Pred izidom knjiga ZADNJI OD NAS – KULTURNE VOJNE IN PROPAD CIVILIZACIJE

Značke

Andrej Sekulović, Evropa, Frankfurtska šola, Giedon, Jože Biščak, knjiga, kulturni marksizem, Velika zamenjava, Zadnji od nas - Kulturne vojne in propad civilizacije

V petek, 19. maja, pride iz tiskarne (no, vsaj tako je obljubljeno) moja četrta knjiga z naslovom ZADNJI OD NAS in podnaslovom KULTURNE VOJNE IN PROPAD CIVILIZACIJE. Knjiga je osredotočena na dogajanja v Sloveniji in Evropi. Podatki za PREDNAROČILA so spodaj.

Knjiga govori o postmodernističnih norostih, ki so v sodobni evropski civilizaciji posledica kulturnih vojn, ki trajajo že najmanj 150 let. Zagon jim je v drugi polovici 20. stoletja dal kulturni marksizem.

Slika na naslovnici knjige: Popotnik nad meglenim morjem; Caspar David Friedrich, 1818; Olje na platnu,  94,8 cm × 74,8 cm; Iz zbirke umetnostnega muzeja v Hamburgu; Avtorstvo: Wikipedia/Caspar David Friedrich – Public Domain)

V uvodu sem zapisal: »Thomas Sowell, ameriški ekonomist, pravi, da je vsaka nova rojena generacija »vdor malih barbarov v civilizacijo, ki jih je treba civilizirati, preden bo prepozno«. Nekaj podobnega je že pred 55 leti v knjigi »Kolovratenje proti Betlehemu« zapisala pisateljica in novinarka Joan Didion. Ko je konec 60. let prejšnjega stoletja več časa preživela med upornimi študenti, je sprevidela, da ni šlo za običajen upor, kot ga doživi vsaka generacija, ampak za dejstvo, »da smo nekako med letoma 1947 in 1967  zanemarili tem otrokom razložiti pravila igre«. Takratno študentsko gibanje, ki je pomenilo začetek postmodernistične dobe, je bilo že indoktrinirano s strani prve generacije učiteljev in profesorjev, ki jih je v ZDA vzgojila Frankfurtska šola. To ideologijo danes prepoznamo kot »kulturni marksizem«, ki je želel in želi demolirati in uničiti institucije (tradicionalne) družbe, na katerih je zrasla sodobna civilizacija.«

Knjiga, ki stane 19,90 evra, sicer nima poudarka samo na preteklosti. Preteklost je manjši del knjige; le toliko, kot je potrebno za razumevanje sedanjih dogodkov in uničujočih ideologij: od zamenjave avtohtonih Evropejcev (in s tem Slovencev) z migranti iz tretjega sveta do raznih trans, LGBT in radikalnih feminističnih gibanj. Podani so številni konkretni primeri (predvsem) iz Evrope, še posebej iz Slovenije. Knjiga je razdeljena na različna poglavja, ukvarja se s kulturo smrti, prebujenostjo (wokeizm), svobodo (s poudarkom na svobodi govora), podnebno histerijo in alarmizmom ter številnimi drugimi vprašanji, ki so podani v obliki esejev.

Knjiga je kot ažurirana zbirka esejev izdana na željo zvestih bralcev Kavarne Hayek (blog Kavarna Hayek je od nastanka zabeležil že več kot 3 milijone ogledov), ki so izrazili željo, da bi imeli po temah urejene tekste, ki se nanašajo za ideologijo kulture marksizma. Ustregel sem jim. (Na spodnji sliki je vsebina knjige.)

Knjiga govori o izginjajočih se (tradicionalnih) vrednotah, ki so danes nezaželene. S pomočjo politik in elit jih nadomeščajo nove, izmišljene in utopične, ki lahko pomenijo le propad tega dela sveta, ki čez nekaj desetletij ne bo več prepoznaven. V zaključku nisem preveč optimističen. »Ta bitka poteka že najmanj sto let, a kot kaže zdaj, jo tradicionalisti izgubljamo. Če bi želeli zmagati, bi morali vzeti kulturo nazaj. A bojim se, da je že prepozno,« sem zapisal na koncu uvoda.

Predgovor je napisal talentirani novinar in pronicljivi mislec mlajše generacije (tudi moj poklicni kolega in prijatelj) Andrej Sekulović. »Glavna nit, ki povezuje vse eseje v knjigi »Zadnji od nas – kulturne vojne in propad civilizacije«, so vsekakor uničujoče posledice levičarskih ideologij na evropsko civilizacijo. Čeprav korenine tega ideološkega viharja segajo celo dlje v zgodovino, se je ena od večjih prelomnic zgodila, ko so se večinoma judovski ideologi Frankfurtske šole pred vzponom nacionalsocializma v Nemčiji zatekli na ameriške univerze, od koder so nadalje širili svoje nazore med ameriško mladino, po koncu tragedije druge svetovne vojne pa tudi med evropsko,« je zapisal Sekulović v predgovoru.

Knjigo lahko naročite v PREDNAROČILU s PREDLAČILOM. Če plačate do četrtka, 18. maja, vam poštnino podarim. Knjigo boste prejeli najkasneje v ponedeljek, 22. maja, ali v torek, 23. maja (kakršna je pač dostava Pošte Slovenije).

Plačate lahko na račun:

Giedon d.o.o.

Dunajska cesta 158

1000 Ljubljana

TRR: SI56 0400-1005-0068-673, odprt pri Nova KBM

Namen: plačilo knjige Zadnji od nas

CENA: 19,90 EUR

Knjigo lahko naročite tudi s PLAČILOM PO POVZETJU (poštnino plača kupec). Naročilo pošljite na elektronski naslov: kavarnahayek@gmail.com. Navedite: ime in priimek, točen naslov (s pošto in poštno številko), število izvodov knjige, davčno številko (pravne osebe tudi, ali so davčni zavezanci ali ne). Knjigo boste prejeli na vaš naslov najkasneje v sredo, 24. maja. CENA: 19,90 EUR.

Platnice knjige ZADNJI OD NAS – Kulturne vojne in propad civilizacije.

Moje dosedanje knjige ZGODBE IZ KAVARNE HAYEK, ZAPISI KONSERVATIVNEGA LIBERALCA in distopični roman POTOVATI Z ORWELLOM lahko naročite TUKAJ.

Preiskava poimensko razkrila, kdo, kako in zakaj financira medijski mainstream: ko boste brali članek v »neodvisnih« medijih, bodite zadržani, kajti obstaja velika verjetnost, da ga je nekdo plačal, da ga boste brali in vanj verjeli

Značke

Barack Obama, BBC, Bill Clinton, Bill Gates, BioMilq, David Bornstein, Der Spiegel, donacija, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, Financial Times, fundacija, Fundacija Bila in Melinde Gates, George Soros, Guardian, Le Monde, mediji, medijski mainstream, MintPress, neodvisno novinarstvo, New York Times, novinarska združenja, novinarstvo, NPR, preiskovalno novinarstvo, Pulitzerjeva nagrada, Rothschild, Solutions Journalism Network, Tim Schwab, Tina Rosenberg, Tje Lancet, ZDA, štipendije

New York Times, ki je za progresivno novinarsko elito (vključno s slovensko) globalni svetilnik neodvisnega in preiskovalnega novinarstva, je več let pisal o Fundaciji Gates, dokler leta 2020 novinar Tim Schwab v Columbia Journalism Review ni razkril, da kolumnista David Bornstein in Tina Rosenberg, pisca hvalnic Billu in Melindi Gates ne delata za organizacijo Solutions Journalism Network, ki jo fundacija izdatno financira. Kolumnista sta priznala nespodoben konflikt interesov in prosila uredništvo Timesa naj naknadno razkrije njune povezave  z Gatesom, a tega največkrat z Pulitzerjevo nagrado ovenčani medij nikoli ni naredil, ker to ni »prednostna naloga«.

