Katerega spola ste pa vi? Facebook vam ponuja prek 70 možnosti!

Značke

, , , ,

Bilo je decembra 1840. V Pariz so, skoraj 20 let po njegovi smrti, pripeljali posmrtne ostanke Napoleona. Dan po pogrebni slovesnosti (15. decembra) so v pariško umobolnico sprejeli 14 ljudi, ki so trdili, da so slavni imperatorji. O tem je bilo napisanih več knjig, zadnjo je leta 2014 napisala Laura Murat (The Man Who Thought He Was Napoleon: Toward a Political History of Madness).

Ljudi, ki si domišljajo, da so nekdo drug, so od nekdaj imeli za nore. A od kar se je pojavila teorija spola (gender theory), temu ni več tako. Človek lahko hodi kot moški, izgleda kot moški, ima penis kot moški in govori kot moški, toda če trdi, da je ženska, je ženska. Takega človeka ne odpeljejo v norišnico, ampak ga država celo financira, da stresa neumnosti, češ da je biološka določitev spola nesprejemljiva, ker je družbeni konstrukt. Kar je vsekakor diskriminatorno do tistih ljudi, ki si domišljajo da so Stalini, Cezarji, Napoleoni ali »samo« mačke. Tovrstne osebke namreč še vedno povprašajo po zdravju in jih pošljejo na psihiatrijo. Kar je vsekakor krivično. Če se neka ženska počuti kot moški, se lahko tudi kot mačka ali omara. Logično, a ne? Zato bi morali tudi vse druge »identitete« regulirati kot človekove pravice. En dan si mačka, drugi dan si lahko koza, tretji dan žirafa. Svoboda dojemanja lastne identitete, kakopak, nima meja. Za razliko od biologije, ki natančno določa, kdo je moški in kdo je ženska. Ampak če vi nekoga, ki si domišlja, da je ženska, opozorite, da je pravzaprav moški, je to označeno za sovraštvo do drugačnih ali predsodek. In tvegate, da vas pošljejo v zapor ali umobolnico.

Noriji teorije spola se je leta 2014 pridružilo tudi družbeno omrežje Facebook, ki danes uporabnikom ponuja več kot 70 možnih oblik »spola«. Na začetku so ponudili 51 različnih spolov, nato vsako leto dodajali nove (tukaj so najpogostejši Facebook spoli), v zvezi s spolom so ponudili tudi sorodstvena razmerja. Po novem se lahko označite kot »otrok spolno nevtralnih staršev«.

No, oglejmo si nekatere spole. Večinoma bom ostal kar pri tujkah, ker je v nepregledni množici različnih oblik spola (ki so različice dojemanj samega sebe in mešanica privzetih ali zavrnjenih moških in ženskih lastnosti) nemogoče vse opisati. Zanimivo pri tem je, da poseben spol določa tudi spolna usmerjenost.

AGENDER

Gre za osebo, ki se ne identificira z nobenim spolom. Je spolno nevtralna, karkoli že to pomeni.

ANDROGYNOUS

Običajno gre za moškega, ki se obnaša kot ženska, tako da se ljudje sprašujejo, ali je moški ali ženska. »Večinoma sem se družil z deklicami in se igral z barbikami. V vasi so se sosede rade družile z mano, skupaj smo se igrali in večkrat sem obul njihove čevlje s peto, one pa so me potem lovile,« običajno ljudje androgenega spola opisujejo svoje izkušnje. Velja tudi obratno – da se ženska obnaša kot moški.

BIGENDER

Nekdo, ki se ima za moškega in žensko hkrati.

CROSS-DRESSER

Moški, ki se oblači kot ženska, in ženska, ki se oblači kot moški.

FLUID

Fluidna oseba pravi: »Nisem moški, niti nisem ženska, sem fluidnega spola.« Oseba niti sama ne ve, kaj je. En dan je lahko moški, drugi dan je ženska, nato nekaj dni spet moški. Odvisno od razpoloženja. Fluid nima ničesar opraviti z genitalijami, ki določajo biološki spol, nisi s siceršnjo spolno usmerjenostjo.

GEJ

Homoseksualni moški, ki jo spolno privlačijo moški. Čeprav gre za spolno usmerjenost, se je že razvila posebna oblika spola – gej je gejevskega spola.

LEZBIJKA

Homoseksualna ženska, ki jo spolno privlačijo ženske. Čeprav gre za spolno usmerjenost, se je že razvila posebna oblika spola – lezbijka je lezbičnega spola.

MOŠKI

Normalna oseba, ki ima vse biološke značilnosti moškega in se tako tudi obnaša.

FtM (F2M)

FtM ali Female to Male je kirurška rekonstrukcija organov iz ženske v moškega.

MtF (M2F)

Male to female je kirurška rekonstrukcija organov iz moškega v žensko.

NEITHER

Ne pripada samo enemu spolu. Če gre za žensko, se oseba zaveda, da je ženskega spola, a meni, da je hkrati še enega spola. Katerega, se sprašuje večino svojega življenja.

NONCONFORMING

Oseba (ženska ali moški), ki se ne obnaša v skladu s svojim biološkim spolom.

NON – BINARY

Osebe, ki se ne identificirajo kot ženske ali moški. Mavričarji pravijo, da je identiteta oseb »non-binary« spola »onkraj binarnega spolnega sistema«.

OTHER

Ja, tudi ta spol obstaja. Gre za osebe, ki se ne morejo odločiti, katerega spola so.

PANGENDER

Še ena oblika spola, za katero ni jasno, kaj pravzaprav je. Načeloma »pangenderji« zavračajo delitev na moške in ženske.

QUEER

Večspolna oseba. Ko normalna oseba seksa s »queerom«, pravzaprav ne ve, s kom seksa.

QUESTIONING

Oseba, ki se ves čas sprašuje, ali je moški ali ženska. Do odgovora (običajno) nikoli ne pride.

