Ko boste prebrali, kaj in kako kitajske družbe, ki so tesno povezane s KPK, prevzemajo evropska podjetja, si boste zaželeli, da bi bilo več državnikov, ki bi si kot Janez Janša upali naglas govoriti o ekspanzionistični politiki Kitajske

Sredi novembra so na sedežu italijanske vlade zvonili vsi alarmi. Alpi Aviation, podjetje, ki proizvaja vojaške drone, je v kitajskih rokah. Celo več. Ponos italijanske tehnologije je v rokah kitajskih državnih podjetij, kar z drugimi besedami pomeni, da je tehnologija v rokah kitajske komunistične partije (KPK). »To je šolski primer strategije kitajske države,« je dejal Jaap van Etten, izvršni direktor nizozemskega podjetja Datenne, ki spremlja kitajske naložbe v Evropi, piše Judith Bergman na spletni strani inštituta Gatestone.

Podatki podjetja Datenne so najmanj vznemirljivi. Kitajska državna podjetja so aktivno in dokazano vključena v nakupe za Evropo strateških podjetij v vsaj 40 odstotkih od 650 pregledanih kitajskih naložb v Evropi v obdobju med 2010 in 2020. Gre pravzaprav za naložbe kitajske partije, ki so skrita za plastmi lastništva, zapletenimi lastniškimi strukturami in posli, sklenjenimi prek evropskih hčerinskih družb.

Alpi Aviation je leta 2018 kupilo podjetje Mars Tehnology. Podjetje, registrirano v Hongkongu, je pridobilo 75-odstotni lastniški delež. Italijanske oblasti s prodajo niso bile seznanjene, zanjo so izvedele šele leta 2021. Preiskava je pokazala, da se za hongkonškim podjetjem skriva vsaj eno kitajsko podjetje v državni lasti –  China Railway Rolling Stock Corp, največji svetovni dobavitelj tirnih vozil. Namen prevzema je očitno bil, da kitajska država pridobi Alpijevo tehnologijo dronov. Tehnologijo so namreč kmalu po prodaji prenesli na Kitajsko.

Pred kratkim so Kitajci prevzeli Newport Wafer Fab, največjega britanskega proizvajalca polprevodnikov, znanih tudi kot mikročipi, ki so nepogrešljivi v elektroniki – od pametnih telefonov do visokotehnološkega orožja. Julija 2021 je Nexperia, za katero se govori, da je nizozemsko podjetje, kupila Newport Wafer Fab. Vendar je Nexperia v lasti Wingtech Technology, kitajskega podjetja, ki je tesno povezano s kitajsko državo. Po podatkih Datenne je 30 odstotkov Wingtech Technology v lasti kitajskih vladnih agencij. Zdi se, da britanska vlada grožnje ni razumela. Prodaja je bila speljana kljub temu, da so protestirali pri poslovnemu sekretarju Združenega kraljestva Kwasi Kwartengu. Ko je predsednik odbora za zunanje zadeve britanskega parlamenta Tom Tugendhat Kwartengu pisal, da kitajsko lastništvo britanske tovarne mikročipov »predstavlja velik gospodarski in nacionalni varnostni problem«, je dobil odgovor, da je bil posel »temeljito preučen«. 

Leta 2020 sta španski podjetji Empresarios Agrupados in Ghesa, ki načrtujeta in gradita jedrske elektrarne, prevzeli podjetji China Energy Construction Group Planning in Design. Slednje podjetje je preko svoje matične družbe China Energy Engineering Group tesno povezano s komisijo kitajskega Državnega sveta za nadzor in upravljanje državnega premoženja (SASAC), organom kitajske vlade in partije. SASAC ima v lasti skoraj 100-odstotni delež v China Energy Engineering Group, matičnem podjetju kitajskega prevzemnika dveh španskih podjetij za načrtovanje jedrskih elektrarn. Ta prevzem je bil eden največjih prevzemov infrastrukturnih podjetij v Španiji vseh časov.

Bergmanova piše, da je treba ustaviti prodajo evropskih strateških podjetij, saj znanje in tehnologijo teh podjetij kitajska komunistična partija uporablja za uresničevanje svojih ekspanzionističnih ciljev. Tajvan je že eden takih ciljev.

»Pobegli« posnetek predstavnice globalnih elit: elitneži smo super, težava so običajni ljudje nacionalnih držav

Na spletni strani YouTube se je pojavil »zanimiv« posnetek s Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Ni povsem jasno, ali z lanskega ali je posnetek starejšega datuma. Na družbenem omrežju Twitter pa ga je delil Justin Hart, strokovnjak za obdelavo podatkov.

Na kratkem posnetku ženska svetovni eliti sporoči dobro in slabo vest. Po njeno je dobra vest ta, da si elite po svetu vse bolj zaupajo med sabo in skupaj delajo »čudovite stvari«. Slaba novica pa je, tako je razlagala pripadnica elit, da običajni ljudje elitam zaupajo vse manj. Torej ….

Posnetek zelo dobro razkriva, kako elite razmišljajo: težava današnjega sveta so običajni državljani. Toliko, da boste vedeli.

Končna stopnja neumnosti

Carlo Cipolla je bil italijanski zgodovinar, specialist za srednjeveško gospodarstvo. Na prelomu tisočletja umrli akademik ni zaslovel zaradi svoje profesije, temveč zaradi eseja Temeljni zakoni človeške neumnosti. Rdeča nit njegovih petih zakonov je, da je skupina neumnih ljudi daleč močnejša od mafije; čeprav brez vidnega voditelja ji uspe delovati zelo koordinirano in učinkovito. »Neumna oseba je najnevarnejša oseba,« zaključi Cipolla.

Esej je številne mislece in pisce spodbudil, da so razdelali posamezne stopnje neumnosti. Različnim lestvicam je skupna končna stopnja neumnosti. Dosežejo jo ljudje, ki imajo višji intelektualni prag od povprečnega posameznika in na vrhuncu svoje neumnosti s pomočjo medijev dosežejo ugled. Začnejo verjeti, da so volkovi ali pastirji, čeprav so v resnici ovce, ki jih vodi samouresničevanje neumnosti. Ne zavedajo se, da so v jarmu narcizma in da so povodci v rokah tretjih ljudi.

