Diktatura Angele Merkel

Značke

, , , , , , , , , , ,

Pretekli teden je nemška policija v usklajeni akciji v štirinajstih zveznih deželah vpadla v domove 36 nemških državljanov, jih s pomočjo posebnih enot aretirala in odpeljala na zaslišanje. Ne, aretirani niso bili člani hudodelskih združb, ki se ukvarjajo z mamili, preprodajo orožja ali z belim blagom, niti niso člani terorističnih skupin. Ne, aretirane sumijo mnogo hujših zločinov – verbalnih deliktov. Veliko večino nesrečnežev sumijo, da so po družbenih omrežjih razširjali sovražne vsebine, se pravi, da so odkrito nasprotovali politiki »odprtih mej« Angele Merkel, da bi pa zadevo uravnotežili, je policija našla še dva skrajna levičarja, ki sta osumljena pisanja ekstremističnih vsebin, in domnevnega homofoba, ki je na spletu odkrito pokazal, da mu homoseksualci niso ravno pri srcu.

Angela Merkel je svojo politiko priseljevanja tujcev v Nemčijo proti volji nemškega naroda začela izvajati na represiven način, s silo želi zatreti kakršnokoli kritiko njenega načina vladanja. Nemčija torej ni na poti v diktaturo, Nemčija je že v diktaturi. Pozoren kronist dogodkov v Nemčiji bo opazil, da ima Merklova tri prednostne naloge: prvič, pridobitev kalifornijskih podjetij, da bodo na internetu izvajali cenzuro; drugič, za vsako ceno ostati politično korektna s pomočjo pravosodja, policije in medijev; in tretjič, sprožiti sodne postopke proti ljudem, ki škodijo njenemu političnemu režimu.

To, kar se je zgodilo pretekli ponedeljek, ko je policija aretirala ljudi zaradi njihovih besed, ki so jih zapisali na družbenih omrežjih, in razmišljanja, je diktatura, za katero je, kot vemo, značilno: prikrivanje realnosti, cenzura in policijska represija. Merklova namreč dobro ve, da je izvajanje politike »odprtih mej« možno le z uničenjem svoboščin in omejevanjem človekovih pravic. Tak proces se je že začel v Franciji, na dobri poti je bila Velika Britanija (ki bo, upamo lahko, z Brexitom obrnila tok dogodkov), pravzaprav gre celotna Evropska unija (z izjemo nekaterih upornih članic, kot so Češka, Poljska in Madžarska) v smer uničenja in izničenja dosežkov zahodne civilizacije in tradicije – vse temelji na svobodi govora.

Ko so Winstona Churchilla (vsaj mislim, da je bil on, nisem pa prepričan) nekoč vprašali, kaj je demokracija (o njej ni imel najboljšega mnenja), je odgovoril nekako v smislu, da je demokracijo tisto, ko zjutraj pred tvojo hišo ustavi avtomobil, ti pa misliš, da je dostavljalec mleka. To je počela Udba, to je počel Stasi, to danes počne Angela Merkel.

Esejist in nekdanji francoski poslanec Jean-Yves Le Gallou meni, da gre za začetek totalne represije, na katero bi morali ljudje odgovoriti z uporom. Za začetek tako, da bi drug drugega podpirali v svobodi izražanja, drugače bo treba pač poiskati politični azil na Madžarskem, Poljskem ali v Rusiji. Ali pa razviti »Ru Tube« in »ru-tweet«, ki bi bila konkurenca pred Nemčijo plazečimi se ameriškimi podjetji in porok svobode.

Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote?

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

V četrtek, 13. julija, bo minilo 153 let, od kar je umrl John Jacob Astor IV. (JJ Astor), v začetku 20. stoletja najbogatejši človek na svetu. Njegovo premoženje je bilo ocenjeno na 500 milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo več kot 11 milijard dolarjev. Bil je prijatelj Nikola Tesle, svoje bogastvo je pridobil s svojim delom – gradnjo, investranjem in izumiteljstvom. Umrl je 15. aprila 1912 sredi Atlantskega oceana. Bil je eden od potnikov na krovu Titanica. In kar je najpomembnejše: bil je na čelu skupine podjetnikov in neodvisnih bankirjev, ki so nasprotovali ustanovitvi FED-a (Federal Reserve System), ameriške centralne banke in danes najpomembnejše finančne ustanove na svetu. In kaj imajo torej skupnega JJ Astor, FED in Titanic? Lepo po vrsti.

FED je bil ustanovljen decembra 1913, njegov namen je bil, da prepreči krize. Toda resnica je, da trg še nikoli ni bil tako nestabilen, krize pa še nikoli tako uničujoče, kot ravno od nastanka FED-a. Po podatkih Ameriškega državnega urada za ekonomske raziskave so ZDA od leta 1913, ko je bil ustanobljen FED, imele kar 19 recesij, ki so bolj ali manj vplivale na ves svet: 1918-1919, 1920-1921, 1023-1924, 1926-1927, 1929-1933, 1937-1938, 1945, 1948-1949, 1953-1954, 1957-1958, 1960-1961, 1969, 1970, 1973, 1975, 1980, 1981-1982, 1990-1991, 2001 in končno 2008-2010 (ponekod še traja). Nekateri pripisujejo te krize kapitalizmu, češ da je obdobje kapitalizma obdobje recesij. Kar ne bo držalo. Krivdo za krize v veliki meri nosijo centralne banke, odprava katerih, kot pravi Axel Kaiser, ne bi predstavljala le velikanskega koraka k doseganju stabilnosti globalnega gospodarskega sistema, ker bi s tem znatno zmanjšali gospodarske cikle, ki privedejo do finančnih katastrof, kakršni sta bili v letih 1929 in 2008, ampak bi naredila konec pokvarjenemu korporativizmu med finančnimi elitami in vladami. Šele takrat, ko bo odpravljeno centralno monetarno planiranje, kot sta si ga zamislila Marx in Engels v Komunističnem manifestu, bomo lahko govorili o pristnem kapitalizmu. Za zdaj imajo vse države centralno planiranje, zato so državljani ujetniki majhnih interesnih skupin. Gre za zlo v sedanjem bančnem sistemu, ki prinaša gospodarske katastrofe brez primere v zgodovini in od katerih imajo korosti le zelo majhne skupine na račun večine. Povedano drugače: zaradi nadzora nad valutami imata koristi globalni finančni in politični eliti. Ali kot bi rekel James Buchanan: “Prav nič nismo napredovali, da bi postavili meje političnim voditeljem, ki delujejo po svojih naravnih nagnjenjih brez vsakršnega osnovnega razumevanja, kako deluje kapitalizem.” In pot v propad, kateri smo priča danes, se je začela onstran Atlantika z ustanovitvijo FED-a, ko sta skupen jezik (da bi imela monopol nad tiskanjem denarja iz nič, se pravi brez kritja) očitno našla dva vplivna lobija: židovski in jezuitski.

