• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Monthly Archives: junij 2016

Bolivarski socializem v prostem padu

24 petek Jun 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 4 komentarji

Značke

BDP, New York Times, Nicolas Maduro, socializem, Venezuela, ZDA

Neuspeh socializma v Venezueli je pripeljal do lakote. Osupljivih 87 odstotkov prebivalcev bolivarske republike pravi, da nima dovolj denarja za hrano, kažejo rezultati analize, ki jo je opravila Univerza Simona Bolivarja, poroča New York Times. Tisti, ki imajo dovolj, za hrano porabijo 72 odstotkov plače, pa je ugotovila raziskovalna skupina Federacije venezuelskih učiteljev (WTF).

Nicolas Maduro po stari navadi krivi ZDA in opozicijo. BDP Venezuele se je lani zmanjšal za 5,7 odstotka, inflacija je znašala 180 odstotkov, državi grozi huda dolžniška kriza kljub največjim zalogam nafte na svetu.

Socializem je Venezuelo povsem uničil. Ampak, otroci, ne skrbite, vredno je trpeti, socialistično izobraževanje je še vedno zastonj.

Brexit

24 petek Jun 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Brexit, EU, Evropska unija, Friedrich A. Hayek, prosti trg, socializem, svoboda, tomaž Štih, Velika Britanija

Zgodilo se je neizogibno in pričakovano, Evropi se je zgodil Brexit. Skorumpiranemu Bruslju, od koder so zadnja leta prihajale najbolj nore neosocialistične ideje, so Angleži, največji tradicionalisti v Evropski unije, obrnili hrbet.

Ljudje, ki imajo radi svobodo, ki je v resnici sploh ne poznamo več, kot bi dejal direktor inštituta Adama Smitha Eamonn Butler, bi morali biti veseli. Vprašanje je seveda, kaj bi se zgodilo s Slovenijo, če ne bi bila v EU oziroma če bi tudi sama šla po poti Velike Britanije, toda glede na to, da so se članstvu v Natu in EU najbolj upirali ravno komunisti, je to dovolj velik znak, da bi bilo Slovencem brez članstva v EU (vsaj od kar imamo svojo državo) še slabše (v nekaterih primerih mogoče res boljše).

Prihodnost Evrope, če želi ohraniti in obraniti svojo bit, kulturo, zgodovino in napredek, je v močnih in suverenih nacionalnih državah. Nekakšen pol-federalizem, ki so si ga zamislili bruseljski birokrati in ga prek mnenjskih voditeljev v posameznih državah (z obljubami po dobro plačanih službah na sedežih raznih vseevropskih agencij, organizacij in političnih institucij) propagirali po članicah, je vodil do vse večje centralizacije in regulacij, ki so dušile tako ekonomsko svobodo kot svobodo posameznika. Samo spomnite se številnih neumnosti: od tega, da so bruseljski pokvarjenci začeli določati dovoljeno ukrivljenost kumar ali ljudem začeli ukazovati, kakšen štedilnik lahko kupijo in kakšnega ne, do nekakšnega svežnja ukrepov za odpravo brezposelnosti. Evropska unija ni nikoli spregovorila o tistem, kar res teži Evropejce (previsoki davki, obsežne regulacije, odpravi državnih monopolov na primer na področju izobraževanja in podobno), je pa zato denimo omejevala Googlovo ali Microsoftovo poslovanje z Evropo, slovenski evropski komisarki Violeti Bulc je pa pomembnejša cena vode na letališčih, kot pa kaj drugega.

Skratka, svobodne in suverene evropske državo s prosto trgovino med njimi in celinami, ne pa neka centralno-planska kolektivna pošast. Saj veste kako gre: pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni. Internacionalizacija upravljanja posameznih nacionalnih držav je vedno in v vsakem primeru v konfliktu s svobodo. In glede na to, da so za izstop Velike Britanije iz EU glasovali predvsem starejši volivci iz podeželja, to pomeni, da odločitev za Brexit ni bila sprejeta v imenu ksenofobije, temveč v imenu tradicionalnih načel prostega trga, svobode posameznika in anglosaksonske ustavne tradicije, ki so jo želeli bruseljski birokrati ne samo v podrejenem položaju, ampak so jo želeli uničiti.