Normalni ljudje jih poslušajo in pri sebi vedo, da neumni manipulirajo z oksimoroni, česar sami nikoli ne bi počeli. A ker zvenijo dobrohotno, vetra v jadra pa jim dajejo mediji, neumnosti ne vzamejo kot šale. Celo občudujejo jih, ker delujejo trdno in so prepričani v svoj prav. Privlačno se jim zdi, da ljudje na končni stopnji neumnosti niso pripravljeni sprejeti drugih dejstev in kopice prepričevanj, ki so v nasprotju z njihovimi domnevami, čeprav je kopica dokazov, da se motijo. Njihova  moč je, da je predstavljena laž ali manipulacija obratno sorazmerna s količino truda normalnih, ki z dokazi in zdravim razumom skušajo ljudi prepričati v nasprotno. Zdi se, da deset pametnih ljudi ne odtehta enega samouresničenega neumnega.

Tipičen primer je bila nedavna novinarska konferenca parazitskega Inštituta 8. marec. Direktorica inštituta Nika Kovač je medijem razlagala, kako bodo zbirali podpise za mega zakon, ki bo odpravil ukrepe, predpise in zakone desnosredinske vlade. Kdor zna seštevati in odštevati, ve, da bi to pomenilo nižje plače in pokojnine ter da bi morali podjetniki in vsi, ki so bili med zdravstveno krizo deležni pomoči, vračati denar. Čeprav je bila Kovačeva, ki je očitno že zelo mlada dosegla končno stopnjo, jasna kot beli dan, so uredniki in mediji (večinoma dosegajo visoke stopnje na lestvici neumnosti)  njene besede omilili. Pravzaprav so večji pomen pripisali Kovačevi kot osebi, ne oksimoronom, ki jih je predstavila. A njihova nesreča je, da posnetkov, ki so zaokrožili po spletu, ni več mogoče izbrisati in da bodo ljudje spoznali, da jim načrti inštituta utegnejo samo škoditi. Pri tem je najbolj intrigantno dvoje: prvič, njihove pobude in domneve ne koristijo niti njim samim; in drugič, da s svojim delovanjem ne skušajo vnesti nereda (domišljajo si, da ustvarjajo red), ampak je nered rezultat njihovega početja. Od tega imajo koristi le lutkarji, ki upravljajo z neumnimi.

Sledilci neumnih na končni stopnji so ´koristni idioti´. Na novinarski konferenci Inštituta 8. marec smo jih lahko prepoznali kot gručico ljudi v ozadju Nike Kovač. To so ljudje, ki na lestvici dosegajo različne stopnje. Kot po pravilu gre za zapostavljene posameznike, ki imajo nataknjene plašnice in se čutijo poklicane, da slepo opravljajo umazano delo za ljudi, ki so njihov ideal – ljudje, ki dosegajo končno stopnjo. Stopnjo niže od koristnih idiotov so militantni neumni. To je tudi tistih 1.300 aktivistov, ki bo po obljubah inštituta šlo na teren proti SDS. Gre za posameznike, ki na svobodo govora, zasebno lastnino, znanost, razum in plačano delo ali na tiste, ki to zagovarjajo, gledajo kot na eksistencialne grožnje, ki jih je treba za vsako ceno in z vsemi sredstvi iztrebiti. In ko bodo neumni na raznih stopnjah govorili o fašistih, ki jih je treba iztrebiti, vedite, da govorijo o svobodomiselnih. Primer Marka Bandellija je kot iz učbenika.

Žal (pre)mnogi normalno inteligentni podcenjujejo neumnost in njeno moč. Še vedno verjamejo, da je v neumnih na različnih stopnjah vendarle kanček racionalnosti. Ni. Svojim prepričanjem sledijo kot navodilom za uporabo šampona, njihov svetovni nazor je pravokotno na resničnost.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (20. januar 2022)

Newsweek: Janša je rekel tisto, česar si drugi državniki ne upajo izreči naglas, da ne bi užalili Kitajske

Janez Janša je v intervjuju za indijsko nacionalno televizijo Doordarshan povedal, da si Slovenija s Tajvanom želi izmenjavo predstavništev in da bo Slovenija podprla vsako suvereno odločitev Tajvancev. Kitajska je besede Janše označila za nevarne, leva opozicija pa je skočila pokonci in zahtevala izredno sejo parlamentarnega odbora za zunanjo politiko.

»Njegove besede odstopajo od skrbno izbranih besed drugih svetovnih voditeljev, ki se pogosto bojijo, da ne bi užalili Kitajske,« je o »aferi« Tajvan zapisal Newsweek.

Naj razčistimo. Peking ni nikoli vladal Tajvanu, ki ima uradni naziv Republika Kitajska. Nesporazumi so zaradi različnih interpretacij sporazumov med leti 1945 in 1952. Kitajci gledajo na Tajvan kot na svojo provinco, Tajvan vidi sebe kot demokratično in suvereno državo. Zaradi teh nejasnosti Tajvan skoraj nima uradnih diplomatskih odnosov, je pa bila na Tajvanu že že uradna delegacija Evropskega parlamenta. Odnosi so večinoma le na ravni (gospodarskih in kulturnih) predstavništev in Slovenija v tem pogledu ne bi bila nikakršna izjema (v Tajvanu ima predstavništvo 19 držav EU). Slovenija bi naredila to, kar je pred meseci Litva, kjer je Tajvan odprl predstavništvo. Kitajska je zato Litvi napovedala gospodarske sankcije.

Tajvansko zunanje ministrstvo je lani opozorilo, da so odnosi med priobalnim otokom in celinsko Kitajsko dosegli najnižjo raven v zadnjih 40 letih in da se povečuje strah, da bi Peking lahko sprožil invazijo. Ta možnost ni tako nemogoča, kot se zdi, a po vsej verjetnosti do vojaškega posredovanja ne bo prišlo pred zimskimi olimpijskimi igrami na Kitajskem. Nekatere države so sicer napovedale tako imenovani diplomatski bojkot olimpijskih iger.

Peking je že danes vpleten v več vojaških agresij. Jeseni lani so se v indijski obmejni državi Arunachal Pradesh, ob mednarodni meji, spopadli kitajski in indijski vojaki. Indijci so na svojem ozemlju zajeli 200 Kitajcev.  Predlani je indija poročala, da je kitajska vojska večkrat poskušala prestopiti indijske meje in celo zgraditi infrastrukturo v Indiji.

