• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Velika Britanija

Kako multikulturalizem uničuje nacionalne identitete

21 ponedeljek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam

≈ Komentiraj

Značke

Alain Destexhe, Anglija, begunci, Boutros Boutros-Ghali, Bretanija, Bruselj, Callac, Egipt, Else Fornero, Emmanuel Macron, Francija, Giulio Meotti, islam, Kanada, Kopti, krščanstvo, Le Figaro, Magreb, migracije, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, New York Times, Philippe Van Parijs, priseljenci, Richard Thaler, Severna Afrika, Standaard, Turčija, Velika Britanija, Wales, Združeni narodi, ZN, Švedska

(Spodnji tekst je bil objavljen na portalu Gatestone Instituta, napisal ga je italijanski publicist Giulio Meotti, urednik kulture pri Il Foglio.)

Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj  je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.

Nedavni  članek  Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:

»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«

Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.

Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times  piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.

Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo  The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.

Nove uradne britanske  številke  razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov  britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.

Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska  sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija:  leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.

»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal  Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«

Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:

»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.

Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal  Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je  opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«

»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.

Zato so Švedi nedavno  glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.

V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6  odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno  razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal  Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.

Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi  Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard  (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil,  da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.

»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«

To zgodovinsko preobrazbo je predvidel  Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«

Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.

Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.

Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Kako se je za Borisa Johnsona sprva zdelo, da bo konservativec šole Margaret Thatcher, a se je na koncu izkazalo, da je SPID

07 Četrtek Jul 2022

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ Komentiraj

Značke

Boris Johnson, Carrie Johnson, Downing street 10, energetika, fosilna goriva, globalno segrevanje, konservativci, torijevci, Velika Britanija

Kot je tekel čas, se je vse bolj kazalo, da je Boris Johnson konservativec samo v besedah, na Downing Street 10 se je obnašal kot tipičen levičar. Edina svetla točka njegovega vladanja je Brexit, s čimer je Veliki Britaniji vsaj na papirju povrnil suverenost in jo zvlekel stran od škodljivih bruseljskih birokratov. ´Vsaj na papirju´ zato, ker do zadnjega ni razumel, da ´zapustiti EU´ pomeni ´zapustiti´. Johnson se je izkazal kot tipičen SPID (Samo Po Imenu Desničar). Na koncu se mu je odpovedal tudi konservativni tednik The Spectator, kjer je bil med leti 1999 in 2005 urednik. Revija je tudi sicer običajno pomenila stopničko na poti do visokih položajev v britanski konservativni stranki in politiki.

Najbolj optimistični so na začetku njegovega mandata napovedovali, da gre za Margaret Thatcher v moški preobleki, a zapuščina njegovega dela kaže, da ni prav ničesar (delno Brexit), kar bi ´železna lady´ vzela za svoje. Spodletelo mu je pri vseh za Britance ključnih zadevah, nezadovoljstvo med torijevci se je zato stopnjevalo, na koncu je odstopil kot predsednik konservativcev. Ko bo izbran naslednik, naj bi zapustil tudi Downing Street 10. Kakšno škodo so utrpeli konservativci pod vladavino Johnsona, bodo pokazale naslednje redne volitve (2025), če ne bo predčasnih. Tukaj so glavne napake ´konservativnega´ Borisa Johnsona (ki mu je treba priznati, da je torijcem leta 2019 zagotovil najbolj udobno večino od leta 1987 in največji delež glasov od leta 1979).

Podnebne spremembe in energetika

Johnson je podlegel histeriji zelene energije, ki ima zaledje v strašenju pred grozljivimi posledicami podnebnih sprememb, če se države ne odpovedo fosilnim gorivom. Po Brexitu je imel vse možnosti, da se odpove zeleni agendi, ki jo Bruselj vsiljuje svojim članicam. A se ni. Celo več. Zaprl je mogočno otoško energetsko industrijo in uvajal vprašljive zeleno-trajnostne nadomestke. Zato imajo danes britanski potrošniki draga pogonska goriva in elektriko.

Carrie Johnson

Johnsonova žena je sedež britanske vlade spremenila v zabaviščni park. Če odmislimo afero Partygate v času, ko je v Veliki Britaniji veljalo zaprtje javnega življenja zaradi pandemije kitajskega virusa, je Carrie moža očitno prepričala, da skrbi za pravice LGBT skupnosti. Sama je namreč velika podpornica in dobrotnica mavričnih aktivistov.

»Ob glasbi skupine Abba, polomljenih gugalnicah, vinu, ki se je točilo vsepovsod, je številka 10 pogosto zvenela bolj kot prizorišče Otoka ljubezni kot rezidenca predsednika vlade. Držati korak z Johnsonovima je bilo za državo hkrati naporno in privlačno,« piše kolumnistka Spectatorja Lara Prendergast.

Migracije

Eno največjih pričakovanj desnice je bilo, da bo Boris Johnson odločno ukrepal in ustavil (ilegalne) migracije. A migranti še vedno prihajajo in več jih je. In vedno več zahtevajo. Britanski premier je vse to dovolil, tudi ko je Britanija zapustila EU. Če je bil kompromis z bruseljskimi uradniki, da je treba z migranti postopati prijazno, v času članstva v EU še kolikor toliko razumljiv, so avtohtoni Angleži nad početjem premierja po izstopu iz unije razočarani in jezni, ker je migrantom omogočil stvari, ki so njim nedostopne.

Svoboda govora

Še nikoli v Britaniji ni bilo zaradi domnevnega sovražnega govora preganjanih ali odpuščenih toliko ljudi, kot ravno pod vladavino Borisa Johnsona.

