Kako se je za Borisa Johnsona sprva zdelo, da bo konservativec šole Margaret Thatcher, a se je na koncu izkazalo, da je SPID

Značke

Boris Johnson, Carrie Johnson, Downing street 10, energetika, fosilna goriva, globalno segrevanje, konservativci, torijevci, Velika Britanija

Kot je tekel čas, se je vse bolj kazalo, da je Boris Johnson konservativec samo v besedah, na Downing Street 10 se je obnašal kot tipičen levičar. Edina svetla točka njegovega vladanja je Brexit, s čimer je Veliki Britaniji vsaj na papirju povrnil suverenost in jo zvlekel stran od škodljivih bruseljskih birokratov. ´Vsaj na papirju´ zato, ker do zadnjega ni razumel, da ´zapustiti EU´ pomeni ´zapustiti´. Johnson se je izkazal kot tipičen SPID (Samo Po Imenu Desničar). Na koncu se mu je odpovedal tudi konservativni tednik The Spectator, kjer je bil med leti 1999 in 2005 urednik. Revija je tudi sicer običajno pomenila stopničko na poti do visokih položajev v britanski konservativni stranki in politiki.

Najbolj optimistični so na začetku njegovega mandata napovedovali, da gre za Margaret Thatcher v moški preobleki, a zapuščina njegovega dela kaže, da ni prav ničesar (delno Brexit), kar bi ´železna lady´ vzela za svoje. Spodletelo mu je pri vseh za Britance ključnih zadevah, nezadovoljstvo med torijevci se je zato stopnjevalo, na koncu je odstopil kot predsednik konservativcev. Ko bo izbran naslednik, naj bi zapustil tudi Downing Street 10. Kakšno škodo so utrpeli konservativci pod vladavino Johnsona, bodo pokazale naslednje redne volitve (2025), če ne bo predčasnih. Tukaj so glavne napake ´konservativnega´ Borisa Johnsona (ki mu je treba priznati, da je torijcem leta 2019 zagotovil najbolj udobno večino od leta 1987 in največji delež glasov od leta 1979).

Podnebne spremembe in energetika

Johnson je podlegel histeriji zelene energije, ki ima zaledje v strašenju pred grozljivimi posledicami podnebnih sprememb, če se države ne odpovedo fosilnim gorivom. Po Brexitu je imel vse možnosti, da se odpove zeleni agendi, ki jo Bruselj vsiljuje svojim članicam. A se ni. Celo več. Zaprl je mogočno otoško energetsko industrijo in uvajal vprašljive zeleno-trajnostne nadomestke. Zato imajo danes britanski potrošniki draga pogonska goriva in elektriko.

Carrie Johnson

Johnsonova žena je sedež britanske vlade spremenila v zabaviščni park. Če odmislimo afero Partygate v času, ko je v Veliki Britaniji veljalo zaprtje javnega življenja zaradi pandemije kitajskega virusa, je Carrie moža očitno prepričala, da skrbi za pravice LGBT skupnosti. Sama je namreč velika podpornica in dobrotnica mavričnih aktivistov.

»Ob glasbi skupine Abba, polomljenih gugalnicah, vinu, ki se je točilo vsepovsod, je številka 10 pogosto zvenela bolj kot prizorišče Otoka ljubezni kot rezidenca predsednika vlade. Držati korak z Johnsonovima je bilo za državo hkrati naporno in privlačno,« piše kolumnistka Spectatorja Lara Prendergast.

Migracije

Eno največjih pričakovanj desnice je bilo, da bo Boris Johnson odločno ukrepal in ustavil (ilegalne) migracije. A migranti še vedno prihajajo in več jih je. In vedno več zahtevajo. Britanski premier je vse to dovolil, tudi ko je Britanija zapustila EU. Če je bil kompromis z bruseljskimi uradniki, da je treba z migranti postopati prijazno, v času članstva v EU še kolikor toliko razumljiv, so avtohtoni Angleži nad početjem premierja po izstopu iz unije razočarani in jezni, ker je migrantom omogočil stvari, ki so njim nedostopne.

Svoboda govora

Še nikoli v Britaniji ni bilo zaradi domnevnega sovražnega govora preganjanih ali odpuščenih toliko ljudi, kot ravno pod vladavino Borisa Johnsona.

»Svoboda govora je v samem jedru naše demokracije,« je pogosto dejal, a se je vedno znova izkazalo, da so to samo besede in ne dejanja. Njegov predlog zakona o svobodi govora v visokošolskem izobraževanju je bil samo pesek v oči.

V politiki velja, da mora imeti stranka z dobrimi načrti in nameni tudi dobre kandidate. Boris Johnson se je zdel dober kandidat, imel je vse možnosti, da bi bil naslednik Margaret Thatcher. Ni bil. Niti približno ni vladal tako, kot je Thatcherjeva in kot so upali konservativni volivci. Žal se je v ključnih zadevah izkazal za omahljivega, po nepotrebnem se je zapletel v vrsto majhnih škandalov, kar je na koncu pripeljalo do popolnega kaosa in odstopa kot predsednika vlade.