Kitajska je agresivna tudi na gospodarskem področju. V samo nekaj desetletjih je postala ključna  politična in gospodarska sila na afriški celini. Brez dvoma je Kitajska danes kolonialna sila. Držav sicer fizično ne zasede, a so Kitajci s svojim finančnim vplivom tako močno obremenili posamezne države (v razvoju), da so te de facto postale kolonije, ki so večno v dolgovih.

To je strategija kitajske komunistične partije – zagotavljanje finančne »pomoči« revnim državam. Veliko vlagajo tako v javni kot v zasebni sektor, merijo predvsem na infrastrukturo, plačilo je odloženo. Kmalu so država in ključni posamezniki (elite, ki jih plačujejo) obremenjeni z dolgovi in ​​sčasoma postanejo popolnoma podložni. Lovke segajo tudi v Evropo in Evropsko unijo, predvsem Združeno kraljestvo, Francijo, Nemčijo in Italijo. Analiza Bloomberga je pokazala, da ima Kitajska trenutno v lasti (ali ima tam velik delež) štiri letališča, šest pomorskih pristanišč in 13 profesionalnih nogometnih ekip v Evropi.

Zahod prepogosto popušča Kitajski. Peking še danes ovira preiskavo, kako je prišlo do globalne pandemije, Zahod le nemo opazuje. Morda zato, ker bodo pridobile globalistične elite, če bo zahod tiho.

Decembra 2018 so kanadske oblasti na podlagi tiralice ZDA obtožile Menga Wanzhou in Huawei, da sta zavajala banko HSBC o obsegu sodelovanja z Iranom, ki je bil pod sankcijami. Kitajska je nemudoma aretirala 11 kanadskih državljanov in jih zaradi domnevnega vohunjenja obsodila na 11 let zapora. To je bila »diplomacija takcev«, v kateri je kapituliral Joe Biden. Njegova administracija se je z Mengovimi odvetniki pogodila za »odložen pregon« in ga izpustila iz pripora. Po izpustitvi Menga je Kitajska osvobodila zaprte kanadske državljane.

Čeprav so ZDA večkrat poudarile, da bodo pomagale Tajvanu, je to zelo vprašljivo zaradi dvomljivih strategij Washingtona, ki so povzročile vojne v Aziji in na Bližnjem vzhodu. Leta 1950 je Severna Koreja napadla Južno Korejo šest mesecev po tem, ko ameriški državni sekretar Dean Acheson v govoru za National Press Club ni omenil, da je Korejski polotok del obrambne strategije ZDA. Irak je napadel Kuvajt leta 1991, in to teden dni po tem, ko je ameriška veleposlanica April Glaspie iraškemu voditelju Sadamu Huseinu povedala, da Amerika »nima mnenja o … med arabskih konfliktih, kot je spor glede meje med Irakon in Kuvajtom«. Polom Bidna (leta 2011 je bil edini v Obamovi administraciji, ki je nasprotoval napadu, v kateri je bil ubit Osama bin Laden) v Afganistanu je zadnji tak primer, ko so ZDA svoje partnerje pustile na cedilu. In če so drugi ameriški predsedniki vsaj malo ropotali, se Biden utegne izkazati za katastrofo tako za Ukrajino kot za Tajva. Ameriški obrambni minister Robert Gates je leta 2014 zapisal, da se je »Biden v zadnjih štirih desetletjih zmotil pri skoraj vseh večjih vprašanjih zunanje politike in nacionalne varnosti«.

Komunistična Kitajska je sredi osvajalskega pohoda. Tisti stisk rok Xi Jinpinga tajvanskemu predsedniku Ma Ying Jeou leta 2015 v Singapurju je bila le predstava za javnost. Zahod bi zdaj moral jasno pokazati, na čigavi strani je. Tajvan Freedom House označuje kot svobodno državo, Kitajsko pa kot nesvobodno.

Težave tovarišev iz Oxfama, ki preučujejo ekonomsko neenakost in revščino: Največ novih milijarderjev ima komunistična Kitajska! Kaj zdaj?

»Obstaja zid, ki deli bogataše in revne. Nekateri se vozijo z avtomobili, vi hodite peš. (…) Sama zasnova naših gospodarstev in načela naše ekonomije so nas pripeljali do te skrajne, nevzdržne in krivične točke. (…) Čas je, da zgradimo človeško gospodarstvo, ki koristi vsem, ne le redkim privilegiranim. (…) Močan sistem pravične obdavčitve je osrednjega pomena za bolj človeško gospodarstvo. (…) Izziv je zgraditi pozitivno alternativo. (…) Vemo, da je možen drug svet.«

Lenin? Mao Cetung? Edvard Kardelj? Ne, mednarodna organizacija Oxfam.

Nevladna organizacija Oxfam v svojem novem poročilu jasno kaže barvo, ki se nagiba k rožnati ali rdeči. Tovariši iz Nairobija, kjer imajo sedež, so obsedeni z neenakostjo. Zapriseženi socialisti ob pomoči profesorjev ekonomije vsako leto objavijo izračune in podatke o neenaki razporeditvi svetovnega bogastva. Ni odveč poudarjati, da je vsako poročilo bolj alarmantno in strašljivo od prejšnjega. Letošnje ima naslov Neenakopravnost ubija, v njem piše, da je globalna neenakost gospodarski zločin, nasilje proti najbolj revnim ljudem in državam. Kar pomeni, da so bogataši zločinci, s katerimi je treba na tak ali drugačen način opraviti.

Pandemija kitajskega virusa je, ugotavljajo tovariši, vse skupaj poslabšala: ustvarila 160 milijonov novih revežev, medtem se je premoženje najbogatejših povečalo s 700 milijard dolarjev na 1.500 milijard. »Od pandemije ima svet vsakih 26 ur novega milijarderja,«  pravi poročilo organizacije. Seveda, tudi če boste iskali s svetilko, ne boste našli podatka, kje ti novi milijarderji živijo. No, za marksistično organizacijo bi bila res nerodna informacija, če bi objavili, da ima največji prirast milijarderjev Kitajska, komunistična država, ki je po številu skoraj ujela ZDA (ZDA imajo 724 milijarderjev, Kitajska jih ima že 698). Ja, čudna so pota Gospodova, boj proti neenakosti je zelo zapleten, mar ne?

Za navajanje posameznikov in vrednosti njihovega bogastva je treba veliko spretnosti in iznajdljivosti. Ko človek bere ta poročila, se mu zdi, da ima Elon Musk 330 milijard dolarjev premoženja v nogavici ali pod svojo vzmetnico. To bogastvo je samo teoretično bogastvo, ki je v drugih oblikah, ne v denarju, ki bi ga porabil naslednji dan. In za premoženje, ki ga je imel v letu 2021, bo moral plačati 11 milijard dolarjev davka. Kar očitno tovarišem socialistom ni dovolj. Treba jih je še obsoditi, pribiti na križ, da bo cel svet vedel, da je Musk eden tistih, ki je kriv, da se eni vozijo v avtomobilih, drugi pa morajo hoditi peš. Kriv je zato, ker je trdo delal, ker zasluženega denarja ni sproti porabil za lastni užitek. Zato se je pregrešil zoper sveto enakost.

(Ekonomska) neenakost je zagotovo ena najbolj priljubljenih tem levičarjev, s katero je lahko manipulirati in zavajati. Z načrti za odpravo neenakosti socialisti pravzaprav iščejo podlage, kako legalizirati svojo politiko prerazporeditve – vzeti bogatim in dati revnim. Na tej točki se razkrije njihova temeljna zmota, ki razkriva ekonomsko nepismenost: Ko govorijo o dohodkovni neenakosti, govorijo hkrati tudi o revščini. Toda ne gre za isto stvar. Če bi bilo oboje kakorkoli povezano, potem bi morali ekonomijo razumeti kot igro ničelne vsote. Se pravi, da je Musk kriv, da ljudje v Afriki lačni in živijo v kolibah. Pa temu ni tako. Med neenakostjo in revščino ni niti empirične povezave. Ginijev koeficient je na Kitajskem med najvišjimi na svetu (znaša 0,46 in je skoraj nespremenjen že dve desetletji), istočasno se je zelo zmanjšala revščina (delež ljudi, ki živi pod pragom revščine: s 66,2 odstotka leta 1990 na 0,7 odstotka leta 2015).

Oxfam se ukvarja s problemom, ki si v resnici ne zasluži pretirane pozornosti. A očitno je to za tovariše v Keniji (in s posameznimi nacionalnimi enotami drugod po svetu) donosen posel, še posebej, če so plačani z denarjem drugih ljudi za prodajanje megle in strahov.

Ljudje smo po naravi neenaki, razlikujemo se tudi po svojih sposobnostih. Povsem normalno je, da tudi naša plačila ne bodo enaka za vse. In tako je prav. Kjer na trgu ni tekmovalnosti, so vsi rezultati enaki (ni možnosti neenakih rezultatov). To pomeni, da ni motivacije, potrebnih spodbud za bolj produktivno in inovativno delo. S tem tudi no možnosti za večjo blaginjo. Mogoče se sliši paradoksalno, ampak ravno neenakost, ki je posledica tržnega gospodarstva, najbolj pripomore k odpravi revščine. Kapitalizem je za odpravo revščine naredil več, kot vse nevladne organizacije skupaj. Še posebej ne marksistična organizacija Oxfam, ki ima tako rada revščino, da bo storila prav vse, kar je v njeni moči in kolikor ima vpliva, da bo revščine po svetu karseda največ. Vse za svojo denarnico in tudi spolne užitke vodilnih predstavnikov.

Podobnost primerov Djokovića in Ziemkiewicza ali kako država uveljavlja svojo suverenost

V soboto, 2. oktobra 2021, so britanske oblasti na londonskem letališču Heathrow pridržale Rafała Ziemkiewicza, kolumnista poljskega konservativno-liberalnega tednika Do Rzeczy. Ziemkiewiczu, ki je v Veliko Britanijo prispel, da z ženo hčerko pospremi na Univerzo v Oxfordu, niso dovolili vstopa v državo.

Preden so ga deportirali, so mu izročili dokument z glavo britanskega ministrstva (z nečitljivim podpisom) za notranje zadeve (z napisom Border Force, Terminal 2, Heathrow Airport), v katerem je pisalo: »Zaprosili ste za dovoljenje, da za dva dni obiščete Združeno kraljestvo kot obiskovalec. Vendar menim, da je vaš izgon iz Združenega kraljestva v javnem interesu. Vaše vedenje in stališča so namreč v nasprotju z britanskimi vrednotami in lahko žalijo posameznike, zato ni zaželeno, da bi vam dovolili vstop.«

Deportacija uglednega poljskega novinarja je dvignila nekaj prahu, protestirale so poljske novinarske organizacije, poljsko zunanje ministrstvo je zahtevalo pojasnila. Kasneje je prišlo na dan, da je Ziemkiewicz na listi nezaželenih oseb, saj ne skriva svojih konservativnih, suverenističnih in krščanskih stališč. Že leta 2018 je imel težave, saj sta proti njemu izvedla kampanjo The Guardian in muslimanska poslanka bengalskega porekla Rupa Huq. Kasneje je prišlo na dan, da je Ziemkiewicz imel za Poljake, ki živijo v Združenem kraljestvu, predavanja.

Pred dnevi se je na drugem koncu sveta odvijala podobna drama. Prvi teniški lopar sveta Novak Djoković, ki je najprej dobil vizum za vstop v državo, kasneje pa mu je bil razveljavljen, je obtičal na letališču. Kasneje mu je bil vstop dovoljen, da je lahko treniral in se pripravljal na teniški turnir Australian Open, dokler sodišče ne odloči o njegovi usodi. Pogoji za vstop v Avstralijo v času kitajskega virusa so namreč jasni: moraš biti cepljen. So sicer izjeme; da si v zadnjih šestih mesecih prebolel virus. Djoković naj bi ga prebolel v drugi polovici decembra, a ker se je v času, ko bi moral biti v karanteni, kazal v javnosti in fotografiral za francosko športno revijo L’Équipe, se je pojavil dvom o verodostojnosti zdravniškega potrdila, kazalo je na goljufijo. Tako je danes zvezno sodišče v Melbournu potrdilo vladno odločitev o preklicu vizuma Novaku Đokoviću, ki mora tako zapustiti Avstralijo.

Čeprav gre za različna vzroka (Ziemkiewiczu so vstop v Veliko Britanijo preprečili iz ideoloških razlogov, Djokoviću zaradi grožnje javnemu zdravju), je država v obeh primerih uveljavljala svojo suvereno pravico, da sama odloči, koga spusti v državo in koga ne. To pravico ima, ne glede na to, kako je obrazložitev privlečena za lase. Živimo pač v svetu, ki je geografsko razdeljen med države. V Avstralijo se legalno vstopi tako, da na meji pokažeš potni list (za državljane nekaterih držav je potreben tudi vizum). Če država zahteva še dodatne pogoje, je to njena pravica. In Avstralija jo uveljavlja zelo strogo. Tudi zato ta država nima težav z ilegalnimi priseljenci, saj je z akcijo No Way, v kateri je sodelovala vojska, povsem zaustavila ilegalno priseljevanje.

Avstralija zaradi širjenja kitajskega virusa tudi PCR testa ne prizna več, ampak zahteva, da morajo biti vsi, ki vstopijo, cepljeni. Ne glede na to, kako nerazumna je ta odločitev (cepiva niti ne ščitijo pred okužbo, niti ne preprečujejo širjenja okužbe), ima država suvereno pravico, da jo uveljavlja. Njegovi poskusi (in poskusi njegovih odvetnikov), da zaobide pravila, ki veljajo tam doli, so bili popolnoma nepotrebni. Čeprav je treba priznati, da je mnenje sodnikov, češ da je Djoković postal ikona anticepilcev, zelo podobna ideološki obrazložitvi britanskih oblasti, ki v državo niso spustile Ziemkiewicza. Prav tako meče čudno luč na avstralsko državo dejstvo, da mu je bil vizum najprej odobren, nato preklican (res pa je, da avstralske oblasti niso vedele vseh podrobnosti). Ampak, kot pravim, kot ima Djoković pravico, da javno pove, kaj si misli o cepljenju in se sam odloči, ali se bo cepil ali ne, ima država pravico, da vstop dovoli ali ne.

Djoković se najbrž tudi po tej epizodi v njegovih karieri ne bo cepil, prav tako Ziemkiewicz ne bo spreminjal svojih konservativnih pogledov na svet (kar je razvidno iz njegovih zadnjih kolumn). In to je treba spoštovati. Imata svoje mnenje (Djoković o cepljenju, Ziemkiewicz o ilegalnih migracijah, islamu in še čem) in tako je prav. Enako je treba spoštovati pravico suverene države, da določa pogoje za vstop na njeno ozemlje. Odnos avstralskih oblasti do kitajskega virusa in cepljenja pa je stvar Avstralije in avstralskih volivcev, ki bodo svoje povedali na spomladanskih volitvah. Trenutno avstralska Liberalno-nacionalna koalicija po raziskavah javnega mnenja izgublja, kar kaže na to, da državljani z ukrepi, kjer so necepljeni obravnavani le malo boljše kot kriminalci, niso zadovoljni.

Vsekakor smo lahko v Sloveniji samo veseli, da desnosredinska koalicija ne sledi drakonskim ukrepom, ki jih sprejemajo nekatere države (Italija, Avstrija, Nemčija, Nizozemska) z dolgo demokratično tradicijo. To se pozna, saj Slovenijo različna merjenja uvrščajo med zmagovalke zdravstvene krize.

PREBERITE TUDI:

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Napoved krvave žetve

Milanu Kučanu zadnje dni ni mogoče ubežati. Dovolj ga je povsod, pojavlja se hkrati. Ne poskušajte zamenjati radijske postaje, TV kanala, časopisa ali spletne strani, nekdanji šef partije bo tudi drugje. Uredniki ga brez občutka postavljajo na neprimerna mesta, poročila o njem presegajo mejo dobrega okusa, manjka samo še v »pesmih« Borisa A. Novaka in resničnostnem šovu. Ne o sanjskem moškem; za to ga je medijski mainstream že davno razglasil. Nekako tako je, kot pred četrt stoletja, ko so mu mediji na hitro pomagali spirati kri z njegovih rok, ki je ostala iz prejšnjega režima kot šefu partije in vzporednega mehanizma. Ampak nobena ovira in zločinsko dejanje nista močnejša od časa, mar ne?  Ne nekaj let, ampak samo nekaj mesecev je dovolj, da je vse pozabljeno. In to očitno ni nikakršno breme.

Poštene in dobre ljudi je ob poslušanju Kučanovega nedeljskega govora na Dražgošah oblival mrzel pot, ledenela je kri. Poleg običajnih floskul o »veliki bitki«, ki se je končala tako, da so domačini brezglave partijske zamisli plačali z življenji, partizani pa pobegnili v gozd, je izrekel nekaj srhljivih besed. Da ne zaznava dovolj močnega odpora proti ideološkim nasprotnikom (desnosredinski vladi in njenim podpornikom), kakršen je bil med in po drugi svetovni vojni, je dejal precej neposredno. Kar je pomenilo samo eno: proti Janševi vladi so dovoljena vsa sredstva, vključno s pobijanjem, klanjem in metanjem v jame. Nemoralnežu kaj takega ni težko izreči; že kot mlad partijec je okusil kri nedolžnih ljudi, ki jih je komunistična tajna policija morila izključno zato, ker so bili drugačnega svetovnega nazora.

Zdaj nas levičarski propagandni stroj skuša navaditi na to »normalnost« ideološkega obračuna, medijski mainstream  spet potiska Kučana v ospredje, spet nam ga vsiljuje kot nepogrešljivi del našega življenja, brez katerega ne moremo – je zrak, hrana, pijača, postelja in stranišče. Ko skače iz medijev, nam dopovedujejo, da niso samo davki in smrt gotovi v našem življenju, ampak tudi Milan Kučan. Te dni se javno pojavlja več, kot se je v času zmanipuliranih afer, kot sta bili Depala vas ali Patria. Da grozi, žuga in podžiga, vemo, ni pa še jasno, ali je spet angažiral kakega posebnega agenta nekdanje jugoslovanske tajne vojaške službe (KOS), kot Radenka Radojčića v aferi Depala vas. Takrat za politični obračun, danes se zdi, da globoka država ne bo oklevala najeti plačane morilce za likvidacijo ljudi, ki ogrožajo njen vzporedni mehanizem.

Ultimativni oboževalec in hkrati neutolažljivi žalovalec za SFRJ in socializmom, ki si roke, s katero se je dotaknil dlani Tita, očitno sploh še ni umil, ne skriva, da se je aktivno in javno vključil v predvolilno tekmo. Potem ko je Kučanu spodletel načrt, da bi z nasilnimi protesti zrušil desnosredinsko vlado (na to je zadnjič pozval jeseni v Šentjanžu), in so mu bili mednarodni »antifašisti« bolj v napoto kot pomoč (vsi državniki in bruseljski vrh so z izbranimi besedami govorili o predsedovanju Slovenije Svetu EU), so napovedani tudi »novi obrazi«, ki naj bi volivce speljali v njihovo smer. Koalicija KUL se je izkazala za popolnoma nesposobno, kanibalizira samo sebe, čeprav medijski mainstream ob pomoči režiserjev in scenaristov javnega mnenja celotno situacijo pakira iz dneva v dan tako, da jo skuša ohranjati nedotaknjeno in da bodo »novi menedžerski obrazi« dodana vrednost, ki bo grabila po zmerni desnici.

Toksični nastop Kučana na Dražgošah kaže, da se levica nasilju ni odpovedala. Ves čas se volivce opozarja, da se bodo nemiri in ulični kaos nadaljevali, družba pa bo še bolj raztreščena, če bo spet zmagala SDS in sestavila vlado. Kučan in njegovi operativci so jasni: če ne bomo na oblasti mi, bodo ulice postale reke krvi. On lahko to reče. Seveda, on je svetnik. On je sveti Kučan. Nič ga ne zaustavi. Napove topot škornjev in rdečih hord, medijski mainstream to predstavlja kot nekaj povsem normalnega. Srhljivo. To je spirala spodbujanja strahu, ki je skregana s parlamentarno demokracijo in svobodno voljo. Toda drugega od Kučana in njegovih predpražnikov, ki se klanjajo klavcem in poljubljajo roke kriminalcem, ni bilo pričakovati. Upam le, da volivci ne bodo spet nasedli in se ustrašili zatiralskih napovedi.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (13. januarja 2022)

PREBERITE TUDI:

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Pred skoraj pol desetletja sem pisal o dejstvih. Kaj je dejstvo? In kaj je »dejstvo«? Za lažje razumevanje sem opisal primer akademskega slikarja, ki je svoje nadobudne učence odpeljal do reke, jih razporedil in jim dal nalogo, naj čimbolj realistično naslikajo skalo sredi vode. Ko so končali, so ugotovili, da si nobena slika ni niti podobna, čeprav so vsi slikali isto skalo. Med seboj so se razlikovale po obliki in barvi skale, valovanju in barvi reke.

Postavilo se je vprašanje, katera slika je najboljši približek skali. Vse so bile. Vsi so naslikali skalo in reko okoli nje, a tako, kot so realnost videli iz svojega kota. Eden je videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale različna. Edino pravo dejstvo v tem slikarskem treningu je bilo, da je tam skala in ta skala je sredi reke. Vse drugo so bila »dejstva«, ki so se razlikovala od časa in prostora.

Zadnje mesece lahko v povezavi s kitajskim virusom in cepivom poslušamo različne strokovnjake, znanstvenike in tudi laične poznavalce, ki se sklicujejo na dejstva. Dejstvo to, dejstvo ono, dejstvo tretje. To pravi znanost, v katero se ne dvomi. S tem, ko se zavrača kakršenkoli dvom v to ali ono odkritje, damo znanosti pečat nezmotljivosti. In ravno to je škodljivo.

V ameriški poljudnoznanstveni reviji Scientific American pravijo, da je ravno dvom tisti, ki je bistven za znanost. Opozarjajo na paradoks: znanost, ki išče dejstva, pravilno deluje takrat, ko postavlja pod vprašaj sprejeta dejstva. Znanost torej ne prinaša gotovosti, niti neizpodbitnih rešitev. Znanost poganja dvom. In ravno v tem je prava moč znanosti: v njenem nagonu, da podvomi in izpodbija sprejeta dejstva. Vsaka znanstvena ugotovitev, naj bo na prvi pogled še tako trdna, je vedno zgolj hipoteza, ki črpa in zajema znanje v danem trenutku. Dolgoročno so nekatere znanstvene ugotovitve zavržene in sprejete so nove. Toda tudi te nove ugotovitve so zgolj hipoteze. Pravi znanstveniki razumejo, da jih ravno dvom vodi k boljšemu razumevanju in da gotovost, čeprav je za ljudi morda pomirjujoča, vresnici spodkopava znanstveni proces.

Težava nastane, ko komunikacija med znanostjo in javnostjo ni dobra. Revija opozarja na dvoje pasti.

Prva past je, da posamezniki ustvarjajo obliko slepega scientizma, češ da je znanost sposobna, da reši vse težave. Ustvarjajo se junaški raziskovalci, ki nesebično delajo v dobro človeštva. In v te raziskovalce in v njihova odkritja se ne dvomi, kdor želi polemizirati, je izločen in izobčen, v današnjem času mu tehnološki velikani zaprejo uporabniški račun na družbenih omrežjih ali pa brišejo njegove objave. Takšna idealizirana predstavitev znanost se spremeni v niz prepričanj, ki so gotove.  Toda resnica je, da je moč znanosti ravno v njeni sposobnosti, da ustvarja in spodbuja razprave, mestoma celo vnaša razdor med posameznimi znanstveniki.

Druga past je nasprotna – relativizem. Ta izvira iz pomanjkanja  zaupanja. V veliki meri so krivi znanstveniki sami. Klimatologi so denimo že pred desetletji napovedovali, da bo točno določene dele kopnega zaradi globalnega segrevanja zalila voda. Seveda so ti deli kopnega še vedno kopna zemlja. Težava je bila, ker so to predstavljali kot gotova dejstva, ne zgolj hipoteze, ki so nastale na podlagi modelov. Ravno zato med ljudmi prevladuje mnenje, da lahko znanstvenik določeno znanstveno metodo uporabi tako, da bo dobil rezultat, kakršnega si želi. Tipičen primer je Mannova »hokejska palica«.

Spopad s kitajskim virusom je pokazal učinke obojih pasti. Znanstveniki so zaradi pandemije hiteli, da ponudijo teorije in možna zdravila proti kitajskemu virusu. Deborah Doroshow, Scott Podolsky in Justin Barr so v članku Annals of Internal Medicine, zapisali, da je nuja po odkritju zdravila sicer pomenila razcvet in spremenila odziv na pandemijo na bolje, a pretekle izkušnje kažejo, da lahko ta nujnost ogrozi znanstveno etiko, to pa posledično sproži nezaupanje v vlade in znanost.  

Ta nujnost čimprejšnjega odkritja je povzročila »monumentalne goljufije«. Ena takih je bila, da zdravilo proti malariji hidroksiklorokin (in njegova starejša različica klorokin) v primeru uporabe proti kitajskemu virusu povečuje smrtnost. Študijo ameriške družbe Surgisphere je objavila revija Lancet, se pravi revija, ki velja za največjo avtoriteto in v katere zapise se ne dvomi. Po objavi v tej reviji je bilo preizkušanje hidroksiklorokina za kitajski virus domala ustavljeno. Izkazalo se je, da gre za laž in goljufijo, še posebej zato, ker družba, ki naj bi izvedla preizkuse na skoraj 100.000 bolnikih s COVID-19, ni želela predstaviti podatkov, ki jih je uporabila. Senca je padla tudi na revijo Lancet, ki je študije družbe Surgisphere umaknila. Toda škoda je bila narejena, zaradi takih ponarejanj raziskav so se v javnosti razširile razne govorice o cepivu in farmacevtskih podjetjih.

Na začetku omenjena revija Scientific American opozarja, da znanost ni ravna cesta, ki vodi od uspeha do uspeha, temveč vijugasta pot, ki terja neprestano preverjanje hipotez in odkritij. Neuspehi so del znanstvenega procesa in jih je treba preučevati skupaj z uspehi. Dvom je za znanost dobra lastnost, ne napaka. In to je treba javnosti povedati, ne pa kot neizpodbitno dejstvo trditi, da nekaj deluje. Če to deluje ta trenutek, ni rečeno, da bo delovalo (in kakšne bodo posledice delovanja) v daljšem časovnem obdobju. In če ljudje ne razumejo, kako deluje prava znanost, tudi ne morejo pravilno razumeti, kako razmišljati o novih ugotovitvah.

PREBERITE TUDI:

Spregledano opozorilo

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega

Spregledano opozorilo

Na prelomu leta je v New Yorku umrla slavna pisateljica Joan Didion. Mnenja, kakšna so bila njena ideološka stališča, so bila ves čas deljena. A to ni pomembno. Pomembno je, da je za seboj pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem). Medijski mainstream bi jo mirno spregledal, če ne bi bila ta knjiga tista, s katero je zaslovela. Zato so jo prevladujoči mediji skoraj morali omeniti, čeprav je njena vsebina en sam dolg opus proti progresivizmu.

Kolovratenje proti Betlehemu nudi antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so ´otroci cvetja´ drli na zahodno obalo, da bi izrazili nasprotovanje (uspešnemu) konformizmu povojnih ZDA. Država je bila v gospodarskem vzponu, ameriška gospodinjstva so živela blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, država se v njihova življenje ni vmešavala. Pa se najde mladež z rožami v laseh in protestira. Fenomen, ki je pritegnil Didionovo, rojeno Kalifornijko.

Ko se je pomešala med hipijevsko gibanje in radikalne marksistične skupine, je v svojih esejih opozorila na votlost levičarskega upora in vzpenjajoče se protikulture. Še več. Po neštetih pogovorih v Haight-Ashburyju (okrožje v San Franciscu), kjer je bilo eno od središč študentarije, je opazila, da gre za generacijo, ki ne ve, proti čemu se sploh upira in bori, ki ne ve, kaj sploh hoče. Ko so se noriji pridružili hollywoodski zvezdniki, je pisala o snobovski ´ljudski republiki´ Kaliforniji, kjer zaudarja po socializmu.

Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Kar je logično. Povojne ZDA so vzgojo otrok v veliki meri prepustile šolam, ki pa so jih že zasedli učenci Frankfurtske šole. Ta je že pred vojno svoj sedež preselila čez lužo na Univerzo Columbia. Adorno, Fromm, Marcuse, Horkheimer in drugi, kasneje prepoznani kot kulturni marksisti, niso izgubljali časa. Gostoljubje so svobodni in kapitalistični državi vračali po levičarsko: z zastrupljanjem šolarjev in študentov.  Zdaj ni šlo več zato, da bi ta peščica (pred Hitlerjem je morala zbežati, ker mu je bila pač konkurenca na levi; internacionalni socialisti so se umaknili nacionalnim socialistom) prepričala patetično mladež, da ustvarijo butično skupnost socialnega vakuuma, ampak je državo s kulturnim marksizmom okužila s hitrostjo, ki bi jo zavidala tudi španska gripa ali kitajski virus. McKenziejevi ´nežni ljudje z rožami v laseh´ so bili le ušesom všečna in očem prijetna zunanja manifestacija, seme zla, ki je bilo posejano in je pljusknilo tudi na staro celino, so videli le redki.

To, kar danes spremljamo na Zahodu, kot so denimo gibanja Črna življenja štejejo (BLM), ´prebujeni´ (wokeism), Jaz tudi (Me too) ali ´kultura preklica´ (Cancel Culture ali Call-out culture), je neposredna posledica dogajanj izpred pol stoletja, predvsem dejstva, da so bili znaki poti v propad (namerno) spregledani. Didionova je že takrat ugotavljala, da velik del medijskega mainstreama dogajanja sploh ni razumel. »O tem so poročali, kot da bi šlo za ´napad na hlačke´« je dejala.

Ideologi kulturnega marksizma so se preselili nazaj v Evropo; večinoma v Švico, kjer so uživali v prestižnih letoviščih in denar zaupali molčečim švicarskim bankirjem, hollywoodski zvezdniki so svoj mir pred ´ljudsko´ Kalifornijo iskali na elitistični Azurni obali. In otroci cvetja? Varovanci kulturnih marksistov so z vcepljeno progresivno miselnostjo prevzeli popoln nadzor. Postali so menedžerji korporacij, ustanovitelji računalniških podjetij in družbenih omrežij, stalni profesorji, režiserji, scenaristi in producenti, novinarji in uredniki, svetovalci vlad in uslužbenci javnih uprav. Zato je za povsem običajne in bogaboječe ljudi edini izhod za vrnitev v normalnost – resetiranje. Potrebna je popolna ponastavitev sistema v čas, ko je zahodni svet postajal velik in veličasten.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (6. januar 2022)

Zakaj Valentin Areh ni prekoračil pristojnosti, ko ni podaljšal pogodbe kolumnistom Studia City ali zakaj to nikakor ni cenzura

»Njegova utemeljitev zavrnitve podpisa avtorskih pogodb rednih kolumnistov oddaje pomeni prekoračitev pristojnosti direktorja. Hkrati je zavajajoča ter povzroča škodo programu ter ugledu naše ustanove.«

To so (po poročanju Večera) zapisali novinarji Informativnega programa TV Slovenija. V.d. direktorja Valentin Areh je namreč zavrnil podpis podaljšanja pogodb z kolumnisti v oddaji Studio City. Odločitev Areha je prišla v javnost, potem ko se je na svojem Facebooku profilu oglasila Anja Zag Golob, ena od zunanjih sodelavk oddaje, in sporočila, da ji direktor ni podaljšal pogodbe o sodelovanju.

