Sindikalistična obsedenost z minimalno plačo

Značke

Antony Davies, minimalna plača, referendum, sindikati, socialisti, Umar, Švica

Samo nekaj časopisov je treba odpreti, prebrati kak mladinski tednik, pogledati 24 ur na POP TV, TV Dnevnik na TV Slovenija ali Danes na Planet TV in takoj je vsem jasno, da živimo v času zlobnega in pobesnelega neoliberalizma, ki ga je treba na vsak način ustaviti, ker bo v nasprotnem primeru konec sveta. Ampak kot je običajno in smo že navajeni, so levičarji pri opozarjanju pred vsemi nevarnostmi kapitalistov, ki vse bolj izkoriščajo delavski razred, nedosledni. Ko je bilo treba kritizirati varčevanje, so se sklicevali na Johna Maynarda Keynesa, ko pa je na dnevni red prišla minimalna plača, so nanj naenkrat pozabili. Jasno, tudi med levičarskimi keynesianskimi ekonomisti je malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. Seveda, takrat nastopijo socialistični ideologi, ki jih je med sindikalisti, še posebej javnega sektorja, vse polno.

Se spomnite lanskega referenduma v Švici, ki so ga izsilili nekakšna socialistično-zelena koalicija in sindikati, da bi dvignili minimalno plačo na 3.300 evrov? S tem bi Švica postala država z največjo minimalno plačo na svetu. Sindikalisti so trdili, da bi taka minimalna plača zmanjšala plačna nesorazmerja. In kaj se je zgodilo? Švicarji so tak predlog z veliko večino zavrnili, vodilne sindikaliste pa je najbolj bolelo, da so se delavci in nekatera sindikalna združenja postavili na stran delodajalcev. »Volivci so zelo jasno povedali, da zaupajo v našo ekonomijo,« so rezultat komentirali nekateri sindikalisti in vodilni panožnih združenj. In ravno v tem je razlika med Slovenijo in Švico oziroma med švicarskimi in slovenskimi sindikalisti. Da se Švicarji prav dobro zavedajo škodljivih posledic minimalne plače in, kar je še bolj pomembno, da ne mislijo, da bi morala to področje regulirati država. »Splošni« ali »javni« ali »nacionalni« interes je za Švicarje španska vas, za razliko od slovenskih sindikalistov, ki menijo, da se morajo »težave« reševati z dodatnimi zakoni in dodatno regulacijo ter dodatnimi pristiski na delodajalce, se pravi pokvarjene kapitaliste.

Tako so pred dnevi napovedali zahtevo za povečanje plač v javnem sektorju (zaradi napovedi o gospodarski rasti), te dni pa naj bi končali pripravo sprememb zakona o minimalni plači – predlagali bodo novo definicijo minimalne plače. Po sedanji so vanjo všteti dodatki (dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ali iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, dodatek za delovno dobo ter dodatek za delovno uspešnost), sindikati pa zahtevajo, da bi bili do višje minimalne plače upravičeni tisti, ki opravljajo delo v treh ali štirih izmenah, ponoči, ob nedeljah, praznikih. Toda sama minimalna plača je izredno škodljiva, saj ne pomaga manj produktivnim oziroma ranljivih skupinam delavcev, ampak bolj produktivnim, poleg tega poveča brezposelnost. Tako meni tudi Urad za makroekonomske analize (Umar: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/pr/2013/IV/4_11.pdf, ki je leta 2012 ugotavljal vpliv nenormalnega povečanja minimalne plače pod vlado Boruta Pahorja leta 2010 (tedaj se je bruto znesek brez soglasja predstavnikov gospodarstva zvišal za nekaj manj kot 23 odstotkov oziroma za 103 evre). To je po analizi Umarja imelo negativne učinke: delo je zaradi tega izgubilo 7.000 ljudi, na daljši rok pa najmanj 18.000, poslabšala se je tudi konkurenčna sposobnost gospodarstva.

Kakšen negativen vpliv ima minimalna plača, razloži na tudi za sindikaliste razumljiv način profesor ekonomije Antony Davies z katoliške univerze Duquesne v Pittsburgu v ZDA (https://www.youtube.com/watch?v=Ct1Moeaa-W8). Čeprav smo o tem že pisali, ponovimo še enkrat. Davies da za primer zaposlene v restavraciji s hitro hrano. Al, Bob in Carl so plačani 8 dolarjev na uro. Glede na to, da lastniku po odbitju materialni stroškov ostane 0,10 dolarja na hamburger, mora vsak izmed zaposlenih speči vsaj 80 hamburgerjev na uro, da je lastnik na pozitivni ničli. Toda Al, Bob in Carl so različno produktivni. Bob jih speče 120, Al 100, Carl pa 90. To pomeni, da ima lastnik pri hitrem Bobu 4 dolarje dobička, pri Alu dva in pri počasnem Carlu en dolar dobička. Se pravi, dobiček lastnika je sedem dolarjev na uro. Potem pride vlada in uzakoni, da je minimalna plača 9,5 dolarja na uro. Ob predpostavki, da se produktivnost treh zaposlenih ni povečala, ima lastnik pri Bobu zdaj 2,5 dolarja dobička, pri Alu 0,5 dolarja, Carl pa na uro pridela 0,5 dolarja izgube. Ker z izgubo ne moreš delati, Carl pa ne zmore povečati svoje produktivnosti, lastniku ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Carl bi sicer še vedno rad delal, pa čeprav za 8 dolarjev na uro, toda tega zakon ne dovoli in Carl postane brezposelna oseba. Kar pomeni, da je minimalna plača dobra za Ala in Boba, ne pa za Carla. Povedano drugače: minimalna plača je dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. In naprej. Bolj produktivni in pridni delavci sploh ne potrebujejo pomoči države, ker se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače, dober lastnik pa jih ne bo odpustil, ampak mu bo povečal plačo, saj mu prinašajo več dobička. To pomeni, da bolj produktivni delavci dosežejo višjo plačo tudi brez pomoči države v obliki minimalne plače.

