) pobijale njihove otroke in može na ulicah. S črnimi moškimi v getih pa je tako. Velika večina se jih ukvarja s kriminalom, zato jim je bilo povsem vseeno, ali bi bila za predsednico izvoljena Clintonova ali pa bi predsednik postal Trump. Njihovemu kriminalnemu poslu ne bi bolj škodil (ali bolj koristil) ne republikanec ne demokrat. Na volišča jih pač ni spravila nobena sila.

Po drugi strani imamo črnce, ki spadajo v srednji razred. Ti so bili večinoma za Trumpa, ki je obljubil, da bo proizvodnjo iz drugih držav vrnil v ZDA, kar pomeni boljša delovna mesta tudi za njih. Zato sploh ni presenečenje, da je Trumpovi ekipi v posebnih skupinah, kot sta Black for Trump ali Black Women for Trump, uspelo zbrati in aktivirati toliko črncev, ki so zanj volili.

In še nekaj je, mogoče so bo komu zdelo celo rasistično. Večini črncev se sploh ne ljubi mirno čakati v dolgih vrstah, da bi volili. To je nekaj, kar ni v njihovi navadi. Podobno se je zgodilo po volitvah, ko so ob zmagi Trumpa na ulice prišli protestniki. Ste mogoče videli veliko črncev? Na cestah so samo takrat, ko bel policist ustreli kakšnega njihovega (kriminalnega) pajdaša.

Zmota številka 6: Kdor je za Trumpa, je rasist in seksist

Zaradi domnevno rasističnih in seksističnih izjav Donalda Trumpa so analitiki in mediji sklepali, da bo to vzbudilo odpor do milijonarja. Zato je Clintonova večino njegovih podpornikov in volivcev mirno označila za rasiste. Njen štab je pričakoval, da se nihče noče prepoznati za rasista, še posebej, če njene besede podpirajo zvezdniki filma, športa in glasbe.

Napaka. Velika napaka.

Obtoževanje Trumpovih privržencev z rasisti in seksisti je imelo ravno nasprotni učinek. Kdo pa so pristaši kandidatke in kdo je Clintonova, da nas bo označevala za rasiste izključno zato, ker izrazimo svojo svobodno voljo in podpremo Trumpa. Od kje jim pravica, da nas tako zmerjajo? Povedano drugače. Psovanje in opletanje z rasisti, homofobi, seksisti in rasisti ni podžgalo samo zapriseženih privržencev Trumpa, ampak tudi dolgo neopredeljene. Za Američana je namreč nepredstavljivo, da bi kdo posegal v njegovo osebno svobodo, kar odločitev na volitvah je. In da bi ga označeval za rasista izključno zato, ker je volil za kandidata, ki ga podpira, si je o njem sam ustvaril mnenje. Res so bili ti v javnosti bolj tiho, so pa toliko bolj komentirali na družbenih omrežjih.

Zmota številka 7: Revni belci bi radi socialno pomoč

Ena od obljub Hillary Clinton je bila, da bo povečala socialno pomoč najbolj revnim in še bolj obdavčila bogate. S tem so v štabu Clintonove na svojo stran želeli pridobiti tudi revne belce.

Napaka. Velika napaka.

Povprečen belec ne potrebuje socialne pomoči in drugih ugodnosti, ki bi šle na račun davkoplačevalcev, se pravi na račun njegovih sosedov, prijateljev in znancev. Belec tega noče. On si želi delati in sam zaslužiti za življenje. Kakršnokoli drugačno razmišljanje bi bila za njih žalitev. Tako razmišljajo tudi belci, ki so revni, in zavračajo agende levičarskih aktivistov, češ da so za njegove razmere krivi bogati. To mogoče deluje v Evropi, onkraj luže zagotovo ne. ZDA je v očeh mnogih še vedno najsvobodnejša država na svetu, kjer lahko uspe vsakdo. Prav tako reven belec ve, da sploh ni tako reven, kot ga želijo prepričati, da je. Velika večina tistih, ki so danes označeni za revne, namreč ima le enega, ampak dva avtomobila, hladilnik, zmrzovalnik, barvni LED televizor, pralni stroj s sušilnikom, satelitsko ali kabelsko televizijo, mobilni telefon, mikrovalovno pečico, klimatsko napravo in osebni računalnik z dostopom na internet. Več kot polovica je lastnikov svojih domov ter so v povprečju za kakšen centimeter višji in nekaj kilogramov težji od svojih prednikov, ki so se 72 let nazaj izkrcali v Normandiji. Skratka, domnevno revni beli Američani sami pri sebi vedo, da niso tako revni, kot jim skušajo dopovedati, da potrebujejo samo službe, ki pa jih je obljubil Trump.