Zag Golobova ima prav v delu, ko govori o razliki med kolumno in komentarjem. Običajno je, da so kolumnisti plačani zunanji sodelavci medija, komentatorji (tukaj imamo v mislih klasični komentar, ne komentiranje nekaj in nečesa, ko je nekdo v mediju gost, da pove svoje mnenje o določeni stvari) pa zaposleni v mediji. Ampak kot pravi razočarana kolumnistka, pustimo ob strani ločevanje med kolumno in komentarjem.

Najprej o (na začetku) omenjeni izjavi novinarjev informativnega programa. Pravijo, da je direktor z zavrnitvijo podpisa avtorskih pogodb prekoračil pooblastila. Očitno je, da novinarji ne vedo, kakšna je vloga direktorja. Za podpisovanje pogodb je pristojen direktor. Res je, običajno zunanje sodelavce v mediju predlaga urednik, toda zadnjo besedo ima direktor. Svoje odločitve ni dolžan prav nikomur razlagati, zavrnitev podpisa (podaljšanje pogodbe) ni prav nikakršen napad na svobodo govora, niti ni cenzura. Če je Zag Golobova mislila, da se bo, ko je enkrat imela podpisano pogodbo, ta avtomatično podaljševala iz leta v leto, je pač razmišljala napačno. Direktor ni podaljšal pogodbe. In pika. To, da je bila kolumnistka, ne pomeni, da bo v oddaji Studio City kolumnistka doživljenjsko. Kot ima ona pravico, da se odloči, da z nekim medijem ne bo več poslovno sodelovala, tako ima tudi direktor pravico, da se odloči, da z nekaterimi ne bo več poslovno sodeloval. Za sodelovanje se morata strinjati obe strani, ne samo ena. Ona ima še vedno možnost, da nastopi s svojo kolumno v oddaji, če jo povabi urednik, ampak plačana ne bo več. Kaj tukaj ni jasno?

In če je Areh zavrnil podpise podaljšanja še s šestimi kolumnisti, potem je skoraj jasno, da je to storil z namenom varčevanja, kar je lahko samo pohvalno. Z državnim medijem, ki ga prisilno plačujemo, morajo namreč pooblaščene osebe poslovati še posebej skrbno, saj imajo opravka z denarjem davkoplačevalcev. Na TV Slovenija je tako ali tako redno zaposlenih dovolj ljudi, da bodo zunanje kolumniste nadomestili z notranjimi komentatorji, ki tako ali tako dobijo plačilo v obliki redne plače. In če se urednica z odločitvijo direktorja ne strinja, ima vse možnosti, da odstopi ali da odpoved. Tako kot biti kolumnist v oddaji ni nekaj, kar bi bilo večno, tako biti urednik in direktor ni nekaj, kar bi trajalo večno. Zato je vse drugo, kar je Zag Golobova napisala na Facebook profilu (od tega, da gre za poskus uniformiranja do tega, da ji jemljejo svobodo), jeremijada nekoga, ki mu je bila pogodba odpovedana. Glede na to, da se visoko ceni kot kritično razmišljujoča, se bodo zdaj najbrž drugi mediji postavili v vrsto in ji ponudili pogodbo za kolumnistko. Lahko bo samo vesela, saj bo honorar najbrž višji.

In zdaj smo pri stroških. Takole je zapisala Zag Golobova: »Verjetno pa bi se veljalo dotakniti tudi one dolgonose izjave o varčevanju in povedati, da je moj honorar za kolumno nizek dovolj, da se TV Slovenija, majke mi, ne bo poznal, da pa je ob tem pomenljivo tudi dejstvo istočasnega razpisa za nove novinarje.«

Zapis kaže dvoje: prvič, kako si nekateri predstavljajo poslovanje in upravljanje s stroški v državnem podjetju, in drugič, nerazumevanje poslovanja. Naj razčistimo. Ko se nek medij odloči za rezanje stroškov, so (kot po pravilu) najprej na »udaru« zunanji sodelavci. Tudi če so ti stroški majhni (»moj honorar za kolumno nizek dovolj«), jih je običajno »milijon«. Z njihovim rezanjem hitro privarčuješ zajeten kupček denarja. Res je, zunanji kolumnisti mediju dajo dodano vrednost. Kakšna bo ta, urednik predlaga direktorju, ki skrbi in je pooblaščen za poslovanje. In zadnjo besedo (povsem legitimno) ima direktor.

Zag Golobova je imela vse možnosti, da se prijavi na razpis RTV Slovenija. Če bi bila izbrana, bi dobila redno službo, bila bi lahko preiskovalna novinarka (kot je razvidno iz razpisa). A zdi se, da je raje samozaposlena na področju kulture. Kar je njena odločitev. Kot je odločitev TV Slovenija, ali bo še zunanja sodelavka javnega zavoda ali ne. Ona se lahko pritožuje, stoka in toži, ima svojo razlaga, zakaj ji niso podaljšali pogodbe. Tega ji nihče ne oporeka. Toda zaveda naj se, da o tem, ali bo še kolumnistka ali kritičarka, kot zadnji in z dokončno odločitvijo presodi direktor tistega medija.

PREBERITE TUDI:

Kaj je šlo narobe, da javnost dvomi v znanost?

Spregledano opozorilo

Tudi inštitut Univerze v Göteborgu ugotavlja dobro upravljanje slovenske vlade z državo

Temeljne človekove pravice (svoboščine) v času kitajskega virusa ali zakaj so dosedanji vladni ukrepi še v mejah dopustnega in sprejemljivega