Učinek minimalne plače je torej dvojen. Prvi je, da minimalna plača ne pomaga manj produktivnim, ampak bolj produktivnim. Drugi pa je, da bi bolj produktivni sami dosegli boljšo plačo, kot da jim pri tem „pomaga“ država. Brezposelni običajno postanejo manj izobraženi in manj kvalificirani delavci. Se pravi ranljive skupine ljudi, za katere naj bi se borili sindikati. S svojimi zahtevami po minimalni plači pa jim bolj škodijo kot pa koristijo.

Kljub škodljivim učinkom ima večina držav uzakonjeno minimalno plačo (http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_minimum_wages_by_country). Najbrž zato, ker prevladuje mnenje, da imajo delodajalci dovolj denarja, da izplačajo plačo, kakršno določi država, sindikalisti pa menijo, da tisti, ki ne morejo izplačati delavcu dostojne plače (ja, kakšna pa naj bi bila dostojna plača), sploh niso podjetniki. Seveda, najlažje je iz naslanjača s tujim mahati po koprivah, pri tem pa jim na misel ne pade, da bi sami ustanovili podjetje in izplačeval dostojne plače. Ampak ne, levičarji se čutijo poklicani, da oni delijo tisto, kar drugi ustvarijo.

So bili posojilojemalci v švicarski frankih res ogoljufani? Ne, daleč od tega.

Značke

Aleš Majcenovič, Banka Slovenije, banke, demokracija, finančna pismenost, PISA, posojilojemalci, švicarski frank

Pred meseci so bili predstavljeni rezultati raziskave finančne pismenosti med dijaki, ki je bila v okviru PISA opravljena že leta 2012. Slovenci so se med vrstniki odrezali pod povprečjem. To slovenskih levičarjev sploh ni zaskrbelo. Sindikalist Branimir Štrukelj je rezultate pospremil z besedami, »ali je za splošno izobraženost državljanov ključnega pomena, da so slovenski rezultati v njej nadpovprečni«. Se pravi, ali je za Slovenijo sploh pomembno, da so državljani finančno izobraženi. Seveda, finančna pismenost je del zlobne neoliberalne ideologije, zakaj bi z njo posiljevali mlade ljudi. Komentator Mladine je menil podobno, češ zakaj bi ljudje premišljevali, kakšen kredit se jim izplača vzeti v banki, saj finančne pismenosti nikoli ne bo dovolj. Ali kot je zapisal: »Ampak to, da Slovenija v finančni pismenosti ni (zelo) podpovprečna, ni pomembno. Finančne pismenosti v svetu, kakršen je in kakršen naj bi bil v prihodnje, ne bo nikoli dovolj. Gospa Jones bo pač morala veliko svojega časa namenjati premisleku, kakšen kredit vzeti. Razen če se zavemo, da se tak svet kot edini možen kaže le, če smo ujeti v neoliberalno ideologijo. Ideologijo, katere del je tudi finančna pismenost.«

No, če bi bili tisti, ki so pred leti vzeli kredit v švicarskih frankih, vsaj malo finančno pismeni, bi vedeli, da moraš kredit vzeti vedno v valuti, v kateri prejemaš plačo. V vsakem drugem primeru špekuliraš in tvegaš valutna nihanja. In ravno to se je zgodilo. Potem ko se je švicarska centralna banka januarja odločila, da bo prekinila nenaravno vezanost franka na evro, je med kreditojemalcih v frankih zavladala prava panika. Krivdo so v maniri pravih socialistov prevalili na vse druge, samo nase ne. Takole je pred enim mesecem govoril predsednik ad hoc oklicanega Združenja frank Aleš Majcenovič: »Sredi prejšnjega meseca je prišlo do posega švicarske nacionalne banke v prosti medvalutni trg, zaradi česar se je tečaj švicarskega franka zvišal za 15 odstotkov. To je resno ogrozilo slovenske kreditojemalce, ki so svoje stanovanjsko vprašanje v preteklih letih reševali z najemom kredita, vezanega na tečaj švicarskega franka.« Ne, ni prišlo do posega švicarske centralne banke na prosti medvalutni trg, ampak ravno obratno. Na prostem trgu švicarski frank v primerjavi z evrom nikoli ne bi mogel biti tako podcenjen.

Včeraj, na shodu pred Banko Slovenije, pa je govoril: »Banka Slovenije kot regulator trga bi morala poskrbeti za pošteno poslovno prakso bank. V njihovem primeru namreč ni bilo tako, posledice tega ravnanja pa se zdaj izkazujejo. (…) Posojilojemalci so ta posojila sklenili v dobri veri, da bi rešili stanovanjsko vprašanje, posojila v švicarskih frankih pa so jim bila ponujena kot ugodna, stabilna in varna. (…) Bila so tudi cenejša, povprečni posojilojemalci pa so temu nasedli in se niso spraševali, kaj je za tem. (…) Zdaj vidimo, da so bili posojilojemalci v švicarskih frankih popolnoma prepuščeni na milost in nemilost bank. (…) V združenju tudi ne želimo popolnoma nič iz državnega proračuna, ampak le to, da se banke odrečejo dodatnim dobičkom, ki jih služijo na zanje nepošten način. Na to, da bi jih banke še naprej “odirale”, ne pristajamo, zato nameravamo tudi dokazati, da je šlo za popolno zavajanje porabnikov.«

Ste dobro prebrali? Cel kup neumnosti, s katerimi se sploh ne splača ukvarjati. Nihče ni nikogar silil, da kredit vzame v frankih. Tudi tisti, ki zdaj pravijo, da so bili kreditno sposobni edino, če so vzeli posojilo v frankih, so imeli možnost izbire – zamenjati banko. Pa tega niso storili, ker je bil zanje kredit veliko bolj ugoden kot za tiste, ki so vzeli kredit v evrih. Zdaj je obratno, kar naenkrat preplah, zahtevajo ukrepe Banke Slovenije, na pomoč kličejo vlado, politiko. Ampak kaj za vraga imata zakonodajna in izvršna oblast opraviti s posojilojemalci v frankih?