Nasploh časopis, ki ima več kot 170-letno zgodovino nerad prizna napake. Ko je dokončno postalo jasno, da Rusi niso vplivali na ameriške volitve 2016 in da Trump Hillary Clinton ni premagal s pomočjo Moskve, se Times ni opravičil, še manj novinarji, ki so za svoje teorije zarote prejeli celo Pulitzerjeno nagrado.

New York Times ni edini. Ameriška javna radijska mreža (NPR) je pred meseci predstavila eksperiment, ki ga vodi Harvard in ki naj bi družinam z nizkimi dohodki pomagal najti stanovanja v bogatejših soseskah. Tudi ozadje te zgodbe je razkril Schwab. Ko je zadevo preiskoval, je odkril, da je vsak citirani strokovnjak finančno povezan s Fundacijo Gates. To je bila ena od neštetih zgodb NPR o dobroti Billa Gatesa, ki je medijski hiši NPR namenil skoraj 25 milijonov ameriških dolarjev donacij.

Računalniški milijarder se ne omejuje samo na ZDA, ampak selektivno financira medije in medijske organizacije po vsem svetu. V dveh letih je britanskemu Guardianu (še en globalni svetilnik neodvisnosti, ki je Gatesa označil za planetarnega svetnika – »sveti Bill«) namenil več milijonov dolarjev za serijo podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomeni rešitev in osvoboditev za doječe ženske. Vsi svetovni mediji so poročali o čudežnem nadomestku za materino mleko, vključno z nekaterimi slovenskimi.

Nedavno je ameriška novinarska organizacija MintPress po dolgi preiskavi razkrila, da je Fundacija Gates za financiranje medijskih projektov po vsem svetu namenila več kot 30.000 posameznih donacij v višini več kot 300 milijonov ameriških dolarjev. Denar je prejela večina največjih svetovnih medijskih hiš, donacij so bile deležne številne medijske organizacije in novinarska združenja, na seznamu so portali za preverjanje dejstev. S temi mediji in organizacijami sodelujejo tudi slovenski mediji, združenja in novinarski centri.

Medijskih hišam (seznam spodaj) je milijarderjeva fundacija namenila več kot 166 milijonov dolarjev.

Donacija CNN v višini 3,6 milijona dolarjev je šla za »poročanje o enakosti spolov«, medtem ko je Texas Tribune prejel milijone za »za povečanje ozaveščenosti javnosti pri vprašanju reforme izobraževanja v Texasu«. Med prejemniki donacij najdemo francoske, španske, nemške, afriške in celo kitajske medije.

Gates je 38 milijonov dolarjev namenil mreži centrov za preiskovalno novinarstva (spodaj) …….

…. 12 milijonov dolarjev je doniral novinarskim organizacijam (spodaj).

Fundacija denar namenja tudi izobraževalnim centrom za novinarje (spodaj) …..

…. za medijske projekte po vsem svetu je namenil skoraj 100 milijonov evrov (spodaj).

Bill & Melinda Gates Foundation (BMGF) večinoma financira velike in vplivne globalne medije, ki naj bi veljali za verodostojne in neodvisne. Bill Gates namreč dobro ve, da te medije najbolj citirajo manjši mediji po vsem svetu (slovenski medijski mainstream večinoma citira Guardian, BBC, New York Times in CNN, se pravi medije, ki so na samem vrhu Gatesovih donacij).

Schwab, eden redkih preiskovalnih novinarjev, ki si je drznil pod drobnogled vzeti »dobrotnika« Gatesa, opozarja, da raziskava vključuje samo vidne in neposredne donacije, nikakor pa ne vzporednih ali posrednih. Navaja primer partnerstva BMGF z ViacomCBS, podjetjem, ki nadzorujejo CBS News, MTV, VH1, Nickelodeon in BET. Javno je bilo povedano, da je Fundacija Gates korporaciji zabavne industrije dala 6 milijonov dolarjev, toda v poročilu o donacijah ni mogoče najti ne CBS, ne Viacoma.

Prav tako v poročilo niso vključene štipendije novinarjem in donacije, ki so namenjene plačilu člankov v akademskih revijah. Čeprav ti članki niso namenjeni množični uporabi, so redno podlaga za zgodbe v mainstream medijih in pomagajo pri promociji določenih vprašanj. Kot pravi Schwab, je mogoče slediti več desetim milijonov dolarjev, ki so končali v akademskih revijah, pri čemer je vsaj 13,6 milijona dolarjev namenjenih ustvarjanju vsebin v prestižni medicinski reviji The Lancet.

In na koncu je seveda še denar, ki je namenjen raziskovalnim projektom, predstavitev rezultatov konča v akademskih revijah, medijskem mainstreamu ali knjigah.

In Fundacija Gates ni edina. Medijem in novinarjem »donirajo« fundacije Georga Sorosa, družine Rothschild, Charlesa Kocha, Craiga Newmarka, Gill, Bill in Hillary Clinton, Barack Obama, družina Murdoch, Mark Zuckerberg in številni drugi. Vse to se predstavlja kot »neprofitno financiranje nestrankarskega novinarstva«. Vprašajte se, ali je to res.

Zato takrat, ko boste v slovenskem medijskem mainstreamu brali citate ali sklicevanje na največje in najbolj vplivne globalne medije, kot so NY Times, CNN, BBC, Guardian, Le Monde, Der Spiegel ali Financial Times, bodite rajši zadržani glede verodostojnosti, saj obstaja velika verjetnost, da gre za članke, ki so bili naročeni in plačani z namenom, da jih boste vi brali in vanje verjeli.

Po reformah so se plače na Kubi podvojile

Značke

Fidel Castro, Kuba, Raul Castro, revščina;, socializem

Povprečna plača na Kubi je bila v preteklem letu 740 kubanskih pesov ali 25,1 evra, poroča portal Translating Cuba. To je enkrat toliko, kot je bila leta 2007 (takrat je znašala 13,82 evra), ko je še živel in vladal okoreli komunist Fidel Castro. Njegov brat Raul je namreč potem, ko mu je Fidel predal oblast, izpeljal nekatere reforme. Med drugim je odpustil pol milijona državnih uslužbencev in omogočil ljudem, da se samozaposlijo. Ti ukrepi so bili za socialistično Kubo revolucionarni.

V primerjavi z razvitimi državami so kubanske plače še vedno smešno nizke. Najboljše plačani sektorji na otoku so: industrija sladkorja (42,22 evra), delo v kamnolomih in rudnikih (41,29 evra), finančne službe (34,93 evra) ter poljedelstvo in ribolov (33,57 evra). Najvišje plače imajo v provinci Ciego de Ávila (27,60 evra).

Najslabše plačani so delavci v komunali (17,04 evra), državni administraciji (17,30 evra) in javnem šolstvu (18,08 evra). Najnižje povprečne plače imajo v provinci Guantánamo (21,45 evra).

Kuba sicer še naprej ostaja socialistična in revna država. Oblast pravi, da tudi socialna država, saj so Kubanci vsak mesec deležni državne pomoči. Vsak državljan prejme 3,5 kilograma riža, dva kilograma sladkorja, liter sojinega olja, škatlo kave, zavitek testenin, pet jajc in nekaj piščančjega mesa. Vsakemu otroku do sedmega leta starosti pripada še pol litra mleka na dan.