Vzpon finančne spirale zla: zakaj svet (bolj kot kdajkoli prej) potrebuje voditelja, kot sta bila Margaret Thatcher in Ronald Reagan

Značke

deflacija, denar, ECB, inflacija, Margaret Thatcher, Mario Draghi, Ronald Reagan, Velika Britanija, ZDA

Bilo je januarja 2015, ko je takratni predsednik ECB Mario Draghi v Frankfurtu orgazmično napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ). To pomeni, da so se zagnali tiskarski stroji, ki so natisnili na desetine milijard evrov. Namen je bil, da se poveča potrošnja, sproži inflacija (na dva odstotka) in poveča gospodarska rast. In vse bo spet lepo in prav.

Kasneje se je izkazalo, da deflacija (ki je kar vztrajala) ne vpliva negativno na gospodarsko rast (rast BDP pa je bila daleč od pričakovane), niti na obnašanje potrošnikov, tiskanje ogromnih količin denarja (kar so največje centralne banke počele že od leta 2008) ni imelo nikakršnega učinka. Do lani, ko je velikanska plima sveže natisnjenega denarja (brez podlage, dobesedno iz nič) začela kazati prve učinke: avgusta lani se je povprečna inflacija v EU dvignila na tri odstotke (v Sloveniji je bila 3,3-odstotna), septembra je bila že 3,6 odstotka, novembra že 4,9 odstotka. Pandorina skrinjica se je odprla, ruski napad na Ukrajino je priročno kazanje s prstom na krivca in izgovor za obrambo ECB. Ampak zadeva gre samo še na slabše: povprečna inflacija v EU se je maja približana devetim odstotkom, ni več države, kjer bi bila inflacija nižja od petih odstotkov (v Estoniji je bila 20,1).

Da bi stvari razumeli, moramo odgovoriti na vprašanje, komu koristi deflacija in komu inflacija. Čeprav sem o tem že pisal, se mi zdi prav, da na kratko ponovim.

Deflacija koristi povsem običajnim ljudem, potrošnikom, lahko rečemo, da je dobra za ranljive skupine ljudi, ki imajo nizke dohodke. Deflacija pomeni, da denar ohranja vrednost (ali pridobiva na vrednosti), da za isto vsoto (fiat) denarja dobimo več, kot smo včeraj. Glede na tehnološki napredek je to povsem normalno: ta napredek omogoča, da podjetja dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. To ni pogodu birokratom (in vladam). Ko je deflacija, govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti. In da morajo oni (bruseljski birokrati skupaj z ECB) umetno sprožiti inflacijo (s tiskanjem denarja brez kritja). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Ena takih izmišljotin je program EQ, drugi je denimo zelena energija, ki se že kaže za katastrofo, saj se države vračajo nazaj na premog.

Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako dajejo vsaj vtis, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti. Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Zato države (še posebej bruseljska biroikracija) strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini. Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile).

Margaret Thatcher in Ronald Reagan sta bila redka globalna voditelja, ki sta se zavedala, da je inflacija zlo, ker gre za paradavek na prihranke običajnih ljudi. ZDA so bile v letih 1981 in 1982 v hudi krizi: inflacija je bila dvomestna, gospodarstvo se je krčilo. Reagan je začel s konservativno politiko, ki je kasneje postala znana kot reaganomika. Njegovi predhodniki so se s krizi spopadali tako, da so razširili državo in njena pooblastila, reaganomika pa je temeljila na zmanjšanju vloge države, kar je dalo pospešek gospodarski rasti in zaposlenosti, inflacija se je zmanjšala.

Thatcherjeva je Veliko Britanijo rešila z ekonomistom šole klasičnega liberalizma – Hayekom. Anekdota govori, da je Thatcherjeva, ko je bila izvoljena za predsednico torijcev, na nekem sestanku na mizo dala Hayekovo knjigo Ustava za svobodo in dejala: »V to verjamemo!«

Reagan je o inflaciji dejal, da je »tako nasilna kot ropar, zastrašujoča kot oboroženi ropar in smrtonosna kot morilec.« Thatcherjeva pa: »Lekcija je jasna. Inflacija nas vse razvrednoti.« Obe državi sta se pod njunim vodstvom opomogli.

Svet danes potrebuje voditelje, kot sta bila Reagan in Thatcherjeva, pravi v Spectatorju Matthew Lynn. In se lahko samo strinjam.

Levičarji, ki so slavili smrt Thatcherjeve, žalujejo za teroristom Castrom

Značke

Amy Lame, Fidel Castro, Hong Kong, Humberto Fontova, Kuba, Margaret Thatcher, Velika Britanija

Naključje je hotelo, da je 45-letna lezbijka Amy Lame (pravo ime je Amy Caddle) v začetku novembra postala pomočnica londonskega župana (muslimana) Sadiqa Khana za nočno življenje v Londonu (Night Tsar). Konzervativci v mestnem svetu so protestirali, saj je priseljenka po rodu iz ZDA (v London je prišla leta 1992) po družbenih omrežjih še nedavno napadala in žalila kraljico. Za Britance nič novega, saj imajo na Otoku še relativno visoko stopnjo svobode govora, zato se nihče ne razburja preveč, čeprav Lame zdaj s svojega Twitter profila strahopetno in pospešeno čisti „sporne“ komentarje in se skuša celo opravičiti. Ampak pustimo zdaj to. Ko je umrla Margaret Thatcher, je tvitnila: „Odklenkalo je, čarovnica je mrtva.“ In ni bila edina. Številni levičarski aktivisti ter filmski in glasbeni zvezdniki so pozdravljali njeno smrt. Toda včeraj in danes so se ti isti ljudje zgražali, ko so se njihovi ideološki nasprotniki veselili smrti komunističnega diktatorja in morilca Fidela Castra. Kdo je bil in koliko ljudi ima na vesti, sem pisal včeraj. A preden si osvežimo spomin na levičarske orgije pokojne britanske premierke (Thatcherjeva je umrla 8. aprila 2013), si na kratko poglejmo, kakšna je Castrova gospodarska zapuščina.