Parlamentarna demokracija ima tri veje oblasti: zakonodajno, izvršno in sodno. Te tri veje bi morale biti načeloma med seboj neodvisne, saj je od tega odvisna demokracija, stopnja demokracije. Ko začno vplivati ena na drugo, se med seboj mešati, ali da ena veja oblasti prevzame drugo, nastopi politična kriza. Tak scenarij je v razvitih demokracijah skoraj nemogoč, v Sloveniji pa je nekako normalen, nanj smo se navadili. In zadnji pritisk kaže, da bo tako tudi v primeru posojilojemalcev v švicarskih frankih.

Posamezniki in banke prostovoljno stopajo v medsebojni pogodbeni odnos. Tako je bilo tudi v zgornjem primeru. Če obstaja najmanjši sum, da pogodba ni bila podpisana prostovoljno ali da je pri podpisu posojilne pogodbe prišlo do goljufije, potem je to vprašanje za sodno vejo oblasti, nikakor pa ne za zakonodajno ali izvršno oblast. In ker posojilojemalci vedo, da jih bankirji niso z orožjem prisilili, da vzamejo kredit v švicarskih frankih, in da so sami krivi, če se o valutnih tveganjih niso dovolj poučili (mediji že nekaj let opozarjajo na nevarnosti jemanja posojil v frankih), zdaj kličejo na pomoč Banko Slovenije, vlado in politiko. Sodna pot je za njih zadnja možnost (»In če druge poti ne bo, bomo svoje pravice iskali po sodni poti.«), čeprav bi morala biti prva in edina izbira.

Ampak tako so naučeni, da mora namreč država z zakoni predvideti vse mogoče (negativne) situacije, ki jih je treba sankcionirati. Da je treba vsa področja človekovega življenja regulirati do onemoglosti. In eno najbolj reguliranih področij je prav bančništvo. Kako je torej mogoče, da se potem lahko zgodi taka »krivica« na področju, ki je tako regulirano? Preprosto. Ravno regulacija povzroči, da ljudje postanejo apatični, da se sploh ne odločajo več samostojno, ampak vse prepuščajo državi, da naredi namesto njih. Ali so se sploh vprašali, zakaj je kredit v švicarskih frankih tako ugoden? Zadeva je bila podobna ponudbam, ki vabijo naivneže, da bodo donosi za vloženi denar kaj 50, ampak 100-odstotni. Ampak ne, ker država bdi nad bankami, je zagotovo vse v redu. Kaj takega se na prostem trgu, v dereguliranem okolju skoraj ne bi moglo zgoditi. Ljudje bi z banko sklenili pogodbo na lastno odgovornost, ne bi se zanašali na državo, mogoče bi povprašali za nasvet finančnega strokovnjaka.

Socialistični mit je, da revni vzdržujejo bogate, resnica je ravno obratna

Značke

bogastvo, davki, Naomi Klein, Pew Research Center, socialisti, socializem, Thomas Piketty, ZDA

Socialisti vseh vrst in barv kričijo, da je kapitalizem vse bolj brezobziren, in pridigajo, kako bi morali pravičneje prerazporediti bogastvo in dohodek. In kot se za moderne levičarje spodobi, svoje modrosti podkrepijo z dvema biblijama sodobnega časa: Marxovim kapitalom po Thomasu Pikettyju (Kapital v 21. stoletju) in Evangelijem po Naomi Klein (Doktrina šoka). Pri tem jih seveda ne zanima, da sta njihova preroka Piketty (https://kavarnahayek.wordpress.com//?s=piketty&search=Go) in Kleinova (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/03/axel-kaiser-vs-naomi-klein/) natrosila kup neumnosti, ki nimajo v ničemer opraviti z resnico, in prirejala zgodovinska dejstva, za njih je pomembno, da sta potrdila njihovo satanizacijo prostega trga, individualizma, liberalizma, svobodne izbire in zasebne lastnine ter razkrinkala perverzne neoliberalne izkoriščevalce malega in ubogega delavca. Naleteli so sicer na težavo, saj so spoznali, da prerazporeditev bogastva od bogatih k revnim ni matematična enačba in ni tako enostavna naloga, kot so si domišljali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/19/nova-analiza-domnevne-globalne-neenakosti-in-kakopak-nova-histerija-levicarjev/) Zato je zdaj v ospredju njihovega boja pravičnejša davčna obremenitev. Njihova teza je, da so ljudje z nižjimi dohodki bolj davčno obremenjeni kot ljudje z višjimi dohodki, ki so, tako levičarji, malodane oproščeni plačevanja davkov. In bogatejši tudi na ta način parazitsko živijo na račun revnih. Za primer dajejo Združene države Amerike, to leglo kapitalizma, od koder se je zlo neoliberalizma razširilo po celem svetu. Lahko bi jim sicer z dejstvi oporekali, da so ZDA daleč od liberalizma, da Obama najmočnejšo državo na svetu spreminja v Združene socialistične države Amerike, ampak pustimo jim veselje, da mislijo, kar si pač mislijo, in si rajši oglejmo, kako je z davki v ZDA.

Ker so tudi ameriški socialisti, katerih del se po novem razglaša za komunitariste (o njih kdaj drugič), zagnali vik in krik, kako obubožan ameriški delavec drži pokonci zvezno blagajno, se je analize lotil washingtonski Pew Research Center in na svoji spletni strani v rubriki Fact Tank objavil izsledke (http://www.pewresearch.org/fact-tank/2015/03/24/high-income-americans-pay-most-income-taxes-but-enough-to-be-fair/), ki temeljijo na uradnih podatkih zvezne vlade in raziskavah analitičnega oddelka ameriškega ministrstva za zakladništvo. Seveda levičarji z njimi niso bili zadovoljni, analizo so razglasili za neverodostojno in prirejeno v interesu kapitala. Kako bi sicer bili zadovoljni, saj je podrla njihovo osnovno tezo, da ljudje z najnižjimi dohodki plačujejo največji davčni delež. Resnica je namreč diametralno nasprotna: 0,1 odstotka ameriških družin z najvišjimi prihodki plača 37,9 odstotka vseh davkov in 20 odstotkov družin z najnižjimi dohodki ima negativni davčni delež (z raznimi davčnimi olajšavami in subvencijami dobi od zvezne vlade nazaj več, kot pa so plačali davka). Ali malo drugače. V ZDA 3,8 odstotka ljudi letno zasluži več kot 200.000 dolarjev, kar predstavlja 55 odstotkov vseh pobranih davkov. Po drugi strani 25,1 odstotka Američanov na leto zasluži manj kot 15.000 dolarjev, ti pa v zvezno blagajno prispevajo 0,2 odstotka. Ali še drugače. V ZDA je po podatkih portala www.statista.com zaposlenih dobrih 119 milijonov ljudi. Od tega jih 75,4 milijona (ali 63,4 odstotka) zasluži manj kot 50.000 dolarjev. Teh skoraj dve tretjini zaposlenih Američanov v zvezno blagajno prispeva samo 6,2 odstotka pobranih davkov.

