Pravica do (rasne) diskriminacije

Značke

, , , , , , , ,

Priznam, naslov je provokativen. Besedi »rasne« v oklepaju bi se z lahkoto izognil. Pa tega nisem storil. Z namenom sem jo postavil tja, in to v povezavi z diskriminacijo. Zakaj?

Diskriminiramo vsak dan. Ko v trgovini vzamemo jogurt Ljubljanskih mlekarn, namesto tistega Celjskih mlekarn, diskriminiramo; če imamo rajši filme, kjer igra Haley Bennett kot pa Leslie Jones, diskriminiramo; če nam je nogomet ljubši od košarke, diskriminiramo; če dijak posodi učbenik Pirančanki in ne Ljubljančanki, diskriminira; če si človek za prijatelja izbere Evropejca in ne Arabca, diskriminira. In tako naprej. Načeloma je vsaka naša odločitev diskriminacija. In ravno zato je diskriminacija pravica, da se človek svobodno in brez prisile odloča. Torej, človek se svobodno odloča, s kom se bo družil in s kom ne, kaj bo kupil in kaj ne bo, komu bo dal prednost in komu ne. Diskriminacija je torej del vsakdanjika slehernika, ki lahko diskriminira na katerikoli osnovi. In tega ni dolžan nikomur pojasnjevati. Za razliko od države, ki ne more in ne sme diskriminirati nikogar, saj vladavina prava pomeni, da so vsi, ne glede na raso, veroizpoved ali spol, enaki pred zakonom. Državo poudarjam zato, ker sta za rasizem (kar naj bi rasna diskriminacija pomenila) potrebna sovraštvo in (politična) moč.

Težava je, to se je pokazalo tudi ob nedavnem svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji, da želijo levičarski aktivisti povsem pomešati sfero države s sfero zasebnikov in njihovih medsebojnih odnosov. Če morajo biti na ravni države pred zakonom vsi enaki, tega posamezniku v odnosu z drugimi posamezniki ni treba upoštevati. Lahko diskriminira. Če si nekdo prijatelje izbira med Slovenci izključno zato, ker ne mara Balkancev, črncev ali Arabcev, je to njegova diskrecijska pravica. In obratno. Ni sicer družbeno korektno in sprejemljivo, kar pa ne spremeni dejstva, da ima to pravico. Nihče namreč ne more nikogar prisiliti, da bi bil s kom prijatelj, če tega ne želi. A kljub temu ob levičarskih aktivistov dobi opazko, da je rasist. Zakaj že? Ker se ne mara družiti z nekom, ki mu ni všeč? Vsak človek ima pravico do tovrstne diskriminacije, kar izhaja iz temeljnih človekovih pravic, ki svobodnemu posamezniku omogočajo, da se svobodno odloči, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka.

Zaradi demoniziranja pravice do diskriminacije pridemo lahko do absurdnih situacij. Predstavljate si, kot to dobro opisuje bloger KatKapital, da imate vrečko bonbonov. Vi ste jo kupili, zato so bonboni vaši. Odprete jo in bonbone ponudite nekaterim ljudem, drugim pa ne. Nekateri so vam antipatični, drugi imajo umazane roke, tretji niso vaše vere, četrti imajo od vas drugačno barvo kožo. Mogoče pa ste zjutraj le vstali z levo nogo, kar je vplivalo na to, da bonbonov ne razdelite vsem. Zdaj se postavlja vprašanje: Ali imate vi pravico, da z bonboni, ki ste jih kupili in so vaša lastnina, svobodno razpolagate in jih delite tako, kot se vam zdi prav? Predstavljate si, da oseba, ki ji niste dali bonbona, pokliče policijo, češ da jo diskriminirate. In ko pride policist, vas vpraša, zakaj ste nekaterim ponudili bonbone, drugim pa ne. Na podlagi vašega odgovora bo nato presodil, ali je vaša diskriminacija pravična (vstali ste v levo nogo) ali nepravična (bonbona niste dali črncu). Zaradi slednjega vas očitno lahko še strpa v marico in končate v zaporu. Se vam ne zdi tak scenarij popolnoma bizaren? Toda ravno tako razlikovanje zagovarjajo protirasistični aktivisti, namreč da se mora posameznik, če oni presodijo, da je nepravično diskriminiral, zagovarjati zaradi svojih povsem legitimnih odločitev.

Poglejmo si tržišče. Lastnik trgovine v črnski četrti kot prodajalca ne bo nikoli zaposlil belca. Zakaj? Ker črnci ne bodo več kupovali pri njem in bo propadel. Zato bo imel med zaposlenimi same črnce. In obratno. Lastnik trgovine v pretežno belski četrti ne bo nikoli zaposlil črnca. Ravna diskriminatorno? Seveda. Je rasist? Mogoče. Toda v medosebne odnose zasebnikov se država nima kaj vpletati, v primeru lastnikov trgovin v dveh različnih četrti bo presodil trg. Če bodo kupci menili, da je eden od lastnikov diskriminatoren, pri njem ne bodo več kupovali. Lastnik bo hitro prišel na slab glas in bo prisiljen, da nekaj spremeni. Če ne bo, bo propadel.