V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je bila Kuba relativno demokratična država. Bila je primerljiva s Hong Kongom. A takrat so se poti razšle. Azijska država se je odločila za liberalni kapitalizem, Castro je uvedel socialistično diktaturo. Rezultat je znan in razviden iz grafa. Na Kubi sta po revoluciji zavladali hudi revščina in lakota. Kubansko-ameriški politični komentator in avtor Humberto Fontova je v svoji knjigi Najdaljša romanca: Mainstream mediji in Fidel Castro zapisal, da so celo španski kolonialisti svojim sužnjem v 19. stoletju privoščili več hrane kot Castro svojim rojakom. Prehrana sužnjev leta 1842 in Kubancev leta 1962 je razvidna iz tabele. Še danes imajo na Kubi delni sistem delitve oziroma racionalizacije hrane, ki je bil uveden marca 1962. In za Castrom, ki je tako trpinčil svoje ljudi, so včeraj žalovali od Jeana-Clauda Junckerja do kanadskega premierja Justina Trudeauja. Tej noriji sta se pridružila tudi premier Miro Cerar in predsednik Borut Pahor.

Zdaj pa si poglejmo, kako so aprila leta 2013 levičarji slavili smrt Margaret Thatcher. V Britaniji sta prednjačila BBC in Guardian, Radio BBC pa je šel celo tako daleč, da je začel vrteti pesem Ding, Dong The Witch Is Dead. In ni bila edina pesem, ki so jo takrat vrteli na tem skrajno levičarskem radiu. Izbor je bil zares pester, saj so ob njeni smrti naredili „jagodni izbor“ sklad, ki so bile posvečene nekdanji premierki: The Larks, “Maggie Maggie Maggie (Out Out Out)” iz leta 1985; (Steven Patrick) Morrissey „Margaret on the Guillotine“ iz leta 1988; Kitchens of Distinction, „Margaret’s Injection“ iz leta 1989; V.I.M., „Maggie’s Last Party“ iz leta 1991; Billy Bragg, „Thatcherites“ iz leta 1996; Hefner, “The Day that Thatcher Dies” iz leta 2000; Frank Turner, “Thatcher Fucked the Kids” iz leta 2006; Pete Wylie, “The Day that Margaret Thatcher Dies” iz leta 2011. In še in še in še. Radio BBC je kasneje spoznal, da je šel predaleč in je zadevo malo omilil. Od pesmi Ding Dong The Witch Is Dead, ki se je uvrstila na lestvico najbolj priljubljenih in ki so jo imeli levičarji za himno, s katero so slavili smrt Thatcherjeve, so predvajali samo 51-sekundni odlomek.

Tukaj pa so lahko ogledate nekaj medijskih poročil o veseljačenju ob njeni smrti: Windsor Star, Guardian, BBC.

Brexit

Značke

Brexit, EU, Evropska unija, Friedrich A. Hayek, prosti trg, socializem, svoboda, tomaž Štih, Velika Britanija

Zgodilo se je neizogibno in pričakovano, Evropi se je zgodil Brexit. Skorumpiranemu Bruslju, od koder so zadnja leta prihajale najbolj nore neosocialistične ideje, so Angleži, največji tradicionalisti v Evropski unije, obrnili hrbet.

Ljudje, ki imajo radi svobodo, ki je v resnici sploh ne poznamo več, kot bi dejal direktor inštituta Adama Smitha Eamonn Butler, bi morali biti veseli. Vprašanje je seveda, kaj bi se zgodilo s Slovenijo, če ne bi bila v EU oziroma če bi tudi sama šla po poti Velike Britanije, toda glede na to, da so se članstvu v Natu in EU najbolj upirali ravno komunisti, je to dovolj velik znak, da bi bilo Slovencem brez članstva v EU (vsaj od kar imamo svojo državo) še slabše (v nekaterih primerih mogoče res boljše).

Prihodnost Evrope, če želi ohraniti in obraniti svojo bit, kulturo, zgodovino in napredek, je v močnih in suverenih nacionalnih državah. Nekakšen pol-federalizem, ki so si ga zamislili bruseljski birokrati in ga prek mnenjskih voditeljev v posameznih državah (z obljubami po dobro plačanih službah na sedežih raznih vseevropskih agencij, organizacij in političnih institucij) propagirali po članicah, je vodil do vse večje centralizacije in regulacij, ki so dušile tako ekonomsko svobodo kot svobodo posameznika. Samo spomnite se številnih neumnosti: od tega, da so bruseljski pokvarjenci začeli določati dovoljeno ukrivljenost kumar ali ljudem začeli ukazovati, kakšen štedilnik lahko kupijo in kakšnega ne, do nekakšnega svežnja ukrepov za odpravo brezposelnosti. Evropska unija ni nikoli spregovorila o tistem, kar res teži Evropejce (previsoki davki, obsežne regulacije, odpravi državnih monopolov na primer na področju izobraževanja in podobno), je pa zato denimo omejevala Googlovo ali Microsoftovo poslovanje z Evropo, slovenski evropski komisarki Violeti Bulc je pa pomembnejša cena vode na letališčih, kot pa kaj drugega.

