Tako je govoril Donald Trump

Značke

, , ,

Inavguracijski govor Donalda Trumpa (Washington, 20. januar 2017)*:

Predsednik vrhovnega sodišča Roberts, predsednik Carter, predsednik Clinton, predsednik Bush, predsednik Obama, sodržavljani in ljudje po svetu – hvala.

(Aplavz)

Mi, državljani Amerike, smo se pridružili prizadevanjem, da ponovno zgradimo in obnovimo našo državo; to je obljuba vsem našim ljudem.

(Aplavz)

Skupaj bomo določili smer Amerike in sveta za mnogo, mnogo let, ki prihajajo. Soočili se bomo z izzivi, naleteli na odpore, toda svoje delo bomo opravili.

Vsake štiri leta imamo urejen in miren prenos oblasti. Hvaležni smo predsedniku Obami in prvi dami Michelle, da sta pomagala pri tem prenosu. Oba sta bila odlična. Hvala.

(Aplavz)

Kakorkoli, današnja slovesnost je prav posebnega značaja. Danes ne prenašamo le oblasti z ene administracije na drugo, z ene stranke na drugo, danes prenašamo oblast z Washingtona in jo vračamo vam, ljudem.

(Aplavz)

Predolgo je le majhna skupina ljudi v našem glavnem mestu imela koristi od vlade. To so plačevali ljudje. Washington je cvetel, a ljudje niso bili udeleženi v tem bogastvu. Politiki so napredovali, toda delovna mesta in tovarne so se zapirale. Elite so ščitile same sebe, ne pa državljanov naše države. Njihove zmage niso bile vaše zmage. In medtem ko so oni praznovali v naši nacionalni prestolnici, je bilo za naše družine po naši deželi bore malo praznovanja.

(Aplavz)

Vse spremembe se bodo začele prav tukaj in zdaj, saj je ta trenutek vaš trenutek, ta trenutek pripada vam.

(Aplavz)

Ta trenutek pripada vsakemu, ki je prišel, in vsakemu, ki po vsej Ameriki to gleda. To je vaš dan. To je vaše praznovanje. Združene države Amerike so vaša država.

(Aplavz)

Resnično pomembno ni, katera politična stranka je na oblasti, ampak to, da našo vlado nadzorujejo ljudje.

(Aplavz)

20. januarja 2017 se bomo spominjali kot dne, ko so ljudje spet prišli na oblast v tej državi.

(Aplavz)

Pozabljeni moški in ženske naše države ne bodo več pozabljeni.

(Aplavz)

Vsakdo vas bo zdaj poslušal. Prišli ste v več milijonih, da bi postali del zgodovinskega gibanja, kar svet do zdaj še ni videl.

(Aplavz)

V središču tega gibanja je ključno prepričanje, da obstaja država, ki služi svojim državljanom. Američani želijo dobre šole za svoje otroke, varne soseske za družinske člane, potrebujejo dobra delovna mesta. To so zahteve pravičnih ljudi in pravične javnosti.

Toda preveč je naših državljanov, ki čuti drugačno realnost: matere in otroci, ki so ujeti v revščino mest; propadle tovarne so po deželi natresene kot nagrobniki; študenti oropani znanja; in kriminal in tolpe in droge, ki so vzeli preveč življenj in oropali našo državo mogočega razvoja.

To klanje se bo ustavilo tukaj in zdaj!

(Aplavz)

Mi smo en narod. Njihova bolečina je naša bolečina. Njihove sanje so naše sanje. In njihov uspeh bo naš uspeh. Delimo eno srce, en dom in eno usodo. Svojo prisego danes jemljem kot prisego za vse Američane.

(Aplavz)

Desetletja so bogatili tujo industrijo na račun ameriške; podpirali smo vojske drugih držav in žalostno opazovali izčrpavanje naše vojske. Mi smo branili meje drugih držav, na naše meje smo pozabili.

(Aplavz)

V tujini smo porabili bilijone in bilijone dolarjev, medtem ko je ameriška infrastruktura propadala in razpadala. Druge države smo naredili za bogate, medtem ko je naše bogastvo, moč in zaupanje izpuhtelo na obzorju.

Ena za drugo so se zapirale tovarne in zapuščale našo državo, ne da bi pomislile na milijone ameriških delavcev, ki so ostali. Iz domov srednjega razreda so iztrgali bogastvo in ga prerazporedili po celem svetu.

Ampak to je preteklost. Zdaj gledamo samo še v prihodnost.

(Aplavz)

Sprejeli smo ukrep, ki se bo slišal v vsakem mestu, v vsaki tuji prestolnici in v vsakem centru moči. Od danes naprej bo naši deželi vladala nova vizija. Od danes naprej bo najprej Amerika, Amerika bo na prvem mestu.


(Aplavz)

Vsaka odločitev o trgovini, davkih, priseljevanju in zunanjih zadevah bodo najprej v korist ameriških delavcev in ameriških družin. Zaščititi moramo naše meje pred tem, da bi druge države delale naše izdelke, zaščiti se moramo pred krajo naših podjetij in pred uničevanjem naših delovnih mest.


(Aplavz)

Ta zaščita bo vodila k velikemu napredku in blaginji. Boril se bom z vsakim dihom mojega telesa, nikoli vas ne bom pustil na cedilu.

(Aplavz)

Amerika bo spet zmagovala, zmagovala kot nikoli prej.

(Aplavz)

Vrnili bomo delovna mesta. Vrnili bomo meje. Vrnili bomo bogastvo. In vrnili bomo sanje.

(Aplavz)

Zgradili bomo nove ceste in avtoceste in mostove in letališča in predore in železnice po vsej naši čudoviti deželi. Našim ljudem bomo povrnili blaginjo in delovna mesta, obnovili bomo našo deželo z rokami in delom Američanov.

(Aplavz)

Sledili bomo dvema preprostima praviloma: kupuj ameriško in najemaj ameriško.

(Aplavz)

Prizadevali si bomo za prijateljstvo in dobre odnose z vsemi narodi na svetu. Razumemo pravico vsakega naroda, da najprej poskrbi za svoje interese. Našega načina življenja ne bomo vsiljevali nikomur, ampak bomo svetel zgled. Sijali bomo na vsakega, da nam sledi.


(Aplavz)

Utrdili bomo stara zavezništva in oblikovali nova, združili bomo civilizirani svet proti islamskemu radikalizmu, ki ga bomo popolnoma izbrisali z obličja Zemlje.

(Aplavz)

Temelj naše politike bo popolna pripadnost Združenim državam Amerike. Prek te lojalnosti naši državi bomo ponovno odkrili zvestobo drug do drugega. Ko odprete svoje srce domoljubju, potem ni prostora za predsodke.

(Aplavz)

Sveto pismo nam pove, kako dobro in prijetno je, ko božji ljudje živijo skupaj v enotnosti. Govoriti moramo odprtih misli, pošteno razpravljati, toda vedno solidarno. Ko je Amerika enotna, takrat je Amerika popolnoma neustavljiva.

(Aplavz)

Ne bi nas smelo biti strah. Mi smo zaščiteni in vedno bomo zaščiteni. Mi bodo zaščiteni z našimi veličastnimi vojaki in vojakinjami ter organi pregona. In kar je najpomembnejše, varuje nas Bog.

(Aplavz)

In na koncu, razmišljati moramo o velikih stvareh, sanjati pa še večje stvari. Zavedamo se, da narod živi tako dolgo, dokler je prizadeven. Ne bomo več sprejemali političnih odločitev, kjer se samo govori in nič ne naredi, se pritožuje, a nikoli ne ukrepa.

(Aplavz)

Čas praznih besed je minil, zdaj prihaja čas dejanj.

(Aplavz)

Ne dovolite nikomur, da vas prepričuje, da je nekaj nemogoče. ti povem, da to ni mogoče. Za Ameriko se bomo borili z dušo in srcem. Ne bomo pokleknili. Naša država bo spet uspešna.


Stojimo ob rojstvu novega tisočletja, pripravljeni smo odklepati skrivnosti vesolja, planet bomo osvobodili nesrečnežev, da osvobodi zemljo od nesrečnežev bolezni in izkoriščali bomo energijo, industrijo in tehnologijo prihodnosti. Ovili se bomo z novim nacionalnim ponosom, dvignili naše znamenitosti in prerasli delitve.
To je čas, da se spomnimo stare modrosti naših vojakov, ki ne bo nikoli pozabljena: naj smo črni ali rjavi ali beli, vsi krvavimo rdečo kri domoljubov.


(Aplavz)

Vsi uživamo enake svoboščine in vsi pozdravljamo eno samo veličastno ameriško zastavo.

(Aplavz)

Naj si bo otrok rojen v urbanem središču Deitroita ali na vetrnih ravnicah Nebraske, ko se ozrejo navzgor, vsi gledajo v isto nočno nebo, njihova srca imajo enake sanje in so prežeta z dihom življenja istega vsemogočnega stvarnika.

(Aplavz)

Zatorej, vsem Američanom v vsako mesto blizu ali daleč, od planine do planine, od oceana do oceana, poslušajte te besede: Nikoli več ne boste zapostavljeni!

(Aplavz)

Vaš glas, vaši upi in vaše sanje bodo določali našo ameriško usodo. In vaši pogum, dobrota in ljubezen nas bodo vodili po poti.

Skupaj bomo naredili Ameriko spet močna. Naredili bomo Ameriko spet bogato. Naredili bomo Ameriko spet ponosno. Naredili bomo Ameriko spet varno. In, seveda, naredili bomo Ameriko spet veliko.

(Aplavz)

Hvala. Bog vas blagoslovi. In Bog blagoslovi Ameriko.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)

Bog blagoslovi Ameriko.

(Aplavz)

*Prevod ni dobeseden, ampak smiselno povzema vsebino.

Donald Trump’s inauguration speech (transcript), 20th January 2017

Značke

, , ,

Donald J. Trump spoke to the nation for the first time as president of the United States.

Chief Justice Roberts, President Carter, President Clinton, President Bush, President Obama, fellow Americans and people of the world, thank you.

(APPLAUSE)

We, the citizens of America, are now joined in a great national effort to rebuild our country and restore its promise for all of our people.

(APPLAUSE)

Together, we will determine the course of America and the world for many, many years to come. We will face challenges, we will confront hardships, but we will get the job done.

Every four years, we gather on these steps to carry out the orderly and peaceful transfer of power, and we are grateful to President Obama and First Lady Michelle Obama for their gracious aid throughout this transition. They have been magnificent. Thank you.

(APPLAUSE)

Today’s ceremony, however, has very special meaning because today, we are not merely transferring power from one administration to another or from one party to another, but we are transferring power from Washington, D.C. and giving it back to you, the people.

(APPLAUSE)

For too long, a small group in our nation’s capital has reaped the rewards of government while the people have borne the cost. Washington flourished, but the people did not share in its wealth. Politicians prospered, but the jobs left and the factories closed. The establishment protected itself, but not the citizens of our country. Their victories have not been your victories. Their triumphs have not been your triumphs. And while they celebrated in our nation’s capital, there was little to celebrate for struggling families all across our land.

(APPLAUSE)

That all changes starting right here and right now because this moment is your moment, it belongs to you.

(APPLAUSE)

It belongs to everyone gathered here today and everyone watching all across America. This is your day. This is your celebration. And this, the United States of America, is your country.

(APPLAUSE)

What truly matters is not which party controls our government, but whether our government is controlled by the people.

(APPLAUSE)

January 20th, 2017 will be remembered as the day the people became the rulers of this nation again.

(APPLAUSE)

The forgotten men and women of our country will be forgotten no longer.

(APPLAUSE)

Everyone is listening to you now. You came by the tens of millions to become part of a historic movement, the likes of which the world has never seen before.

(APPLAUSE)

At the center of this movement is a crucial conviction, that a nation exists to serve its citizens. Americans want great schools for their children, safe neighborhoods for their families, and good jobs for themselves. These are just and reasonable demands of righteous people and a righteous public.

But for too many of our citizens, a different reality exists: mothers and children trapped in poverty in our inner cities; rusted out factories scattered like tombstones across the landscape of our nation; an education system flush with cash, but which leaves our young and beautiful students deprived of all knowledge; and the crime and the gangs and the drugs that have stolen too many lives and robbed our country of so much unrealized potential.

This American carnage stops right here and stops right now.

(APPLAUSE)

We are one nation and their pain is our pain. Their dreams are our dreams. And their success will be our success. We share one heart, one home, and one glorious destiny. The oath of office I take today is an oath of allegiance to all Americans.

(APPLAUSE)

For many decades, we’ve enriched foreign industry at the expense of American industry; subsidized the armies of other countries, while allowing for the very sad depletion of our military. We’ve defended other nations’ borders while refusing to defend our own.

(APPLAUSE)

And spent trillions and trillions of dollars overseas while America’s infrastructure has fallen into disrepair and decay. We’ve made other countries rich, while the wealth, strength and confidence of our country has dissipated over the horizon.

One by one, the factories shuttered and left our shores, with not even a thought about the millions and millions of American workers that were left behind. The wealth of our middle class has been ripped from their homes and then redistributed all across the world.

But that is the past. And now, we are looking only to the future.

(APPLAUSE)

We assembled here today are issuing a new decree to be heard in every city, in every foreign capital, and in every hall of power. From this day forward, a new vision will govern our land. From this day forward, it’s going to be only America first, America first.

(APPLAUSE)

Every decision on trade, on taxes, on immigration, on foreign affairs will be made to benefit American workers and American families. We must protect our borders from the ravages of other countries making our products, stealing our companies and destroying our jobs.

(APPLAUSE)

Protection will lead to great prosperity and strength. I will fight for you with every breath in my body and I will never ever let you down.

(APPLAUSE)

America will start winning again, winning like never before.

(APPLAUSE)

We will bring back our jobs. We will bring back our borders. We will bring back our wealth. And we will bring back our dreams.

(APPLAUSE)

We will build new roads and highways and bridges and airports and tunnels and railways all across our wonderful nation. We will get our people off of welfare and back to work, rebuilding our country with American hands and American labor.

(APPLAUSE)

We will follow two simple rules; buy American and hire American.

(APPLAUSE)

We will seek friendship and goodwill with the nations of the world, but we do so with the understanding that it is the right of all nations to put their own interests first. We do not seek to impose our way of life on anyone, but rather to let it shine as an example. We will shine for everyone to follow.

(APPLAUSE)

We will reinforce old alliances and form new ones and unite the civilized world against radical Islamic terrorism, which we will eradicate from the face of the Earth.

(APPLAUSE)

At the bedrock of our politics will be a total allegiance to the United States of America, and through our loyalty to our country, we will rediscover our loyalty to each other. When you open your heart to patriotism, there is no room for prejudice.

(APPLAUSE)

The Bible tells us how good and pleasant it is when God’s people live together in unity. We must speak our minds openly, debate our disagreements honestly, but always pursue solidarity. When America is united, America is totally unstoppable.

(APPLAUSE)

There should be no fear. We are protected and we will always be protected. We will be protected by the great men and women of our military and law enforcement. And most importantly, we will be protected by God.

(APPLAUSE)

Finally, we must think big and dream even bigger. In America, we understand that a nation is only living as long as it is striving. We will no longer accept politicians who are all talk and no action, constantly complaining, but never doing anything about it.

(APPLAUSE)

The time for empty talk is over. Now arrives the hour of action.

(APPLAUSE)

Do not allow anyone to tell you that it cannot be done. No challenge can match the heart and fight and spirit of America. We will not fail. Our country will thrive and prosper again.

We stand at the birth of a new millennium, ready to unlock the mysteries of space, to free the earth from the miseries of disease, and to harness the energies, industries and technologies of tomorrow. A new national pride will stir ourselves, lift our sights and heal our divisions.

It’s time to remember that old wisdom our soldiers will never forget, that whether we are black or brown or white, we all bleed the same red blood of patriots.

(APPLAUSE)

We all enjoy the same glorious freedoms and we all salute the same great American flag.

(APPLAUSE)

And whether a child is born in the urban sprawl of Detroit or the wind-swept plains of Nebraska, they look up at the same night sky, they will their heart with the same dreams, and they are infused with the breath of life by the same almighty creator.

(APPLAUSE)

So to all Americans in every city near and far, small and large, from mountain to mountain, from ocean to ocean, hear these words: You will never be ignored again.

(APPLAUSE) Your voice, your hopes, and your dreams will define our American destiny. And your courage and goodness and love will forever guide us along the way.

Together, we will make America strong again. We will make America wealthy again. We will make America proud again. We will make America safe again. And yes, together we will make America great again.

(APPLAUSE)

Thank you. God bless you. And God bless America.

(APPLAUSE)

Thank you.

(APPLAUSE)

God bless America.

(APPLAUSE)

Oxfam ali levičarska organizacija za prodajanje megle

Značke

, , , , , , , ,

Levičarji so obsedeni z neenakostjo. Neenakost to, neenakost ono, neenakost tretje, ponavljanje v neskončnost. V Sloveniji se to dogaja ob vsaki objavi statističnih podatkov, koliko ljudi je izpostavljeno tveganju revščine, na globalni ravni pa socialisti ob pomoči profesorjev, ki se ponašajo z doktoratom iz ekonomije in IQ, malo večjim od praga duševne zaostalosti, doživijo multiple orgazme, ko Oxfam januarja vsako leto objavi podatke o neenaki razporeditvi svetovnega bogastva; letos je bila glavna novica, da ima osem najbogatejših toliko premoženja kot polovica Zemljanov (3,6 milijarde ljudi) skupaj in, od leta 2014 že znano, da en odstotek najbogatejših obvladuje več premoženja kot 99 odstotkov skupaj.

Ker je Oxfam mednarodna levičarska organizacija, katere glavni namen očitno je, da po svetu spodbuja revščino in lakoto, da bi sploh imeli kaj dela (Oxfam sicer sebe predstavlja, da se ukvarja s pomočjo ljudem, a bežen pogled na njihovo spletno stran pokaže, da je njihov glavni namen širjenje intervencionizma in socializma), si zadevo oglejmo malce bolj podrobno.

Oxfam (ker je »in«, Oxfam preganja tudi davčne oaze) se pri svojih »analizah« sklicuje na poročilo finančne družbe Credit Suisse. Kar je po svoje razumljivo, saj je poročilo Švicarjev objavljeno sredi jeseni, nakar ga aktivisti Oxfama pregledajo in primerno obdelajo, vržejo oko še na Forbsovo lestvico najbogatejših Zemljanov in – voilà!

Kaj piše v poročilu Credit Suisse? Če malo prelistate in se poglobite v tabele, vas bo mogoče presenetilo: da je med desetimi odstotki najrevnejših na svetu več Američanov kot pa Etiopijcev, Kitajcev, Nigerijcev ali Kongovcev; da je povprečen Italijan ali Francoz bogatejši od Nemca; da je povprečen Grk bogatejši od Danca; da je povprečen Savdijcev revnejši od povprečnega Slovenca; da je povprečen Senegalec bogatejši od povprečnega Ukrajinca; da je povprečen Sirijec bogatejši od povprečnega Kazahstanca; da je povprečen Albanec bogatejši od povprečnega Rusa. Mogoče se bo komu zdelo sumljiva verodostojnost, ampak trik je v tem, da Credit Suisse Global Wealth Report za merjenje bogastva vzame trenutno neto vrednost (premoženje minus dolg). Tako pridemo do paradoksa, po katerem je klošar pred Mercatorjem, ki na dan naprosi 5 ali 10 evrov, a nima dolga, bogatejši od Američana, ki je ravno končal študij prava na Harvardu, se zaposlil pri odvetniški družbi Wachtell, Lipton, Rosen & Katz in bo imel plačo, ki se meri v petmestnih številkah (v dolarjih, kakopak), a mu še ni uspelo poravnati posojila, ki ga je vzel za študij. Enako je z revežem v Adis Abebi, ki brez dolga živi z evrom ali dvema na dan, v primerjavi s poslovnežem v Bernu, ki živi v razkošni vili, ima mesečno plačo okoli 50.000 švicarskih frankov, a ima 20 milijonov frankov dolga.

Če vzamemo analizo kot verodostojno in vrhunsko referenco, na katero se sklicuje Oxfam, če sprejmemo podatek, da je med najbolj revnimi prebivalci planeta več kot 30 milijonov Američanov, da je slovenski klošar bogatejši od študenta Harvarda, če torej zanemarimo vse te dvomljive podatke in se še malo poigramo s številkami, tokrat v kombinaciji s tistimi iz Forbesa o osmih najbogatejših Zemljanih, ki imajo toliko premoženja kot 3,6 milijarde drugih ljudi, moramo najprej ugotoviti štiri stvari: prvič, velika večina bogastva osmerice od Billa Gatesa (prvi s 75 milijard premoženja) do Michaela Blooomberga (osmi s 40 milijard premoženja) je v tako imenovanem nelikvidnem premoženju; drugič, Švicarji ves čas analize govorijo o »odraslih osebah« in ne o vseh Zemljanih, kar pomeni, da bi bilo po njihovi metodologiji teh 3,6 milijarde ljudi, o katerih govori Oxfam, samo okoli 2,4 milijarde, tretjič, med osmerico najbogatejših so ljudje, ki so dali svetu zastonj facebook (Mark Zickerberg) ali veliko svojega bogastva namenijo za humanitarne dejavnosti (Warren Buffet); in četrtič, Švicarji v svoji analizi operirajo z dvema merama revščine (revni in zelo revni), medtem ko Oxfam oboje pomeša.

Tovariši z Oxfama in njihovi verni socialistični sledilci, ki utirajo pot prepričanju, da so revni zaradi bogatenja bogatih bistveno na slabšem, kot bi bili sicer, in ki se navdihujejo nad Thomasom Pikettyjem in Naomi Klein, bi to bogastvo najrajši prerazdelili. Kako bi to izgledalo? Premoženje osmerice znaša nekaj manj kot 430 milijard dolarjev in če bi ga razdelili med 3,6 milijarde najbolj revnih, bi vsak dobil 119 dolarjev. Če bi razdelili premoženje 400 najbogatejših Zemljanov, ki po Forbesu znaša 3.896 milijard dolarjev, bi vsak v polovici najrevnejših dobil 1.082 dolarjev. Toda kaj po tem? Koga bi se tovariši nato lotili oropati?

Z Oxfamom je vsako leto enaka zgodba. En odstotek najbogatejših obvladuje več premoženja kot drugih 99 odstotkov. Podatki iz leta v leto variirajo, a ves čas z vtisom, da se neenakost ves čas povečuje in da najbogatejši imajo vedno več premoženja. Kar je spet statistični trik. Vzemimo nesramno bogatega, ki ima 100.000 enot premoženja, in obupno revnega, ki ima 1 enoto premoženja. Razlika med njima je torej 99.999 enot. No, bogataš svoje premoženje poveča za odstotek, kar pomeni, da ima po novem 101.000 enot premoženja, reven pa svoje premoženje poveča za 100 odstotkov in ima po novem 2 enoti premoženja. Čeprav je najrevnejši svoje premoženje povečal za 100-krat več kot bogataš, se je razlika povečala in zdaj znaša 100.998 enot. Če se spomnite, so tovrstno matematiko v Jugoslaviji uporabljali samoupravni socialisti.

Ampak Oxfam in njegovi globalni verniki pač ne bodo oporekali tovrstnim zmotam, ker bi dvom v verodostojnost analiz, na katere se sklicujejo, ogrozil njihovo proti kapitalistično agendo, škodoval bi njihovemu globalnemu boju proti neoliberalizmu, ljudi ne bi mogli več strašiti pred zlobnimi kapitalisti. Ampak resnica je naslednja: ljudje se ne bi smeli bati kapitalizma, ampak ljudi, kot je denimo Daniel Hachfeld iz Oxfama, Luka Mesec iz Združene levice, ekonomski analfabet Thomas Piketty, hujskač Noam Chomsky (ljubljanska univerza mu je podelila celo častni doktorat). Na žalost se je tem norcem, in sicer v nekakšnem neo-ludističnem gibanju, pridružil tudi Stephen Hawking.

Spremljajte Kavarno Hayek tudi na Twitterju: @KavarnaHayek.

Muftikulturnost

Značke

, , , , , , , ,

Ne, ni slovnična napaka, prav ste prebrali – muftikulturnost oziroma muftikultularizem. Pojem je nedavno na spletni strani Boulevard Voltarire uporabil francoski arhitekt Jean-Louis Chollet. Gre za koncept, kjer se klasična multikulturnost, ki so jo Evropejci doživljali le kot eksotiko drugih kultur pred svojim pragom (denimo v obliki kitajskih restavracij), spremeni v ultimativno multikulturnost z islamom na čelu, se pravi muftikulturnost.

Multikulturnost je (v ožjem smislu pojmovanja) desetletja nazaj pomenila ohranjanje etnične identitete neke skupnosti v novi državi, v katero so prišli iz različnih razlogov, a hkrati spoštovanje univerzalnih in skupnih vrednot ter zakonov države gostiteljice. Pred nekaj več kot četrt stoletja se je kot levičarska politična agenda pojavil pojem multikulturalizem, ki je zanikal, da bi neka država temeljila na skupnih vrednotah (evropske države večinoma temeljijo na vladavini prava, krščanski tradiciji in človekovih pravicah), ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakopravne, zato je treba upoštevati vse. Multikulturalizem namreč predvideva različne podlage za medkulturni dialog, kar je že privedlo do sprejemanja neevropskih in barbarskih praks (zatiranja žensk, poroke z mladoletnimi, mnogoženstvo in podobno). In ni naključje, da se je vzpon multikulturalizma pojavil z začetkom invazije islama na staro celino, ki se nekako sovpada s sprejemom islamske deklaracije o človekovih pravicah, ki je bolj znana kot Kairska deklaracija. Islam od takrat naprej (za razliko od drugih etničnih skupnosti v zahodnoevropskih državah) ni več želel samo pravice do mirnega sobivanja, ohranjanja identitete, svobodnega izražanja vere ali enako obravnavo pred zakonom, ampak je imel v imenu

človekovih pravic konkretne politične zahteve, želel je modele življenja v arabskih državah prakticirati v novem okolju, se pravi na stari celini. V tem času so se pojavile tako imenovane no-go cone, geografsko zaokrožene celote na obrobju velikih mest, kjer je islam uveljavljal svoja pravila na podlagi šeriatskega prava. Oblasti so ravno v imenu multikulturalizma tako početje dopustile in še dopuščajo.

Danes je tako popuščanje privedlo do muftikulturalizma, ki so mu na podlagi pritiskov nevladnih organizacij, raznih društev za človekove pravice in levičarskih političnih grupacij podlegle številne vlade v Evropi. Druge etnične skupnosti so postale popolnoma neopazne, marginalne in kolaterarna škoda, v ospredju je zdaj zgolj islam. Imami in muftiji po Evropi pridigajo in grozijo, da bo stara celina prej ali slej postala muslimanska, da islam ni le enakovredna evropski kulturi, ampak superiornejša. In namesto, da bi se temu uprli (dokler se še lahko), se najvidnejši politiki dobivajo v Parizu, Rimu ali Berlinu in državljanom s pomočjo medijskega mainstreama razlagajo, da je največja grožnja globalno segrevanje.

Brez skrbi, podnebne spremembe bomo preživeli. V zgodovini Zemlje je vedno prihajalo do njih, gre za naravni ciklus planeta. Islamizacije Evrope najbrž ne bomo. Ne samo zato, ker bi nam bila vsiljena islamska vera, ampak tudi zato, ker imata obe kulturi različno sposobnost za socialni, moralni in tehnološki napredek. Islamu sicer ne gre odrekati nekaterih odkritij in inovacij (predvsem na področju medicine in astronomije), a je kot tak ostal v času pred 15. stoletjem. Muslimanska kultura namreč nima sposobnosti, da je iz generacijo v generacijo boljša in naprednejša, kot je primer zahodne. Zato je vse, kar muslimani prinašajo v Evropo, družbena mračnjaškost, tehnološka kamena doba, politično barbarstvo in verski fanatizem. In to je agenda muftikulturnosti.

Lekcija o svobodi

Človekove pravice so nekaj, kar levičarji (in tudi marsikateri desničarji) ne razumejo prav dobro. To so splošni in univerzalni standardi za zaščito osebne svobode posameznika, nikakor pa ne morajo biti utilitaristična sredstva za doseganja političnih in družbenih ciljev. Tako so na nacionalni televiziji včeraj spet razpravljali o svobodi govora in ugotavljali, da svoboda govora ni absolutna pravica. In to so počeli arbitrarno. Celo več. Na portalu nacionalne televizije so svobodo govora že označili za nevarno in skrajno desno ideologijo. Takole so zapisali pred meseci: „Aktivisti iz Reclaim Australia, med katerimi je kar nekaj takih, ki poveličujejo skrajno desne ideologije, pozivajo k zaščiti nacionalnih vrednot in osnovnih pravic avstralskih državljanov, kot je denimo svoboda govora.“ Pozivanje k zaščiti svobode govora je torej poveličevanje skrajno desne, malodane nacistične in rasistične ideologije. A po svoje ima avtor K.S. prav: levičarji svobodo govora prezirajo. Pravzaprav prezirajo vse temeljne človekove pravice. Zakaj? Ker so človekove pravice temelj za zaščito osebne svobode posameznika. To so pravice: do svobode brez prisile, do svobode govora, do zasebne lastnine, do svobode gibanje, do nedotakljivosti življenja in do enakosti pred zakonom. Se pravi, da gre za tako imenovane negativne pravice, ki so neposredno izvršljive že samo s tem, da človek obstaja kot človeško bitje. To je tisto, kar levičarji ne marajo – da z neposrednim izvrševanjem teh pravic nanje nimajo nikakršnega vpliva. Te pravice namreč nikomur ne škodijo, ker nikogar drugega v nič ne silijo. Delovanje levičarjev pa je vedno tako, da škodijo drugim.

Zato so bile „izmišljene“ tako imenovane pozitivne pravice in na žalost večina njih vnesena tudi v Splošno deklaracijo ZN o človekovih pravicah. Te pravice predvidevajo nekaj, kar gre vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolni njihove želje. In če drži, da so človekove pravice neposredno izvršljive, bi morali na podlagi pozitivnih pravic, ki se jih levičarji izmišljujejo iz dneva v dan nove, vsakemu omogočiti, da ima svoj dom, da ima dostojno plačo, brezplačno šolstvo in zdravstvo, udeležbo na dobičku in podobno. Brez teh pravic, tako pravijo, človek v življenju ne more uspeti in dostojno živeti. No, Nikola Tesla ni imel pravice do brezplačnega šolstva, a je vseeno zgradil prvo hidroelektrarno na Niagari.

Težava je, da izvrševanje pozitivnih pravic krši negativne pravice, namreč pozitivne pravice temeljijo na prisili (kdor noče prispevati denimo za brezplačno šolstvo, ga država v to prisili), predvidevajo pravico do tuje lastnine (zakonsko predpisana soudeležba pri dobičku podjetja ali predpisana ženska kvota v upravi družbe), diskriminirajo določene skupine ljudi (ugodnosti, ki jih uživajo migranti, je diskriminacija staroselcev). Ob tem je zanimivo, da posameznikom ne priznajo nekaterih pravic, ki bi morale biti samoumevne: pravica staršev, da sami odločijo, kaj je najboljše za njihovega otroka (na primer, osnovna šola je obvezna in če starši tega ne upoštevajo, jim otroka lahko odvzame država oziroma center za socialno delo); pravica do diskriminacije (človek sam odloči, kaj bo komu dal in s kom se bo družil, razlogi za tako ravnanje so izključno stvar posameznika); pravica posesti orožja in pravica do samoobrambe (nad orožjem ima monopol država); pravica do svobode govora (da poveš, kar misliš, tudi če s tem, koga užališ); pravica do zasebne lastnine (ta pravica se ne sklada z idejo socialistov o socialni pravičnosti, pa bi jo omejili, da bi lahko prerazdeljevali); in tako naprej.

Negativne pravice so nekaj, kar je zakoreninjeno v naravi človeka. To niso pravice na nekaj (vilo z bazenom, izobraževanje, iPhone, zdravstveno varstvo, internet, zaposlitev in podobno), ampak pravice od nečesa (da te nihče ne ubije, da te nihče ne obsodi zaradi tvojih stališč, da te nihče ne ukrade tvoje lastnine). Pogosto tudi slišimo, da naj bi bila človekova pravica tudi pravica do dela, kar pomeni, da mora nekdo nekomu zagotoviti zaposlitev. A ne katerokoli, ampak za tako, ki bo v skladu z njegovim izobraževanjem. Tako smo lani poslušali tarnanje diplomiranih biopsihologov, češ da so študirali, zdaj pa ne najdejo zaposlitve oziroma da je premalo delovnih mest. To, da si nekaj študiral, si se sam svobodno odločil, in to, da doštudiraš za biopsihologa, ti ne daje nikakršne pravice, da dobiš zaposlitev kot biopsiholog. Ampak ta poklic so oglaševali, da se bodo „bodoči diplomanti lahko zaposlili na področjih splošnega psihološkega svetovanja, v raziskovalno-razvojni dejavnosti ter v javnem sektorju, zlasti v zdravstvu, šolstvu, nevladnih organizacijah, socialnem skrbstvu in v državni upravi“.

Negativne (človekove) pravice so torej neposredno izvršljive in absolutne, medtem ko so pozitivne pravice vedno na škodo drugega. Nobeno kosilo namreč ni zastonj, saj izpolnitev pozitivne pravice nekoga vedno pomeni, da mora to nekdo drug plačati. Po drugi strani pa je negativna pravica lahko omejena le z drugo negativno pravico. Svoboda posameznika do prostega gibanja še ne pomeni, da ta posameznik lahko poseže v lastninsko pravico drugega; tako da se prosto sprehaja po njegovi posesti brez njegovega dovoljenja.

Davkoplačevalci imajo pravico izvedeti za vsak cent, ki ga porabi država

Značke

, , , , , ,

Eden od postulatov pravne in demokratične države je transparentnost. Ne taka, da novinarke komercialne televizije pomagajo državi z oprezanjem za prodajalci kostanja ali sveč in preverjanjem, ali so kupcu izdali račun ter ga potem, če ga slučajno niso, naskočijo zadaj in spredaj, stresejo iz hlač in pribijejo na križ, ampak transparentnost delovanja države, predvsem pa, kam gre denar davkoplačevalcev. V tem pogledu imajo (neto) davkoplačevalci tudi vso pravico izvedeti, kje in kako bodo živeli migranti. A država to pravico davkoplačevalcem odreka, češ da gre za poseganje v zasebnost azilantov. Zato je Slovenija še daleč od tega, da bi imela vlado, ki bi delovala transparentno in skrbno z denarjem, ki ga tistim, ki delajo, na silo odvzame.

Če pustimo ob strani, da imajo tudi v tradicionalnih razvitih kapitalističnih državah socialistične popadke, so nekateri mediji še vedno dovolj svobodni, da ne razkrivajo samo državne transferje podjetjem in organizacijam, ampak tudi socialne pomoči posameznikom, in to z imeni in priimki. Predvsem pa odkrivajo, ali so ti sploh upravičeni, da jih živijo davkoplačevalci. Poglejmo primer Velike Britanije. Seveda bodo „napredni“ skočili pokonci, da gre za državo z zapuščino Margaret Thacherjeve, glasne zagovornice darwinistične doktrine in eno najbolj zlobnih kapitalističnih princes, ki je pred dobrimi tridesetimi leti na stežaj odprla vrata neoliberalizmu. Vsi namreč vedo, da je njena dogma temeljila na satanskih umih, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman. In se nato kot kuga razširila po nedolžni in socialni Evropi.

Kakorkoli, posamezne televizijske postaje (denimo Channel 5) in mediji (Daily Mail ali Mirror) zadnja leta razkrivajo davkoplačevalske transferje tistim, ki jim je država priznala invalidnost. Ne katerokoli, ampak invalidnost zaradi debelosti. Tako so nastale oddaje z naslovom Benefits: Too Fat To Work. In gledalci so lahko poslušali „pretresljivo“ izpoved Stephena Beera in Michelle Coombe. Čeprav sem o tem že pisal, ni odveč, da ponovim.

Par skupaj tehta 340 kilogramov. Stephen in Michelle pravita, da sta predebela, da bi delala. Od države dobita dobrih 2.500 evrov mesečne pomoči, kar je za njune potrebe premalo. Stephen, ki mu je Michelle šesta žena po vrsti, je obtožil vlado, da ima premalo posluha, saj samo osebna asistentka, ki jima pomaga pri opravilih v hiši, ju okopa in preoblači, stane okoli 10.000 evrov na leto. Sam je imel pred leti sicer delo, toda opustil ga je, saj se tako on kot Michelle zelo utrudita že s sekljanjem korenja. Nedavno sta na račun davkoplačevalcev (3.800 evrov) organizirala razkošno poroko, kjer sta postregla s svojimi najljubšimi jedmi: polnjenega purana, kebab, čokoladno torto in sladoled. Vse to sta naročila v bližnji restavraciji. Na vprašanje, ali ni to malo preveč razkošna zabava za nekoga, ki živi od socialne pomoči, in preveč mastna za nekoga, ki bi moral jesti samo zelenjavo in hujšati, sta odgovorila, če ju ne razume vlada, ju bodo zagotovo davkoplačevalci.

A davkoplačevalci nimajo razumevanja za njune potrebe. Članek o tem so objavili recimo v Daily Mailu (www.dailymail.co.uk), Metroju (www.metro.uk.com) in Mirrorju (www.mirror.co.uk), komentarji spodaj pa jima niso naklonjeni. Da sta lenuha, pravijo eni, delomrzneža, dodajajo drugi. Po njihovo izkoriščata sistem in vse davkoplačevalce izključno zato, da jima ni treba delati. Uporabnik Jenros iz Londona je zapisal, da jima mora vlada takoj ukiniti socialno pomoč in jima pomagati tako, da jima dodeli bone za zdravo hrano. Hm, očitno so se pokvarjeni neoliberalci organizirali in na forumih sprožili umazano gonjo proti žrtvam thatcherjanske ideologije. Kajti ko je kamera pokazala njun dom, nista imela nič takega, kar ne bi spadalo med novodobne človekove pravice: najnovejši iPhone, prenosni računalnik, satelitsko TV, LCD televizor. Stephen, ki ima za njegovo telesno težo prilagojen skuter, je potožil, da bi on zelo rad spet delal. Ampak ne vse. Želi si sedeti bodisi v trafiki pri Tower Bridgu bodisi biti Božiček v veleblagovnici. Te napore bi še prenesel, vendar mu lahko pomaga samo vlada. Prošnja je povsem logična, ni kaj. Le da bi prosto tržni talibani imeli več razumevanja za njegovo tegobe.

Michelle pa nikoli v življenju ni delala in tudi zdaj nima posebne želje, ker preprosto ne zmore. Še eden razumen zaključek. Upa, da bo otoplila hladna neoliberalna srca uradnikov in jo ne bodo pahnili v nemilost prostega trga. Seveda to, da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro. Enako je s Stephenom, ki ima rad tudi špagete bolognese. In medtem, ko nosi hrano v usta, zelo trpi, saj je uživanje jedi fizično izredno naporno. Zato z Michelle ob nedeljah počivata in si po telefonu naročita velike porcije hitre hrane, najrajši poseben Takeaway Kebab, ki stane dobrih 15 evrov. Ta hrana je manj naporna, še posode ni treba pomivati. No, že dolgo nista sama pomivala. To zanju opravijo drugi.

In ko sta Stephen in Michelle tako iz minuto v minuto na Channel 5 vse bolj in bolj pihala na dušo in grela srca davkoplačevalcev, se je našel strokovnjak za diete in hujšanje Steve Miller, očitno eden iz vrst zlobnih kapitalistov, ter nerazumevajoč do težav para dejal, da biti debel ne pomeni, da imaš pravico do vladnih ugodnosti. Ti ljudje se morajo motivirati, da postanejo koristni člani skupnosti, je zaključil.

Tudi gledalci oddaje Danes zjutraj na ITV so se lahko prepričali, da biti debel pomeni boriti se proti nebrzdanemu neoliberalizmu. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica pod roko prijela takrat 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neenakosti, hkrati boja za socialno pravičnost. Mati samohranilka pravi, da jo država zapostavlja, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers.

No, davkoplačevalci lahko ob takih objavah sami presodijo, ali je nekdo upravičen do pomoči.

Zakaj ženske ne rojevajo (več)?

Značke

, , , , , , , , , , ,

Ženske v Evropi, še posebej v južnih državah, imajo manj otrok, kar lahko pripišemo prekarnemu delovnemu trgu in pomanjkanju za družine prijazne delovne zakonodaje, ugotavlja francoski Nacionalni inštitut za demografske študije,“ je zapisano v uvodnem stavku članka na portalu nacionalne televizije, ki govori, da je vse več žensk na jugu Evrope brez otrok.

Za uvod dvoje. Prvič, če bi držalo, da je prekarni delovni trg vzrok, da imajo ženske vse manj otrok (in da ne zagotavljajo enostavne reprodukcije, ki je najmanj 2,1 otroka na žensko), je čudno, da je človeštvo sploh preživelo. Na splošno je bilo vse do 2. svetovne vojne (seveda z izjemami in različno od države) večina dela prekarnega, prekarno delo pa je še danes prevladujoča oblika dela v azijskih, afriških in bližnjevzhodnih državah (če odštejemo delo v javnem sektorju). Torej, prekarno delo (o prekarnem delu sem pisal tukaj) ne more vplivati na število otrok, saj bi potem naše babice, prababice in praprababice sploh ne bi imele otrok, ker jih je večinoma preživljal, in to s prekarnim delom, en sam – naš ded, praded in prapraded. Drugič, če bi držalo, da je manjšemu številu otrok vzrok v pomanjkanju družini prijazne zakonodaje, velja enako kot pod točko ena. S pripombo, da imajo ravno v državah, z družinam neprijazno zakonodajo (Afrika, Azija), največ otrok. Čudno, mar ne?

Različni teoretiki, analitiki in raziskovalci za vse manjše število otrok, ki se rodijo, pripisujejo različne vzroke. Pojavila se je teza, da obstaja povezava med neenakostjo (priljubljena tema levičarjev) in nataliteto. Drži sicer, da imajo države, kjer je rodnost nizka, v povprečju manjšo neenakost (merjeno z Ginijevim koeficientom), a pomembnejše korelacije ni. Iz grafa (tukaj), kjer je analizirano 141 držav, je razvidno dvoje. Da sicer ne obstaja država, ki bi imela visoko rodnost in majhno neenakost, a po drugi strani je veliko število držav, ki imajo nizko rodnost, a hkrati visoko stopnjo neenakosti. Torej ne moremo trditi, da je stopnja neenakosti (med spoloma, izobrazbo, družbenim položajem in podobno) v korelaciji s stopnjo rodnosti.

Hrvat Nenad Bakić, sicer znani podjetnik in investitor, trdi, da je nizka stopnja natalitete posledica kronična nezaposlenost. Objavil je graf, ki prikazuje število živo rojenih na Hrvaškem in število zaposlenih leto dni kasneje. Korelacija med tema dvema spremenljivkama je skoraj popolna, v kar se lahko prepričate tukaj. Torej, visoka stopnja nezaposlenosti vpliva na odločitev, ali imeti otroka ali ne. Človek temu argumentu ne more oporekati.

Iz te hipoteze torej sledi, da bi boljše ekonomske razmere povzročile dvig blaginje, s tem pa tudi pogostejše rojevanje otrok. A dogaja se ravno obratno. Večja kot je blaginja (če jo merimo v BDP), manj otrok se rodi. Kar je razvidno iz grafa tukaj. Torej, boljše gospodarske razmere ne vplivajo na večje število otrok, kvečjemu na manjše, kar je po svoje logično, saj ljudje danes skoraj ne potrebujejo potomcev, da bi imeli lagodno in dobro življenje v starosti. Kar skrbi je, da bo ta trend povzročil, da bo leta 2060 skoraj tretjina prebivalstva EU starejša od 65. let (graf tukaj).

Nekateri padanje stopnje rodnosti v razvitih državah pripisujejo trendu zmanjševanja religioznosti, in sicer v povezavi s tradicijo, ki poudarja pomembnost družinskih vrednot. A tudi pri tej tezi ne najdemo pomembnejše korelacije. Portugalska ali Hrvaška (državi z visokim deležem religioznega prebivalstva) imata nižjo stopnjo rodnosti od denimo Estonije ali Danske, kjer je delež religioznih manjši.

Kar res neposredno znižuje stopnjo rodnosti, je vmešavanje države v življenje posameznika in družine. Temu lahko mirno rečemo socialistična demografija, ki je danes vir zla tudi v razvitih, deklarirano kapitalističnih državah. Najprej si poglejte graf tukaj (stran 3). Iz njega je razvidno povečevanje javne porabe od 19. stoletja naprej. Če boste za katerokoli od teh držav poiskali stopnjo rodnosti za sto ali več let nazaj, boste seveda opazili, da kolikor bolj je država skušala vplivati na življenje ljudi, jih nadzorovati in jim je jemala več zaslužka, da bi ga razporejala sama, toliko manj otrok je bilo. To še posebej velja za razne državne in paradržavne pokojninske sklade, kajti v tistem trenutku, ko je država posameznikom obljubila, da bo zanje skrbela, ko bodo ostareli, ni bilo nobene potrebe več, da imajo ti posamezniki otroke. S tem je odpadla skrb za otroke in skrb za njihovo vzgojo. Povedano drugače: če ti država obljubi, da te bodo na starost vzdrževali tuji otroci, zakaj bi se ti trudil s svojimi. S tem je odpadla tudi potreba po ustvarjanju družine, kar je seveda samo voda na mlin raznim progresivcem, tistim naprednim levičarjem, ki prezirajo družino in se norčujejo iz tistih mladih, ki v svojem življenju dlje časa ostanejo v krogu družine, skrbijo za starše in nikoli ne gredo na svoje. Ta prezir do družine kot temeljne institucije je vplival tudi na upad velikih družinskih podjetij. No, naštejte deset družinskih podjetij, ki imajo globalne blagovne znamke in so nastala v zadnje pol stoletja. Težka naloga. Od Lewisa prek globalnih avtomobilskih znamk (Mercedes, Audi ali Ford) do prehrambenih (Walmart) in kozmetično farmacevtskih (Johnson & Johnson) velikanov so bili vsi ustanovljeni so bili večinoma vsi ustanovljeni ne desetletja, ampak več kot stoletje nazaj – kot družinska podjetja. In če mislite, da svoj gnus do družine izražajo samo „napredni“ levičarji, se motite. Ste mogoče kdaj slišali desničarja, ki se sicer javno zavzema za družino, da bi kaj rekel proti državnim pokojninskim skladom? Ali da bi bil proti socialnim transferjem? Da bi postavil pod vprašaj obstoj centralne banke? Da bi rekel, da mora za svojo starost človek sam poskrbeti? Da bi bil proti minimalni plači? Ali da bi nasprotoval povišanju pokojnin? Se pravi, da bi postavil pod vprašaj vse tisto, kar je deklarirano levičarsko. Seveda ni. Levica in desnica sta danes pri ekonomskih vprašanjih bliže druga drugi kot kdajkoli prej v zgodovini.

7 tipov levičarjev v Sloveniji

Značke

, , ,

Slovenija je prestreljena z levičarji, so povsod. A obstajajo različni tipi. Tako sem se pred dnevi spomnil na tekst kolumnista portala Depo Danijala Hadžovića in njegovo klasifikacijo različnih tipov levičarjev izpred dveh let. In da ne bom odkrival tople vode, si bom od njega sposodil pet tipov levičarjev, dodal dva svoja in prilagodil Sloveniji. Delitev na desnico in levico se namreč spreminja od države do države, pač glede na demokratično tradicijo in razmer v družbi. Pred vami je tako sedem tipov levičarjev v Sloveniji in kratek opis, kako jih prepoznate.

Tip št. 1: Jugonostalgik

Gre za najbolj razširjen tip levičarja v Sloveniji. Zanimivo je, da je med njimi veliko mladih, tudi takih, ki so se rodili že v samostojni Sloveniji, zato zanje ni jasno, ali so imeli izkušnjo s časovnim strojem ali se zgolj napajajo z zgodbami starejših jugonostalgikov, ko nosijo zastave z rdečo zvezdo in druge komunistične simbole. Ta tip je sicer lahko povsem simpatičen, ob njem se samo nasmehnemo, če ne bi bil popolna zguba in škodljiv. Kakršnakoli razprava z jugonostalgikom je povsem odveč, kajti argumenti, dejstva in statistični podatki, ki mu jih lahko ure in ure navajate, so popolnoma brez pomena od njegovih lastnih izkušenj z življenjem v Jugoslaviji, najbolj popolni in najbolj dovršeni državi na svetu vseh časov. Po njegovem (ali bolje rečeno, tako kot se spomni jugonostalgik) je bilo vse od vseh, ni bilo socialnih razlik, stanovanja so bila družbena, delo si imel zagotovljeno, prenočil si lahko na klopci v parku, ne da bi se bal za svojo varnost (čeprav ni jasno, zakaj bi tam spal, ko pa si imel zastonj stanovanje), v družbi sta prevladovali pravičnost in enakost in tako naprej. Na teh frazah se začne in konča vsak pogovor z njim, to je doseg njegove komunikacijske sposobnosti.

Če želite jugonostalgiku dokazati, da je bila blaginja (če tistemu sploh lahko rečemo blaginja, prej revščina) v Jugoslaviji le nekaj večja kot v Romuniji, da je bila Češkoslovaška celo pred Titovo državo, da je Jugoslavija v 80. letih prejšnjega stoletja de facto bankrotirala, da ni logično, da so ljudje bodisi bežali iz države bodisi iskali delo v Nemčiji, ko pa naj bi bila Jugoslavija bogata država z visokim standardom in da je njegov spomin po vsej verjetnosti posledica halucinacij ali neuresničenih sanj v mladosti, vas bo, ne da bi dosti razmišljal, obtožil, da se del klero-nacionalno-fašistično-fevdalno-neoliberalno-kapitalistične elite, ki kleveta Tita, najboljšega voditelja na svetu, ki razširja laži o najboljši državi na svetu, ki želi ropati in tlačiti delavski razred.

Priporočljivo je, da se resnih debat z jugonostalgikom izogibate, ker je vsaka debata popolnoma brezupna. Ko se ga bo napil in vam bo razlagal svoje seksualne izkušnje s potrebnimi kapitalističnimi »švabicami« v gozdičku v okolici Poreča ali na razbeljenem kamenju na Pagu leta 1975, zgolj kimajte z glavo in potožite, da vam je žal, da tudi vi niste tako uživali.

Kje jih najdemo? Na partizanskih proslavah, na predvolilnih zborovanjih SD in ZL, v bifejih urbanih središč, kabinetu predsednika vlade in predsednika države, v ZZB NOB.

Tip št. 2: Kaviarec

Kaviarec ima precej značilnosti vseh tipov levičarjev, a z bistveno razliko. Je precej dobro podkovan z znanjem, pred imenom običajno stoji mag. ali dr. Je vpliven in ugleden član družbe, ne zapade v kolektivno evforijo in se ne udeležuje zborovanj, ki so namenjena širokim množicam. Nasprotno. Sam sebe ima za nesporno avtoriteto, katerega dolžnost je razsvetljevanje neumnega naroda. Težava je, ker ljudje veliko bolj poslušajo ali verjamejo Blažu Švabi iz Modrijanov ali gledajo prsato La Toyo, kot pa njegova visokoleteča in intelektualno dovršena sporočila. Tudi med študenti njegova predavanja o socializmu kot družbi prihodnosti in njegovo znanstvo z Jürgenom Habermasom ne naletijo na ustrezen odziv, ker jih bolj zanima večerna zabava, zato so zafrustrirani, kar se kaže tudi navzven v obliki gnojnih turov po telesu, zabuhlosti obraza in podočnjakov.

Sicer so dobro privezani na državni jasli, drug drugega hvalijo v medijih, si med seboj podeljujejo nagrade in priznanja ali pa si med seboj podajajo kakšne neumne študentke, ki se jim ne da študirati. In če med študenti slučajno zablesti kakšna marksistična zvezda, jo bomo že jutri lahko videli v vlogi asistenta pri priljubljenem profesorju ali kot novo zvezdo kolumnistov v enem izmed MSM.

Kje jih najdemo? Na FDV in Filozofski fakulteti, socioloških inštitutih, v nevladnih organizacijah, medijih, kulturnih združenjih.

Tip št. 3: Kruhoborec

So salonski levičarji, ki se od tipa kaviarcev ločijo, da pred svojim imenom običajno nimajo mag. ali dr., niti nimajo ugledne službe na kakšni od fakultet, kljub temu so solidno teoretično podkovani in trosijo neumnosti o zlobnem neoliberalnem kapitalizmu. Običajno so zaposleni v javnem sektorju (tu so pristali, ker so nezaposljivi v zasebnem sektorju), za katerega menijo, da je gonilo razvoja vsake države. Menijo, da imajo vso pravico, da jemljejo drugim in dajo sebi. So proti fiskalnemu pravilu, trdijo, da država ustvarja delovna mesta, ne pa gospodarstvo, in menijo, da so za svoje delo premalo plačani.

Z njimi težko razpravljaš, ker kljub argumentom, ki jih daješ, jim ne prideš do konca. Na vsako vprašanje imajo bolj ali manj neumen odgovor. Ko goreče govorijo o zadružništvu, krožnem gospodarstvu in samoupravljanju podjetij ter jih pozoveš, naj svoje ideje udejanjijo v praksi, te obtožijo, da si fašist in proti socialni državi. Ko zaneseno govorijo po mobilnem telefonu ali tipkajo po tablici in opaziš, da gre za najnovejši in najdražji kapitalistični tehnološki izdelek, ki so ga skupaj sestavili za mizerno plačo delavci nekje na Kitajskem, ter ga opomniš, da prav s tem podpira izkoriščanje »človeka po človeku«, te obtožijo, da si kapitalistični plačanec, ki tako ali tako nič ne razume, nato pa dodajo, da to sploh ni izdelek, ampak pripomoček za osveščanje in povezovanje enako mislečih ali za nadzor podjetnikov.

Kje jih najdemo? V javnem sektorju, v nevladnih organizacijah, humanitarnih društvih, inštitutih in zavodih, ki jih financirajo davkoplačevalci.

Tip št. 4: Varuh

Gre za parazite, ki so dojeli in ugotovili, da so veščine prodajanja megle, ki so jih pridobili s študijami o neenakosti spolov, migracijah in socialne izključenosti še kako dobičkonosne, če le obstaja dovolj veliko število bedakov, ki sprejemajo tovrsten piar in ga doživljajo kot pomembnega za družbo.

Za razliko od jugonostalgikov, so varuhi vseh mogočih pravic usmerjeni v prihodnost. Varuh je kozmopolit in SJW, ki se v imenu drugih žrtvuje, da na svojih ramenih nosi križ, ki so ga z denarjem polepili razni skladi EU in posamezna ministrstva, da bi v primitivno in zaostalo Slovenijo prinesel sapo človekovih, ženskih, transeksualnih, homoseksualnih, rastlinskih, feminističnih, živalskih, ekoloških, gozdnih, vodnih, zračnih, vesoljskih, gorskih in še na milijone drugih pravic, ki so, kakopak, splošne človekove pravice.

Čeprav politična opredelitev varuha človekovih pravic ni toliko posledica jasnega svetovljanstva, kot donosnega sledenja svetovnim trendov, bo sam zase rekel, da je empatični levičar, ker se mu vse, kar je povezano z narodom, vero, tradicijo in drugimi srednjeveškimi slabostmi, gabi in ker je vse to, seveda, desničarsko. Po potrebi in občasno kritizira neoliberalni kapitalizem in multinacionalne korporacije, kako delujejo proti malemu človeku. A ne zato, ker bi vedel o čem govori, ampak zato, ker je »fancy« in »in«.

Kje jih najdemo? V nevladnih organizacijah, medijih, marginalnih političnih strankah, na FDV, Filozofski fakulteta in Fakulteti za socialno delo, na agencijah, ki so specializirane za proizvodnjo in prodajanje megle.

Tip št. 5: Skandinavec

Eden bolj zabavnih tipom levičarja, ki je nagnjen k ignorantstvu. Običajno gre za sindikaliste, ki imajo srce na pravi, levi strani, a kljub vsemu kažejo določen odklon od komunizma. Zasebno podjetništvo jim je sicer v redu, a le, če je pod strogim nadzorom države, ki preprečuje, da bi njegovo dušo dušila zavist, ki jo povzroča pohlepni sosed, ki je nesramno bogat in si drzne pred svojo hišo parkirati porsche cayenna. Zato imajo rešitev, ki sliši na ime Skandinavija. Od tod tudi ime tega tipa levičarja.

Skandinavske države so ideal socialne države in socialne pravičnosti. Tam na severu ti ni treba delati, da bi živel dobro, saj država tistim, ki veliko zaslužijo, veliko jemlje in prerazporedi drugim. Človek bi rekel, da država zate skrbi od zibelke do groba. In »skandinavci«, ki imajo pred očmi skandinavske države pred 40 ali 50 leti, bi to radi preslikali v Slovenijo. Težava je, da Slovenija nima niti približno potrebnega akumuliranega kapitala, da bi tak sistem vzdrževala. Poleg tega so tudi skandinavske države že zašle v krizo (na prelomu 80. v 90. leta prejšnjega stoletja) in od takrat naprej so precej reformirali svoj sistem. No, sindikalisti v skandinavskih državah še vedno vidijo ideal socialne države, kjer država o vsem poskrbi za tebe.

Kje jih najdemo? Pri sindikatih, v SD in ZL, v kabinetu predsednika vlade, v tovarniških kuhinjah, na centrih za socialno delo, na Fakulteti za socialno delo, med migranti.

Tip št. 6: Antifa

Gre za radikalne levičarje, ki jih vodijo najvišji cilji socialne pravičnosti, enakosti in mešanje Delamainovega konjaka z lokalnim sadjevcem. V življenju niso prebrali knjižice s petdesetimi stranmi, a vedo, da živijo v skrajno nehumanem in nepravičnem svetu, kjer vlada diktatura kapitala. Zato so Antifa odločeni, da tej kapitalistični zveri prerežejo vrat. Navdih za svoje početje najdejo v verzih alternativnih in manj znanih underground bendih, ki s herojskim in neartikuliranim kričanjem v mikrofon sporočajo resnico o svetu, v katerem živimo.

Ta tip levičarja nikoli v življenju ni imel želje, da bi kaj naredil v življenju, tudi za osebno higieno mu ni mar. Čas zabija v bifejih in klopcah v parkih, kjer kot študent, ki že deset let študira sociologijo in ima nič (0) dni delovne dobe, sedi oblečen v majico s podobo Che Guevare, v roki ima 2-litrsko steklenico cenenega vina in zvitek kanabisa, ki ga je kupil z denarjem, ki ga je ukradel upokojenim staršem ali babici. In tak sanja, da se bodo nekega dne delavske množice osvobodile kapitalističnih oklepov ter krenile na lov za buržuji in nacionalističnimi kačami. So antiglobalisti. Od časa do časa skuša organizirati zborovanje in protest, kjer udeležencem, ki jih običajno ni za število prstov obeh rok, kriči levičarske parole. Cinik bi rekel, da njihova ideološka prepričanja uplahnejo tisti hip, ko v rokah občutijo večjo vsoto denarja, ki so ga zaslužili z delom. Ampak, poglejmo realno, kdo bo te ljudi sploh zaposlil.