Torej nikakor ne drži trditev socialistov, da ameriška reakcionarna buržoazna elita, kot ji pravijo, živi na račun najmanj plačanih delavcev.

Svoboda govora je pravica, otroci so dar

Značke

Dolce & Gabbana, Elton John, Guido Barilla, homoseksualnost, referendum, socialisti, človekove pravice

„Otroci so dar, ne pravica. Svoboda govora je pravica, ne dar,“ je na Twitterju zapisala Marian Osei (@errmimi). Pravzaprav se boljše skoraj ne da opisati bistva prave vojne na družbenih omrežjih, ki jo je sprožila domnevno sporna izjava Stefana Gabbana in Domenica Dolceja, modnih ikon, združenih v blagovno znamko Dolce&Gabbana, češ da ima otrok enega očeta in eno mamo ter da ne verjame v umetno oploditev, se pravi v sintetične otroke. In znova se je razgalila vsa agresivnost homoseksualnih združenj, ki ne priznavajo drugačnih mnenj o istospolno usmerjenih, kot je izključno njihovo. Pravzaprav so pokazali, da sploh ne vedo, kaj so človekove pravice, čeprav so jih polna usta.

Podobno kot „moderni“ levičarji, ki menijo, da med človekove pravice spadajo javno šolstvo in zdravstvo, imeti lastno stanovanje ali hišo, dostojna ali vsaj minimalna plača, voda, elektrika, televizor, najbrž tudi iPhone in dostop do interneta, tudi homoseksualna združenja razmišljajo podobno socialistično, češ da so njihove človekove pravice, da se poročijo, da imajo otroke tako, da jih posvojijo. Tako zdaj slovenski del LGBT meni, da bo referendum o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v njej zakonsko zvezo med moškim in žensko izenačuje z istospolno partnersko skupnostjo) neustaven, ker posega na področje človekovih pravic, čeprav je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da denimo posamezne države niso dolžne uvesti homoseksualnih porok. Preprosto zato, ker poroka ni človekova pravica. Torej, kaj sploh je človekova pravica?

Osnovna človekova pravica, preprosto povedano, je že samo dejstvo, da človek obstaja kot človek, hkrati so človekove pravice tiste neodtuljive pravice, ki mu jih morajo drugi izpolniti. Če bi držala levičarska miselnost, potem bi morali vsakemu posamezniku omogočiti stanovanje ali hišo (pa ne bodimo malenkostni, vilo z bazenom), izobraževanje (kakšen magisterij, doktorat), dostojno plačo (ampak vsaj 4.000 do 5.000 evrov) in podobno. To bi mu bilo omogočeno, ne glede na to, kaj bi ta posameznik naredil v življenju. Enako je s homoseksualnimi skupnostmi, ki očitno menijo, da ima že s tem, ko človek obstaja, pravico do poroke, otrok, da ima neodtuljivo pravico, da je v zakonu zapisano, da je zakonska zveza med dvema osebama (ne pa med moškim in žensko). Tem pravicam rečejo tudi pozitivne pravice, se pravi pravice, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolnijo njihove želje. Vendar je tako razumevanje pravic v nasprotju s splošnimi človekovimi pravicami. Kajti dve pravici si ne moreta biti v nasprotju. Če sta si, potem je ena pravica „prava“, druga pa „neprava“. Zadnjič sem pisal, kako sta dve ameriški lezbijki menili, da je torta njuna neodtuljiva pravica in tožili slaščičarja, ki je zavrnil, da bi naredil torko za homoseksualno poroko (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/04/se-sploh-lahko-se-svobodno-odlocamo/).

Toda zagotovo je pravica do svobodnega izražanja stališč, mnenj in idej ena od človekovih pravic. In to pravico skuša Elton John skupaj s homoseksualnimi skupnostmi oporekati Stefanu Gabbani in Domenicu Dolceju. V intervjuju za italijansko Panoramo sta med drugim dejala, da ko se človek rodi, “ima enega očeta in eno mamo”. Dolce pa tudi: Sem gej, ne morem imeti otroka. Mislim, da v življenju ni mogoče imeti vsega. In tudi dobro se je čemu odreči. Življenje ima svoj naravni potek, so stvari, ki se jih ne sme spreminjati. In ena od teh je družina.“ Že lani sta izjavila, da se ne bi želela poročiti (dolgo sta bila tudi intimno partnerja), ker ne verjameta v homoseksualno poroko. Gabbana je pred leti tudi izjavil: „Nasprotujem temu, da bi otrok odraščal z dvema istospolnima staršema. Otrok potrebuje mamo in očeta. Ne morem si zamisliti svojega otroštva brez mame. Prepričan sem tudi, da je kruto, da vzameš dojenčka proč od njegove mame.“ Skratka, D&G nista tak homoseksualni par oziroma nista taka homoseksualca, kot bi si ju v raznih LGBT skupnostih želeli, zato so njune zadnje izjave tudi označili kot „nož v hrbet“.

Vzorec delovanja homoseksualnega lobija se v primeru D&G ponavlja. Samo spomnimo se primera Guida Barilla (testenine Barilla), ki je izrazil svojo podporo naravni družini. Homoseksualne skupnosti so ga silovito napadle, tako da se je nazadnje opravičil. Upajmo, da tokrat ne bo tako. Številni so že podprli D&G v svobodi izražanja, v Benetkah in Veroni sta bila spontana shoda v podporo modnima oblikovalcema. Nihče namreč nima pravice nikomur ukazovati in narekovati, kaj lahko govori in kako naj misli. In gejevski lobiji si domišljajo, da imajo neodtuljivo pravico, da razsojajo, kaj je prav in kaj ne. In če se z njimi kdo ne strinja, ga takoj označijo za homofoba.