TRANSFEMININE

Oseba, ki se je rodila kot moški, a se identificira kot ženska, zato zahaja v ženska stranišča. Zanimivo, feministke jih ne sprejemajo v svoj krog.

TRANSMASCULINE

Oseba, ki se je rodila kot ženska, a se identificira kot moški, zato zahaja v moška stranišča.

TWO-SPIRIT

Oseba, ki ima moške in ženske značilnosti, a se nima ne za moškega ne za žensko, ampak za nekaj vmes.

ŽENSKA

Normalna oseba, ki ima vse biološke značilnosti ženske in se tako tudi obnaša.

P.S. Se spomnite lani, ko je Severna Karolina (ZDA) sprejela zakon, ki odreja, da se lahko uporabljajo javna stranišča le v skladu z biološkim spolom? Obamina administracija se je odločila za tožbo, saj naj bi bil zakon diskriminatoren do transeksualcev, Trumpova administracija je zdaj odstopila od tožbe, kar pomeni, da bo zveznim državam prepuščeno, da vsaka po svoje uredi to področje. »To je dobra novica za zasebnost, varnost in dostojanstvo mladih šolarjev po vsej Ameriki,« je dejal Gary McCaleb, višji svetovalec v organizaciji Alliance Defending Freedom, med mavričarji pa je zadeva seveda sprožila val ogorčenja.

Cerarjeva vlada Slovenijo dela vse bolj ekonomsko nesvobodno

Značke

, , , ,

Slovenski levičarji še kar naprej vrtijo jezike, da na sončni strani Alp vlada zlobni neoliberalizem, zaradi katerega je vse več ljudi revnih, otrok lačnih, neenakost se povečuje. Kot običajno je resnica vedno diametralno nasprotna od tistega, v kar nas prepričujejo. K temu pripomore lestvica ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal. Slovenija je na najnovejši lestvici med 180 državami zasedla 97. mesto. Od kar nam vladata Miro Cerar in njegova SMC, je vsako leto slabše, pot v ekonomski kolaps je zagotovljena. Če smo bili leta 2015 88., lani 90., smo letos na robu izpada iz stoterice. Slovenija je označena kot pretežno ekonomsko nesvobodna država. Tovariš Cerar, bravo, res bravo! (Podrobno poročilo o Slovenije je tukaj.)

Slovenija, ki je dobila indeks 59,2, je med državami Evropske unije samo pred Grčijo (127. mesto), med 44 merjenimi evropskimi državami pa so za nami nekatere balkanske države in države nekdanje Sovjetske zveze (Srbija, Moldavija, Belorusija, Rusija, Ukrajina in Grčija). Sicer pa: čim večji je indeks, tem višje je država uvrščena oziroma tem bolj je liberalna. Indeks meri več kazalcev, med drugim odprtost trga, fleksibilnost delovne sile, svobodo poslovanja, zaščito zasebne lastnine, torej vse tisto, kar socialisti imenujejo neoliberalizem oziroma po novo – ultrakapitalizem. Povedano drugače. Države z vrha lestvice so bolj kapitalistične (svobodne), medtem ko so države z dna lestvice bolj socialistične (nesvobodne).

Seveda, na vrhu lestvice so države, ki podlegajo darwinistični doktrini in so žrtve thatcherjanske ideologije. Tradicionalno so kot svobodne označene Hong Kong, Singapur, Nova Zelandija, Švica in Avstralija. Takoj za to peterico pa je prva država EU. Ne, to ni Velika Britanija, Francija, Avstrija ali Nemčija, ampak Estonija. Kako neprijazna država je to za levičarje, sem že pisal (tukaj), kakšno opustošenje pa je za seboj pustil ameriški predsednik Barack Obama, si lahko ogledate tukaj. ZDA, nekdaj ena najbolj svobodnih držav na svetu, so izpadle iz prve deseterice.

Kaj je “pametnega” povedal državni uradnik novinarki Kanala A?

Značke

, ,

Bilo bi smešno, če ne bi bilo škandalozno. Poglejte kratek prispevek novinarke oddaje Svet na Kanalu A  (tukaj) in vam bo jasno, koga plačuje Cerarjeva vlada z denarjem, ki ga ukrade neto davkoplačevalcem. Težko bi našli primerno besedo za vodjo sektorja za obnovljive vire energije Tilna Smolnikarja. Bedak? Imbecil? Nesposobnež? Ali preprosto kruhoborec v državnih jaslih?

P.S. Pred ogledom posnetka priporočam, da pogoltnete apaurin ali xanax.

Levica in desnica v parlamentu z roko v roki proti svobodi

Značke

, , , , , , ,

Se spomnite leto in pol nazaj, kako so poslanci soglasno izglasovali sindikalni predlog o minimalni plači? Takrat sem zapisal, da v parlamentu ni več desnice. Povsem socialistični zakon ni pomenil samo hudega udarca ekonomski svobodi in trgu delovne sile, ampak je s strani države določena minimalna plača ena najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. Včeraj so izbranci ljudstva (spet soglasno) zadali nov udarec svobodi: izglasovali so nov tobačni zakon. Da so se represiji nad posameznikom in podjetji pridružile leve politične stranke, je razumljivo, ker tem ni za svobodo, ampak za nadzor nad ljudmi, težko pa človek razume, da sta za zakon glasovali tudi stranki (NSi in SDS), ki imata sicer polna usta besed o svobodi. Povedano drugače: ves politični mainstream je podlegel državnemu paternalizmu. In če se nam je še včeraj zdelo to pokroviteljstvo »mehko«, zdaj prehajamo na najbolj trde, a zelo prefinjene oblike.

