Cesta v pekel (3. del): Ekscesna afera Smodej kot refleksija dekadentnega postmodernizma

Značke

afera baričević, afera bulmastifi, afera Smodej, American Thinker, arhitektura, Asta Vrečko, Che Guevara, dekadenca, destruktivizem, Dušan Smodej, Eli Erlick, Eric Utter, Fotopub, Galerija Fortunata Berganta, Grega Repovž, Jacques Derrid, Joan Didion, kulturni marksizem, Lan Seušek, Le Corbusier, Lenin, Levica, LGBT, Luka Mesec, Marx, medijski mainstream, meritokracija, Mladina, modernizem, MSM, nemški ovčar, nihilizem, Nova obzorja, Oscar Wilde, patriarhat, Politika, postmoderna, postmodernizem, Pravna mreža za varstvo demokracije, relativizem, Rim, RTV Slovenija, Sir Roger Scruton, socialistični eksperiment, Srednji vek, Stalin, teorija spolov, totalitarizem, transspolnost, umetnost, vera, wokeizem, zahodna civilizacija, Zahodno rimsko cesarstvo, zoofili, zoofilija

Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.

Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.

Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:

»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«

Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.

Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.

Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito in brez kančka sramu spogledovali s komunističnimi režimi (Rusija, Kuba), Engels, Marx, Lenin in Stalin so postali njihove avtoritete (ne samo politične). To »ljubezen« so prenašali na mlajše generacije, ki so začele častiti množičnega morilca Che Guevaro.

Malokdo se je zavedal nevarnosti modernističnega relativizma. Ena od teh je bila pisateljica Joan Didion, ki je umrla decembra lani. Za seboj je pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem), ki je antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja: zahodne kapitalistične države so bile v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, a se najde mladež, ki protestira. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Ker je bilo to zanemarjeno, smo danes priča, da poskušajo postmodernistični otroci postavljati pravila igre celi družbi. Feministke iz Inštituta 8. marec so tipičen primer.

Postmodernizem je (ker se predvsem konservativni krogi niso ustrezno odzvali na nihilistične težnje) naredil korak dlje: osvoboditev od vsega. Veljala niso nobena pravila več, postalo je dovolj, da si se s prijatelji in somišljeniki vzajemno priznal, si tako ustvaril vtis pomembnosti in že si postal, kar si hotel. Ni bilo več pomembno, da si kot umetnik naredil nekaj (po objektivnih merilih) lepega, pomembno je bilo, da te je hvalil medijski mainstream. In naj so redki zdravorazumski kritiki še tako kričali, nič ni pomagalo. Zato je danes tolčenje po tleh s slovensko zastavo, vleka mrtve svinje po ulicah, žretje živega netopirja in vtikanje laserjev v ženske genitalije »priznana umetnost«, ki je zaplankani konservativci ne razumemo. Celo več. Zaplankani konservativci so sovražniki, ki so obtičali v temačnem srednjem veku (da je bil srednji vek temačen, je še en mit kulturnih marksistov več, a o tem drugič), zato jih je treba čimprej odstraniti z vseh vplivnih položajev. Tako imamo danes za ministra Luko Mesca in Asto Vrečko, dva, ki sta se dokazano družila in navduševala nad umetnostjo v Fotopubu. In zato urednik Mladine Grega Repovž zapiše, da je treba z RTV Slovenija odstraniti vse, ki ne sodijo v progresivno usmerjeno nacionalno televizijo (prav nacionalna televizija je največji propagandist sprevrženega postmodernizma). V tem pogledu je današnji postmodernizem podoben dekadenci starega Rima; zahodna civilizacija utegne razpasti (in je na dobri poti, da razpade) kot Zahodno rimsko cesarstvo.

Ta dekadenca svoj moralni in kulturni relativistični vrh dosega v sodobnih gibanjih: od LGBT in wokeizma do boja proti »sovražnemu govoru«. Brutalnost, s katero se lotevajo drugače mislečih, je nedoumljiva, v njihovih ravnanjih in življenjih ni prav nobene prepovedi ali znaka STOP. Skrb vzbujajoče je, da so se tej dirki na postmodernistični cesti v propad priključili (in v njej sodelujejo) na papirju ugledni znanstveniki, strokovnjaki, akademiki in drugi, ki bi v nekem drugem času in za normalne (bogaboječe) ljudi veljali za ugledne. Le redki danes še nasprotujejo (denimo) teoriji spolov, da je spolov več. Če bi se uprli sprevrženim teorijam, bi ostali brez služb in denarja. Tako zelo so jih od moralnega neodobravanja prebujeni ljudje prestrašili. Še najbolj osnovnih in dokazljivih dejstev si ne upajo več zagovarjati.