Leta 1944 je avstrijski ekonomist z britanskim državljanstvom Friedrich A. Hayek objavil knjigo Pot v hlapčevstvo. Zapisal je, da se Evropa ne sme osvoboditi le od nacizma, ampak tudi od socializma. Evropa že dolgo stopa po poteh socializma (uspešna je še vedno, ker bruseljski birokrati še niso povsem uničili kapitalizma), Velika Britanija gre z izstopom iz EU korak stran ter bo tako zelo omejila področja, na katerih mora nujno doseči soglasje s celinskimi državami.

Ali kot je zapisal ekonomist Tomaž Štih: »Brexit je majhen zdrs za Veliko Britanijo in velik padec za Evropo. V nasprotju s splošnim prepričanjem preostanka EU se večina Britancev zaveda kratkoročnih negativnih posledic brexita, ki se danes že kažejo na svetovnih trgih, vendar se je izkazalo, da so dovolj pogumni, da so jih pripravljeni sprejeti in preživeti. Toda – ali se jih zaveda večina Evropejcev? Brexit bo sprožil plaz teženj po razdružitvi “politične skupnosti EU” v korist evropske ekonomske cone – z manj Bruslja in več svobodne trgovine. Na Nizozemskem se že dogaja nexit.«

Zakaj podpiram Peršakovo medijsko strategijo?

19 nedelja Jun 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Društvo novinarjev Slovenije, Eugenija Carl, Jelena Aščić, Jože Možina, Marcel Štefančič jr., mediji, novinarski etični standardi, Strategija razvoja medijev, Tone Peršak, Združenje novinarjev in publicistov

Priznam, naslov je zavajajoč. Menim, da je strategija razvoja medijev do leta 2024 polna neumnosti, ki žalijo zdrav razum. O tem je dober članek napisala Petra Sovdat iz Financ. Preberete ga lahko tukaj, bolj ali manj je vse vsem razumljivo razloženo. Sam se bom posvetil podrobnosti iz strategije, ki me zelo zabava, celo navdaja s sladkimi in nadvse zlobnimi mislimi. Mislim na del, ki se nanaša na nacionalno RTV hišo, ki jo vsi državljani prisilno financiramo, in njene novinarje, ki morajo biti vsi polni visokih etičnih standardov. Takole so zapisali na spletni strani RTV Slovenija: „Novinar, ki je bil obsojen na Novinarskem častnem razsodišču oz. je v preteklosti večkrat, huje ali grobo kršil novinarske (etične) standarde, ne bi smel biti zaposlen na RTV Slovenija oziroma ne bi smel sodelovati pri pripravi programskih vsebin.“ To je zapisano tudi na strani 26 v dokumentu ministrstva za kulturo. Težava, na katero naletimo, je naslednja.

V Sloveniji imamo vsaj dve prepoznavni novinarski organizaciji. Pred zakonom sta enaki in enakovredni. To sta Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Združenje novinarjev in publicistov (ZNP). In ker imata obe častno razsodišče in vsaka svoj novinarski kodeks, ni jasno, katero razsodišče je Tone Peršak v strategiji mislil (vsaj jaz nisem našel tovrstne navedbe). Favoriziranje enega samega društva ali razsodišča je neposredna, groba in huda kršitev ustave. Vsak novinar se (tako kot katerikoli drug zaposleni kjerkoli) svobodno odloči, v katerem novinarskem društvu bo deloval. To pomeni, da sprejme etični kodeks tistega društva, katerega član je. Novinar bi se najboljše zavaroval tako, da ni član nobenega društva, javna ustanova, kakršna je RTV Slovenija, pa ne more nikogar prisiliti, da je član kateregakoli društva, četudi gre za stanovsko organizacijo. Zdrav razum namreč pravi, da društvo odloča o ravnanju svojih članov, torej tudi presoja, ali je ravnal v skladu s kodeksom, ki ga ima društvo. Povedano drugače: DNS lahko presoja o ravnanju članov DNS, ZNP pa o ravnanju članov ZNP. Če ni član društva, je pač to zadeva urednika. Tako pravi logika, toda ne v Sloveniji.