Skratka, svobodne in suverene evropske državo s prosto trgovino med njimi in celinami, ne pa neka centralno-planska kolektivna pošast. Saj veste kako gre: pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni. Internacionalizacija upravljanja posameznih nacionalnih držav je vedno in v vsakem primeru v konfliktu s svobodo. In glede na to, da so za izstop Velike Britanije iz EU glasovali predvsem starejši volivci iz podeželja, to pomeni, da odločitev za Brexit ni bila sprejeta v imenu ksenofobije, temveč v imenu tradicionalnih načel prostega trga, svobode posameznika in anglosaksonske ustavne tradicije, ki so jo želeli bruseljski birokrati ne samo v podrejenem položaju, ampak so jo želeli uničiti.

Leta 1944 je avstrijski ekonomist z britanskim državljanstvom Friedrich A. Hayek objavil knjigo Pot v hlapčevstvo. Zapisal je, da se Evropa ne sme osvoboditi le od nacizma, ampak tudi od socializma. Evropa že dolgo stopa po poteh socializma (uspešna je še vedno, ker bruseljski birokrati še niso povsem uničili kapitalizma), Velika Britanija gre z izstopom iz EU korak stran ter bo tako zelo omejila področja, na katerih mora nujno doseči soglasje s celinskimi državami.

Ali kot je zapisal ekonomist Tomaž Štih: »Brexit je majhen zdrs za Veliko Britanijo in velik padec za Evropo. V nasprotju s splošnim prepričanjem preostanka EU se večina Britancev zaveda kratkoročnih negativnih posledic brexita, ki se danes že kažejo na svetovnih trgih, vendar se je izkazalo, da so dovolj pogumni, da so jih pripravljeni sprejeti in preživeti. Toda – ali se jih zaveda večina Evropejcev? Brexit bo sprožil plaz teženj po razdružitvi “politične skupnosti EU” v korist evropske ekonomske cone – z manj Bruslja in več svobodne trgovine. Na Nizozemskem se že dogaja nexit.«

Muslimani po Evropi vsiljujejo prepoved svinjine na šolskih jedilnikih

Značke

Chris Godfrey, islam, Kanada, Marko Petrovič, muslimani, nasilje, Velika Britanija

Po družbenih omrežjih je zaokrožil tekst, ki ga je na Facebook profilu objavil Marko Petrovič. Govori o županu Montreala, ki se ni podredil zahtevam muslimanskih priseljencev, da v šolah prepove svinjino.

Tako jim je odgovoril: „Muslimani morate razumeti, da se je treba prilagoditi Quebecu in kanadskim običajem, tradicijam ter načinu življenja, saj ste se sami odločili preseliti v Kanado. (…) Za muslimane, ki se ne strinjajo s sekularizmom in se ne počutijo prijetno v Kanadi, obstaja 57 lepih muslimanskih dežel na svetu, kjer vas bodo sprejeli z odprtimi rokami in v skladu z šeriatom. Če ste si izbrali Kanado za svoj lepši dom, a ne ostale muslimanske dežele, potem se hitro prilagodite našemu načinu življenja.“ V celoti si zapis lahko preberete tukaj: https://www.facebook.com/marko.petrovic.9699523.

Podobno zgodbo sem prebral predlani, samo da naj bi se dogajala v Belgiji, kjer naj bi župan mesta Ath Marc Duvivier na enak način zavrnil muslimane. Tako za Montreal kot za Ath zapis naj ne bi držal, čeprav je vsebina taka, kot bi se morala odzvati vsaka občine, če bi prišlo do tovrstnih zahtev, ki grobo posegajo v tradicijo avtohtonega prebivalstva. Toda na žalost se popuščanje priseljencem v resnici dogaja, največ v Veliki Britaniji, Franciji in na Švedskem. V začetku leta so britanski mediji poročali, da je lokalni svet v Islingtonu v severnem Londonu prepovedal svinjino v osnovnih šolah (http://www.standard.co.uk/news/london/islington-council-bans-pork-from-menu-in-all-of-boroughs-primary-schools-10040375.html). Svojo odločitev, da na jedilnikih otrok ni več svinjine, je utemeljil: „Spremljanje vsakega otroka vsak dan, da se pri hrani izogne svinjini, je nepotreben strošek za naš majhen proračun.“ Svet se je še branil, češ da svinjina ni prepovedana, ampak trenutno ni na voljo na njihovih jedilnikih.

Je pa Chris Godfrey, lastnik mesarije Godfrey povedal, da se mu zdi odvratno, ker se potrebe muslimanskih otrok vsiljujejo večini, in nesprejemljivo, ker nimajo na jedilniku svinjine. „V tej državi je toliko religij in če bi poslušali vsako, potem ne bi ničesar jedli,“ je povedal Chris. (http://www.standard.co.uk/news/london/islington-council-bans-pork-from-menu-in-all-of-boroughs-primary-schools-10040375.html)

Sicer priporočam nekaj neodvisnih spletnih strani, iz katerih je razvidna razsežnost problematike priseljencev (predvsem muslimanskih) v Evropi in ZDA: www.swedishsurveyor.com, www.themuslimissue.wordpress.com, www.freeamericanmedia.com, http://www.jihadwatch.org/, www.barenakedislam.com, www.pamelageller.com in www.breitbart.com. Kar boste prebrali na teh straneh, v prevladujočih medijih zaradi politične korektnosti ne boste.