Eric Utter, kolumnist portala American Thinker, je dal odlično primerjavo, kam pelje osvoboditev od moralnih preprek in spolnih omejitev. Odzval se je za zapis Eli Erlick, ki se identificira kot »izjemno queer in neverjetno trans«. Takole piše Eli: »Trans ženske so naravne ženske. Trans ženske so normalne ženske. Trans ženske so biološke ženske. Trans ženske so rojene ženske. Trans ženske so ženske.« Iz te logike Utter izpelje, da imajo prašiči lahko krila, on pa je lahko nemški ovčar: »Mislim, trans ovčarji so naravni ovčarji. Trans ovčarji so normalni ovčarji. Trans ovčarji so biološki ovčarji. Trans ovčarji so rojeni ovčarji. Trans ovčarji so ovčarji. Edina inherentna razlika med trans ovčarji in normalnimi ovčarji je, da trans ovčarja veterinar ob kotitvi opredelil kot človeka. Trans je preprosto pridevnik, ki opisuje to poljubno dodelitev.«

Ni težko sprevideti, kam pelje ta spolna militantnost in odprta seksualna koda. Bosta potemtakem poligamija in incest čez nekaj let nova družbena norma? Skupaj z zoofilijo? V Nemčiji so zoofili že protestirali in zahtevali pravico, da jim je uradno dovoljeno ljubimkanje z živalmi, saj ljubezen ne pozna meja. Tudi v nikoli razčiščeni aferi z bulmastifi (Afera Baričević) je šlo za »ljubezen«, tudi tam (podobno kot pri aferi Smodej) so na plano pokukali bestialni politiki levega miljeja. Postmodernizem (in to je že kar mainstream) vsakemu dovoli, kdorkoli in karkoli želi biti. Omejitev ni več, moralni zadržki so ostanek patriarhalnosti, ki mora izginiti iz novega svetovnega reda.

Kakšna družba bo nasledila postmodernizem, je težko napovedati. Kot vse kaže, bo šlo le na slabše in postalo bo zelo grdo. Če bomo šli po sedanji poti, ki jo rišejo nova in nova družbena gibanja, ko se iz dneva v dan spreminjajo standardi in za seboj briše tradicija, utegnemo priti v tunel, ki na drugi strani nima izhoda. Bojim se, da smo že v tem tunelu, ker je sedanje življenje ob sodobnih gibanjih zelo temačno. Očitno je res nekdo pozabil zapreti vrata v hišo Oscarja Wilda.

P.S. Kot odgovor na postmodernizem sem lani na Novih obzorjih začel s projektom Galerije Fortunata Berganta, ki je poskus gradnje postmoderni umetnosti vzporedne likovne umetnosti, da se vrne k svojemu izvoru – k lepoti in lepemu. Kustos je nadarjen umetnik Lan Seušek.

100 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Značke

AfD, Ariadna Tyrkova Williams, Benton Bradberry, boljševiška revolucija, CDU, FED, Friedrich Engels, George Soros, holokavst, Jacob Schiff, Karl Marx, KGB, Kuhn, Lenin, Lev Trocki, Loeb & Co., marksizem, Martin Hohmann, Montgomery Schuyler, Moses Hess, Nikolaj II. Ruski, NKVD, oktobrska revolucija, Olof Ashberg, Robert Wilton, Roza Luxemburg, skupina Spartak, socializem, Stalin, Tätervolk, Tito, Winston Churchill, Židi, Židje

Mineva 100 let od oktobrske revolucije, ki se je v Petrogradu začela v noči s 24. na 25. oktober 1917 po starem (julijanskem) oziroma od 7. na 8. november po novem (gregorijanskem) koledarju in ki se jo je prijelo tudi ime boljševiška revolucija. Ideja socializma (komunizma), ki se je v naslednjih desetletjih razširila v Azijo, Južno Ameriko, Afriko in po 2. svetovni vojni v Vzhodno Evropo, je povzročila morijo in opustošenje brez primere v zgodovini človeštva. Ne mislim se ukvarjati s socialističnim gospodarstvom, niti s politiko komunistov (o obojem sem že pisal), ampak o malo znanih podrobnostih boljševizma, ki so v resnici ključne za razumevanje dogajanj v 20. stoletja in obeh svetovnih vojn: (prvič), kdo so bili boljševiki; (drugič), kdo jih je financiral; (tretjič), kdo si je izmislil in vodil NKVD (kasneje KGB), zloglasno Stalinovo tajno policijo, ki je morila drugače misleče politične nasprotnike in po vzoru katere so nastale vse najbolj razvpite tajne policije (od Gestapa prek Mosada do Udbe, Stasija in Securitate).

Leta 2003 je bila v Nemčiji za (ne)besedo leta izbrana (beseda z negativnim prizvokom) beseda Tätervolk, ki se nanaša na idejo kolektivne krivde. To pomeni, da bi moral biti celoten narod odgovoren za dejanja prednikov. Sprejem nemške kolektivne krivde (za holokavst), s katero so Nemci živeli (in še živijo) od konca 2. svetovne vojne, je precej jezil Martina Hohmanna, nemškega poslanca CDU (danes je član AfD), ki je ob 3. oktobru (nemški dan enotnosti) 2003 v znamenitem govoru z naslovom Pravičnost za Nemčijo (Gerechtigkeit für Deutschland) na podlagi dokumentov iz sovjetskih arhivov razkril nekatere podatke o vodilnih kadrih NKVD. Gre za tako imenovano Petrovovo listo (1934 – 1941), ki je vodilne uslužbence zloglasne tajne policije razvrstila po različnih kriterijih, tudi po narodnosti. Iz dveh tabel je razvidno, da je bilo med leti 1934 in 1937 skoraj 40 odstotkov vodilnih v NKVD Židov, v celotnem sistemu državne varnosti pa je bilo med zaposlenimi 7 odstotkov Židov. Kasneje se je delež sicer zmanjševal (leta 1950 je delež Židov v operativnem sovjetskem kadru znašal le še 1,5 odstotka), a so bili v času največjega Stalinovega rdečega terorja (predstavljali samo 1,8 odstotka celotnega prebivalstva boljševističnega imperija, Rusov je bilo denimo 80 odstotkov) ključni za odstranjevanje ideoloških nasprotnikov socializma.