Kot zanimivost najprej vzporedna zgodba. Leta 1898 je malo znani avtor kratkih zgodb Morgan Andrew Robertson izdal knjigo z naslovom Razbitina Titana. Knjiga govori o ladji Titan, ki neke aprilske noči v severnem Atlantiku zadene ob ledeno goro in se potopi. Štirinajst let kasneje (1912) se taka nesreča v resnici zgodi – prav tako aprila se je v severnem Atlatniku zaradi trka v ledeno goro potopil Titanic. Robertson, ki se je po katastrofi znašel v središču pozornosti, je leta 1915 umrl. Okoliščine še danes niso povsem pojasnjene. Najprej so trdili, da je bil zastrupljen, nato je policija na presenečenje vseh spremenila vzrok smrti, češ da je Robertson doživel infarkt.

Kakorkoli, podjetje White Star, ki je bilo v večinski lasti J. P. Morgana, vplivnega ameriškega finančnika in bankirja, je leta 1908 začelo graditi ladjo Titanic. Morgan je bil nekakšen George Soros svojega časa, saj je veljal za človekoljuba, njegovi prijatelji in poslovni partnerji so bili člani družin Rockefeller, Kuhn, Loeb ter Rothschild. Tem družinam so bile že več let trn v peti konkurenčne rodbine, kot Astor, Strauss (Isidor Strauss je bil lastnik verige trgovin Macy’s) in Guggenheim (Benjamin Guggenheim je podedoval rudnika zlata, srebra in bakra). Te družine so bile večinoma podjetniške in so se upirale vsaki centralizaciji, predvsem monopolom. Ker so bile vplivne in so dajale delo stotisočim ljudem, tudi politika ni mogla mino njih, zato so vedno blokirale idejo o ustanovitvi centralne banke, ki bi bila pooblaščena za tiskanje denarja. Zasebno centralno banko je 100 let prej predlagal že James Madison. V resnici je bila ustanovljena, toda predsednik Andrew Jackson jo je zaprl leta 1836. Predsednik Jackson je kmalu zatem umrl.

No, novembra leta 1910 so se pod pretvezo izleta z lovom na race na otoku Jekyll v lokalu Jekyll Island Club ob obali George zbrali pooblaščenci družin, ki so se zavzemale za ustanovitev FED-a. Na skrivnem sestanku so bili senator Nelson W. Aldrich (tast Johna D. Rockefellerja), Frank Vanderlip (predsednik Rockefellerjeve National City Bank), Paul Warburg (predsednik družbe Kuhn, Loeb & Co., sicer pod vplivom Rothschildov), Charles Norton (predsednik Morganove First National Bank of New York), Henry Davison in Benjamin Strong (zastopala sta interese J. P. Morgana) in Piatt Andrew (ekonomist iz Harvarda in Aldrich svetovalec v senatnem monetarneom odboru). Druščina je pripravila osnutek zakona za ustanovitev centralne banke, ki so ga z nekaj dopolnitvami sprejeli čez tri leta (1913). Še prej je bilo treba zlepa ali zgrda prepričati podjetniške družine, naj ne blokirajo ustanovitev FED-a. Najboljše bi bilo, ko bi JJ Astor, Isidor Strauss in Benjamin Guggenheim preprosto izginili.

Na splošno presenečenje so prepiri med obema skupinama družin po sestanku na Jekyllu bolj ali manj potihnili. Še več. J. P. Morgan je Astorja, Straussa in Guggenheima povabil na krstno plovbo Titanica, ki ga je gradil (po naročilu njegove družbe družbe White Star Line ga je izdelala ladjedelnica Harlan-Wolff iz Belfasta). Ladje je tako 10. aprila 1912 izplula iz Southamptona, trojica je bila na krovu (in je umrla), potovanje pa sta zadnji trenutek odpovedala J. P. Morgan in njegov prijatelj Milton Hersey, ki je kasneje zgradil imperij Hersey Food. Po potopitvi je podjetje je podjetje White Star prejelo več deset milijonsko odškodnino, velik del nje je končal v žepu J. P. Morgana. In kar je najpomembnejše – decembra 1913 je bil ustanovljen FED.

Pred njegovo ustanovitvijo so bile banke dolžne krotiti monetarno ekspanzijo in konkurirati druga drugi, po ustanovitvi centralne banke pa so lahko usklajeno napihnile ponudbo denarja, in sicer ob dodatni prednosti, da so se lahko zanašale na FED kot posojilodalajko v skrajni sili, ki jim bo priškočila na pomoč in jih rešila, če bi zašle v težave. Od takrat naprej je samo FED pooblaščen za tiskanje denarja. Zakon je zavezal tudi vse nacionalne banke (obstajale so v več zveznih državah), da so se pridružile FED, kar je povsem zatrlo konkurenco, piše Kaiser v knjigi Pot v propad. Tudi krajevne banke so se pokorile FED-u, ker so bile od njega odvisne za prejemanje denarja. Kdo pa je v resnici vodil FED, ni treba posebej poudarjati. Ključno besedo so imele (in jo še imajo) družine, ki so se leta 1910 sestale na otoku Jekyll. V celotno zaroto naj bi bili vpleteni tudi jezuiti (družina Rothschild je bila med glavnimi bančniki katoliške cerkve), ki so pomagali izbrati kapetana ladje Edwarda Johna Smitha, ki naj bi zadnja navodila dobil od jezuita Francisa Browna. Težko je verjeti, da bi Smith, ki je bil izkušen morjeplovec in je večkrat plul po morski poti, po kateri je plul tudi Titanic, naredil toliko začetniških napak. Kasneje so to sicer pripisali temu, da je tekmoval in je želel narediti ladjo kot tisto, ki je najhitreje preplula Atlantik.

In še dve stvari sta se zgodili leta 1913, obe marca, nekaj mesecev pred ustanovitvijo FED: prvič, ustanovljena je bila vplivna organizacija Anti-Defamation League, mednarodna židovska nevladna organizacija, in drugič, mandat je nastopil 28. ameriški predsednik, demokrat Thomas Woodrow Wilson, za katerega se večina zgodovinarjev strinja, da je bil najbolj pro-židovski predsednik ZDA. Vse drugo je zgodovina, o kateri sem že pisal v tekstih o prevari s centralnimi bankami in o tem, kdo je financiral rusko revolucijo ter obe svetovni vojni. Dopuščam možnost, da je vse skupaj zgolj teorija zarote, ampak prav je, da si bralec sam ustvari mnenje o nekaterih zgodovinskih dogodkih, še posebej, ker uradni kronisti izpuščajo precej zanimivih podrobnosti iz pretekle in polpretekle zgodovine, čeprav ravno te “malenkosti”, za katere se zdi, za so naključja in nič več, nekatere zadeve postavljajo v povsem drugo luč.