Londonski IEA empirično in analitično razbil levičarski mit o uspešnem skandinavskem socializmu

Značke

davki, IEA, javna poraba, neenakost, Nima Sanandaj, Philip Booth, Skandinavija, socializem, Velika Britanija, Švedska

Med konservativno-liberalnimi blogerji se je hitro razširila novica, da je IEA (Inštitut za ekonomske zadeve s sedežem v Londonu; https://en.wikipedia.org/wiki/Institute_of_Economic_Affairs) izdal še eno zanimivo knjigo. Tokrat o levičarskih mitih o uspešnem skandinavskem socialističnem modelu gospodarstva. Napisal jo je kurdsko-švedski inženir Nima Sanandaji, naslov pa je Scandinavian Unexceptionalism: Culture, Markets and the Failure of Third-Way Socialism. Knjiga je brezplačno dostopna na spletu (http://www.iea.org.uk/sites/default/files/publications/files/Sanandajinima-interactive.pdf), zato samo nekateri poudarki, o katerih smo sicer že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/).

Sanandaji v knjigi razbija mit, da so skandinavske države uspešne zaradi visokih davkov in izdatkov za socialo. Mit razširja politična levica, resnica pa je ravno nasprotna: Skandinavci so (za zdaj še) bogati kljub visoki javni porabi. Zahvaliti pa se morajo prostemu trgu in stoletni tradiciji delovne etike, ki je poganjalo njihova gospodarstva nekje do leta 1960, od takrat naprej pa je obdobje socialističnega zapravljanja, ki mu je sledila eksplozija davkov. Rezultat tega je biol:

• Švedska je med leti 1975 in 1990 zdrsnila od četrte najbogatejše države na svetu na 13. mesto;

• delovni čas na Danskem se je med leti 1950 in 1990 skrajšal za tretjino;

• med leti 1950 in 1990 Švedska zaradi davčnih obremenitev v zasebnem sektorju ni ustvarila niti enega neto delovnega mesta, kljub temu, da se je število prebivalcev povečalo za dva milijona;

• leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«;

• Švedska je bila med leti 1870 in 1936 med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu.

Ključne ugotovitve analize Nima Sanandajija po posameznih področjih so naslednje.

Poslovnost in ustvarjanje novih delovnih mest

Gospodarsko rast v nordijski regiji so zavirali visoki davki in visoka javna poraba. Kljub povečanju prebivalstva na Švedskem za dva milijona med leti 1950 in 2000, skoraj ni bilo na novoustanovljenih podjetij, prav tako se ni povečalo neto število delovnih mest.

Obdavčitev

Do leta 1960 so bile stopnje obdavčitve na Švedskem podobne kot v drugih razvitih državah, v zadnje pol stoletja pa se je obdavčitev v tej skandinavski državi izjemno povečala.

Med letoma 1965 in 2013 so se na Finskem neposredni davki povečali z 30 na 44 odstotkov, posredni davki pa z 8 na 20 odstotkov. Podoben trend je mogoče videti tudi na Danskem in Norveškem.

Izdatki za socialo

Radodarna država je negativno vplivala na tradicionalno delovno etiko Skandinavcev, ki so vedno bolj postajali odvisni od socialne pomoči. Od leta 1990 je nadomestilo za brezposelnost prejemala približno petina delovno aktivnih Švedov, povečalo se je število bolniških odsotnosti, številni so se upokojili prej, kot je bilo to potrebno.

Na Norveškem je podobno. Kljub temu, da so Norvežani med najbolj zdravimi ljudmi na svetu, država za invalidnine in bolniške na leto porabi okoli 5 odstotkov BDP (v Veliki Britaniji denimo 2,4 odstotka).

Izdatki za zdravstvo

Skandinavski socialisti trdijo, da je vse daljša življenjska doba v Skandinaviji posledica povečanih javnih izdatkov za zdravstvo. Pred eksplozijo javne porabe leta 1960 so štiri od prvih petih mest do dolžini življenja ljudi na lestvici OECD zasedale skandinavske države. V zadnjih 40 letih so dramatično zaostale.

Neenakost

Skandinavija je dolgo uživala sloves regije, kjer neenakosti skorajda ne poznajo. Ampak to je bilo preden se je razbohotil javni sektor, preden so se povečali davki. Skandinavske države so torej dokaz, da čim večja je javna poraba, večja je družbena neenakost. Leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«.

Družbene norme

Po raziskavi med leti 1981 in 1984 se je 82 odstotkov švedskih državljanov strinjalo s trditvijo, da je neopravičljivo, da kdo uživa ugodnosti, do katerih ni upravičen. V raziskavi med leti 2010 in 2014 se je s to trditvijo strinjalo le že 52 odstotkov Švedov in »Švedov«.