Martin Hohmann je s preprostimi matematičnimi operacijami izračunal, da je bilo slabih dva odstotka Židov odgovornih za skoraj 40 odstotkov stalinističnega terorja, medtem ko 80 odstotkov Rusov »samo« za 30 odstotkov. Povedano drugače. Če je Stalinov režim (po zelo konservativni oceni) med leti 1924 in 1953 odgovoren za smrt okoli 20 milijonov ljudi (po eni od teorij naj bi ta številka dosegala 62 milijonov), to pomeni, da so Židje v Rusiji odgovorni za smrt najmanj 8 milijonov ljudi, kar je več, kot je bilo uradno (po židovskih virih) žrtev holokavsta (6 milijonov). In naprej. To pomeni, da so Židje v Sovjetski zvezi 59-krat bolj odgovorni za rdeči teror na prebivalca kot pa avtohtoni Rusi, je v govoru poudaril Hohmann in se vprašal, zakaj se od Židov ne pričakuje kolektivna krivda za morijo drugače mislečih v času vladavine Stalina. Zoper Hohmanna je sledil pogrom, še enkrat več se je izkazalo, da je vsakršna kritika Židov v Nemčiji tabu tema, kar je zapisal celo novinar BBC.

Prijateljstvo in tesne vezi med boljševiki in Židi so še starejšega datuma. Za uvod se samo za trenutek ustavimo pri Marxu. Karl Marx, ideolog komunizma, najbrž najbolj zlobne ideologije v zgodovini, je bil vzgajan v judovstvu. Starša sta pobegnila pred antisemitizmom, Karlov dedek je bil židovski rabin z imenom Mordecai. Na Marxa je najbolj vplival Moses Hess, francoski židovski filozof, ki mu je omogočil, da je Rheinische Zeitung uporabil za levičarsko platformo. Hess je bil tudi tisti, ki je v komunista spreobračal Friedricha Engelsa, bogatega tekstilnega magnata, ki je kasneje financiral Karla Marxa iz dobičkov, ki jih je ustvaril v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Marksizem se je dokaj hitro razširil po Evropi in pljusknil tudi prek luže, kjer so ga Židje, ki so se v 19. stoletju iz Rusije množično selili v Zahodno in Vzhodno Evropo ter ZDA, vzeli za svojega in prek njega uresničevali svoje interese. Komentator je v The Jewish Chronicle (najstarejši židovski časopis na svetu) zapisal, da je razlog, zakaj Židje sprejemajo boljševizem, v tem, da so »ideali boljševizma v mnogih točkah usklajeni z najboljšimi ideali judovstva«. Tudi zato so Židje financirali boljševike in jih podpirali. Ko so denimo boljševiki spomladi 1917 v Carnegie Hall v New Yorku slavili odstopno izjavo Nikolaja II. Ruskega, carja Rusije, kralja Poljske in princa Finske, so dobili telegram podpore od Jacoba Schiffa, bogatega židovskega poslovneža, ki je vodil investicijsko banko Kuhn, Loeb & Co. Ta banka je bila ena od ustanoviteljic ameriške centralne banke (FED), ki je nastala tako, da so židovski bančniki izpodrinili bogate industrialce, ki so nasprotovali centralni banki (o tem sem pisal TUKAJ). Telegram je objavil New York Times, Schiff pa je skušal zanikati svojo vpletenost, a je njegov vnuk John trideset let kasneje v New York Journalu (3. februar 1949) razkril, da je Jacob Schiff za boljševiško revolucijo namenil 20 milijonov dolarjev. In prav Schiff je leta 1905 že financiral Japonce v vojni proti carski Rusiji, istega leta so židovski bankirji financirali rusko revolucijo, ki ni bila uspešna.

V Evropi je bil eden glavnih financerjev boljševikov Olof Ashberg iz Stockholma, Žid, ki se je še po 2. svetovni vojni v Švici sestajal z Rusi. Diplomatski krogi v Švici so ga opisovali kot »sovjetskega bankirja«, ki je leta 1917 z izdatnimi denarnimi sredstvi Trockemu in Leninu (slednji je veljal za Rusa, a je imel nemške, ruske, židovske in mongolske korenine, njegova žena Nedežda pa naj bi bila Židinja, saj je njena družina kot družinski pogovorni jezik uporabljala jidiš, se pravi nemščino s hebrejskimi koreninami) pomagal izpeljati oktobrsko revolucijo. Takih židovskih bankirjev in poslovnežev, ki so financirali boljševike, je bilo še ve, a o njih kdaj drugič.