DNS si denimo vzame pravico, da na svojem častnem razsodišču razsoja tudi o novinarskih prispevkih novinarjev, ki so člani ZNP ali sploh niso člani nobene stanovske organizacije (primer od predlani in od lani). Če sledimo tovrstni logiki, si bo v prihodnje tudi ZNP vzelo pravico, da na častnem razsodišču obravnava primere novinarjev, ki niso njeni člani, čeprav do zdaj niso obravnavali teh primerov, ampak so odločali samo o svojem članstvu.

In kaj je pri tej zadevi tako sladkega, da me navdaja z zlobo? Preprosto. Če bo obveljala navedba, da nihče ne more biti kot novinar zaposlen v javnem zavodu RTV Slovenija, če je bil večkrat na častnem razsodišču spoznan za krivega kršenja novinarskih etičnih standardov, in če imamo pravno državo, v kateri velja ustava, bo morala RTV Slovenija upoštevati razsodbe obeh novinarskih društev (DNS in ZNP), zato lahko pričakujemo pravo zmedo in odpuščanja novinarjev kot po tekočem traku. Ob predpostavki, da je denimo Jože Možina na RTV Slovenija nagnjen k vrednotam, na katerih se je Slovenija osamosvojila, se pravi, da ga politično lahko opredelimo kot desničarja, si bo pri DNS (ki temelji na socialističnem izročilu, se pravi levem) kaj hitro nabral dovolj negativnih mnenj, da ga bodo odpustili. Se pa lahko tisti, ki jim denimo niso všeč Eugenija Carl, Jelena Aščić ali Marcel Štefančič jr., že veselo muzajo, saj bo za njih tudi ZNP na veliko ugotavljala kršenje etičnega novinarskega kodeksa. Ob takem tempu in upoštevanju neumnosti, ki so zapisane v strategiji, lahko nacionalna RTV hiša hitro ostane brez novinarjev in urednikov.

In mogoče bi bilo tudi najboljše. RTV Slovenija bi hitreje zaprla vrata, državljani pa ne bi bili več prisiljeni plačevati RTV prispevka. To je tudi razlog, zakaj podpiram Peršakovo medijsko strategijo. Samo v tem delu, ki sem ga opisal, drugače so pa zapisane same neumnosti.

Če želimo postati Švica, moramo posnemati Švico, ne bolivarsko Venezuelo

19 nedelja Jun 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ 11 komentarjev

Značke

Hugo Chavez, Lawrence W. (“Larry”) Reed, Lenin, Miha Kordiš, Slovenija, socializem, Sovjetska zveza, Stalin, Tko je John Galt, Venezuela, Švica

Malo starejši se boste spomnili, kako smo Slovenci vedno sanjali, da bo Slovenija postala „nova Švica“, da bo postala „mala Švica“, da bomo Slovenci ne samo dohiteli, ampak tudi prehiteli Avstrijo. Te želje so se po osamosvojitvi še okrepile. No, niso bile samo želje, prevladalo je prepričanje, da bomo sen (skoraj) vsakega Slovenca uresničili. In ker naj bi bili Slovenci pridni in delavni, to naj ne bi bilo težko. Celo radikalni levičarji, ki sami sebe, kot denimo Miha Kordiš, razglašajo za socialiste, bi si najbrž želeli, da ima majhna in mlada država na sončni strani Alp tako visok standard in tako blaginjo, kot jo imajo Švicarji, tak povprečen BDP na prebivalca in tako povprečno plačo, kot jo imajo prebivalci države v samem osrčju Alp. Težava je le, da nihče od tovarišev socialistov ne ve, kaj pomeni postati podoben Švici.