Če potegnem črto. Vsakdo ima pravico, da diskriminira. Gre za pravico, da človek svobodno odloča, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka, s kom želi delati in s kom ne, komu bo dal bonbone in komu ne. In se za te odločitve nima komurkoli za karkoli opravičevati.

Koga moti alt-right?*

Značke

, , , , , , , , , ,

Pernilla Vermund je privlačna 41-letna blondinka. Izredno inteligentna in nadarjena Danka, po izobrazbi arhitektka, je bila dolgo članica ljudske stranke, danes je na čelu alt-right, Nove desnice (Nye Borgerlige). Zato, ker so konservativci iz dežele Andersena postajali vse bolj socialdemokratski in so se odmaknili od tradicije. Vzrok za vzpon danskega alt-right gibanja torej ni bila levica, ampak je to reakcija na vsegliharsko ravnanje mainstream desnice.

Podobno je v ZDA, Franciji, Nemčiji in tudi Sloveniji, kjer organizirane grupacije (še) ni, je pa alt-right scena na družbenih omrežjih vse glasnejša in vplivnejša. Mesece je odkrito simpatizirala s SDS, ki jo je dojemala kot »dobro« stranko, ki zmore in obeta, zanjo je prestrezala najbolj grobe, nizkotne in osebne levičarske napade. A le do preteklega tedna, ko je glasovanje evroposlancev SDS o imuniteti Marine Le Pen zadevo zasukalo; evropska EPP, kamor spada tudi SDS, je še enkrat več »načelno« dokazala, da sodeluje pri subverziji Evropejcev ter se je pri utišanju političnega nasprotnika pripravljena (pod krinko skrbi za EU) pridružiti Sorošovi evropski levici. In ko gre za svobodo govora, misli in združevanja, boju proti islamizaciji Evrope in plenilskim hordam iz Afrike, ne, takrat za alt-right ni kompromisa. Še posebej zato, ker je sodobni Ivani Orleanski nek novinar očital retoriko ISIS, Le Penova pa mu je vrnila z nazornimi fotografijami usmrtitev »nevernikov«. In se znašla v preiskavi. Evropska mainstream desnica ji je odrekla podporo, alt-right se ji je postavila v bran.

Ko smo objavili, kako so glasovali slovenski evroposlanci (in podatek, da so septembra 2015 dvignili roke za migrantske kvote), se je vsulo in po Reporterju in po alt-right. Milan Zver je pisal o »nepomembnem dogodku«, ki ga je Le Penova »spremenila v pravi cirkus«. In da je v Sloveniji »dobila simpatije (…) v krogu nastajajoče skrajne desnice«, ki opravlja umazano delo za tranzicijsko levico. Skratka, alt-right so podtaknjenci Murgel, ki podpirajo razpad EU. Desnica je tako dokazala, da ničesar ne razume. Prvič, da je največja nevarnost za staro celino islam, in drugič, da EU ni edina možnost povezovanja evropskih narodov, ki lahko sodelujejo in med seboj svobodno trgujejo tudi kot suverene nacionalne države, za varnost pa skrbi zveza Nato. EU, kakršna je zdaj, pa je zrasla v željo elit, da postane tvorba z nadnacionalno vlado. Tem (norim) idejam so se pridružile etablirane slovenske desne grupacije. S svojim ravnanjem so čez noč postale tista zmerna in žlahtna desnica, o kateri je govoril Milan Kučan, ki lahko zdaj s kokicami in Coca Colo mirno obsedi na kavču. Dan, ko sta trčili SDS in alt-right, je bil dan za zgodovino.

*Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter.

Kako trošimo denar?

Značke

, , ,

Milton Friedman je v knjigi Free to Choose in kasneje v kratkem videu obrazložil štiri načine porabe denarja glede na lastnika denarja in končnega uporabnika.

Prvi način: Poraba svojega denarja za sebe

Ko trošimo svoj denar za sebe, smo na eni strani spodbujeni, da izberemo nekaj, kar ustreza našim potrebam, po drugi strani pa iščemo kakovost. Povedano drugače. Trudimo se, da za naš denar dobimo najboljše izdelke po najnižji ceni.

Drugi način: Poraba svojega denarja za druge

Ko trošimo svoj denar za druge, skušamo ravnati gospodarno. Želimo kupiti kar najbolj poceni izdelek, a ne vemo, kakšne so v resnici želje in potrebe osebe, ki mu izdelek kupujemo. Glede na to, da imamo posamezniki različne okuse in preference, kakšno vrednost bo imel izdelek, ki ga kupujemo, za osebo, ki mu je izdelek namenjen.