»Svoboda govora je v samem jedru naše demokracije,« je pogosto dejal, a se je vedno znova izkazalo, da so to samo besede in ne dejanja. Njegov predlog zakona o svobodi govora v visokošolskem izobraževanju je bil samo pesek v oči.

V politiki velja, da mora imeti stranka z dobrimi načrti in nameni tudi dobre kandidate. Boris Johnson se je zdel dober kandidat, imel je vse možnosti, da bi bil naslednik Margaret Thatcher. Ni bil. Niti približno ni vladal tako, kot je Thatcherjeva in kot so upali konservativni volivci. Žal se je v ključnih zadevah izkazal za omahljivega, po nepotrebnem se je zapletel v vrsto majhnih škandalov, kar je na koncu pripeljalo do popolnega kaosa in odstopa kot predsednika vlade.

Vzpon finančne spirale zla: zakaj svet (bolj kot kdajkoli prej) potrebuje voditelja, kot sta bila Margaret Thatcher in Ronald Reagan

22 sreda Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija

≈ 3 komentarji

Značke

deflacija, denar, ECB, inflacija, Margaret Thatcher, Mario Draghi, Ronald Reagan, Velika Britanija, ZDA

Bilo je januarja 2015, ko je takratni predsednik ECB Mario Draghi v Frankfurtu orgazmično napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ). To pomeni, da so se zagnali tiskarski stroji, ki so natisnili na desetine milijard evrov. Namen je bil, da se poveča potrošnja, sproži inflacija (na dva odstotka) in poveča gospodarska rast. In vse bo spet lepo in prav.

Kasneje se je izkazalo, da deflacija (ki je kar vztrajala) ne vpliva negativno na gospodarsko rast (rast BDP pa je bila daleč od pričakovane), niti na obnašanje potrošnikov, tiskanje ogromnih količin denarja (kar so največje centralne banke počele že od leta 2008) ni imelo nikakršnega učinka. Do lani, ko je velikanska plima sveže natisnjenega denarja (brez podlage, dobesedno iz nič) začela kazati prve učinke: avgusta lani se je povprečna inflacija v EU dvignila na tri odstotke (v Sloveniji je bila 3,3-odstotna), septembra je bila že 3,6 odstotka, novembra že 4,9 odstotka. Pandorina skrinjica se je odprla, ruski napad na Ukrajino je priročno kazanje s prstom na krivca in izgovor za obrambo ECB. Ampak zadeva gre samo še na slabše: povprečna inflacija v EU se je maja približana devetim odstotkom, ni več države, kjer bi bila inflacija nižja od petih odstotkov (v Estoniji je bila 20,1).

Da bi stvari razumeli, moramo odgovoriti na vprašanje, komu koristi deflacija in komu inflacija. Čeprav sem o tem že pisal, se mi zdi prav, da na kratko ponovim.

Deflacija koristi povsem običajnim ljudem, potrošnikom, lahko rečemo, da je dobra za ranljive skupine ljudi, ki imajo nizke dohodke. Deflacija pomeni, da denar ohranja vrednost (ali pridobiva na vrednosti), da za isto vsoto (fiat) denarja dobimo več, kot smo včeraj. Glede na tehnološki napredek je to povsem normalno: ta napredek omogoča, da podjetja dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. To ni pogodu birokratom (in vladam). Ko je deflacija, govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti. In da morajo oni (bruseljski birokrati skupaj z ECB) umetno sprožiti inflacijo (s tiskanjem denarja brez kritja). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Ena takih izmišljotin je program EQ, drugi je denimo zelena energija, ki se že kaže za katastrofo, saj se države vračajo nazaj na premog.

Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako dajejo vsaj vtis, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti. Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Zato države (še posebej bruseljska biroikracija) strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini. Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile).

Margaret Thatcher in Ronald Reagan sta bila redka globalna voditelja, ki sta se zavedala, da je inflacija zlo, ker gre za paradavek na prihranke običajnih ljudi. ZDA so bile v letih 1981 in 1982 v hudi krizi: inflacija je bila dvomestna, gospodarstvo se je krčilo. Reagan je začel s konservativno politiko, ki je kasneje postala znana kot reaganomika. Njegovi predhodniki so se s krizi spopadali tako, da so razširili državo in njena pooblastila, reaganomika pa je temeljila na zmanjšanju vloge države, kar je dalo pospešek gospodarski rasti in zaposlenosti, inflacija se je zmanjšala.

Thatcherjeva je Veliko Britanijo rešila z ekonomistom šole klasičnega liberalizma – Hayekom. Anekdota govori, da je Thatcherjeva, ko je bila izvoljena za predsednico torijcev, na nekem sestanku na mizo dala Hayekovo knjigo Ustava za svobodo in dejala: »V to verjamemo!«

Reagan je o inflaciji dejal, da je »tako nasilna kot ropar, zastrašujoča kot oboroženi ropar in smrtonosna kot morilec.« Thatcherjeva pa: »Lekcija je jasna. Inflacija nas vse razvrednoti.« Obe državi sta se pod njunim vodstvom opomogli.

Svet danes potrebuje voditelje, kot sta bila Reagan in Thatcherjeva, pravi v Spectatorju Matthew Lynn. In se lahko samo strinjam.

