• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Slovenija

[OBLETNICA] 65 let izida knjige Goli komunist

24 ponedeljek Apr 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Albert S. Herlong, ameriški kongres, Cleon Skousen, Goli komunist, komunizem, kulturni marksizem, Ronald Reagan, Slovenija, socializem, ZDA

Leta 1958 je izšla knjiga Goli komunist, ki jo je napisal Cleon Skousen, nekdanji agent FBI in kasneje član Sveta za nacionalno politiko v administraciji Ronalda Reagana. Knjiga je bila prodana v več kot milijon izvodih.

Medtem ko je CIA kot zunanja obveščevalna služba povsem iz praktičnih razlogov sodelovala s predstavniki Frankfurtske šole, ki se je pred 90 leti preselila v ZDA in so jo ustanovili marksisti, je imel Skousen kot uslužbenec FBI dober vpogled v delo komunističnih propagandistov v ZDA. V 50. letih prejšnjega stoletja je lahko v živo spremljal, kako se je ideologija, ki jo danes prepoznamo in imenujemo kulturni marksizem, zažrla v ameriško družbo in način življenja prek luže. Vrednost knjige Goli komunist ni samo v tem, da je odsev nekega časa, ampak v tem, da je Skousen že pred 65 leti zaznal in opisal progresivne taktike infiltracije komunistične miselnosti v institucije. Te metode se v tem tisočletju uporabljajo bolj kot kadarkoli prej, vzporednice s postmodernističnim časom se ponujajo same od sebe.

Januarja 1963 je kongresnik Albert S. Herlong. Jr. iz Floride za kongresni zapisnik knjigo strnil v 45 komunističnih ciljev, ki še danes zvenijo zelo znano.

Spodaj je 27 ciljev. Zaradi lažjega razumevanja so prilagojeni slovenskim razmeram (ameriško in ZDA sem zamenjal s slovensko in Slovenijo), originalne cilje lahko preberete v članku 45 komunističnih ciljev za ZDA. Drugih 18 ciljev je zelo specifičnih za ZDA (od Panamskega prekopa do hladne vojne), zato niso vključeni.

1. Slovenija naj rajši kapitulira, kot da se vojskuje.

2. Razviti je treba iluzijo, da bi bila razorožitev Slovenske vojske dokaz »moralne moči«.

3. Promovirajte ZN kot edino upanje za človeštvo. Zahtevajte, da se ZN vzpostavi kot ena svetovna vlada z lastnimi neodvisnimi oboroženimi silami.

4. Opustiti je treba prisego na zvestobo.

5. Prevzemite politične stranke.

5. Uporabite sodišča za oslabitev temeljnih slovenskih institucij s trditvijo, da njihove dejavnosti kršijo državljanske pravice.

6. Prevzemite nadzor nad šolami. Spremenite kurikulum. Prevzemite nadzor nad združenji učiteljev. Vnesite politiko stranke v učbenike. Vse to uporabite kot prenosne jermene na poti v socializem.

7. Prevzemite nadzor nad vsemi študentskimi časopisi.

8. Uporabite študentske nemire za spodbujanje javnih protestov proti programom ali organizacijam, ki nasprotujejo komunizmu.

9. Infiltrirajte se v tisk. Prevzemite nadzor nad recenzijami knjig, uredništvi in oblikovanjem uredniških politik.

10. Pridobite nadzor nad ključnimi položaji na radiu, televiziji in filmih.

11. Nadaljujte z diskreditacijo slovenske kulture s poniževanjem vseh oblik umetniškega izražanja.

12. Nadzirajte umetnostne kritike in direktorje umetnostnih muzejev. Naš načrt je promovirati grdo in nesmiselno umetnost.

13. Odpravite vse zakone, ki urejajo nespodobnost, tako da jih imenujete »cenzura« in kršitev svobode govora in svobode tiska.

14. Zrušite kulturne standarde morale s spodbujanjem pornografije in obscenosti v knjigah, revijah, filmih, radiu in televiziji.

15. Homoseksualnost, degeneracijo in promiskuiteto predstavite kot nekaj normalnega, naravnega in zdravega.

16. Infiltrirajte se v cerkve in zamenjajte razodeto vero s »socialno« religijo. Diskreditirati je treba Sveto pismo in poudarjati potrebo po intelektualni zrelosti, ki ne potrebuje »verske bergle«.

17. Odpravite molitev ali katerokoli vrsto verskega izražanja v šolah, ker krši načelo »ločenosti cerkve in države«.

18. Diskreditirajte slovensko ustavo tako, da jo označite za neustrezno, staromodno, neustrezno sodobnim potrebam, oviro za sodelovanje med narodi po vsem svetu.

19. Diskreditirajte slovenske osamosvojitelje. Predstavite jih kot sebičneže, ki jim ni bilo mar za »navadnega človeka«.

20. Podcenjujejo vse oblike slovenske kulture in odvračajte učitelje od poučevanja slovenske zgodovine.

21. Podprite kakršnokoli socialistično gibanje, da bi dali centraliziran nadzor nad katerimkoli delom kulture – izobraževanjem, socialnimi agencijami, programi socialnega varstva, klinikami za duševno zdravje itd.

