Charlottesville: nacistično-rasistična plat zgodbe

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Naslov je seveda provokativen. Namenoma. Ne gre ne za rasistično in ne za nacistično interpretacijo tragičnih dogodkov v ameriškem mestu Charlottesville, ampak za nekatere podrobnosti, ki jih je medijski mainstream preprosto zamolčal ali potvoril. Pravzaprav bi se moral naslov glasiti: »Kje je bila policija?« Charlottesville Police Department se je namreč v trenutku, ko bi morala demonstrante (mediji so jih vse po vrsti označili za naciste in rasiste), ki so protestirali proti odstranitvi spomenika legendarnemu ameriškemu generalu Robertu Edwardu Leeju, braniti in jim omogočiti uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do svobode govora, izražanja in združevanja, umaknila. (V ZDA je paradiranje s svastiko, rdečo zvezdo ali židovsko zastavo dovoljeno. Pravico do svobode govora in združevanja imajo vsi, tako nacisti kot socialisti ali kdo drug. In to je tisto, kar je za levico popolnoma nerazumljivo: da imajo z ustavo zagotovljene pravice tudi tisti, ki se z levico ne strinjajo.) Celo več. Kaže, da je bil ukaz policistom, naj se umaknejo, del politične strategije levičarske (demokratske) oblasti, da se diskreditirajo ne samo protestniki, združeni v Unite the Right (UTR), ampak vsi drugače misleči, vključno s predsednikom Donaldom Trumpom. Za slednjega se je izkazalo, da karkoli bi že rekel, bi bilo za levico nesprejemljivo. A oglejmo si kronologijo dogodkov skozi oči različnih ameriških medijev (večinoma je povzeta po portalu American Thinker).

Na tiskovni konferenci v nedeljo zjutraj (the day after) je guverner Terry McAuliffe zagovarjal policijo in trdil, da ni bilo mogoče storiti ničesar, da bi preprečili »terorizem« voznika avtomobila, ki je zapeljal med simpatizerje Antifa, pri čemer je umrla 32-letna Heather Heyer. A demonstranti, ki so imeli legalno prijavljen shod, se s tem ne strinjajo in pravijo, da bi morala policija že med sobotnimi jutranjimi nemiri ločiti skupini protestnikov (tukaj, tukaj in tukaj).

Novinarka portala Infowars Millie Weaver trdi, da ji je policist priznal, da je policiste odpoklicala mestna oblast, novinar Fox News Doug McKelway pa je s prizorišča neredov gledalcem v eter sporočil, da je policija zapustila kraj spopadov potem, ko so levičarji na desne protestnike začeli metati solzivec. Nekako takole je poročal: »Ko je začel na protestnike s strani proti-protestnikov leteti solzivec, je policija začela z umikom. Vprašal sem odgovornega: ´Kam greste?´ Rekel je: ´Odhajamo. Tukaj je preveč nevarno.´ Policija je imela priložnost, da umiri izgrednike, a so se odločili, da jih ne bodo.« Takšen umik je za Breitbart zanikala mestna uradnica , češ da policija ni imela ukaza za umik.

A kmalu se je izkazalo, da uradnica bodisi ni bila prav obveščena bodisi je namenoma zavajala novinarje. Novinarka New York Timesa Sheryl Gay Stolberg je o strategiji in taktiki mesta Charlottesville takole poročala: »Brian Moran, tajnik za javno in domovinsko varnost v Virginiji, je dogodke opazoval s šestega nadstropja banke Wells Fargo v središču nakupovalnega središča. Bilo je nekaj občasnih spopadov. ´To je kot hokej,´ je dejal. ´Pogosto pride do sporadičnih pretepov, a nato se zadeva umiri.´ Nenadoma so proti-protestniki začeli na demonstrante metati steklenice z vodo, nekatere so bile napolnjene z urinom. Drugi so uporabili solzivec. Gospod Moran je iz šestega nadstropja videl dimne bombe, ki so jih vrgli. Ljudje so začeli pretepati drug drugega. Nek duhovnik se je umaknil na varno – v restavracijo v bližini.«

Končno se je Moran ob 11.22 odločil, da pokliče guvernerja
McAuliffeja in mu svetoval, naj odpove dogodek. Ob 11.35 je predstavnik na uradnem profilu mesta zapisal, da je protest nezakonit in prepovedan. Kmalu zatem McAuliffe razglasil izredne razmere, demonstrantom, ki so protestirali proti odstranitvi spomenika in so imeli do tistega trenutka zakonito odločbo z dovoljenjem za protest, pa so svetovali, naj se razidejo. A bilo je prepozno. Levičarji, ki jih je vodila Antifa, so jih že obkolili in začeli tolči po njih. Ko je Stolbergova Morana vprašala, zakaj policija nič več ne nadzoruje razmer, ji je odgovoril:
»Bila je zelo vnetljiva situacija.« Dodal je, da je šlo mestu zelo dobro pri zagotavljanju varnosti meščanov in njihove lastnine. Priznal pa ji je, da so se mestni uradniki zavestno odločili, da bodo določeno stopnjo nasilja dovolili, pri čemer so bili ves čas pripravljeni, da prepovedo protest.

Z njim se ni strinjal organizator protesta (UTR) Jason Kessler, ki je povedal, da so protest pripravljali več mesecev ter da so ves čas sodelovali s policijskimi in drugimi varnostnimi organi. »Kljub temu policija ni ukrepala tako, kot je imela v načrtu, ampak je s svojim umikom nasilje še spodbudila: niso ločili protestnike od proti-protestnikov,« je dejal in dodal, da so jim nenadoma stali nasproti proti-protestniki in jih prisilili k umiku. Toda umikali so se lahko samo proti oboroženim članom Antifa. Več kot očitno je torej, da je šlo za skrbno načrtovano levičarsko akcijo, pri kateri je pri pripravi taktike najbrž sodelovala tudi policija. Kessler trdi, da so jim mestni veljaki s figo v žepu izdali dovoljenje za protest. Morali so ga, ker bi drugače kršili njihove ustavne pravice, toda hkrati so naredili vse, da jim protest preprečijo. Nekaj dni pred dogodkom je bilo dovoljenje celo preklicano, a je protest dovolilo zvezno sodiščem, potem ko se je UTR pritožil. Zvezni organi so s tem dovoljenjem na nek način naložili policiji, da mora braniti tiste (in njihove pravice), katerim je bilo dovoljenje izdano.

Kessler verjame, da je levica skovala zaroto in da je kri na rokah mestnih svetnikov, najbrž ima krvave roke tudi guverner. Njegove besede potrjujejo številni posredni dokazi, ki dokazujejo, da so mestne oblasti imele v rokah vse vzvode, da bi preprečile nasilje. Celo več. Nekateri so ga celo spodbujali. V začetku avgusta je predsednica virginijske univerze Teresa Ann Sullivan poslala pismo, v katerem je lažno trdila, da organizatorji protesta (UTR) vabijo k nasilju. »Organizatorji protesta želijo konfrontacijo. Ne izpolnimo jim te želje.« Kar je večina razumela kot vabilo k nasilnim proti-demonstracijam. Podobno je dan pred protestom izjavil guverner McAuliffe, ki je UTR vnaprej obtožil nasilja.

