Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek! Kulturni marksizem in priporočena knjiga:  »Forum Sao Paulo in kulturna vojna«

Značke

, , , , , , , , ,

Medijska hiša in založba Nova obzorja je konec lanskega leta izdala knjigo južnoameriškega novinarja in politika Alejandra Pena Escluse. Knjiga, ki ima v originalu naslov Forum Sao Paulo, grožnja svobodi v Latinski Ameriki, je izšla pod naslovom Forum Sao Paulo in kulturna vojna.

Knjiga govori o kulturnem marksizmu, ki ga danes prepoznamo kot kulturo preklica, politično korektnost ali wokeizem.

Video si lahko ogledate TUKAJ.

Postanite naročnik kanala.

Kdaj bo Svetovna zdravstvena organizacija priznala laboratorijski izvor virusa SARS-CoV-2, ki ga poznamo kot kitajski virus?

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , ,

(Povzetek teksta z naslovom Čas kaže, da so imeli »paranoični ljudje« prav glede COVID-19 na portalu American Thinker. Povzetek je brez povezav, ki so originalnem tekstu.)

Minevajo že tri leta od začetka apokalipse COVID-19, CDC in WHO pa še vedno nočeta priznati, da je bil virus ustvarjen in ušel iz Inštituta za virologijo Wuhan (WIV). Obe instituciji (skupaj z drugimi) sta lagali tako sprevrženo, da jima kar 72 odstotkov ljudi ne zaupa več. Če nič drugega, je to zelo pozitiven znak.

Dokazi za uhajanje iz laboratorija so tako veliki kot dokazi o zoonotičnem izvoru, ki ne obstajajo. Za vsakogar, ki se le malo spozna na biologijo, zanikanje laboratorijskega izvora pomeni bodisi prevaro bodisi, kar je še huje, namerno ignoranco

Na tem mestu preučujem samo tri dejstva, ki skupaj, če ne posamično, nedvomno dokazujejo, da je bil SARS-CoV-2 laboratorijska stvaritev, ki jo je ustvaril človek. Nenazadnje so nam celo povedali, kaj točno bodo storili.

Virusi so znotrajcelični paraziti, sestavljeni iz genetskega materiala – kodonov, ki določajo specifične aminokisline (teh je 20, uporabljajo se za izgradnjo beljakovin) in ki »ugrabijo« celični ustroj za proizvodnjo več virusov.

To ni lahka naloga; virusi so zelo specifični za svojega gostitelja.  Virusi lahko naključno mutirajo; to pomeni, da so podvrženi naključnim spremembam njihovega genetskega koda, ki jim lahko da sposobnost (čeprav redko) poiskati drugega gostitelja. Ko se udomačijo v novem gostitelju, se še naprej razvijajo z naravno selekcijo in se bolje prilagodijo za razmnoževanje v novem gostitelju.

Eden od ključnih dejavnikov za uspeh virusa v novem gostitelju je, da ima visoko nastavljeno receptorsko vezavno domeno (RBD). RBD omogoča virusu, da prepozna gostiteljsko celico, se veže nanjo in vstopi. Pri SARS je RBD dolg 201 kodon. Jesse Bloom iz Caltecha  je analiziral zaporedje kodona RBD,  da bi ugotovil, kakšno zaporedje bi povečalo vezavo na človeške celice. Od 4.000 možnih kombinacij se je virus SARS-CoV-2 že prvi dan izkazal za več kot 99-odstotno optimiziranega; le 21 kodonov manjka do popolnosti. Kot potrditev verodostojnosti Bloomovega dela je bilo kasneje ugotovljeno, da je eden od teh 21 kodonov mutiral v bolj nalezljivo različico Omikron (kot je napovedal Bloom). Če to postavimo v kontekst. Ko je SARS-CoV-1 prešel na ljudi, je bil njegov RBD  le 15-odstotno optimiziran, v njegovem RBD pa obstaja dolga veriga dokumentiranih mutacij, ki so mu sčasoma omogočile prenos s človeka na človeka. Kako je bil lahko SARS-CoV-2 tako izpopolnjen

Ralph Baric iz UNC, soavtor več študij o koronavirusu netopirjev iz WIV,  je že leta 2005 eksperimentiral s transgenimi mišmi (mišmi, ki so bile gensko tako spremenjene, da imajo humanizirano pljučno tkivo), da bi dokazal, da so lahko okužene s človeškimi koronavirusi. V svoji izjavi pred kongresom je dr. Steven Quay pričal, da je »WIV priznal, da so več let delali s humaniziranimi mišmi, razvitimi v laboratoriju dr. Ralpha Barica«.  

