Značke
brezplačno šolstvo, Grega Repovž, izobraževanje, Jernej Pikalo, Klemen Balanč, Lenart Zajc, levičarji, Mladina, neoliberalizem, ŠOS, šolstvo
Nekdanji šolski minister Jernej Pikalo je na nedavni okrogli mizi dejal, da je financiranje zasebnega šolstva korak k razgradnji javnega šolstva in da je javno izobraževanje temeljna človekova pravica. Pisatelj Lenart Zajc je bil še bolj odločen: »Zasebnemu šolstvu moramo reči ne in se mu upreti z vsemi štirimi.« Pustimo ob strani, da javno šolstvo ni temeljna človekova pravica, saj splošna deklaracija o človekovih pravicah ne govori o »javnem izobraževanju«, ampak o tem, da mora biti izobraževanje brezplačno vsaj na začetni stopnji, to kar skrbi je, da medijski mainstream, ki se ima za uglednega, nekritično povzema besede tovrstnih skrajnih levičarjev, ki očitno sploh ne razmišljajo o tistem, o čemer govorijo. Živ dokaz za to je izjava predsednika Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Klemna Balanča na isti okrogli mizi, češ da prevladuje trend, da je šolstvo namenjeno temu, da posameznik pridobi veščine, ki jih pozneje proda na trgu dela. »To je škodljivo, ker ohranja trenutna ekonomska in družbena razmerja ter zanemarja širši pomen izobraževanja.« Tako Balanč.
Ravno zaradi takega razmišljanja in klicanja politiki k reformi šolstva, ki bi povsem odpravila zasebno izobraževanje (namesto da bi šla v smeri, da se država in njeni »strokovnjaki« povsem umaknejo iz področja šolstva), je stopnja brezposelnosti (predvsem med mladimi) velika. Slovensko šolstvo namreč ustvarja veliko neravnotežje na trgu delovne sile zaradi inflacije brezkoristnih diplom, spodbuja pomanjkanje v ponudbi deficitarnih poklicev, hkrati pa ni sposobno, da bi ljudi po več kot desetih letih šolanja (s prisilno odvzetim denarjem davkoplačevalcem) usposobila z veščinami, da bi dobili delo. To, kar danes proizvaja slovenska izobraževalna shema, je zaposljivo samo v javnem sektorju. To je tisto, čemur levosučni Balanč, pravi »širši pomen izobraževanja« in prezira, da bi šole posameznika naučile, kaj delati in kako to prodati na trgu.
Država je seveda v resnici neumna in popolnoma nesposobna, saj niti ne zna, niti ne more vedeti, kaj in kako izobraževati mlade v šolah. Državni uslužbenci, celo taki, ki nikoli niso delali na izobraževalnih ustanovah, nimajo pojma, katera znanja so v določenem trenutku potrebna (in katera znanja bodo v prihodnosti), prav tako ne vedo, katere metode učenja so za to najboljše. Centralno načrtovanje, ki je skozi zgodovino padlo na celi črti (kljub temu se ga nekateri držijo kot pijanec plota), ni učinkovito in ne deluje nikjer, ne v gospodarstvu, tudi v šolstvu ne. Danes imamo v Sloveniji (in tudi v drugih evropskih državah) institucionaliziran model državnega monopola nad določanjem oblike in vsebine vzgojno-izobraževalnega procesa. Ker zasebna iniciativa nima nikakršnega vpliva, nosi šolstvo velik del odgovornosti za slabo gospodarsko politiko države. Danes je pomembnejša sociološka in filozofska pismenost, ekonomska pismenost je označena kot zla neoliberalna ideologija. Kako je že zapisal urednik Mladine Grega Repovž: »In kaj je danes? No, že tri vlade zapored – premierov Janše in Cerarja ter premierke Bratušek – v šole na vsak način poskušajo uvesti podjetništvo, ki ga razlagajo kot zavest posameznika, da je odvisen od sebe in da mora prevzeti odgovornost v svoje roke.« Točno to. Slovensko šolstvo uči dandanašnjo mladino, da bo za vse poskrbela država, da bodo zanje poskrbeli tisti neumni posamezniki, ki imajo v lasti proizvodna sredstva in ustvarjajo nove izdelke. Njih bodo prisilili, da jim bodo dali del svojega, njim bodo to ukradli. Tudi zaradi take miselnosti imamo vse večji državni aparat, vse strožje regulacije, centralno-plansko ekonomijo, vse manj osebne svobode. In ravno zaradi tega, če ne celo izključno zaradi tega, slovenski državljani plačujejo velikanski zapitek z nižjim življenjskim standardom. Prihodnost ni nič kaj bolj rožnata, še posebej zato, ker razni antifašisti, radikalni levičarji in antikapitalistični aktivisti tudi iz akademskih krogov trosijo neumnosti in prodirajo s svojimi idejami. Če ne gre drugače – s silo in grožnjami. In čeprav si Slovenija ne more več privoščiti podpiranja tovrstnih neumnosti, se dogaja ravno to, kar sem omenil na začetku: škodljive levičarske ideje kot prve (in pogosto edine) najdejo prostor v medijskem mainstreamu, čeprav se sami protagonisti očitno sploh ne zavedajo, niti ne vedo, kaj so sploh želeli povedati.
Kavarna Hayek 