Ampak tragični dogodki se niso končali z razglasitvijo izrednih razmer, zaradi katerih je bilo izrecno prepovedano vsako združevanje in protestiranje. Policija je namreč ob 13.30, dve uri po tragičnih dogodkih, na Water Street mirno opazovala radikalne levičarje, ki so organizirali svoj shod in proslavili zmago nad UTR. Še en dokaz več, da so bile mestne oblasti skupaj s policijo pristransko na strani levičarjev in Antifa. Človekove pravice z ZDA že dolgo niso bile tako poteptane.

Se spomnite, kako je bil prepovedan koncert Thompsona? Pod pretvezo, da bi lahko prišlo do kaznivih dejanj in zaradi varnosti. Torej sta upravna enota in policija že vnaprej Thompsona in obiskovalce koncerta obtožili nasilja, namesto da bi jim policija zajamčila varnost in jih branila pred levičarskimi izgredniki. Vloga policije in oblasti je, da omogoča državljanom, da varno in brez bojazni uresničujejo njim z ustavo zagotovljene pravice. Tako pa očitno tudi v Sloveniji red delata (in izdajata dovoljenje, kaj lahko in kaj se ne sme) radikalna levica s svojo oboroženo Antifa enoto.

 

Gospodarska kriza za telebane ali česa socialisti ne razumejo

Značke

, , , , , , , , , , ,

Bernard Arnault, izvršni direktor LVMH, je pred tedni napovedal, da prihaja nova in zastrašujoča globalna gospodarska kriza. Ni edini. Krizo že nekaj mesecev napovedujejo tudi v Sloveniji: Svet24 je oktobra lani zapisal, da je finančna kriza pred vrati, kriva naj bi bila skrajna desnica; Dnevnik je januarja letos vlekel vzporednice med krizama 1929 in 2008 ter ugotovil, da je malodane vprašanje ur, ko bo svet stopil v novo recesijo; Delo je avgusta napovedalo, da je nova kriza takoj za ovinkom.

Take napovedi niso nič novega in se pojavljajo že ves čas, okrepile so se predvsem po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, ko so milijarderjevi politični nasprotniki v njem našli tudi krivca za prihajajočo recesijo. Ki, kakopak, še ni prišla. Tej noriji se je pridružil tudi Nobelov lavreat Paul Krugman, a so ga borze, rast ameriškega gospodarstva in zmanjševanje nezaposlenosti kmalu demantirali. Tudi sicer se Krugman do zdaj ni ravno izkazal s točnimi napovedmi. Tako je denimo za Irsko dejal, da bo šla po poti Grčije; pel je hvalospeve argentinski socialistični ekonomiji, ki naj bi bila v dobri kondiciji; za internet je leta 1998 dejal, da bo do leta 2005 postal popolnoma brez pomena; Veliki Britaniji je zaradi varčevalnih ukrepov napovedal propad. To so njegove le najbolj zgrešene napovedi, drugih je še več, zato bi bilo zanj najboljše, da se ne ukvarja z napovedovanjem prihodnosti, čeprav je očitno, da je bila njegova zadnja napoved samo sredstvo, da obračuna s političnim nasprotnikom in izzove paniko na trgih. Podobno je z levico, ki že stoletje napoveduje, da prihaja konec kapitalizma, a apokalipsa nikoli ne pride. In ko ne pride – enako kot apokaliptični kulti, ki napovedujejo konec sveta – levičarji pravijo, da je bodisi nekaj prišlo vmes bodisi so oni preprečili zlom. Pravzaprav se ravnajo po parafraziran Titovem nasvetu. Avtokrat je namreč dejal: »Delajmo kot da bo 100 let mir in se pripravljamo kot da bo jutri vojna,« marksistični ekonomisti pa pravijo, da kriza ves čas prihaja, zato se moramo nanjo ves čas pripravljati.

A zadeva je veliko bolj preprosta. Ni potrebno biti velik ekonomski strokovnjak za napoved, da prihaja recesija. Krize (večje ali manjše) vedno pridejo. Ko je gospodarstvo v obdobju največje rasti, recesija vedno pride. Podobno kot bi rekel: »Za dežjem vedno posije sonce.«

Gospodarstvo raste v ciklusih, to je ekonomska realnost, cilj ekonomske politike pa je, da se zmanjša velikost variacije oziroma da je padec rasti gospodarstva čim manjši in da se obdrži pozitivni trend (primer je ameriško gospodarstvo). In recesije niso samo nekaj slabega, ampak so na nek način dobre. To je čas, da se »očisti« trg ne dovolj učinkovitih, neproduktivnih in privilegiranih gospodarskih subjektov. In to je čas, ko se običajno izkaže, da je velikost krize odvisna od tega, koliko je država z regulacijami vpeta v gospodarstvo. Čim bolj je vpeta, bolj zastrašujoča in dolgotrajnejša je kriza.

Seveda so tudi načini, kako prebroditi krizo, zelo različni. Slovenija »čiščenja« ni prepustila trgu, ampak se je takrat vlada Boruta Pohorja dodatno zadolževala, da je nad vodo obdržala gospodarske subjekte, ki bi po vseh merilih trga morali propasti, ter ohranjala privilegije javnega sektorja. Za razliko od Estonije, ki je trgu prepustila »očiščenje« in je po zelo kratkotrajnem padcu BDP (podobno je bilo v vseh Baltskih državah) in zaposlenosti danes spet krepko pred Slovenijo. A Estoniji je to uspelo, ker so po padcu Berlinskega zidu ljudje dojeli, da socialistični gradualizem ne prinaša napredka in je njihov predsednik vlade v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v prakso prenesel ideje Miltona Friedmana.

Gospodarske krize so torej povsem naraven ekonomski ciklus »očiščenja«. Naj ponazorim z enostavnim primerom. V mestu sta dva frizerja. Prvi zelo gleda na stroške, ki jih znižuje, zato ima cene nižje od drugega, ki povrh vsega od države prejema subvencije, da ima lahko cene, ki so konkurenčne prvemu frizerju in da lahko obdrži zaposlene. Drugega frizerja bi trg zavrgel že davno, kaj šele kriza. Toda največja napaka je, če država z dodatnimi sredstvi pomaga drugemu, da prebrodi krizo. (O škodljivosti subvencij, ki niso samo običajen oborožen rop državljanov, ampak spodbujajo proizvodnjo blaga in storitev, za katera na trgu ni dovolj povpraševanja, da bi bila donosna, povečana ponudba pa je umetno ustvarjena, sem že pisal, zato ne bom ponavljal.)