Kako je župan Desnega Dola postal glavni krivec za slab obisk nogometnega finala

Značke

nogomet, volitve

Tam, kjer se hribi prelomijo in se svet začne spuščati, stoji sredi ravnice velik nogometni stadion. Prebivalci, ki so nanj zelo navezani in mu pravijo hram nogometa, živijo v dveh vaseh. Prva, ki v smeri morja leži levo od stadiona, se imenuje Levi Dol, na drugi strani je Desni Dol. Vsaka ima seveda klube, ki igrajo svoja prvenstva, periodično se dobijo na zaključnem turnirju, kjer sodelujejo najboljši obeh Dolov. To je pravi praznik nogometa za oba Dola, saj sta bili v finalu po pravilu ekipi iz obeh Dolov.

Nekoč se je zgodilo, da sta se v finale uvrstili ekipi iz Levega Dola. Desnodolčanov to ni motilo. Imajo radi nogomet, od levodolnih klubov so izbrali svojega favorita in prišli zanj navijati. Celo navijaške pripomočke so kupili. A ko so prišli na stadion, so opazili, da so tribune navijačev Levega Dola precej prazne.

„Kako to?“ so vprašali.

„Nam je tako ali tako vseeno, kdo zmaga. V vsakem primeru bo iz Levega Dola,“ so odgovorili Levodolčani.

„A nimate radi nogometa?“ so Desnodolčani bezali naprej.

„Seveda ga imamo, ampak pokal gre zagotovo v Levi Dol. Izguba časa,“ se niso dali Levodolčani.

Življenje je teklo naprej in ko je prišlo do naslednjega zaključnega turnirja, sta se v finalu ponovno znašla kluba Levega Dola.

„Tokrat ne grem na finale,“ je dejal prvi Desnodolčan.

„Jaz tudi ne. Naj Levodolčani sami navijajo za svoje,“ mu je pritrdil drugi, župan Desnegadola pa: „Še vodilni Levega Dola pravijo, da je škoda denarja za finale.“

Napoved bojkota je imela velike razsežnosti. Najprej oglasili prebivalci Levega Dola.

„Tako govorijo sovražniki nogometa,“ so rekli prvi.

„Ni pomembno, kdo je v finalu, pomemben je nogomet,“ so rekli drugi.

„Za nas je razumljivo, zakaj ne gremo na finale, saj v vsakem primeru zmaga naša ekipa. Ne razumemo pa Desnodolčanov, ki bi tako dokazali, da imajo radi nogomet,“ so komentirali tretji.

Tudi nekateri Desnodolčani so bili jezni, ker so njihovi sovaščani napovedali bojkot.

„Anarhisti!“ so kričali.

„Nešportniki,“ so menili.

„Hujskači,“ so tretji označili tiste, ki so sovaščane prepričevali, zakaj neki bi hodili na finale, ko bo pa zmagovalec v vsakem primeru iz Levega Dola. In dodajali: „Res sta obe ekipi iz Levega Dola, ampak ena ekipa igra lepši nogomet od druge.“

Na dan finala je bila več kot polovica stadiona praznega.

„Katastrofa,“ so bili zgroženi komentatorji.

In za slab obisk finala sredi ravnice na pol poti do morja so obtožili župana Desnega Dola, ki svojih vaščanov ni prepričal, naj si izberejo en klub Levega Dola in zanj navijajo. Menili so, da je treba Desnodolčanom, ki niso šli na tekmo, doživljenjsko prepovedati obisk kateregakoli finala in kakršenkoli pogovor o nogometu, pozivanje k bojkotu ogleda nogometne tekme pa v kazenskem zakoniku opredeliti kot sovražni govor in hujskaštvo zoper nogomet.

PS. Vsaka podobnost s predsedniškimi volitvami 2017 je zgolj naključna.

Ko človek na urgenci čaka skoraj 10 ur

Značke

Milojka Kolar Celarc, UKC Ljubljana, urgenca, zdravstvo, čakalne dobe

Ob interpelaciji, ko je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc dejala, da si bolniki sami želijo biti v dolgih čakalnih vrstah, sem se spomnil, da sem bil s hčerko pred več meseci na urgenci in da sem to najino kalvarijo tudi zapisal. No, pobrskal sem po arhivu in našel. Zaradi še vedno aktualne problematike čakalnih vrst (ne samo na urgenci) zapis objavljam, saj se od takrat ni nič bistveno spremenilo, kvečjemu se je vsa stvar poslabšala, čakalne dobe pa podaljšale.

Takole sem pred meseci zapisal:

Človek se, kriv sam ali ne, včasih ponesreči. Če so poškodbe hujše ali če ni prepričan, da so vsi deli njegovega telesa tam, kjer pač morajo biti, poišče pomoč na urgenci. To pa pomeni, kar pove že ime, hitro oskrbo ponesrečenca, ki seveda ne potrebuje napotnice. Hitrost obravnave bolnika je seveda odvisna od poškodbe, vendar ponesrečenec, kakršnakoli je že poškodba, zagotovo ne pričakuje, da bo na pregled najprej čakal 8 ur in sedem minut ter da se bo vse skupaj zavleklo 9 ur in 23 minut.

15.00 Hčerka v bližini nebotičnika na Slovenski cesti v Ljubljani s kolesom zapelje na robnik in pade na pločnik. Udari se v komolec, zapestje, podrgne po obrazu, na kolenu ima oteklino.

15.14 Pridem do hčerke, ki čaka pri Figovcu. Nič hujšega, potrebno je malo ledu. In hčerka se odpelje.

15.25 Pokliče me in pravi, da jo zelo boli komolec. In da bi šla poškodbo preveriti na urgentni blok UKC Ljubljana.

15.38 Pride do mene, pokličeva taksi, plačava tri evre za »dostavo« pred vrata urgence.

15.55 Postaviva se v vrsto za sprejem. Pred nama trije, štirje, čakajoči jezno gledajo predse. Seveda, ponesrečenci se pač ne smejijo na ves glas in veselo skakljajo po hodniku. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da so njihovi dolgi obrazi posledica več urnega čakanja, čeprav so mediji poročali o dolgih čakalnih vrstah.

16.03 Sprejme naju sestra, opiševa poškodbo, opraviva formalnosti. Pravi, da se opravičuje, ker niso podaljšali pogodbe z dvema zdravnikoma, zato bova čakala tri ure in pol. Vprašam, če bo tako dolga celotna obravnava hčerke, pa mi odvrne, da je toliko čakalna doba, da sploh prideva do zdravnika. In spet opravičilo. Odvrnem, naj spore rešijo med seboj, ne pa na bolnikih. Moram poudariti, da sem te besede izrekel zelo in karseda prijazno, saj mi je del možganov, ki je zadolžen za potrpežljivost, delal še povsem normalno. Dobiva številko 3287.

16.10 Usedeva se v čakalnico pred rentgenom, ker je bil tam pač prostor, vendar dovolj blizu sprejemnih ordinacij, da bi slišala, ko naju kdo pokliče. Hodniki so bili polni čakajočih. Trije moško nasproti naju se zabavajo. Nekaj govorijo o času, vendar nisem slišal dobro. Kljub temu dovolj, da me pripravijo do tega, da vstanem in pogledam na monitor, da vidim, koliko jih je pred nama. Da ne bo pomote. Gledam zeleno obarvane, kajti tiste številke, ki so obarvane rdeče ali rumeno, imajo prednost. Gre pač za bolj resno poškodbe in človek to razume.