Levičarji, ki so slavili smrt Thatcherjeve, žalujejo za teroristom Castrom

27 nedelja Nov 2016

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika, Zgodovina, Zgodovinski spomin

≈ 3 komentarji

Značke

Amy Lame, Fidel Castro, Hong Kong, Humberto Fontova, Kuba, Margaret Thatcher, Velika Britanija

Naključje je hotelo, da je 45-letna lezbijka Amy Lame (pravo ime je Amy Caddle) v začetku novembra postala pomočnica londonskega župana (muslimana) Sadiqa Khana za nočno življenje v Londonu (Night Tsar). Konzervativci v mestnem svetu so protestirali, saj je priseljenka po rodu iz ZDA (v London je prišla leta 1992) po družbenih omrežjih še nedavno napadala in žalila kraljico. Za Britance nič novega, saj imajo na Otoku še relativno visoko stopnjo svobode govora, zato se nihče ne razburja preveč, čeprav Lame zdaj s svojega Twitter profila strahopetno in pospešeno čisti „sporne“ komentarje in se skuša celo opravičiti. Ampak pustimo zdaj to. Ko je umrla Margaret Thatcher, je tvitnila: „Odklenkalo je, čarovnica je mrtva.“ In ni bila edina. Številni levičarski aktivisti ter filmski in glasbeni zvezdniki so pozdravljali njeno smrt. Toda včeraj in danes so se ti isti ljudje zgražali, ko so se njihovi ideološki nasprotniki veselili smrti komunističnega diktatorja in morilca Fidela Castra. Kdo je bil in koliko ljudi ima na vesti, sem pisal včeraj. A preden si osvežimo spomin na levičarske orgije pokojne britanske premierke (Thatcherjeva je umrla 8. aprila 2013), si na kratko poglejmo, kakšna je Castrova gospodarska zapuščina.

V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je bila Kuba relativno demokratična država. Bila je primerljiva s Hong Kongom. A takrat so se poti razšle. Azijska država se je odločila za liberalni kapitalizem, Castro je uvedel socialistično diktaturo. Rezultat je znan in razviden iz grafa. Na Kubi sta po revoluciji zavladali hudi revščina in lakota. Kubansko-ameriški politični komentator in avtor Humberto Fontova je v svoji knjigi Najdaljša romanca: Mainstream mediji in Fidel Castro zapisal, da so celo španski kolonialisti svojim sužnjem v 19. stoletju privoščili več hrane kot Castro svojim rojakom. Prehrana sužnjev leta 1842 in Kubancev leta 1962 je razvidna iz tabele. Še danes imajo na Kubi delni sistem delitve oziroma racionalizacije hrane, ki je bil uveden marca 1962. In za Castrom, ki je tako trpinčil svoje ljudi, so včeraj žalovali od Jeana-Clauda Junckerja do kanadskega premierja Justina Trudeauja. Tej noriji sta se pridružila tudi premier Miro Cerar in predsednik Borut Pahor.

Zdaj pa si poglejmo, kako so aprila leta 2013 levičarji slavili smrt Margaret Thatcher. V Britaniji sta prednjačila BBC in Guardian, Radio BBC pa je šel celo tako daleč, da je začel vrteti pesem Ding, Dong The Witch Is Dead. In ni bila edina pesem, ki so jo takrat vrteli na tem skrajno levičarskem radiu. Izbor je bil zares pester, saj so ob njeni smrti naredili „jagodni izbor“ sklad, ki so bile posvečene nekdanji premierki: The Larks, “Maggie Maggie Maggie (Out Out Out)” iz leta 1985; (Steven Patrick) Morrissey „Margaret on the Guillotine“ iz leta 1988; Kitchens of Distinction, „Margaret’s Injection“ iz leta 1989; V.I.M., „Maggie’s Last Party“ iz leta 1991; Billy Bragg, „Thatcherites“ iz leta 1996; Hefner, “The Day that Thatcher Dies” iz leta 2000; Frank Turner, “Thatcher Fucked the Kids” iz leta 2006; Pete Wylie, “The Day that Margaret Thatcher Dies” iz leta 2011. In še in še in še. Radio BBC je kasneje spoznal, da je šel predaleč in je zadevo malo omilil. Od pesmi Ding Dong The Witch Is Dead, ki se je uvrstila na lestvico najbolj priljubljenih in ki so jo imeli levičarji za himno, s katero so slavili smrt Thatcherjeve, so predvajali samo 51-sekundni odlomek.

Tukaj pa so lahko ogledate nekaj medijskih poročil o veseljačenju ob njeni smrti: Windsor Star, Guardian, BBC.

Brexit

24 petek Jun 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Brexit, EU, Evropska unija, Friedrich A. Hayek, prosti trg, socializem, svoboda, tomaž Štih, Velika Britanija

Zgodilo se je neizogibno in pričakovano, Evropi se je zgodil Brexit. Skorumpiranemu Bruslju, od koder so zadnja leta prihajale najbolj nore neosocialistične ideje, so Angleži, največji tradicionalisti v Evropski unije, obrnili hrbet.

Ljudje, ki imajo radi svobodo, ki je v resnici sploh ne poznamo več, kot bi dejal direktor inštituta Adama Smitha Eamonn Butler, bi morali biti veseli. Vprašanje je seveda, kaj bi se zgodilo s Slovenijo, če ne bi bila v EU oziroma če bi tudi sama šla po poti Velike Britanije, toda glede na to, da so se članstvu v Natu in EU najbolj upirali ravno komunisti, je to dovolj velik znak, da bi bilo Slovencem brez članstva v EU (vsaj od kar imamo svojo državo) še slabše (v nekaterih primerih mogoče res boljše).