Seveda od državljanov nihče ne pričakuje, da bodo to razumeli, saj se povsem logično bojijo za delovna mesta in svoje plače. Težava je, če paniko ustvarjajo politiki, ki se nato sanacije krize lotijo z nekaterimi socialnimi ukrepi, ki samo trenutno odpravijo težave, kar je seveda v škodo dolgoročnejšega trenda gospodarske rasti. Zato je naslednja kriza za tako državo še hujša, kot je bila predhodna. Dokler država dokončno ne bankrotira.

Šeriatsko pravo za nemuslimane*

Značke

, , , ,

»Poročna zaobljuba, za katero se zelo upravičeno pričakuje, da bo spoštovana, je pravica moža, da uživa v ženini vagini,« je zapisano v Sahihu al-Bukhariju, zbirki hadisov, islamskih verzov, v katere se ne dvomi in se jih mora držati vsak musliman. Bill Warner, mednarodno uveljavljen strokovnjak za politični islam, ki je preučeval izvirna arabska besedila, pravi, da omenjeni verz pomeni, da je najbolj pomembna stvar, ki jo žena prinese v zakonski stan, njena vagina.

Bill Warner v knjigi Šeriatsko pravo za nemuslimane z uporabo znanstvenih metod kritične analize na vsakemu razumljiv način razlaga šeriatsko pravo v islamskih besedilih. Opozarja, da šeriat ne prihaja v ZDA ali Evropo, ampak je že med nami.

Islamska nadvlada

V ZDA morajo učbenike že odobriti islamski odbori (če so v skladu s šeriatskim pravom), na univerzah je prepovedana kritika vsega, kar je povezano z islamom, šole imajo spolno ločene plavalne bazene, ameriški bančni sistem se zaradi šeriatskega financiranja islamizira, delodajalci morajo delovni čas prilagajati muslimanskim molitvam. V Evropi ni nič drugače. V Veliki Britaniji delujejo šeriatska sodišča, v Nemčiji imajo šeriatske patrulje, kritikom islama muslimani grozijo z umori, narašča število posilstev (posiljevanje nemuslimanov je v skladu s šeriatskim pravom), politika popušča islamskim pridigarjem, da netijo nasilje do žensk. Warner meni, da je ravno zaradi tega potrebno poznati šeriat, islamsko pravo, za katerega muslimani pravijo, da je popolno, univerzalno in večno, saj temelji na Koranu (Alahovih besedah) in besedah preroka Mohameda, zato morajo muslimani brez pomisleka živeti v skladu z njim.

Preprosta in kratka knjiga (80 strani) bralca vodi skozi najpomembnejše postavke šeriatskega prava. Avtor pravi, da je za razumevanje islama, ki je pravzaprav politični sistem, najprej potrebno spoznati celoto, ki jo nudi Koran. Ker je Koran težko razumljiv, je znanje treba dopolniti z življenjsko zgodbo preroka Mohameda. In ko spoznamo njegovo zgodbo, z lahkoto razumemo celoten islam. S tem pa pridemo do grozljivega spoznanja, kaj čaka zahodno civilizacijo, ko jo bo dokončno prerasla islamska nadvlada: ukinjena bo verska svoboda, svoboda govora in mišljenja, ženske niso enakopravne moškim, zaton jih je dovoljeno pretepati in posiljevati, šeriat pozna zakonski dualizem, saj ima ločeno zakonodajo za muslimane in za nemuslimane.

Ženske

Šeriatski zakoni, ki zadevajo ženske, so pravno veljavni zakoni v muslimanskih družinah, islamski pridigarji pa trdijo, da je »Mohamed svetu podaril popoln zgled, kako se v islamu ščiti ženske«. Pa si oglejmo. Če žena ne želi spolnih odnosov z možem, jo ta lahko pretepe. Ampak »nežno«; tako, da jo ne poškoduje. Zakaj jo je pretepel, moža ne sme nihče vprašati. Ženska je v zakonu zato, da zadovolji moža. Če se temu upira, jo bo kaznoval tudi Alah. »Če ženska odkloni moževo prošnjo po spolnih odnosih, bodo angeli vso noč klicali prekletstvo nad njo,« piše v Sahihu al-Bukhariju. In še: »Večina ljudi, ki bodo končali v peklu, bodo ženske.«

Ker so ženske nekje na ravni kamel in sužnjev, manj inteligentne, njihovo pričevanje pa je vredno pol moškega pričevanja (tudi odškodnina za smrt ženske je samo polovična), ne morejo opravljati nekaterih poklicev; denimo poklic sodnika. Poleg tega se muslimani lahko poročijo z mladoletnicami, kajti tudi Mohamed je pri svojih enainpetdeset letih zasnubil Ajšo, ki je takrat imela šest let. In ko je bila stara 12 let, je skupaj z možem že gledala, kako so obglavili 800 judov. Zakaj? Ker so trdili, da Mohamed ni Alahom prerok. »Muslimanom se zdi njihova smrt nujna, saj je zanikanje, da je Mohamed prerok pomenilo – in še danes pomeni – žalitev islama. Obglavili so jih, ker je to odobril Alah,« piše Warner.

Kafirji

Nemuslimani so kafirji. To so tisti, ki ne sprejemajo resnice. In resnica je samo ena – Alahova. Zato Koran pravi, da lahko proti kafirjem muslimani kujejo zarote, jim lažejo, jih varajo, mučijo in tudi ubijajo. Nekateri uporabljajo tudi izraz nevernik, ki je bolj politično korekten, toda za muslimane je vsak nemusliman nevernik. »Musliman mora sovražiti to, kar Alah sovraži in ljubiti to, kar Alah ljubi. Alah sovraži kafirje, zato mora biti vedenje muslimana temu primerno,« piše Warner.

Med tistimi, ki jih imajo muslimani za nemuslimane, imajo kristjani in judje posebno mesto. Muslimani jim pravijo »ljudje knjige«. Toda za kristjane priznavajo samo tiste kristjane, ki verjamejo, da je bil Jezus Alahov prerok, ki se bo vrnil na Zemljo, da bi vzpostavil šeriatsko pravo. Pravi jud pa je samo tisti jud, ki priznava, da je bil Mohamed zadnji v liniji judovskih prerokov. Če judje in kristjani tega ne sprejmejo, gre glava. »Zanimivo je, da je (…) več sovraštva do judov kot v Main Kampfu,« piše Warner.

Džihad

Džihad pomeni vojskovanje proti kafirjem z namenom, da si islam podredi ves svet. Dokler do tega ne pride, ni miru. Ker je džihad za spreobračanje ljudi uporabil že Mohamed, je za muslimane nekako obvezen. Vojno proti nemuslimanom vodi kalif. Najprej jih povabi, da se pridružijo islamu, nato od njih zahteva džizjo (poseben davek za kafirje). In če se nočejo spreobrniti in plačati džizjo, jih napade. Džihad traja toliko časa, dokler niso vsi muslimani. Musliman, ki ubija za Alaha in islam ter je pri tem ubit, postane mučenik.

