Uživanje vsakdanjih dobrin revni dolgujejo bogatim

Značke

Adam Smith, Eamonn Butler, svoboda

»Evo, moj sin je delal v počitnicah pri podjetju v tuji lasti, za 3,20 evra na uro, brez malice in potnih stroškov, delal je kot črna živina na vročem soncu, medtem ko so se avstrijski lastniki tega podjetja sončili na jadranskem morju v svojih gliserjih.« Ta klasičen levičarski populizem je objavil eden od komentatorjev pod tekstom Bogomirja Kovača na spletni strani Mladine (http://www.mladina.si/167977/evro-je-nemska-pot-v-cetrti-reich-grcija-njen-smerokaz-zato-nasvidenje-v-naslednji-vojni-ekon/).

Kaj je hotel povedati? Medtem ko revni garajo za drobiž, se bogati na njihov račun sončijo in počivajo. Ali še drugače: če bogatejši, se pravi lastniki kapitala, ne bi izkoriščali drugih, si uživanja na svojih gliserjih ne bi mogli privoščiti. Ja, grdi, grdi, najgrši so ti neoliberalni kapitalisti. Nič drugega ne delajo, kot samo počivajo in uživajo na žuljih drugih. Pustimo ob strani te socialistične neumnosti, rajši poglejmo kakšno vlogo imajo bogati in uspešni v družbi oziroma kako so pravzaprav »zlobni neoliberalni kapitalisti« imeli odločilno vlogo pri razvoju dobrin, ki so danes dostopne tudi ljudem, ki imajo minimalno plačo.

Ste se kdaj vprašali, kako se je, recimo, razširila uporaba televizorja? Danes se zdi samoumevno, da imamo televizijske sprejemnike, pravzaprav je »imeti televizor« postala malodane »človekova pravica«. Enako je z radijskim sprejemnikom, avtomobilom, mobilnimi telefoni (da o iPhonih ne govorimo) in vsem, kar je danes dostopno vsakomur, tudi ljudem v revnih afriških ali azijskih deželah. Pri tem nekako pozabljamo, da je do teh izumov pripeljala želja bogatejšega sloja, da zaslužijo še več, da postanejo še bolj uspešni, da postanejo še bogatejši. Da bi pa to postali, so morali svoje izume narediti cenejše in dostopnejše za vse prebivalce. Seveda niso vsi bogati izumitelji, daleč od tega. So pa dali izumiteljem denar, da so izumljali, sami pa so te izdelke preizkušali. Ne samo oni, ampak tudi drugi bogati, na katere levičarji gledajo kot na izkoriščevalce.

Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha, je v svoji knjigi Temelji svobodne družbe (Foundations of a Free Society; http://www.iea.org.uk/blog/foundations-of-a-free-society), ki jo je v slovenščini izdal Inštitut Nove revije (http://institut-nr.si/temelji-svobodne-druzbe/), recenzijo knjige pa je objavil Reporter (www.reporter.si) tukaj (http://www.reporter.si/slovenija/eamonn-butler-resni%C4%8Dne-svobode-ne-poznamo-ve%C4%8D/53866), zapisal: »Večina novih izdelkov ob prihodu na trg velja za luksuz – ker še niso vzpostavili množičnega trga, jih izdelujejo v majhnih količinah in z visokimi stroški. Zato jih kupujejo in preizkušajo najbogatejši ljudje.«

Poglejmo si primer televizije. Če preskočimo obdobje sanj, da bi gibljive slike gledali tudi v dnevni sobi, so prve mehanske televizije začeli prodajati po letu 1928. Prodali so jih manj kot 7.000, bile so drage (http://www.tvhistory.tv/1946RCA630TS.JPG). Privoščili so si jih samo izredno bogati ljudje (recimo filmske zvezde), ki pa so proizvajalcem sporočili – slabe so. Proizvodnjo so po II. svetovni vojni opustili in poskusili s pred kratkim izumljenimi katodnimi cevmi. Slika je bila boljša, tak je bil tudi signal proizvajalcem – zadovoljni smo. Kmalu je sledila prva barvna televizija, ki pa je leta 1951 stala kar 1.000 ameriških dolarjev. Kako draga je bila, pove naslednja primerjava: avtomobil je stal okoli 1.800 dolarjev, hiša 16.000 dolarjev, medtem ko je bila minimalna plača 75 centov na uro, kar pomeni, da si moral za nakup televizorja delati 1.333 ur. Sicer pa, takratnih 1.000 dolarjev bi danes pomenilo nekaj več kot 9.000 dolarjev (Tukaj si lahko vsak izračuna, koliko je nekoč in danes stala neka stvar: http://www.dollartimes.com/). Kmalu se je začela množična proizvodnja, čez pet let so bile televizije cenovno dostopne srednjemu sloju, čez poldrugo desetletje tudi najrevnejšim slojem v ZDA. Koliko danes stane televizor, najbrž ve vsak.

Odziv bogatih ljudi na nov izdelek (na primer televizor) je torej omogočil, da so proizvajalci ugotovili, kakšno bo povpraševanje po izdelku. To jim omogoča, pravi Butler, da opustijo zgrešene izdelke, preden jih začno množično prodajati. Tako se tudi izognejo nepotrebni izgubi. »Taka izkušnja bogatih, pionirskih potrošnikov koristi vsem,« zaključi Butler.

Svoboda in pravna država vs. sodniki in socializem

Značke

Friedrich Hayek, komunisti, pravna država, Slovenske novice, socializem, sodniki, svoboda, ZKS

Friedrich Hayek, eden najimenitnejših umov 20. stoletja, ki ga našim bralcem ni treba posebej predstavljati, je v knjigi Ustava za svobodo (nastala je leta 1960, v sloveščino pa je bila prvič prevedena šele leta 2012) dal poseben poudarek pravni državi. Po njegovo zakoni niso ukazi, prej navodila, ki določajo okvir delovanja države. Po Hayekovo zakoni morajo obstajati, potrebna je tudi ustava (kot nek nad-zakon, ki birokratom preprečuje, da bi pisali in sprejemali za ljudi škodljive zakone). Oboje je temelj za svobodo človeka kot posameznika, saj morajo biti zakoni napisani zelo abstraktno. Po njegovo morajo vladati zakoni, ne ljudje, niti posamezna ideologija.