Kajenje je najbrž škodljivo. Najbrž zato, ker ni neposredne povezave med kajenjem in smrtjo. Če bi bila, bi vsi, ki kadijo umrli. Pa ne. Nekateri ljudje doživijo več kot 100 let in med temi je običajno tak delež kadilcev, kot na celotni populaciji. Pri kajenju gre samo za manjše ali večje dejavnike tveganja, da človek zboli za določeno boleznijo. In to je stvar posameznika, to je stvar svobodne odločitve: ali bo človek kadil in se mu bo povečala možnost obolenja, ali ne bo.Tudi argument, da kadilec škoduje nekadilcu (pasivno kajenje), če je v njegovi bližini, ne vzdrži. Nihče nikogar ne sili, da je v bližini kogarkoli. Poleg tega je na svetu nešteto stvari, ki škodijo zdravju. Recimo stres, ki se pojavlja med petimi najbolj pogostimi dejavniki tveganja za srčni infarkt. Večina ga doživlja vsak dan, sam sem pod stresom vsakič, ko Miro Cerar odpre usta, ker vem, da je to napoved nove obdavčitve.

Država tudi odreja,  kje in kdaj posameznik lahko kadi. Najprej so prepovedali kajenje na letalih in sredstvih javnega prevoza, nato v lokalih, zdaj v avtomobilih, sledila bo najbrž prepoved kajenja v zaprtih zasebnih prostorih. Če se je prva rešitev še zdela (pogojno rečeno) razumna, je druga že grobo posegla v svobodno razpolaganje z zasebno lastnino. Vsakdo s svojo lastnino ravna po lastni presoji. Država pač presodi, da se v prostorih, ki so v državni lasti, ne kadi. Prav. Ima to pravico. Toda zasebnim lastnikom lokalov odrejati, ali njihovi gosti v lokalu lahko kadijo ali ne, je totalitarno obnašanje. Lastniki bi se morali pač sami odločiti, ali bo njihov lokal kadilski ali ne, presojali pa bi na podlagi obiska lokala: če bi videli, da prodajo več, ker so njihovi gosti kadilci, bi to pač bil kadilski lokal. In obratno. In ta zakon je leta 2007 sprejela vlada, ki se je deklarirala za desno. Ne, prava desnica ne bi nikoli zasadila takega noža v hrbet svobodi.

Če se je takrat zdelo, da slabše za svobodo ne more biti, je Cerarjeva vlada zdaj to demantirala. Ne gre več samo za lokale, ampak bo prepoved kajenja veljala tudi v avtomobilih, ki so v povsem zasebni lasti. In naprej. Prisilno poenotenje embalaže cigaret s fotografijami domnevno škodljivih posledic tobaka je v nasprotju z ustavnim načelom svobodne gospodarske pobudo. Kakšna bo embalaža nekega izdelka na trgu ni stvar vlade!

Ob tem so nevladne organizacije sporočile, da so sicer zadovoljne z zakonom, toda lahko bi bil še strožji. Eden od njih (Jan Peloza, soustanovitelj Brez izgovora Slovenija) je dejal, da so »napadli tri glavna področja, ki učinkovito delujejo pri zmanjševanju in preprečevanju kajenja – vidnost, ceno in dostopnost – in bili uspešni pri dveh. Vidnost je zakon zaobjel s prepovedjo oglaševanja in promocije tobačnih in povezanih izdelkov, doniranja in sponzoriranja s strani tobačnih podjetij ter enotno embalažo, ceno pa z vladno direktivo, ki naj bi v prihodnje redno dvigovala tobačne trošarine.« Se pravi, da so (uspešno) napadli tisto, kar je značilno za tržno gospodarstvo: ponudbo in povpraševanje. Bravo! Prioriteta vlade in nevladnih organizacij je torej omejevanje ne samo osebne, ampak tudi ekonomske svobode.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je dejala, da je Slovenija s tem zakonom pokazala, »da v Sloveniji razumemo, kakšno breme in kakšno nevarnost za vzdržnost zdravstvenega sistema in tudi za gospodarski razvoj predstavlja tobak.« Pravzaprav je ministrica pokazala, da socialistka, kakršna je, ničesar ne razume. Poleg tega vsak kadilec z eno pokajeno cigareto, ki v povprečju stane 18,5 centa, samo s trošarino v proračun prispeva 10,9 centa. Zdaj naj si vsak izračuna, ali kadilci s pokajenimi cigaretami preplačajo stroške zdravljenja ali ne. In če drži podatek, da kadilci umrejo prej kot nekadilci, bi morala biti država samo vesela, ker ne bodo predolgo najedali pokojninske blagajne. Kot jo bodo denimo javni uslužbenci, ki po raziskavah živijo tri leta dlje kot zaposleni v zasebnem sektorju. O tem, da samo neto davkoplačevalci (realni sektor) prispevajo v pokojninsko blagajno, javni sektor pa to počne samo virtualno in z računovodskim trikom, smo tako ali tako že razčistili.

Skrb za zdravje mora biti prepuščeno posamezniku. Njegovo telo, njegova skrb. Naravnost grozljivo je, kako je večini postalo povsem običajno in normalno, da vlada zapoveduje, kako naj posameznik živi. Od kar človeštvo obstaja, vedno je določena skupina ljudi drugi (večji) skupini govorila, kaj morajo narediti in česa ne smejo. Manipulirali so z njimi in jih v nekaj silili. In vedno so se ljudje po določenem obdobju temu uprli in z oblasti vrgli tiransko vlado, saj so spoznali, da se pod zaščitniškim odnosom vlade (v primeru tobačnega zakona pokroviteljsko obnašanje v skrbi za zdravje državljanov) skriva želja, da se jih prisili k pokorščini. Tudi nv Evropi in v Sloveniji bo tako. Prej ali slej. Regulatorna prisila je postala že nevzdržna.

Tako je govoril Warren Buffett ali kaj želi Donald Trump?

Značke

, , , , , , , , , , , ,

Jeseni 2003 je milijarder Warren Buffett v ameriški reviji Fortune objavil esej Squanderville and Thriftville (Zapravljivi Dol proti Varčni vasi), v katerem je nazorno pojasnil težavo, s katero se ameriško gospodarstvo več desetletij spopada zaradi čezmerne potrošnje. Na kratko bom povzel po knjigi Axela Kaiserja »Pot v propad«, vi pa si lahko ogledate risanko o Zapravljivem Dolu in Varčni vasi.

Predstavljamo si dva otoka, je zapisal. Na vsakem je po ena vas: Zapravljivi Dol na enem in Varčna vas na drugem. Obe sta samozadostni in imata enak delovni čas. Lepega dne se v Varčni vasi odločijo, da bodo več delali, zato da bodo lahko privarčevali in investirali. Zgodi se, da Varčna vas proizvede več, kot potrebuje, zato začne višek izvažati v Zapravljivi Dol. Prebivalci slednjega kmalu ugotovijo, da lahko zaradi poceni izdelkov iz Varčne vasi živijo enako dobro, tudi če delajo manj. V zameno Zapravljivi Dol ponudi Varčni vasi obveznice, katerih izdaja ne zahteva velikega napora.

Mineta dve leti in Varčni dol si nabere ogromne količine obveznic Zapravljivega Dola. Nekateri strokovnjaki ugotovijo, da bodo morali prebivalci Zapravljivega Dola delati dvakrat več, če bodo želeli poplačati svoj dolg Varčni vasi. Ko se začno prebivalci Varčne vasi spraševati, ali bodo sploh kdaj dobili poplačan dolg, se odločijo, da ga bodo izterjali z edino lastnino, ki jo imajo prebivalci Zapravljivega Dola – zemljo. Tako je Varčna vas postala lastnik Zapravljivega Dola. A ne le to. Ker prebivalci Zapravljivega Dola nimajo ničesar drugega v zameno, so prisiljeni delati celo več kot prebivalci Varčne vasi, saj le tako lahko odplačujejo dolg in imajo dovolj za preživetje.

Buffet je z esejem natančno pokazal, kam so zabredle ZDA. Do sedemdesetih let so se prebivalci ZDA obnašali kot prebivalci Varčne vasi; njihova trgovina je bila uravnotežena, imeli so celo presežek, vlagali so v druge države, imeli so tako imenovani »zlati standard«. Nato je prišlo do obrata. ZDA so morale, da bi financirale svoj uvoz (denimo) iz Kitajske, tja pošiljati dolarje v zameno za izdelke, ki jih je Kitajska pošiljala v ZDA. Povedano drugače. Kitajska je v ZDA pošiljala dejanske dobrine, ZDA jim je dajala dolarje, se pravi tiskane papirčke, ki so bili jamstvo, da jih bodo nekoč lahko spremenili v dobrine in storitve. A ni bila samo Kitajska, tudi druge države so imele v primerjavi z ZDA presežek v medsebojni trgovinski bilanci. Zato je začelo strmo naraščati premoženje tujih državljanov v ZDA, naraščala je inflacija, Američani pa so kljub temu še vedno trošili, javna poraba je naraščala. Čeprav velja, da je začetek zatona dolarja povzročila ustanovitev ameriške centralne banke (FED), so ZDA postale resnični Zapravljivi Dol potem, ko so se leta 1971 odpovedale zlatemu standardu.

Ravno to želi spremeniti Donald Trump – da ZDA spet postanejo Varčna vas. Eden od njegovih ukrepov bo mogoče celo ponovna uvedba zlatega standarda.

Človekove pravice LGBT skupnosti ne obstajajo

Značke

, , , , ,

V Zagrebu je neznanec v klub z imenom »Super Super« vrgel solzivec. Kluba ne poznam, niti me ne zanima, pravzaprav mi je zanj popolnoma vseeno, kot najbrž večini. Nekdo, ki mu zabava ni bila povšeči, se je odločil, da jo prekine. Kaj je vodilo neznanca, da je to storil, ni jasno: lahko je hrup motil okoliške prebivalce, možno je, da je počil film ljubosumnemu ljubimcu, lahko je nekdo samo pregloboko pogledal v kozarec ali je zjutraj vstal z levo nogo, mogoče komu ni bila všeč čudna druščina, ki se je zbrala tam. Hočem povedati, da motiv sploh še ni jasen, a so ga progresivni označili za gnusen napad na drugačne. Preprosto zato, ker so tam imeli zabavo homoseksualci, lezbijke, transeksualci in še kdo. In namesto, da bi novica pristala na straneh črne kronike, torej tja, kamor spada, a še to samo v hrvaških medijih, so o »incidentu« obširno poročali tudi slovenski mediji. Poudarek je bil, da so bili napadeni »drugačni« in da so bile kršene »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«. In smo spet pri človekovih pravicah.

Prvič, očitno je prišlo do nasilja. In nasilje je nesprejemljivo. Toda nasilje je enako za drugačne kot za ne-drugačne. Hočem povedati, da je popolnoma vseeno, ali je neznanec vrgel solzivec na homoseksualno zabavo, v dom upokojencev ali v trgovino z mlekom.

Drugič, ne obstajajo »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«. Ni namreč kolektivnih človekovih pravic, torej ne obstajajo posebne človekove pravice za ženske, posebne za manjšine, posebne za homoseksualce. Človekove pravice ne zadevajo skupine, ampak posameznika. Če rečemo »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«, je to oksimoron, podobno, kot bi rekli »trikotni krog«. Ali kot bi rekla pri levičarjih osovražena Ayn Rand: »Najmanjša manjšina na Zemlji je posameznik. Tisti, ki zanika pravice posameznika, ne more trditi, da je zagovornik manjšin.«

P.S. In še opomnik za progresivne novinarje. Kratica LGBTIQ ni več aktualna. Magični akronim Svetega reda enakosti in progresivnosti skoraj vsako leto dobi kakšno novo črko, da bi zadostil potrebam pravičnosti. Najnovejša različica ima devet črk in eno številko: LGBTTIQQ2S.

Tovarišica Milojka, gremo še en krog?

Značke

, , , , , , , , ,

Socialisti te nikoli ne »razočarajo«. Ko že misliš, da so potrošili ves arzenal idiotizmov, imajo vedno še kakšnega asa v rokavu in te presenetijo. Tako je tudi s spremembo zdravstvenega zavarovanja, ki ji na ministrstvu za zdravje rečejo »reforma«. Ampak, saj veste, kaj je rekel minister za javno upravo Boris Koprivnikar lani – da je javni sektor gonilo razvoja vsake države. Po tej logiki je javno zdravstvo gonilo razvoja zdravja. Čudno je le, da so Slovenke in Slovenci vse bolj po bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Pa razumi, kdor more.

Slovenski zdravstveni sistem temelji na solidarnosti; koliko je ta solidarnost lažna ali prava, pustimo za zdaj ob strani. V tem sistemu prisilno sodelujemo (neto) davkoplačevalci ne glede na to, koliko potrebujemo storitve zdravstva. Nekaj konkurence je do zdaj zagotavljajo dodatno zdravstveno zavarovanje, saj se je posameznik prostovoljno odločil, ali se bo zavaroval ali ne ter za to odštel okoli 30 evrov. Po novem ne bo več tako. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc predlaga ukinitev dodatnega zavarovanja, uvaja novo in (kakopak) prisilno progresivno nadomestilo.

Oglejmo si nekaj cvetk, ki jih je ministrstvo natrosilo na državnem portalu siol.net:

»Postavlja se vprašanje potrebnosti treh zavarovalnic ob tem, da med njimi veljajo oligopolne razmere in ni konkurence (pri tem pa se plačujejo obratovalni stroški za vse zavarovalnice).«

Ste razumeli? Za ministrstvo bo po novem ena sama zavarovalnica (ZZZS) očitno dovolj velika konkurenca. To je zmaga vseh parazitov, ki živijo od državnih sredstev.

»Premija se namreč med zavarovalnicami skoraj ne razlikuje, saj zavarujejo identičen zavarovalni produkt.«

Glede na intelektualno razgibanost uradnikov na ministrstvu je povsem možno, da ljudje Kolar Celarčeve mislijo, da konkurenco na trgu ne določa (tudi) različno število pravnih oseb na trgu, ki ponujajo isto storitev, ampak izključno cena, ki jo postavi država. A očitno si bosta po novem konkurirali med seboj dve obliki obveznega zavarovanja, ki bosta vplačani v isto blagajno. Po formuli: konkurenca = en ponudnik + dve (obvezni) obliki plačila enemu ponudniku. Dodatno konkurenco najbrž predstavlja različno plačilo iz različnih naslovov: obvezni zdravstveni prispevek gre iz bruto plače, obvezno zdravstveno nadomestilo bo treba plačati iz neto plače.

»Dopolnilno zdravstveno zavarovanje ima veliko pomanjkljivosti. Premija je izrazito regresivna, saj je enaka za vse zavarovance pri eni zavarovalnici, ne glede na finančno moč posameznika.«

Kaj državo briga, kako zasebne zavarovalnice obračunavajo premije? In koliko kdo plača. Po sedanjem obveznem zdravstvenem zavarovanju so bogatejši prisiljeni plačevati zdravljenje več. Menedžer, ki ima mesečno 12.000 evrov bruto plače, da v blagajno ZZZS skoraj 19.000 evrov na leto (opisano na spletni strani Čečkarije), kar pomeni, da se z njegovim denarjem zdravi kar 10 bolnikov (izdatki na zdravstvo na prebivalca), čeprav sam sploh prestopi prag bolnišnice ali zdravstvenega doma. Običajno se taki bogatejši posamezniki odločijo, da se bodo zdravili pri zasebniku (ker se mu ne da čakati v vrstah, čeprav ni nujno, da bo pri zasebniku ceneje, ker država tudi zasebnikom predpisuje cene) in denar odštejejo od svoje neto plače, kljub temu jih država prisili, da še vedno financirajo druge.

»Z zdravstvenim nadomestilom se to odpravlja, saj bo njegova višina odvisna od dohodka posameznika. S tem se povečuje solidarnost v sistemu.«

Ne, obvezno zdravstveno nadomestilo ni nič drugega kot to, da so tovariši in tovarišice socialisti navajeni, da je denar drugih ljudi njihova last in da lahko odrejajo drugim ljudem, kako naj delajo z lastnimi dohodki. Edino pravično bi bilo, da vsak plača toliko, kot za svoje zdravje potrebuje. Prav nič solidarnega ni v tem, da se politika meša v zdravje zasebnikov. Ko to počne (natanko to se dogaja s predlagano zdravstveno reformo), drsi država v totalitarno ureditev. V totalitarizmu pa, kot vemo, posamezniki niso svobodni, zato njihove odločitve niso ne racionalne ne svobodne. V tistem trenutku, ko država namesto njih odloča o njihovem zdravju, postanejo državljani lastnina države. Ker državo vodi peščica posameznikov, to na koncu pomeni, da so državljani v lasti peščice tovarišic in tovarišev socialistov.

Ideja temelji na levičarski agendi, da je »svoboda precenjena«, zato jo je treba omejiti. Državna skrb za zdravje ljudi ni nič drugega kot prepričanje socialistov, da država najbolj ve, kaj je najboljše za posameznika.

Novo nadomestilo je davek na neumnost in politično nesposobnost.

»Učinkovitost se meri tudi z višino obratovalnih stroškov.«

Učinkovitost javnega (državnega) zdravstva nima prav nikakršne veze s stroški zasebnih zavarovalnic.

»Niso pa zavarovalnice predstavile nobene analize, kjer bi prikazale svojo učinkovitost pri nižanju lastnih izdatkov.«

Progresivci menijo, da so edino oni tako razsvetljeni, da odločajo, kako bodo in kako lahko zlobne zasebne zavarovalnice poslujejo. Halo? Kako si država sploh drzne pomisliti, da bi zasebnemu podjetju narekovala, kaj so visoki stroški in kaj niso.

»Poleg tega se pojavlja vprašanje, zakaj so potrebne tri zavarovalnice za zavarovanje…..«

Ne, res, to je največja uganka. Zakaj imeti sploh tri zavarovalnice (pomislite, cele tri zavarovalnice!)? Najboljše je, tako je razumeti, da bi imeli samo eno mlekarno, eno pivovarno, enega peka, enega prodajalca avtomobilov (še boljše, eno samo vrsto avtomobila) in tako naprej; vse to pod strogim nadzorom države. Saj jih nihče ne potrebuje več, mar ne?

»….za katero je zavarovanih več kot 95 odstotkov populacije, ki je zavezana k doplačevanju zdravstvenih storitev.«

Država nima pravice, da posamezniku oporeka pravico do lastnega telesa. Osnovna človekova pravica je, da sam razpolaga s svojim življenjem in svojim zdravjem. In pravica je, da sam plačuje zdravstveno zavarovanje, kolikor hoče in pri kateri zavarovalnici hoče. Vsako omejevanje je omejevanje pravice do lastnega telesa, do skrbi za svoje zdravje. Z neumnostmi, ki jih počno socialisti tipa Milojka Kolar Celarc, drvi slovenski zdravstveni sistem v katastrofo. Še več. Oni s takimi ravnanji povzročajo razpad družbe.

»Tudi usmeritev EU je bila, da se doplačevanje k zdravstvenim storitvam odpravi.«

H katerim zdravstvenim storitvam? Kakšno doplačevanje? Z reformo, ki to sploh ni, se Slovenija vrača v popoln monopolni sistem. Tri zavarovalnice pri dodatnem zdravstvenem zavarovanju so vsaj minimalno zagotavljale konkurenco, vsaj minimalno so nadzirale zdravstveni sistem in saj minimalno vplivale na boljše storitve. Ljudje so imeli vsaj minimalno možnost, da sami odločajo o svojem zdravju in zavarovanju (dodatno zdravstveno zavarovanje je bilo prostovoljno). To, kar počne ministrica za zdravje, zagotovo ni bila usmeritev EU.

Zaključek je: edina rešitev za slovensko zdravstvo in zdravje ljudi je, da se odpravi sedanje socialistično zdravstvo. ZZZS in zdravstvo sta pred razpadom, kmalu ne bo ničesar več, saj reforma samo podaljšuje neizbežen konec. Na več področjih slovenski zdravstveni sistem že zdaj ne deluje, saj se ljudje, če je le mogoče in je zadeva urgentna, odločajo za zasebne klinike. Tudi tako, da zbirajo plastične zamaške.

Alternativna dejstva medijskega in agencijskega mainstreama

Značke

, , , , , , , , , , , , , , ,

Ameriški predsednik Donald Trump je ponedeljkovo jutro začel z dvema ostrima tvitoma, ki sta namenjena ponarejenim javnomnenjskim raziskavam in medijem, ki jih nekritično povzemajo (tukaj in tukaj). In ima prav. Mediji (ne samo ameriški) se sklicujejo na raziskave, ki so novemu ameriškemu predsedniku izrazito nenaklonjene. Tako je denimo Delo poročalo: »Ankete organizacije Gallup kažejo, da se večina javnosti ne strinja s Trumpovimi odločitvami, 55 odstotkov vprašanih se ne strinja s prepovedjo vstopa beguncem in državljanom sedmih držav, 60 odstotkov jih nasprotuje gradnji zidu na meji z Mehiko. To je podobno splošnemu razpoloženju, saj kar 52 odstotkov ne odobrava načina, kako Trump vodi državo. To je svojevrsten rekord, saj je v samo osmih dneh večina vprašanih postala nezadovoljna z delom vrha države. Še bolj presenetljivo je, da bi po merjenju ustanove Public Policy Polling že 40 odstotkov vprašanih podprlo odstavitev Trumpa, 52 odstotkov pa si je zaželelo, da bi državo spet vodil Barack Obama.«

Delo se torej sklicuje na organizacijo Gallup in ustanovo Public Policy Polling (PPP). Gre za raziskovalni družbi, ki sta v napovedih rezultatov volitev za predsednika popolnoma zgrešili. Gallup se je odrezal takole, Public Policy Polling pa takole. Podobno je z drugimi raziskavami, ki so jih opravile največje agencije in medijske hiše. Od enajstih največjih je pravilen rezultat (zmago Trumpa) napovedala ena sama – raziskovalna družba Rasmussen Report. Pravilno je napovedala, da bo po elektorskih glasovih zmagal Donald Trump, pravilno je napovedala, da bo glede na vse glasove volivcev zmagala Hillary Clinton. In najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so tudi zadnje dni rezultati družbe Rasmussen Reports diametralno nasprotni rezultatom drugih družb, ki merijo utrip javnega mnenja (o tem se že pisal tukaj).

Torej, če želite vedeti, kaj si Američani resnici mislijo o Trumpu in ukrepih njegove administracije, povsem ignorirajte raziskave Gallupa, Public Policy Polling, IBD Trackinga, Monmoutha, CNN, NBC, ABC in tudi Foxa. Glede na izkušnje zadnjih mesecev so trenutno najbolj verodostojne raziskave družbe Rasmussen Reports.

Pika Nogavička in davki

Značke

, , , , , , , , ,

Levičarji dajejo Švedsko vedno za primer zgledne socialne demokracije. Švedska to, Švedska ono, Švedska tretje. In hitijo poudarjati, da socializem deluje, čeprav bi bilo dobro, da bi si sploh ogledali, kaj želijo, opozarja švedski pisatelj in zgodovinar Johan Norberg. Biti danes kot Švedska, to pomeni (če odmislimo težave z multikulturnostjo): več deregulacije, sistem vavčerjev v šolstvu, delno privatiziran pokojninski sistem, brez davka na nepremičnine in dediščino ter relativno nizke stopnje davka na dohodek. Švedska je sicer poskušala s socialističnimi rešitvami, toda ta eksperiment se skoraj do dneva natančno ujema z obdobjem najdaljše gospodarske stagnacije z zadnjih 100 letih.

Slika o Švedski kot bogati državi, kjer vlada socializem, je slika o Švedski iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Švedska je rastla hitreje od drugih evropskih držav zaradi omejene vloge države in tržnega gospodarstva. V obdobju (1850 – 1950), ko je v tej skandinavski državi vladala laissez-faire ekonomija, se je švedski BDP na prebivalca povečal za osemkrat, število prebivalcev se je podvojilo. Smrtnost dojenčkov se je zmanjšala s 15 odstotkov na 2 odstotka, pričakovana življenjska doba se je podaljšala za neverjetnih 28 let. Stopnja davkov na Švedskem ni bila samo nižja kot v drugih evropskih državah, ampak celo nižja kot v ZDA (med 19 in 20 odstotkov v prumerjavi s 24 odstotkov v ZDA). In vse to se je zgodilo, preden so se pojavili znaki, da bo na Švedskem vzpostavljena socialna država.

Ko so Švedi postali ekonomsko preskrbljeni, so pomislili, da bi svojo varnost prek države zavarovali za daljše časovno obdobje. Sprejemali so regulacijo za regulacijo, povečali davke, javni sektor se je razbohotil. Počasi so politike Tagea Erlanderja in Olofa Palmeja pripeljale do zmanjšanja produktivnosti in načele pregovorno skandinavsko delovno etiko. Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je 20 let kasneje izenačila s povprečjem. Nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto. Bilo je to katastrofalno obdobje za zaposlovanje in podjetništvo. V času v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto, čeprav se je število prebivalcev povečevalo. Do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.

A socialni demokrati še kar niso odnehali. Želeli so nacionalizirati zasebna podjetja, parlament je celo sprejel zakon, ki je kot nezakonito razglasil vsako finančno in ekonomsko transakcijo, ki je imel namen zmanjšanje davčne obremenitve.

Ustanovitelj Ikea Ingvar Kamprad in mnogi drugi podjetniki ter največje športne in druge zvezde so množično zapuščale Švedsko. Najbolj znan švedski avtor Wilhelm Moberg je zapisal, da je država ušla izpod nadzora, filmskega režiserja Ingmarja Bergmana so aretirali in pripeljali pred sodnika zaradi obtožb o utaji davka. Doživel je živčni zlom in odšel s Švedske. Astrid Lindgren, priljubljena otroška pisateljica (Pika Nogavička), je morala plačati super davek, kar jo je spodbudilo, da napiše satirični esej o stari čarovnici Pomperipossi in začarani davčni oblasti: »Mislila je, da ima prav in da jo bodo v demokratični državi vsi spoštovali. Ljudje pač ne smejo biti kaznovani ali preganjani, ker se je zgodilo, da oni – po lastni krivdi ali ne – zaslužijo denar na pošten način.« Na koncu najde rešitev: »Naenkrat ji je kapnilo – ženska, ti lahko živiš od socialne pomoči. Kako čudovito! In potem je Pomperipossa od socialne pomoči živela srečno do konca svojih dni. In nikoli ni napisala nobene knjige več.« Esej je bil objavljen leta 1976 v Expressnu, zanimivo pa je, da to epizodo v življenju Lindgrenove levičarji nikoli ne omenijo.

Sledila je streznitev. Od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja se Švedska privatizira, deregulira, zmanjšuje davke, vrata javnih storitev je odprla za zasebne družbe. Velika javna poraba in visoke davčne stopnje so padle na povprečno evropsko raven. Švedska ima sicer še vedno visoko stopnjo socialne zaščite, a tisto, kar so njihovi socialisti (za razliko od drugih) dojeli, je: ali imaš veliko socialno državo ali imaš bogate, ki vse to plačujejo, toda obojega ne moreš imeti. Zato so svoje bogate sodržavljane zadržali z davčnimi olajšavami, ki jih sicer nižji in srednji sloj nista deležna. Vedo namreč, da le bogati lahko zagotovijo delovna mesta. Da bi pritegnila vrhunske strokovnjake iz vsega sveta, imajo »davek na strokovnjake«. Pravzaprav ne gre za davek, saj ščiti 25 odstotkov dohodka strokovnjaka pred obdavčitvijo. Dohodnino namreč plača samo na 75 odstotkov svojih dohodkov.

Največja težava Švedske je danes multikulturnost in v povezavi s tem migracije. Čeprav mediji o tem ne poročajo, je večina Švedov proti. Skandinavci so namreč vedno s prezirom gledali na ljudi, ki jemljejo denar drugim, čeprav do njega niso upravičeni. Na vprašanje kontinuiranih raziskav, katere so tiste okoliščine, ko lahko nekdo sprejme vladno pomoč, čeprav do nje nima pravice, so Švedi vedno odgovorili: »Nikoli, takih okoliščin ni.«

Pekova dilema: peči bele ali črne žemlje?

Značke

, , , , ,

“Kot kritična javnost primer najglasneje obsojamo predvsem zaradi tega, ker se iz njega jasno vidi, da medije zanima samo generiranje dobička na novicah črne kronike in da med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo naštel več krvavih podrobnosti.