Prihodnost Evrope, če želi ohraniti in obraniti svojo bit, kulturo, zgodovino in napredek, je v močnih in suverenih nacionalnih državah. Nekakšen pol-federalizem, ki so si ga zamislili bruseljski birokrati in ga prek mnenjskih voditeljev v posameznih državah (z obljubami po dobro plačanih službah na sedežih raznih vseevropskih agencij, organizacij in političnih institucij) propagirali po članicah, je vodil do vse večje centralizacije in regulacij, ki so dušile tako ekonomsko svobodo kot svobodo posameznika. Samo spomnite se številnih neumnosti: od tega, da so bruseljski pokvarjenci začeli določati dovoljeno ukrivljenost kumar ali ljudem začeli ukazovati, kakšen štedilnik lahko kupijo in kakšnega ne, do nekakšnega svežnja ukrepov za odpravo brezposelnosti. Evropska unija ni nikoli spregovorila o tistem, kar res teži Evropejce (previsoki davki, obsežne regulacije, odpravi državnih monopolov na primer na področju izobraževanja in podobno), je pa zato denimo omejevala Googlovo ali Microsoftovo poslovanje z Evropo, slovenski evropski komisarki Violeti Bulc je pa pomembnejša cena vode na letališčih, kot pa kaj drugega.

Skratka, svobodne in suverene evropske državo s prosto trgovino med njimi in celinami, ne pa neka centralno-planska kolektivna pošast. Saj veste kako gre: pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni. Internacionalizacija upravljanja posameznih nacionalnih držav je vedno in v vsakem primeru v konfliktu s svobodo. In glede na to, da so za izstop Velike Britanije iz EU glasovali predvsem starejši volivci iz podeželja, to pomeni, da odločitev za Brexit ni bila sprejeta v imenu ksenofobije, temveč v imenu tradicionalnih načel prostega trga, svobode posameznika in anglosaksonske ustavne tradicije, ki so jo želeli bruseljski birokrati ne samo v podrejenem položaju, ampak so jo želeli uničiti.

Leta 1944 je avstrijski ekonomist z britanskim državljanstvom Friedrich A. Hayek objavil knjigo Pot v hlapčevstvo. Zapisal je, da se Evropa ne sme osvoboditi le od nacizma, ampak tudi od socializma. Evropa že dolgo stopa po poteh socializma (uspešna je še vedno, ker bruseljski birokrati še niso povsem uničili kapitalizma), Velika Britanija gre z izstopom iz EU korak stran ter bo tako zelo omejila področja, na katerih mora nujno doseči soglasje s celinskimi državami.

Ali kot je zapisal ekonomist Tomaž Štih: »Brexit je majhen zdrs za Veliko Britanijo in velik padec za Evropo. V nasprotju s splošnim prepričanjem preostanka EU se večina Britancev zaveda kratkoročnih negativnih posledic brexita, ki se danes že kažejo na svetovnih trgih, vendar se je izkazalo, da so dovolj pogumni, da so jih pripravljeni sprejeti in preživeti. Toda – ali se jih zaveda večina Evropejcev? Brexit bo sprožil plaz teženj po razdružitvi “politične skupnosti EU” v korist evropske ekonomske cone – z manj Bruslja in več svobodne trgovine. Na Nizozemskem se že dogaja nexit.«

Muslimani po Evropi vsiljujejo prepoved svinjine na šolskih jedilnikih

13 ponedeljek Jul 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Chris Godfrey, islam, Kanada, Marko Petrovič, muslimani, nasilje, Velika Britanija

Po družbenih omrežjih je zaokrožil tekst, ki ga je na Facebook profilu objavil Marko Petrovič. Govori o županu Montreala, ki se ni podredil zahtevam muslimanskih priseljencev, da v šolah prepove svinjino.

Tako jim je odgovoril: „Muslimani morate razumeti, da se je treba prilagoditi Quebecu in kanadskim običajem, tradicijam ter načinu življenja, saj ste se sami odločili preseliti v Kanado. (…) Za muslimane, ki se ne strinjajo s sekularizmom in se ne počutijo prijetno v Kanadi, obstaja 57 lepih muslimanskih dežel na svetu, kjer vas bodo sprejeli z odprtimi rokami in v skladu z šeriatom. Če ste si izbrali Kanado za svoj lepši dom, a ne ostale muslimanske dežele, potem se hitro prilagodite našemu načinu življenja.“ V celoti si zapis lahko preberete tukaj: https://www.facebook.com/marko.petrovic.9699523.

Podobno zgodbo sem prebral predlani, samo da naj bi se dogajala v Belgiji, kjer naj bi župan mesta Ath Marc Duvivier na enak način zavrnil muslimane. Tako za Montreal kot za Ath zapis naj ne bi držal, čeprav je vsebina taka, kot bi se morala odzvati vsaka občine, če bi prišlo do tovrstnih zahtev, ki grobo posegajo v tradicijo avtohtonega prebivalstva. Toda na žalost se popuščanje priseljencem v resnici dogaja, največ v Veliki Britaniji, Franciji in na Švedskem. V začetku leta so britanski mediji poročali, da je lokalni svet v Islingtonu v severnem Londonu prepovedal svinjino v osnovnih šolah (http://www.standard.co.uk/news/london/islington-council-bans-pork-from-menu-in-all-of-boroughs-primary-schools-10040375.html). Svojo odločitev, da na jedilnikih otrok ni več svinjine, je utemeljil: „Spremljanje vsakega otroka vsak dan, da se pri hrani izogne svinjini, je nepotreben strošek za naš majhen proračun.“ Svet se je še branil, češ da svinjina ni prepovedana, ampak trenutno ni na voljo na njihovih jedilnikih.