Cipras, Juncker in “nova” delovna mesta

Značke

Aleksis Cipras, brezposelnost, delovna mesta, demokratični socializem, Jean-Claude Juncker, Milton Friedman, zaposlovanje

Brezposelnost je sicer slaba stvar, toda alternativa, ko se na trg delovne sile vmeša država, je še slabša. Številne subvencije in spodbude, ki jih politika namenja za nova delovna mesta, sicer pripomorejo k zaposlovanju, ne pa k novim delovnim mestom. Vendar te razlike domači in tuji socialisti nikakor ne razumejo.

Grški predsednik Aleksis Cipras in prvi med evropskimi komisarji Jean-Claude Juncker sta se dogovorila za proces za pomoč Grčiji (vzporeden procesu evroskupine, ki je do Grčije bolj kritična), „da čim bolje izkoristi sredstva iz evropskih skladov s ciljem zagotavljanja rasti in delovnih mest ter reševanja humanitarne krize“. Povedano drugače: denar vseh evropskih davkoplačevalcev bo namenjen zagotavljanju delovnih mest za Grke. Vlada v Atenah naj bi to naredila s številnimi vladnimi programi, nekakšnimi javnimi deli, ki pa bodo bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb politikov levičarske Sirize, ne pa potrošnikom na trgu. Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja.

Zadnje čase se znova pogosto omenja prigodo Miltona Friedmana, ki je sicer že zelo prežvečena, a kljub temu je vedno znova aktualna. Ko je potoval po Aziji, je pri gradnji nekega državnega projekta opazil, da delavci uporabljajo samo lopate in primitivno orodje, zato je vodjo gradbišča vprašal, zakaj ne uporabijo gradbenih strojev. Odgovor je Friedmana presenetil. „Zato ker gre za program ustvarjanja delovnih mest. Če bi imeli stroje, bi potrebovali manj delavcev in bi ustvarili manj delovnih mest,“ tako nekako je ameriškemu ekonomistu odgovoril vodja, na kar mu je Friedman cinično predlagal, naj delavcem rajši namesto lopat dajo žlice in bodo ustvarili še več delovnih mest. Če bi namreč držala ta socialistična teorija ustvarjanja delovnih mest, bi bilo vse zelo preprosto: odpravili bi vse stroje in druge tehnološke inovacije, tako da bi bilo čez noč potrebno za neko delo (v kmetijstvu, gradbeništvu, strojništvu in drugod) veliko ljudi. Nekaj takega smo v Sloveniji, ko smo bili še v Jugoslaviji, že doživeli. Bila je to doktrina samoupravnega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/). Skoraj vsi smo bili zaposleni in dobili plače, vendar z denarjem nismo mogli skoraj ničesar kupiti. Za razliko od delavcev v kapitalističnih državah, ki so si lahko privoščili marsikaj. Seveda, v socialističnih državah se ni ustvarjala nova vrednost, bogastvo posameznika se ni povečevalo. Zaposlenost ljudi je bila namenjena sama sebi, zato tudi ni bilo gospodarske rasti in blaginje, državljani so bili (z izjemo partijske elite) eni bolj, drugi manj revni. Večjo blaginjo omogočata samo podjetništvo in prosti trg.

Kljub temu se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu) zasidrala keynesianistična miselnost o vsemogočni javni porabi, ki bo odrešila vse težave in tudi odpravila brezposelnost. Toda od kod denar za javno porabo? Prvi vir sredstev je lahko centralna banka, ki natisne nov denar, država pa ga porabi. Toda sveže natisnjeni denar, ki nima realnega kritja, pomeni spodkopavanje kupne moči, kar sčasoma privede do še večje brezposelnosti. Eden takih norih projektov evropskih birokratov in bančnikov v ECB je program kvantitativnega sproščanja (EQ) (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/). Poleg tega tiskanje denarja ne pomeni, da se ustvarja nova vrednost, kot mislijo nekateri socialisti. V resnici pomeni prerazporeditev dohodka, in to od tistih, ki ustvarjajo realno vrednost k tistim, ki je ne ustvarjajo.

Drugi vir sredstev za javno porabo so davki. Čim višji so davki, manj sredstev ostane posamezniku. To pa posledično pomeni, da manj porabi za nakup dobrin in storitev. Manjše povpraševanje se odrazi v zasebnem sektorju, ki manj proizvede, s tem pa potrebuje manj delavcev. Kar pomeni, da mora zasebni sektor odpuščati. Tretji vir pa je zadolževanje, kar Slovenija zelo rada prakticira. Toda zadolževanje pomeni dvoje: še večjo obremenitev za posameznika in zmanjševanje cene sredstev. Država lahko s sposojenim denarjem zgradi nekaj tovarn, kupi stroje in sofinancira stanovanja, vendar s to nelojalno konkurenco prej ali slej povzroči manjše naložbe zasebnega sektorja.

Plenice, Miha Kordiš in Venezuela

Značke

Hugo Chavez, Miha Kordiš, socializem, Venezuela, Združena levica

Pretekli teden je (socialistično) Delo v spomin na smrt venezuelskega predsednika Huga Chaveza objavilo oglas ambasade Bolivarske republike Venezuele. Citiran je bil kar sam največji sin bolivarske revolucije: »Namen našega dosedanjega boja, ki je zgodovinskega pomena za revolucijo venezuelskega ljudstva, je odpraviti vsakršno obliko sodobnega suženjstva. Tega mračnega in prikritega jarma, ki ne uporablja več biča, železna in spon, marveč nevidne verige brutalnih in izrojenih mehanizmov kapitalističnega izkoriščanja, kot so osamitev, nadvlada, odtujitev, zatiranje in komercializacija medčloveških odnosov.« Osrednji časopis nekdanje SZDL se je obnašal tržno. Objaviš pač oglas tistega, ki ti plača, kljub temu, da so v oglasu napisane popolne neumnosti. Ampak, resnici na ljubo, Venezuelci dnevnega časopisa, ki bi jim bil ideološko bližje, v Sloveniji res niso mogli najti.