16.11 Skoraj me kap. Trenutno jih je bilo pred nama 43 (z besedo: triinštirideset), saj je bila na vrhu številka 3244. Kasneje se je izkazalo, da vrstni red sploh ne drži, saj je računalnik (ali pa tisti, ki ga upravlja) čakajoče, ki so presegli šest ur čakanja, preprosto izbrisal.

16.15 Hčerko vprašam, če greva za tri ure domov. Pravi, da ne, da bi pa nekaj pojedla. Jo pa (predvsem komolec) vse bolj boli.

16.20 Dokopljeva se do sendvičomata, kavomata in pijačomata. Vse vrste avtomatov so imeli. In greva malo na sonce, ker je bilo še precej toplo.

17.00 Vrneva se v čakalnico. Ljudi je vse več, hčerkina številka še vedno nekje pri dnu.

18.00 Čakanje in presedanje. Zaradi neudobnih klopi me že boli hrbet. Moški v bližini naju si je prebil glavo in čaka že več kot tri ure. Ima številko 3276.

19.00 Hčerkina številka se premakne v drugo kolono, kar nama vlije malo optimizma. Sicer spet ustekleničena voda in nova kava. Moški nasproti naju se še naprej nekaj zabavajo. Slišim, da ima eden številko 3266, drugi malo več. Prvi je imel težave z ramo, drugi je imel najbrž prebito ličnico (nisem videl dobro, ker je imel prek levega lica obliž). Oba sta na monitorju že v prvi koloni. Vauuu. Toda oba čakata že okoli štiri ure.

20.15 Moški s številko 3266 pravi, da je njegova številka izginila z monitorja. Kmalu izgine tudi številka moškega s prebito ličnico.

21.00 Z monitorja izgine številka 3276, najina številka se je nenadoma povzpela na šesto mesto v vrsti za čakanje.

21.30 Greva malo ven. Na zrak. Notri je obupno. Po hodnikih se drenja okoli 100 ljudi.

22.05 Tudi hčerkina številka izgine z monitorja, moški s prebito glavo in številko 3276 pa še vedno čaka. Tudi ona dva prek še nista na vrsti. Madona, kaj se dogaja.

22.15 Grem vprašati v sprejemnico, zakaj je hčerkina številka izginila z monitorja. Pove, da se jim sesuva informacijski sistem in da naj prav nič ne skrbiva, saj so pri njih napotnice lepo zložene po vrsti. Hm, zares dobra tolažba. Zanimivo je, da so se izbrisale tiste številke, kjer je čakalni čas presegel šest ur.

22.35 Moškega, ki čaka krepko več kot osem ur, pokličejo k zdravniku. Ljudje začnejo kar ploskati – končno na vrsti.

23.00 Ljudje postajajo nestrpni. Pogledam na monitor. Številka zadnjih v vrsti je že krepko presegla 3340.

23.15 Od zdravnika pride moški s prebito glavo. Slikati bo treba, nato pa šivati. Se pravi, človek, ki ima prebito glavo, je na šivanje čakal več osem ur. No, saj tudi hčerko čakava tako dolgo, da se ji je odrgnina na obrazu že skoraj zacelila.

23.30 Bliža se polnoč. Prihaja do prvih prepirov. Da niso oni krivi, da je krivo ministrstvo za zdravje, da naj jim pomagamo in protestiramo pri vladi, ker je ona to zakuhala, da je na voljo samo en zdravnik. En zdravnik? Ljudi pa tam okoli 100. Ampak resnično, to ni moja težava. Zakaj ne protestirajo tako, da prideta dva ali trije zdravniki prostovoljno delati ter tako pokažejo, da jim je mar za ponesrečence. Da pa se kopja lomijo na hrbtnih bolnikov, ki pošteno plačujejo davke in prispevke, s katerimi se plačujejo zdravniki in sestre, je nesprejemljivo. Da se varčuje tako, da se daljšajo čakalne vrste (in to na urgenci), je škandalozno.

00.10 Je že čez polnoč, ko hčerko pokliče zdravnik. Pregleda v manj kot petih minutah, pravi, da ni nič hujšega, in da bomo slikali. Moški z otrokom v vozičku, ki čaka že pet ur, zahteva od medicinske sestre, naj mu vsaj pove, kdaj bosta na vrsti. Odvrne mu, da ne ve. Začne nekaj razpredati o čakalnih dobah.

00.30 Na šivanje gre tudi moški s prebito ličnico (tudi on je na šivanje čakal več kot osem ur), moški s številko 3266, ki je dobil opornico za ramo, je že končal. Po devetih, desetih urah.

00.35 Hčerka gre na rentgen.

00.55 Vprašam, koliko časa traja, da se naredi rentgenska slika. Rentgenolog odvrne, da dve minuti.

01.14 Pride medicinska sestra in pove, da rentgenolog očitno ni dobro prebral in je nekaj pozabil slikati. »Halo??? Se norčujete? Bova zdaj še eno uro tukaj?« pravim sestri, ki spet odvrne, da oni niso krivi. »Da me ne zanima in ali je ni sram,« se ne dam, ona pa: »Mene že ni sram.« Ja, koga pa bi moralo biti? Mene, hčerko, vse čakajoče ponesrečence? Dragi moji, ne izsiljujte z bolniki. Zmenite se z novo ministrico za zdravje in vlado. Stavkajte! Ja, zakaj ne? Če je lahko veliko zdravnikov in medicinskih sester prišlo na »spontane« vstaje proti Janševi vladi, se bi lahko tudi zdaj zbrali ali na Gregorčičevi ali pa na Kongresnem trgu. Aja, tokrat pa ne. Zakaj že? Proti komu bi bili?

01.19 Nov rentgen za hčerko.

01.26 Zdravnika ni, sprejme naju sestra. Da izvid, pove za kontrolni pregled, vse je v redu, samo udarec, malo ledu, pa bo. Hvala. To je vse. Ja. Edina dobra stvar je bila, da je s hčerko vse v redu. In to po devetih urah (9) in triindajsetih (23) minutah.

Kako je Šerbedžija ljudi, ki so leta 1991 pred JLA branili domovino, razglasil za strahopetce

Značke

Buka TV, Hrvaška, JLA, klasični liberalizem, portal Dnevno, Rade Šerbedžija, samoobramba, Slovenija, vojna za Slovenijo

Eden od temeljnih postulatov klasičnega liberalizma je pravica posameznika do življenja, svobode in lastnine. Ta pravica daje človeku tudi pravico, da se brani, če je napaden. Ne gre samo za pravico do samoobrambe, ampak tudi za pravico, da posameznik brani svojo družino, svojo lastnino, svoj narod, svojo državo in svobodo. Zdaj pa hrvaški portal Dnevno poroča, da srbski igralec Rade Šerbedžija, ki mu je Slovenija pred leti dala državljanstvo, ljudi, ki se branijo, razglaša za strahopetce. Šerbedžija je za Buka TV potem, ko sta se z novinarjem pogovarjala o vojni na Balkanu in protestih proti Miloševiću v Beogradu, rekel takole:

„Najprej zato, ker so ljudje bojazljivi. Ljudje so večinoma strahopetci, Ko pravim strahopetci, pravim na nek opravičljiv način. Mislijo na svoje družine, na otroke, ki jih imajo. Želijo jih zaščititi, potem pa tisti stavek ´ne talasaj´ postane v bojnih časih zelo državljansko pomemben.“

Šerbedžija torej razglaša, da so ljudje, ki niso pobegnili in so se z orožjem postavili po robu agresiji JLA in totalitarnemu režimu, strahopetci. Za Šerbedžijo je to, da braniš družino in otroke, strahopetno dejanje. Kdo pa je potemtakem heroj? Očitno Šerbedžija, ki je potem, ko je JLA napadla Slovenijo in Hrvaško, pobegnil v Beograd in se skril v mišjo luknjo.