Je pa Chris Godfrey, lastnik mesarije Godfrey povedal, da se mu zdi odvratno, ker se potrebe muslimanskih otrok vsiljujejo večini, in nesprejemljivo, ker nimajo na jedilniku svinjine. „V tej državi je toliko religij in če bi poslušali vsako, potem ne bi ničesar jedli,“ je povedal Chris. (http://www.standard.co.uk/news/london/islington-council-bans-pork-from-menu-in-all-of-boroughs-primary-schools-10040375.html)

Sicer priporočam nekaj neodvisnih spletnih strani, iz katerih je razvidna razsežnost problematike priseljencev (predvsem muslimanskih) v Evropi in ZDA: www.swedishsurveyor.com, www.themuslimissue.wordpress.com, www.freeamericanmedia.com, http://www.jihadwatch.org/, www.barenakedislam.com, www.pamelageller.com in www.breitbart.com. Kar boste prebrali na teh straneh, v prevladujočih medijih zaradi politične korektnosti ne boste.

Londonski IEA empirično in analitično razbil levičarski mit o uspešnem skandinavskem socializmu

26 petek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

davki, IEA, javna poraba, neenakost, Nima Sanandaj, Philip Booth, Skandinavija, socializem, Velika Britanija, Švedska

Med konservativno-liberalnimi blogerji se je hitro razširila novica, da je IEA (Inštitut za ekonomske zadeve s sedežem v Londonu; https://en.wikipedia.org/wiki/Institute_of_Economic_Affairs) izdal še eno zanimivo knjigo. Tokrat o levičarskih mitih o uspešnem skandinavskem socialističnem modelu gospodarstva. Napisal jo je kurdsko-švedski inženir Nima Sanandaji, naslov pa je Scandinavian Unexceptionalism: Culture, Markets and the Failure of Third-Way Socialism. Knjiga je brezplačno dostopna na spletu (http://www.iea.org.uk/sites/default/files/publications/files/Sanandajinima-interactive.pdf), zato samo nekateri poudarki, o katerih smo sicer že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/).

Sanandaji v knjigi razbija mit, da so skandinavske države uspešne zaradi visokih davkov in izdatkov za socialo. Mit razširja politična levica, resnica pa je ravno nasprotna: Skandinavci so (za zdaj še) bogati kljub visoki javni porabi. Zahvaliti pa se morajo prostemu trgu in stoletni tradiciji delovne etike, ki je poganjalo njihova gospodarstva nekje do leta 1960, od takrat naprej pa je obdobje socialističnega zapravljanja, ki mu je sledila eksplozija davkov. Rezultat tega je biol:

  • Švedska je med leti 1975 in 1990 zdrsnila od četrte najbogatejše države na svetu na 13. mesto;

  • delovni čas na Danskem se je med leti 1950 in 1990 skrajšal za tretjino;

  • med leti 1950 in 1990 Švedska zaradi davčnih obremenitev v zasebnem sektorju ni ustvarila niti enega neto delovnega mesta, kljub temu, da se je število prebivalcev povečalo za dva milijona;

  • leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«;

  • Švedska je bila med leti 1870 in 1936 med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu.

Ključne ugotovitve analize Nima Sanandajija po posameznih področjih so naslednje.

Poslovnost in ustvarjanje novih delovnih mest

Gospodarsko rast v nordijski regiji so zavirali visoki davki in visoka javna poraba. Kljub povečanju prebivalstva na Švedskem za dva milijona med leti 1950 in 2000, skoraj ni bilo na novoustanovljenih podjetij, prav tako se ni povečalo neto število delovnih mest.

Obdavčitev

Do leta 1960 so bile stopnje obdavčitve na Švedskem podobne kot v drugih razvitih državah, v zadnje pol stoletja pa se je obdavčitev v tej skandinavski državi izjemno povečala.

Med letoma 1965 in 2013 so se na Finskem neposredni davki povečali z 30 na 44 odstotkov, posredni davki pa z 8 na 20 odstotkov. Podoben trend je mogoče videti tudi na Danskem in Norveškem.

Izdatki za socialo

Radodarna država je negativno vplivala na tradicionalno delovno etiko Skandinavcev, ki so vedno bolj postajali odvisni od socialne pomoči. Od leta 1990 je nadomestilo za brezposelnost prejemala približno petina delovno aktivnih Švedov, povečalo se je število bolniških odsotnosti, številni so se upokojili prej, kot je bilo to potrebno.

Na Norveškem je podobno. Kljub temu, da so Norvežani med najbolj zdravimi ljudmi na svetu, država za invalidnine in bolniške na leto porabi okoli 5 odstotkov BDP (v Veliki Britaniji denimo 2,4 odstotka).

Izdatki za zdravstvo

Skandinavski socialisti trdijo, da je vse daljša življenjska doba v Skandinaviji posledica povečanih javnih izdatkov za zdravstvo. Pred eksplozijo javne porabe leta 1960 so štiri od prvih petih mest do dolžini življenja ljudi na lestvici OECD zasedale skandinavske države. V zadnjih 40 letih so dramatično zaostale.

Neenakost

Skandinavija je dolgo uživala sloves regije, kjer neenakosti skorajda ne poznajo. Ampak to je bilo preden se je razbohotil javni sektor, preden so se povečali davki. Skandinavske države so torej dokaz, da čim večja je javna poraba, večja je družbena neenakost. Leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«.

Družbene norme

Po raziskavi med leti 1981 in 1984 se je 82 odstotkov švedskih državljanov strinjalo s trditvijo, da je neopravičljivo, da kdo uživa ugodnosti, do katerih ni upravičen. V raziskavi med leti 2010 in 2014 se je s to trditvijo strinjalo le že 52 odstotkov Švedov in »Švedov«.

V komentarju k raziskavi je profesor Philip Booth, programski direktor Inštituta za ekonomske zadeve, dejal:

»Skandinavski izkušnja kaže, kako škodljivi so visoki davki in preobširna socialna država. Kljub temu mnogi vidijo to regijo kot branik socializma, kjer je velika socialna država privedla do številnih zaželenih gospodarskih in socialnih rezultatov, toda v resnici je ta uspeh posledica politike pred razvojem tega modela.«


Nedolžni žrtvi zlobnega neoliberalnega kapitalizma

09 torek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

lačni otroci, Margaret Thatcher, neoliberalizem, socialna pomoč, Velika Britanija

Za 33-letno Anno Broom in njenega 39-letnega zaročenca Jordana Burforda najbrž še niste slišali. Kar je po svoje presenetljivo, glede na to, da so največji slovenski mediji (od nacionalne televizije prek Mladine do Dela) napovedali neusmiljen boj proti brezobzirnemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki je označen celo za ekonomijo zla. Anna in Jordan sta nedolžni žrtvi neoliberalizma in o njiju pišejo britanski mediji, slovenski ne, čeprav so polni zapisov o brutalnem kapitalističnem izsiljevanju Grčije in kako nasilni beli policisti, varuhi kapitalističnega načina življenja, utemeljenega na rasizmu, pretepajo nemočne črnce v ZDA. V Sloveniji pa je zla liberalna ideologija tako ali tako kriva za vse: od čakalnih vrst na UKC do lačnih šolskih otrok. Za slednje se sicer od časa do časa ugotovi, da so predebeli, ampak potem, ko se bliža prodaja državnega premoženja, čez noč spet shujšajo in oslabijo. In se, kakopak, kot glavna tema pojavijo na nacionalni televiziji, češ z dividendami, ki bi jih država dobila od Telekoma (če seveda ostane v »naši« lasti), bi lahko nasitili vse šolske otroke. Zato nacionalni telekomunikacijski operater ni naprodaj. Precej logična socialistična utemeljitev, ni kaj.

No, pretresljiva izpoved Broomove in Burforda je pred poldrugim mesecem našla pot v angleške medije (http://www.dailymail.co.uk/news/article-3041516/Unemployed-bridezilla-benefits-fat-work-plans-dream-10-000-wedding-horse-drawn-carriage-Mexico-honeymoon-funded-taxpayer-claims-s-human-right.html), saj sta se morala izpovedati javnosti, ker drugače ni šlo. Nekateri Angleži so namreč še vedno pod vplivom darwinistične doktrine in pokvarjene neoliberalne dogme, ki so jo utemeljevali satanski umi, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman, Thatcherjeva pa jo je pred 30 leti uresničevala. Ne ravno najmlajša zaročenca sta povsem obupana, saj je Broomova ena tistih 20.000 Britank in Britancev, ki je predebela (too fat to work), da bi delala, saj tehta nekaj manj kot 110 kilogramov. Tako na mesec zato, ker zaradi debelosti ona ne dela, skupaj dobita okoli 1.100 evrov, kar je seveda precej borno za njune potrebe, saj pravita, ko plačata nekatere račune (živita sicer brezplačno v občinskem stanovanju), »račun za pijačo v pubu, pasjo hrano za labradorca, cigarete in kebab«, jima komaj kaj ostane.

Zadeva je precej podobna zgodbi Stephena Beera in Michelle Coombe, ki skupaj tehtata 343 kilogramov in dobita 2.500 evrov mesečne pomoči. Ko so Michelle novinarji vprašali, zakaj si ne poišče delo na domu, recimo da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je dejala, da je to bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/). Enako se dogaja s 26-letno Christino Briggs, ki je težka 160 kilogramov in dobi 25 tisoč evrov letne socialne pomoči. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Paradižnika pa si ne more privoščiti, saj kilogram stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/08/yugo-in-debeluhinja/).

Seveda zaročenca Anna Broom in Jordan Burford dobita mnogo manj kot Christina, Stephen ali Michelle, zato sta se obrnila na davkoplačevalce, ki bodo razumeli, če jima bodo naklonili 13.500 evrov, da bi se poročila, kar je bila Annina življenjska želja že kot 12-letne deklice. Mladoporočenca bi si privoščila poroko s konjsko vprego, medene tedne pa preživela v Mehiki, kar bi davkoplačevalce prišlo dodatnih 2.700 evrov. »To je moja človekova pravica,« je prepričana Anna Broom, ki na davkoplačevalske stroške živi že od leta 2001. Takrat je namreč spoznala, da jo teža ovira pri delu. Po njenih besedah bi bilo 16.200 davkoplačevalskih evrov zanjo velika spodbuda, saj bi si povrnila samozavest in mogoče celo dobila zaposlitev. Ta denar pa bi vrnila, čeprav nihče ne ve kako.