Kakorkoli, kmalu po židovskemu slavju v New Yorku je nazaj v Rusijo odpotoval Lev Trocki (v ZDA je pisal za Novy Mir, ki ga je Times kasneje označil za židovski časopis), ki je kasneje postal eden ključnih oblastnikov. Po njegovi zaslugi je rdeča zvezda najprej postala simbol Rdeče armade, kasneje pa komunizma. Med zgodovinarji krožita dve teoriji, kako je prišlo do tega. Po prvi peterokraka zvezda predstavlja pet prstov delavca, po drugi pa naj bi Trocki skušal najti simbol, ki spominja na davidovo zvezdo. Še najbližje heksagramu je bil pentagram.

Pravo ime Trockega je bilo Lev Davidovich Bronstein, po prihodu nazaj v Rusijo je postal najpomembnejši komisar, desna roka Lenina, ki je najbolj pripomogla, da so boljševiki oktobra 1917 v Moskvi in Peterburgu zrušili kratkotrajno demokratično izvoljeno vlado, ki je nastopila po odstopu carja Nikolaja (april – oktober 1917). Tudi zato so takratni kronisti iz Rusije poročali, da ni šlo za delavski upor oziroma ruski državni udar, ampak da je bila oktobrska revolucija pravzaprav židovski državni udar.

Guardianova (takrat se je časopis imenoval še Manchester Guardian in je bil za razliko od danes še verodostojen) dopisnica iz Moskve Ariadne Tyrkova Williams je zapisala: »V sovjetski republiki so vsi odbori in komisariati napolnjeni z Židi.« Winston Churchill, ki je pisal za Illustrated Sunday Herald, je 8. februarja 1920 zapisal: »Z izjemo Lenina je večina vodilnih oseb Židov. Poleg tega glavni navdih in gonilna moč prihajata od judovskih voditeljev.« A najpopolnejši opis rasnega ozadja članov boljševistične oblasti je dal Robert Wilton, dopisnik Timesa iz Rusije. Leta 1920 je v francoščini izdal knjigo Les derniers jours des Romanov, v kateri je objavil seznam članov centralnega komiteja komunistov, ljudskih komisarjev, izvršilnega odbora boljševikov in članov komisije za izredne razmere. Se pravi seznam tistih, ki so imeli v rokah oblast. Iz seznamov je razvidno, da je bila več kot polovica članov centralnega komiteja Židov, tudi več kot polovica članov sveta ljudskih komisarjev je bila Židov. Wilton, ki ga še danes obtožujejo antisemitizma, je pet let po objavi knjige umrl, uradni vzrok smrti je bil rak.

Podobno kot Tyrkova in Wilton so v svoje matične države poročali tudi drugi dopisniki in diplomati. William Oudendyk, nizozemski konzul v Sankt Peterburgu, je v zahodno Evropo poslal depešo, v kateri je zapisal, da »boljševizem organizirajo in izvajajo Židje«. Njegovo poročilo je bilo aprila 1919 vključeno »belo knjigo o Rusiji« oziroma v Zbirko poročil o Rusiji I., a je bilo hitro umaknjeno. Stotnik Montgomery Schuyler (G2 Intelligence), ki je bil operativec ameriških sil v Sankt Peterburgu, je zapisal: »Boljševistično gibanje je bilo že od samega začetka vodeno in pod nadzorom najmočnejših ruskih Židov.« Ta zapis hrani državni arhiv ZDA, kjer sta tudi dva telegrama. Prvi je od konzula Summersa (2. maj 1918) iz Moskve, ki navaja: »Židje prevladujejo v lokalni sovjetski vladi, protižidovsko razpoloženje med ljudmi narašča.« Drugi telegram je poslal Caldwell, konzul v Vladivostoku (5. julij 1918). Zapisal je: »Petdeset odstotkov sovjetske vlade v vsakem mestu sestavljajo Židje najhujše vrste«.

Ko je januarja 1924 Lenin umrl, se je začel boj za njegovo nasledstvo. Zmagal je Josip Stalin, ki ga še danes opisujejo kot antisemita, a resnica je diametralno nasprotna. Stalin je imel tri žene in vse so bile Židinje. Njegovi otroci so bili vzgajani v židovskem duhu, tudi poročali so se z Židi (hčerka Svetlana iz prvega zakona je imela štiri može, trije od teh so bili Židi). Podobno je bilo s Stalinovim pomočnikom Vjačeslavom Molotovom, enako z drugimi Stalinovimi nasledniki, kot je denimo Leonid Brežnjev, ki je bil poročen z Židinjo, njegovi otroci so bili vzgajani kot Židje. In še nekaj. Prav vsi zloglasni šefi boljševistične tajne službe, od Uritskyga do Berije, so bili Židje.