No, najnovejša pridobitev socialistične vlade v Caracasu je pomanjkanje otroških plenic. Navadili so se, da v tem raju na zemlji, ki dobesedno leži na nafti in ki ga je pred dvema mesecema obiskal operativec Združene levice Miha Kordiš (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/venezuela/) – seveda je bil navdušen nad tamkajšnjo »neposredno demokracijo« – manjka toaletni papir, krompir v McDonald’su, za kar so seveda krivi zlobni kapitalisti. Tokrat je zmanjkalo plenic. Hej, ni jih ravno zmanjkalo, toda ne more jih dobiti vsak. Pravzaprav jih niti kupiti ne more toliko, kot bi si želel. Na prodajnih policah, ki so tako ali tako prazne, je pri otroških plenicah opozorilo, kdo lahko kupi plenice in kaj mora imeti s seboj (http://america-retail.com/industria-y-mercado/venezuela-si-un-cliente-quiere-comprar-panales-necesitaria-estos-documentos).

Če hočeš postati srečni kupec in lastnik plenic, moraš najprej pokazati originalno potrdilo o rojstvu otroka, se pravi rojstni list. Kupec se mora nato identificirati z osebno izkaznico ali drugim veljavnim dokumentom. Ampak to ne more narediti vsak – kupec mora biti tudi ali oče ali mati otroka, za katerega plenice kupuje. Kar pa še ni vse. Če je ženska noseča in bi rada plenice kupila vnaprej, mora prodajalki dokazati, da je res noseča. To lahko naredi izključno z originalno ultrazvočno sliko otroka. Seveda je Carlos Osorio, minister za hrano, katerega običajno oblačilo je trenirka (hm, očitno je trenirka del oblačil železnega repertoarja levičarjev; se jih spomnite, kako so kot norci v njih skakali po Prešernovem trgu), zanikal in dejal, da v Venezueli ni prav nobenega pomanjkanja. No, številne fotografije na družbenih omrežjih dokazujejo nasprotno, čeprav bolivarski revolucionarji pravijo, da gre za kapitalistično, zlobno propagando.

Ampak, pomislite, da so fotografije resnične, da je ob nakupu plenic res treba predložiti omenjene dokumente. Zadeva je nekako logična. Zakaj bi vsak, ki ima pet minut časa ali kakšen prihranek in ne ve, kako bi zapravil denar, lahko kupoval plenice? Kam bi pa prišli, če bi vsak posameznik lahko v vsakem trenutku šel v trgovini in kupil, kar bi hotel? Ni šans. To je popolna anarhija. Taki pomisleki bolivarske vlade so v tej luči zelo tehtni, ni kaj. Zavladal bi kaos, če bi bilo drugače. Očitno gre za zadnjo stopnjo prehoda iz kapitalizem v socializem. Ali kot je dejal Miha Kordiš o razmerah v Venezueli: »Imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu. Ni pa tako dramatično, kot slikajo zahodni mediji.« To stopnjo je lepo opisala že Ayn Rand (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/ayn-rand/), češ da gre za stopnjo, kjer se državljani lahko odločajo le z dovoljenjem in, recimo, kupujejo tisto, kar jim dovoli država. Samo s to razliko, da je Randova mislila na stopnjo, ki dokončno odpravi svobodo posameznika, socialisti pa v tem vidijo tisto končno razsvetljenje, kjer bo človek, osvobojen ne samo dela, ampak tudi razmišljanja. In da ne bo pomote. Tudi v Evropi gremo z vse več omejitvami za posameznika in številnimi regulacijami po poti Venezuele. (Socialistične) države Evropske unije namreč zdaj že ukazujejo, kako naj ljudje kuhajo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/socialisticna-eu-zdaj-ze-ukazuje-kako-naj-kuhamo/). Korak od tod do predpisa, kaj naj kuhamo, sploh ni tako velik, kot bi se nam zdelo.

Nenasitni levičarji bi državo še bolj regulirali

Značke

levičarji, Milton Friedman, regulacija, socializem, svoboda

Regulacija dokazano ne deluje. Že Milton Friedman (o njem imam sicer mešane občutke) je lepo pojasnil in tudi dokazal, da je bila za tako imenovano veliko recesijo pred osemdesetimi leti kriva ravno vse bolj obsežna zakonodaja na področjih, ki jih je obvladovala država. Enako je bilo s finančno krizo v prejšnjem desetletju. Kljub temu levičarji zahtevajo še več regulacije: treba je še bolj regulirati prosti trg (Hm, a obstaja?), banke, šolstvo in zdravstvo (da ja ne bi primata prevzele zasebne šole ali zasebne zdravstvene ustanove, ki so prav tako dokazano boljše kot javne), najnovejša domislica je, da bi predpisali ženske (spolne) kvote v upravah in nadzornih svetih podjetij, in to po zgledu Nemčije, ko bo s 1. januarjem 2016 moralo 100 največjih podjetij imeti v nadzornih svetih najmanj tretjino žensk. Skratka, že tako regulirano državo (trenutno je v veljavi 800 zakonov in prek 18 tisoč podzakonskih aktov) je potrebno še bolj regulirati, uvesti še več prisile. Vse seveda izhaja iz marksistične oziroma socialistične predpostavke, da mora država z zakoni predvideti vse mogoče (negativne) situacije, ki jih je treba sankcionirati. In če le pride do »napake«, se zakon dopolni. In tako naprej v nedogled, samo da bodo državljani bolj varni, še posebej pred pohlepnim neoliberalizmom, kapitalizmom, podjetništvom, se pravi pred zlodjem in sovražnikom sodobnega malega človeka.