Gre za temeljno nerazumevanje, če želimo postati enaki Švici (ali jo celo prehiteti), se moramo začeti obnašati kot Švica, ne kot Venezuela. To pomeni: zmanjšanje javne porabe (švicarska javna poraba je nekaj čez 30 odstotkov); odpraviti proračunski primanjkljaj (Švica ga je imela v zadnjem desetletju sam,o dvakrat, pa še takrat je znašal med 0,1 in 0,2 odstotka BDP); odpraviti 1000 + 1 socialni transfer; zmanjšati obvdavčitev (čeprav ima Švica progresivno davčno lestvico, je najvišja stopnja na zvezni ravni 13,2 odstotka); zmanjšati javni dolg (v Švici znaša 34 odstotkov BDP, kar je manj od večine članic EU); privatizacija (v Švici je sistem zdravstvenega zavarovanja v popolnosti v zasebnih rokah, a glej čudo čudno, nihče ne umira na ulicah, Švicarji so med najbolj zdravimi prebivalci na svetu, povprečna življenjska doba je med najdaljšimi na svetu, njihove bolnišnice in klinike ne poznajo izgub); življenjski stroški se v Švici vztrajno nižajo, imajo deflacijo, pa si nihče ne beli glave, da bo deflacijska spirala smrti uničila gospodarstvo; nezaposlenost je na ravni naravne nezaposlenosti, se pravi do 5 odstotkov; Švicarji imajo veliko svobode, regulacij ima veliko manj, kot je povprečje EU; zakoni o nošenju orožja so med najbolj liberalnimi na svetu in spet pridemo do novega čudesa: čeprav so Švicarji med najbolj oboroženimi prebivalci na svetu (količina orožja na prebivalca), je Švica ena najbolj varnih držav na svetu in ima eno najnižjih stopenj umorov ali ubojev na svetu; zmanjšati subvencije za podjetja in posameznike; Švicarji na referendumih odločajo o vseh vprašanjih in brez omejitev, kar pomeni, da se politiki z javnim sektorjem bojijo državljanov in ne obratno.

Skratka, Švica je država (o njej velikokrat piše odličen bloger Tko je John Galt, zato sem si nekaj misli sposodil od njega), ki jo levičarji označujejo kot neoliberalno, jo prezirajo kot deželo brutalnih kapitalistov, kjer tisti prebivalci, ki imajo več, tega nočejo deliti s tistimi, ki imajo manj, je tisto bruno v očesu levih radikalcev, ki ruši socialistične mite, ker kaže, da je realnost deluje diametralno nasprotno od njihovih prepričanj in želja. Zato še enkrat: če želi Slovenija postati kot Švica, se mora tako tudi obnašati in delovati. Levičarji pa mislijo in si domišljajo, če se bodo obnašali in delovali kot bolivarska Venezuela, bomo postali Švica. Na žalost posnemanje Venezuele pelje lahko samo do venezuelskega scenarija. Kakšen je ta, vidimo in spoznavamo vsak dan znova.

Kako levičarji razmišljajo, je nedavno odlično opisal Lawrence W. (“Larry”) Reed iz Foundation of Economic Education. Nekako takole gre. Reed pravi, da je lažje postrgati betonsko steno z nohti, kot pa razumeti levičarje ali obrazložiti, kaj je socializem, ki je v resnici neskončno se premikajoča tarča.

  1. Znano je, da je na celi črti pogorela Marxova teorija, ki predvideva odpravo zasebne lastnine in državno lastništvo produkcijskih sredstev (temu so rekli celo znanstveni socializem).

    „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

  2. Ko je Lenin ustanovil socialistično Sovjetsko zvezo, ko je država skrbela „za dobro ljudi“, in je Stalin dejal, da je sovjetski socializem raj za delavce, se je po nekaj desetletjih izkazalo, da gre za pekel na zemlji, kjer so bili umori in pokoli političnih in razrednih nasprotnikov del v vsakdana.

    „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

  3. Hitler je izhajal iz socializma, njegova delavska stranka je temeljila na socializmu.

    „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

  4. Po propadu Sovjetske zveze je nekaj na novo nastalih držav (denimo Belorusija) razglasilo, da bodo še naprej predani socializmu.

    „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

  5. Jugoslovanski eksperiment s samoupravnim socialističnim gospodarstvom je privedel do bankrota države.

    „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

  6. Na ducate afriških in azijskih držav se razglaša za socialistične. Vse po vrsti trpijo pomanjkanje, vladajo jim tirani.