V komentarju k raziskavi je profesor Philip Booth, programski direktor Inštituta za ekonomske zadeve, dejal:

»Skandinavski izkušnja kaže, kako škodljivi so visoki davki in preobširna socialna država. Kljub temu mnogi vidijo to regijo kot branik socializma, kjer je velika socialna država privedla do številnih zaželenih gospodarskih in socialnih rezultatov, toda v resnici je ta uspeh posledica politike pred razvojem tega modela.«

Nedolžni žrtvi zlobnega neoliberalnega kapitalizma

Značke

lačni otroci, Margaret Thatcher, neoliberalizem, socialna pomoč, Velika Britanija

Za 33-letno Anno Broom in njenega 39-letnega zaročenca Jordana Burforda najbrž še niste slišali. Kar je po svoje presenetljivo, glede na to, da so največji slovenski mediji (od nacionalne televizije prek Mladine do Dela) napovedali neusmiljen boj proti brezobzirnemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki je označen celo za ekonomijo zla. Anna in Jordan sta nedolžni žrtvi neoliberalizma in o njiju pišejo britanski mediji, slovenski ne, čeprav so polni zapisov o brutalnem kapitalističnem izsiljevanju Grčije in kako nasilni beli policisti, varuhi kapitalističnega načina življenja, utemeljenega na rasizmu, pretepajo nemočne črnce v ZDA. V Sloveniji pa je zla liberalna ideologija tako ali tako kriva za vse: od čakalnih vrst na UKC do lačnih šolskih otrok. Za slednje se sicer od časa do časa ugotovi, da so predebeli, ampak potem, ko se bliža prodaja državnega premoženja, čez noč spet shujšajo in oslabijo. In se, kakopak, kot glavna tema pojavijo na nacionalni televiziji, češ z dividendami, ki bi jih država dobila od Telekoma (če seveda ostane v »naši« lasti), bi lahko nasitili vse šolske otroke. Zato nacionalni telekomunikacijski operater ni naprodaj. Precej logična socialistična utemeljitev, ni kaj.

No, pretresljiva izpoved Broomove in Burforda je pred poldrugim mesecem našla pot v angleške medije (http://www.dailymail.co.uk/news/article-3041516/Unemployed-bridezilla-benefits-fat-work-plans-dream-10-000-wedding-horse-drawn-carriage-Mexico-honeymoon-funded-taxpayer-claims-s-human-right.html), saj sta se morala izpovedati javnosti, ker drugače ni šlo. Nekateri Angleži so namreč še vedno pod vplivom darwinistične doktrine in pokvarjene neoliberalne dogme, ki so jo utemeljevali satanski umi, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman, Thatcherjeva pa jo je pred 30 leti uresničevala. Ne ravno najmlajša zaročenca sta povsem obupana, saj je Broomova ena tistih 20.000 Britank in Britancev, ki je predebela (too fat to work), da bi delala, saj tehta nekaj manj kot 110 kilogramov. Tako na mesec zato, ker zaradi debelosti ona ne dela, skupaj dobita okoli 1.100 evrov, kar je seveda precej borno za njune potrebe, saj pravita, ko plačata nekatere račune (živita sicer brezplačno v občinskem stanovanju), »račun za pijačo v pubu, pasjo hrano za labradorca, cigarete in kebab«, jima komaj kaj ostane.

Zadeva je precej podobna zgodbi Stephena Beera in Michelle Coombe, ki skupaj tehtata 343 kilogramov in dobita 2.500 evrov mesečne pomoči. Ko so Michelle novinarji vprašali, zakaj si ne poišče delo na domu, recimo da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je dejala, da je to bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/). Enako se dogaja s 26-letno Christino Briggs, ki je težka 160 kilogramov in dobi 25 tisoč evrov letne socialne pomoči. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Paradižnika pa si ne more privoščiti, saj kilogram stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/08/yugo-in-debeluhinja/).

Seveda zaročenca Anna Broom in Jordan Burford dobita mnogo manj kot Christina, Stephen ali Michelle, zato sta se obrnila na davkoplačevalce, ki bodo razumeli, če jima bodo naklonili 13.500 evrov, da bi se poročila, kar je bila Annina življenjska želja že kot 12-letne deklice. Mladoporočenca bi si privoščila poroko s konjsko vprego, medene tedne pa preživela v Mehiki, kar bi davkoplačevalce prišlo dodatnih 2.700 evrov. »To je moja človekova pravica,« je prepričana Anna Broom, ki na davkoplačevalske stroške živi že od leta 2001. Takrat je namreč spoznala, da jo teža ovira pri delu. Po njenih besedah bi bilo 16.200 davkoplačevalskih evrov zanjo velika spodbuda, saj bi si povrnila samozavest in mogoče celo dobila zaposlitev. Ta denar pa bi vrnila, čeprav nihče ne ve kako.

Broomova torej želi, da ji davkoplačevalci financirajo sanjsko poroko za 13.500 evrov, saj meni, da je njena temeljna človekova pravica, da je nevesta. Ne vidi razloga, da bi imela samo manjšo poroko na matičnem uradu, saj tja ne bi mogla povabiti vseh gostov, poroka s konjsko vprego na gradu bi bila veliko bolj romantična. »Jaz sem zaljubljena in po poroki bom našla motivacijo, da bom shujšala,« je prek medijev prepričevala davkoplačevalce, ki pa ji v komentarjih pod članki niso bili preveč naklonjeni. Eni so se čudili, kako sploh dobi socialno podporo pod šifro »too fat to work«, saj 110 kilogramov res ni pretirana teža in bi lahko našla zaposlitev, samo če bi to želela. Drugi so menili, da ni čudno, da gre država po gobe, ko pa subvencionira debelost, tretji pa, da ima povsem sprevrženo predstavo o človekovih pravicah.

Stiska Anne in Jordana se po komentarjih sodeč ni dotaknila britanskih src, kar je po svoje razumljivo, če pa so očitno komentirali sami zlobni neoliberalci.

Se sploh lahko še svobodno odločamo?

Značke

diskriminacija, homoseksualci, prosti trg, Velika Britanija, zakon o zakonski zvezi

Aarona Kleina najbrž ne poznate. Tudi njegove žene Melisse ne. Po vsej verjetnosti še nikoli niste slišali zanju, niti za njuno slaščičarno Sweet Cakes by Melissa v mestecu Gresham v Oregonu, razen če redno ne berete portal Vatican Insider ali ameriške medije z zahodne obale. Pred mesecem dni sta bila kaznovana (http://www.oregonlive.com/business/index.ssf/2015/02/sweet_cakes_by_melissa_discrim.html) z 200 tisoč dolarji kazni, ker sta januarja leta 2013 zavrnila, da bi lezbijkama Rachel Cryer and Laurel Bowman spekla poročno torto. “Jaz enostavno ne delam poročnih tort za homoseksualne poroke,” je bil kratek gospod Klein in dodal, da mu vera tega ne dopušča. Zakonca Klein sta namreč katoličana, živita v skladu s svojimi prepričanji, vrednotami. Enako slabo jo je Novi Mehiki odnesel krščanski fotograf, ki je moral plačati 7.000 ameriških dolarjev kazni, ker ni želel fotografirati homoseksualno prireditev, vendar je njegova zadeva zdaj pred vrhovnimi sodniki.

V obeh primerih je šlo za klasičen ugovor vesti, ki ga oblasti niso priznale, ker naj bi bilo ravnanje trojice diskriminatorno. Homoseksualnost je imela večjo težo kot vera. Zakonca Klein sta že napovedala pritožbo, vendar bo njuno podjetje po vsej verjetnosti moralo v stečaj, ker je strošek kazni previsok, da bi ga zmogla. Zanimivo je, da sta bila Kleinova kaznovana, čeprav tamkajšnji zakoni zasebnikom nalagajo, da ne smejo zavrniti storitev na podlagi rase, spola, starosti, invalidnosti ali vere, o spolni usmerjenosti pa ni govora.

Vendar zdaj to ni niti toliko pomembno. Predstavljajte si naslednjo absurdno situacijo. V turistični agenciji plačate avtobusni izlet v Prekmurje, skupaj potujete z vam popolnoma neznanimi ljudmi. Ker se dobro pripravite, vzemete s seboj več hrane. Sami ste jo kupili, zato je vaša in z njo počnete, kakor želite. Ko avtobus ustavi na počivališču, nekaterim izletnikom ponudite svojo hrano, drugim pa ne. Kakšni so ti razlogi, je seveda vaša osebna stvar, ki je niste dolžni nikomur razlagati. Toda glede na ameriška primera se zastavlja vprašanje, ali lahko s svojo hrano svobodno razpolagate. Lahko se zgodi, da k vam pride eden od izletnikov, ki mu niste ponudili hrane, češ da ga diskriminirate. In ko vas vpraša, zakaj njemu niste ponudili sendvič ali banano, mu pač odvrnete, da je to vaša stvar, ki mu je niste dolžni razlagati. Tudi če bi bili tako nevljudni, da bi mu rekli, da mu niste ponudili hrane, ker vam pač ni všeč, ker vam njegovo obnašanje ni pogodu ali kaj tretjega, on pač nima pravice do vaše hrane, če mu je ne ponudite. Toda oseba je užaljena in pokliče policijo. Ta vas zasliši. Če ni zadovoljna z odgovori oziroma če presodi, da dotični osebi niste ponudili hrane zaradi diskriminacije, vas aretira, pelje v pripor in nato pred sodnika. Skratka, birazna situacija, ko moraš pred oblastmi opravičevati svojo povsem legitimno odločitev, zakaj si nekoga diskriminiral. In to je naravnost strašljivo, grozljivo. Vsaj posameznik ima (ali moral bi imeti) pravico, da se sam odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne, komu bo kaj dal in komu ne. In pri tem ne potrebuje, da bi se za svoje zasebne in povsem legitimne odločitve komurkoli opravičeval.

In ravno svobodni posameznik je tisti, ki moti levičarje, da ne rečem socialiste. Oni bi namreč radi o vsem odločali, kar se vidi tudi na ravni države, ki posameznikom vse bolj jemlje, prerazporeja in deli. Podobno je s človekovimi pravicami, s katerimi levičarji manipulirajo, si jemljejo ekskluzivno pravico, da jih določajo in interpretirajo. Tudi o vlogi ženske bi radi, da obvelja njihova. Če ne, bi to naredili s silo, o čemer sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/babji-ravs-ali-zakaj-se-feministke-bojijo-zenstvenosti/). Tako lahko danes poslušamo, da je denimo človekova pravica tudi minimalna plača, izobraževanje, imeti lastno stanovanje ali hišo ter celo mobilni telefon. Enako je ob sprejemu novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko so se vsuli komentarji, da bodo zdaj (po novem) homoseksualni pari enakovredni heteroseksualnim zakoncem, saj gre za človekove pravice. Ampak, ljudje božji, poroka (homoseksualna ali heteroseksualna, vseeno), imeti otroke ali posvojiti otroke nikakor niso človekove pravice. In zdaj pridemo do vprašanja, ali ima posameznik pravico, da ravna tudi diskriminatorno? Ali ima človek pravico, da zavrne, da bi dal otroka v posvojitev homoseksualnemu paru? Ali ima nekdo pravico, da zaradi verskega prepričanja zavrača homoseksualnost? Vprašano drugače: Ali ima posameznik kot zasebnik in svoboden človek pravico do diskriminacije. Oziroma glede na zgornji, izmišljen primer: Ali lahko samo nekomu ponudimo hrano, drugemu pa ne? Odgovor je – “da”.

Okolje hitro prepozna diskriminatorno ravnanje in v takih primerih je vmešavanje države povsem odveč. Tisti, ki diskriminira, bi se moral zavedati, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Pomislite, da bi zakonca Klein pekla samo čokoladne torte, sadnih pa ne. Hitro bi izgubila veliko kupcev, ker pač ne bi imela sadnih tort. Enako bi se zgodilo, če pek ne bi pekel žemljic, ampak samo kajzerice. In če gremo naprej. Če bi frizer strigel samo črnolaske, svetlolask pa ne, ker mu pač svetlolaske iz raznih razlogov niso povšeči ali jih celo diskriminira na podlagi barve las, bi bil hitro ob posel. Nihče, tudi črnolaske se pri njem ne bi več strigle, pač pa bi se skupaj s svetlolaskami pri konkurenci. Se pravi prosti trg in konkurenca bosta opravila ali izločila tiste, ki na trgu diskriminirajo. In ti bodo ali nehali z diskriminatornim ravnanjem ali pa bodo propadli. Lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman bi šli po torto lahko h konkurenci in Kleinova bi hitro izgubljala stranke. Vendar je tukaj država posegla v svobodno odločitev posameznika, posegla je na področje svpobodne odločitve. Zakonca niso kaznovali zato, ker bi kršila osnovne zakone (ti omenjajo samo, kot smo videli, raso, spol, starost, invalidnost ali vero, ne pa spolne usmerjenosti), ampak ker naj bi domnevno ravnala družbeno nesprejemljivo, domnevno diskriminatorno. In tukaj so homoseksualna društva, združenja (ali ne vem kaj še) najbolj nasilna. Vsem skušajo vsiliti svoja prepričanja. Kdor jih ne sprejme, je v končni fazi avtomatično homofob, rasist, oseba, ki krši človekove pravice. Najprej zahtevajo tolerantnost, ki vodi do zahteve po enakosti in na koncu do sprememb zakonov, ki imajo stroge kazni za vse, ki se ne strinjajo s homoseksualnostjo.

V Veliki Britaniji so to občutile predvse, zasebne (katoliške) šole. Tamkajšnja članica vlade za izobraževanje Nicky Morgan je zagrozila vsem šolam z inšpekcijami, če ne bodo poučevali o homoseksualnosti kot pozitivnem pojavu (http://www.dailymail.co.uk/news/article-2929190/Now-Ms-U-turn-backs-Ofsted-gay-quiz-pupils-aged-ten-Unapologetic-Education-Secretary-shrugs-controversies-defends-English-Values-drive.html). Po takih grožnjah so mediji kmalu poročali, da so otroci prihajali domov jokajoči, saj so po šolah začeli hodioti šolski inšpektorji ter otroke zasliševati, “kaj je lezbijka”, “kaj si mislijo o homoseksualcih”. In to 10-letne otroke. “Tako zasliševanje je popolnoma neprimerno,” je zadevo komentirala 46-letna Lena, mati enega od otrok, ki je inšpektorju dal “napačen” odgovor.

O tem, da je šola prisila in oblika indoktrinacije otrok po okusu države, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/), tokrat samo naslednje. Od kod državi (ali kdorkomu) pravica, da staršem in otrokom grozi z uporabo sile, da otroka učimo tako, kot to odloči nek birokrat, ki mu za vrat diha neka skupnost, ki sliši na ime LBGT? Od kje ta pravica, da šole otroke vzgajajo tako, kot to želijo homoseksualci? Ampak, da ne bo pomote, to je postalo povsem normalno tudi drugje, ne samo v Veliki Britaniji, in ljudje so se kar sprijaznili s tem. Levičarjem ni zadosti, da posameznike, ki delajo, z davki kradejo in potem ta denar prerazporejajo, ni jim zadosti, da z zakoni ukazujejo, kaj naj človek dela in s kom naj posluje, zdaj indoktrinirajo naše otroke, dobesedno jih posiljujejo s homoseksualno ideologijo. Odgovor je spet preprost – zasebno šolstvo. Starši in otroci bodo lahko izbirali, ali bodo hodili v indoktrinirane javne šole ali zasebne šole, kjer je poudarek na učenju za življenje, ne pa ideologiji. Ampak to je že druga zgodba.