Še več. Razočarani smo nad nekaterimi uglednimi medijskimi osebnostmi, ki ne zmorejo toliko hrbtenice, da bi jasno in glasno obsodile pisanje in poročanje o tem popolnoma irelevantnem primeru in da bi se enkrat končno jasno izrazili, kakšne medije hočemo imeti.”

To je pred dnevi zapisal Domen Savič, programski svetnik RTV Slovenije, sicer precej radikalen levičar. Ampak pustimo to ob strani, saj izhajam iz stališča, da lahko vsakdo pove, kar si o neki zadevi misli. Tudi ekstremisti. In Savič je to storil. Se pa iz zapisanega jasno vidi, da bodisi sploh ne razume delovanje trga bodisi razume delovanje trga na način, da ga nekdo regulira. Ni edini.

Ekonomija je na mikro ravni relativno enostavna znanost. Temelji na zakonu ponudbe in povpraševanja. V svobodnih družbah ponudbo s povpraševanjem določajo potrošniki, ki se odločijo, kaj bodo s svojim denarjem kupili. Na podlagi tega ponudniki blaga in storitev (ne glede na to, kaj si sami mislijo o posameznem izdelku) dajo potrošniku tako ponudbo, da bo čimveč zapravil. To pomeni, da bodo imeli več dobička, zato bodo lahko širili meje svojega delovanja. Hkrati bodo imeli večje plače zaposleni, ki bodo posledično več trošili.

Skratka, osnovna dilema peka iz vasi Spodnji dol je: ali naj peče bele žemlje, ki jih on sicer ne mara, toda proda jih več, ali naj peče črne, ki jih ima on rad, a se slabo prodajajo? Ker ne želi, da njegova pekarna propade, zaposleni pa izgubijo delo, je njegova ponudba: 10 odstotkov črnih žemelj in 90 odstotkov belih žemelj. Vsi so zadovoljni. In država, ki zaradi večje prodaje peka pobere več davov, in pek, ki vse proda, in potrošniki, ki za svoj denar dobijo tisto, kar želijo. Odločitev je torej prepuščena svobodnemu posamezniku (potrošniku), ki se sam odloči, kaj bo za svoj denar kupil pri peku, ta pa ima tako ponudbo, ki ustreza potrošniku. V pogojih nesvobodne družbe pa država (ali skupina progresivnih posameznikov) določa, kaj je najboljše za posameznika in ga sili, da kupuje črne žemlje, čeprav jih ne mara. Ko želijo v ZDA predstaviti to dilemo, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: “Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano”. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: “Jaz ne maram breskev in smetane.” Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: “Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.”

Enako velja za medije. Vsebina nekega časopisa je odvisna od kupca. Zakaj bi medij pisal, kako raste zelena trava, kar zanima mogoče odstotek ali dva ljudi, ne pa o umoru na Smrtnikovi ulici z vsemi podrobnostmi, kar zanima več kot polovico bralcev? Če bi pisal o prvem, časopisa kmalu ne bi kupoval nihče, kar pomeni, da bi propadel, delo bi izgubili uredniki, novinarji, lektorji, raznašalci časopisa in še kdo. V drugem primeru bo medij imel dobiček, kar pomeni boljše pogoje za vse zaposlene. S tako dilemo se ne sooča edino RTV Slovenija (najbrž še kakšen občinski časopis), ki jo moramo (neto) davkoplačevalci prisilno financirati. Vsi drugi mediji so (bolj ali manj) na trgu. In logično je, da jih zanima dobiček. Večja prodaja ali gledanost pomenijo večje prihodke in večji dobiček. Zato je Savičeva trditev, “da medije zanima samo generiranje dobička”, smešna. Podobno je s pozivom, da bi se “ugledne medijske osebnosti” enkrat dokončno izrazile, “kakšne medije hočemo imeti”. Sicer ni jasno, koga Savič misli z uglednimi medijskimi osebnostmi; dozdeva se mi, da so to tisti, ki ne kupijo časopisa, a imajo veliko za povedati. Na svobodnem trgu je “ugledna medijska osebnost” številka 1 kupec, ki izvleče denarnico in kupi časopis, ker ga je določena vsebina pritegnila. Ali je to umor ali reportaža o tem, kako raste trava, ali pa mogoče, da si je La Toya spet povečala oprsje, ni pomembno. Druge “ugledne medijske osebnosti” pa naj govorijo, kolikor hočejo, stokajo in jočejo, če želijo, tega jim pač nihče ne odreka. Težava za svobodo nastane, ko želi država zaradi težanja onih drugih, kvazi “uglednih medijskih osebnosti”, s prisilo spremeniti način in vsebino poročanja. Žal gre v to smer tudi prihajajoči nov medijski zakon, ki medije vse bolj regulira.

Levičarji nikakor ne razumejo, da ni “težava” v sistemu, ampak v ljudeh. Menijo, da bodo ljudi spremenili, če bodo spremenili sistem in ga spremenili v takega, kjer bodo vsi brali in poslušali iste stvari (kako raste trava), mediji med seboj ne bodo konkurirali, saj bo ljudem zaradi enake vsebine vseeno, ali kupijo Delo ali Večer, gledajo POP TV ali RTV Slovenijo, novinarji pa bodo družbenopolitični delavci. Človeška narava je taka, da skuša (sebični) posameznik zadovoljiti svoje potrebe. Ker smo ljudje različni, so tudi potrebe različne. Zato se mora tem potrebam medij prilagoditi in delovati tako, da bo pritegnil kar največ ljudi, ki bodo pripravljeni kupiti časopis. Če bo nekdo na trgu prodajal vsebine, ki nikogar ne zanimajo, bo bankrotiral. In to je vsa “filozofija”.

Kavarno Hayek lahko sledite na Twitterju: @KavarnaHayek