    „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

  7. Ko je v Venezueli prevzel oblast Hugo Chavez in Venezuelo razglasil za socialistično državo, so se veselili vsi socialisti po svetu. Izvedel nacionalizacijo številnih podjetij, dal „oblast ljudstvu“, preziral in obtoževal kapitalistične države, ja, takrat so levičarski sanjači končno dahnili: „To je tisto, kar mislimo.“ Danes, ko je Venezuela utrpela pomanjkanja, ko se je socializem še enkrat v praksi izkazal za zgrešen sistem, smo slišali znan levičarski refren:

    „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo.“

  8. Levičarji se ozirajo po skandinavskih državah, celo Bernie Sanders je dejal, da bo ZDA ustrojil po skandinavsko. „To je tisto, kar mislimo!“ so spet dahnili socialisti, tokrat v ZDA. Ampak ko so podrobneje pogledali v drobovje teh držav, so videli, da tam nimajo predpisov o minimalni plači, da imajo nižje davke na dobiček podjetij, da imajo več izbire pri izobraževanju, da njihova trgovina temelji na globalizaciji, da skoraj nimajo industrije v državni lasti.

    „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ so si premislili socialistični sanjači.

Ja, kaj za vraga sploh mislite? Levičarji so intelektualno tako izmuzljivi, da jim je težko slediti. Pravijo, da bi bilo v puščavi pomanjkanje peska, če bi tam uvedli socializem. Mogoče je prehuda primerjava, a ni daleč od resnice. Socialisti želijo v Sloveniji, ki je ena najbolj vodnatih držav na svetu, pravico do vode zapisati v ustavo. Če bodo levičarji prevzeli nadzor nad vodo, vam povem, da jo bo kmalu zmanjkalo. V socializmu molža krave poteka nekako takole: v kravo nameriš s puško in rečeš, naj da mleko ali jo ustreliš. Za socialiste je za pomanjkanje vedno krov nekdo drug. Če krava ne da mleka, je kriva krava, kakopak. Razlog je, da levičarji ne marajo osebne odgovornosti, da ne želijo prevzeti osebno odgovornost.

Zato tudi sami natančno ne vedo, kaj socializem sploh je. Poglejte samo, kako različni slovarji opredeljujejo socializem. Običajno tako: Socializem kot „politični in ekonomski sistem, se zavzema, da so sredstva za proizvodnjo, distribucijo in menjavo v lasti celotne skupnosti“. Navidez zelo natančna opredelitev ali ne? Preberite še enkrat in skušajte zdaj razumeti. Kaj natančno pomeni last celotne skupnosti? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo in kaj ne na policah v trgovini? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo neka tovarna proizvajala in kaj ne? In kaj sploh je celotna skupnost? Prebivalci ene občine ali kar cele države? Ampak na koncu pride vedno do tega, da odloča peščica ljudi s politično močjo.

Švedska, Norveška in Danska so države, ki s svojo socialno demokracijo res spominjajo na socialistične države. Uspešne niso zato, ker imajo socializem, ampak zato, ker kapitalizem še ni uničen. Kaj pomeni socializem, ko se ga gredo levičarji na polno, je dovolj zgovoren primer Venezuele. Ali še huje: Severne Koreje.

Izobraževanje po levičarsko

10 petek Jun 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Gospodarstvo, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

brezplačno šolstvo, Grega Repovž, izobraževanje, Jernej Pikalo, Klemen Balanč, Lenart Zajc, levičarji, Mladina, neoliberalizem, ŠOS, šolstvo

Nekdanji šolski minister Jernej Pikalo je na nedavni okrogli mizi dejal, da je financiranje zasebnega šolstva korak k razgradnji javnega šolstva in da je javno izobraževanje temeljna človekova pravica. Pisatelj Lenart Zajc je bil še bolj odločen: »Zasebnemu šolstvu moramo reči ne in se mu upreti z vsemi štirimi.« Pustimo ob strani, da javno šolstvo ni temeljna človekova pravica, saj splošna deklaracija o človekovih pravicah ne govori o »javnem izobraževanju«, ampak o tem, da mora biti izobraževanje brezplačno vsaj na začetni stopnji, to kar skrbi je, da medijski mainstream, ki se ima za uglednega, nekritično povzema besede tovrstnih skrajnih levičarjev, ki očitno sploh ne razmišljajo o tistem, o čemer govorijo. Živ dokaz za to je izjava predsednika Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Klemna Balanča na isti okrogli mizi, češ da prevladuje trend, da je šolstvo namenjeno temu, da posameznik pridobi veščine, ki jih pozneje proda na trgu dela. »To je škodljivo, ker ohranja trenutna ekonomska in družbena razmerja ter zanemarja širši pomen izobraževanja.« Tako Balanč.