 

Fiskalna iluzija in naluknjana slovenska barka

Značke

, , , , , , , , , , , , , , ,

Fiskalna iluzija je, kot bi rekel odlični mladi hrvaški ekonomist Vuk Vuković, skupinsko dojemanje volivcev, da so javne dobrine brezplačne, in hkratno zanemarjanje dejstva, da javne dobrine v resnici plačujemo (neto) davkoplačevalci. Ko posameznik kupi blago ali storitev, jasno ve, kakšni so stroški in koristi, ko pa to dobi »brezplačno«, uživa korist, stroška sploh ne zazna. Zaradi take kognitivne iluzije bodo volivci politike, ki obljubljajo več države ter več brezplačnih dobrin in storitev, vedno dojemali kot dobrotnike in humanitarce, ne da bi dobro razumeli, da so vse to pravzaprav že plačali z visokimi davki in prispevki. To pripelje volivca v situacijo, ko ni sposoben vzročno povezati plačevanja davkov in rasti javnega dolga z nekvalitetnimi javnimi storitvami (na primer v zdravstvu), enako ne vidi več povezave med visokim javnim dolgom in visokimi obrestmi za ta dolg.

Fiskalna iluzija torej deluje na način, da ljudje sploh ne razmišljajo več, ampak reagirajo oziroma dojemajo spontano. Zato (prava) desnica na volitvah ne zmaguje, saj levica zlahka prepriča volivce, da je za vse tegobe današnjega časa kriv neoliberalizem. In temu se vlada Mira Cerarja odlično upira: naj zlobni kapitalisti kar pokupijo Češko, Slovaško ali Litvo, Cerar je pač odgovoren politik, ki bo ob pomoči levih intelektualcev preprečil tako širjenje škodljivih desničarskih idej kot prodajo NLB, Telekoma in še česa. On se pač ne da, država bo rešila vse, socialistična tradicija bo ostala. Zato se sploh ne gre čuditi, da zaradi najnovejše analize Eurostata nihče ne bo zagnal preplaha: Slovenija se po dejanski individualni potrošnji na prebivalca v standardih kupne moči in bruto domačem proizvodu na prebivalca po kupni moči povprečju EU ne približuje več. Celo več. Po levi in po desni jo prehitevajo postsocialistične države, pred katerimi je imela Slovenija še leta 2008, ko je svoj mandat končala prva Janševa vlada (ta vlada je Slovenijo najbolj približala povprečju EU), veliko prednost. Takrat se je pač zdelo, da smo opravili z gradualizmom in da bomo ob pomoči ugodnih globalnih gospodarskih razmer ujeli povprečje EU. Zmota. Prišli so Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar (druga Janševa vlada leta 2012 ni mogla ničesar popraviti, saj je bila na oblasti le nekaj mesecev, potem jo je levica ob pomoči takratnih koalicijskih partnerjev zrušila) in zadevo postavili spet na pravo (socialistično) mesto. A oglejmo si podatke Eurostata.

Dejanska individualna potrošnja (DIP) oziroma Actual Individual Consumption (AIC) na prebivalca v standardih kupne moči oziroma Purchasing Power Standards (PPS) je v letu 2016 znašala 75 odstotkov povprečja EU, kar je enako kot leta 2015 oziroma manj kot leta 2014. Slovenija, ki po pokazatelju DIP (ta kazalnik boljše odraža blaginjo gospodinjstev kot BDP, saj se izračuna na podlagi cen blaga in storitev, ki jih gospodinjstva dejansko trošijo) vse bolj drsi na rep lestvice, je boljša samo še od šestih držav EU. Ob tem, da sta ji Estonija in Latvija tik za petami, Češka, Slovaška in Litva pa že pred njo. To pomeni, da slednje države (Litva ima denimo že 86 odstotkov povprečja EU) trošijo že trošijo več tistega tistega, kar v povprečju troši povprečno gospodinjstvo EU, kot Slovenija. Zanjo velja, da se je do leta 2008 hitro približevala povprečju EU (imela je 80 odstotkov povprečja EU), po tem letu pa se je DIP hitro zniževal, za razliko od drugih postsocialističnih držav. Z izjemo Hrvaške, ki je prav tako socialistična posebnost in jo je letos pri DIP prehitela celo Romunija, ki ima 63 odstotkov povprečja EU, Hrvaška pa samo 59 odstotkov. Za Hrvaško je le še Bolgarija (53 odstotkov).

Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči (PPS) je bil lani enak kot leta 2015 in leta 2014, se pravi 83 odstotkov povprečja EU. Tudi za PPS velja, da se je Slovenija do leta 2008 približevala povprečju EU, v tem desetletju pa nič več. Prehitela nas je že Češka (88 odstotkov povprečja EU oziroma odstotno točko več kot leta 2015), hitro pa se Sloveniji približujejo Litva, Slovaška in Estonija.

Najnovejši podatki Eurostata so v javnost prišli pred dvema dnevoma, mediji pa jih praktično niso zaznali, kaj šele, da bi se razburili državljani. Kar je razumljivo, saj večina sploh ne zazna absurda mentalitete „saj je lopov, ampak nam vsaj da“, ki jo najbolj očitno ponazarja ljubljanski župan Zoran Janković. Sami pri sebi opravičujejo krajo davkoplačevalcev, češ, saj ves čas nekaj gradi in dela, s čimer se ustvarja paternalistični vtis, da dela v korist meščanov, čeprav je jasno, da taki populistični projekti koristijo le njemu in njegovim, da ostanejo na oblasti in se bogatijo. Meščanom ostanejo le dolgovi. Enako je na nacionalni ravni, kjer javni dolg in visoki davki omejujejo gospodarsko rast, s tem pa je vse manj investicij (razen takih, kot je denimo Magna Steyr, kjer je vlada Mira Cerarja plačala, da so Avstrijci prišli v Slovenijo). Potrošnja je vse nižja, nepotizem na vseh ravneh povzroča brezposelnost, dobri in ideološko neobremenjeni kadri bežijo v tujino. Vse to je vzrok za stagnacijo oziroma nazadovanje Slovenije, kar dobro kažejo podatki Eurostata.

Levičarji na pomirjevalih: globalna neenakost je v prostem padu

Značke

, , , , , , , , , ,

Glavna ugotovitev je, da se je globalna plačna neenakost zmanjšala, predvsem v tem tisočletju, ko je Ginijev koeficient padel za 10 odstotnih točk in so se plače najrevnejših na svetu podvojile. To sta v najnovejši raziskavi zapisala profesorja Olle Hammar in Daniel Waldenström Institute of Labor Economics. Gre za še eno v vrsti raziskav, ki je ovrgla tezo levičarskega šarlatana Thomasa Pikettyja, češ da se globalna neenakost povečuje.