Pomanjkanje take pravne države se najbolj kaže v totalitarizmu. Čeprav zakoni obstajajo, so pisani tako, da onemogočajo in kriminalizirajo delovanje skupin, ki nasprotujejo ideologiji na oblasti. In med letoma 1945 in 1990 so bili na oblasti komunisti, ki so si pravosodje in zakone, se pravi pravno državo, povsem podredili. O tem danes nekdanji komunisti nočejo niti slišati, delajo vse, da bi preprečili objave, ki jih kažejo v totalitarni luči. Sem in tja se vendarle pojavi kakšen tekst, ki razkrije sprevržena ravnanja oblastnikov v socializmu. Eden takih je članek, ki je pred dnevi zaokrožil po družbenem omrežju Twitter. Objavljen je bil v Slovenskih novicah 17. oktobra 1994, govori pa o sodnikih, katerih večina je bila komunistov in katerih večina se je pri razsodbah opirala na smernice vladajoče elite, to je komunistične partije. Da tekst ne bi šel v pozabo (takrat še ni bilo interneta), ga na tem mestu objavljamo v celoti. Kajti brez pravne države ni svobode, s tem pa tudi gospodarskega napredka ne.

Kdo so sodniki?

Namestnik predsednika Sodišča združenega dela Slovenije je decembra 1992 na seminarju o neodvisnosti sodstva med drugim dejal: »Posamezniki iz CK ZKS, izvršnega sveta, skupščine in sindikatov so skušali v nekaterih zadevah intervenirati v korist predlagateljev – delavcev ali v korist delovnih organizacij oziroma zavodov. Intervencije so bile običajno naslovljene neposredno ali telefonsko na predsednika pritožbenega sodišča, včasih pa je bil ta s sodnikom poklican na razgovor k osebi, ki je skušala intervenirati. Na primer na CK ZKS.«

Citat pove vse o (ne)odvisnosti sodstva pred letom 1990 in govori v prid tistim, ki zahtevajo, naj sodnikov, ki so v prejšnjem režimu kršili človekove pravice oziroma ki so razsojali v duhu tedanje politike, ne glede na to, da so kršili kodeks sodniške etike, ne izvolijo v trajni mandat. Ni namreč izključeno, da ga ne bodo kršili ponovno, samo da bi ugajali dnevni politiki. Zato se ob volitvah v trajni mandat sodnikom (v Sloveniji jih naj bi bilo približno 450) porajajo dvomi, ali lahko vsi opravljajo sodniški poklic. Izkazalo se je namreč, da sodni svet pri kandidaturi sodnikov ni preverjal zakonskega določila o sodnikih (zakon o sodniški službi), ki prepoveduje opravljati sodniško funkcijo vsem, ki so v preteklosti kršili človekove pravice in pri tem sprejemali strokovno napačne odločitve.

Kakšen sodniški kader je zgradil povojni komunizem v Sloveniji, priča analiza ankete, opravljene med sodniki v osemdesetih letih, v knjigi dr- Albina Igličarja Uvod v sociologijo prava. Rezultati so naravnost grozljivi. Samo 63 odstotkov (manj kot dve tretjini) anketirancev je potrdilo, da je prvi pogoj za uspešno opravljanje sodniške funkcije neodvisnost sodnika, hkrati pa je bilo 94,9 odstotka poklicnih sodnikov sodišč združenega dela članov Zveze komunistov Slovenije (na vrhovnem sodišču so bili vsi člani ZK, na temeljnem pa 61,9 odstotka sodnikov).

To samo po sebi še ni slabo, toda če je skoraj polovica anketorancev menila, da se pri poklicnem delu »vedno opirajo na splošne družbene vrednote in moralna načela socializma«, pri čemer je v uresničevanju »novih idej in zamisli v našem družbenopolitičnem sistemu v ospredju avantgardna vloga Zveze komunistov«, je nekaj hudo narobe z neodvisnostjo sodstva. In če k temu dodamo, da je skoraj 80 odstotkov sodnikov še pred desetimi leti izpričalo »velik pomen moralnih načel socialistične družbe za sodniško odločanje« in da je samo 40 odstotkov sodnikov pri razsodbah upoštevalo tudi pravno teorijo, moramo biti plat zvona.

Primer, ki je razburil slovensko javnost, je seveda primer Ota Viličnika, v začetku sedemdesetih let profesorja sociologije na šentviški gimnaziji, ki je bil obsojen zaradi sovražne propagande in razžalitve države, ker je med drugim govoril: »Tovariš Tito je lutka. V njegovih govorih se že vnaprej ve, kaj bo vseboval naslednji« in ker je Zvezo komunistov označil za »potaplajočo se ladjo, ki so jo zapustile podgane«. Predsednik senata ljubljanskega okrožnega sodišča Ivan Žužek je ob sodelovanju sodnikov porotnikov Uljane Grželje in Franja Remškarja spoznal Ota Viličnika za krivega in ga obsodil na devet mesecev zapora. Danes dr. Ivan Žužek, ki kandidira za višjega sodnika na višjem delovnem in socialnem sodišču, pravi, da se ne spomni natančno, kako se je v konkretnem primeru opredelil, kajti s porotnikoma je pri odločanju enakopraven član, razsodba pa je večinska. Kljub temu je prišlo v državnem zboru do zapleta, njegova kandidatura pa naj bi bila začasno zamrznjena. Sicer pa opozicija zahteva, naj se preverijo kandidati za sodnike.

Levičarski mit o uspešnosti samoupravnega socializma

Značke

brezposelnost, državna podjetja, Friedrich Hayek, Iskra, levičarji, privatizacija, produktivnost, socializem

Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo in poslovne vede, bi bila rajnka Jugoslavija – poleg Severne Koreje, Kube, Sovjetske zveze, Romunije in Bolgarije – med najbogatejšimi in najbolj tehnološko naprednimi državami na svetu. Pa ni. Je razpadla, Slovenija pa gre gospodarsko po njenih poteh. Če bi družbena in državna lastnina delovali, potem največje globalne korporacije ne bi bile Apple, Walmart, BP, Toyota, Chevron in Shell, ampak Iskra, Mercator, EI Niš, Petrol, Pivovarna Union in Delikatesa. Pa niso. Če bi bila podjetja v večinski lasti države uspešna, potem bi imela v povprečju več sto milijonske dobičke. Pa jih nimajo. Če bi bila država dober gospodar svoje lastnine, potem bi imela proračunske presežke. Pa jih nima. Vsi odgovori so nikalni tudi in predvsem zato, ker so glavno besedo imeli socialistični ekonomisti mencingerjanskega tipa, ki so se napajali z marksistično ideologijo in keynesianistično doktrino. Danes še kako in še posebej velja tista, ki jo je izrekel Friedrich Hayek: »Če bi socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti.«

Ker je ne razumejo ali pa jo nočejo razumeti, so in ostanejo socialisti. Od tod tudi norije s Peticijo PROTI privatizaciji (po novem ji pravijo Peticija PROTI razprodaji: http://www.mladina.si/163842/protesti-proti-razprodaji-bodo-7-februarja/). Strašijo, da bo privatizacija premoženja v državni lasti neprostovoljna, nepoštena in nepravična. Zadeva ne zdrži resne kritike, o čemer sem že pisal, ko sem navajal, zakaj podpiram Peticijo ZA privatizacijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/16/zakaj-podpiram-peticijo-za-privatizacijo/) in jo lahko najdete in podpišete (http://za-privatizacijo.org/). No, ker vlada nadaljuje privatizacijske postopke, bodo zdaj levičarji organizirali proteste, ki jih pripravlja Facebook skupina Državljani proti razprodaji (https://www.facebook.com/drzavljaniprotirazprodaji). Seveda je profil prestreljen z gesli proti imperializmu, kapitalizmu, neoliberalizmu in ne vem s čim še vse. Po njihovo je državna lastnina vsemogočna, rešila bo vse težave (hm, čudno, da jih še ni), kot dokaz pa levičarji običajno navajajo prav nekdanjo socialistično državo Jugoslavijo, ki je delavskemu razredu zgradila tovarne (kot da jih zasebni lastniki, če bi jim bilo dovoljeno živeti in poslovati v komunizmu, ne bi) in poskrbela, da so bili vsi zaposleni. Povedano drugače. Brezposelnosti v Jugoslaviji ni bilo, kar je dokaz, da socializem deluje in je sistem s človeškim obrazom. Pustimo ob strani take zablode, saj je bila brezposelnost v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji 5-odstotna, na Kosovu pa kar 57-odstotna. To pomeni, da je bila. Bila bi še večja, če Jugoslavija konec šestdesetih let ne bi odprla mej, da je lahko v naslednjih letih iz države na zahod s trebuhom za kruhom odšlo milijon ljudi. Pa jih diktator ni odprl zato, da bi mu bilo v resnici mar za življenje državljanov, ampak da bi ubil več muh na en mah. Prvič, Udba (Služba državne varnosti) je tako na zahodu dobila nove sodelavce, ki so zalezovali nadležno emigracijo, ki je zapustila socializem takoj po II. svetovni vojni. Drugič, zmanjšal je število brezposelnih, ki bi jih drugače moralo zaposliti skorumpirano socialistično gospodarstvo. Tretjič, socialisti so se odrešili ambicioznih, delovnih in produktivnih delavcev, ki so kvarili socialistično povprečje in iz njega izstopali, zato so bili družbi nevarni. In četrtič, čeprav so bili družbi nevarni, so bili na zahodu za Jugoslavijo koristni, saj so v državo prinašali prepotrebne devize. Skratka, bilo je daleč od tega, kot zdaj zadeve slikajo levičarji. Za ilustracijo, kakšen je bil poslovni model socialističnega gospodarstva, bom opisal lastno izkušnjo.

Bilo je pred dobrimi petintridesetimi leti, ko sem bil dijak na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. V 2. ali 3. letniku (ne spomnim se več natančno) smo imeli obvezno delovno prakso, da bi lahko v živo videli, kako deluje najboljši sistem (socialističnega samoupravljanja) na svetu, kjer delavci, ki imajo »usodo v svojih rokah«, združujejo delo. No, tako nekega dve pride v razred razredničarka in nam v nadvse svečanem tonu oznani, da bomo lahko socializem v praksi spoznavali v Stegnah, kjer je nekaj let prej nastal kompleks Iskra. Če preskočim njene hvalospeve, da nam to industrijsko območje »zavida cel svet«, da bo kmalu »prehitelo podobne zahodnoevropske komplekse« in da se v Stegnah učijo tudi Rusi, ki jih je označila za tehnološko najbolj napreden narod na svetu, se najbolj spomnim, da nam je dejala, da bomo nekaj tudi zaslužili, tisti najbolj delovni pa bodo dobili nagrado, kolikor več pač bodo naredili. Ta delovna praksa je trajala dva tedna (ali tri), vsako jutro pa smo morali biti ob 7. uri na »delovnem mestu«. Delal sem v neki ogromni hali (z mano še okoli 15 sošolcev), kjer je že bilo zaposlenih okoli 100 delavcev. Bilo je nekaj strojev. Sicer ne vem zakaj natančno so jih rabili, kajti ta skupina, kjer sem delal jaz, je potrebovala mizo in posebne klešče. Skratka, po prvem spoznavnem dnevu združevanja dela v pogojih socialističnega samoupravljanja, kar nam je razložil nekakšen politični vodja, direktor ali komisar (saj ni važno, kaj je bil), sem dobil mentorja, ki me je najprej naučil, kaj moram delati. Zato mu je pripadal nekakšen mentorski dan, ko mu ni bilo treba delati. No, zdaj pa k bistvu. Kaj sem delal? Dobil sem nekakšne izolirne žice (različno dolge), katerim sem najprej moral s posebnimi kleščami na vsaki strani v dolžini enega centimetra odstraniti ovoj, nato pa na obeh straneh natakniti nekakšen zatič (ne ubijte me, ker ne vem, kako se vse to imenuje) in ga s kleščami pričvrstiti na žico. Skratka, to sem se učil cel dan, mentor je gledal in konec dneva oznanil, da sem dovolj usposobljen, da bom sodeloval v delovnem procesu. In res, naslednji dan sem se počutil nekako »povišan«. In začel sem z delom, toda takoj naletel na težavo. Norma, na podlagi katere so potem ugotavljali, za koliko so povečali uspešnost in »produktivnost« (no, te besede niso uporabljali), je bila 100 uspešno opremljenih žic na dan, kar pomeni v 20 delovnih dneh 2.000. Če to pomnožimo s 100 delavci, ki so delali izključno samo to, 2,4 milijona kosov na leto. Ker sem, neumen najstnik kot sem bil, besede razredničarke, da bodo tisti, ki bodo več naredili več dobili, vzel preveč dobesedno, sem pohitel. Najprej sem se čudil, kako je lahko norma za opremljanje ene žice pet ali šest minut, ko pa to lahko sam naredim v 30 sekundah, nato pa zavihal rokave. V slabi uri sem jih naredil 100. Ob tem naj povem še to, da so ti žice zjutraj posebni delavci (delali so izključno to, da so žice nosili k mizam) prinesli, in sicer 100, kolikor si jim moral na dan opremiti. Da skrajšam. Mentor prileti k meni, pravi da moram biti bolj natančen, da naj si za vsako žico vzamem čas, da bo potem v redu. Ker mi je hotel pokazati, da jih nisem prav opremil, vsa šla na nekakšen poskusni stroj, a glej ga zlomka, vse je delalo. Povedano drugače, jaz kot dijak sem dnevno normo izpolnil v slabi uri, mesečno bi v dveh dneh in pol. Kar pomeni, da bi ob taki produktivnosti za izpolnitev letne norme zadostovalo 10 do 14 ljudi, tam pa jih je bilo 100! Samo zato, da so bili vsi zaposleni, pa ne glede na to, kaj so delali in koliko so naredili. V socializmu se je štelo, koliko ur si »delal«, ne pa koliko si v tem času naredil.

Ampak direktor, »generalni« so mu rekli, je bil zadovoljen. Imel je znane kupce (po Jugoslaviji), ki jih je določila politika. Tudi prodajal je po ceni, ki jo je določila politika. In vsi so bili »zadovoljni«. Celo izvažali so. Ja, ampak kako? Če poenostavim. Sto teh žic so denimo v Nemčijo prodali za pet mark, medtem ko je bila cena dela (in materiala) za opremljanje 100 žic recimo 30 mark. Iskra je šla pri 100 žicah v minus 25 mark, razliko v ceni (ker so bile devize zelo pomembne) so pokrili jugoslovanski kupci. Tako je bilo tudi z drugimi podjetji, potem pa ni čudno, da je bila posledično tudi v trgovinah »velika« izbira: imeli smo eno vrsto olja, eno vrsto sladkorja, eno vrsto jogurta, največ tri različne salame, mogoče dva različna higienska mila, tri različne zobne paste in tako naprej, kave in prave čokolade pa je tako ali tako ves čas primanjkovalo. Cene pa so bile kljub vsemu višje kot v sosednji Italiji. Povedano drugače. Socialistično gospodarstvo je zaposlovalo ljudi samo zato, da jih je zaposlovalo. Ni gledalo ne na produktivnost, ne dodano vrednost, dobiček je bila hudičeva, satansko imperialistična beseda. Ja, tole združevanje dela z delovno prakso je bila zame dragocena izkušnja.

O produktivnosti in cenah še tole. Kjer sem nekoč živel, je v isti ulici v vrstnih hišicah delal nek mizar. Skoraj cela ulica (in okoliš) je pri njem naročala pohištvo, še župnik bližnje fare, razen nekaj zadrtih komunistov. Pohištvo je bilo cenejše kot v socialističnih lesnih trgovinah. Ljudje so govorili, da je nekega dne k njemu prišla inšpekcija v spremstvu dveh uslužbencev Službe državne varnosti. Osumljen je bil, da spodkopava samoupravni socializem, organizacije združenega dela in socialistično gospodarstvo, poleg tega pa še izkorišča (pozor!) samega sebe. Delal je namreč po 12 ur na dan, na svetek in petek ter celo na dan, ko se je »rodil največji sin jugoslovanskih narodov in narodnosti«. Ko jim je lastnoročno pokazal, kako lahko naredi leseno klop v eni uri, niso mogli verjeti, saj sta bila po njihovih normativih za izdelavo te klopi potrebna dva delavca in dva dneva. Potem so ga sicer še sumili, da ga financirajo zahodni imperialisti in kapitalisti, toda pustili so ga pri miru. Vsaj na videz. Po bližnjih Mercatorjevih bifejih so hitro začele krožiti govorice, da je v okolišu mizar, ki dela za zahodne tajne službe in podobne traparije. Bilo je tipično udbovsko zastraševanje, nekateri so se ustrašili in pri njem niso več naročali pohištva.

Podobno je danes, ko Facebook skupina Državljani proti razprodaji zagovornike privatizacije, zasebne lastnine, prostega trga in svobodne pobude označuje za »sodelavce okupatorja«. Hm, katerega okupatorja?

Tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/16/zakaj-islam-ogroza-kapitalizem-ali-kako-so-socialisti-nasli-skupni-jezik-z-muslimani/) pa si lahko preberete, kako so (samoupravni) socialisti našli skupni jezik z islamisti.

Zgodba o (socialističnih) Gornikih in (kapitalističnih) Jezernikih (3. del)

Značke

kapitalizem, socializem

Nadaljevanje zgodbe o Gornikih in Jezernikih.

Prvi del si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/04/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-1-del/,

drugi del pa tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/05/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-2-del/.

Gornik gospod Flop je ob dveh desetletjih države Gornik dejal: “Razmišljal sem noč in dan, delal načrte, se pogovarjal z ljudmi in z mojimi sodelavci smo naredili analizo. Naši dosedanji uspehi so veliki. Dokazali smo, da lahko samo močna država pomaga ljudem, ki so v stisku, javni uslužbenci pa svojim državljanom zagotavljajo boljšo kvaliteto življenja in blaginjo. Mi moramo postati še bolj socialna država in napaka bi bila, če bi se zgledovali po Jezernikih. Moji predlogi so: država potrebuje centralno banko, ki naj se imenuje Narodna banka Gora (NBG), državno komercialno banko, ki naj se imenuje Komercialna banka Gora (KBG), javno bolnišnico in javno izobraževalno ustanovo ter nekaj agencij, kot sta na primer za enake možnosti in socialo. Za vse to potrebujemo dodatnih 100 ljudi, zato naj se davek poveča z 20 odstotkov na 30 odstotkov, plače javnih uslužbencev pa z 11 enot na 12 enot.“ Predsednik, politična elita in državni uradniki so bili navdušeni, ljudje malo manj, parlament je takoj sprejel povišanje 20-odstotnega davka na 30-odstotnega. Hkrati se je odločil, da iz prihrankov države nagradi gospoda Flopa in njegovo raziskovalno ekipo za vrhunsko analizo razmer, ki bo Gornike popeljala na pot blaginje, socialno prijazne, za vse enakopravne države. Nagrada znaša 10.000 enot (gospod Flop dobi 5000, po 1000 enot si razdeli pet njegovh sodelavcev).

Pri Jezernikih je sodržavljane in birokratsko elito spet nagovoril gospod Flip. Takole je dejal: “Razmišljal sem noč in dan, delal načrte, se pogovarjal z ljudmi. Tokrat sem izumil stroj, ki bo proizvodnjo žita in koruze podvojil, prav tako sem izumil posebej stroj, ki bo podvojil proizvodnjo predelave lesa in kovine. Vsak izum bom tistim, ki bodo to želeli, prodal za 100 enot.“ Ljudje so bili navdušeni, birokratska elita pa ga je dregnila: „Država Gora je davke povečala na 30 odstotkov, javna uprava šteje 200 ljudi, ustanovili bodo svojo centralno banko in državno komercialno banko, javno šolstvo in zdravstvo. Kako bodo naši ljudje preživeli brez tega?“ Gospod Flip jim je odgovoril: „Država, ki se financira iz davkov, je zato, da učinkovito brani blaginjo državljanov, ne da se napaja iz blaginje državljanov. Centralne banke ne potrebujemo, zasebniki pa naj ustanovijo dve ali tri komercialni banki, če želijo. Pet zasebnih zdravnikov je za našo državo dovolj, prav tako pet zasebnih učiteljev. Država ne potrebuje, da ima svojo bolnišnico in svojo šolo. Če pa želite, naj se iz javnih sredstev delno financirajo zasebne zdravstvene in šolske ustanove, da bodo dostopne vsem (čeprav so že zdaj), davkov pa ne bomo povečevali.“ Ljudje so ploskali, birokrati so bili tiho, obveljala je beseda gospoda Flipa. Kaj se je zgodilo?

Gorniki so v novo obdobje vstopili s 30-odstotnim davkom. To je za bolj produktivne (bogate) pomenilo, da bodo za 12 zasluženih enot plačali 3,6 enote davka. Povedano drugače. Ker so stroški življenja na mesec (še vedno) 7 enot, bodo vsak mesec privarčevali 1,4 enote, kar pomeni 16,8 enote na leto in 84 enot v petih letih. Takih je v državi po novem 160. Toda tudi med Gorniki je bilo 60 takih, ki so podvojili svojo produktivnost. Ti na mesec zaslužijo 24 enot, plačajo 7,2 enote davka, sedem jih imajo za preživetje, privarčujejo 11,8 enot. Od bogatih Gornikov bo tako država pobrala 47.520 enot davka. V srednjem razredu ostane 500 Gornikov. Ti zaslužijo po 10 enot na mesec. Ker dajo 3 enote za davek, 7 pa za preživetje, ne povečajo svojega bogastva. Ker pa je tudi med njimi 200 takih, ki so podvojili produktivnost, ti privarčujejo na mesec 9 enot, na leto 108 enot in v petih letih 540 enot. Država pa srednjemu razredu pobere 126.000 enot davka. V nižjem razredu ostane 160 ljudi. Ker zaslužijo 8 enot na mesec, jim država od tega pobere 2,4 enote. Ker mesečni stroški znašajo 7 enot, pomeni, da so 1,4 enote v minusu. No, tudi med nižjim slojem je 60 takih, ki podvojijo svojo produktivnost (ti na mesec zdaj privarčujejo 4,2 enote), sicer pa država od nižjega sloja v petih letih pobere 31.680 enot davka. Če potegnemo črto: v državno blagajno se je v petih letih nateklo 205.200 enot. Toda od tega je treba odšteti plače za 200 javnih uslužbencev, kar znaša 144.000 enot v petih letih. Če nazaj prištejemo davek (43.200 enot) in do zdaj privarčevani denar države Gora (69.560 enot), dobimo 130.760 enot. Toda ker so Gorjani socialna država, vsem tistem v nižjem razredu s socialnimi pomočmi pokrijejo razliko do 7 enot. To znese 8.400 enot. Torej, država Gora ima privarčevanih 122.360 enot, njeni prebivalci pa po četrt stoletja 460.404,7 enote (novih 174.000 enot plus 286.404,7 starih enot).

Država Gora ustanovi državno KBG, državljani dajo vanjo svoje prihranke. Ker pa so se odločili, da bodo imeli javno bolnišnico in javno šolo, ki staneta skupaj 200.000 enot, si mora zdaj država v banki sposoditi 70.240 enot. To pomeni, da se za toliko zadolži, hkrati to pomeni javni dolg.

Kaj pa se je zgodilo z Jezerniki? Ker so se odločili, da ne bodo zapravljali, ampak bodo z novimi izumi gospoda Flipa še bolj produktivni ter hkrati varčevali, je bil rezultat naslednji. Ker niso vsi predelovalci kovine in lesa ali poljedelci, je gospod Flip prodal 200 izumov, ki so se spet enakomerno razporedili med sloje: 50 so jih kupili bogati, 100 srednji razred in 50 najmanj bogati. Kaj to pomeni? Tisti, ki so že pred petimi leti kupili izuma gospoda Flipa (obiralci sadja in ribiči) so spet zaslužili 24 enot na mesec. V državno blagajno so spet prispevali 7.200 enot več, svoje bogastvo pa povečali za 876 enot na 2.038 enot. Tisti, ki so na novo kupili izuma, so prav tako prispevali v državno blagajno 7.200 enot več, svoje bogastvo pa povečali za 876 enot na 1.490 enot. V državi Jezero se je podobno zgodilo pri srednjem in nižjem sloju, končni rezultat po petih letih pa je bil naslednji. Jezerniki so imeli super bogataša gospoda Flipa, ki je s svojima izumoma spet zaslužil 20.000 enot. Državi je moral plačati 10-odstotni davek, kar pomeni, da je njegovo bogastvo po 25 letih znašalo (če odštejemo stroške za preživetje) 35.896 enot. 50 Jezernikov je povečalo bogastvo na 2.038 enot, 50 na 1.490 enot in 90 na 832. To so tisti, ki so že pred 15 leti povečali produktivnost. Tudi pri srednjem sloju je prišlo do sprememb. Jezerniki so imeli 100 ljudi, ki so svoje bogastvo povečali na 1.436 enot, 100, ki so bogastvo povečali na 996 enot in 370, ki so bogastvo povečali na 456 enot. Pri najbolj revnih je bilo takole: 50 Jezernikov je svoje bogastvo povečalo na 993,6 enote, 50 na 561,6 enote in 90 na 69,6 enote. Torej opazimo, da se zaradi povečanja produktivnosti in podjetnosti nekaterih dogajajo tudi prehodi med razredi. Če vzamemo, da so revni tisti, katerih premoženje je do 100 enot, srednji razred s premoženjem do 1.000 enot, kar je več, pa so bogati, dobimo naslednjo sliko: v državi Jezero je po 25 letih eden super bogat, 199 bogatih, 710 srednji sloj in samo še 90 revnih. Vse to zaradi varčevanja in povečevanja produktivnosti.

Kakšno je bogastvo posameznikov po 25 letih? Jezerniki imajo po 25 letih privarčevanih 783.120 enot, država pa (če odštejemo plače državnih uradnikov in nazaj prištejemo pobrane davke ter dodamo prihranek 60.640 enot) 226.240. Ker pa se je tudi država Jezero zavezala, da bo delno financirala šolstvo in zdravstvo (glede na zdravljenje in poučevanje, ne pa tudi vzdrževanje zdravstvene in šolske infrastrukture, ki je stvar zasebnikov) ter pride v povprečju 1 enota na posameznika (kar pomeni, da je strošek države 60.000 enot), to pomeni, da je država Jezero v 25 letih privarčevala 166.240 enot. In še ena pomembna razlika je nastala med Jezerniki in Gorniki. Med najbolj bogatimi Jezerniki ni ljudi iz državne uprave (v povprečju so ti pristali na sredini srednjega razreda, gospod Flip pa ne sodeluje z državo, saj svoje izume prodaja zasebnikom), medtem ko je najbogatejši Gornik gospod Flop, ki svoje storitve prodaja državi.

In spet se vprašamo: Kako je mogoče, da ima država Gora, ki je v zadnjih petih letih imela 30-odstotni davek, v državni blagajni 43.880 enot manj kot država Jezero, ki ima še vedno samo 10-odstotni davek? In kako je mogoče, da je po četrt stoletja v državi Gora na robu preživetja že skoraj četrtina prebivalstva (zaradi povečanega davka jim je država pobrala še vse prihranke), v državi Jezero pa samo 9 odstotkov (pa še ti so nekaj privarčevali in imajo sami dovolj za preživetje), čeprav imajo Gorniki zelo razvejan socialni sistem? Kako je mogoče, da je v povprečju razmerje med bogatimi in revnimi pri Jezernikih 20 proti 1, pri Gornikih, kjer država vse bolj posega v življenje ljudi in postaja vse močnejša, pa kar 100 proti 1?

Ta vprašanja mučijo predvsem Gornike, Jezernike manj, saj si pri njih tudi nižji sloj s svojim delom lahko prisluži dovolj za preživetje. Po četrt stoletja obeh držav bosta gospod Flip in gospod Flop spet podala svoje poglede na razvoj.

(Se nadaljuje)

Zgodba o (socialističnih) Gornikih in (kapitalističnih) Jezernikih (2. del)

Značke

kapitalizem, socializem

Nadaljevanje zgodbe o Gornikih in Jezernikih. Prvi del si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/04/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-1-del/

Gorniki so v četrto petletno obdobje vstopili z 20-odstotnim davkom. To je za bolj produktivne (bogate) pomenilo, da bodo za 12 zasluženih enot plačali 2,4 enote davka. Povedano drugače. Ker so stroški življenja na mesec (še vedno) 7 enot, bodo vsak mesec privarčevali 2,6 enote, kar pomeni 31,2 enoti na leto in 156 enot v petih letih. Srednji razred bo lahko na mesec privarčeval 1 enoto. To pomeni v letu dni 12 enot, v petih letih 60 enot. Najmanj produktivni, tisti, ki na mesec zaslužijo 8 enot, pa bodo zaradi povečanega davka prišli v minus – do sedmih enot, kolikor jih potrebujejo za preživetje, jim bo zmanjkalo 0,6 enote. Kar pomeni, da bodo to obdobje zaključili z minus 36 enot. Če ne bo kakšne nesreče, bodo najbolj produktivni Gorniki imeli po 20 letih privarčevanih 542 enote, srednji razred 276 enot, najmanj produktivni, ki so do zdaj skupaj privarčevali 45,6 enote, pa 9,6 enote. Razmerje v bogastvu med revnimi in bogatimi, ki je po 10 letih znašalo 1 proti 5, po 15 letih zaradi 10 odstotnega davka 1 proti 19, se je zaradi 20 odstotnega davka povečalo na 1 proti 56. Pri Jezernikih, ki so ohranili samo 10-odstotni davek, ni prišlo do sprememb. Najbolj produktivni bodo imeli po 20 letih privarčevanih 614 enot, srednji razred 336 enot, najmanj produktivni (siromašni) pa 57,6 enote.

Kaj pa država? Pri Jezernikih se stvari ne spremenijo. V državni blagajni bo (tokrat imata državi to srečo, da ju ni prizadela nobena nesreča) po 20 letih 36.640 plusa, pri Gornikih (če odštejemo plačilo socialoške analize gospoda Flopa) pa bi moralo ostati (po plačilu birokratov v javni upravi, kjer je zdaj po novem 100 ljudi) 74.040 enot. Toda ker so se Gorniki na podlagi analiz gospoda Flopa odločili, da bo država pomagala ljudem, ki so potrebni pomoči, so subvencionirali ljudi, ki nimajo sami dovolj sredstev za preživetje. Takih je zdaj 180, vsakemu na mesec zmanjka 0,6 enote, kar pomeni, da mora država v petih letih za te ljudi nameniti 6.480 enot, to pa posledično pomeni, da bo po zaključku obdobja v državni blagajni 69.560 enot. Kaj pa se je zgodilo z Jezerniki, kjer je gospod Flip sodržavljanom ponudil, da kupijo njegova izuma za povečanje produktivnosti. Ker niso vsi ribiči ali obiralci sadja, je gospod Flip prodal samo 200 svojih izumov, enakomerno razporejeno med sloje: 50 so jih kupili bogati, 100 srednji razred in 50 najmanj bogati. Bogati, katerih zaslužek je znašal 12 enot, so produktivnost podvojili in po novem zaslužili 24 enot. Državi so v blagajno prispevali dodatnih 7.200 enot, sami pa so svoje bogastvo (če odštejemo še 100 enot za nakup izuma) povečali na 1.162 enot. Tisti iz srednjega razreda, ki so kupili tehnološko napredna izuma, so zdaj na mesec zaslužili 20 enot. Državi so v blagajno dodatno prispevali 12.000 enot, sami pa so svoje bogastvo (če odštejemo še 100 enot za nakup izuma) povečali na 776 enot. Seveda so nova izuma kupili tudi najbolj revni. Ker so imeli od prej privarčevanih 45,6 enote, so si morali 54,4 enote sposoditi in kar so potem, ko so zaslužili, vrnili, kljub temu pa so privarčevali 389,6 enote. Poleg tega so v državno blagajno prispevali 4.800 enot. Če potegnemo črto: v državni blagajni je bilo v državi Gora, ki je imela 20-odstotni davek 69.560 enot, v državi Jezero, ki je imela samo 10-odstotni davek, a je 200 Jezernikov povečalo produktivnost, pa 60.640.

Med prebivalci pa je bilo razmerje naslednje: Gorniki so imeli super bogataša. To je bil gospod Flop. Od države je za svojo sociološko analizo dobil 5.000 enot. Če predpostavimo, da je prihajal iz srednjega razreda, da je kot nov državni uradnik imel 11 enot mesečne plače in od vsega tega odštejemo 20-odstotni davek in 7 enot mesečnih stroškov za preživetje, je prvih 20 let svojega življenja v državi Gora imel privarčevanih 3.892 enot. To pomeni, da je bil najbogatejši Gorjan tisti, ki je sodeloval z državo. Pri Jezernikih je bil najbolj bogat gospod Flip, ki mu je uspelo prodati izuma za povečanje produktivnosti. Po odbitju vseh davkov in ob predpostavki, da je tudi on prihajal iz srednjega razreda in da zadnjih pet let ni počel ničesar (razen tega, da se je ukvarjal z novimi izumi, ki jih bo začel prodajati v naslednjem petletnem obdobju), je njegovo bogastvo po 20 letih štelo 18.336 enot.

Kako je bilo z drugimi? V državi Gora je po dvajsetih letih živelo 180 bogatih in vsak je imel 542 enot bogastva, 540 ljudi srednjega sloja, ki so imeli po 276 enot bogastva in 180 siromašnih z vsak po 9,6 enote bogastva. Bilo je še 99 birokratov, ki so po 20 letih privarčevali vsak v povprečju po 345,3 enote (ker so prihajali iz različnih slojev, smo vzeli povprečje). Torej, skupno bogastvo Gornikov kot zasebnikov je znašalo 286.404,7 enote. Pri Jezernikih je imelo 50 posameznikov po 1.162 enot, 140 po 614 enot, 100 po 776 enot, 470 po 336 enot, 50 po 389,6 enote in 140 po 57,6 enote, skupaj pa 416.460 enot.

Kako je mogoče, da je imela država Gora kljub 20-odstotnemu davku v državni blagajni samo slabih 9.000 enot več kot država Jezero, ki je imela samo 10-odstoten davek in je samo petina državljanov, ki je zaslužila več, nominalno plačevala več davka? In kako je mogoče, da je bilo na robu preživetja pri Gornikih kar 18 odstotkov ljudi, čeprav jim je pomagala država, v državi Jezero pa nihče. Najbolj siromašni med Jezerniki so namreč imeli kar 6-krat več sredstev kot najbolj siromašni Gorniki?

Odgovore in možne rešitve bosta ob 20. obletnici obeh držav spet podala gospod Flop in gospod Flip.

(Se nadaljuje)

Tretji del si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/14/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-3-del/

Zgodba o (socialističnih) Gornikih in (kapitalističnih) Jezernikih (1. del)

Značke

kapitalizem, socializem

Nekoč, davno tega že, sta za devetimi gorami in devetimi vodami živeli dve ljudstvi. Prvi so bili Gorniki, drugi Jezerniki. Vsako ljudstvo je štelo natanko 1000 ljudi in bili so samozadostni. Oboji so imeli ribiče, ki so lovili ribe, pastirje, ki so pasli živino, poljedelce, ki so pridelovali žito, peke, ki so pekli kruh, in tako naprej. Normalno so živeli, si med seboj izmenjavali dobrine. Nihče ni bil reven, vsi do zadnjega so na mesec zaslužili 10 enot, kar pomeni na leto 120 enot. Sedem so jih porabili za potrošnjo, da so preživeli, tri so privarčevali. To pomeni, da je vsak Jezernik ali Gornik na leto privarčeval 36 enot, celotna dežela torej 36.000 enot. Temu so rekli, da je njihovo bogastvo. Če bi bilo vse normalno, letine pa vsako leto enake, prav tako ne bi nihče izstopal ali zapravljal, bi vsak v petih letih privarčeval 180 eno, celotna dežela 180.000 enot. Toda ker nesreča ne počiva, je neko leto Gornike doletela nesreča in ostali so brez vsega. Za preživetje so sicer potrebovali 7 enot na mesec (84 enot na leto), zato so se svojimi prihranki odpravili po nakup k Jezernikom. Ker niso sami pridelali, prihrankov pa niso hoteli vseh potrošiti, je v tem sušnem leti vsak Gornik na mesec za preživetje porabil 5 enot, torej na leto 60 enot. Ko je kriza minila, je bil prihranek posameznika v petih letih 84 enot (štiri leta prihrankov po 36 enot minus 60 enot, ki so jih od prihrankov porabili za preživetje v krizi), celotne dežele 84.000 enot. Ker se je tudi Jezernikom zgodila naravna nesreča in so tudi sami odšli h Gornikom po nakupe, se je po petih letih privarčevano bogastvo izravnalo – vsaka dežela je imela privarčevanih 84.000 enot oziroma vsak posameznik 84 enot.

Naslednjih pet let se je izkazalo, da so tako med Jezerniki kot med Gorniki nekateri bolj pridni oziroma produktivni, drugi povprečni, tretji manj produktivni. Prvih je bilo 200 in ti so vsak mesec zaslužili 12 enot. Ker so bili stroški za preživetje na mesec še vedno 7 enot, so tako najbolj produktivni na leto privarčevali 60 enot, v petih letih 300 enot. Povprečnih je bilo 600 in so zaslužili toliko kot prvih pet let – 10 enot. Njihov letni prihranek je bil 36 enot, petletni pa 180 enot. Najmanj produktivni, bilo jih je 200, pa so na mesec zaslužili 8 enot, kar pomeni 1 enota mesečnega prihranka ali 60 enot prihranka v petih letih. Vsi skupaj bi torej, če bi bilo vseh pet let vse normalno, privarčevali 180.000 enot. Ker pa tudi drugih pet let nesreča ni počevala in se je zgodba ponovila, so morali enkrat Jezerniki in drugič Gorniki drug od drugega kupovati in spet je vsaka dežela na sušno leto od druge kupila za 5 enot na posameznika dobrin za preživetje. Ker je eno leto manjkalo in so morali tzrošiti prihranke, so bolj produktivni v petih letih privarčevali 180 enot, povprečni 84 enot, najmanj produktivni pa so bili 12 enot v minusu in so načeli privarčevano v prvih petih letih. Po desetih letih je bilo v vsaki deželi 200 posameznikov, ki so imeli privarčevanik 264 enot, 600 posameznikov s 168 enotami in 200 posameznikov z 72 enotami. Pojavil se je torej sloj bogatejših, srednji razred in sloj bolj siromašnih. Ne zato, ker bi kdorkoli komu karkoli ukradel, temveč preprosto zato, ker so nekateri bolj delovni in produktivni kot drugi. Vendar to ni pomagalo.