Humanizirane miši so za raziskovalce, ki preučujejo viruse in njihov razvoj, odlični poskusni zajčki. Quay je nadaljeval, da je »običajno uporabljena metoda pridobivanja podatkov za optimizacijo virusa COVID serijsko prehajanje v laboratoriju na humanizirani, gensko spremenjeni miši, ki lahko razvije človeku podobno pljučnico. Okužiš miši, počakaš kakšen teden in nato pridobiš virus iz najbolj bolnih miši. Potem ponoviš. V nekaj tednih bo ta usmerjena evolucija proizvedla virus, ki lahko ubije vsako humanizirano miško«.

Ko je enkrat vezan, mora virus izvesti še vedno zelo zapleten molekularni »korak«, da lahko vstopi v telo. Eden ključnih korakov je cepitev spike (koničastega) proteina, ki aktivira mehanizem fuzije celične membrane. Številni virusi, vključno z najsmrtonosnejšimi, kot je ebola, imajo v svojih koničastih beljakovinah furin, ki olajša cepitev na cepitvenih mestih (FCS). Vendar med tako imenovanimi »SARS« virusi nobeden ni imel FCS. Do zdaj in do SARS-CoV-2.

Odkar je bila leta 2004 prikazana učinkovitost FCS, je njegovo vstavljanje v viruse za povečanje infektivnosti že dolgo stalnica raziskovalcev. Že leta 2006 so bile narejene modifikacije FCS: »Pokazali smo, da cepitev furina na modificiranem položaju R667 ustvari zelo malo opazne podenote S1 in S2 in potencira aktivnost membranske fuzije.« Baric se je povezal z WIV in DARPA ter predložil predlog  za financiranje nadaljevanja dela FCS: »Analizirali bomo vse genske sekvence SARS-CoV za (…) potencialna cepitvena mesta za furin.«

Če množica dokumentov in predlogov, ki nam sporočajo, da uvajajo FCS, ni dovolj, obstaja tudi molekularni prstni odtis njihovega dela. Obstaja več načinov za ustvarjanje FCS, vendar vsi vključujejo dodajanje aminokisline arginin (ARG). Šest različnih kodonov bo določalo ARG, toda pri sarbekovirusih ima narava nekatere »raje kot druge«.  Kodon CGG, uporabljen v SARS-CoV-2, je  najmanj pogost od šestih in predstavlja le 1,5 odstotka vseh kodonov ARG. Toda pozor: vstavili so dva, zadaj za hrbtom. To ni presenetljivo, ker je CGG kodon, ki se v laboratorijih pogosto uporablja za ARG že več kot desetletje.

Ko je virolog in dobitnik Nobelove nagrade  David Baltimore  prvič videl, da je bil FCS vstavljen v SARS-CoV-2,  je rekel, da to kaže na laboratorijski izvor virusa.

Skoraj komično je brati strani za preverjanje dejstev, ki razglašajo, da je vstavitev FCS »dejansko netočna«, ker genetsko zaporedje CGG in mesta cepitve furina obstajajo tudi pri naravno prisotnih virusih.

Res je, da nekaj kodonov CGG obstaja v drugih koronavirusih, vendar ne v Sarbecovirusih, ne v virusih Pangolin, ki se pogosto omenjajo kot vir, niti v kateremkoli od tesno povezanih virusov netopirjev. Enako velja za FCS. Da, nekateri koronavirusi imajo FCS, vendar spet noben v skupini Sarbecovirus. Med koronavirusi, ki imajo FCS, in skupino sarbecovirusa je dobesedno 1000 let evolucije.

Vendar pravi dokaz za laboratorijski izvor kitajskega virusa je prstni odtis, ki ga pusti laboratorijska optimizacija kodona. Omenil sem že, da lahko različni kodoni kodirajo isto aminokislino in da ima narava nekatere kodone raje kot druge. No, izkazalo se je, da tudi laboratoriji. Ko se dolge verige RNA dovajajo v celični stroj, da se prevedejo v beljakovine, lahko sekundarna struktura RNA, odvisno od specifičnih kodonov, tvori notranje zanke, ki ovirajo prevajanje. Seveda so laboratoriji naklonjeni kodonom, ki se izognejo tej težavi, če kodirajo isto aminokislino.

Posledično kot standardna praksa raziskovalci optimizirajo svojo izbiro kodonov pri sintetiziranju genskega materiala. Najbližje genetsko ujemanje za SARS-CoV-2 je virus RaTg13, ki je leta 2012 ubil 6 rudarjev, ki so  bili izpostavljeni netopirskemu gvanu v jami v kitajski provinci Yunnan, in to s simptomi, skoraj enakimi Covidu. Analiza kodirnih regij za spike protein je v obeh virusih dala 200 mutacij,  vse so sinonimne. To pomeni, da je bil kodon spremenjen, vendar še vedno kodiran za isto aminokislino.

Vsakič, ko pride do mutacije kodona, obstaja le 15-odstotna verjetnost, da bo sinonim. Verjetnost, da se je 200 sinonimnih mutacij zgodilo po naključju, je tako nizka, da se ne bi pričakovalo, da se bo zgodilo v pričakovani življenjski dobi vesolja. Jasno je, da je WIV pri ustvarjanju SARS-CoV-2 uporabil optimizacijo kodona.

Obstaja veliko več dokazov, zlasti modifikacije ORF8 virusa SARS-CoV-2, ki mu dajejo diabolično sposobnost prenosa brez simptomov, vendar je nadaljnje iskanje na tej točki odveč.

Šest milijonov mrtvih po vsem svetu, opustošeno celotno svetovno gospodarstvo, uničeno zaupanje v naše institucije; in vse zato, ker so raziskovalci v Wuhanu, ki jih financira in podpira ameriška vlada, ustvarili in pomotoma (vsaj upamo, čeprav zaporedje nekaterih dogodkov v povezavi s Centrom Johns Hopkins kaže prav na zaroto) sprožili svoj himernega Frankensteinovega patogena v svet. Vse v imenu znanosti. Številni najhujši diktatorji so v imenu genocida in osvajanja naredili manj škode.

Na današnji dan (21. januarja 1793) so francoski revolucionarji obglavili Ludvika XVI.: »Umiram nedolžen. (…) Molim k Bogu, da kri, ki jo boste prelili, nikoli ne pade na Francijo.«

Značke

, , , , , , , , , , , , ,

(Povzetek teksta, ki je bil objavljen na portalu Jeune Nation.)

Bilo je v ponedeljek, 21. januar 1793, dopoldan. »Umiram nedolžen zločinov, ki so mi jih pripisali. Krivcem za mojo smrt odpuščam. Molim k Bogu, da kri, ki jo boste prelili, nikoli ne pade na Francijo.« To so bile zadnje besede kralja Ludvika XVI., potem ko so ga jakobinski revolucionarji 15. januarja obsodili na smrt. Ob 10.22 rabelj Charles-Henri Sanson zapre lesen zaklop na vratu kralja in aktivira rezilo. Ludvik XVI. je obglavljen.

Po dogodkih 10. avgusta 1792 in napadu Parižanov na Tuileries je bil Ludvik XVI. skupaj z družino med sojenjem zaradi veleizdaje zaprt v pariškem zaporu Temple. 15. januarja 1793 se je končalo sojenje, s tesno večino ga je Nacionalni konvent obsodil na smrt. O sodbi je kralja obvestila posebna delegacija, konvent je kasneje zavrgel njegovo prošnjo, da usmrtitev preložijo za tri dni.

V nedeljo, 20. januarja,  so kralju okoli 19. ure postregli z zadnjo večerjo. Ko je opazil, da mu niso dali noža in vilic, je dejal:  »Ali mislijo, da sem tako strahopeten, da da si bom sam vzel življenje?« Dodal je: »Umrl bom brez strahu. Rad bi, da bi moja smrt prinesla srečo Francozom in da bi lahko preprečil nesrečo, ki jo predvidevam.«

Po pogovoru z opatom de Firmonom okoli 20. ure je Ludvik XVI. sprejel kraljevo družino. Marie-Antoinette je vstopila v jedilnico v spremstvu hčerke Marie-Thérèse de France (znane kot Madame Royale), sina Louisa-Charlesa in svakinje Élisabethe de France. Stražarji so vse opazovali skozi delno zastekljeno pregrado. Kralj prosi svojega sina, naj se nikoli ne maščuje njegovo smrt, kar mu sin obljubi. Marie-Antoinette roti svojega moža, da jih naslednje jutro še zadnjič sprejme pred odhodom na morišče. Dogovorijo se za 8. uro, vendar obljube kralj ne bo izpolnil. Okoli 23. ure se je kraljeva družina odpravila k nočnemu počitku, Ludvik XVI. je znova govoril s svojim spovednikom.

Po kratki noči je Ludvika XVI. ob 5. uri zjutraj zbudil Cléry, njegov sobar, ki je noč preživel na stolu nedaleč od njega. Obsojeni mu je tedaj rekel: »Dobro sem spal, potreboval sem spanec.« Kralj se obrije, iz žepov vzame teleskop, tobačno škatlo in torbico, nato pa obleče bledo rjav plašč s pozlačenimi gumbi. Svojega sobarja prosi, naj ga ostriže, vendar jima nočejo dati škarij. Okrog 6. ure zjutraj se jim je pridružil pater Henri Essex Edgeworth de Firmon. Prostor je preuredil v oltar in obhajal zadnjo kraljevo mašo. Ludvik XVI. bo ves čas slovesnosti ostal na kolenih in prejel viaticum (obhajilo umirajočih). Po nasvetu opata se Ludvik XVI. izogne zadnjemu srečanju z družino. ​​

Ob 7. uri zjutraj Ludvik XVI. opatu zaupa svoje zadnje želje. Izroči mu žig z grbom Francije in mu reče, naj ga izroči kraljici. Nato mu opat da zadnji blagoslov.

Ob 9. uri ga s kočijo peljejo po pariških ulicah. Pariz je takrat imel 80.000 oboroženih mož, ki so zasedli križišča, trge in bili razporejeni po ulicah. Na vsaki strateški lokaciji so bili postavljeni topovi. Konvoj je spremljalo okoli 200 konjenikov. Na Trg revolucije pridejo okoli 10.15 in se ustavijo ob odru z giljotino. Ko kralj zagleda oder, reče: »Tu smo, če se ne motim.«

Ob spremljavi bobnov se kralj ob pomoči opata Edgewortha povzpne po stopnicah in se postavi ob petih krvnikih (Sansonu in njegovim štirim pomočnikom). Glavo mu položijo v lesen okvir in Ludvik XVI izgovori zadnje besede: »Umiram nedolžen zločinov, ki so mi jih pripisali. Krivcem za mojo smrt odpuščam. Molim k Bogu, da kri, ki jo boste prelili, nikoli ne pade na Francijo.«

Ob 10.22 rabelj Charles-Henri Sanson zapre lesen zaklop na vratu kralja in aktivira rezilo. Ludvik XVI. je obglavljen. Zagrmi top in tako je oznanjeno, da je bila izvršena usmrtitev. Truplo Ludvika XVI. So takoj prepeljali na pokopališče Madeleine. Šele 21. januarja 1815 so posmrtne ostanke Ludvika XVI. pokopali v baziliki Saint-Denis.

Al Gore dosegel Cipollino končno stopnjo neumnosti: Zaradi globalnega segrevanja bodo zavreli oceani

Značke

, , , , , , ,

Globalni podnebni histeriki in alarmisti si ne morejo želeti boljšega zaveznika pri strašenju o uničenju planeta, ki je tik pred zdajci, kot je to Al Gore. Ko odpre usta, ostane zdrav razum pred vrati. Z dejstvi podprta logika sicer ni bilo nikoli njegovo močno orožje. Saj veste. Ko štejete zneske s sedmimi ali osmimi ničlami, ne potrebujete doslednosti in načelnosti. Potrebujete le nekaj ´blond´ žurnalistk, ki vaše besede spravijo v eter, nekaj doktoric klimatologije, ki vaše napovedi  potrdijo, in dovolj veliko množico koristnih idiotov, ki temu slepo verjame.

Ni boljše napovedi od te, da bodo zaradi taljenja ledenikov oceani poplavili obalni pas. Da bi se po Al Goru ta planetarna katastrofa že morala zgoditi, ni pomembno. Ljudje hitro pozabijo. Njegova najnovejša domislica, ki jo je izrekel na letošnjem Svetovnem gospodarskem forumu (WEF) v Davosu, je še malo bolj strašljiva. Ne samo, da bo morje poplavilo velik del kopnega, pred tem bodo »zavreli oceani«. Grozljivo, v oceanih se bo vse živo skuhalo.

Bil je to Al Gorov govor vseh govorov. Kričal je o podnebnih spremembah in globalnem segrevanju, ki bo »zavrelo oceane«. To povzroča »nenavadne vremenske pojave«, kot so »dežne bombe«, »sesa vlago iz zemlje in ustvarja suše, topi led in dviguje morsko gladino«. To bo na koncu vplivalo na sposobnost človeštva za »samoupravljanje«.

Vsekakor je Al Gore dosegel Cipollino končno stopnjo neumnosti.

Postanite naročnik kanala Kavarne Hayek na YouTubu.

Nova epizoda na YouTube kanalu Kavarne Hayek! Minimalna plača in njeni učinki

Značke

, , , ,

Politiki, predvsem tisti na socialnodemokratski in socialistični strani, pogosto govorijo o minimalni plači. Pravijo, da s tem branijo izkoriščane delavce pred pohlepnimi lastniki in kapitalisti.

Toda pri minimalni plači (še bolj pri njenem povečanju) gre lahko marsikaj narobe. O tem, kako deluje minimalna plača na gospodarstvo in kaj gre narobe, govori ta video.

Video si lahko ogledate TUKAJ.

Postanite naročnik kanala.

Nova raziskava IPSOS: bolj ko si podnebno histeričen in ideološko levo, več letiš z letalom in bolj onesnažuješ okolje

Značke

, , , , , , , , , , , , , , ,

Evropska komisija je decembra Franciji dovolila, da popusti podnebnim histerikom, ki zahtevajo omejitev ali celo prepoved potovanj z letali, ki onesnažujejo okolje. Čeprav je bilo leto 2022 zelo slabo za klimatske alarmiste, se je vlada odločila, da bo popolnoma prepovedala polete med kraji, ki so med seboj oddaljeni manj kot 150 minut vožnje z vlakom. No, če bi okoljsko ozaveščeni, ki večinoma prihajajo iz vrst levih strank, manj leteli z letali, bi bila letala v Franciji prazna. Tako kaže najnovejša raziskava.

IPSOS je znana raziskovalna in svetovalna multinacionalka s sedežem v Parizu v Franciji. Ker živimo v času, ko bomo kmalu začeli meriti tudi prdce hišnih ljubljenčkov in bo naša pametna osebna izkaznica merila tudi naš ogljični odtis, so se raziskovalci javnega mnenja v dežele galskega petelina odločili, da bodo raziskali, koliko se njihovi državljani vozijo z letali. Letala namreč s svojimi motorji požirajo enormne količine fosilnega goriva, tako da ustvarjajo velik ogljični odtis. Seveda se to onesnaževanje ozračja pripiše tudi potnikom, ki premagujejo razdalje v letali.

Rezultati prvega dela raziskave so bili pričakovani. Francozov, ki se vsaj enkrat ali večkrat na leto (iz kateregakoli razloga) odpravijo na pot z letali, je 29 odstotkov, 14 odstotkov enkrat na dve ali tri leta, 23 odstotkov na več kot tri leta, z letali pa nikoli ne potuje 34 odstotkov vprašanih. Razen pri starejših od 60 let, je pri vse kategorijah razlika v starosti zelo majhna.

Pri dohodkih se razlika poveča. Vsak drugi Francoz, ki živi v gospodinjstvu s skupnim dohodkom manj kot 1.400 evrov, nikoli ne leti z letalom in le 19 odstotkov jih leti z letalom, če je dohodek gospodinjstva do 3.000 evrov. Pri izobrazbi je podobno: tisti, ki nimajo višje ali visoke izobrazbe in letijo vsaj enkrat na leto, je 18 odstotkov. Po drugi strani vsak drugi Francoz z diplomo enkrat ali večkrat na leto uporabi letalo.

Pri zadnjih odgovorih že deloma naletimo na ideologijo. Raziskave kažejo, da so volivci levih strank ali pristaši progresivnih ideologij bolj izobraženi in bolj občutljivi na okoljsko problematiko. Po neki logiki bi torej morali biti med tistimi, ki najmanj letijo z letali, če že drugim pridigajo, kako fosilna goriva (predvsem pri uporabi letal) uničujejo planet. Toda lepo se vidi, kako ideološko logiko (bolj izobraženi so bolj okoljsko ozaveščeni) dobesedno zdrobi so0cialna logika (bolj izobraženi imajo nadpovprečni dohodek). Levičarje takrat, ko imajo denar, okolje očitno preneha zanimati.

In tako počasi pridemo na najbolj zanimiv del raziskave. Pomislite, v katero smer so ideološko nagnjeni in katere stranke volijo tisti, ki so najbolj glasni v skrbi za okolje in zahtevajo prepoved uporabe fosilnih goriv, ukinitev živinoreje, odpravo klasičnih avtomobilov in tako naprej? Seveda, največji podnebni histeriki so levičarji, ki celo menijo, da bi morali zanikovalce podnebnih sprememb kazensko preganjati. No, ravno člani, pristaši ali volivci levih strank (vključno z Zelenimi) največ uporabljajo letala. Po drugi strani konservativni volivci letalske prevoze zelo malo uporabljajo. Ni presenetljivo, da levičarji očitajo desničarjem, da so neobčutljivi na okolje, vendar imajo prav oni največji ogljični odtis. Saj veste, kako gre: Če levičarji ne bi imeli dvojna merila, sploh ne bi imeli nikakršnih meril.

Direktor raziskav pri IPSOS Mathieu Gallard, ki je rezultate objavil na Twitterju, je poudaril, da je bila raziskava terenska. To je prednost, saj so zajeli tudi kategorije državljanov, ki jih drugače ne bi mogli oziroma so težko dosegljive. Njegovo nit na Twitterju si je vredno prebrati, saj je jasno razvidno, da so rezultati tudi njega zelo zabavali. »Bolj ko voliš levo, več letiš,« je njegov končen povzetek.

Postanite naročnik kanala Kavarne Hayek na YouTubu.

Ali je bela barva rasistična? Skupina akademikov in znanstvenikov bo na to vprašanje odgovorila do leta 2028

Značke

, , , , , , , , , , , ,

Živite morda v hiši ali stanovanjskem bloku s fasado bele barve? Če je odgovor pritrdilen, potem se bodisi preselite bodisi naredite fasado bolj barvno. Če tega ne naredite in vztrajate pri beli fasadi, ste rasist. Tako namiguje skupina norveških znanstvenikov in akademikov, ki se je lotila raziskovalnega projekta z naslovom »Kako je Norveška naredila svet bolj bel«. Učene glave, kakopak, financira norveška levičarska »prebujena« vlada.

»Belina je danes ena ključnih družbenih in političnih skrbi. Znotraj in zunaj akademskih krogov po vsem svetu se z akcijami upora in obžalovanja poskušamo soočiti z našo rasno preteklostjo. V ključnih delih študija beline v zgodovini umetnosti in arhitekture je belina razumljena kot del kulturne in vizualne strukture privilegijev. Nov raziskovalni projekt ‘Kako je Norveška naredila svet bolj bel, ki ga financira Raziskovalni svet Norveške (1,2 milijona evrov), obravnava izrazito drugače politiko beline v umetnosti in arhitekturi. Dve ključni premisi sta značilni za projekt: belina ni le kulturno in družbeno stanje, povezano z barvo kože, privilegiji in sistematično izključenostjo, ampak se materializira povsod okoli nas. Drugič, te materializacije ni mogoče razumeti brez razumevanja družbenih, tehnoloških in estetskih pogojev same barve,« je zapisala izredna profesorica Ingrid Halland, nosilka projekta in glavna raziskovalka.

To ni prvoaprilska šala. Po besedah skandinavskih znanstvenikov bi morali izraza, kot sta »belina« ali »prevlada bele barve« jemati dobesedno. To pomeni, da je vse, kar je belo, povezano z rasizmom; tudi bela barva fasade na hiši.

Norvežani so se lotili projekta, ker obžalujejo in opravičujejo, da so bili prav oni tisti (čeprav niso bili kolonialna sila), ki so »naredili svet bolj bel«. Kako? V začetku 20. stoletja sta norveška kemika Peder Farup in Gustav Jebsen odkrila revolucionarno snov, ki je danes v splošni uporabi in v veliki meri kroži po naših materialnih, bioloških in ekonomskih sistemih, večino časa je popolnoma neopazna: v hrani, ki jo jemo, v papirju, na katerega tiskamo, barvah na stenah in naših polnilcih za iPhone. Imenuje se TiO2 in je kemična spojina titanovega dioksida. Proizvodnja za globalni trg se je začela v rudniku Titania AS v Sokndalu in v tovarni Kronos Titan AS v Fredrikstadu leta 1916. Patent TiO2, ki je revolucioniral barvno industrijo, je na trg prinesel čisto belo barvo, ki je bila odporna na umazanijo in rjo. »TiO2 so poimenovali ´najbolj beli beli´ in njegove lastnosti so neločljivo povezane z nevidnostjo, vzdržljivostjo in homogenizacijo,« pravi skupina, ki se loteva protirasističnega projekta.