Seveda je občutek varnosti, ki ga posamezniku daje tak centralistični etatizem, lažen. Kljub temu nas skuša država vsak dan znova prepričati, da je nepokvarjena, da je ona najboljša v vsem, tudi pri vodenju ali upravljanju premoženja. Zato je najboljše, pravijo socialisti, da se prepustimo v varno naročje matere države, da se ne obremenjujemo z odločitvami, saj bodo to namesto nas naredili birokrati, naj ji kar slepo zaupamo, kajti država je v službi malega človeka. Se pravi, na področju, ki ga je država regulirala, ni bojazni, da bi bilo kaj narobe. In ker je reguliran skoraj da že vsak del našega življenja, ker zato skrbi država, je skoraj nemogoče, da bi v trgovini kupili pokvarjeno salamo ali gnilo sadje, v belem kruhu je natanko toliko bele moke, kot je predpisano, vina, ki mu je dodana voda, skoraj ne moreš kupiti. Skratka, tam kjer ima prste vmes država, je vse najboljše in predpisane kakovosti, tam ljudje živijo v blaginji.

Seveda je resnica ravno nasprotna, kar se je pokazalo pri kreditih – se spomnite – v švicarskih frankih. Kako je mogoče, da se lahko zgodi taka »krivica« na področju, ki je tako regulirano? Preprosto. Ljudje so podpisovali pogodbe, ne da bi jih natančno prebrali, niso se pozanimali o tveganjih, ki so bila vidna z Marsa. Ali so se sploh vprašali, zakaj je kredit v švicarskih frankih tako ugoden? Zadeva je podobna ponudbam, ki vabijo naivneže, da bodo donosi za vloženi denar kaj 50, ampak 100-odstotni. Ampak ne, ker država bdi nad bankami, je zagotovo vse v redu. Kaj takega se na prostem trgu, v dereguliranem okolju skoraj ne bi moglo zgoditi. Ljudje bi z banko sklenili pogodbo na lastno odgovornost, ne bi se zanašali na državo, mogoče bi povprašali za nasvet finančnega strokovnjaka. Povedano drugače. Regulacija je slaba in vsak nov zakon zadevo še poslabša. Državljani se sploh ne odločajo več samostojno, ampak vse prepuščajo državi, da naredi namesto njih, kakor pravi levičarska agitacija. Kar pa Slovenijo zelo, zelo drago stane. Kako deluje regulacija v “sodobnem” socializmu in kam pripelje, dokazuje Venezuela, ki je slovenski združeni levici zelo pri srcu. Po novem je treba ob nakupu otroških plenic predložiti celo vrsto dokumentov. Katere, si lahko preberete tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/).

 

Se sploh lahko še svobodno odločamo?

Značke

diskriminacija, homoseksualci, prosti trg, Velika Britanija, zakon o zakonski zvezi

Aarona Kleina najbrž ne poznate. Tudi njegove žene Melisse ne. Po vsej verjetnosti še nikoli niste slišali zanju, niti za njuno slaščičarno Sweet Cakes by Melissa v mestecu Gresham v Oregonu, razen če redno ne berete portal Vatican Insider ali ameriške medije z zahodne obale. Pred mesecem dni sta bila kaznovana (http://www.oregonlive.com/business/index.ssf/2015/02/sweet_cakes_by_melissa_discrim.html) z 200 tisoč dolarji kazni, ker sta januarja leta 2013 zavrnila, da bi lezbijkama Rachel Cryer and Laurel Bowman spekla poročno torto. “Jaz enostavno ne delam poročnih tort za homoseksualne poroke,” je bil kratek gospod Klein in dodal, da mu vera tega ne dopušča. Zakonca Klein sta namreč katoličana, živita v skladu s svojimi prepričanji, vrednotami. Enako slabo jo je Novi Mehiki odnesel krščanski fotograf, ki je moral plačati 7.000 ameriških dolarjev kazni, ker ni želel fotografirati homoseksualno prireditev, vendar je njegova zadeva zdaj pred vrhovnimi sodniki.

V obeh primerih je šlo za klasičen ugovor vesti, ki ga oblasti niso priznale, ker naj bi bilo ravnanje trojice diskriminatorno. Homoseksualnost je imela večjo težo kot vera. Zakonca Klein sta že napovedala pritožbo, vendar bo njuno podjetje po vsej verjetnosti moralo v stečaj, ker je strošek kazni previsok, da bi ga zmogla. Zanimivo je, da sta bila Kleinova kaznovana, čeprav tamkajšnji zakoni zasebnikom nalagajo, da ne smejo zavrniti storitev na podlagi rase, spola, starosti, invalidnosti ali vere, o spolni usmerjenosti pa ni govora.

Vendar zdaj to ni niti toliko pomembno. Predstavljajte si naslednjo absurdno situacijo. V turistični agenciji plačate avtobusni izlet v Prekmurje, skupaj potujete z vam popolnoma neznanimi ljudmi. Ker se dobro pripravite, vzemete s seboj več hrane. Sami ste jo kupili, zato je vaša in z njo počnete, kakor želite. Ko avtobus ustavi na počivališču, nekaterim izletnikom ponudite svojo hrano, drugim pa ne. Kakšni so ti razlogi, je seveda vaša osebna stvar, ki je niste dolžni nikomur razlagati. Toda glede na ameriška primera se zastavlja vprašanje, ali lahko s svojo hrano svobodno razpolagate. Lahko se zgodi, da k vam pride eden od izletnikov, ki mu niste ponudili hrane, češ da ga diskriminirate. In ko vas vpraša, zakaj njemu niste ponudili sendvič ali banano, mu pač odvrnete, da je to vaša stvar, ki mu je niste dolžni razlagati. Tudi če bi bili tako nevljudni, da bi mu rekli, da mu niste ponudili hrane, ker vam pač ni všeč, ker vam njegovo obnašanje ni pogodu ali kaj tretjega, on pač nima pravice do vaše hrane, če mu je ne ponudite. Toda oseba je užaljena in pokliče policijo. Ta vas zasliši. Če ni zadovoljna z odgovori oziroma če presodi, da dotični osebi niste ponudili hrane zaradi diskriminacije, vas aretira, pelje v pripor in nato pred sodnika. Skratka, birazna situacija, ko moraš pred oblastmi opravičevati svojo povsem legitimno odločitev, zakaj si nekoga diskriminiral. In to je naravnost strašljivo, grozljivo. Vsaj posameznik ima (ali moral bi imeti) pravico, da se sam odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne, komu bo kaj dal in komu ne. In pri tem ne potrebuje, da bi se za svoje zasebne in povsem legitimne odločitve komurkoli opravičeval.