Broomova torej želi, da ji davkoplačevalci financirajo sanjsko poroko za 13.500 evrov, saj meni, da je njena temeljna človekova pravica, da je nevesta. Ne vidi razloga, da bi imela samo manjšo poroko na matičnem uradu, saj tja ne bi mogla povabiti vseh gostov, poroka s konjsko vprego na gradu bi bila veliko bolj romantična. »Jaz sem zaljubljena in po poroki bom našla motivacijo, da bom shujšala,« je prek medijev prepričevala davkoplačevalce, ki pa ji v komentarjih pod članki niso bili preveč naklonjeni. Eni so se čudili, kako sploh dobi socialno podporo pod šifro »too fat to work«, saj 110 kilogramov res ni pretirana teža in bi lahko našla zaposlitev, samo če bi to želela. Drugi so menili, da ni čudno, da gre država po gobe, ko pa subvencionira debelost, tretji pa, da ima povsem sprevrženo predstavo o človekovih pravicah.

Stiska Anne in Jordana se po komentarjih sodeč ni dotaknila britanskih src, kar je po svoje razumljivo, če pa so očitno komentirali sami zlobni neoliberalci.

Se sploh lahko še svobodno odločamo?

04 sreda Mar 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 4 komentarji

Značke

diskriminacija, homoseksualci, prosti trg, Velika Britanija, zakon o zakonski zvezi

Aarona Kleina najbrž ne poznate. Tudi njegove žene Melisse ne. Po vsej verjetnosti še nikoli niste slišali zanju, niti za njuno slaščičarno Sweet Cakes by Melissa v mestecu Gresham v Oregonu, razen če redno ne berete portal Vatican Insider ali ameriške medije z zahodne obale. Pred mesecem dni sta bila kaznovana (http://www.oregonlive.com/business/index.ssf/2015/02/sweet_cakes_by_melissa_discrim.html) z 200 tisoč dolarji kazni, ker sta januarja leta 2013 zavrnila, da bi lezbijkama Rachel Cryer and Laurel Bowman spekla poročno torto. “Jaz enostavno ne delam poročnih tort za homoseksualne poroke,” je bil kratek gospod Klein in dodal, da mu vera tega ne dopušča. Zakonca Klein sta namreč katoličana, živita v skladu s svojimi prepričanji, vrednotami. Enako slabo jo je Novi Mehiki odnesel krščanski fotograf, ki je moral plačati 7.000 ameriških dolarjev kazni, ker ni želel fotografirati homoseksualno prireditev, vendar je njegova zadeva zdaj pred vrhovnimi sodniki.

V obeh primerih je šlo za klasičen ugovor vesti, ki ga oblasti niso priznale, ker naj bi bilo ravnanje trojice diskriminatorno. Homoseksualnost je imela večjo težo kot vera. Zakonca Klein sta že napovedala pritožbo, vendar bo njuno podjetje po vsej verjetnosti moralo v stečaj, ker je strošek kazni previsok, da bi ga zmogla. Zanimivo je, da sta bila Kleinova kaznovana, čeprav tamkajšnji zakoni zasebnikom nalagajo, da ne smejo zavrniti storitev na podlagi rase, spola, starosti, invalidnosti ali vere, o spolni usmerjenosti pa ni govora.

Vendar zdaj to ni niti toliko pomembno. Predstavljajte si naslednjo absurdno situacijo. V turistični agenciji plačate avtobusni izlet v Prekmurje, skupaj potujete z vam popolnoma neznanimi ljudmi. Ker se dobro pripravite, vzemete s seboj več hrane. Sami ste jo kupili, zato je vaša in z njo počnete, kakor želite. Ko avtobus ustavi na počivališču, nekaterim izletnikom ponudite svojo hrano, drugim pa ne. Kakšni so ti razlogi, je seveda vaša osebna stvar, ki je niste dolžni nikomur razlagati. Toda glede na ameriška primera se zastavlja vprašanje, ali lahko s svojo hrano svobodno razpolagate. Lahko se zgodi, da k vam pride eden od izletnikov, ki mu niste ponudili hrane, češ da ga diskriminirate. In ko vas vpraša, zakaj njemu niste ponudili sendvič ali banano, mu pač odvrnete, da je to vaša stvar, ki mu je niste dolžni razlagati. Tudi če bi bili tako nevljudni, da bi mu rekli, da mu niste ponudili hrane, ker vam pač ni všeč, ker vam njegovo obnašanje ni pogodu ali kaj tretjega, on pač nima pravice do vaše hrane, če mu je ne ponudite. Toda oseba je užaljena in pokliče policijo. Ta vas zasliši. Če ni zadovoljna z odgovori oziroma če presodi, da dotični osebi niste ponudili hrane zaradi diskriminacije, vas aretira, pelje v pripor in nato pred sodnika. Skratka, birazna situacija, ko moraš pred oblastmi opravičevati svojo povsem legitimno odločitev, zakaj si nekoga diskriminiral. In to je naravnost strašljivo, grozljivo. Vsaj posameznik ima (ali moral bi imeti) pravico, da se sam odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne, komu bo kaj dal in komu ne. In pri tem ne potrebuje, da bi se za svoje zasebne in povsem legitimne odločitve komurkoli opravičeval.