Enak recept je bil uporabljen drugod po Evropi. Leta 1919 je Bela Kun na Madžarskem organiziral socialistično revolucijo. Skoraj vsi člani vlade so bili Židje, kar je tudi povzročilo padec režima, saj jih Madžari niso marali. S sovjetsko pomočjo so se Židje vrnili na oblast leta 1945, ko je bil postavljen triumvirat: Matyas Rakosi (rojen kot Rosenfeld), Erno Gero (rojen kot Singer) in Zoltan Vas. Prva dva sta bila tudi člana krvave Kunove vlade. Najslavnejši madžarski Žid in eden najškodljivejših Zemljanov je danes George Soros.

Enako je bilo na Češkem, Poljskem, v Romuniji in tudi Titovi Jugoslaviji, kjer je bil glavni diktatorjev svetovalec Žid Moša Pijade. John Gunther je v knjigi Za zaveso v poglavju Tito in Jugoslavija zapisal, da je bil Pijade glavni mentor Josipa Broza in da je »ideološko strukturo, ki jo ima, dobil od tega pametnega starca«. Benton Bradberry je leta 2012 v knjigi razbil mit o Nemcih kot najbolj zlobnem narodu, ki je zakrivil obe svetovni vojni. Avtor trdi, da je šlo za agresivno politiko do Nemčije, nestabilnost sveta v 20. stoletju pa je zakrivila boljševistična revolucija, za katero so stali Židje. Bradberry je zapisal: »Najboljši dokaz o židovski naravi oktobrske revolucije in prevladi Židov v boljševistični vladi je tudi njihova vloga v komunističnih revolucijah, ki so se dogajale po Evropi.«

Po prvi svetovni vojni so Židje skušali prevzeti oblast tudi v Nemčiji. S pomočjo sovjetskega veleposlanika in židovskega denarja je skupina Spartak skušala zrušiti vlado. Upor je bil zatrt, voditelja Roza Luxemburg in Karl Liebknecht sta bila usmrčena. Židje so kasneje financirali nacionalsocializem oziroma zloglasno NSDAP, ki naj bi bila med 2. svetovno vojno odgovorna za holokavst. In ravno na to je leta 2003 v svojem govoru članom CDU opozoril uvodoma omenjeni Martin Hohmann: nihče ne terja od Židov, da na podlagi dedne krivde prevzamejo kolektivno odgovornost za početje med boljševiško revolucijo, se pravi, da bi bili kolektivno krivi za tisto, kar so počeli dve generaciji prej njihovi predniki. Zato tudi od Nemcev nima pravice nihče terjati, da sedanje generacije nosijo breme holokavsta. Zaradi teh besed so ga napadli mediji, obrekovali so ga v CDU (iz poslanske skupine je bil izgnan 14. novembra 2003, stranko je zapustil aprila 2004), kazensko so ga preganjali. A pregon so morali opustiti, ker v svojem govoru ni povedal ničesar neresničnega, njegova skovanka Tätervolk pa je postala (ne)beseda leta 2003.

Dan Zemlje je globalna prevara

Značke

Allen Ginsberg, Dan Zemlje, Denis Hayes, Edmund Muskie, ekoteroristi, Forbes, George Wald, globalno segrevanje, ICPP, Ira Einhorn, James Hansen, Larry Bell, Lenin, levičarski aktivisti, Life, okolje, okoljevarstveniki, onesnaženje, Paul Ehrlich, Paul Reiter, podnebne spremembe, Ralph Nader, varstvo okolja, Zemlja

Preden danes slavite dan Zemlje (22. april), ugašate luči, s strahom berete analize in napovedi prihodnosti zaskrbljenih, samooklicanih ekoloških strokovnjakov in znanstvenikov ter vam bodo aktivisti prali možgane z neumnostmi o potrebnem trajnostnem razvoju planeta, morate vedeti, da je dan Zemlje, milo rečeno, neslana šala, da ne zapišem, da je to ena največjih prevar po 2. svetovni vojni. Svetovni dan Zemlje se obeležuje od leta 1970, leta 2009 pa je 22. april za mednarodni dan Zemlje razglasila tudi Generalna skupščina Združenih narodov. Koncept dneva Zemlje je bil razvit v ZDA, temeljil je na napovedih strokovnjakov. A te napovedi so se izkazale za povsem zgrešene. Po vsej verjetnosti namenoma, saj je danes industrija napovedovanja prihodnosti Zemlje in njene usode ena najbolj dobičkonosnih in najhitreje rastočih panog. Koliko se danes nameni za raziskave, ne ve nihče, toda če samo ZDA na leto porabijo okoli 25 milijard dolarjev, potem se ta številka na globalni ravni približa 100 milijardam dolarjev. Kolumnist revije Forbes Larry Bell je celo zapisal, da raziskave o podnebnih spremembah in vsa histerija okoli tega ameriški ekonomiji vsako leto povzroči za 1,75 bilijona (1.750 milijard) dolarjev škode.