Konec svobode

Bill Warner na koncu bralca opozori, da se zahodni svet že podreja šeriatskemu pravu. »Ko so na Danskem izšli stripi o Mohamedu, jih ni objavil nobeden od velikih časopisov v ZDA, saj so muslimani govorili, da gre pri stripih za bogokletsvo in da žalijo islam. Rezultat je bil, da smo sledili šeriatskemu pravu in stripov nismo natisnili. (…) S tem ko se vsakega, ki kritizira islam, imenuje fanatik ali islamofob, se zanika svoboda govora,« piše Warner in doda, da zahodna civilizacija ne bi smela dovoliti sprejetja prav nobenega aspekta islama, ki je tako ideologija kot tudi religija.

Knjiga ne govori o muslimanih ali njihovi veri. Zato ni in ne more biti žaljiva, čeprav so Warnerjevo delo kmalu po izidu tako ocenili. Knjiga obravnava islam kot politični sistem, ki temelji na džihadu in vojni. »Mir se vzpostavi šele takrat, ko se islamu pokorimo. Religija na nemuslimane nima vpliva, a islamska politika vpliva na vsakega posameznika,« piše Warner, ki bralca opozori: »Knjiga pred vami je pisana z zornega kota nevernika. Vsi odstavki knjige obravnavajo islam z zornega kota posledic, ki jih islam prinaša za nemuslimane.«

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter (maja 2017)

Ko zmanjka denarja, klimatski aktivisti pozabijo na svoje „plemenito poslanstvo“

Značke

, , , , , , , , ,

Vročinski val in z njo povezana suša sta seveda dobra priložnost za promocijo nevladnih okoljevarstvenih organizacij, vse po vrsti plačane z denarjem neto davkoplačevalcev, da upravičijo svoj obstoj. Razni aktivisti in aktivistke Umanotere ali Greenpeaca Slovenija z vsemi topovi tolčejo in obtožujejo človeka, konkretneje kapitalizem, da je s svojim pehanjem za dobiček izključni krivec za podnebne spremembe. Kapital je kriv tudi za vročinski val, kakopak. Oni pa, v prvih bojnih vrstah, žrtvujejo vse, da se borijo za okolje, Zemljo in tudi vesolje. Ali le do trenutka, ko jih drugi financirajo. Ko zmanjka denarja, se najprej repenčijo, nato pa v hipu pozabijo na svoje „plemenito“ poslanstvo.

Kako je to videti, ta trenutek lahko v živo spremljajo Američani. Donald Trump, ki je javno povedal, da ne verjame, da je za podnebne spremembe kriv izključno človek, je že privil denarne pipice nekaterim organizacijam, ki so se poklicno ukvarjale z blatenjem vseh, ki jim niso pritegnili. Z manj denarja je ostala tudi EPA (U.S. Environmental Protection Agency), katere znanstveniki so pred dnevi na javnost naslovili pismo. V njem govorijo o „kulturi strahu“, ki se je naselila mednje, zato si nekateri v poročilih bojijo omeniti besedno zvezo „podnebne spremembe“. Gre za iste znanstvenike, ki so bili pod Obamino administracijo predstavljeni kot neustrašni in neodvisni borci, ljudje, ki žrtvujejo tudi svoj prosti čas in svoj denar ter zanemarjajo svoje družine, vse z namenom, da bi rešili človeštvo. Zdaj se je izkazalo, da jim je prav malo mar za človeštvo, če ne dobijo denarja ali če ga dobijo premalo.

Pretekli mesec je bila v Atlanti podnebna konferenca, kjer znanstveniki iz agencije niso sodelovali. Vodstvo vladne organizacije EPA se je pač odločilo, da na njej ne bo sodelovalo, klimatski znanstveniki pa so imeli priložnost, da na svoje stroške poletijo v prestolnico Georgie, si plačajo hotel in akontacijo ter svetu predstavijo svoja dognanja in napovedi, kdaj bo človeštvo izumrlo, če vlade takoj ne ukrepajo. In niti en znanstvenik ameriške agencije tega ni storil, pač pa so vsi začeli z obtožbami na račun Trumpa, češ da ovira njihovo znanstveno delo, ki ni pomembno samo za ZDA, ampak tudi za cel svet.

In za kaj bi porabili davkoplačevalski denar, če bi se udeležili konference v Atlanti? Poleg tistih svojih referatov, ob katerih bi orgazme doživljali le drugi kruhoborci v državnih jaslih, so imeli v načrtu obisk dveh zabaviščnih parkov. Prvi je legendarni akvarij, kjer bi si očitno ogledali vsa tista nedolžna morska bitja, ki bi po njihovo izumrla, drugi je park zombijev, kjer bi se seznanili s post-apokaliptično družbo, ki bi nastala, ko bi globalno segrevanje postala resna težava. Tako pa so ostali v Washingtonu in so morali početi dolgočasne stvari, kot vstavljanje številk v modele.

Toda pravi dvoličneži so v Ameriškem meteorološkem društvu (AMS). Ko je ameriški sekretar za energetiko Rick Perry znanstveno zelo natančno navajal vzroke globalnega segrevanja, češ da CO2, ki ga v zrak izpušča človek, nima tolikšnega vpliva na segrevanje ozračja, kot mu to želijo pripisati okoljevarstveniki in kvazi znanstveniki (glej mit številka 2), saj k ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti, so ga napadli, da podaja neresnične izjave. Pa jih ni.

Celo več. Ko so v času Obamine administracije njegovi sekretarji in Obama sam javnosti lagali in zavajali z neresničnimi podatki, je meteorološko društvo bilo tiho. Leta 2016 je tako na primer državni sekretar John Kerry trdil, da so hude nevihte posledica globalnega segrevanja. Dokazi meteorološkega društva so povsem nasprotni tem trditvam, a so bili znanstveniki tiho. Enako so bili tiho, ko je šefica Agencije za varovanje okolja Gina McCarthy leta 2015 trdila, da je neviht, požarov in poplav zaradi toplogrednih plinov, ki so posledica izpustov človeka, vse več. Podatki meteorološkega društva so govorili drugače.

Največjo laž si je privoščil črnski predsednik Barack Obama, ki je leta 2013 dejal, da je raziskava pokazala, da se 97 odstotkov znanstvenikov strinja, da so podnebne spremembe, ki jih z izpusti CO2 povzroča človek, resnične. Meteorološko društvo je bilo tiho, ni protestiralo, čeprav taka raziskava sploh nikoli ni obstajala. Poleg tega se je po interni raziskavi meteorološkega društva izkazalo, da skoraj polovica njegovih članov dvomi, da podnebne spremembe povzroča človek. Si predstavljate kakšen vik in krik bi zagnal levičarski medijski mainstream, če bi se Donald Trump skliceval na raziskavo, ki sploh ne obstaja?

In posledice teh zavajanj. Ameriške davkoplačevalce goljufija z globalnim segrevanjem in podnebnimi spremembami, ki jih povzroča človek, stane vsak dan 4 (štiri) milijarde ameriških dolarjev, kar na leto pomeni okoli 1.500 milijard dolarjev ali 1,5 bilijona dolarjev.

Kako je Šerbedžija ljudi, ki so leta 1991 pred JLA branili domovino, razglasil za strahopetce

Značke

, , , , , , , ,

Eden od temeljnih postulatov klasičnega liberalizma je pravica posameznika do življenja, svobode in lastnine. Ta pravica daje človeku tudi pravico, da se brani, če je napaden. Ne gre samo za pravico do samoobrambe, ampak tudi za pravico, da posameznik brani svojo družino, svojo lastnino, svoj narod, svojo državo in svobodo. Zdaj pa hrvaški portal Dnevno poroča, da srbski igralec Rade Šerbedžija, ki mu je Slovenija pred leti dala državljanstvo, ljudi, ki se branijo, razglaša za strahopetce. Šerbedžija je za Buka TV potem, ko sta se z novinarjem pogovarjala o vojni na Balkanu in protestih proti Miloševiću v Beogradu, rekel takole:

Najprej zato, ker so ljudje bojazljivi. Ljudje so večinoma strahopetci, Ko pravim strahopetci, pravim na nek opravičljiv način. Mislijo na svoje družine, na otroke, ki jih imajo. Želijo jih zaščititi, potem pa tisti stavek ´ne talasaj´ postane v bojnih časih zelo državljansko pomemben.“

Šerbedžija torej razglaša, da so ljudje, ki niso pobegnili in so se z orožjem postavili po robu agresiji JLA in totalitarnemu režimu, strahopetci. Za Šerbedžijo je to, da braniš družino in otroke, strahopetno dejanje. Kdo pa je potemtakem heroj? Očitno Šerbedžija, ki je potem, ko je JLA napadla Slovenijo in Hrvaško, pobegnil v Beograd in se skril v mišjo luknjo.

Intervju, na katerega se sklicuje Dnevno, si lahko ogledate – TUKAJ.

Kavarno Hayek lahko sledite tudi na Twitterju.

Upor Poljske proti povampirjeni bruseljski oligarhiji

Značke

, , , , , , , , , , , ,

Najbrž ne bi nikoli uganili, da je Švedska tista članica Evropske unije, ki krši največ njenih predpisov in direktiv. Francija in Nemčija, najbolj glasni, ko je treba obsoditi protekcionizem Donalda Trumpa, in ki z vsemi sredstvi ščitita svoji avtomobilski industriji ter zamižita na obe očesi pred kartelnimi dogovori njunih korporacij, nista daleč zadaj. Vprašajte se, katere države evroobmočja so v tem tisočletju največkrat kršile pravilo o javnofinančnem primanjkljaju? To so Nemčija, Grčija, Italija in Portugalska. A glede na poročanje mainstream medijev se zdi, da je največja težava Evropske unije Poljska.

V zadnjem mesecu je bila Poljska spet tarča neuravnovešenih verbalnih napadov bruseljskih birokratov, češ da s svojo reformo pravosodja resno krši pravni red Evropske unije. In da jih bodo odvzeli glasovalne pravice, če reforme ne umakne. A to ni prvič, da Bruselj, ki ga podpihuje na poljskih volitvah poraženi Donald Tusk, danes predsednik Evropskega sveta, grozi najbolj krščanskemu narodu v Evropi. Poljaki so mu že poslali sporočilo, naj se ne vrača, saj toliko škode, kolikor jo je on povzročil Poljski, je ni še nihče v zgodovini.

Vse se je začelo leta 2015, ko je na volitvah premočno zmagala stranka Zakon in pravičnost (PiS) in je vročica s peno v ustih postala normalno stanje poljskih (in evropskih) levičarjev. Od takrat naprej Bruselj vsako leto najde vsaj eno „napako“ nove varšavske oblasti. Najprej je bila „skrb glede svobode tiska“. Čeprav je večina medijev ostala pod vplivom levice, je Bruselj napadel predsednico vlade Beato Szydło, češ da duši svobodo medijev. Resnica je bila seveda povsem drugačna. Z novo vlado (PiS) se je prenehala kršiti svoboda izražanja. Dokler je do leta 2015 vladala sredinska koalicija, je bilo povsem nekaj običajnega, da so agenti Agencije za notranjo varnost opravljali tajne in javne hišne preiskave na domovih novinarjev in sedežih medijev (od Gazete Polske Codziennie leta 2011 do tednika Wprost leta 2014). Bruselj ni ukrepal, njegovi birokrati niso zagnali medijske gonje, šele po zamenjavi oblasti, ko je začela vladati PiS, so zahodni mediji (vključno s slovenskimi) v en glas začeli tuliti, da bo radikalna desničarska vlada peljala Poljsko v diktaturo.

Sledila je globalistična skrb za človekove pravice na Poljskem, na udaru je bila predvsem prepoved splava. Da na Poljskem vladajo katoliški fanatiki, smo lahko brali. In ko je poljska policija sestrelila nekaj brezpilotnih letal, s katerimi so retardirani aktivisti zahodnih nevladnih organizacij pošiljali na Poljsko tablete za splav, je bilo to označeno za fašistično dejanje. Pomislite! Nevladniki so kršili suverenost Poljske. In ko je država branila svojo suverenost, je bila označena za fašistično. Nato je prišla obsodba, da Poljska zavrača vsiljene migrante, letos je na tapeti skrb za neodvisnost poljskega sodstva.

Najnovejši zločin Poljske lahko strnemo v štiri točke: spolna diskriminacija sodnikov (sodnice se upokojijo pri 60 letih, sodniki pri 65 letih), kršenje neodvisnosti splošnih sodišč (pravosodni minister lahko sodnikom odloži upokojitev, ima tudi možnost odstaviti ali imenovati predsednike splošnih sodišč), vmešavanje politike v sodstvo (člane sodnega sveta ne bodo več izbirali izključno sodniki, vrhovne sodnike imenuje parlament) in stroka ne podpira reforme pravosodja.

Večina očitkov Poljski ne vzdrži resne kritike, saj imajo podobne rešitve tudi v drugih državah EU, poljski pravosodni sistem pa je enak kot je bil ob padcu Berlinskega zidu, zato tudi reforma.

Najprej o spolni diskriminaciji glede upokojitve. Skoraj vse države EU (tudi Slovenija) imajo za spola različne upokojitvene starosti, a jih še nihče ni obsodil spolne diskriminacije. Poljska ima tudi sicer na splošno predpisano starost ob upokojitvi za moške 65 let in za ženske 60 let. Ta splošna predpisana starost bo po novi zakonodaji veljala tudi za sodnice in sodnike. Prav tako ne zdrži očitek, da bo (vrhovne) sodnike imenoval parlament. Kdo jih imenuje v Sloveniji? Poslanci državnega zbora! Se pravi parlament. Sicer se ne reče imenovanje, ampak potrjevanje, ker jih predlaga sodni svet. Toda v bistvu jih na koncu imenuje politika.

In naprej. Po sedanji zakonodaji so 15 od 25 članov sodnega sveta izbrali sodniki med sabo, po novem bo vseh 25 članov potrdil parlament. Potrdil poudarjam zato, ker mainstream mediji pišejo, da bo imenovanje vseh 25 članov sodnega sveta v domeni politike. Kar ne drži. Ne samo, da bo morala politika glede novih članov sodnega sveta doseči soglasje s sodniki, za potrditev v parlamentu po potrebna 60-odstotna večina (3/5 poljskega sejma). Kar je dovolj velika varovalka, da ne bo prihajajo do zlorab.

Prav tako ne drži trditev, da so sodniki in pravna stroka proti reformi. Velika večina uglednih pravnikov podpira predlagane reforme. Enako je s sodniki. „Spremembe podpirajo predvsem mladi sodniki na okrožnih sodiščih, ki so sedanjem sistemu nimajo nikakršnih možnosti za napredovanje, saj so povsem odvisni od volje svojih šefov,“ je za NASZ Dziennik dejal eden od sodnikov, ki ne želi biti imenovan, saj se boji maščevanja starejših kolegov: „Nekdo, ki bi si upal javno podpreti predlog vlade, tvega, da bo izobčen iz sodniškega ceha.“

In še nekaj. Poljski sodniki bodo morali po novem (o tem nihče ne poroča) razkriti svoje premoženje in premoženje njihovih družin. Temu se nekateri sodniki zelo upirajo, saj menijo, da gre za nedopusten pritisk na neodvisnost sodstva. Kar je seveda smešen argument.

Skratka, kar evropska klika prikriva svoji javnosti, ko obsoja Poljsko, je konkekst, v katerem so bile reforme predlagane. Ni šlo za željo vladajoče stranke, da bi si pridobila vpliv na sodstvo, ampak za željo, da se poljsko sodstvo končne enkrat in za vselej poslovi od komunističnega sodnega sistema. Veliko sodnikov je še iz časa socializma, zato je nova zakonodaja predvsem korektivni ukrep, da se levičarskim pravnim aktivistom prepreči, da delujejo proti interesom lastnega naroda, kot je to že praksa na zahodu, kjer aktivisti razlagajo zakonodajo tako, da se ujema z njihovimi dekadentnimi ambicijami. In te ambicije so, da se Evropska unija zmeša v kotlu multikulturnosti, nacionalnost pa odpravi. To je tudi razlog za napade ne samo na Poljsko, ampak tudi Madžarsko oziroma na države Višegrajske skupine, ki ne želijo, da bi njihove dežele preplavili muslimanski migranti. Skrb Bruslja za neodvisnost sodstva na Poljskem je samo fasada, za katero se skrivajo napadi na suvereno državo.

Ali kot so nedavno na mestnih ulicah sporočili ljudje, ki podpirajo poljsko vlado: „To je Poljska, to ni Bruselj! (…) Na Poljskem so ljudje tisti, ki vladajo, ne oligarhi iz Bruslja, ki nam govorijo: ´Ta zakon je dober, ta zakon je slab.´ Mi se s tem ne strinjamo. Poljska bo svoje težave rešila na Poljskem. Zato, provokatorji, ven iz Poljske!“

Kavarno Hayek lahko spremljate in sledite na Twitterju.

Fiskalna odgovornost za telebane: zgodba o Janezu in Borutu

Značke

, , , , , ,

Zgodovina in številni primeri sodobnosti nas učijo, da je razširjena ideologija in brezbrižnost vlad, da lahko zgolj država s svojimi posegi na trg reši in odreši ljudi ter jih popelje v raj blagostanja, kratkega daha. Mitološke zgodbe, da je trg odpovedal in da mora zato država vzeti stvari v svoje roke na način, da kljub nizki produktivnosti in majhni ustvarjeni vrednosti razkošno skrbi za svoje državljane, ne bi smeli podcenjevati. Še posebej takrat, ko deli denar, ki sploh še ni bil ustvarjen, ali takrat, ko se zadolžuje in obveznosti prelaga na daljše časovno obdobje. Povedano drugače: takrat, ko sedanja generacija zadolžuje prihodnje generacije. Jezik, ki ga državni uradniki in aktualni politiki uporabljajo za opravičevanje tovrstnih posegov, je seveda zavajajoč: govorijo o neizogibnem polomu, če ne bodo naredili natančno tistega, kar so si zamislili. In vedno, predvsem levičarji, oznanjajo, da je fiskalno pravilo, ki pomeni vzdržnost javnih financ, največje zlo, ki ovira njih, preroke prihodnosti, pri vzpostavitvi splošne blaginje. Zato se fiskalne odgovornosti izogibajo, saj pomeni, da je njihova poraba omejena, kajti porabijo lahko samo toliko, kot je ustvarjenega. Brez zadolževanja, kakopak. Ker socialisti vseh vrst in barv, nagnjeni k pretirani porabi, tega ne razumejo ali nočejo razumeti, jim bom skušal razložiti na preprost način.

In da ne bom odkrival tople vode in se mučil z iskanjem primera, bom povzel odlično zgodbo o dveh prijateljih in njunih otrocih, ki je bila objavljena na spletni strani Liberal in jo je napisal Vladimir Filipović (spletno stran drugače ureja izvrstni Mario Nakić, novinar, ki ima za svetovni nazor klasični liberalizem). Zgodba gre takole (imena, država in denarna enota so prilagojeni Sloveniji).

Leto 2005. Dva prijatelja, Janez in Borut, vsak ima dva otroka, stara med 11 in 14 let. Otroci se radi družijo in igrajo, zato včasih z njimi preživlja čas Janez, včasih Borut. Oba sta zaposlena in oba zaslužita okoli 1.200 evrov na mesec.

Janez je zelo previden z denarjem. Pri otrocih redko varčuje, a se trudi, da ni razsipen. Ko Janez preživlja prosti čas z otroki, jih povabi na sladoled v park. Ob vsej pisani ponudbi Janez poskuša otroke naučiti, da preprosto nima denarja, da bi jim vse privoščil. Pogosto mu je zaradi tega težko, toda druge možnosti preprosto nima.

Za razliko od Janeza Borut, ko so otroci z njim, troši, kolikor je mogoče. Poleg tega, da jim kupi sladoled, jih odpelje v McDonald’s, kjer lahko naročijo, karkoli si zaželijo. Nato gredo v zabaviščni park, na koncu v kino. Poleg tega ima Borut dober in velik avto, njegova žena nosi drage obleke in pogosto zahajajo v restavracije. In Borut Janeza pogosto gleda izpod čela.

Seveda ni vprašanje, s katerim otroci v starosti med 11 in 14 let rajši preživljajo prosti čas. In zdaj si zamislimo, da sta Janez in Borut politika, otroci pa volivci. Koga bi volili? Kdo bi jih bolj prepričal? Se povprečen volivec razlikuje od povprečnega enajstletnika?

Ključno vprašanje seveda je, kaj se zgodi v prihodnosti. Borut ni imel denarja, da bi se vse to privoščil. Najprej se je zadolževal s kreditnimi karticami, nato je začel jemati gotovinska posojila. Ko mu nobena banka ni želela več odobriti posojila, se je zatekel k oderuhom. Ko ga je Janez opozarjal, naj tega ne počne, ga je zavračal s prezirom, saj so mu drugi svetovali, da lahko še naprej živi na veliki nogi, ker se težave rešijo same od sebe. Ko se je prekomerno zadolžil, je prodal stanovanje, ki ga je podedoval. Nato še manjšo posest in na koncu še veliko stanovanje, v katerem je živel. Družina se je zdaj morala preseliti v manjše stanovanje.

Leto 2020. Otroci so zdaj odrasli. Janezova otroka živita od svojega dela in manjše očetove dediščine. Borutova otroka ne živita dobro, ker nista ničesar podedovala. Še več. Ostali so jima očetovi dolgovi. Poleg tega sta sin in hčer zelo različna. Hčerka se z grozo spominja, kako so živeli njeni starši, doživi katarzo in skuša živeti od tega, kar zasluži.

Sin se noče soočiti z realnostjo in skuša živeti na isti način, kot je živel njegov oče Borut, a denarja je vse manj. Noben mu ga več ne posodi, nima več kaj prodati. Borutov sin postane aktivist politične stranke, ki trdi, da so za vse krive banke in da je potrebno dodatno tiskati denar. In z nostalgijo se spominja starih dobrih časov, ko se je dobro živelo.

Kaj je nauk zgodbe? Neodgovorno obnašanje tistih, ki upravljajo z denarjem in premoženjem, pušča težave naslednji generaciji. Življenje na račun prihodnjih generacij – izključno zato, da bi danes nekomu ugajali (otrokom ali volivcem) – bo imelo za posledico, da nas bodo v prihodnosti prezirali ali pa bo ta generacija še hujša, kot je bila naša.

Originalni tekst Filipovića si lahko preberete tukaj.

Kavarno Hayek lahko spremljate in sledite na Twitterju.

Bruseljski inženiring za uničenje makedonskega naroda

Značke

, , , , , , ,

31. maja letos je s komaj večino, 62 glasovi od 120 poslancev, makedonski parlament glasoval za novo vlado, ki jo je sestavil Zoran Zaev, vodja makedonske levice. Nova vlada je takoj dobila očitno in malodane navijaško podporo »zunanjih faktorjev«: EU kot institucije, držav članic EU in njihovih veleposlanikov (predvsem ameriškega Baileya iz Obamove administracije). Pomenljivo je, da so vsi ti poltretje leto prej aktivno sodelovali v rušenju konservativne vlade. Kršenje Dunajske konvencije, spreminjanje demokratičnih, zakonskih, etičnih in protokolarnih pravil, očitno vmešavanje v notranje zadeve suverene demokratične države sredi Evrope, vse je bilo dovoljeno in vse je strmelo samo k enemu cilju: nastaviti poslušno vlado po meri globalizma, ki bo takoj pristopila k samouničenju nacionalne biti, dezintegraciji državne suverenosti in bo poskrbela za uresničitev velikega načrta – zamenjave narodov, ver in tradicij v Evropi.

Predhodna (desna) vlada je neprodušno zaprla svojo mejo na balkanski poti stotisočih »beguncev« na njihovem pohodu naselitve in islamizacije Evrope. To pogumno dejanje Makedoncev je preprečilo še večjo katastrofo v Zahodni Evropi. A ni bilo čestitk in zahval, če izvzamemo osamljene glasove držav Višegrajske skupine. Nasprotno. Ker je majhna, nepomembna in ekonomsko šibkejša država to naredila na svojo pest, se je zoper tedanjo makedonsko vlado zagnala mašinerija EU z namenom, da jo navidez legalno odstavi legalno odstavili. Priskočili so na pomoč „levici“. Ta je vedela, da nima potrebnih glasov za zmago, zato je z vednostjo institucij EU že pred volitvami sklenila »pakt s hudičem«. Pa ne zato, ker bi bile albanske stranke hudič, ne, ampak zato, ker se je hudič skrival v podrobnostih – albanske stranke so za svoje sodelovanje v novi levi vladi postavile visoko ceno. Za Makedonce previsoko ceno. Dvojezičnost na vsem makedonskem državnem ozemlju, spremembo ustave, zakonov, ki bi na prvi stopnji spremenili karakter države: iz države, ki je »konstituirana kot nacionalna država makedonskega naroda, v kateri je zagotovljena popolna državljanska enakopravnost in trajno sobivanje makedonskega naroda z Albanci, Turki, Vlahi, Romi in drugimi nacionalnostmi, ki živijo v Republiki Makedoniji..«, v dvonacionalno državo, se pravi državo, ki jo sestavljata makedonski in albanski narod. Seveda, albanske stranke so imele s svojo v Tirani podpisano platformo v mislih že drugo stopnjo – postopno federalizacijo, odcepitev, priključitev in, seveda, ultimativen cilj na koncu, Veliko Albanijo. Albanski interes je bil ves čas zelo jasen. In interes makedonske levice tudi. Oblast za vsako ceno. Interes levičarskih politikov na plačilni listi Georga Sorosa, ki predstavljajo evropske institucije, a delujejo proti Evropi, je bil navidezno plemenit – demokracija, vladavina prava, sestop avtokratske politike. Toda v svojem bistvu je bil gnil: vlada brez moralnih zadržkov, ki je za prevzem oblasti pripravljena popolnoma uničiti lastno identiteto (ime, državna obeležja, praznike, jezik), bo vsekakor sledila tudi vsem »demokratičnim« nalogam, željam in ciljem.

In tako so, mimo pravilnikov in zakonov, izven uradne seje, brez zapisnika in štetja, po »izvolitvi« prvega albanskega predsednika sobranja, makedonskega parlamenta, Talata Džaferija, sledili prvi znaki novega življenja, vse v ne še prvih 100 dnevih nove vlade: po hitrem postopku zakon o LGTB pravicah, deklaracija o sprejem beguncev, intenzivni pregovori o spremembi imena, progresivni davek, vpeljevanje albanščine kot uradnega jezika na vseh ravneh. Vse pod budnim očesom »demokratičnega« Zahoda, ki ocenjuje napredek balkanske državice in v rokah drži palico in korenček. Demokratični Zahod, ki ga predstavljajo Mogherini, Fajon, Vajgl, Žbogar in drugi, sledi načrtu, ki seveda nima nikakršne veze s postulati Evropske skupnosti. Načrt je globalen, načrt je Sorosev. Uničenje nacionalnih držav.

Zdaj je načrt, da se ponovno odprejo vrata balkanski begunski poti, da bo lažje, hitreje in bolj učinkovito prišlo do zamenjave narodov, veroizpovedi in rase na evropskih tleh. In hkrati, da to ne bo tako do neba vpijoče, da ne bi Evropejci tega spregledali in se slučajno uprli temu inženiringu, je treba poskrbeti za »mehak prehod«. In tako nova leva makedonska vlada pripravlja zakonsko podlago za sprejetje »beguncev«, njihovo »integracijo« in – »last but not least« – po hitrem postopku (v desetih! dneh od prihoda) pridobitev makedonskega državljanstva. Vsa zadeva je „by book“ zapakirana v Nacionalni akcijski načrt za integracijo beguncev 2017 – 2027. Beguncev, ki jih sedaj v Makedoniji ni, da ne bo pomote. Torej, katerih beguncev? Zanemarimo dejstvo, da v državi ni beguncev, ker jih je v vseh teh letih v Makedoniji ostala le peščica, ki je zaprosila za azil. Vprašajmo se rajši, kaj to pomeni. Ko bo po odprtju mej v Makedonijo prišla večja skupina migrantov, ki so popolnoma nekompatibilni z Evropejci in se sploh ne želijo integrirati, bo ta skupina v tednu dni in pol dobila državljanstvo. S svojim makedonskim državljanstvom pa bodo vplivali na demografsko sestavo makedonske družbe in povečali delež muslimanov na čez 50 odstotkov. Takšno potezo vladajoče levice (komunistov in bivših agentov Udbe) je »mednarodna skupnost« že blagoslovila leta 1994 in 1999, ko je bilo kosovskim Albancem, ki so kot begunci prišli v Makedonijo, podeljeno čez 150.000 državljanstev. Je zdaj jasno, kakšen načrt ima Bruselj z Makedonijo?

Slovenija ne sme obračati glave stran, češ, Makedonija je daleč in uničenje nacionalne države ne zadeva državice na sončni strani Alp. Ne bo minilo dolgo, ko bo EU kaj takega zahtevala od Slovenije. Vse se, cinično rečeno, začne s pravicami manjšin. Nacionalnih, verskih. Na račun identitete, biti večine, ko je ta še večina.

Upor proti tiraniji države

Značke

, , , , ,

»Življenje, svoboda in zasebna lastnina ne obstajajo zato, ker si je človek izmislil zakone. Nasprotno, življenje, svoboda in zasebna lastnina so obstajali pred zakoni in so sploh omogočili človeku, da napiše zakone,« je zapisal Frederic Bastiat v knjigi Zakon, ki je eno najpomembnejše delo francoskega ekonomista in filozofa.

Povedano drugače. Življenje, svoboda in zasebna lastnina so sploh omogočili nastanek države. To se je zgodilo takrat, ko je večja skupina ljudi pooblastila manjšo skupino ljudi, da skrbijo za njihovo fizično in pravno varnost ter za to namenijo del tistega, kar ustvarijo. Posameznik je torej z državo sklenil nekakšno pogodbo, da mu bo zagotavljala varnost, da bo on lahko v miru živel in ustvarjal. Če je torej sklenjena pogodba, pa pomeni tudi, da se pogodba lahko razdre, ker se ena stran ne drži več pogodbenih določil. In ravno to je naredil Vedran Miočić – Stošić iz Zadra na Hrvaškem.

S svojega avtomobila ford fusion je odstranil registrske tablice, jih vrnil državi, hkrati pa na podlagi »Objave o neobstoju osebe« na avtomobil dal svoje (MG100616GM), ker meni, da človek živi po svoji volji in na svoje lastništvo, da lahko svoje tablice. Miočić Stošić meni, da zanj zakoni ne veljajo več, če se on tako odloči. »To je temeljna človekova pravicam,« pravi in doda, da so vse fizične osebe (državljani), pravno gledano, z državo v pogodbenem odnosu. Zato svojo potezo razume kot odstop od te pogodbe, poroča Jutarnji list.

Tovrstni upori, da posameznik javno objavi prekinitev pogodbenega razmerja z državo, so znani po vsem svetu. Gre preprosto za to, da človek vzame nazaj suverenost nad svojim življenjem. Izhaja iz spoznanja, da je država pod krinko skrbi za varnost in vzdrževanje reda zlorabila pooblastila, ki so jih ji dali posamezniki in z zakonodajo dobesedno zasužnjila državljane.

Tako je videti progresivna matematika

Značke

, , , , , , , ,

Če bi vas prosil, da 12 odštejete od 32, kako bi to storili? Najbrž takole:

 32

-12

——

 20

Logično, mar ne? Hitra in preprosta metoda, ki je stara že stoletja. Toda ta metoda je tradicionalna, zastarela, staromodna, ni v duhu sodobnega časa, ne upošteva progresivizma, ne upošteva multikulturnosti. Zato se na globalni ravni sprejemajo programi, ki se imenujejo „ Common Core“, kot denimo v ZDA. Take programe, ki so v zadnjih letih še bolj pripomogli, da je znanje šolarjev vse slabše, je čez lužo uvedel Barack Obama, med podporniki in donatorji je tudi Bill Gates.

No, kako bi morali 12 odšteti od 32, da ne bi bili nazadnjaški, staromodni, malodane rasisti? Takole.

Številki, ki jo odštevate (12), morate dodajati številke, dokler ne dosežete številko, od katere odštevate (32). Nato vse številke, ki ste jih dodali, seštejete in dobite rezultat (20).

12 + 3 = 15

15 + 5 = 20

20 + 10 = 30

30 + 2 = 32

——————

        20

Seštejete torej 3 + 5 + 10 + 2 in dobite 20.

Redki intelektualci, profesorji in znanstveniki (Joy Pollmann je napisal celo knjigo), ki so ohranili zdrav razum, pravijo, da gre za „zlorabo otrok, ki je sponzorirana s strani države“, posledica je, da ZDA zaostajajo za preostalim svetom. Jezni starši pišejo protestna pisma (tukaj je eno od njih, ki je bilo objavljeno na Facebooku), zgornji primer se je znašal na medmrežju, nekatere zvezne države že opuščajo Common Core. A ne pomaga. Levičarji vztrajajo, da je samo s Common Core mogoče doseči enakost in enakopravnost med ljudmi. Kar je razumljivo, saj ne priznavajo, da ljudje nismo enaki: smo različnih ras, imamo različne barve las, imamo različne darove in sposobnosti, različne cilje, različne delovne navade in različne ravni inteligence. Common Core je poskus, da bi denimo matematiko prilagodili najnižji stopnji inteligence (tukaj je primer, kako izračunati malo „težji“ račun). Izračun po „stari metodi“ je namreč pretežak predvsem za priseljence, ki prihajajo z območij, kjer inteligenčni količnik (IQ) ne presega 85 (Severna Afrika in Bližnji vzhod, se pravi muslimanske države) ali celo 75 (Osrednja Afrika), medtem ko je povprečni IQ v ZDA 100. Zato se šolski sistem prilagaja njim, ne pa prišleki šolskemu sistemu.