Intervju, na katerega se sklicuje Dnevno, si lahko ogledate – TUKAJ.

Kavarno Hayek lahko sledite tudi na Twitterju.

Fiskalna odgovornost za telebane: zgodba o Janezu in Borutu

Značke

fiskalno pravilo, Liberal, Mario Nakić, McDonald's, Vladimir Filipović, volivci, zadolževanje

Zgodovina in številni primeri sodobnosti nas učijo, da je razširjena ideologija in brezbrižnost vlad, da lahko zgolj država s svojimi posegi na trg reši in odreši ljudi ter jih popelje v raj blagostanja, kratkega daha. Mitološke zgodbe, da je trg odpovedal in da mora zato država vzeti stvari v svoje roke na način, da kljub nizki produktivnosti in majhni ustvarjeni vrednosti razkošno skrbi za svoje državljane, ne bi smeli podcenjevati. Še posebej takrat, ko deli denar, ki sploh še ni bil ustvarjen, ali takrat, ko se zadolžuje in obveznosti prelaga na daljše časovno obdobje. Povedano drugače: takrat, ko sedanja generacija zadolžuje prihodnje generacije. Jezik, ki ga državni uradniki in aktualni politiki uporabljajo za opravičevanje tovrstnih posegov, je seveda zavajajoč: govorijo o neizogibnem polomu, če ne bodo naredili natančno tistega, kar so si zamislili. In vedno, predvsem levičarji, oznanjajo, da je fiskalno pravilo, ki pomeni vzdržnost javnih financ, največje zlo, ki ovira njih, preroke prihodnosti, pri vzpostavitvi splošne blaginje. Zato se fiskalne odgovornosti izogibajo, saj pomeni, da je njihova poraba omejena, kajti porabijo lahko samo toliko, kot je ustvarjenega. Brez zadolževanja, kakopak. Ker socialisti vseh vrst in barv, nagnjeni k pretirani porabi, tega ne razumejo ali nočejo razumeti, jim bom skušal razložiti na preprost način.

In da ne bom odkrival tople vode in se mučil z iskanjem primera, bom povzel odlično zgodbo o dveh prijateljih in njunih otrocih, ki je bila objavljena na spletni strani Liberal in jo je napisal Vladimir Filipović (spletno stran drugače ureja izvrstni Mario Nakić, novinar, ki ima za svetovni nazor klasični liberalizem). Zgodba gre takole (imena, država in denarna enota so prilagojeni Sloveniji).

Leto 2005. Dva prijatelja, Janez in Borut, vsak ima dva otroka, stara med 11 in 14 let. Otroci se radi družijo in igrajo, zato včasih z njimi preživlja čas Janez, včasih Borut. Oba sta zaposlena in oba zaslužita okoli 1.200 evrov na mesec.

Janez je zelo previden z denarjem. Pri otrocih redko varčuje, a se trudi, da ni razsipen. Ko Janez preživlja prosti čas z otroki, jih povabi na sladoled v park. Ob vsej pisani ponudbi Janez poskuša otroke naučiti, da preprosto nima denarja, da bi jim vse privoščil. Pogosto mu je zaradi tega težko, toda druge možnosti preprosto nima.

Za razliko od Janeza Borut, ko so otroci z njim, troši, kolikor je mogoče. Poleg tega, da jim kupi sladoled, jih odpelje v McDonald’s, kjer lahko naročijo, karkoli si zaželijo. Nato gredo v zabaviščni park, na koncu v kino. Poleg tega ima Borut dober in velik avto, njegova žena nosi drage obleke in pogosto zahajajo v restavracije. In Borut Janeza pogosto gleda izpod čela.

Seveda ni vprašanje, s katerim otroci v starosti med 11 in 14 let rajši preživljajo prosti čas. In zdaj si zamislimo, da sta Janez in Borut politika, otroci pa volivci. Koga bi volili? Kdo bi jih bolj prepričal? Se povprečen volivec razlikuje od povprečnega enajstletnika?

Ključno vprašanje seveda je, kaj se zgodi v prihodnosti. Borut ni imel denarja, da bi se vse to privoščil. Najprej se je zadolževal s kreditnimi karticami, nato je začel jemati gotovinska posojila. Ko mu nobena banka ni želela več odobriti posojila, se je zatekel k oderuhom. Ko ga je Janez opozarjal, naj tega ne počne, ga je zavračal s prezirom, saj so mu drugi svetovali, da lahko še naprej živi na veliki nogi, ker se težave rešijo same od sebe. Ko se je prekomerno zadolžil, je prodal stanovanje, ki ga je podedoval. Nato še manjšo posest in na koncu še veliko stanovanje, v katerem je živel. Družina se je zdaj morala preseliti v manjše stanovanje.

Leto 2020. Otroci so zdaj odrasli. Janezova otroka živita od svojega dela in manjše očetove dediščine. Borutova otroka ne živita dobro, ker nista ničesar podedovala. Še več. Ostali so jima očetovi dolgovi. Poleg tega sta sin in hčer zelo različna. Hčerka se z grozo spominja, kako so živeli njeni starši, doživi katarzo in skuša živeti od tega, kar zasluži.

Sin se noče soočiti z realnostjo in skuša živeti na isti način, kot je živel njegov oče Borut, a denarja je vse manj. Noben mu ga več ne posodi, nima več kaj prodati. Borutov sin postane aktivist politične stranke, ki trdi, da so za vse krive banke in da je potrebno dodatno tiskati denar. In z nostalgijo se spominja starih dobrih časov, ko se je dobro živelo.

Kaj je nauk zgodbe? Neodgovorno obnašanje tistih, ki upravljajo z denarjem in premoženjem, pušča težave naslednji generaciji. Življenje na račun prihodnjih generacij – izključno zato, da bi danes nekomu ugajali (otrokom ali volivcem) – bo imelo za posledico, da nas bodo v prihodnosti prezirali ali pa bo ta generacija še hujša, kot je bila naša.

Originalni tekst Filipovića si lahko preberete tukaj.

Kavarno Hayek lahko spremljate in sledite na Twitterju.

Uživanje vsakdanjih dobrin revni dolgujejo bogatim

Značke

Adam Smith, Eamonn Butler, svoboda

»Evo, moj sin je delal v počitnicah pri podjetju v tuji lasti, za 3,20 evra na uro, brez malice in potnih stroškov, delal je kot črna živina na vročem soncu, medtem ko so se avstrijski lastniki tega podjetja sončili na jadranskem morju v svojih gliserjih.« Ta klasičen levičarski populizem je objavil eden od komentatorjev pod tekstom Bogomirja Kovača na spletni strani Mladine (http://www.mladina.si/167977/evro-je-nemska-pot-v-cetrti-reich-grcija-njen-smerokaz-zato-nasvidenje-v-naslednji-vojni-ekon/).

Kaj je hotel povedati? Medtem ko revni garajo za drobiž, se bogati na njihov račun sončijo in počivajo. Ali še drugače: če bogatejši, se pravi lastniki kapitala, ne bi izkoriščali drugih, si uživanja na svojih gliserjih ne bi mogli privoščiti. Ja, grdi, grdi, najgrši so ti neoliberalni kapitalisti. Nič drugega ne delajo, kot samo počivajo in uživajo na žuljih drugih. Pustimo ob strani te socialistične neumnosti, rajši poglejmo kakšno vlogo imajo bogati in uspešni v družbi oziroma kako so pravzaprav »zlobni neoliberalni kapitalisti« imeli odločilno vlogo pri razvoju dobrin, ki so danes dostopne tudi ljudem, ki imajo minimalno plačo.

Ste se kdaj vprašali, kako se je, recimo, razširila uporaba televizorja? Danes se zdi samoumevno, da imamo televizijske sprejemnike, pravzaprav je »imeti televizor« postala malodane »človekova pravica«. Enako je z radijskim sprejemnikom, avtomobilom, mobilnimi telefoni (da o iPhonih ne govorimo) in vsem, kar je danes dostopno vsakomur, tudi ljudem v revnih afriških ali azijskih deželah. Pri tem nekako pozabljamo, da je do teh izumov pripeljala želja bogatejšega sloja, da zaslužijo še več, da postanejo še bolj uspešni, da postanejo še bogatejši. Da bi pa to postali, so morali svoje izume narediti cenejše in dostopnejše za vse prebivalce. Seveda niso vsi bogati izumitelji, daleč od tega. So pa dali izumiteljem denar, da so izumljali, sami pa so te izdelke preizkušali. Ne samo oni, ampak tudi drugi bogati, na katere levičarji gledajo kot na izkoriščevalce.

Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha, je v svoji knjigi Temelji svobodne družbe (Foundations of a Free Society; http://www.iea.org.uk/blog/foundations-of-a-free-society), ki jo je v slovenščini izdal Inštitut Nove revije (http://institut-nr.si/temelji-svobodne-druzbe/), recenzijo knjige pa je objavil Reporter (www.reporter.si) tukaj (http://www.reporter.si/slovenija/eamonn-butler-resni%C4%8Dne-svobode-ne-poznamo-ve%C4%8D/53866), zapisal: »Večina novih izdelkov ob prihodu na trg velja za luksuz – ker še niso vzpostavili množičnega trga, jih izdelujejo v majhnih količinah in z visokimi stroški. Zato jih kupujejo in preizkušajo najbogatejši ljudje.«

Poglejmo si primer televizije. Če preskočimo obdobje sanj, da bi gibljive slike gledali tudi v dnevni sobi, so prve mehanske televizije začeli prodajati po letu 1928. Prodali so jih manj kot 7.000, bile so drage (http://www.tvhistory.tv/1946RCA630TS.JPG). Privoščili so si jih samo izredno bogati ljudje (recimo filmske zvezde), ki pa so proizvajalcem sporočili – slabe so. Proizvodnjo so po II. svetovni vojni opustili in poskusili s pred kratkim izumljenimi katodnimi cevmi. Slika je bila boljša, tak je bil tudi signal proizvajalcem – zadovoljni smo. Kmalu je sledila prva barvna televizija, ki pa je leta 1951 stala kar 1.000 ameriških dolarjev. Kako draga je bila, pove naslednja primerjava: avtomobil je stal okoli 1.800 dolarjev, hiša 16.000 dolarjev, medtem ko je bila minimalna plača 75 centov na uro, kar pomeni, da si moral za nakup televizorja delati 1.333 ur. Sicer pa, takratnih 1.000 dolarjev bi danes pomenilo nekaj več kot 9.000 dolarjev (Tukaj si lahko vsak izračuna, koliko je nekoč in danes stala neka stvar: http://www.dollartimes.com/). Kmalu se je začela množična proizvodnja, čez pet let so bile televizije cenovno dostopne srednjemu sloju, čez poldrugo desetletje tudi najrevnejšim slojem v ZDA. Koliko danes stane televizor, najbrž ve vsak.

Odziv bogatih ljudi na nov izdelek (na primer televizor) je torej omogočil, da so proizvajalci ugotovili, kakšno bo povpraševanje po izdelku. To jim omogoča, pravi Butler, da opustijo zgrešene izdelke, preden jih začno množično prodajati. Tako se tudi izognejo nepotrebni izgubi. »Taka izkušnja bogatih, pionirskih potrošnikov koristi vsem,« zaključi Butler.

Svoboda in pravna država vs. sodniki in socializem

Značke

Friedrich Hayek, komunisti, pravna država, Slovenske novice, socializem, sodniki, svoboda, ZKS

Friedrich Hayek, eden najimenitnejših umov 20. stoletja, ki ga našim bralcem ni treba posebej predstavljati, je v knjigi Ustava za svobodo (nastala je leta 1960, v sloveščino pa je bila prvič prevedena šele leta 2012) dal poseben poudarek pravni državi. Po njegovo zakoni niso ukazi, prej navodila, ki določajo okvir delovanja države. Po Hayekovo zakoni morajo obstajati, potrebna je tudi ustava (kot nek nad-zakon, ki birokratom preprečuje, da bi pisali in sprejemali za ljudi škodljive zakone). Oboje je temelj za svobodo človeka kot posameznika, saj morajo biti zakoni napisani zelo abstraktno. Po njegovo morajo vladati zakoni, ne ljudje, niti posamezna ideologija.

Pomanjkanje take pravne države se najbolj kaže v totalitarizmu. Čeprav zakoni obstajajo, so pisani tako, da onemogočajo in kriminalizirajo delovanje skupin, ki nasprotujejo ideologiji na oblasti. In med letoma 1945 in 1990 so bili na oblasti komunisti, ki so si pravosodje in zakone, se pravi pravno državo, povsem podredili. O tem danes nekdanji komunisti nočejo niti slišati, delajo vse, da bi preprečili objave, ki jih kažejo v totalitarni luči. Sem in tja se vendarle pojavi kakšen tekst, ki razkrije sprevržena ravnanja oblastnikov v socializmu. Eden takih je članek, ki je pred dnevi zaokrožil po družbenem omrežju Twitter. Objavljen je bil v Slovenskih novicah 17. oktobra 1994, govori pa o sodnikih, katerih večina je bila komunistov in katerih večina se je pri razsodbah opirala na smernice vladajoče elite, to je komunistične partije. Da tekst ne bi šel v pozabo (takrat še ni bilo interneta), ga na tem mestu objavljamo v celoti. Kajti brez pravne države ni svobode, s tem pa tudi gospodarskega napredka ne.

Kdo so sodniki?

Namestnik predsednika Sodišča združenega dela Slovenije je decembra 1992 na seminarju o neodvisnosti sodstva med drugim dejal: »Posamezniki iz CK ZKS, izvršnega sveta, skupščine in sindikatov so skušali v nekaterih zadevah intervenirati v korist predlagateljev – delavcev ali v korist delovnih organizacij oziroma zavodov. Intervencije so bile običajno naslovljene neposredno ali telefonsko na predsednika pritožbenega sodišča, včasih pa je bil ta s sodnikom poklican na razgovor k osebi, ki je skušala intervenirati. Na primer na CK ZKS.«

Citat pove vse o (ne)odvisnosti sodstva pred letom 1990 in govori v prid tistim, ki zahtevajo, naj sodnikov, ki so v prejšnjem režimu kršili človekove pravice oziroma ki so razsojali v duhu tedanje politike, ne glede na to, da so kršili kodeks sodniške etike, ne izvolijo v trajni mandat. Ni namreč izključeno, da ga ne bodo kršili ponovno, samo da bi ugajali dnevni politiki. Zato se ob volitvah v trajni mandat sodnikom (v Sloveniji jih naj bi bilo približno 450) porajajo dvomi, ali lahko vsi opravljajo sodniški poklic. Izkazalo se je namreč, da sodni svet pri kandidaturi sodnikov ni preverjal zakonskega določila o sodnikih (zakon o sodniški službi), ki prepoveduje opravljati sodniško funkcijo vsem, ki so v preteklosti kršili človekove pravice in pri tem sprejemali strokovno napačne odločitve.

