Verjamem, da bo za marsikoga (tudi za desničarje) vprašanje iz naslova bogokletno, malodane fašistoidno, avtoritarno ali diktatorsko. Kljub temu je povsem legitimno, vredno razprave, debate in kritike. Moje mnenje je, da javni uslužbenci na volitvah izbirajo politične stranke, ki jim z obljubami (in kasneje uresničitvijo) o višjih davkih zagotavljajo varna in dobro plačana delovna mesta, čeprav višji davki pomenijo neposreden napad na zasebni sektor, ki jim v resnici zagotavlja plače.

Zaposleni v javnem sektorju niso davkoplačevalci v pravem pomenu besede, ampak so predvsem davčni potrošniki. Pravijo sicer, da tudi oni plačujejo davke, toda to plačevanje je samo računovodski trik – prelivanje iz enega v drugi žep. Vsi njihovi bruto prihodki izhajajo iz denarja, ki je vzet zasebnemu sektorju. Seveda to ne pomeni, da nihče v javnem sektorju ali državni upravi ne ustvarja nove vrednosti, toda oni preprosto ne plačujejo davkov, razen v prenesenem pomenu besede, in za zaposlitev nimajo interesa, kot ga ima zasebni sektor. Dejansko je njihov edini interes, da se davki povečajo. In tako tudi volijo.

Švedsko je Olof Palme s svojo socialdemokratsko politiko pripeljal na rob bankrota. Po njegovi smrti je z njo nadaljeval strankarski kolega Ingvar Carlsson, s prepotrebnimi reformami je začel šele Carl Bildt, ki je leta 1991 postal prvi konservativni premier na švedskem po 61 letih. Do leta 1994 si je Švedska s strukturnimi reformami opomogla, gospodarstvo je beležilo močno rast. A na volitvah desnica kljub temu ni bila nagrajena, za 12 let so vodenje vlade spet prevzeli socialni demokrati. Kaj se je zgodilo?

Analitiki niso enotni, toda nekaj izstopa. Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je 20 let kasneje izenačila s povprečjem. Nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto. Bilo je to katastrofalno obdobje za zaposlovanje in podjetništvo. V tem času v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto, čeprav se je število prebivalcev povečevalo. Do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.

Ta trend je Bildt v začetku devetdesetih let obrnil. Število zaposlenih v javnem sektorju se je skoraj prepolovilo, začela je naraščati zaposlenost v zasebnem sektorju. Seveda so se javni uslužbenci počutili ogrožene, da ne bi bilo za njih še slabše, so na volitvah 1994 množično volili socialne demokrate. Zaposleni v javnem sektorju (kot največja »politična« grupacija) so tako postali odločujoči na volitvah (vsak tretji Šved je zaposlen v javnem sektorju, vsak drugi Šved pa je tako ali drugače odvisen od javnega sektorja). Tako je danes v marsikateri evropski državi, Slovenija ni nobena izjema (v javnem sektorju je zaposlenih 22 odstotkov vseh zaposlenih).

Zaposleni v javni ali državni upravi so velika interesna skupina ljudi, ki imajo en sam cilj: da ne izgubijo zaposlitev. To zaposlitev lahko ohranijo samo tako, da volijo politične stranke, ki obljubljajo, da ne bodo zniževale davkov (kot Robert Golob). Interes javnih uslužbencev ni, da služijo ljudem in zasebnemu sektorju, ampak da z visokimi davščinami obdržijo svoja delovna mesta. Tudi zato so na zadnjih volitvah javni in državni uslužbenci volili stranke, ki so napovedale, da bodo razveljavile spremembe zakona o dohodnini, čeprav so ljudem povečale plače. Se pravi, da so se povečale plače tudi javnim uslužbencem, a so kljub temu proti. Zakaj? Ker nižji davki ogrožajo njihova delovna mesta. Kako? Poglejmo (zaradi lažjega razumevanja bodo številke zaokrožene).

Peter in Maja delata v zasebnem sektorju. Peter ima mehanično delavnico, Maja dela v frizerskem salonu. Oba imata 1.000 evrov bruto plače, 300 evrov jima vzame država. Od 2.000 torej 600 evrov namenita državi.

Matej in Zdenka delata v javnem sektorju. Matej je referent na občini, Zdenka je zaposlena v vladni agenciji. Oba imata 1.000 evrov plače, 300 evrov jima vzame država. Od 2.000 evrov 600 evrov namenita državi. Ker plačo prejemata od pobranih davščin v zasebnem sektorju, država potrebuje štiri Petre in štiri Maje (neto davkoplačevalce oziroma resnične davčne obveznike), da lahko plača Mateja in Zdenko (potrošnika davkov).

Torej, štirje Petri in štiri Maje imajo skupaj 8.000 evrov plače, država od tega pobere 2.400 evrov. To nameni za plačo Mateju in Zdenki, ostane ji 400 evrov. Ker tudi Mateju in Zdenki vzame po 300 evrov (v resnici gre samo za računovodski trik, ker najprej da, potem pa nekaj vzame), država zdaj razpolaga s 1.000 evri, da gradi infrastrukturo, deli socialne pomoči in podobno.

Kaj se zgodi, če vlada zniža davke in zaposleni od 1.000 evrov plače plačujejo samo po 200 evrov davka? Osem zasebnikov od 8.000 evrov plače nameni državi 1.600 evrov, kar je premalo, da bi plačala Mateja in Zdenko. Toda ker tudi ona dva plačata davek (čeprav samo navidezno), ima država od 10 zaposlenih 2.000 evrov, kar je ravno dovolj, da izplača Mateja in Zdenko, toda ne ostane ji denarja za gradnjo cest, razsvetljave, socialne pomoči in podobno. Zdravorazumsko ravnanje države bi bilo, da odpusti ali Mateja ali Zdenko, a interes slednjih je, da ne izgubita delovnega mesta. Organizirata se, protestirata, vlado zmerjata s fašistično, vsi iz javnega sektorja se množično udeležijo volitev in izvolijo človeka, ki obljublja ne samo, da ne bo znižal davke, ampak da jih bo povečal.

Javni sektor je vsekakor bolj organiziran kot zasebni, ker je slednjem konkurenca, v javnem pa jo ni. Tako v državah, kjer so leve stranke povečevale davke in širile javni sektor, počasi na volitvah v resnici začno odločati uslužbenci javnega sektorja. Tako je bilo na Švedskem, tako je v Sloveniji. S to razliko, da v Sloveniji javni sektor dela v interesu vzporednega mehanizma in je pravzaprav njegova volilna vojska, ki voli prihajajoče in hitro odhajajoče nove obraze, saj ve, da pomanjkanje časa in ustvarjanje kaosa preprečujeta resnejše strukturne reforme.

Uslužbencem javnega sektorja bi bilo treba odvzeti ali omejiti volilno pravico. Enako vsem, ki ne služijo s svojim delom, ampak so večinoma odvisni od države, plačani pa so z denarjem, ki ga država z oboroženim ropom vzame zasebnikom. Zato je njihovo ravnanje v nasprotju z interesom ljudi v gospodarstvu (zasebnikov) in volijo proti njim, čeprav so na svojih položajih v javnem sektorju in dobro plačani ravno zaradi njih. Odvzem volilne pravice ne bi bilo kršenje prav nobene od temeljnih človekovih svoboščin. Volilna pravica (kot pozitivna pravica) je za razliko od temeljnih svoboščin (svoboda govora, pravica do življenja, pravica do zasebne lastnine, ki so tako imenovane negativne pravice) pridobljena pravica.

Kako je že bilo z volilno pravico v zibelki demokracije, antični Grčiji?