Razlog za zmanjšanje globalne neenakosti, karkoli že to pomeni, je preprost: zaslužki najbolj revnega prebivalstva se povečujejo, povečuje se skupno globalno bogastvo, zato so razlike v življenjskem standardu med posamezniki vse manjše. Največ sta k temu pripomogli dve najbolj naseljeni državi (Kitajska in Indija), ki sta se v obdobju, ki sta ga zajela Hammar in Waldenström (1970-2015) liberalizirali in se transformirali iz socialističnih držav v nekaj, kar je podobno kapitalizmu. Od tod tudi velika gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Torej so vsakodnevne floskule levičarjev, da zaradi kapitalizma (neoliberalizma) bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši, običajne laži. In bodo še naprej pripovedovali zgodbe o konfliktu med delom in kapitalom, ki so v očitnem neskladju z dejstvo. Ampak saj veste, kako je z Marxovimi in Kardeljevimi pravljicami. Če to ne bi bile pravljice, levičarji ne bi imeli v kaj verjeti.

Res je sicer, da je medtem prišlo do povečanja neenakosti znotraj posameznih nacionalnih držav, kar je po svoje logično in so napovedovali vsi resni ekonomisti, kar pa bi moralo biti za socialisti nepomembna stvar, saj se zavzemajo za odprte meje in ne verjamejo v nacionalno. Poleg tega neenakost kot taka ne obstaja, ampak je nekaj povsem naravnega, ker smo si ljudje med seboj različni. Imamo različne potrebe, drugačni barvo kože, nimamo enakih okusov, smo različno sposobni. Skratka, vsi smo si med seboj drugačni, kar ze levičarje predstavlja resno težavo, ker sami poudarjajo, da drugačnost družbo bogati. Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. In še v tem primeru ni treba iskati vzrokov zanjo, ampak vzroke, zakaj so nekatere države bogate in kako so to postale.

Levičarji seveda ne bodo nikoli priznali trenda zmanjševanja globalne neenakosti. S tem se ruši njihova agenda, njihov način delovanja, saj se preživljajo (kradejo denar neto davkoplačevalcem) prav z neenakostjo. Manjša je neenakost, manj dela imajo kot nevladne organizacije. Če bi Slovenija denimo postala bogata država, bi levičarski aktivisti izgubili delo. Kar hkrati dokazuje, da jim je prav malo mar za rast blaginje najrevnejših. Njim je pomembno le, da revni ostanejo revni, da so bogati še bogatejši in, kar je najpomembnejše, da njihov sosed ni bogatejši od njih.

Vpliv hokejske palice na globalno segrevanje

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Med (resnimi) znanstveniki kroži šala, da je za norijo o podnebnih spremembah kriva hokejska palica. Merijo seveda na malo znanega klimatskega „znanstvenika“ Michaela Manna, ki je skupaj z dvema kolegoma leta 1998 objavil analizo temperaturnih sprememb v zadnjem tisočletju, ki je pokazala, da se temperatura do leta 1900 skorajda ni spreminjala, potem pa je začela skokovito naraščati. Graf je spominjal na hokejsko palico (z delom za udarec obrnjeno navzgor na desni strani), nad analizo so bili najbolj navdušeni pri medvladni skupini Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP), češ da je to še en dokaz več, da se podnebje Zemlje segreva in da je za te spremembe odgovoren človek. To je bil tudi dokaz, da dvomljivci, ki so nasprotovali Kjotskemu protokolu, nimajo prav. Od takrat vernikom v globalno segrevanje in kasneje v podnebne spremembe pravijo – „hokejisti“. Temu so se uklonile celo ZDA, ki so leta 1997 še ocenjevale, da bi uresničevanje ciljev Kjotskega protokola povzročilo veliko škodo njihovemu gospodarstvu, a so leto kasneje (pod težo „dokazov“ hokejske palice) kljub temu protokol podpisale.

Ni minilo dolgo, ko je ICPP Mannov graf umaknil. Ugledni kanadski klimatolog Tim Ball je v Mannovi metodologiji odkril vrsto (ne)namernih napak in prišel do zaključka, da je temperatura v zadnjem tisočletju zelo nihala. Med leti 1000 in 1300 je zelo narasla, nato pa smo imeli med leti 1550 in 1800 „malo ledeno dobo“. Celo več. Danes so temperature v povprečju nižje kot je bila povprečna temperatura zadnjega tisočletja. „Globalno segrevanje je največja prevara v zgodovini,“ je dejal Ball. ICPP zdaj ne govori več o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. Kar je pravzaprav vseeno. Ekološki aktivizem (ekoterorizem) postaja najhitreje rastoča panoga, davkoplačevalski denar leti na vse strani. A zato je bilo treba ustvariti mite, ki jim bodo ljudje slepo verjeli.

Mit številka 1: Povprečna globalna temperatura se v zadnjih letih dramatično povečuje

Povprečna globalna temperatura se v zadnjih letih res povečuje, a ne za toliko, kot so s svojimi modeli napovedovali „znanstveniki“ z ICPP na čelu. Ostaja v okvirih statistične napake. Gre za temperaturne cikluse Zemlje. Znanstveniki, ki ne nasedajo noriji o globalnem segrevanju, napovedujejo, da se bo povprečna temperatura po letu 2035 spet začela zmanjševati. Kot dokaz, da na temperaturne spremembe CO2 nima ključnega vpliva, navajajo, da se je povprečna globalna temperatura med leti 1995 in 2002 zmanjšala, čeprav se je izpust CO2 povečal za osem odstotkov.

Mit številka 2: Na učinek tople grede najbolj vplivajo izpusti CO2

Ni res. K ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti. Najpomembnejši plin tople grede je vodna para, ki jo je med vsemi toplogrednimi plini v zraku 70 odstotkov. Človek ne more bistveno vplivati na količino vodne pare v ozračju. CO2 torej ni tisti plin, ki je najbolj odgovoren za zviševanje temperatur.

Mit številka 3: Samo eden od stotih znanstvenikov ICPP se ne strinja s trditvami o globalnem segrevanju

Robert M. Carter, ugledni profesor z univerze James Cook v Avstraliji, pravi, da je to največja laž. Ironija je, da je ICPP politični organ in ne znanstveni. Poročila pišejo uradniki, ki so večinoma družboslovci. Pravi znanstveniki se med seboj kregajo, saj o vsakem vidiku podnebnih sprememb potekajo burne razprave, o katerih pa medijski mainstream ne poroča. Ko je denimo profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z ICPP, ugotovil, da njegove rezultate (za potrebe strašenja ljudi in opravičevanja vedno novih sredstev za raziskave) potvarjajo, je ostro protestiral. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovna poročila. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: »ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je veliko število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.«

Na to je pred leti v Wall Street Journalu opozoril tudi profesor Frederick Seitz. Zapisal je, da so uradniki ICPP cenzurirali pripombe znanstvenikov, ki so med drugim ugotovili, da nobena od študij ni postregla z jasnim dokazom, da je za podnebne spremembe oziroma povečanje toplogrednih plinov odgovoren človek oziroma da ni zanesljivih dokazov, da je dodatni CO2 rezultat človekovih aktivnosti, torej antropogen.