Kakšen sodniški kader je zgradil povojni komunizem v Sloveniji, priča analiza ankete, opravljene med sodniki v osemdesetih letih, v knjigi dr- Albina Igličarja Uvod v sociologijo prava. Rezultati so naravnost grozljivi. Samo 63 odstotkov (manj kot dve tretjini) anketirancev je potrdilo, da je prvi pogoj za uspešno opravljanje sodniške funkcije neodvisnost sodnika, hkrati pa je bilo 94,9 odstotka poklicnih sodnikov sodišč združenega dela članov Zveze komunistov Slovenije (na vrhovnem sodišču so bili vsi člani ZK, na temeljnem pa 61,9 odstotka sodnikov).

To samo po sebi še ni slabo, toda če je skoraj polovica anketorancev menila, da se pri poklicnem delu »vedno opirajo na splošne družbene vrednote in moralna načela socializma«, pri čemer je v uresničevanju »novih idej in zamisli v našem družbenopolitičnem sistemu v ospredju avantgardna vloga Zveze komunistov«, je nekaj hudo narobe z neodvisnostjo sodstva. In če k temu dodamo, da je skoraj 80 odstotkov sodnikov še pred desetimi leti izpričalo »velik pomen moralnih načel socialistične družbe za sodniško odločanje« in da je samo 40 odstotkov sodnikov pri razsodbah upoštevalo tudi pravno teorijo, moramo biti plat zvona.

Primer, ki je razburil slovensko javnost, je seveda primer Ota Viličnika, v začetku sedemdesetih let profesorja sociologije na šentviški gimnaziji, ki je bil obsojen zaradi sovražne propagande in razžalitve države, ker je med drugim govoril: »Tovariš Tito je lutka. V njegovih govorih se že vnaprej ve, kaj bo vseboval naslednji« in ker je Zvezo komunistov označil za »potaplajočo se ladjo, ki so jo zapustile podgane«. Predsednik senata ljubljanskega okrožnega sodišča Ivan Žužek je ob sodelovanju sodnikov porotnikov Uljane Grželje in Franja Remškarja spoznal Ota Viličnika za krivega in ga obsodil na devet mesecev zapora. Danes dr. Ivan Žužek, ki kandidira za višjega sodnika na višjem delovnem in socialnem sodišču, pravi, da se ne spomni natančno, kako se je v konkretnem primeru opredelil, kajti s porotnikoma je pri odločanju enakopraven član, razsodba pa je večinska. Kljub temu je prišlo v državnem zboru do zapleta, njegova kandidatura pa naj bi bila začasno zamrznjena. Sicer pa opozicija zahteva, naj se preverijo kandidati za sodnike.

Levičarski mit o uspešnosti samoupravnega socializma

Značke

brezposelnost, državna podjetja, Friedrich Hayek, Iskra, levičarji, privatizacija, produktivnost, socializem

Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo in poslovne vede, bi bila rajnka Jugoslavija – poleg Severne Koreje, Kube, Sovjetske zveze, Romunije in Bolgarije – med najbogatejšimi in najbolj tehnološko naprednimi državami na svetu. Pa ni. Je razpadla, Slovenija pa gre gospodarsko po njenih poteh. Če bi družbena in državna lastnina delovali, potem največje globalne korporacije ne bi bile Apple, Walmart, BP, Toyota, Chevron in Shell, ampak Iskra, Mercator, EI Niš, Petrol, Pivovarna Union in Delikatesa. Pa niso. Če bi bila podjetja v večinski lasti države uspešna, potem bi imela v povprečju več sto milijonske dobičke. Pa jih nimajo. Če bi bila država dober gospodar svoje lastnine, potem bi imela proračunske presežke. Pa jih nima. Vsi odgovori so nikalni tudi in predvsem zato, ker so glavno besedo imeli socialistični ekonomisti mencingerjanskega tipa, ki so se napajali z marksistično ideologijo in keynesianistično doktrino. Danes še kako in še posebej velja tista, ki jo je izrekel Friedrich Hayek: »Če bi socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti.«

Ker je ne razumejo ali pa jo nočejo razumeti, so in ostanejo socialisti. Od tod tudi norije s Peticijo PROTI privatizaciji (po novem ji pravijo Peticija PROTI razprodaji: http://www.mladina.si/163842/protesti-proti-razprodaji-bodo-7-februarja/). Strašijo, da bo privatizacija premoženja v državni lasti neprostovoljna, nepoštena in nepravična. Zadeva ne zdrži resne kritike, o čemer sem že pisal, ko sem navajal, zakaj podpiram Peticijo ZA privatizacijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/16/zakaj-podpiram-peticijo-za-privatizacijo/) in jo lahko najdete in podpišete (http://za-privatizacijo.org/). No, ker vlada nadaljuje privatizacijske postopke, bodo zdaj levičarji organizirali proteste, ki jih pripravlja Facebook skupina Državljani proti razprodaji (https://www.facebook.com/drzavljaniprotirazprodaji). Seveda je profil prestreljen z gesli proti imperializmu, kapitalizmu, neoliberalizmu in ne vem s čim še vse. Po njihovo je državna lastnina vsemogočna, rešila bo vse težave (hm, čudno, da jih še ni), kot dokaz pa levičarji običajno navajajo prav nekdanjo socialistično državo Jugoslavijo, ki je delavskemu razredu zgradila tovarne (kot da jih zasebni lastniki, če bi jim bilo dovoljeno živeti in poslovati v komunizmu, ne bi) in poskrbela, da so bili vsi zaposleni. Povedano drugače. Brezposelnosti v Jugoslaviji ni bilo, kar je dokaz, da socializem deluje in je sistem s človeškim obrazom. Pustimo ob strani take zablode, saj je bila brezposelnost v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji 5-odstotna, na Kosovu pa kar 57-odstotna. To pomeni, da je bila. Bila bi še večja, če Jugoslavija konec šestdesetih let ne bi odprla mej, da je lahko v naslednjih letih iz države na zahod s trebuhom za kruhom odšlo milijon ljudi. Pa jih diktator ni odprl zato, da bi mu bilo v resnici mar za življenje državljanov, ampak da bi ubil več muh na en mah. Prvič, Udba (Služba državne varnosti) je tako na zahodu dobila nove sodelavce, ki so zalezovali nadležno emigracijo, ki je zapustila socializem takoj po II. svetovni vojni. Drugič, zmanjšal je število brezposelnih, ki bi jih drugače moralo zaposliti skorumpirano socialistično gospodarstvo. Tretjič, socialisti so se odrešili ambicioznih, delovnih in produktivnih delavcev, ki so kvarili socialistično povprečje in iz njega izstopali, zato so bili družbi nevarni. In četrtič, čeprav so bili družbi nevarni, so bili na zahodu za Jugoslavijo koristni, saj so v državo prinašali prepotrebne devize. Skratka, bilo je daleč od tega, kot zdaj zadeve slikajo levičarji. Za ilustracijo, kakšen je bil poslovni model socialističnega gospodarstva, bom opisal lastno izkušnjo.