Tretji način: Poraba tujega denarja za sebe

Ko trošimo tuj denar za sebe, želimo kupiti najbolj kvaliteten izdelek, ki bo najbolj odgovarjal našim potrebam, a hkrati nimamo prav nikakršnega motiva, da bi upoštevali tudi ceno izdelka. Glede na to, da top ni naš denar, nimamo motiva, da bi iskali resnično value for money, ampak je bolj verjetno, da bomo za izdelek porabili več denarja, kot bi ga, če bi trošili svoj denar.

Četrti način: Poraba tujega denarja za druge

Ko trošimo tuj denar za druge, nimamo prav nikakršnega motiva, da bi ravnali gospodarno in da bi gledali na kvaliteto.

Najbolj učinkovita poraba denarja je seveda, ko trošimo svoj denar za sebe, najmanj učinkovita pa takrat, ko trošimo tuj denar za druge. Socialistom in drugim levičarjem, kar lahko opažamo tudi v Sloveniji, je najbližje trošenje tujega denarja za sebe, ampak tega, kakopak, ne bodo povedali naglas.

Tukaj si lahko ogledate Friedmanovo shemo.

Evropejci se ne bomo več opravičevali in umikali!

Značke

, ,

Pred letom dni sem objavil govor finskega intelektualca Kai Murrosa. Zaradi aktualnosti ga objavljam še enkrat:

»Črni oblaki se zgrinjajo nad Evropo. Elita je Evropo popolnoma izdala tujcem. Razsežnosti te zarote so brez primere v zgodovini človeštva. Vladajoča elita se je izkazala kot koruptiven lakaj globalnega kapitalizma. Ti visoko cenovni paraziti so Evropejcem ukradli preživetje, zemljo, prihodnost in samozavest. Ti prostituti korporacijskega sveta so Evropo izpostavili neskončnemu divjanju brutalnih beračev in Evropejcem odvzeli vsakršno možnost obrambe. Postali smo nemočni, izgubili smo nadzor nad svojimi življenji, odrekli so nam naše mesto v svetu in naš duh upada. Kar je bilo nekoč naše, nam je bilo odvzeto in dano pohlepnim tujcem, kar smo nekoč imeli za svetinjo, temu se arogantni vsiljivci posmehujejo, kar nam je bilo nekoč poznano, je zdaj degenerirano v nekaj neznanega in grozečega.

Desetletja so bile generacije Evropejcev vzgajane, naj sovražijo sami sebe, da čutijo uničujočo krivdo belega človeka. Evropejci so bili ves čas opominjani, da se lahko za grehe svoje civilizacije odkupijo s samouničevanjem. Smrt Evrope je postala dnevna moda, naš propad simbol napredka, razpad tradicionalne Evrope pot naprej, plenilska invazija proti Evropi so najnovejši trend, sovraštvo samega sebe je postalo gotov znak intelektualnega razmišljanja. Pozvani smo, da praznujemo fizičen, intelektualen, kulturen in duhoven kolaps naše civilizacije.

Oprali so nam možgane, da verjamemo, da je kolaps neizogiben in da je zakon narave, da izumremo in da barbarske horde pred našimi vrati zmagajo. Pod krinko liberalizma, humanizma in demokracije so Evropejce prepričali, naj storijo etnični samomor. Rasa, ki je dosegla tako veliko in preživela, je bila preslepljena, da sama pozdravlja svoj padec in da aktivno poseže po ukrepih, da bi postali tujci na svoji zemlji. Priča smo najbolj zlobni in kruti zaroti v zgodovini človeštva, zaroti zamenjave Evropejcev, sistematični kampanji izbrisa Evropejcev s socialnim degradiranjem ljudstva ter potem z mentalno in fizično retardacij paralizirati možnost ljudstva, da se upre. Priča smo zastrupljanju prav tistega biološkega porekla, kjer so rasla dobra dela preteklosti zato, da čredo kastrirancev na koncu lažje potolčejo do smrti. Nekoč je bila ponosna rasa bojevnikov, obrtnikov in raziskovalcev.

A vendar, kakor gre razkroj naprej, bo kruta realnost življenja Evropejce prisilila, da odprejo oči. Pokazali jim bomo, naj cel svet ve, da Evropejci zavračajo smrt. Naj bo jasno vsem, da se Evropejci ne bodo več opravičevali in da se ne bodo več umikali. Šli bomo dlje kot kadarkoli prej.«

Ko (tudi) športni komentatorji RTV SLO trosijo socialistične neumnosti

Značke

, , , , , , ,

Slovenija spada med države, kjer se je do leta 1990 (v okviru Jugoslavije) eksperimentiralo z norimi idejami Karla Marxa, a tudi za zadnje četrt stoletja, od kar smo samostojni in država vsaj na deklarativni ravni priznava tržno gospodarstvo, ne moremo reči, da imamo ekonomsko svobodo brez državnega intervencionizma. Kar najbolj skrbi, je socialistična miselnost, ki je še vedno globoko zakoreninjena v (pod)zavesti. Če bi šlo za posamezne politike, bi človek še zamahnil z roko, češ da gre za eksotične komuniste; klovne pač rabi vsaka družba. Težava je, da ortodoksno levičarstvo širi tudi nacionalna televizija, in to med športnimi prenosi.

Nedvomno je Urban Laurenčič eden naboljših športnih komentatorjev v Sloveniji, v alpskem smučanju mu najbrž ni para, ampak, za božjo voljo, naj se drži rajši športa, kjer je prava enciklopedija, in naj ne deli nasvetov iz ekonomije, če je ne razume. S tem namreč zavaja gledalke in gledalce. Ne vem, če ste slišali, kaj je dejal tik pred začetkom veleslaloma v Kranjski Gori. Potem ko je razglabljal, kako gostoljubni so organizatorji Pokala Vitranc, ki so namestitev plačali vsem tekmovalcem, čeprav jim tega ne bi bilo treba, je za primerjavo dal Švico, kjer so stiskaški, saj tega nikoli ne bi naredila, čeprav je zelo bogata država. Seveda. Švicarji tega ne bi nikoli naredili. In ravno zato, ker so varčni in pri organizaciji takih ali drugačnih dogodkov gledajo na vsak frank, je Švica ekonomsko najbolj svobodna (neoliberalna) država v Evropi, po kupni moči na prebivalca pa zaostaja le za Lichensteinom, Luksemburgom in z nafto bogato Norveško. Povedano drugače. Ravno zaradi take miselnosti in ravnanja so bogata država.

A Laurenčič ni edini. Ko je slovenska rokometna reprezentanca pred meseci igrala prijateljsko rokometno tekmo na Nizozemske, je na stropu dvorane začelo puščati, tako da je kapljalo na parket. Tekma je bila prekinjena, organizator je težavo hitro odpravil. A komentator (mislim, da je bil Ivo Milovanovič) si ni mogel kaj, da se ne bi norčeval iz gostiteljev, češ kako bogata država je Nizozemska, pa nima zidane dvorane, ampak montažno. Seveda. Nizozemci živijo v skladu s svojimi zmožnostmi, presodili so, da ne potrebujejo zidane dvorane, ki je draga zaradi vzdrževanja, ampak da bodo naredili montažno. Za razliko od Slovenije, kjer je v „najlepši dvorani v Evropi“ v Stožicah (sredi „najlepšega mesta na svetu“) zazijala več sto milijonska finančna luknja. Ravno zato so Nizozemci bogati; ker so varčni in ne hazardirajo s financami kot v Sloveniji.

Kam pripelje socialistično razmetavanje z denarjem za športne prireditve, smo spoznali že v Jugoslaviji (a se očitno nismo ničesar naučili). Za športnimi objekti, kjer so bile olimpijske igre v Sarajevu, so ostale ruševine. Skakalnica, bob steza in drugi objekti so začeli razpadati takoj, ko je bilo tekmovanja konec. Tudi Grčije je organizirala olimpijske igre, čeprav tega ni bila zmožna. V Atenah so danes ruševine: stadion, olimpijski bazen, vstop v olimpijsko vas in drugo bolj spominjajo na stavbe v Bejrutu, kot pa na prizorišče, kjer so bile leta 2004 olimpijske igre. Podobno se že dogaja v Sočiju, kjer je Rusija leta 2014 organizirala zimske olimpijske igre in zanje zapravila na milijarde evrov – izključno zato, da bi svetu dokazala, da jih lahko. Danes je kraj, kjer je stala olimpijska vas, mesto duhov.

Če želi Slovenija postati bogata država, mora posnemati bogate države (tudi pri športnih dogodkih) in sprejeti njihovo miselnost, ne pa bolivarsko Venezuelo, komunistično Severno Korejo, socialistično Grčijo ali pa se ozirati nazaj k Jugoslaviji.

Ženske bo na novem globalnem pohodu 8. marca vodila obsojena teroristka

Značke

, , , , ,

Organizatorka novega pohoda žensk je – obsojena teroristka. Prav ste prebrali. Rasmea Yousef Odeh, ki soorganizira pohod 8. marca z imenom Dan brez ženske, je obsojena teroristka. A ker je ženska (povrh še Palestinka) in (ilegalna) migrantka, je vse dobro, kajne?

Se spomnite prvega pohoda žensk v drugi polovici januarja, ki je bil globalen? Vsi, ki so ga podprli, so pravzaprav podprli Islamsko državo in uvedbo šeriata, kajti organizatorka tedanjega pohoda je bila Linda Sarsour, radikalna muslimanka. Tokrat je še slabše. Rasmea Yousef Odeh je poosebljenje zla, je poosebljenje terorizma. Leta 1970 je bil obsojena, ker je sodelovala v dveh bombnih napadih na civiliste in je soodgovorna za smrt dveh mladih moških. Odsedela je 10 let, odšla v Jordan in od tam v ZDA. Palestinka je s prevaro prišla do državljanstva, bila obsojena (2014), morali bi jo izgnati, a so ljudje administracije Baracka Obame dosegli, da se bo sojenje ponovilo. Kar je po svoje logično, saj je delala na projektu ObamaCare. Zdaj ljudi hujska proti Donaldu Trumpu.

Zato že vnaprej “čestitam” vsem koristnim idiotom, ki bodo podprli Dan brez ženske.

Preden EU očita Trumpu protekcionizem in intervencionizem, naj pomete pred svojim pragom

Značke

, , , , , ,

Da ne bo nesporazumov, razčistimo takoj na začetku. Protekcionizem je slab. Gre za niz gospodarskih in političnih ukrepov (carine, prepoved uvoza, subvencije in podobno), da se zavaruje domača industrija. Povedano drugače – onemogočena oziroma omejena je prosta trgovina med dvema državama ali več državami. Trgovina pa je tista, ki je vsaki državi prinesla napredek in blagostanje.

Običajno se prednosti mednarodne trgovine dokazujejo s teorijo komparativnih prednosti angleškega ekonomista Davida Ricarda, ki je v svojih delih sicer imel nekaj povsem zgrešenih zaključkov, a logika omenjene teorije je brezhibna. Težava je le, da jo levičarji (in tudi desničarji), ki se pri napadih na Trumpov protekcionizem sklicujejo na Ricarda, ne razumejo dobro. Zato najprej na kratko o tem. Osnovna misel je, da so na boljšem vse države (win-win), ki med seboj trgujejo. Vsaka se pač specializira na določen proizvod, kjer je najbolj produktivna, nato sledi menjava dobrin, kjer vsi pridobijo. Zato je potrebna prosta trgovina oziroma prostotrgovinski sporazumi med državami. Za primer pisci običajno dajejo Nemčijo in Italijo. Prva proizvaja pivo, druga obleke. Po izmenjavi dobrin bodo Italijani pili boljše pivo, Nemci pa bodo bolje oblečeni. A tu se razumevanje in navajanje Ricarda običajno ustavi. Zgornji primer temelji na absolutnih prednostih, se pravi, katera država proizvaja neko dobrino z manjšim stroškom. Toda za mednarodno trgovino absolutne prednosti niso pomembne, temveč so pomembne relativne prednosti – kdo proizvaja z manjšim oportunitetnim stroškom. Kaj to pomeni, si oglejmo na primeru.

Ker so Nemci znani po svoji disciplini in produktivnosti, lahko sklepamo, da so bolj produktivni tudi v izdelavi oblek. Tako Italijan potrebuje za izdelavo ene obleke 8 ur, Nemec pa samo 5. Ker tudi Italijani varijo pivo, a so manj produktivni, si zamislimo, da Italijani potrebujejo za varjenje enega sodčka piva 6 ure, Nemci pa samo 3. Torej, Nemci imajo pred Italijani absolutno prednost. Ali ta logika pomeni, da jim ni potrebno trgovati z Italijani, če sami oba izdelka naredijo hitreje, z manjšim stroškom in boljše? Ne. Težava je, ker je zanemarjen oportunitetni strošek: čeprav Nemci obe dobrini proizvajajo z manjšim stroškom dela, imajo Italijani pri proizvodnji oblek komparativno prednost.

Da bi Nemci izdelali eno obleko, se morajo odpovedati 1,66 sodčka piva, da bi pa Italijani izdelali eno obleko, se morajo odpovedati samo 1,33 sodčka piva. Torej Nemci imajo večje stroške izgubljenih priložnosti v izdelavi oblek. Če bi državi proizvajali samo za sebe (izolacionizem), bi denimo v 120. urah za vsak izdelek Italijani proizvedli 15 oblek in 20 sodčkov piva, Nemci pa 24 oblek in 40 sodčkov piva. Torej skupaj 39 oblek in 60 sodčkov piva. V primeru, ko bi se Italijani povsem posvetili proizvodnji oblek, kjer imajo komparativno prednost, Nemci pa pivu, bi bil rezultat naslednji: Italijani bi izdelali 30 oblek, Nemci pa zvarili 80 sodčkov piva. Glede na prejšnjo situacijo (izolacionizem) imamo 9 oblek manj in 20 sodčkov piva več. Če pa želimo vendarle zadržati enako količino oblek, kot na začetku, morajo Nemci izdelavi oblek posvetiti 45 ur, drugo pa proizvodnji piva. Tako bi izdelali 9 oblek (45 ur) in 65 sodčkov piva (195 ur), Italijani pa v 240 urah 30 oblek. Skupen rezultat bi bil: 39 oblek in 65 sodčkov piva. V odnosu na izolacionizem oziroma na stanje brez trgovine imamo v istem času enako število oblek in 5 sodčkov piva več. To pojasnjuje, da proizvodnja na podlagi komparativnih prednosti pripelje do rasti standarda in blaginje prebivalstva, medtem ko izolacionizem in protekcionizem pripeljeta do zmanjšanja standarda.

Zdaj pridemo do bistvenega. Zadeva deluje, dokler se v proizvodnjo in izmenjavo dobrin ne vmešavajo vlade. Čim država pomaga domačemu gospodarstvu z raznimi državnimi pomočmi, ugodnimi posojili, nepovratnimi sredstvi in neštetimi subvencijami, se tudi prosti trg in mednarodna trgovina popačita. Če bi italijanska vlada subvencionirala proizvodnjo piva do mere, da bi pivo Italijani prodajali v Nemčijo po nižji ceni, kot ga proizvajajo Nemci, to dolgoročno ni dobro ne za Italijane ne za Nemce. Nemci bi sicer pili cenejše pivo, kar je z vidika potrošnika dobro, toda prej ali slej bi morali zapreti svoje pivovarne, ki zaradi subvencioniranih italijanskih pivovarn ne bi bile več konkurenčne. In ko bi zaprli tovarne, ne bi bilo plač, s katerimi bi kupovali italijansko pivo. To je eden od razlogov (damping), zaradi katerega imajo tudi na deklarativni ravni svobodne države liberalnega kapitalizma carine na uvoženo blago in storitve oziroma omejen uvoz blaga in storitev za določene proizvode. Povedano drugače: prosta trgovina med državama (ali državami) je smiselna samo, če so te države, ki med seboj trgujejo, tudi notranje svobodne na način, da ni vladnega intervencionizma in subvencij. Res je, da je prosta mednarodna trgovina edina prava pot razvoja in napredka, a v enakih pogojih za vse vpletene, se pravi brez posameznih pomoči in ukrepov vlad. Zato je bolj smiselno, da države med seboj sklepajo dvostranske prostotrgovinske sporazume, kot sporazume v okviru skupin držav, kjer so ene države svobodne in upoštevajo tržna načela, druge pa nesvobodne in imajo socialistično gospodarstvo, kjer prevladujeta intervencionizem in monopolno državno lastništvo. Tipičen primer je EU, kar je pokazala tudi najnovejša raziskava fundacije Heritage. Pred intervencionizmom in protekcionizmom ni imuna prav nobena država, niti skupina držav. Samo poglejmo carine, enega najbolj vidnih znakov protekcionizma, ki naj bi ga zdaj uvajal ameriški predsednik Donald Trump, pred njim pa »svarita« tako Mehika kot EU.

Medtem ko Mehičani prosto (največ ilegalno) in skoraj brez omejitev vstopajo v ZDA, imajo Američani za vstop in vnos dobrin v Mehiko celo vrsto omejitev (Mehika ima tudi različne carinske stopnje na uvoz: od 0 odstotkov za računalniško opremo do 120 odstotkov). In če ste mislili, da lahko prebivalci EU prosto uvažajo, kar želijo iz drugih (tretjih) držav, ste se zmotili – kar 25 odstotkov uvoza je carinjenega (omejitve si lahko ogledate tukaj in tukaj). In naprej. EU se zgraža, da bo Trump pomagal domači industriji, toda naj si ogleda, kakšen intervencionizem (in protekcionizem) se gre sama: denimo francoska pomoč avtomobilski industriji ali omejevanje uvoza fotovoltaičnih panelov in sončnih celic. Podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans celo izjavlja: »Imamo pravico zaščititi svojo industrijo.« Ja, prav. Toda če ima pravico EU, jo ima tudi ZDA, mar ne? Torej, preden EU očita Trumpu protekcionizem in intervencionizem, naj najprej pomete pred svojim pragom, saj ravna povsem enako.

Katerega spola ste pa vi? Facebook vam ponuja prek 70 možnosti!

Značke

, , , ,

Bilo je decembra 1840. V Pariz so, skoraj 20 let po njegovi smrti, pripeljali posmrtne ostanke Napoleona. Dan po pogrebni slovesnosti (15. decembra) so v pariško umobolnico sprejeli 14 ljudi, ki so trdili, da so slavni imperatorji. O tem je bilo napisanih več knjig, zadnjo je leta 2014 napisala Laura Murat (The Man Who Thought He Was Napoleon: Toward a Political History of Madness).

Ljudi, ki si domišljajo, da so nekdo drug, so od nekdaj imeli za nore. A od kar se je pojavila teorija spola (gender theory), temu ni več tako. Človek lahko hodi kot moški, izgleda kot moški, ima penis kot moški in govori kot moški, toda če trdi, da je ženska, je ženska. Takega človeka ne odpeljejo v norišnico, ampak ga država celo financira, da stresa neumnosti, češ da je biološka določitev spola nesprejemljiva, ker je družbeni konstrukt. Kar je vsekakor diskriminatorno do tistih ljudi, ki si domišljajo da so Stalini, Cezarji, Napoleoni ali »samo« mačke. Tovrstne osebke namreč še vedno povprašajo po zdravju in jih pošljejo na psihiatrijo. Kar je vsekakor krivično. Če se neka ženska počuti kot moški, se lahko tudi kot mačka ali omara. Logično, a ne? Zato bi morali tudi vse druge »identitete« regulirati kot človekove pravice. En dan si mačka, drugi dan si lahko koza, tretji dan žirafa. Svoboda dojemanja lastne identitete, kakopak, nima meja. Za razliko od biologije, ki natančno določa, kdo je moški in kdo je ženska. Ampak če vi nekoga, ki si domišlja, da je ženska, opozorite, da je pravzaprav moški, je to označeno za sovraštvo do drugačnih ali predsodek. In tvegate, da vas pošljejo v zapor ali umobolnico.

Noriji teorije spola se je leta 2014 pridružilo tudi družbeno omrežje Facebook, ki danes uporabnikom ponuja več kot 70 možnih oblik »spola«. Na začetku so ponudili 51 različnih spolov, nato vsako leto dodajali nove (tukaj so najpogostejši Facebook spoli), v zvezi s spolom so ponudili tudi sorodstvena razmerja. Po novem se lahko označite kot »otrok spolno nevtralnih staršev«.

No, oglejmo si nekatere spole. Večinoma bom ostal kar pri tujkah, ker je v nepregledni množici različnih oblik spola (ki so različice dojemanj samega sebe in mešanica privzetih ali zavrnjenih moških in ženskih lastnosti) nemogoče vse opisati. Zanimivo pri tem je, da poseben spol določa tudi spolna usmerjenost.

AGENDER

Gre za osebo, ki se ne identificira z nobenim spolom. Je spolno nevtralna, karkoli že to pomeni.

ANDROGYNOUS

Običajno gre za moškega, ki se obnaša kot ženska, tako da se ljudje sprašujejo, ali je moški ali ženska. »Večinoma sem se družil z deklicami in se igral z barbikami. V vasi so se sosede rade družile z mano, skupaj smo se igrali in večkrat sem obul njihove čevlje s peto, one pa so me potem lovile,« običajno ljudje androgenega spola opisujejo svoje izkušnje. Velja tudi obratno – da se ženska obnaša kot moški.

BIGENDER

Nekdo, ki se ima za moškega in žensko hkrati.

CROSS-DRESSER

Moški, ki se oblači kot ženska, in ženska, ki se oblači kot moški.

FLUID

Fluidna oseba pravi: »Nisem moški, niti nisem ženska, sem fluidnega spola.« Oseba niti sama ne ve, kaj je. En dan je lahko moški, drugi dan je ženska, nato nekaj dni spet moški. Odvisno od razpoloženja. Fluid nima ničesar opraviti z genitalijami, ki določajo biološki spol, nisi s siceršnjo spolno usmerjenostjo.

GEJ

Homoseksualni moški, ki jo spolno privlačijo moški. Čeprav gre za spolno usmerjenost, se je že razvila posebna oblika spola – gej je gejevskega spola.

LEZBIJKA

Homoseksualna ženska, ki jo spolno privlačijo ženske. Čeprav gre za spolno usmerjenost, se je že razvila posebna oblika spola – lezbijka je lezbičnega spola.

MOŠKI

Normalna oseba, ki ima vse biološke značilnosti moškega in se tako tudi obnaša.

FtM (F2M)

FtM ali Female to Male je kirurška rekonstrukcija organov iz ženske v moškega.

MtF (M2F)

Male to female je kirurška rekonstrukcija organov iz moškega v žensko.

NEITHER

Ne pripada samo enemu spolu. Če gre za žensko, se oseba zaveda, da je ženskega spola, a meni, da je hkrati še enega spola. Katerega, se sprašuje večino svojega življenja.

NONCONFORMING

Oseba (ženska ali moški), ki se ne obnaša v skladu s svojim biološkim spolom.

NON – BINARY

Osebe, ki se ne identificirajo kot ženske ali moški. Mavričarji pravijo, da je identiteta oseb »non-binary« spola »onkraj binarnega spolnega sistema«.

OTHER

Ja, tudi ta spol obstaja. Gre za osebe, ki se ne morejo odločiti, katerega spola so.

PANGENDER

Še ena oblika spola, za katero ni jasno, kaj pravzaprav je. Načeloma »pangenderji« zavračajo delitev na moške in ženske.

QUEER

Večspolna oseba. Ko normalna oseba seksa s »queerom«, pravzaprav ne ve, s kom seksa.

QUESTIONING

Oseba, ki se ves čas sprašuje, ali je moški ali ženska. Do odgovora (običajno) nikoli ne pride.

TRANSFEMININE

Oseba, ki se je rodila kot moški, a se identificira kot ženska, zato zahaja v ženska stranišča. Zanimivo, feministke jih ne sprejemajo v svoj krog.

TRANSMASCULINE

Oseba, ki se je rodila kot ženska, a se identificira kot moški, zato zahaja v moška stranišča.

TWO-SPIRIT

Oseba, ki ima moške in ženske značilnosti, a se nima ne za moškega ne za žensko, ampak za nekaj vmes.

ŽENSKA

Normalna oseba, ki ima vse biološke značilnosti ženske in se tako tudi obnaša.

P.S. Se spomnite lani, ko je Severna Karolina (ZDA) sprejela zakon, ki odreja, da se lahko uporabljajo javna stranišča le v skladu z biološkim spolom? Obamina administracija se je odločila za tožbo, saj naj bi bil zakon diskriminatoren do transeksualcev, Trumpova administracija je zdaj odstopila od tožbe, kar pomeni, da bo zveznim državam prepuščeno, da vsaka po svoje uredi to področje. »To je dobra novica za zasebnost, varnost in dostojanstvo mladih šolarjev po vsej Ameriki,« je dejal Gary McCaleb, višji svetovalec v organizaciji Alliance Defending Freedom, med mavričarji pa je zadeva seveda sprožila val ogorčenja.

Cerarjeva vlada Slovenijo dela vse bolj ekonomsko nesvobodno

Značke

, , , ,

Slovenski levičarji še kar naprej vrtijo jezike, da na sončni strani Alp vlada zlobni neoliberalizem, zaradi katerega je vse več ljudi revnih, otrok lačnih, neenakost se povečuje. Kot običajno je resnica vedno diametralno nasprotna od tistega, v kar nas prepričujejo. K temu pripomore lestvica ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal. Slovenija je na najnovejši lestvici med 180 državami zasedla 97. mesto. Od kar nam vladata Miro Cerar in njegova SMC, je vsako leto slabše, pot v ekonomski kolaps je zagotovljena. Če smo bili leta 2015 88., lani 90., smo letos na robu izpada iz stoterice. Slovenija je označena kot pretežno ekonomsko nesvobodna država. Tovariš Cerar, bravo, res bravo! (Podrobno poročilo o Slovenije je tukaj.)

Slovenija, ki je dobila indeks 59,2, je med državami Evropske unije samo pred Grčijo (127. mesto), med 44 merjenimi evropskimi državami pa so za nami nekatere balkanske države in države nekdanje Sovjetske zveze (Srbija, Moldavija, Belorusija, Rusija, Ukrajina in Grčija). Sicer pa: čim večji je indeks, tem višje je država uvrščena oziroma tem bolj je liberalna. Indeks meri več kazalcev, med drugim odprtost trga, fleksibilnost delovne sile, svobodo poslovanja, zaščito zasebne lastnine, torej vse tisto, kar socialisti imenujejo neoliberalizem oziroma po novo – ultrakapitalizem. Povedano drugače. Države z vrha lestvice so bolj kapitalistične (svobodne), medtem ko so države z dna lestvice bolj socialistične (nesvobodne).

Seveda, na vrhu lestvice so države, ki podlegajo darwinistični doktrini in so žrtve thatcherjanske ideologije. Tradicionalno so kot svobodne označene Hong Kong, Singapur, Nova Zelandija, Švica in Avstralija. Takoj za to peterico pa je prva država EU. Ne, to ni Velika Britanija, Francija, Avstrija ali Nemčija, ampak Estonija. Kako neprijazna država je to za levičarje, sem že pisal (tukaj), kakšno opustošenje pa je za seboj pustil ameriški predsednik Barack Obama, si lahko ogledate tukaj. ZDA, nekdaj ena najbolj svobodnih držav na svetu, so izpadle iz prve deseterice.

Kaj je “pametnega” povedal državni uradnik novinarki Kanala A?

Značke

, ,

Bilo bi smešno, če ne bi bilo škandalozno. Poglejte kratek prispevek novinarke oddaje Svet na Kanalu A  (tukaj) in vam bo jasno, koga plačuje Cerarjeva vlada z denarjem, ki ga ukrade neto davkoplačevalcem. Težko bi našli primerno besedo za vodjo sektorja za obnovljive vire energije Tilna Smolnikarja. Bedak? Imbecil? Nesposobnež? Ali preprosto kruhoborec v državnih jaslih?

P.S. Pred ogledom posnetka priporočam, da pogoltnete apaurin ali xanax.