Kmalu so te razlike v obeh deželah povzročile zavist, ogrožena je bila zasebna lastnina vsakega posameznika, zato so se vsaka posebej odločili, da potrebujejo državo. Tako sta nastali država Jezero in država Gora, kjer so živeli Jezerniki in Gorniki. Izbrali so predsednika, svoje zastopnike, organizirali policijo, vojsko in drugo. Pojavil se je državni aparat oziroma javni sektor. Skupna odločitev je bila, da bo javni sektor štel 50 posameznikov (vsaj sloj po 5 odstotkov), drugih 950 pa bo vsak mesec v državno blagajno prispevalo po 10 odstotkov zaslužka. Torej bo po novem 950 ljudi vzdrževalo 1.000 ljudi. Računica je bila naslednja: bogati bodo vsak mesec prispevali v državno blagajno 1,2 enote, na leto 14,4 enote in v petih letih 72 enot. Srednji razred 1 enoto na mesec, kar pomeni 60 enot v petih letih, bolj siromašni pa 0,8 enote na mesec oziroma 48 enot v petih letih. Vsi so bili zadovoljni, saj je bila stopnja obdavčitve enaka za vse, čeprav so v resnici bogati v državno blagajno prispevali nominalno več kot siromašni. Vse skupaj je to pomenilo, da je po novem 190 bogatih za državo v petih letih prispevalo 13.680 enot, 570 predstavnikov srednjega razreda 34.200 enot in 190 siromašnih 9.120 enot. Povedano drugače, letni proračun vsake države je znašal 11.400 enot. Ker pa so menili, da gre pri delovanju v skupno dobro za veliko odgovornost, so se odločili, da bo teh 50 ljudi v državni (ali jabni) upravi imelo 11 enot mesečne plače, kar je 6.600 enot na leto. Torej bo za “skupno dobro” v državni blagajni ostalo še 4.800 enot. Ker pa tudi zaposleni v državni upravi plačajo davek, bo v državno blagajno kapnilo še 660 enot na leto, tako da bo letni proračun znašal 13.000 evrov, v blagajni pa bo po izplačanih plačah ostalo 5.400 enot oziroma 27.000 enot v petih letih. Kaj pa vse to pomeni za posameznika? Bolj produktivni bodo po plačilu davka lahko v petih letih privarčevali in povečali bogastvo za 228 enot (3,8 enote na mesec, brez davka bi 300), srednji razred 120 enot (2 enoti na mesec, brez davka bi 180), najmanj produktivni pa 12 evrov (0,2 enoti na mesec, brez davka bi jih 60). Država je torej z davkom razmerje med revnimi in bogatimi, ki je bilo v prejšnjih petih letih 1 proti 5 (kljub temu, da je bila družba zaradi različne produktibvnosti posameznikov že razslojena), povečala na 1 proti 19. Državni uradniki pa so postali višji srednji sloj. V petih letih bodo lahko privarčevali (seveda z denarjem, ki ga zanje namenja 950 drugih posameznikov oziroma davkoplačevalcev) 174 enot (2,9 enote na mesec).

Toda spet je prišlo do nesreče. Eno leto v državi Gornikov, drugo leto v državi Jezernikov. Ker ima država privarčevan denar, se odločijo, da bodo pomagali najbolj siromašnim, ob tem, da tudi država zaradi izpada davkov izgubi eno leto, to pa pomeni, da ima v blagani namesto 27.000 enot samo 21.600 enot. Kaj se zdaj zgodi? Družno se odločijo, da bodo v letu suhih krav živeli kot vsakič, ko pride do nesreče: vsak bo za življenje porabil samo 5 enot na mesec, vendar s tem, da bo država najbolj siromašnim prispevala do petih enot dve enoti, srednjemu sloju (in državnim uradnikom) eno enoto, bogatejšim pa ničesar. Država je tako pri Gornikih kot pri Jezernikih siromašnim namenila 4.560 enot, srednjemu razredu (in javnih uslužbencem) 7.800 enot, kar pomeni, da je v državni blagajni ostalo 9.240 enot. Kakšen pa je bil rezultat pri povečanju bogastva? Bogati so v teh petih letih privarčevali privarčevali 122,4 enote, povprečni 48 enot, siromašni pa so šli kljub pomoči države v minus 26,4 enote. Skupno bogastvo v 15 letih pa je bilo naslednje: produktivnejši so imeli privarčevanih 386 enot, povprečni 216 enot, najmanj produktivni pa 45,6 enote.

V državi Gora in Jezero se tedaj pojavita izjemna posameznika, vsaj s svojo zamislijo, kako bo država ali družba še bolj napredovala. Pri Gornikih je to gospod Flop. Ta nagovori sodržavljane in birokratsko elito. Takole je povedal: “Razmišljal sem noč in dan, delal načrte, se pogovarjal z ljudmi in izdelal analizo. Prišel sem do sklepa, da se je država izkazala, ko je nastopila kriza in da je državljanom, ki so bili tega najbolj potrebni, z denarjem vseh davkoplačevalcev priskočila na pomoč. Zato predlagam, da javno upravo povečamo za 50 zaposlenih, s tem pa bomo razbremenili napornega dela že zaposlenih v javnem sektorju. Ker za 100 zaposlenih, kljub prihrankom v višini 9.240 enot, ne bo dovolj 10-odstotni davek, predlagam da vsak posameznik v državno blagajno prispeva 20 odstotkov. To analizo vam prodam za 5.000 enot.” Predsednik, politična elita in državni uradniki so bili navdušeni, ljudje malo manj, parlament je takoj sprejel povišanje 10-odstotnega davka na 20-odstotnega. Hkrati je odločil, da iz prihrankov države poplača gospoda Flopa (v blagajni je tako ostalo še 4.240 enot), ga zaposli v analitsko-razvojnem oddelku in mu v naslednjih petih letih naroči izdelavo nove analize.

Pri Jezernikih je sodržavljane in birokratsko elito nagovoril gospod Flip. Takole je dejal: “Razmišljal sem noč in dan, delal načrte, se pogovarjal z ljudmi. Izumil sem posebno mrežo za ribiče, ki bodo svojo produktivnost lahko podvojili, prav tako sem izdelal posebno košarico, s katero bodo nabiralci sadja svojo produktivnost podvojili. Vsako ribiško mrežo in nabiralno košarico bom tistim, ki bodo to želeli, prodal za 100 enot.” Predsednik, politična elita in državni uradniki sicer niso bili ravno navdušeni, saj so pričakovali, da bo predlagal podobno kot gospod Flop pri Gornikih, kljub temu so molčali.

Prvič po 15 letih sta imeli državi različni izhodišči. Kaj se bo zgodilo?

(Se nadaljuje)

Drugi del si lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/05/zgodba-o-socialisticnih-gornikih-in-kapitalisticnih-jezernikih-2-del/