V prejšnjem stoletju se je material vse pogosteje uporabljal v kombinaciji z drugimi barvami (kot premaz za beton, glazura za keramiko in dodatek za plastiko), s čimer se je spremenila estetika površin v umetnosti, arhitekturi in oblikovanju. Izredna lstnost prekrivanja TiO2 je naredila površine bolj gladke in svetlejše. Po sto letih je pridobivanje pustilo nepopravljivo škodo v lokalni pokrajini – puščano rudarskih odpadkov. »Ali to potrebujemo, da bo naš svet bolj bel?« se sprašujejo »prebujeni« akademiki. Po njihovo je čas, da se razkrije, kako se je rasizem po svetu širil prek bele barve: »Obstaja sistemski rasizem in njegova materializacija v družbi prek estetike.«

S pepelom sta se posuli tudi podjetji, ki proizvajata in sta zaslužni za popularizacijo te svetle, titanovo bele barve. Zato bosta denarno pomagali raziskovalcem.

Ni mi jasno, kako je bela barva lahko kogarkoli zatirala in zasužnjevala. Toda saj bo to odkrila skupina progresivnih norveških znanstvenikov in cel svet razsvetlila, mar ne. Skoraj prepričan sem, da bodo našli dokaze, da sta bila kemika Farup in Jebsen zadrta rasista in supremacista, ki sta ločila titan in železo v ilmenitu ( temno rjava rudnina – železov titanat) izključno ter proizvedla čisto in  belo barvo, ki je bolj bela od bele, izključno zato, da bi širila belo nadvlado. Samo malo domišljije je treba uporabiti in se do takih zaključkov z lahkoto pride. In ko bo to črno na belem, se boste vi, ki živite v hišah z belo fasado, morali na hitro odseliti iz svojih rasističnih lukenj.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

Šokirani znanstveniki: Samoučeča umetna inteligenca je začela ljudi ločevati po rasi, čeprav za take zaznave nikoli ni bila programirana

Značke

, , , , , ,

Kaj se zgodi, če skupina znanstvenikov, ki želi avtomatizacijo interpretacij rentgenskih slik, samoučeči umetni inteligenci (AI) raso predstavi »kot družbeni, politični in pravni konstrukt«? Šokirane (in zgrožene) znanstvenike.

Portal Quillette v članku »Več kot le družbeni konstrukt« navaja številne primere, ko je prepričanje, da rasa nima biološke podlage, ogrozilo življenja bolnikov. Potem ko so številne ameriške ustanove (Ameriško zdravniško združenje ali Ameriška akademija za pediatrijo) v zadnjih letih v imenu politične korektnosti in boja proti »sistemskemu rasizmu« sprejele tezo, da rasa ni biološka danost, ampak družbeni konstrukt, ki je namenjen marginalizaciji in hierarhični rasni kvalifikaciji, je temu podlegla tudi večina medicinskih raziskav.

Skupina znanstvenikov je tako želela ustvariti samoučeče sisteme umetne inteligence, da bi poenostavila in avtomatizirala interpretacije rentgenskih slik. To, kar je naredila AI, je presenetilo vse. Ugotovili so, da lahko umetna inteligenca zazna raso pacienta zgolj z oceno rentgenskega posnetka; in to z veliko gotovostjo. »Čeprav sistem umetne inteligence ni bil nikoli programiran za zaznavanje rase, je to sposobnost razvil z branjem zelo subtilnih sledi rasnih razlik, ki jih človeško oko ne zazna,« piše Robert J. Morris na portalu Quillette.

»V tej študiji smo opredelili raso kot družbeni, politični in pravni konstrukt, ki se nanaša na interakcijo med zunanjimi zaznavami (to je, ´kako me drugi vidijo?´) in samoidentificiranjem. Samoidentificiranje rase uporabljamo v vseh naših študijah,« so zapisali znanstveniki.

Raziskovalci so bili tako šokirani in prestrašeni, da jih ne bo kdo obtožil rasizma, da so se celo opravičili in zapisali, da zadeva predstavlja »tveganje za vse modele uporabe v medicinskem slikanju«.

V drugi študiji je bilo ugotovljeno, da je umetna inteligenca sposobna ugotoviti raso z radiografijo prsnega koša. Raziskovalci spet niso mogli pojasniti, kako je sistemu AI to uspelo. Natančnost AI je presegala 91 odstotkov (za primerjavo: spol je AI ugotovila z 99-odstotno zanesljivostjo).