In ravno svobodni posameznik je tisti, ki moti levičarje, da ne rečem socialiste. Oni bi namreč radi o vsem odločali, kar se vidi tudi na ravni države, ki posameznikom vse bolj jemlje, prerazporeja in deli. Podobno je s človekovimi pravicami, s katerimi levičarji manipulirajo, si jemljejo ekskluzivno pravico, da jih določajo in interpretirajo. Tudi o vlogi ženske bi radi, da obvelja njihova. Če ne, bi to naredili s silo, o čemer sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/babji-ravs-ali-zakaj-se-feministke-bojijo-zenstvenosti/). Tako lahko danes poslušamo, da je denimo človekova pravica tudi minimalna plača, izobraževanje, imeti lastno stanovanje ali hišo ter celo mobilni telefon. Enako je ob sprejemu novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko so se vsuli komentarji, da bodo zdaj (po novem) homoseksualni pari enakovredni heteroseksualnim zakoncem, saj gre za človekove pravice. Ampak, ljudje božji, poroka (homoseksualna ali heteroseksualna, vseeno), imeti otroke ali posvojiti otroke nikakor niso človekove pravice. In zdaj pridemo do vprašanja, ali ima posameznik pravico, da ravna tudi diskriminatorno? Ali ima človek pravico, da zavrne, da bi dal otroka v posvojitev homoseksualnemu paru? Ali ima nekdo pravico, da zaradi verskega prepričanja zavrača homoseksualnost? Vprašano drugače: Ali ima posameznik kot zasebnik in svoboden človek pravico do diskriminacije. Oziroma glede na zgornji, izmišljen primer: Ali lahko samo nekomu ponudimo hrano, drugemu pa ne? Odgovor je – “da”.

Okolje hitro prepozna diskriminatorno ravnanje in v takih primerih je vmešavanje države povsem odveč. Tisti, ki diskriminira, bi se moral zavedati, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Pomislite, da bi zakonca Klein pekla samo čokoladne torte, sadnih pa ne. Hitro bi izgubila veliko kupcev, ker pač ne bi imela sadnih tort. Enako bi se zgodilo, če pek ne bi pekel žemljic, ampak samo kajzerice. In če gremo naprej. Če bi frizer strigel samo črnolaske, svetlolask pa ne, ker mu pač svetlolaske iz raznih razlogov niso povšeči ali jih celo diskriminira na podlagi barve las, bi bil hitro ob posel. Nihče, tudi črnolaske se pri njem ne bi več strigle, pač pa bi se skupaj s svetlolaskami pri konkurenci. Se pravi prosti trg in konkurenca bosta opravila ali izločila tiste, ki na trgu diskriminirajo. In ti bodo ali nehali z diskriminatornim ravnanjem ali pa bodo propadli. Lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman bi šli po torto lahko h konkurenci in Kleinova bi hitro izgubljala stranke. Vendar je tukaj država posegla v svobodno odločitev posameznika, posegla je na področje svpobodne odločitve. Zakonca niso kaznovali zato, ker bi kršila osnovne zakone (ti omenjajo samo, kot smo videli, raso, spol, starost, invalidnost ali vero, ne pa spolne usmerjenosti), ampak ker naj bi domnevno ravnala družbeno nesprejemljivo, domnevno diskriminatorno. In tukaj so homoseksualna društva, združenja (ali ne vem kaj še) najbolj nasilna. Vsem skušajo vsiliti svoja prepričanja. Kdor jih ne sprejme, je v končni fazi avtomatično homofob, rasist, oseba, ki krši človekove pravice. Najprej zahtevajo tolerantnost, ki vodi do zahteve po enakosti in na koncu do sprememb zakonov, ki imajo stroge kazni za vse, ki se ne strinjajo s homoseksualnostjo.

V Veliki Britaniji so to občutile predvse, zasebne (katoliške) šole. Tamkajšnja članica vlade za izobraževanje Nicky Morgan je zagrozila vsem šolam z inšpekcijami, če ne bodo poučevali o homoseksualnosti kot pozitivnem pojavu (http://www.dailymail.co.uk/news/article-2929190/Now-Ms-U-turn-backs-Ofsted-gay-quiz-pupils-aged-ten-Unapologetic-Education-Secretary-shrugs-controversies-defends-English-Values-drive.html). Po takih grožnjah so mediji kmalu poročali, da so otroci prihajali domov jokajoči, saj so po šolah začeli hodioti šolski inšpektorji ter otroke zasliševati, “kaj je lezbijka”, “kaj si mislijo o homoseksualcih”. In to 10-letne otroke. “Tako zasliševanje je popolnoma neprimerno,” je zadevo komentirala 46-letna Lena, mati enega od otrok, ki je inšpektorju dal “napačen” odgovor.

O tem, da je šola prisila in oblika indoktrinacije otrok po okusu države, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/), tokrat samo naslednje. Od kod državi (ali kdorkomu) pravica, da staršem in otrokom grozi z uporabo sile, da otroka učimo tako, kot to odloči nek birokrat, ki mu za vrat diha neka skupnost, ki sliši na ime LBGT? Od kje ta pravica, da šole otroke vzgajajo tako, kot to želijo homoseksualci? Ampak, da ne bo pomote, to je postalo povsem normalno tudi drugje, ne samo v Veliki Britaniji, in ljudje so se kar sprijaznili s tem. Levičarjem ni zadosti, da posameznike, ki delajo, z davki kradejo in potem ta denar prerazporejajo, ni jim zadosti, da z zakoni ukazujejo, kaj naj človek dela in s kom naj posluje, zdaj indoktrinirajo naše otroke, dobesedno jih posiljujejo s homoseksualno ideologijo. Odgovor je spet preprost – zasebno šolstvo. Starši in otroci bodo lahko izbirali, ali bodo hodili v indoktrinirane javne šole ali zasebne šole, kjer je poudarek na učenju za življenje, ne pa ideologiji. Ampak to je že druga zgodba.