In ravno svobodni posameznik je tisti, ki moti levičarje, da ne rečem socialiste. Oni bi namreč radi o vsem odločali, kar se vidi tudi na ravni države, ki posameznikom vse bolj jemlje, prerazporeja in deli. Podobno je s človekovimi pravicami, s katerimi levičarji manipulirajo, si jemljejo ekskluzivno pravico, da jih določajo in interpretirajo. Tudi o vlogi ženske bi radi, da obvelja njihova. Če ne, bi to naredili s silo, o čemer sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/23/babji-ravs-ali-zakaj-se-feministke-bojijo-zenstvenosti/). Tako lahko danes poslušamo, da je denimo človekova pravica tudi minimalna plača, izobraževanje, imeti lastno stanovanje ali hišo ter celo mobilni telefon. Enako je ob sprejemu novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko so se vsuli komentarji, da bodo zdaj (po novem) homoseksualni pari enakovredni heteroseksualnim zakoncem, saj gre za človekove pravice. Ampak, ljudje božji, poroka (homoseksualna ali heteroseksualna, vseeno), imeti otroke ali posvojiti otroke nikakor niso človekove pravice. In zdaj pridemo do vprašanja, ali ima posameznik pravico, da ravna tudi diskriminatorno? Ali ima človek pravico, da zavrne, da bi dal otroka v posvojitev homoseksualnemu paru? Ali ima nekdo pravico, da zaradi verskega prepričanja zavrača homoseksualnost? Vprašano drugače: Ali ima posameznik kot zasebnik in svoboden človek pravico do diskriminacije. Oziroma glede na zgornji, izmišljen primer: Ali lahko samo nekomu ponudimo hrano, drugemu pa ne? Odgovor je – “da”.

Okolje hitro prepozna diskriminatorno ravnanje in v takih primerih je vmešavanje države povsem odveč. Tisti, ki diskriminira, bi se moral zavedati, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Pomislite, da bi zakonca Klein pekla samo čokoladne torte, sadnih pa ne. Hitro bi izgubila veliko kupcev, ker pač ne bi imela sadnih tort. Enako bi se zgodilo, če pek ne bi pekel žemljic, ampak samo kajzerice. In če gremo naprej. Če bi frizer strigel samo črnolaske, svetlolask pa ne, ker mu pač svetlolaske iz raznih razlogov niso povšeči ali jih celo diskriminira na podlagi barve las, bi bil hitro ob posel. Nihče, tudi črnolaske se pri njem ne bi več strigle, pač pa bi se skupaj s svetlolaskami pri konkurenci. Se pravi prosti trg in konkurenca bosta opravila ali izločila tiste, ki na trgu diskriminirajo. In ti bodo ali nehali z diskriminatornim ravnanjem ali pa bodo propadli. Lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman bi šli po torto lahko h konkurenci in Kleinova bi hitro izgubljala stranke. Vendar je tukaj država posegla v svobodno odločitev posameznika, posegla je na področje svpobodne odločitve. Zakonca niso kaznovali zato, ker bi kršila osnovne zakone (ti omenjajo samo, kot smo videli, raso, spol, starost, invalidnost ali vero, ne pa spolne usmerjenosti), ampak ker naj bi domnevno ravnala družbeno nesprejemljivo, domnevno diskriminatorno. In tukaj so homoseksualna društva, združenja (ali ne vem kaj še) najbolj nasilna. Vsem skušajo vsiliti svoja prepričanja. Kdor jih ne sprejme, je v končni fazi avtomatično homofob, rasist, oseba, ki krši človekove pravice. Najprej zahtevajo tolerantnost, ki vodi do zahteve po enakosti in na koncu do sprememb zakonov, ki imajo stroge kazni za vse, ki se ne strinjajo s homoseksualnostjo.

V Veliki Britaniji so to občutile predvse, zasebne (katoliške) šole. Tamkajšnja članica vlade za izobraževanje Nicky Morgan je zagrozila vsem šolam z inšpekcijami, če ne bodo poučevali o homoseksualnosti kot pozitivnem pojavu (http://www.dailymail.co.uk/news/article-2929190/Now-Ms-U-turn-backs-Ofsted-gay-quiz-pupils-aged-ten-Unapologetic-Education-Secretary-shrugs-controversies-defends-English-Values-drive.html). Po takih grožnjah so mediji kmalu poročali, da so otroci prihajali domov jokajoči, saj so po šolah začeli hodioti šolski inšpektorji ter otroke zasliševati, “kaj je lezbijka”, “kaj si mislijo o homoseksualcih”. In to 10-letne otroke. “Tako zasliševanje je popolnoma neprimerno,” je zadevo komentirala 46-letna Lena, mati enega od otrok, ki je inšpektorju dal “napačen” odgovor.

O tem, da je šola prisila in oblika indoktrinacije otrok po okusu države, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/), tokrat samo naslednje. Od kod državi (ali kdorkomu) pravica, da staršem in otrokom grozi z uporabo sile, da otroka učimo tako, kot to odloči nek birokrat, ki mu za vrat diha neka skupnost, ki sliši na ime LBGT? Od kje ta pravica, da šole otroke vzgajajo tako, kot to želijo homoseksualci? Ampak, da ne bo pomote, to je postalo povsem normalno tudi drugje, ne samo v Veliki Britaniji, in ljudje so se kar sprijaznili s tem. Levičarjem ni zadosti, da posameznike, ki delajo, z davki kradejo in potem ta denar prerazporejajo, ni jim zadosti, da z zakoni ukazujejo, kaj naj človek dela in s kom naj posluje, zdaj indoktrinirajo naše otroke, dobesedno jih posiljujejo s homoseksualno ideologijo. Odgovor je spet preprost – zasebno šolstvo. Starši in otroci bodo lahko izbirali, ali bodo hodili v indoktrinirane javne šole ali zasebne šole, kjer je poudarek na učenju za življenje, ne pa ideologiji. Ampak to je že druga zgodba.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2023
  • maj 2023
  • april 2023
  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 111 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...