Mit številka 4: Računalniški modeli napovedujejo, da se povprečna globalna temperatura v naslednjih 100 letih lahko poveča za 60 stopinj Celzija

Ne drži. Različni računalniški modeli napovedujejo različno. Eni segrevanje, drugi (enako veljavni modeli) ohlajanje.

Mit številka 5: Spremembe aktivnosti sonca ne vplivajo na povprečno globalno temperaturo

Sončevi cikli, ki se pojavljajo na 11, 22 in 80 let, imajo učinek na Zemljino podnebje. Danes je znano, da imata sevanje in magnetno polje, na katerega vpliva aktivnost Sonca, velik vpliv na klimo planeta. Vsak 50 odstotkov dviga povprečne globalne temperature v zadnjem stoletju lahko pripišemo povečani aktivnosti Sonca.

Mit številka 6: Led na polarnih območjih severa in juga se hitro tali

Tako na Grenlandiji kot na Antarktiki se led debeli, območje pa hladi. Leta 2007 je bil led okoli Antarktike rekordno debel.

Mit številka 7: Globalno segrevanje povzroča dvig gladine morja

Gladina morja na otoku Tuvalu v Tihem oceanu, ki bi ga po napovedih okoljskih aktivistov moralo že zdavnaj zaliti, se je v letih med 1955 in 1996 znižala za 105 mm (2,5 mm na leto), drugod se je zvišala. Gladina namreč niha in se spreminja glede na čas in kraj, zato je AGSL (Average Global Sea Level) kot statistična mera popolnoma brez vrednosti za okoljsko načrtovanje.

Mit številka 8: Dvig temperature za 20 stopinj Celzija bi imel katastrofalne posledice za človeštvo

Do takega dviga je v preteklosti že prišlo, zato bi bila taka sprememba v mejah naravnega cikla. Ekosistemi se spremembam že od nekdaj prilagajajo, rezultat je proces, ki ga imenujemo evolucija. Človeštvo se lahko prilagodi še tako skrajnim podnebnim spremembam.

Mit številka 9: Povečanje povprečne globalne temperature je povzročilo, da je neurij (ciklonov) vse več in so vse hujša

Meteorologi take namige zavračajo. Če cikloni nastanejo zaradi temperaturnih razlik med obema poloma in tropi (čim večja je temperaturna razlika, tem bolj uničujoč je orkan), bi jih moralo biti, če drži trditev ekoteroristov, da se temperaturna razlika med poloma in tropi zaradi globalnega segrevanja zmanjšuje, manj. Tudi ameriški center za orkane (National Hurricane Center) je opozoril, da viharji po svetu niso močnejši ali pogostejši, kot so bili pred letom 1850. Da se nam zdi, da jih je več, je posledica boljše medijske pokritosti globalnih dogodkov.

Mit številka 10: Povečuje se število smrti zaradi klimatskih sprememb

Še ena laž. V zadnjih nekaj več kot sto letih, se pravi v času najhitrejše rasti blaginje po svetu in domnevno največjega izpusta CO2 v zrak, ko se je povprečna temperatura povečala za 0,8 stopinje, se je število smrti zaradi klimatskih razmer zmanjšalo za več kot 90 odstotkov, ob tem, da je danes več smrti zaradi nizkih temperatur, kot pa previsokih.

Mit številka 11: Podnebne spremembe morijo živali

Ta mit je nastal leta 2014, ko je v Avstraliji zaradi vročinskega vala „popadalo z neba“ okoli 100.000 netopirjev. Njihovo smrt so pripisali globalnemu segrevanju.

Ali veste koliko netopirjev pogine v ZDA vsako leto zaradi vetrnih elektrarn? Skoraj milijon, vetrne elektrarne pa v ZDA dajejo samo tri odstotke energije. Ocenjujejo, da na globalni ravni zaradi vetrnih elektrarn, ki jih ekoteroristi tako toplo priporočajo, pogine med 3 in 5 milijonov netopirjev.

Naštevali bi lahko še več mitov, a bodi dovolj. Za konec samo še v razmislek. Eden najbolj glasnih klimatskih „hokejistov“ je nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore, ki je leta 1998 v imenu ZDA podpisal Kjotski protokol. Danes opozarja na nevarnosti globalnega segrevanja in vpliv človeka na podnebne spremembe, toda po svetu se prevaža v zasebnih letalih, na strehi njegove hiše v Kaliforniji ne boste opazili sončnih celic. Drugi je zvezdnik Leonardo DiCaprio, ki je denimo lani v Davosu korporacije obtožil, da zaradi pohlepa povzročajo globalno segrevanje. A tudi on se prevaža v zasebnih letalih, potratnih jahtah in avtomobilih. Povprečni letni izpust CO2 na osebo v ZDA je po podatkih Svetovne banke 19 ton, DiCaprio pa smo s potovanji z letali 37-krat presega to povprečje. Upam, da je vsakomur jasno, koliko v podnebne spremembe verjameta Al Gore in DiCaprio.

Ker sta pripravljali in prodajali mehiško hrano, so levičarji belki obtožili rasizma in kolonializma

Značke

, , , , , , , , , , , ,

Pregovor, da več glav več ve, je od nekdaj veljal. Tudi v poslovnih okoljih, kjer sta izmenjava idej in skupinsko delo lahko recept za uspeh. A ko staknejo glave skupaj levičarji, potem se primite za denarnice, kajti njihova dognanja bodo zagotovo nekomu v škodo. To sta občutili Kali Wilgus in Liz “LC” Connelly, mladi Američanki iz Portlanda v Oregonu, ki so ju levičarji obtožili kulturnega kolonializma. Kot belki naj bi si prisvojili mehiško hrano in s tem prikrajšali delovna mesta latinosom.

Potem ko sta se Wilgusova in Connelyjeva lani decembra vrnili iz počitnic v Mehiki (Puerto Nuevo), sta v Portlandu odprli potujočo restavracijo Kooks Burritos. Pridnost in trdo delo sta kmalu prinesla uspeh. Njuni burritosi (prepognjena pšenična tortilja z različnimi nadevi) so postali uspešnica, znašli sta se v lokalnih časopisih. Za Willamette News sta pošteno povedali, da sta se s pripravo mehiške hrane seznanili med počitnicami v Mehiki, kjer sta pokukali v skoraj vsako kuhinjo in si zapisovali recepte.

Kar je sledilo intervjuju, presega meje zdravega razuma. Po družbenih omrežjih organiziranim levičarjem se je povsem odpeljalo. Mladi belki so obtožili rasizma, kulturnega kolonializma in krajo intelektualne lastnine. Eden je zapisal: „Ti dve belki sta šli v Mehiko, pojedle tacos, nato pa sta se odločili, da bosta vzeli, kar jim domačini očitno niso hoteli dati.“ Drugi: „V Mehiki sta ukradli intelektualno lastnino, jo zapakirali in preoblikovali.“ Tretji: „Belki sta v intervjuju priznali, da sta kolonializirali slog hrane.“ Četrti: „Mlade dame so mehiških ženskam, ki trdo delajo in imajo nizke dohodke, ukradle recepte. Zdaj imata dobiček. To ni privilegij belcev.“ Vsi v en glas so zahtevali, da morata svojo potujočo restavracijo takoj zapreti, pozivali so organe pregona, naj ukrepajo.

Kali Wilgus in Liz “LC” Connelly sta bili prisiljeni, da restavracijo zapreta. Ko so o tem poročali mediji, so levičarji doživljali multiple spletne orgazme. „Konec je. Belcem je kraja v naravi,“ je zapisal eden. Drugi: „Kooks Burritos je zdaj zaprt. To je dobro. Osvoboditev!“ Tretji: „Dobro opravljeno. Prekleti p**ukani belki, ki kradeta Mehičankam. Tako bi morali narediti tudi z drugimi z**ebanimi belci, pa ne bi bilo več neprijetnosti, niti ne bi bilo več nadlegovanja ljudi z drugo poltjo.“

No, nekateri so ju vzeli v bran. Prvi: „Burritosi so izvorno iz Los Angelesa.“ Drugi: „Izdelava tortilj je preprosta in ni nobena skrivnost.“ Tretji: „Moj Bog, saj niste resni! Kaj vse ne počnete, da bi preprečili mladim ženskam, da zaženeta posel.“

Medtem je Kooks Burritos umaknil svoj profil iz vseh družbenih omrežij. Komentar najbrž ni potreben.

Za Boga in dobiček*

Značke

, , , , , , , , ,

Pozabite na vse, kar ste do zdaj slišali o srednjem veku. To obdobje, ki se je začelo leta 476 z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva (konec starega veka) in se končalo leta 1492 z odkritjem Amerike, ni bilo tako temačno, kot so vas učili. Čeprav knjiga Samuela Gregga s provokativnim naslovom Za Boga in dobiček govori o vlogi, ki so jo kristjani odigrali pri razvoju modernih financ in bančništva, vas popelje tudi v življenje v svetu, ki je postavil gospodarske temelje zahodni civilizaciji, najveličastnejši civilizacije v zgodovini človeštva.

Knjiga raziskovalnega direktorja na Inštitutu Acton Gregga je rehabilitacija srednjega veka. Cerkev je v tem obdobju nedvomno odigrala veliko pozitivno vlogo, včasih sicer tudi sporno, a kakor se sliši čudno, jo je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, skrbelo za revne, obsojala je oderuštvo. Krščanstvo je vsega začetka razmišljalo o denarju. Njihovi teologi, filozofi in finančniki so o njem podajali sodbe in mnenja. Imeli so velik vpliv na nastanek in razvoj nacionalnih in mednarodnih finančnih sistemov ter na komercialno revolucijo na začetku 11. stoletja, ki je pripomogla k sodobni misli o denarju in uporabi kapitala.

Finance srednjega veka so izhajale iz Svetega pisma in prilike o talentih. Apostol Matej pripoveduje (Mt 25,26-27), da mož z enim talentom (denarna enota), ki ga je Jezus grajal, ni izgubil prejetega denarja. Preprosto ni naredil ničesar z njim, zakopal ga je. Jezus je želel več. Zato srednjeveški misleci niso bili proti dobičku in kapitalu, ampak so spodbujali vlaganja, prvi klasični kapitalisti, ki so nastali v 11. stoletju v severni Italiji in Flandriji pa so imeli v zgornjem desnem kotu svojih računovodskih knjig napis v latinščini – Deus enim ef proficuum (Za Boga in dobiček). Prizadevanje za dobiček, sprejemanje poslovnega tveganja in ustvarjanje kapitala v srednjem veku namreč ni veljalo samo za gospodarsko koristno, ampak tudi kot način slavljenja Boga. Ljudje so s takim načinom življenja izpolnili navodilo iz Prve Mojzesove knjige, ko je Bog Adamu in Evi naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (1 Mz 1,28). Povedano drugače. Kristjan lahko deluje in za Boga in za dobiček, seveda pod pogojem, da je Bog na prvem mestu in da je dobiček, dosežen s financami, razumljen kot sredstvo za dosego cilja in nikoli kot cilj sam po sebi ter je uporabljen, da služi za človeški razcvet in napredek, ne pa, da ga zmanjšuje.

Prve misli srednjega veka o financah so bile namenjene predvsem posojanju denarja in obrestim. Kljub temu, da je papež Urban III. posojanje denarja in zaračunavanje obresti označil kot greh namere, da dobiš nazaj več, kot si dal, je med krščanskimi teologi prevladalo prepričanja, da so zahteve po plačilu obresti na posojen denar upravičene, če (prvič) denar ni vrnjen pravočasno, (drugič) obstaja možnost, da posojilodajalec utrpi škodo, če dolžnik ni vrnil denarja, kot je določeno v pogodbi, (tretjič) posojilodajalec zamudi priložnost za ustvarjanje dobička in (četrtič) posojilodajalec tvega, da mu dolžnik ne bo poplačal dolga. Zato so misleci tistega časa kritizirali predvsem oderuštvo, ki je veljalo za resen greh in zlorabo revnih. Frančiškan, blaženi Bernardin iz Feltre, je tudi s prstom pokazal, kdo so največji oderuhi. To so bili judovski posojilodajalci. Za takratne mislece, ki se vprašanj denarja in bančništva niso lotevali kot ekonomisti, ampak so jih obravnavali v okviru moralne teologije in prava, je bilo namreč najpomembnejše jasno razločevanje med oderuštvom in legitimnimi oblikami posojanja denarja.

Avtor Samuel Gregg, doktor moralne filozofije in politične ekonomije z Oxforda, bralcu ne predstavi samo pogled na bančništvo in denar v srednjem veku, ampak tudi takratno življenje. Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva je sicer sledilo obdobje zastoja, ki pa je bilo bolj posledica podedovane grške in rimske kulture, kot pa domnevno mračnjaškega zgodnjega srednjega veka. Tako se je denimo v tistem času, nekje do 10. stoletja, število prebivalcev drastično zmanjšalo. Padec števila ni bil posledica epidemij ali množičnega pomanjkanja hrane, temveč preprostega dejstva, da je prebivalstvo še vedno sprejemalo poganske prakse, kot so splav, kontracepcija in detomor. »Krščanstvo je tudi ženski podelilo dostojanstvo,« piše Gregg, kar je zmotno s splošnim prepričanjem o malodane suženjski vlogi ženske v srednjem veku.

In ko je krščanstvo dokončno prevladalo na stari celini, je bil možen tudi razvoj, ki se je začel na prelomu prvega v drugo tisočletje. Gregg ga imenuje komercialna in finančna revolucija.

»Rast prebivalstva in tehnoloških inovacij (kot je uporaba strojev v kmetijstvu in manufakturi) do intenzivnejšega poljedelstva. To je omogočilo razmah proizvodnje, industrije, trgovine in najpomembneje: presežek kapitala. Kapitala, ki ga je bilo mogoče uporabiti za vlaganja in je lahko pomagal družbi napredovati iz samooskrbnega gospodarstva,« pravi avtor. Nastale so cvetoče poslovne skupnosti v severni Italiji, Flandriji, delih Francije in južni Angliji. Pojavila se je trgovina med evropskimi deželami, nadnacionalna delitev dela in nov razred podjetnikov, vzporedno se je pojavilo več finančnih instrumentov, ki so trgovcem pomagali urejevati tveganja. Razmahnilo se je bančništvo. V 13. stoletju je bilo v Firencah kar 38 neodvisnih bank, v Pisi 34, v Genovi 27 in v Benetkah 18. Skupaj jih je bilo v italijanskih mestnih državicah 173. Večina teh je imela podružnice v tujini. Leta 1231 je v Angliji denimo delovalo 69 podružnic italijanskih bank. Vse to, piše Gregg, je bil embrij tistega, iz česar je nekaj stoletij kasneje nastala ena temeljnih knjig politične ekonomije – Bogastvo narodov Adama Smitha.

Proti koncu srednjega veka je torej Evropa že imela vse tiste značilnosti, ki jih danes povezujemo s kapitalizmom. Slika tega obdobja, kot jo riše Gregg, ki ima dar za preprosto razlaganje zapletenih pojmom in postopkov ter razkrivanje dolgo skritih resnic (z navedbami številnih virov), je popolnoma drugačna od ustaljenih predstav o »mračnjaškem« srednjem veku. Tudi glede zasebne lastnine. Zahodna Evropa, ki je kasneje še dolgom ostala globoko religiozna, je zasebno lastnino razumela tako, da daje posameznikom in skupnosti sposobnost mobilizacije bogastva za spodbujanje dobrega. Pravi kristjani so »morali« del pridobljenega bogastva porabiti za dobrodelne namene. Od njih se je namreč vedno pričakovalo, da bodo dajali miloščino. A zasebna lastnina, denar, premoženje in bogastvo posameznikov ni bilo demonizirano, ampak je kazalo na človekovo sposobnost, da uresniči darove, ki jih je posamezniku dal Bog. Že italijanski filozof in redovnik Tomaž Akvinski (13. stoletje) je učil, da se korist za vse lahko uresniči le skozi zasebno lastnino. Zato je podal tri razloge. Prvič, ljudje bolje skrbijo za tisto, kar je njihovo; drugič, če bi bili vsi odgovorni za vse, bi bila zmeda; in tretjič, delitev stvari, ki so skupne, ustvari napetost.

O tem, kako so kristjani dojemali denar in bančništvo v preteklosti, je Samuel Gregg začel razmišljati po globalni finančni krizi leta 2008. S študijem zgodovine, različnih virov in tudi politično nekorektnih avtorjev je prišel do spoznanja, da so kristjani na različne načine pomagali razviti finančne in bančne sisteme, ki so pomagali milijonom ljudem ubežati revščini. Zato se tudi kritično loti sodobnih financ, še posebej zadnje krize, ko so tudi kristjani podlegli splošnemu prepričanju, da je na tem področju potrebno več regulative. Gregg piše, da gre za povsem legitimne zahteve, a sam dvomi, da bi zaostritev zakonodaje lahko pripomogla k izboljšanju razmer. Še več. Mnoge od zahtev bi vse skupaj še poslabšale in bi kršile načelo pravičnosti. Gregg meni, da ljudje pozabljajo, da niso krive finance, temveč ljudje, ki se z njimi ukvarjajo. Oni lahko z (ne)namernimi napakami ogrozijo predvsem blaginjo revnih, starih in drugih, ki živijo na obrobju družbe, ter tako spodkopljejo razmere, ki pomagajo vsem napredovati. Brez financ (in ljudi, ki se nanje spoznajo) bi človeštvu ostala samooskrbna gospodarstva, ki bi zmanjšala možnosti za človeški razcvet. »Živeli bi v družbah, v katerih bi prav ljudje na robu družbe imeli še manj možnosti, da bi ušli revščini, medtem ko bi tudi bolj premožni imeli manj gospodarskih sredstev za pomoč bližnjim v stisku,« piše Gregg.

V zvezi s tem na koncu knjige nameni kritiko sedanjim vladam, ki bi rade težave reševale z zadolževanjem, ker s tem obremenjujejo prihodnje generacije, na račun katerih živijo sedanje. Tudi ideja, da bi svet v izogib prihodnjim finančnim krizam dobil nekakšno svetovno centralno banko, nekakšno globalno avtoriteto, ki bo lahko sprejemala odločitve o tem, kar kristjani imenujejo »univerzalno skupno dobro«, se mu ne zdi sprejemljiva, čeprav sodobni katoliški družbeni nauk take avtoritete ne izključuje. Po njegovem bi bila ustanovitev globalne banke v nasprotju s krščansko tradicijo, poleg tega bi povzročila številne težave, ki jih lahko opazujemo pri centralnem bančnem organu EU, se pravi pri Evropski centralni banki, ko določa enotne obrestne mere za tako različna gospodarstva, kot so Grčija, Irska ali Nemčija. Že nacionalne centralne banke imajo težave pri »ugibanju«, kakšna naj bi bila optimalna količina posojil v obtoku, kaj šele svetovna. Tudi Friedrich Hayek je dejal, da bi se morali spet ozreti k izjemnim predhodnikom moderne ekonomije pred več stoletji, ko so učenjaki poudarjali, da je matematična cena odvisna od veliko posameznik okoliščin. »Človek je nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog,« se na Hayeka sklicuje Gregg, ki ga med vrsticami lahko beremo tudi tako, da s tem nasprotuje kakršnimkoli oblikam svetovne vlade ali vlade EU. Po njegovo bi morala imeti taka ustanova božanske sposobnosti. »In če si smrtniki prizadevajo za vsemogočnost, je to norost,« zaključi in pozove kristjane, naj se etičnih in gospodarskih vprašanj, povezanih s financami, »lotevajo z znatno mero ponižnosti«.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Krvave roke policije v Manchestru

Značke

, , , , , , , , , , , , , , ,

Oblasti v Manchestru so bile zadnje mesece zelo dejavne. Toda župan Andy Burnham in načelnik policije Ian Hopkins se nista ukvarjala z morebitnim islamističnim terorjem, ampak s preganjanjem islamofobov. Manchester je eno od dveh angleških mest, kjer je policija islamofobijo uvrstila med zločine iz sovraštva. Kar pomeni, da je (v skladu s šeriatskim pravom) prepovedana vsaka kritika islama, korana, Alaha in preroka Mohameda.

Staroselci so s strokovnjaki za islam ves čas opozarjali, da je nekdaj slavno industrijsko mesto zaradi hitro se spreminjajoče demografske strukture tempirana bomba. Podatki so res zastrašujoči: vsak tretji meščan (v širšem velemestnem območju živi okoli 2,6 milijona prebivalcev) ni več belec, vsak šesti je musliman. Napovedi so, da bodo v naslednjem desetletju belci že v manjšini, musliman pa že vsak tretji prebivalec Manchestra. Muslimanski pridigarji, ki po ulicah vsiljujejo islam mimoidočim, so postali nekaj običajnega, enako no-go cone. In v takih okoliščinah so se nekaj mesecev, preden je 8-letna Saffie Roussos postala najmlajša izmed 22 žrtev islamskega hudiča, kot so nekateri mediji poimenovali 22-letnega Salmana Abedija (druga generacija muslimanskih teroristov), policisti trdo lotili dela – odpravljanje nevarnosti islamofobije. Pravzaprav je neverjetno in perverzno, da so muslimanski imami samo nekaj ur po tragediji pozivali policijo, naj del pozornosti in enot, ki so sodelovale v preiskavi napada, preusmeri v preiskavo proti muslimanov naperjenih zapisov na družabnih omrežjih, češ da je krvavi napad izključno posledica neprijaznosti Velike Britanije do pravovernih muslimanov. Hopkins jim je dal prav in meščanom dejal, naj bodo pozorni na islamofobijo in naj v sebi mirijo jezo. No, oče ene od žrtev ga ni poslušal in je v kamero izjavil, da je potrebna akcija.

Skoraj neverjetno je tudi, s kom se je pred napadom hvalil načelnik policije Ian Hopkins. Bil je počaščen, da ga je organizacija »Tell Mama« pohvalila za boj proti islamofobiji. In kdo je ta organizacija? Njen predsednik Shahid Malik, laburistični poslanec, ki se je fotografiral z vodjo Hamasa, eno najbolj zloglasnih terorističnih organizacij na svetu. Pogosto se pojavlja na konferencah za svetovni mir in enotnost, na katere prihajajo tudi podporniki teroristov. Pred leti je »zaslovel« z izjavo, da so bili leta 2005 na Otoku štirje muslimanski poslanci, da jih bo v letih 2009 in 2010 osem ali deset, v naslednje pol desetletja pa že 16 muslimanskih poslancev. »Potem bo cel parlament muslimanski,« je dejal Malik.

Lani se je načelnik Hopkins pojavil na prireditvi Evropskega islamskega centra. Bil je skupaj z Azadom Alijem, ki se deklarira kot antifašist in je podpredsednik Združenja proti fašistom. Prav. Toda ta »antifašist« je pred Hopkinsom hvalil Anwarja Al-Awlakija in druge iz Al Kaide. Znan je tudi po trditvah, da so umori ameriških in britanskih vojakov upravičeni. A Hopkins rajši preganja islamofobe, kot da bi preiskavo in aretacije usmeril tudi na take »mirovnike«, kot sta Malik in Al-Awlaki. In ko je GMP (Greater Manchester Police) preiskovala, kako so muslimanske tople zlorabljale in posiljevale deklice v Rochdale, je veliko stvari zavestno prikrila. Na njihovo nesrečo je v javnost prišel posnetek zaslišanja, ki prikazuje zdolgočasenega in zehajočega kriminalista, ki posluša zgodbo najstnice o posilstvu. O tem je bila posneta tudi serija Tri deklice, ki so jo pred dnevi predvajali na BBC One. Policisti, ki so preiskovali primer, so pozneje priznali, da so ravnali tako, kot so zato, ker so se bali, da jih bodo imeli za rasiste. Na to naj bi jih nagovoril nekdanji načelnik GMP Peter Fahy, češ da so represivni ukrepi zoper nasilne muslimane v nasprotju z »britanskimi vrednotami« in bi ti ukrepi »nenasilne muslimane« odtujili od otoških vrednot. Ironično je, da je Fahy odlikovanec Reda vitezov zaradi policijskih zaslug.

Juncker ni Bog, EU niso nebesa

Značke

, , , , , , , , ,

Friedrich August von Hayek je na predavanju v spomin Alfredu Nobelu 11. decembra 1974)med drugim dejal:

»Glavno točko smo že videli pri izjemnih predhodnikih moderne ekonomije, španskih učenjakih iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je ´pretium mathematicum´, kot so to imenovali, matematična cena odvisna od toliko posameznih okoliščin, da je človek nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog. Včasih si želim, da bi si naši matematični ekonomisti to vzeli k srcu.«

Hayek je v svojem izjemnem predavanju sicer razmišljal o mejah napovedovanja v ekonomiji, če pa njegove besede prenesemo v današnji čas, zlahka prepoznamo kritiko globalističnih teženj po nekakšni svetovni banki (ki bi denimo določala globalno obrestno mero za globalno valuto), že obstoječo Evropsko centralno banko (nadnacionalno banko, ki določa enotno obrestno mero za tako različna gospodarstva, kot so Nemčija, Grčija ali Slovenija) in tudi Evropsko unijo (kjer si Evropska komisija kot nekakšna vlada EU domišlja, da lahko sprejema enotne ukrepe za med seboj tako različne države kot so denimo Romunija, Bolgarija, Švedska, Francija ali Luksemburg).

Posamezna nacionalna gospodarstva, na katera vplivajo tudi različne kulture in tradicije, so med seboj tako raznovrstna, da je optimalen ukrep, ki ga recimo sprejme Evropska komisija, nemogoč. Eni državi koristi, drugi škodi. Še posamezne nacionalne vlade (ali nacionalne centralne banke) težko poznajo vse okoliščine v svojih državah, kaj šele Evropska komisija za posamezne članice EU.

Jean-Claude Juncker ni Bog (čeprav si to domišlja), EU niso nebesa (čeprav nas v to želijo prepričati).

Malikovalcem »zgodovinskih resnic«

Značke

, , ,

Vsem, ki si lastijo »zgodovinske resnice« in menijo, da je vsako drugačno razmišljanje o zgodovinskih dogodkih revizionizem, misel nekdanjega obrambnega ministra ZDA Henryja L. Stimsona (na te njegove besede je nedavno opozoril Peter Starič):

»Sem pač že tako star, da ugotavljam, da danes zgodovina ni več tisto, kar se je v resnici zgodilo, temveč to, kar so pozneje napisali o dogodku.«