Ledena doba

Leta 1970 se nikomur ni sanjalo o globalnem segrevanju. Ravno nasprotno. Med leti 1950 in 1970 so povprečne temperature padle, zato so znanstveniki začeli govoriti, da prihaja nova ledena doba. Led bo kmalu prekril severno poloblo, zato se je treba pripraviti na polarni mraz. Seveda je bil za to kriv človek. Ko so po letu 1979 temperature spet začele naraščati, je znanstvenik Nase James Hansen začel govoriti, da planetu grozi veliko segrevanje. Ko so se po letu 2000 temperature spet znižale, so bili znanstveniki malo bolj previdni. Niso več govorili o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. To je očitno koncept, ki ga lažje znanstveno branijo, je pa hkrati očitno edini način, da levičarske anticivilizacijske politike »rešijo« svet pred samouničenjem.

Izumrli bomo

V času, ko so 22. april razglasili za dan Zemlje, je biolog iz Harvarda George Wald dejal, da bo civilizacija izumrla v 15 do 30 letih, če človeštvo ne bo takoj ukrepalo. Po njegovo se je človeštvo znašlo v tako hudi okoljski krizi, onesnaženje pa je tako veliko, da je ogroženo celotno človeštvo. No, človeštvo še ni izumrlo.

Ljudje bodo nosili plinske maske

Leta 1970 je revija Life objavila grozečo napoved, češ da imajo znanstveniki zelo trdne dokaze, da bodo morali prebivalci velikih mest že v naslednjih desetih letih zaradi onesnaženosti zraka nositi maske, če bodo sploh hoteli preživeti. Po skoraj pol stoletja ni treba v nobenem velemestu nositi mask.

Sonce ne bo več sijalo

V začetku sedemdesetih let so znanstveniki napovedali, da bo zrak tako onesnažen, da se bo količina sončne svetlobe, ki doseže Zemljo, zmanjšala za polovico. No, danes strašijo in svarijo pred UV sevanjem, ki predstavlja tveganje za zdravje.

Javni pozivi k ekološki osveščenosti

Ustanovitelji dneva Zemlje (Philadelphia leta 1970) so ljudi javno pozivali, naj skrbijo za okolje, naj ga ne onesnažujejo in naj živijo okolju prijazno. No, Ira Einhorn, eden od nekaj deset ustanovnih članov in militantni ekolog, je leta 1977 ubil svoje dekle Holly Maddux. Policisti so primer rešili šele leta 1979, ko so se sosedje pritožili, da se iz Einhornovega stanovanja širi neznosen smrad. Ugotovljeno je bilo, da je morilec truplo dekleta pustil razpadati kar v omari. Strinjali se boste, da to ni bilo prav nič »okolju prijazno«.

Znanstveni dokazi

Na dan Zemlje eko-aktivisti (beri: ekoteroristi) zatrjujejo, da so vse ugotovitve o nevarnostih, ki zaradi onesnaževanja pretijo planetu, posledica znanstvenih dognanj. Kar je seveda daleč od resnice. Večinoma gre za levičarske aktiviste družboslovne izobrazbe. To je spoznal tudi profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z medvladno skupino Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP). Ko je ugotovil, da njegove rezultate za potrebe opravičevanja vedno novih sredstev za raziskave potvarjajo, je ostro protestiral. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovna poročila. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: »ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je veliko število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.«

Smrt zaradi lakote bo kosila po planetu

Znanstveniki so trdili, da bo zaradi onesnaženja začelo primanjkovati hrane, zato bo po planetu smrt zaradi lakote kosila z biblijskimi razsežnostmi. Najbolj bodo na udaru revni. Seveda se ni zgodilo nič kaj takega. Nasprotno. Samo v tem stoletju se je kar 700 milijonov ljudi rešilo revščine, lačnih je vse manj ljudi.

Za konec še nekaj o samem dnevu Zemlje, kot ga opisuje meteorolog Brian Sussman, avtor knjige Eko tiranija in bloga Climategate. Dan Zemlje so si leta 1970 izmislili trije radikalni sanjači. Prvi je bil senator Gaylord Nelson, ki je kot gostujoči profesor študente silil, da so na predavanjih sedeli prekrižanih nog ter jih prepričeval, da so ZDA imperialističen narod, s komunizmom pa naj ne bi bilo nič narobe, samo pravilno ga je treba izvajati. Drugi je bil Denis Hayes, predsednik študentov na Stanfordu, ki je bil znan po organizaciji nasilnih protestov proti vietnamski vojni. Tretji pa je bil profesor Paul Ehrlich iz Stanforda, ki je predaval, da je višek prebivalstva na Zemlji kot rak, ki ga je treba odrezati.

Trojka se je srečala po razlitju nafte ob obali Santa Barbare (1969) in se kasneje po temeljitem premisleku odločila, da organizirajo nacionalni dan Zemlje. Izbrali so naslednje leto (1970) in datum 22. april. Izbira ni bila naključna. Vsi trije so bili zagreti marksisti (kot večina okoljevarstvenikov in ekoteroristov), 22. april pa je rojstni dan diktatorja Lenina (o njem sem pisal tukaj). Tudi to, da so ustanovitev prestavili za leto dni, ni bilo naključje: leto 1970 je bila 100. obletnica rojstva ruskega revolucionarja, ki so ga imeli za prvega sodobnega ekologa (podpisal je odlok o nacionalizaciji gozdov, voda in rudnin). Zanimivo je, da je trojka ob dnevu Zemlje leta 1970 ostala v ozadju, saj so bili slavnostni govorniki senator Edmund Muskie (potomec poljskih židov), aktivist in predsedniški kandidat Ralph Nader (pogosto je potoval v Sovjetsko zvezo in na Kubo, sicer libanonsko-židovskih korenin), židovski pesnik Allen Ginsberg ter Nobelov lavreat in židovski biolog George Wald.