Ravno zaradi takega razmišljanja in klicanja politiki k reformi šolstva, ki bi povsem odpravila zasebno izobraževanje (namesto da bi šla v smeri, da se država in njeni »strokovnjaki« povsem umaknejo iz področja šolstva), je stopnja brezposelnosti (predvsem med mladimi) velika. Slovensko šolstvo namreč ustvarja veliko neravnotežje na trgu delovne sile zaradi inflacije brezkoristnih diplom, spodbuja pomanjkanje v ponudbi deficitarnih poklicev, hkrati pa ni sposobno, da bi ljudi po več kot desetih letih šolanja (s prisilno odvzetim denarjem davkoplačevalcem) usposobila z veščinami, da bi dobili delo. To, kar danes proizvaja slovenska izobraževalna shema, je zaposljivo samo v javnem sektorju. To je tisto, čemur levosučni Balanč, pravi »širši pomen izobraževanja« in prezira, da bi šole posameznika naučile, kaj delati in kako to prodati na trgu.

Država je seveda v resnici neumna in popolnoma nesposobna, saj niti ne zna, niti ne more vedeti, kaj in kako izobraževati mlade v šolah. Državni uslužbenci, celo taki, ki nikoli niso delali na izobraževalnih ustanovah, nimajo pojma, katera znanja so v določenem trenutku potrebna (in katera znanja bodo v prihodnosti), prav tako ne vedo, katere metode učenja so za to najboljše. Centralno načrtovanje, ki je skozi zgodovino padlo na celi črti (kljub temu se ga nekateri držijo kot pijanec plota), ni učinkovito in ne deluje nikjer, ne v gospodarstvu, tudi v šolstvu ne. Danes imamo v Sloveniji (in tudi v drugih evropskih državah) institucionaliziran model državnega monopola nad določanjem oblike in vsebine vzgojno-izobraževalnega procesa. Ker zasebna iniciativa nima nikakršnega vpliva, nosi šolstvo velik del odgovornosti za slabo gospodarsko politiko države. Danes je pomembnejša sociološka in filozofska pismenost, ekonomska pismenost je označena kot zla neoliberalna ideologija. Kako je že zapisal urednik Mladine Grega Repovž: »In kaj je danes? No, že tri vlade zapored – premierov Janše in Cerarja ter premierke Bratušek – v šole na vsak način poskušajo uvesti podjetništvo, ki ga razlagajo kot zavest posameznika, da je odvisen od sebe in da mora prevzeti odgovornost v svoje roke.« Točno to. Slovensko šolstvo uči dandanašnjo mladino, da bo za vse poskrbela država, da bodo zanje poskrbeli tisti neumni posamezniki, ki imajo v lasti proizvodna sredstva in ustvarjajo nove izdelke. Njih bodo prisilili, da jim bodo dali del svojega, njim bodo to ukradli. Tudi zaradi take miselnosti imamo vse večji državni aparat, vse strožje regulacije, centralno-plansko ekonomijo, vse manj osebne svobode. In ravno zaradi tega, če ne celo izključno zaradi tega, slovenski državljani plačujejo velikanski zapitek z nižjim življenjskim standardom. Prihodnost ni nič kaj bolj rožnata, še posebej zato, ker razni antifašisti, radikalni levičarji in antikapitalistični aktivisti tudi iz akademskih krogov trosijo neumnosti in prodirajo s svojimi idejami. Če ne gre drugače – s silo in grožnjami. In čeprav si Slovenija ne more več privoščiti podpiranja tovrstnih neumnosti, se dogaja ravno to, kar sem omenil na začetku: škodljive levičarske ideje kot prve (in pogosto edine) najdejo prostor v medijskem mainstreamu, čeprav se sami protagonisti očitno sploh ne zavedajo, niti ne vedo, kaj so sploh želeli povedati.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico