Muftikulturnost

Značke

, , , , , , , ,

Ne, ni slovnična napaka, prav ste prebrali – muftikulturnost oziroma muftikultularizem. Pojem je nedavno na spletni strani Boulevard Voltarire uporabil francoski arhitekt Jean-Louis Chollet. Gre za koncept, kjer se klasična multikulturnost, ki so jo Evropejci doživljali le kot eksotiko drugih kultur pred svojim pragom (denimo v obliki kitajskih restavracij), spremeni v ultimativno multikulturnost z islamom na čelu, se pravi muftikulturnost.

Multikulturnost je (v ožjem smislu pojmovanja) desetletja nazaj pomenila ohranjanje etnične identitete neke skupnosti v novi državi, v katero so prišli iz različnih razlogov, a hkrati spoštovanje univerzalnih in skupnih vrednot ter zakonov države gostiteljice. Pred nekaj več kot četrt stoletja se je kot levičarska politična agenda pojavil pojem multikulturalizem, ki je zanikal, da bi neka država temeljila na skupnih vrednotah (evropske države večinoma temeljijo na vladavini prava, krščanski tradiciji in človekovih pravicah), ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakopravne, zato je treba upoštevati vse. Multikulturalizem namreč predvideva različne podlage za medkulturni dialog, kar je že privedlo do sprejemanja neevropskih in barbarskih praks (zatiranja žensk, poroke z mladoletnimi, mnogoženstvo in podobno). In ni naključje, da se je vzpon multikulturalizma pojavil z začetkom invazije islama na staro celino, ki se nekako sovpada s sprejemom islamske deklaracije o človekovih pravicah, ki je bolj znana kot Kairska deklaracija. Islam od takrat naprej (za razliko od drugih etničnih skupnosti v zahodnoevropskih državah) ni več želel samo pravice do mirnega sobivanja, ohranjanja identitete, svobodnega izražanja vere ali enako obravnavo pred zakonom, ampak je imel v imenu

človekovih pravic konkretne politične zahteve, želel je modele življenja v arabskih državah prakticirati v novem okolju, se pravi na stari celini. V tem času so se pojavile tako imenovane no-go cone, geografsko zaokrožene celote na obrobju velikih mest, kjer je islam uveljavljal svoja pravila na podlagi šeriatskega prava. Oblasti so ravno v imenu multikulturalizma tako početje dopustile in še dopuščajo.

Danes je tako popuščanje privedlo do muftikulturalizma, ki so mu na podlagi pritiskov nevladnih organizacij, raznih društev za človekove pravice in levičarskih političnih grupacij podlegle številne vlade v Evropi. Druge etnične skupnosti so postale popolnoma neopazne, marginalne in kolaterarna škoda, v ospredju je zdaj zgolj islam. Imami in muftiji po Evropi pridigajo in grozijo, da bo stara celina prej ali slej postala muslimanska, da islam ni le enakovredna evropski kulturi, ampak superiornejša. In namesto, da bi se temu uprli (dokler se še lahko), se najvidnejši politiki dobivajo v Parizu, Rimu ali Berlinu in državljanom s pomočjo medijskega mainstreama razlagajo, da je največja grožnja globalno segrevanje.

Brez skrbi, podnebne spremembe bomo preživeli. V zgodovini Zemlje je vedno prihajalo do njih, gre za naravni ciklus planeta. Islamizacije Evrope najbrž ne bomo. Ne samo zato, ker bi nam bila vsiljena islamska vera, ampak tudi zato, ker imata obe kulturi različno sposobnost za socialni, moralni in tehnološki napredek. Islamu sicer ne gre odrekati nekaterih odkritij in inovacij (predvsem na področju medicine in astronomije), a je kot tak ostal v času pred 15. stoletjem. Muslimanska kultura namreč nima sposobnosti, da je iz generacijo v generacijo boljša in naprednejša, kot je primer zahodne. Zato je vse, kar muslimani prinašajo v Evropo, družbena mračnjaškost, tehnološka kamena doba, politično barbarstvo in verski fanatizem. In to je agenda muftikulturnosti.

Lekcija o svobodi

Človekove pravice so nekaj, kar levičarji (in tudi marsikateri desničarji) ne razumejo prav dobro. To so splošni in univerzalni standardi za zaščito osebne svobode posameznika, nikakor pa ne morajo biti utilitaristična sredstva za doseganja političnih in družbenih ciljev. Tako so na nacionalni televiziji včeraj spet razpravljali o svobodi govora in ugotavljali, da svoboda govora ni absolutna pravica. In to so počeli arbitrarno. Celo več. Na portalu nacionalne televizije so svobodo govora že označili za nevarno in skrajno desno ideologijo. Takole so zapisali pred meseci: „Aktivisti iz Reclaim Australia, med katerimi je kar nekaj takih, ki poveličujejo skrajno desne ideologije, pozivajo k zaščiti nacionalnih vrednot in osnovnih pravic avstralskih državljanov, kot je denimo svoboda govora.“ Pozivanje k zaščiti svobode govora je torej poveličevanje skrajno desne, malodane nacistične in rasistične ideologije. A po svoje ima avtor K.S. prav: levičarji svobodo govora prezirajo. Pravzaprav prezirajo vse temeljne človekove pravice. Zakaj? Ker so človekove pravice temelj za zaščito osebne svobode posameznika. To so pravice: do svobode brez prisile, do svobode govora, do zasebne lastnine, do svobode gibanje, do nedotakljivosti življenja in do enakosti pred zakonom. Se pravi, da gre za tako imenovane negativne pravice, ki so neposredno izvršljive že samo s tem, da človek obstaja kot človeško bitje. To je tisto, kar levičarji ne marajo – da z neposrednim izvrševanjem teh pravic nanje nimajo nikakršnega vpliva. Te pravice namreč nikomur ne škodijo, ker nikogar drugega v nič ne silijo. Delovanje levičarjev pa je vedno tako, da škodijo drugim.

Zato so bile „izmišljene“ tako imenovane pozitivne pravice in na žalost večina njih vnesena tudi v Splošno deklaracijo ZN o človekovih pravicah. Te pravice predvidevajo nekaj, kar gre vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolni njihove želje. In če drži, da so človekove pravice neposredno izvršljive, bi morali na podlagi pozitivnih pravic, ki se jih levičarji izmišljujejo iz dneva v dan nove, vsakemu omogočiti, da ima svoj dom, da ima dostojno plačo, brezplačno šolstvo in zdravstvo, udeležbo na dobičku in podobno. Brez teh pravic, tako pravijo, človek v življenju ne more uspeti in dostojno živeti. No, Nikola Tesla ni imel pravice do brezplačnega šolstva, a je vseeno zgradil prvo hidroelektrarno na Niagari.

Težava je, da izvrševanje pozitivnih pravic krši negativne pravice, namreč pozitivne pravice temeljijo na prisili (kdor noče prispevati denimo za brezplačno šolstvo, ga država v to prisili), predvidevajo pravico do tuje lastnine (zakonsko predpisana soudeležba pri dobičku podjetja ali predpisana ženska kvota v upravi družbe), diskriminirajo določene skupine ljudi (ugodnosti, ki jih uživajo migranti, je diskriminacija staroselcev). Ob tem je zanimivo, da posameznikom ne priznajo nekaterih pravic, ki bi morale biti samoumevne: pravica staršev, da sami odločijo, kaj je najboljše za njihovega otroka (na primer, osnovna šola je obvezna in če starši tega ne upoštevajo, jim otroka lahko odvzame država oziroma center za socialno delo); pravica do diskriminacije (človek sam odloči, kaj bo komu dal in s kom se bo družil, razlogi za tako ravnanje so izključno stvar posameznika); pravica posesti orožja in pravica do samoobrambe (nad orožjem ima monopol država); pravica do svobode govora (da poveš, kar misliš, tudi če s tem, koga užališ); pravica do zasebne lastnine (ta pravica se ne sklada z idejo socialistov o socialni pravičnosti, pa bi jo omejili, da bi lahko prerazdeljevali); in tako naprej.

Negativne pravice so nekaj, kar je zakoreninjeno v naravi človeka. To niso pravice na nekaj (vilo z bazenom, izobraževanje, iPhone, zdravstveno varstvo, internet, zaposlitev in podobno), ampak pravice od nečesa (da te nihče ne ubije, da te nihče ne obsodi zaradi tvojih stališč, da te nihče ne ukrade tvoje lastnine). Pogosto tudi slišimo, da naj bi bila človekova pravica tudi pravica do dela, kar pomeni, da mora nekdo nekomu zagotoviti zaposlitev. A ne katerokoli, ampak za tako, ki bo v skladu z njegovim izobraževanjem. Tako smo lani poslušali tarnanje diplomiranih biopsihologov, češ da so študirali, zdaj pa ne najdejo zaposlitve oziroma da je premalo delovnih mest. To, da si nekaj študiral, si se sam svobodno odločil, in to, da doštudiraš za biopsihologa, ti ne daje nikakršne pravice, da dobiš zaposlitev kot biopsiholog. Ampak ta poklic so oglaševali, da se bodo „bodoči diplomanti lahko zaposlili na področjih splošnega psihološkega svetovanja, v raziskovalno-razvojni dejavnosti ter v javnem sektorju, zlasti v zdravstvu, šolstvu, nevladnih organizacijah, socialnem skrbstvu in v državni upravi“.

Negativne (človekove) pravice so torej neposredno izvršljive in absolutne, medtem ko so pozitivne pravice vedno na škodo drugega. Nobeno kosilo namreč ni zastonj, saj izpolnitev pozitivne pravice nekoga vedno pomeni, da mora to nekdo drug plačati. Po drugi strani pa je negativna pravica lahko omejena le z drugo negativno pravico. Svoboda posameznika do prostega gibanja še ne pomeni, da ta posameznik lahko poseže v lastninsko pravico drugega; tako da se prosto sprehaja po njegovi posesti brez njegovega dovoljenja.

Davkoplačevalci imajo pravico izvedeti za vsak cent, ki ga porabi država

Značke

, , , , , ,

Eden od postulatov pravne in demokratične države je transparentnost. Ne taka, da novinarke komercialne televizije pomagajo državi z oprezanjem za prodajalci kostanja ali sveč in preverjanjem, ali so kupcu izdali račun ter ga potem, če ga slučajno niso, naskočijo zadaj in spredaj, stresejo iz hlač in pribijejo na križ, ampak transparentnost delovanja države, predvsem pa, kam gre denar davkoplačevalcev. V tem pogledu imajo (neto) davkoplačevalci tudi vso pravico izvedeti, kje in kako bodo živeli migranti. A država to pravico davkoplačevalcem odreka, češ da gre za poseganje v zasebnost azilantov. Zato je Slovenija še daleč od tega, da bi imela vlado, ki bi delovala transparentno in skrbno z denarjem, ki ga tistim, ki delajo, na silo odvzame.

Če pustimo ob strani, da imajo tudi v tradicionalnih razvitih kapitalističnih državah socialistične popadke, so nekateri mediji še vedno dovolj svobodni, da ne razkrivajo samo državne transferje podjetjem in organizacijam, ampak tudi socialne pomoči posameznikom, in to z imeni in priimki. Predvsem pa odkrivajo, ali so ti sploh upravičeni, da jih živijo davkoplačevalci. Poglejmo primer Velike Britanije. Seveda bodo „napredni“ skočili pokonci, da gre za državo z zapuščino Margaret Thacherjeve, glasne zagovornice darwinistične doktrine in eno najbolj zlobnih kapitalističnih princes, ki je pred dobrimi tridesetimi leti na stežaj odprla vrata neoliberalizmu. Vsi namreč vedo, da je njena dogma temeljila na satanskih umih, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman. In se nato kot kuga razširila po nedolžni in socialni Evropi.

Kakorkoli, posamezne televizijske postaje (denimo Channel 5) in mediji (Daily Mail ali Mirror) zadnja leta razkrivajo davkoplačevalske transferje tistim, ki jim je država priznala invalidnost. Ne katerokoli, ampak invalidnost zaradi debelosti. Tako so nastale oddaje z naslovom Benefits: Too Fat To Work. In gledalci so lahko poslušali „pretresljivo“ izpoved Stephena Beera in Michelle Coombe. Čeprav sem o tem že pisal, ni odveč, da ponovim.

Par skupaj tehta 340 kilogramov. Stephen in Michelle pravita, da sta predebela, da bi delala. Od države dobita dobrih 2.500 evrov mesečne pomoči, kar je za njune potrebe premalo. Stephen, ki mu je Michelle šesta žena po vrsti, je obtožil vlado, da ima premalo posluha, saj samo osebna asistentka, ki jima pomaga pri opravilih v hiši, ju okopa in preoblači, stane okoli 10.000 evrov na leto. Sam je imel pred leti sicer delo, toda opustil ga je, saj se tako on kot Michelle zelo utrudita že s sekljanjem korenja. Nedavno sta na račun davkoplačevalcev (3.800 evrov) organizirala razkošno poroko, kjer sta postregla s svojimi najljubšimi jedmi: polnjenega purana, kebab, čokoladno torto in sladoled. Vse to sta naročila v bližnji restavraciji. Na vprašanje, ali ni to malo preveč razkošna zabava za nekoga, ki živi od socialne pomoči, in preveč mastna za nekoga, ki bi moral jesti samo zelenjavo in hujšati, sta odgovorila, če ju ne razume vlada, ju bodo zagotovo davkoplačevalci.

A davkoplačevalci nimajo razumevanja za njune potrebe. Članek o tem so objavili recimo v Daily Mailu (www.dailymail.co.uk), Metroju (www.metro.uk.com) in Mirrorju (www.mirror.co.uk), komentarji spodaj pa jima niso naklonjeni. Da sta lenuha, pravijo eni, delomrzneža, dodajajo drugi. Po njihovo izkoriščata sistem in vse davkoplačevalce izključno zato, da jima ni treba delati. Uporabnik Jenros iz Londona je zapisal, da jima mora vlada takoj ukiniti socialno pomoč in jima pomagati tako, da jima dodeli bone za zdravo hrano. Hm, očitno so se pokvarjeni neoliberalci organizirali in na forumih sprožili umazano gonjo proti žrtvam thatcherjanske ideologije. Kajti ko je kamera pokazala njun dom, nista imela nič takega, kar ne bi spadalo med novodobne človekove pravice: najnovejši iPhone, prenosni računalnik, satelitsko TV, LCD televizor. Stephen, ki ima za njegovo telesno težo prilagojen skuter, je potožil, da bi on zelo rad spet delal. Ampak ne vse. Želi si sedeti bodisi v trafiki pri Tower Bridgu bodisi biti Božiček v veleblagovnici. Te napore bi še prenesel, vendar mu lahko pomaga samo vlada. Prošnja je povsem logična, ni kaj. Le da bi prosto tržni talibani imeli več razumevanja za njegovo tegobe.

Michelle pa nikoli v življenju ni delala in tudi zdaj nima posebne želje, ker preprosto ne zmore. Še eden razumen zaključek. Upa, da bo otoplila hladna neoliberalna srca uradnikov in jo ne bodo pahnili v nemilost prostega trga. Seveda to, da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro. Enako je s Stephenom, ki ima rad tudi špagete bolognese. In medtem, ko nosi hrano v usta, zelo trpi, saj je uživanje jedi fizično izredno naporno. Zato z Michelle ob nedeljah počivata in si po telefonu naročita velike porcije hitre hrane, najrajši poseben Takeaway Kebab, ki stane dobrih 15 evrov. Ta hrana je manj naporna, še posode ni treba pomivati. No, že dolgo nista sama pomivala. To zanju opravijo drugi.

In ko sta Stephen in Michelle tako iz minuto v minuto na Channel 5 vse bolj in bolj pihala na dušo in grela srca davkoplačevalcev, se je našel strokovnjak za diete in hujšanje Steve Miller, očitno eden iz vrst zlobnih kapitalistov, ter nerazumevajoč do težav para dejal, da biti debel ne pomeni, da imaš pravico do vladnih ugodnosti. Ti ljudje se morajo motivirati, da postanejo koristni člani skupnosti, je zaključil.

Tudi gledalci oddaje Danes zjutraj na ITV so se lahko prepričali, da biti debel pomeni boriti se proti nebrzdanemu neoliberalizmu. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica pod roko prijela takrat 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neenakosti, hkrati boja za socialno pravičnost. Mati samohranilka pravi, da jo država zapostavlja, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers.

No, davkoplačevalci lahko ob takih objavah sami presodijo, ali je nekdo upravičen do pomoči.

Zakaj ženske ne rojevajo (več)?

Značke

, , , , , , , , , , ,

Ženske v Evropi, še posebej v južnih državah, imajo manj otrok, kar lahko pripišemo prekarnemu delovnemu trgu in pomanjkanju za družine prijazne delovne zakonodaje, ugotavlja francoski Nacionalni inštitut za demografske študije,“ je zapisano v uvodnem stavku članka na portalu nacionalne televizije, ki govori, da je vse več žensk na jugu Evrope brez otrok.

Za uvod dvoje. Prvič, če bi držalo, da je prekarni delovni trg vzrok, da imajo ženske vse manj otrok (in da ne zagotavljajo enostavne reprodukcije, ki je najmanj 2,1 otroka na žensko), je čudno, da je človeštvo sploh preživelo. Na splošno je bilo vse do 2. svetovne vojne (seveda z izjemami in različno od države) večina dela prekarnega, prekarno delo pa je še danes prevladujoča oblika dela v azijskih, afriških in bližnjevzhodnih državah (če odštejemo delo v javnem sektorju). Torej, prekarno delo (o prekarnem delu sem pisal tukaj) ne more vplivati na število otrok, saj bi potem naše babice, prababice in praprababice sploh ne bi imele otrok, ker jih je večinoma preživljal, in to s prekarnim delom, en sam – naš ded, praded in prapraded. Drugič, če bi držalo, da je manjšemu številu otrok vzrok v pomanjkanju družini prijazne zakonodaje, velja enako kot pod točko ena. S pripombo, da imajo ravno v državah, z družinam neprijazno zakonodajo (Afrika, Azija), največ otrok. Čudno, mar ne?

Različni teoretiki, analitiki in raziskovalci za vse manjše število otrok, ki se rodijo, pripisujejo različne vzroke. Pojavila se je teza, da obstaja povezava med neenakostjo (priljubljena tema levičarjev) in nataliteto. Drži sicer, da imajo države, kjer je rodnost nizka, v povprečju manjšo neenakost (merjeno z Ginijevim koeficientom), a pomembnejše korelacije ni. Iz grafa (tukaj), kjer je analizirano 141 držav, je razvidno dvoje. Da sicer ne obstaja država, ki bi imela visoko rodnost in majhno neenakost, a po drugi strani je veliko število držav, ki imajo nizko rodnost, a hkrati visoko stopnjo neenakosti. Torej ne moremo trditi, da je stopnja neenakosti (med spoloma, izobrazbo, družbenim položajem in podobno) v korelaciji s stopnjo rodnosti.

Hrvat Nenad Bakić, sicer znani podjetnik in investitor, trdi, da je nizka stopnja natalitete posledica kronična nezaposlenost. Objavil je graf, ki prikazuje število živo rojenih na Hrvaškem in število zaposlenih leto dni kasneje. Korelacija med tema dvema spremenljivkama je skoraj popolna, v kar se lahko prepričate tukaj. Torej, visoka stopnja nezaposlenosti vpliva na odločitev, ali imeti otroka ali ne. Človek temu argumentu ne more oporekati.

Iz te hipoteze torej sledi, da bi boljše ekonomske razmere povzročile dvig blaginje, s tem pa tudi pogostejše rojevanje otrok. A dogaja se ravno obratno. Večja kot je blaginja (če jo merimo v BDP), manj otrok se rodi. Kar je razvidno iz grafa tukaj. Torej, boljše gospodarske razmere ne vplivajo na večje število otrok, kvečjemu na manjše, kar je po svoje logično, saj ljudje danes skoraj ne potrebujejo potomcev, da bi imeli lagodno in dobro življenje v starosti. Kar skrbi je, da bo ta trend povzročil, da bo leta 2060 skoraj tretjina prebivalstva EU starejša od 65. let (graf tukaj).

Nekateri padanje stopnje rodnosti v razvitih državah pripisujejo trendu zmanjševanja religioznosti, in sicer v povezavi s tradicijo, ki poudarja pomembnost družinskih vrednot. A tudi pri tej tezi ne najdemo pomembnejše korelacije. Portugalska ali Hrvaška (državi z visokim deležem religioznega prebivalstva) imata nižjo stopnjo rodnosti od denimo Estonije ali Danske, kjer je delež religioznih manjši.

Kar res neposredno znižuje stopnjo rodnosti, je vmešavanje države v življenje posameznika in družine. Temu lahko mirno rečemo socialistična demografija, ki je danes vir zla tudi v razvitih, deklarirano kapitalističnih državah. Najprej si poglejte graf tukaj (stran 3). Iz njega je razvidno povečevanje javne porabe od 19. stoletja naprej. Če boste za katerokoli od teh držav poiskali stopnjo rodnosti za sto ali več let nazaj, boste seveda opazili, da kolikor bolj je država skušala vplivati na življenje ljudi, jih nadzorovati in jim je jemala več zaslužka, da bi ga razporejala sama, toliko manj otrok je bilo. To še posebej velja za razne državne in paradržavne pokojninske sklade, kajti v tistem trenutku, ko je država posameznikom obljubila, da bo zanje skrbela, ko bodo ostareli, ni bilo nobene potrebe več, da imajo ti posamezniki otroke. S tem je odpadla skrb za otroke in skrb za njihovo vzgojo. Povedano drugače: če ti država obljubi, da te bodo na starost vzdrževali tuji otroci, zakaj bi se ti trudil s svojimi. S tem je odpadla tudi potreba po ustvarjanju družine, kar je seveda samo voda na mlin raznim progresivcem, tistim naprednim levičarjem, ki prezirajo družino in se norčujejo iz tistih mladih, ki v svojem življenju dlje časa ostanejo v krogu družine, skrbijo za starše in nikoli ne gredo na svoje. Ta prezir do družine kot temeljne institucije je vplival tudi na upad velikih družinskih podjetij. No, naštejte deset družinskih podjetij, ki imajo globalne blagovne znamke in so nastala v zadnje pol stoletja. Težka naloga. Od Lewisa prek globalnih avtomobilskih znamk (Mercedes, Audi ali Ford) do prehrambenih (Walmart) in kozmetično farmacevtskih (Johnson & Johnson) velikanov so bili vsi ustanovljeni so bili večinoma vsi ustanovljeni ne desetletja, ampak več kot stoletje nazaj – kot družinska podjetja. In če mislite, da svoj gnus do družine izražajo samo „napredni“ levičarji, se motite. Ste mogoče kdaj slišali desničarja, ki se sicer javno zavzema za družino, da bi kaj rekel proti državnim pokojninskim skladom? Ali da bi bil proti socialnim transferjem? Da bi postavil pod vprašaj obstoj centralne banke? Da bi rekel, da mora za svojo starost človek sam poskrbeti? Da bi bil proti minimalni plači? Ali da bi nasprotoval povišanju pokojnin? Se pravi, da bi postavil pod vprašaj vse tisto, kar je deklarirano levičarsko. Seveda ni. Levica in desnica sta danes pri ekonomskih vprašanjih bliže druga drugi kot kdajkoli prej v zgodovini.

7 tipov levičarjev v Sloveniji

Značke

, , ,

Slovenija je prestreljena z levičarji, so povsod. A obstajajo različni tipi. Tako sem se pred dnevi spomnil na tekst kolumnista portala Depo Danijala Hadžovića in njegovo klasifikacijo različnih tipov levičarjev izpred dveh let. In da ne bom odkrival tople vode, si bom od njega sposodil pet tipov levičarjev, dodal dva svoja in prilagodil Sloveniji. Delitev na desnico in levico se namreč spreminja od države do države, pač glede na demokratično tradicijo in razmer v družbi. Pred vami je tako sedem tipov levičarjev v Sloveniji in kratek opis, kako jih prepoznate.

Tip št. 1: Jugonostalgik

Gre za najbolj razširjen tip levičarja v Sloveniji. Zanimivo je, da je med njimi veliko mladih, tudi takih, ki so se rodili že v samostojni Sloveniji, zato zanje ni jasno, ali so imeli izkušnjo s časovnim strojem ali se zgolj napajajo z zgodbami starejših jugonostalgikov, ko nosijo zastave z rdečo zvezdo in druge komunistične simbole. Ta tip je sicer lahko povsem simpatičen, ob njem se samo nasmehnemo, če ne bi bil popolna zguba in škodljiv. Kakršnakoli razprava z jugonostalgikom je povsem odveč, kajti argumenti, dejstva in statistični podatki, ki mu jih lahko ure in ure navajate, so popolnoma brez pomena od njegovih lastnih izkušenj z življenjem v Jugoslaviji, najbolj popolni in najbolj dovršeni državi na svetu vseh časov. Po njegovem (ali bolje rečeno, tako kot se spomni jugonostalgik) je bilo vse od vseh, ni bilo socialnih razlik, stanovanja so bila družbena, delo si imel zagotovljeno, prenočil si lahko na klopci v parku, ne da bi se bal za svojo varnost (čeprav ni jasno, zakaj bi tam spal, ko pa si imel zastonj stanovanje), v družbi sta prevladovali pravičnost in enakost in tako naprej. Na teh frazah se začne in konča vsak pogovor z njim, to je doseg njegove komunikacijske sposobnosti.

Če želite jugonostalgiku dokazati, da je bila blaginja (če tistemu sploh lahko rečemo blaginja, prej revščina) v Jugoslaviji le nekaj večja kot v Romuniji, da je bila Češkoslovaška celo pred Titovo državo, da je Jugoslavija v 80. letih prejšnjega stoletja de facto bankrotirala, da ni logično, da so ljudje bodisi bežali iz države bodisi iskali delo v Nemčiji, ko pa naj bi bila Jugoslavija bogata država z visokim standardom in da je njegov spomin po vsej verjetnosti posledica halucinacij ali neuresničenih sanj v mladosti, vas bo, ne da bi dosti razmišljal, obtožil, da se del klero-nacionalno-fašistično-fevdalno-neoliberalno-kapitalistične elite, ki kleveta Tita, najboljšega voditelja na svetu, ki razširja laži o najboljši državi na svetu, ki želi ropati in tlačiti delavski razred.

Priporočljivo je, da se resnih debat z jugonostalgikom izogibate, ker je vsaka debata popolnoma brezupna. Ko se ga bo napil in vam bo razlagal svoje seksualne izkušnje s potrebnimi kapitalističnimi »švabicami« v gozdičku v okolici Poreča ali na razbeljenem kamenju na Pagu leta 1975, zgolj kimajte z glavo in potožite, da vam je žal, da tudi vi niste tako uživali.

Kje jih najdemo? Na partizanskih proslavah, na predvolilnih zborovanjih SD in ZL, v bifejih urbanih središč, kabinetu predsednika vlade in predsednika države, v ZZB NOB.

Tip št. 2: Kaviarec

Kaviarec ima precej značilnosti vseh tipov levičarjev, a z bistveno razliko. Je precej dobro podkovan z znanjem, pred imenom običajno stoji mag. ali dr. Je vpliven in ugleden član družbe, ne zapade v kolektivno evforijo in se ne udeležuje zborovanj, ki so namenjena širokim množicam. Nasprotno. Sam sebe ima za nesporno avtoriteto, katerega dolžnost je razsvetljevanje neumnega naroda. Težava je, ker ljudje veliko bolj poslušajo ali verjamejo Blažu Švabi iz Modrijanov ali gledajo prsato La Toyo, kot pa njegova visokoleteča in intelektualno dovršena sporočila. Tudi med študenti njegova predavanja o socializmu kot družbi prihodnosti in njegovo znanstvo z Jürgenom Habermasom ne naletijo na ustrezen odziv, ker jih bolj zanima večerna zabava, zato so zafrustrirani, kar se kaže tudi navzven v obliki gnojnih turov po telesu, zabuhlosti obraza in podočnjakov.

Sicer so dobro privezani na državni jasli, drug drugega hvalijo v medijih, si med seboj podeljujejo nagrade in priznanja ali pa si med seboj podajajo kakšne neumne študentke, ki se jim ne da študirati. In če med študenti slučajno zablesti kakšna marksistična zvezda, jo bomo že jutri lahko videli v vlogi asistenta pri priljubljenem profesorju ali kot novo zvezdo kolumnistov v enem izmed MSM.

Kje jih najdemo? Na FDV in Filozofski fakulteti, socioloških inštitutih, v nevladnih organizacijah, medijih, kulturnih združenjih.

Tip št. 3: Kruhoborec

So salonski levičarji, ki se od tipa kaviarcev ločijo, da pred svojim imenom običajno nimajo mag. ali dr., niti nimajo ugledne službe na kakšni od fakultet, kljub temu so solidno teoretično podkovani in trosijo neumnosti o zlobnem neoliberalnem kapitalizmu. Običajno so zaposleni v javnem sektorju (tu so pristali, ker so nezaposljivi v zasebnem sektorju), za katerega menijo, da je gonilo razvoja vsake države. Menijo, da imajo vso pravico, da jemljejo drugim in dajo sebi. So proti fiskalnemu pravilu, trdijo, da država ustvarja delovna mesta, ne pa gospodarstvo, in menijo, da so za svoje delo premalo plačani.

Z njimi težko razpravljaš, ker kljub argumentom, ki jih daješ, jim ne prideš do konca. Na vsako vprašanje imajo bolj ali manj neumen odgovor. Ko goreče govorijo o zadružništvu, krožnem gospodarstvu in samoupravljanju podjetij ter jih pozoveš, naj svoje ideje udejanjijo v praksi, te obtožijo, da si fašist in proti socialni državi. Ko zaneseno govorijo po mobilnem telefonu ali tipkajo po tablici in opaziš, da gre za najnovejši in najdražji kapitalistični tehnološki izdelek, ki so ga skupaj sestavili za mizerno plačo delavci nekje na Kitajskem, ter ga opomniš, da prav s tem podpira izkoriščanje »človeka po človeku«, te obtožijo, da si kapitalistični plačanec, ki tako ali tako nič ne razume, nato pa dodajo, da to sploh ni izdelek, ampak pripomoček za osveščanje in povezovanje enako mislečih ali za nadzor podjetnikov.

Kje jih najdemo? V javnem sektorju, v nevladnih organizacijah, humanitarnih društvih, inštitutih in zavodih, ki jih financirajo davkoplačevalci.

Tip št. 4: Varuh

Gre za parazite, ki so dojeli in ugotovili, da so veščine prodajanja megle, ki so jih pridobili s študijami o neenakosti spolov, migracijah in socialne izključenosti še kako dobičkonosne, če le obstaja dovolj veliko število bedakov, ki sprejemajo tovrsten piar in ga doživljajo kot pomembnega za družbo.

Za razliko od jugonostalgikov, so varuhi vseh mogočih pravic usmerjeni v prihodnost. Varuh je kozmopolit in SJW, ki se v imenu drugih žrtvuje, da na svojih ramenih nosi križ, ki so ga z denarjem polepili razni skladi EU in posamezna ministrstva, da bi v primitivno in zaostalo Slovenijo prinesel sapo človekovih, ženskih, transeksualnih, homoseksualnih, rastlinskih, feminističnih, živalskih, ekoloških, gozdnih, vodnih, zračnih, vesoljskih, gorskih in še na milijone drugih pravic, ki so, kakopak, splošne človekove pravice.

Čeprav politična opredelitev varuha človekovih pravic ni toliko posledica jasnega svetovljanstva, kot donosnega sledenja svetovnim trendov, bo sam zase rekel, da je empatični levičar, ker se mu vse, kar je povezano z narodom, vero, tradicijo in drugimi srednjeveškimi slabostmi, gabi in ker je vse to, seveda, desničarsko. Po potrebi in občasno kritizira neoliberalni kapitalizem in multinacionalne korporacije, kako delujejo proti malemu človeku. A ne zato, ker bi vedel o čem govori, ampak zato, ker je »fancy« in »in«.

Kje jih najdemo? V nevladnih organizacijah, medijih, marginalnih političnih strankah, na FDV, Filozofski fakulteta in Fakulteti za socialno delo, na agencijah, ki so specializirane za proizvodnjo in prodajanje megle.

Tip št. 5: Skandinavec

Eden bolj zabavnih tipom levičarja, ki je nagnjen k ignorantstvu. Običajno gre za sindikaliste, ki imajo srce na pravi, levi strani, a kljub vsemu kažejo določen odklon od komunizma. Zasebno podjetništvo jim je sicer v redu, a le, če je pod strogim nadzorom države, ki preprečuje, da bi njegovo dušo dušila zavist, ki jo povzroča pohlepni sosed, ki je nesramno bogat in si drzne pred svojo hišo parkirati porsche cayenna. Zato imajo rešitev, ki sliši na ime Skandinavija. Od tod tudi ime tega tipa levičarja.

Skandinavske države so ideal socialne države in socialne pravičnosti. Tam na severu ti ni treba delati, da bi živel dobro, saj država tistim, ki veliko zaslužijo, veliko jemlje in prerazporedi drugim. Človek bi rekel, da država zate skrbi od zibelke do groba. In »skandinavci«, ki imajo pred očmi skandinavske države pred 40 ali 50 leti, bi to radi preslikali v Slovenijo. Težava je, da Slovenija nima niti približno potrebnega akumuliranega kapitala, da bi tak sistem vzdrževala. Poleg tega so tudi skandinavske države že zašle v krizo (na prelomu 80. v 90. leta prejšnjega stoletja) in od takrat naprej so precej reformirali svoj sistem. No, sindikalisti v skandinavskih državah še vedno vidijo ideal socialne države, kjer država o vsem poskrbi za tebe.

Kje jih najdemo? Pri sindikatih, v SD in ZL, v kabinetu predsednika vlade, v tovarniških kuhinjah, na centrih za socialno delo, na Fakulteti za socialno delo, med migranti.

Tip št. 6: Antifa

Gre za radikalne levičarje, ki jih vodijo najvišji cilji socialne pravičnosti, enakosti in mešanje Delamainovega konjaka z lokalnim sadjevcem. V življenju niso prebrali knjižice s petdesetimi stranmi, a vedo, da živijo v skrajno nehumanem in nepravičnem svetu, kjer vlada diktatura kapitala. Zato so Antifa odločeni, da tej kapitalistični zveri prerežejo vrat. Navdih za svoje početje najdejo v verzih alternativnih in manj znanih underground bendih, ki s herojskim in neartikuliranim kričanjem v mikrofon sporočajo resnico o svetu, v katerem živimo.

Ta tip levičarja nikoli v življenju ni imel želje, da bi kaj naredil v življenju, tudi za osebno higieno mu ni mar. Čas zabija v bifejih in klopcah v parkih, kjer kot študent, ki že deset let študira sociologijo in ima nič (0) dni delovne dobe, sedi oblečen v majico s podobo Che Guevare, v roki ima 2-litrsko steklenico cenenega vina in zvitek kanabisa, ki ga je kupil z denarjem, ki ga je ukradel upokojenim staršem ali babici. In tak sanja, da se bodo nekega dne delavske množice osvobodile kapitalističnih oklepov ter krenile na lov za buržuji in nacionalističnimi kačami. So antiglobalisti. Od časa do časa skuša organizirati zborovanje in protest, kjer udeležencem, ki jih običajno ni za število prstov obeh rok, kriči levičarske parole. Cinik bi rekel, da njihova ideološka prepričanja uplahnejo tisti hip, ko v rokah občutijo večjo vsoto denarja, ki so ga zaslužili z delom. Ampak, poglejmo realno, kdo bo te ljudi sploh zaposlil.

Kje jih najdemo? V mestnih parkih, underground klubih, na Metelkovi, tudi v parlamentu, na shodih v podporo migrantom.

Tip št. 7: Kristjan

Za razliko od drugih levičarjev, ki so zapriseženi ateisti, tip levičarskega kristjana (krščanski socialist) hodi v cerkev, podpira žensko duhovništvo in ne nasprotuje gejevskim porokam, zelo so naklonjeni tudi multikulturnosti, saj menijo, da morajo biti kristjani do migrantov sočutni in da je njihova dolžnost, da odprejo svoje srce in svoje denarnice. So goreči podporniki svojega idola, papeža Frančiška, ki pridiga o socialni pravičnosti, prerazdelitvi bogastva in poziva svoje ovčice, naj medse sprejmejo begunce, ki pridejo v njihove države po boljše življenje.

Čeprav živijo na videz mirno in skromno življenje, si nadvse želijo moči in ugleda, tudi za ceno, da se odpovedo tipu kristjana in preidejo v drug tip levičarja. O delavstvu govorijo skoraj lirično, ciljajo na socialno pravičnost in povzdigujejo v enakost, a ko pride ta tip levičarja v situacijo, ko mora dati prednost ali vplivnemu človeku ali povsem običajni osebi, se odloči za tistega, ki ima večjo moč od njega. V tem pogledu so tipični „kolesarji“, ki se klanjajo tako cerkveni kot posvetni oblasti in tlačijo navzdol.

Kje jih najdemo? V cerkvah, med duhovščino in škofi, v parlamentu, vladnih službah in javnem sektorju, sem in tja kakšnega ulovijo v bordelu.

Originalen tekst Hadžovića si lahko preberete tukaj.

Poljakinja Justyna Helcyk: Naš ščit je naša sveta vera! Naše orožje je domoljubje!

Pred meseci so poljski domoljubi (ONR) organizirali v Wroclawu proti-islamski shod. Govornica je bila ob vzklikih “Jasna gora, ne Meka” (Jasna gora je znana romarska pot, podobno kot v Sloveniji Brezje) mlada koordinatorka ONR Justyna Helcyk. Realen pogled na migrantsko krizo, vlogo (predvsem levičarskih) elit pri vrednostnem razkrajanju Evrope in domoljubni nagovor inteligentne in lepe Helcykove je zbudil precej zanimanja ter je še vedno aktualen.

Justyna Helcyk je govorila takole:

Zakaj smo se danes zbrali tukaj na Wroclawskem mestnem trgu? Zakaj tako blizu sedeža časopisa s komunistično propagando? No, zato, ker je nemška kanclerka povabila na našo celino milijone napadalcev, ki jih je z veseljem sprejela nekdanja premierka Eva Kopač (Ewa Kopacz). No, zdaj bo vodstvena elita v Wroclawu srečna, da bo v naše mesto sprejela muslimanske fundamentaliste, ki se bodo razstreljevali na glavni železniški postaji, na letališču ali na tribunah stadiona. Mesto Wroclaw je tako „bogato“ in oči elite ne sežejo čez glavni trg, ne onkraj prenovljenih hiš. Zato elite ne vidijo revnih sosesk.

(…)

Na nas je, da se soočimo s sovražnikom in branimo narod pred bedo, v katero ljudi vlečejo elite. Tem barabam tega ne bomo dovolili! Poljska ne bo sklepala kompromisov in Poljske ne zanimajo vsiljene imigrantske kvote. Poljska ne bo sprejela niti enega imigranta. Poljska ne bo podajala roko ilegalnim migrantom, ki puščajo doma svoje otroke lačne.

Ne bomo dovolili terorizma! Ne bomo dovolili, da posiljujejo naše otroke! Poljska se ne bo pustila razstreliti z bombami in eksplozivi! Izvili se bomo iz objema! Poljska bo izgnala protagoniste zlobne ideologije – multikulturnosti in lažne tolerance. Izgnala bo barabe, izdajalce in levičarske smeti!

(…)

Naš ščit je naša sveta vera! Naše orožje je domoljubje!

(…)

Anjem Choudary, ki je postal znan z zahtevo po uvedbi šeriatskega prava v Veliki Britaniji, je rekel: Nekega dne bo šeriatsko pravo uvedeno tudi na Poljskem, zato ker verjamemo, da je potrebno odstraniti vse zatiralske režime. Če ljudi vodi kdo drug kot Alah, je to oblika zatiranja. Zahvaljujoč naši politiki bomo vaš režim strmoglavili in ljudje bodo srečni.

Ti, muslimanski imam, v naši deželi ne boš uvajal nobenega od tvojih islamskih pravil.

To je Poljska! To je naša dežela! Naša država! Naša pravila in naše vrednote! Tukaj je Jezus naš kralj! Nas ne zanima nobena evropska direktiva o imigrantskih kvotah!

In ponavljam: To niso naše vojne. To ni naša kultura. To ni naša vera. In niso naši imigranti.“

Govor si lahko pogledate v daljši verziji ali krajši (zadnji, najbolj udaren del govora), Helcykovo pa na Twitterju lahko sledite tukaj, na Facebooku pa tukaj.

Zakaj Ford ne bo odšel v Mehiko in kaj so vam pri tem slovenski MSM zamolčali?

Značke

, , , , , , , , , ,

»We look at all factors and in our view, we see a more positive U.S. manufacturing environment under President-elect Trump and the pro-growth policies and proposals that he’s talking about. (…) So this is a vote of confidence for President-elect Trump and some of the policies he may be pursuing.«

To je, po poročanju Deitrot News, dejal Mark Fields. In Fields ni kdorkoli. Je predsednik uprave Forda. In kar misli Fields, si misli večina ameriškega gospodarstva. Boljše zaupnice in popotnice v Belo Hišo si Donald Trump ne bi mogel želeti.

Novica je včeraj zaokrožila svet, potem ko so iz Forda sporočili, da dela proizvodnje ne bodo preselili v Mehiko, kjer bi zgradil 1,6 milijarde dolarjev vredno tovarno. Namesto tega bodo v naslednjih štirih letih investirali 700 milijonov dolarjev v širitev svoje tovarne v Michiganu (primerna bo za proizvodnjo samovozečih in električnih vozil) in tako odprli 700 delovnih mest. O tem so sicer poročali slovenski mediji, a le redki so povzeli izjavo Marka Fieldsa, ki je ključna. Prvi mož Forda je jasno povedal, da se za tako potezo niso odločili zaradi napovedi Trumpa iz predvolilne kampanje, da bo avtomobile, narejene v Mehiki, obremenil s 35-odstotno carino, ampak zato, ker zaupajo Trumpu, da bo gospodarsko okolje pod njegovim predsednikovanjem podjetno naravnano. Trump je namreč obljubil (in očitno mu podjetniki verjamejo), da bo 35-odstotno stopnjo obdavčitve dohodka pravnih oseb (ena najvišjih obdavčitev na svetu) znižal na 20 odstotnih točk na 15-odstotno. Prav tako je obljubil, da bo davčno razbremenil delavce. Mejo dohodninske lestvice, po katerim moraš plačati dohodnino, bo dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Skratka, podjetniki verjamejo Trumpu, da bo ustvaril davčno prijaznejše okolje za podjetnike, ki edini ustvarjajo delovna mesta. Kot je znano, je administracija Baracka Obame »ustvarjala« in obljubljala delovna mesta s številnimi vladnimi programi, ki so bili bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb parazitov, ne pa potrošnikom na trgu. Podobno bi počela tudi poražena predsedniška kandidatka Hillary Clinton, ki je leta 2014 celo izjavila: »Korporacije in podjetja ne ustvarjajo delovna mesta.« Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja. In to Trump ve. In to dojame tudi recimo hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je leta 2015 na inavguraciji dejala: »Končno moramo dojeti, da nova delovna mesta ne ustvarja država, ampak zasebna pobuda oziroma podjetniki.«

Skratka, Ford bi del proizvodnje zagotovo preselil v Mehiko, če bi predsednica ZDA postala Hillary Clinton, ker pa je predsednik postal Donald Trump (uradno se bo to zgodilo 20. januarja), bo več sto milijonska investicija ostala v ZDA. Trump namreč zagotavlja stabilno podjetniško okolje in ne samo ohranja, ampak krepi kapitalizem. Ali kot je dejal Fields: »Izkazujemo zaupanje v podjetno naravnano okolje, ki ga ustvarja Trump.«

Socialisti v šoku: Orban znižal davke, davčni prilivi so zdaj večji

Značke

, , ,

Madžari so razkrili lanske davčne prilive. Po besedah tamkajšnjega državnega sekretarja za davčne zadeve Andrása Tállaija so bili davčni prihodki večji od načrtovanih, čeprav so naši severovzhodni sosedje znižali davke. Kar je seveda pravi šok za levičarje vseh vrst, pa tudi za marsikaterega libertarca, ki se sicer zgraža nad ravnanji Viktorja Orbana.

Kako izgleda madžarska davčna računica, si lahko preberete tukaj.

Kruhoborci iz Slovenske filharmonije

Značke

, , , , ,

Res je že naporno, da več tednov iz dneva v dan poslušamo o uporu članov orkestra Slovenske filharmonije (SF). Zahtevajo odstop direktorja Damjana Damjanoviča, prekinitev sodelovanja z dirigentom Urošem Lajovicem, razrešitev sveta SF v sedanji sestavi, ureditev napredovanj in še kaj. Ne mislim se spuščati v to, kako sposoben menedžer je Damjanovič, kako dober dirigent je Lajovic in kakšna so resnična ozadja (čeprav je to razkril Boris Cipot v Reporterju), zanima me, od kod (in kako je prišlo do tega) domišljavost članov orkestra (skupaj s sindikatom), da imajo pravico sodelovati pri upravljanju in poslovanju SF ter kadrovskih odločitvah? Kako je sploh lahko prišlo do situacije, da glasbeniki, sicer dobro plačani javni uslužbenci, ki se jim za delo ni potrebno boriti na trgu in imajo socialno varnost zagotovljeno, menijo, da Slovenska filharmonija kot ustanova pripada njim in da lahko samoupravljajo?

Ker se vse začne in konča pri denarju, poglejmo zadevo najprej z očmi povsem običajnega davkoplačevalca. Ampak tistega pravega, (neto) davkoplačevalca, se pravi zaposlenega v zasebnem sektorju, ki jih hrani. Za kulturnike, ki se napajajo z davkoplačevalskim denarjem, so neto davkoplačevalci zgolj evrski bankovci, s katerimi se polni bankomat, ki sliši na ime državni proračun. Državni birokrati potem izbranim razdelijo PIN kode za ta bankomat. In ko zmanjka denarja, ko nekdo pride do limita, se začnejo prepirati med seboj. Pred očmi in na račun davkoplačevalcev. Mnogi se seveda nad takimi stališče zgražajo, pravijo, da gre za tipično neoliberalno politiko, ki nasprotuje financiranju orkestrov, baletnih hiš, muzejev, galerij, opernih hiš, kulturnih in umetniških društev, gledališč in podobno. Poglejte malo bolj podrobno, kaj recimo pomeni, da davkoplačevalci plačujemo Slovensko filharmonijo. To pomeni, da sofinanciramo vstopnice tisti peščici ljudi, ki obiskujejo filharmonijo. Ta peščica oboževalcev orkestra razmišlja nekako takole: ker bi bila vstopnica za predstavo predraga, bom na volitvah volil tiste politike, ki bodo davkoplačevalce prisilili, da mi bodo plačali polovico vstopnice za SF, čeprav jo ne marajo. Če razmišljaš drugače, si označen za fašista, sovražnika kulture. Razmislite še enkrat. Zakaj bi nekdo, ki iz različnih razlogov ne bo nikoli v življenju šel v Slovensko filharmonijo, to z davki sofinanciral, da bodo lahko ljubitelji orkestra prišli do cenejših vstopnic? Ko se denimo SF znajde v težavah, bi človek od teh ljubiteljev pričakoval, da bodo segli v svoje denarnice in dali ali pa posodili denar SF, da bo preživela. Ali pa vsaj plačali višjo ceno vstopnice. Toda ne. Ti ljudje v takih primerih napadejo državo (in davkoplačevalce). In da so davkoplačevalci dolžni dati denar za delovanje SF.

Če se vrnemo k najnovejšemu zapletu s SF. Predstavljajte si, da bi si denimo peki, ki se zaposlijo v neki pekarni, že samo s tem, da tam delajo in imajo plačo, domišljali, da lahko upravljajo pekarno, da odločajo, kdo bo vodja izmene. Seveda lahko, če tako odloči lastnik ali pa v njegovem imenu direktor, če pa ne, nimajo nikakršne pravice soupravljati, kaj šele samoupravljati. Kar velja za pekarno, velja tudi za SF. S tem, ko si član orkestra, nisi del uprave, zato tudi ne sodeluješ pri upravljanju. In nisi kadrovik, da bi kadroval. In nisi tisti, ki bi določal, kaj bo orkester igral, kje bo kdo sedel in kolikokrat je potrebno vajo ponoviti, da bo izvedba zvenela dobro. Če to dovolita direktor ali dirigent, prav, če ne, to pomeni ne. Vsak glasbenik da lahko odpoved, saj igranje za orkester SF ni nobena obveza ali dolžnost, nihče te ne sili, da tam igraš. Damjan Damjanovič je legitimni direktor SF, ki je za dirigenta izbral Uroša Lajovica. Če komu kaj ni všeč, lahko gre. Ker so vsi tako odlični glasbeniki, bodo najbrž z lahkoto dobili novo zaposlitev, če pa ne, lahko najdejo drugo delo. Koliko inženirjev in ekonomistov danes vozi taksi ali prodaja burek? Zakaj za preživetje ne bi to počel tudi nekdo, ki je v orkestru SF igra violino ali trobento? S pogodbo o zaposlitvi so člani orkestra SF dobili pravico, da igrajo v orkestru in da so za to plačani. In imajo vso pravico, da orkester tudi zapustijo, če jim nista všeč Lajovic ali Damjanovič. Tukaj se njihove pravice začnejo in tudi nehajo. Zato, tovarišice in tovariši kruhoborci iz Slovenske filharmonije, nehajte davkoplačevalcem težiti s samoupravljanjem.

Sicer s samoupravljanjem, če gledamo z liberalnimi očmi, ni prav nič narobe. Je pač eden izmed modelov upravljanja in organizacijske strukture. Kdorkoli se lahko kadarkoli in na katerikoli način združuje, dokler s tem ne krši pravice drugih oseb, ki pri tem nočejo sodelovati. Težava nastane, ko želijo nekateri ta model vsiliti drugim. Če bi že kdo v SF lahko soupravljal ali samoupravljal, so to kvečjemu vsi davkoplačevalci, zato naj člani orkestra SF lepo daje odpovedi, se združijo v neko glasbeno zadrugo, s katero bodo soupravljali ali samoupravljali tako, kot bodo želeli. Druge ljudi naj pustijo lepo na miru in naj od davkoplačevalcev ne zahtevajo denarja. Seveda tega ne bodo naredili, niso naivni. Jasno je, da mislijo oni svoje ideje in poglede na delovanje in upravljanje SF vsiliti drugim.

Res, pravi čudež je, da nismo vsi mrtvi

Značke

, , , , , ,

Pred dnevi je komercialna televizija POP TV poročala, kako nevarne so za zdravje ljudi kresničke. Seveda so za mnenje povprašali neko strokovnjakinjo, ki je to tezo potrdila, češ ko gori ena kresnička, je tako, kot bi stali ob izpušni cevi dizelskega motorja. Podobno je s petardami in raketami, ki ne ogrožajo samo ljudi, ampak tudi živali, ker jih preplašijo. Ob tem so kazali poškodbe, ki jih povzročijo in, kakopak, uspehe policistov, ki so v bliskoviti akciji pri mladoletniku zasegli skoraj 1.000 kosov petard.

Pravzaprav je čudno, kako smo mi starejši sploh preživeli otroštvo (jaz na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja), ko smo pa zrasli ob kresničkah in ob petardah, v avtomobilih smo se vozili, ne da bi bili pripeti z varnostnim pasom, odpirali okna in tiščali glave ven. Motorje smo vozili brez čelad, kolesarili smo brez ščitnikov za kolena, v šolo nismo hodili po „varnih poteh“, nismo poznali „varnih igrač“, vodo smo pili kar iz potoka ali izvira, pretepali smo se, imeli polomljene kosti, razbite zobe, odrgnine po vseh sklepih (marsikatera brazgotina se še danes pozna), starši so nas puščali same v avtomobilih, ko so hodili po opravkih, otroški vozički so bili brez zavor, vsi okoli nas so kadili (zdravniki, vozniki, delavci, učitelji – vsi so bili zakajeni in prekajeni), ogrevali smo se z drvmi in iz dimnikov se je kadilo kot za stavo.

Nismo imeli računalnikov ali PlayStationa, da bi cele dneve preživeli doma in bili „na varnem“. Ne, po cele dneve smo bili zunaj, raziskovali bližnji gozd, šli nekaj kilometrov proč, in to, o groza, brez mobilnega telefona, da bi se javili staršem vsako uro, da je z nami vse v redu. Če smo se urezali ali potolkli, smo našli prvo vodo in si izmili rano, nato se igrali naprej. Izdelovali smo si orožje (loke in kopja) ter se igrali bodisi kavbojce in indijance bodisi Nemce in partizane. Ko smo hodili na vas k sorodnikom, ki so imeli po kleteh še vedno skrito orožje, smo (mulci stari 12 ali 13 let) streljali s pravimi ali zračnimi puškami. Plezali smo po drevesih (in padali z njih), se igrali na igriščih, ki so bila po zdajšnjih standardih „smrtno nevarna“: bila so visoka po več metrov, imela vrvi, vrtiljaki so bili hitri in nezavarovani. Mediji danes ves čas opozarjajo na te nevarnosti. In če smo kakšno posebno ušpičili, so nas starši kaznovali – tudi fizično. Za kazen smo denimo morali v kotu klečati na ostrem delu polena. Če nam je učitelj dal nekaj vzgojnih udarcev, starši v šolo niso prišli z odvetnikom, ampak smo bili kaznovani še doma.

Čeprav sem otroštvo preživel v komunizmu, kjer otroci niso imeli na voljo vseh dobrin in igrač, ki so jih poznali zahodni vrstniki, smo bili pri igri relativno svobodni in inovativni, odgovornost za svoje početje smo prevzemali nase in nosili posledice, starši pa niso bili panični, da bi ob vsakem našem smrklju ali ureznini noreli v zdravstveni dom. A to ne pomeni, da nas starši niso imeli radi in niso skrbeli za nas, to pomeni, da niso bili obsedeni, da z nami niso ravnali kot z milnim mehurčkom in nas ovite v vato pošiljali v šolo. Danes si je to skrb v družbi, ki je na deklarativni ravni svobodna, z regulacijami prisvojila država, starše pa skrbi za otroke učijo nepotešene feministke in psihopati, ki po parkiriščih ob trgovinah oprezajo, ali kdo morebiti v avtomobilu ni pustil otroka. Če ga najdejo, najprej doživijo ultimativni orgazem, nato pokličejo in policijo in medije, na koncu se po televizijah vrstijo oddaje, kjer se „strokovnjaki“ zgražajo nad početjem in neodgovornostjo staršev. In pozivajo k zaostritvi zakonodaje.

Si predstavljate, da bi danes mlada mamica, medtem ko gre v pekarno, pred vhodom pustila voziček z dojenčkom? Mediji bi jo linčali, pozivali, naj ji center za socialno delo odvzame otroka. Ali da bi, ko gre na tržnico, otroka pustila samega doma. To se je dogajalo in dojenčki so, glej čudo čudno, preživeli. Ali na poletnih počitnicah, ko smo se brez krem z visokimi faktorji sončili? Kako je sploh mogoče, da cela generacija ni dobila kožnega raka ali kakšno drugo kožno bolezen? Ali to, da smo si otroci delili pijačo, pili iz iste steklenice? Ne dva, ampak cela druščina. Danes ima vsak svojo steklenico ali bidon, a Bog ne daj, da bi kdo drug pil. Vsi se bojijo virusov ali bacilov, ki bi jih lahko dobili, če bi jih več pilo iz istega bidona.

Omenil sem samo nekatere primere, ko smo bili otroci prepuščeni svoji igri, regulacij ni bilo, prav tako ne samooklicanih „človekoljubov“, ki bi opozarjali pred vsemi mogočimi nevarnostmi. Seveda, prihajalo je do poškodb, tudi hudih, ljudje so postajali invalidi ali so celo umrli. Ampak to se dogaja tudi danes. Z regulacijami ali brez njih. In, ne me prijeti za besedo, ne opravičujem in ne mislim, da je bilo vse to prav, zgolj navajam dejstva, kaj smo počeli. In preživeli. Če samo pomislim, koliko „nevarnosti“ je nekoč prežalo na nas in kako „neodgovorni“ so bili starši, potem je pravi čudež, da nismo vsi mrtvi.