Dnevi so imeli v različnih obdobjih različne poudarke, vedno so napadli zahodno civilizacijo in kapitalizem, predvsem sebičnega posameznika, ki bi se moral za rešitev sveta podrediti kolektivu. Tako so v sedemdesetih letih zahodnega človeka razglasili za neodgovornega onesnaževalca, v osemdesetih letih se je ta človek pojavljal kot morilec dreves, v devetdesetih letih pa so on dnevu Zemlje poudarjali, da je človek zahodne civilizacije iztrebljevalec živalskih vrst. Na prelomu tisočletja so ljudi strašili z globalnim segrevanjem, dokler Združeni narodi niso v imenu podnebnih sprememb dneva uradno razglasili za mednarodni dan Zemlje.

Če želimo postati Švica, moramo posnemati Švico, ne bolivarsko Venezuelo

Značke

Hugo Chavez, Lawrence W. (“Larry”) Reed, Lenin, Miha Kordiš, Slovenija, socializem, Sovjetska zveza, Stalin, Tko je John Galt, Venezuela, Švica

Malo starejši se boste spomnili, kako smo Slovenci vedno sanjali, da bo Slovenija postala „nova Švica“, da bo postala „mala Švica“, da bomo Slovenci ne samo dohiteli, ampak tudi prehiteli Avstrijo. Te želje so se po osamosvojitvi še okrepile. No, niso bile samo želje, prevladalo je prepričanje, da bomo sen (skoraj) vsakega Slovenca uresničili. In ker naj bi bili Slovenci pridni in delavni, to naj ne bi bilo težko. Celo radikalni levičarji, ki sami sebe, kot denimo Miha Kordiš, razglašajo za socialiste, bi si najbrž želeli, da ima majhna in mlada država na sončni strani Alp tako visok standard in tako blaginjo, kot jo imajo Švicarji, tak povprečen BDP na prebivalca in tako povprečno plačo, kot jo imajo prebivalci države v samem osrčju Alp. Težava je le, da nihče od tovarišev socialistov ne ve, kaj pomeni postati podoben Švici.

Gre za temeljno nerazumevanje, če želimo postati enaki Švici (ali jo celo prehiteti), se moramo začeti obnašati kot Švica, ne kot Venezuela. To pomeni: zmanjšanje javne porabe (švicarska javna poraba je nekaj čez 30 odstotkov); odpraviti proračunski primanjkljaj (Švica ga je imela v zadnjem desetletju sam,o dvakrat, pa še takrat je znašal med 0,1 in 0,2 odstotka BDP); odpraviti 1000 + 1 socialni transfer; zmanjšati obvdavčitev (čeprav ima Švica progresivno davčno lestvico, je najvišja stopnja na zvezni ravni 13,2 odstotka); zmanjšati javni dolg (v Švici znaša 34 odstotkov BDP, kar je manj od večine članic EU); privatizacija (v Švici je sistem zdravstvenega zavarovanja v popolnosti v zasebnih rokah, a glej čudo čudno, nihče ne umira na ulicah, Švicarji so med najbolj zdravimi prebivalci na svetu, povprečna življenjska doba je med najdaljšimi na svetu, njihove bolnišnice in klinike ne poznajo izgub); življenjski stroški se v Švici vztrajno nižajo, imajo deflacijo, pa si nihče ne beli glave, da bo deflacijska spirala smrti uničila gospodarstvo; nezaposlenost je na ravni naravne nezaposlenosti, se pravi do 5 odstotkov; Švicarji imajo veliko svobode, regulacij ima veliko manj, kot je povprečje EU; zakoni o nošenju orožja so med najbolj liberalnimi na svetu in spet pridemo do novega čudesa: čeprav so Švicarji med najbolj oboroženimi prebivalci na svetu (količina orožja na prebivalca), je Švica ena najbolj varnih držav na svetu in ima eno najnižjih stopenj umorov ali ubojev na svetu; zmanjšati subvencije za podjetja in posameznike; Švicarji na referendumih odločajo o vseh vprašanjih in brez omejitev, kar pomeni, da se politiki z javnim sektorjem bojijo državljanov in ne obratno.