Kje jih najdemo? V mestnih parkih, underground klubih, na Metelkovi, tudi v parlamentu, na shodih v podporo migrantom.

Tip št. 7: Kristjan

Za razliko od drugih levičarjev, ki so zapriseženi ateisti, tip levičarskega kristjana (krščanski socialist) hodi v cerkev, podpira žensko duhovništvo in ne nasprotuje gejevskim porokam, zelo so naklonjeni tudi multikulturnosti, saj menijo, da morajo biti kristjani do migrantov sočutni in da je njihova dolžnost, da odprejo svoje srce in svoje denarnice. So goreči podporniki svojega idola, papeža Frančiška, ki pridiga o socialni pravičnosti, prerazdelitvi bogastva in poziva svoje ovčice, naj medse sprejmejo begunce, ki pridejo v njihove države po boljše življenje.

Čeprav živijo na videz mirno in skromno življenje, si nadvse želijo moči in ugleda, tudi za ceno, da se odpovedo tipu kristjana in preidejo v drug tip levičarja. O delavstvu govorijo skoraj lirično, ciljajo na socialno pravičnost in povzdigujejo v enakost, a ko pride ta tip levičarja v situacijo, ko mora dati prednost ali vplivnemu človeku ali povsem običajni osebi, se odloči za tistega, ki ima večjo moč od njega. V tem pogledu so tipični „kolesarji“, ki se klanjajo tako cerkveni kot posvetni oblasti in tlačijo navzdol.

Kje jih najdemo? V cerkvah, med duhovščino in škofi, v parlamentu, vladnih službah in javnem sektorju, sem in tja kakšnega ulovijo v bordelu.

Originalen tekst Hadžovića si lahko preberete tukaj.

Poljakinja Justyna Helcyk: Naš ščit je naša sveta vera! Naše orožje je domoljubje!

Pred meseci so poljski domoljubi (ONR) organizirali v Wroclawu proti-islamski shod. Govornica je bila ob vzklikih “Jasna gora, ne Meka” (Jasna gora je znana romarska pot, podobno kot v Sloveniji Brezje) mlada koordinatorka ONR Justyna Helcyk. Realen pogled na migrantsko krizo, vlogo (predvsem levičarskih) elit pri vrednostnem razkrajanju Evrope in domoljubni nagovor inteligentne in lepe Helcykove je zbudil precej zanimanja ter je še vedno aktualen.

Justyna Helcyk je govorila takole:

Zakaj smo se danes zbrali tukaj na Wroclawskem mestnem trgu? Zakaj tako blizu sedeža časopisa s komunistično propagando? No, zato, ker je nemška kanclerka povabila na našo celino milijone napadalcev, ki jih je z veseljem sprejela nekdanja premierka Eva Kopač (Ewa Kopacz). No, zdaj bo vodstvena elita v Wroclawu srečna, da bo v naše mesto sprejela muslimanske fundamentaliste, ki se bodo razstreljevali na glavni železniški postaji, na letališču ali na tribunah stadiona. Mesto Wroclaw je tako „bogato“ in oči elite ne sežejo čez glavni trg, ne onkraj prenovljenih hiš. Zato elite ne vidijo revnih sosesk.

(…)

Na nas je, da se soočimo s sovražnikom in branimo narod pred bedo, v katero ljudi vlečejo elite. Tem barabam tega ne bomo dovolili! Poljska ne bo sklepala kompromisov in Poljske ne zanimajo vsiljene imigrantske kvote. Poljska ne bo sprejela niti enega imigranta. Poljska ne bo podajala roko ilegalnim migrantom, ki puščajo doma svoje otroke lačne.

Ne bomo dovolili terorizma! Ne bomo dovolili, da posiljujejo naše otroke! Poljska se ne bo pustila razstreliti z bombami in eksplozivi! Izvili se bomo iz objema! Poljska bo izgnala protagoniste zlobne ideologije – multikulturnosti in lažne tolerance. Izgnala bo barabe, izdajalce in levičarske smeti!

(…)

Naš ščit je naša sveta vera! Naše orožje je domoljubje!

(…)

Anjem Choudary, ki je postal znan z zahtevo po uvedbi šeriatskega prava v Veliki Britaniji, je rekel: Nekega dne bo šeriatsko pravo uvedeno tudi na Poljskem, zato ker verjamemo, da je potrebno odstraniti vse zatiralske režime. Če ljudi vodi kdo drug kot Alah, je to oblika zatiranja. Zahvaljujoč naši politiki bomo vaš režim strmoglavili in ljudje bodo srečni.

Ti, muslimanski imam, v naši deželi ne boš uvajal nobenega od tvojih islamskih pravil.

To je Poljska! To je naša dežela! Naša država! Naša pravila in naše vrednote! Tukaj je Jezus naš kralj! Nas ne zanima nobena evropska direktiva o imigrantskih kvotah!

In ponavljam: To niso naše vojne. To ni naša kultura. To ni naša vera. In niso naši imigranti.“

Govor si lahko pogledate v daljši verziji ali krajši (zadnji, najbolj udaren del govora), Helcykovo pa na Twitterju lahko sledite tukaj, na Facebooku pa tukaj.

Zakaj Ford ne bo odšel v Mehiko in kaj so vam pri tem slovenski MSM zamolčali?

Značke

, , , , , , , , , ,

»We look at all factors and in our view, we see a more positive U.S. manufacturing environment under President-elect Trump and the pro-growth policies and proposals that he’s talking about. (…) So this is a vote of confidence for President-elect Trump and some of the policies he may be pursuing.«

To je, po poročanju Deitrot News, dejal Mark Fields. In Fields ni kdorkoli. Je predsednik uprave Forda. In kar misli Fields, si misli večina ameriškega gospodarstva. Boljše zaupnice in popotnice v Belo Hišo si Donald Trump ne bi mogel želeti.

Novica je včeraj zaokrožila svet, potem ko so iz Forda sporočili, da dela proizvodnje ne bodo preselili v Mehiko, kjer bi zgradil 1,6 milijarde dolarjev vredno tovarno. Namesto tega bodo v naslednjih štirih letih investirali 700 milijonov dolarjev v širitev svoje tovarne v Michiganu (primerna bo za proizvodnjo samovozečih in električnih vozil) in tako odprli 700 delovnih mest. O tem so sicer poročali slovenski mediji, a le redki so povzeli izjavo Marka Fieldsa, ki je ključna. Prvi mož Forda je jasno povedal, da se za tako potezo niso odločili zaradi napovedi Trumpa iz predvolilne kampanje, da bo avtomobile, narejene v Mehiki, obremenil s 35-odstotno carino, ampak zato, ker zaupajo Trumpu, da bo gospodarsko okolje pod njegovim predsednikovanjem podjetno naravnano. Trump je namreč obljubil (in očitno mu podjetniki verjamejo), da bo 35-odstotno stopnjo obdavčitve dohodka pravnih oseb (ena najvišjih obdavčitev na svetu) znižal na 20 odstotnih točk na 15-odstotno. Prav tako je obljubil, da bo davčno razbremenil delavce. Mejo dohodninske lestvice, po katerim moraš plačati dohodnino, bo dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Skratka, podjetniki verjamejo Trumpu, da bo ustvaril davčno prijaznejše okolje za podjetnike, ki edini ustvarjajo delovna mesta. Kot je znano, je administracija Baracka Obame »ustvarjala« in obljubljala delovna mesta s številnimi vladnimi programi, ki so bili bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb parazitov, ne pa potrošnikom na trgu. Podobno bi počela tudi poražena predsedniška kandidatka Hillary Clinton, ki je leta 2014 celo izjavila: »Korporacije in podjetja ne ustvarjajo delovna mesta.« Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja. In to Trump ve. In to dojame tudi recimo hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je leta 2015 na inavguraciji dejala: »Končno moramo dojeti, da nova delovna mesta ne ustvarja država, ampak zasebna pobuda oziroma podjetniki.«

Skratka, Ford bi del proizvodnje zagotovo preselil v Mehiko, če bi predsednica ZDA postala Hillary Clinton, ker pa je predsednik postal Donald Trump (uradno se bo to zgodilo 20. januarja), bo več sto milijonska investicija ostala v ZDA. Trump namreč zagotavlja stabilno podjetniško okolje in ne samo ohranja, ampak krepi kapitalizem. Ali kot je dejal Fields: »Izkazujemo zaupanje v podjetno naravnano okolje, ki ga ustvarja Trump.«