Bilo je pred dobrimi petintridesetimi leti, ko sem bil dijak na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. V 2. ali 3. letniku (ne spomnim se več natančno) smo imeli obvezno delovno prakso, da bi lahko v živo videli, kako deluje najboljši sistem (socialističnega samoupravljanja) na svetu, kjer delavci, ki imajo »usodo v svojih rokah«, združujejo delo. No, tako nekega dve pride v razred razredničarka in nam v nadvse svečanem tonu oznani, da bomo lahko socializem v praksi spoznavali v Stegnah, kjer je nekaj let prej nastal kompleks Iskra. Če preskočim njene hvalospeve, da nam to industrijsko območje »zavida cel svet«, da bo kmalu »prehitelo podobne zahodnoevropske komplekse« in da se v Stegnah učijo tudi Rusi, ki jih je označila za tehnološko najbolj napreden narod na svetu, se najbolj spomnim, da nam je dejala, da bomo nekaj tudi zaslužili, tisti najbolj delovni pa bodo dobili nagrado, kolikor več pač bodo naredili. Ta delovna praksa je trajala dva tedna (ali tri), vsako jutro pa smo morali biti ob 7. uri na »delovnem mestu«. Delal sem v neki ogromni hali (z mano še okoli 15 sošolcev), kjer je že bilo zaposlenih okoli 100 delavcev. Bilo je nekaj strojev. Sicer ne vem zakaj natančno so jih rabili, kajti ta skupina, kjer sem delal jaz, je potrebovala mizo in posebne klešče. Skratka, po prvem spoznavnem dnevu združevanja dela v pogojih socialističnega samoupravljanja, kar nam je razložil nekakšen politični vodja, direktor ali komisar (saj ni važno, kaj je bil), sem dobil mentorja, ki me je najprej naučil, kaj moram delati. Zato mu je pripadal nekakšen mentorski dan, ko mu ni bilo treba delati. No, zdaj pa k bistvu. Kaj sem delal? Dobil sem nekakšne izolirne žice (različno dolge), katerim sem najprej moral s posebnimi kleščami na vsaki strani v dolžini enega centimetra odstraniti ovoj, nato pa na obeh straneh natakniti nekakšen zatič (ne ubijte me, ker ne vem, kako se vse to imenuje) in ga s kleščami pričvrstiti na žico. Skratka, to sem se učil cel dan, mentor je gledal in konec dneva oznanil, da sem dovolj usposobljen, da bom sodeloval v delovnem procesu. In res, naslednji dan sem se počutil nekako »povišan«. In začel sem z delom, toda takoj naletel na težavo. Norma, na podlagi katere so potem ugotavljali, za koliko so povečali uspešnost in »produktivnost« (no, te besede niso uporabljali), je bila 100 uspešno opremljenih žic na dan, kar pomeni v 20 delovnih dneh 2.000. Če to pomnožimo s 100 delavci, ki so delali izključno samo to, 2,4 milijona kosov na leto. Ker sem, neumen najstnik kot sem bil, besede razredničarke, da bodo tisti, ki bodo več naredili več dobili, vzel preveč dobesedno, sem pohitel. Najprej sem se čudil, kako je lahko norma za opremljanje ene žice pet ali šest minut, ko pa to lahko sam naredim v 30 sekundah, nato pa zavihal rokave. V slabi uri sem jih naredil 100. Ob tem naj povem še to, da so ti žice zjutraj posebni delavci (delali so izključno to, da so žice nosili k mizam) prinesli, in sicer 100, kolikor si jim moral na dan opremiti. Da skrajšam. Mentor prileti k meni, pravi da moram biti bolj natančen, da naj si za vsako žico vzamem čas, da bo potem v redu. Ker mi je hotel pokazati, da jih nisem prav opremil, vsa šla na nekakšen poskusni stroj, a glej ga zlomka, vse je delalo. Povedano drugače, jaz kot dijak sem dnevno normo izpolnil v slabi uri, mesečno bi v dveh dneh in pol. Kar pomeni, da bi ob taki produktivnosti za izpolnitev letne norme zadostovalo 10 do 14 ljudi, tam pa jih je bilo 100! Samo zato, da so bili vsi zaposleni, pa ne glede na to, kaj so delali in koliko so naredili. V socializmu se je štelo, koliko ur si »delal«, ne pa koliko si v tem času naredil.

Ampak direktor, »generalni« so mu rekli, je bil zadovoljen. Imel je znane kupce (po Jugoslaviji), ki jih je določila politika. Tudi prodajal je po ceni, ki jo je določila politika. In vsi so bili »zadovoljni«. Celo izvažali so. Ja, ampak kako? Če poenostavim. Sto teh žic so denimo v Nemčijo prodali za pet mark, medtem ko je bila cena dela (in materiala) za opremljanje 100 žic recimo 30 mark. Iskra je šla pri 100 žicah v minus 25 mark, razliko v ceni (ker so bile devize zelo pomembne) so pokrili jugoslovanski kupci. Tako je bilo tudi z drugimi podjetji, potem pa ni čudno, da je bila posledično tudi v trgovinah »velika« izbira: imeli smo eno vrsto olja, eno vrsto sladkorja, eno vrsto jogurta, največ tri različne salame, mogoče dva različna higienska mila, tri različne zobne paste in tako naprej, kave in prave čokolade pa je tako ali tako ves čas primanjkovalo. Cene pa so bile kljub vsemu višje kot v sosednji Italiji. Povedano drugače. Socialistično gospodarstvo je zaposlovalo ljudi samo zato, da jih je zaposlovalo. Ni gledalo ne na produktivnost, ne dodano vrednost, dobiček je bila hudičeva, satansko imperialistična beseda. Ja, tole združevanje dela z delovno prakso je bila zame dragocena izkušnja.

O produktivnosti in cenah še tole. Kjer sem nekoč živel, je v isti ulici v vrstnih hišicah delal nek mizar. Skoraj cela ulica (in okoliš) je pri njem naročala pohištvo, še župnik bližnje fare, razen nekaj zadrtih komunistov. Pohištvo je bilo cenejše kot v socialističnih lesnih trgovinah. Ljudje so govorili, da je nekega dne k njemu prišla inšpekcija v spremstvu dveh uslužbencev Službe državne varnosti. Osumljen je bil, da spodkopava samoupravni socializem, organizacije združenega dela in socialistično gospodarstvo, poleg tega pa še izkorišča (pozor!) samega sebe. Delal je namreč po 12 ur na dan, na svetek in petek ter celo na dan, ko se je »rodil največji sin jugoslovanskih narodov in narodnosti«. Ko jim je lastnoročno pokazal, kako lahko naredi leseno klop v eni uri, niso mogli verjeti, saj sta bila po njihovih normativih za izdelavo te klopi potrebna dva delavca in dva dneva. Potem so ga sicer še sumili, da ga financirajo zahodni imperialisti in kapitalisti, toda pustili so ga pri miru. Vsaj na videz. Po bližnjih Mercatorjevih bifejih so hitro začele krožiti govorice, da je v okolišu mizar, ki dela za zahodne tajne službe in podobne traparije. Bilo je tipično udbovsko zastraševanje, nekateri so se ustrašili in pri njem niso več naročali pohištva.

Podobno je danes, ko Facebook skupina Državljani proti razprodaji zagovornike privatizacije, zasebne lastnine, prostega trga in svobodne pobude označuje za »sodelavce okupatorja«. Hm, katerega okupatorja?

Tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/16/zakaj-islam-ogroza-kapitalizem-ali-kako-so-socialisti-nasli-skupni-jezik-z-muslimani/) pa si lahko preberete, kako so (samoupravni) socialisti našli skupni jezik z islamisti.