Skratka, Švica je država (o njej velikokrat piše odličen bloger Tko je John Galt, zato sem si nekaj misli sposodil od njega), ki jo levičarji označujejo kot neoliberalno, jo prezirajo kot deželo brutalnih kapitalistov, kjer tisti prebivalci, ki imajo več, tega nočejo deliti s tistimi, ki imajo manj, je tisto bruno v očesu levih radikalcev, ki ruši socialistične mite, ker kaže, da je realnost deluje diametralno nasprotno od njihovih prepričanj in želja. Zato še enkrat: če želi Slovenija postati kot Švica, se mora tako tudi obnašati in delovati. Levičarji pa mislijo in si domišljajo, če se bodo obnašali in delovali kot bolivarska Venezuela, bomo postali Švica. Na žalost posnemanje Venezuele pelje lahko samo do venezuelskega scenarija. Kakšen je ta, vidimo in spoznavamo vsak dan znova.

Kako levičarji razmišljajo, je nedavno odlično opisal Lawrence W. (“Larry”) Reed iz Foundation of Economic Education. Nekako takole gre. Reed pravi, da je lažje postrgati betonsko steno z nohti, kot pa razumeti levičarje ali obrazložiti, kaj je socializem, ki je v resnici neskončno se premikajoča tarča.

1. Znano je, da je na celi črti pogorela Marxova teorija, ki predvideva odpravo zasebne lastnine in državno lastništvo produkcijskih sredstev (temu so rekli celo znanstveni socializem).

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

2. Ko je Lenin ustanovil socialistično Sovjetsko zvezo, ko je država skrbela „za dobro ljudi“, in je Stalin dejal, da je sovjetski socializem raj za delavce, se je po nekaj desetletjih izkazalo, da gre za pekel na zemlji, kjer so bili umori in pokoli političnih in razrednih nasprotnikov del v vsakdana.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

3. Hitler je izhajal iz socializma, njegova delavska stranka je temeljila na socializmu.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

4. Po propadu Sovjetske zveze je nekaj na novo nastalih držav (denimo Belorusija) razglasilo, da bodo še naprej predani socializmu.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

5. Jugoslovanski eksperiment s samoupravnim socialističnim gospodarstvom je privedel do bankrota države.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

6. Na ducate afriških in azijskih držav se razglaša za socialistične. Vse po vrsti trpijo pomanjkanje, vladajo jim tirani.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

7. Ko je v Venezueli prevzel oblast Hugo Chavez in Venezuelo razglasil za socialistično državo, so se veselili vsi socialisti po svetu. Izvedel nacionalizacijo številnih podjetij, dal „oblast ljudstvu“, preziral in obtoževal kapitalistične države, ja, takrat so levičarski sanjači končno dahnili: „To je tisto, kar mislimo.“ Danes, ko je Venezuela utrpela pomanjkanja, ko se je socializem še enkrat v praksi izkazal za zgrešen sistem, smo slišali znan levičarski refren:

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo.“

8. Levičarji se ozirajo po skandinavskih državah, celo Bernie Sanders je dejal, da bo ZDA ustrojil po skandinavsko. „To je tisto, kar mislimo!“ so spet dahnili socialisti, tokrat v ZDA. Ampak ko so podrobneje pogledali v drobovje teh držav, so videli, da tam nimajo predpisov o minimalni plači, da imajo nižje davke na dobiček podjetij, da imajo več izbire pri izobraževanju, da njihova trgovina temelji na globalizaciji, da skoraj nimajo industrije v državni lasti.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ so si premislili socialistični sanjači.

Ja, kaj za vraga sploh mislite? Levičarji so intelektualno tako izmuzljivi, da jim je težko slediti. Pravijo, da bi bilo v puščavi pomanjkanje peska, če bi tam uvedli socializem. Mogoče je prehuda primerjava, a ni daleč od resnice. Socialisti želijo v Sloveniji, ki je ena najbolj vodnatih držav na svetu, pravico do vode zapisati v ustavo. Če bodo levičarji prevzeli nadzor nad vodo, vam povem, da jo bo kmalu zmanjkalo. V socializmu molža krave poteka nekako takole: v kravo nameriš s puško in rečeš, naj da mleko ali jo ustreliš. Za socialiste je za pomanjkanje vedno krov nekdo drug. Če krava ne da mleka, je kriva krava, kakopak. Razlog je, da levičarji ne marajo osebne odgovornosti, da ne želijo prevzeti osebno odgovornost.

Zato tudi sami natančno ne vedo, kaj socializem sploh je. Poglejte samo, kako različni slovarji opredeljujejo socializem. Običajno tako: Socializem kot „politični in ekonomski sistem, se zavzema, da so sredstva za proizvodnjo, distribucijo in menjavo v lasti celotne skupnosti“. Navidez zelo natančna opredelitev ali ne? Preberite še enkrat in skušajte zdaj razumeti. Kaj natančno pomeni last celotne skupnosti? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo in kaj ne na policah v trgovini? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo neka tovarna proizvajala in kaj ne? In kaj sploh je celotna skupnost? Prebivalci ene občine ali kar cele države? Ampak na koncu pride vedno do tega, da odloča peščica ljudi s politično močjo.

Švedska, Norveška in Danska so države, ki s svojo socialno demokracijo res spominjajo na socialistične države. Uspešne niso zato, ker imajo socializem, ampak zato, ker kapitalizem še ni uničen. Kaj pomeni socializem, ko se ga gredo levičarji na polno, je dovolj zgovoren primer Venezuele. Ali še huje: Severne Koreje.