»Tisti, ki trdijo, da “odločitve o zdravljenju na podlagi rase ohranjajo strukturni rasizem”, običajno ne predložijo nobenih dokazov v podporo tej trditvi. Zdi se, da takšni argumenti temeljijo zgolj na ideologiji in preprosto zanemarjajo vse več empiričnih dokazov o nasprotnem. V primerih “zdravljenja na podlagi rase”, o katerih sem razpravljal, je praksa povzročila izboljšanje kliničnih rezultatov za temnopolte bolnike, kar bi moral biti cilj učinkovite in humane medicinske prakse. Če želimo zmanjšati zdravstvene razlike, bomo morali začeti s priznavanjem biološke resničnosti rase,« tekst zaključi Robert J. Morris.

Ko akademik s Harvarda pravi, da so študije »morda problematične, vendar jim doslednost sklepov skozi leta daje verodostojnost«, potem je jasno, zakaj znanost v javnosti izgublja verodostojnost

Značke

, , , , , , , , , , , , , ,

Težko in dolgo pot je prehodila znanost, da si je pridobila potrebno avtoriteto in spoštovanje. V zavest javnosti je prišlo, da se odkritjem znanstvenikov ne oporeka, ker se je predvidevalo, da so častni in visoko moralni ljudje, ki delajo po znanstvenih metodah nepristranskega opazovanja in sistematičnega eksperimentiranja. In da so dokazi tisto, na čemer temelji njihova (morda še tako osupljiva) beseda.

Žal se vse več znanstvenikov (tudi akademikov na uglednih univerzah) nekoč svetim načelom in temeljnemu poslanstvu vse bolj izneverja. Tudi če se jim dokaže, da so metodologije in rezultate svojih raziskav prilagodili in ideološko uskladili z aktualnimi politikami, se ne zgodi ničesar: akademski krogi ne odgovarjajo za zgrešene politike in ne odstopajo. Če bi in bi celo priznali namerne zmote in izsiljena dejstva ter se opravičevali za povsem zgrešene napovedi, ki škodljivo vplivajo na ljudi, bi bili ob avtoriteto (ki je tako ali tako že načeta in očitno za njih niti ni več tako pomembna) in finančna sredstva (kar je mnogo hujše). Ja, časi, ko so znanstveniki umirali za svoja načela in delali samomore, da bi se izognili javni sramoti, so nepreklicno minili. Danes v čudnih okoliščinah delajo samomore in umirajo tisti, katerih stališča niso del uradne (običajno globalne) politične agende. Kitajski virus in podnebne spremembe sta že temi, ob katerih je za znanstvenika bolje, da je tiho, kot da objavi rezultate, ki odstopajo od zapovedanih smernic.

Do pred leti je nekaj podobnega veljalo za rdeče meso. »Jejte manj govedine in svinjine, rdeče meso ogroža vaše zdravje,« so v udarnih terminih in na naslovnicah svarili znanstveniki. Do velikega preobrata je prišlo jeseni leta 2019, ko je skupina znanstvenikov objavila rezultate analiz, ki so ugotovile, da nasvet, ki je temelj skoraj vseh prehranskih smernic, ni podprt z ustreznimi znanstvenimi dokazi.

Če je uživanje manj rdečega mesa dobro za zdravje, so te koristi zelo majhne, so ugotovili raziskovalci in dodali, da je to mogoče ugotoviti šele na zelo veliki populaciji. »Dokazi ne zadostujejo, da bi posameznikom povedali, naj spremenijo svoje prehranske navade. Gotovost dokazov za zmanjšanje tveganja je bila nizka do zelo nizka,« je za NY Times povedal Bradley Johnston, epidemiolog na univerzi Dalhousie v Kanadi in vodja skupine, ki je objavila novo raziskavo v Annals of Internal Medicine. Seveda, zagovorniki prejšnjih raziskav, ki so kazale, da uživanje mesa škodi srcu in ožilju ter da povzroča črevesnega raka, so ostro napadli raziskovalce, ki so si drznili preveriti metodologijo njihovih raziskav, od urednika revije so celo zahtevali, da zadrži objavo.

Kar je mene osupnilo, je bila izjava akademika dr. Franka Huja s slavne univerze Harvard, simbola znanosti in univerze z največ Nobelovimi lavreati (161). Dr. Hu je početje raziskovalcev označil za »neodgovorno in neetično«. Zdaj pa pozor! Po njegovo so študije, ki so rdeče meso prikazovale kot nevarno jed za zdravje, »morda problematične, vendar jim doslednost sklepov skozi leta daje verodostojnost«. Skratka, če karikiram njegovo izjavo: Laž je morda problematična, vendar laži doslednost enakih laži skozi leta daje verodostojnost. In tako laž (s pomočjo znanstvenikov, akademikov in univerz) postane resnica, v katero se ne dvomi.