21. Infiltrirajte se in pridobite nadzor nad sindikati.

22. Infiltrirajte se in pridobite nadzor nad velikimi podjetji.

23. Prenesti del pristojnosti s policije na socialne agencije. Vse vedenjske težave obravnavajte kot psihiatrične motnje, ki jih nihče razen psihiatrov ne more razumeti ali zdraviti.

24. Diskreditirajte družino kot institucijo. Spodbujajte promiskuiteto in ločitvene postopke.

25. Poudarite, da je treba otroke vzgajati stran od negativnega vpliva staršev. Predsodke, duševne blokade in zaostalost otrok pripisujte zatiralskemu vplivu staršev.

26. Ustvarite vtis, da sta nasilje in upor legitimna.

27. Nasprotuje zadržkom, da bi mednarodna sodišča in institucije prevzele pristojnosti nad domačimi problemi. Dajte mednarodnim sodiščem in organizacijam pristojnost nad narodi in posamezniki.

Ekonomska svoboda

07 torek Mar 2023

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija

≈ Komentiraj

Značke

ekonomska svoboda, Fraser Institute, George Soros, Heritage Foundation, Open Society, Slovenija, socialisti, socializem

Teh podatkov v medijskem mainstreamu ne boste našli oziroma zelo redko. Pač niso v skladu z uredniškimi politikami, ki dajejo prostor socialističnim frontmenom, ti pa strašijo, da je Slovenija vse bolj država nebrzdanega kapitalizma. No, letni indeks ekonomske svobode (2023) Heritage Foundation kaže, da gre država ravno v nasprotno smer.

Kakorkoli, ameriška analitična fundacija, ki države razvršča po ekonomski svobodi, od katere je odvisna tudi blaginja posamezne države, indeks izračuna s pomočjo štirih kategorij, v katerih so trije parametri: vladavina prava (lastninske pravice, integriteta države, učinkovitost sodstva), vitkost države (izdatki države, davčna bremena, fiskalno zdravje), regulacije (poslovna svoboda, svoboda delovne sile in monetarna svoboda) in tržna svoboda (svoboda trgovanja, svoboda investiranja, finančna svoboda). Vsak parameter ovrednotijo s točkami (od nič do 100) in izračunajo povprečje.

Treba je opozoriti, da ta indeks ni isti kot indeks, ki ga izračunava kanadski Fraser Institute in objavlja poročilo o ekonomski svobodi v svetu. Je pa podoben, saj so tudi rezultati skoraj identični.

Slovenija se je uvrstila na 37. mesto med 176 državami in je glede na leto 2022 zdrsnila za pet mest. Najboljše uvrščene so Singapur, Švica, Irska, Tajvan, Nova Zelandija in Estonija, povsem na dnu so slovenskim levičarjem najljubše države, kot so Venezuela, Kuba in Severna Koreja. Slovenija je obarvana rumeno, kar pomeni, da je zmerno ekonomsko svobodna država. Bolj ali manj je pri vseh parametrih dobila več kot 50 točk, najslabše se je odrezala pri sodni učinkovitosti (48,5), vladni integriteti (44,8) in finančni svobodi (48,9).

Iz podatkov fundacije Heritage lahko sklepamo, da v Sloveniji ni liberalnega kapitalizma. Ne samo pri nas, ampak tudi v ZDA, ki se je uvrstila najslabše do zdaj (na 25. mesto), čeprav ZDA še danes med domačimi tovariši veljajo za največje neoliberalno zlo.

S to lestvico imajo slovenski levičarji in njim naklonjeni medijski mainstream, ki sicer redno objavlja lestvice raznih nevladnih organizacij (skoraj vse po vrsti financirane s strani Georga Sorosa in njegove fundacije Open Society), dve težave, ki sta vidni s prostim očesom in ni treba biti ravno Einstein, da ju prepoznaš.

Prva je, da tovarišija trdi, da je za težave v zdravstvu, gospodarstvu in povsod drugod kriv prosti trg oziroma deregulirani kapitalizem. Kar je seveda v nasprotju s tem, kar kažejo rezultati izračuna indeksa ekonomske svobode.

Druga njihova težava (mogoče še večja) je, da rezultati razkrivajo, da blaginjo in večjo kvaliteto življenja državljanom prinaša večja ekonomska svoboda (višja uvrstitev na lestvici). Povedano drugače: večja je ekonomska svoboda, boljše se živi. Kar je nekaj, česar slovenski trash socialisti nikakor ne razumejo: da davki zmanjšujejo ekonomsko svobodo ljudi, ki ne morejo prosto razpolagati s skoraj polovico dohodka; da je popolna zaščita (pred krajo ali posegi države) lastninske pravice pogoj za ekonomsko svobodo; da so ljudje bolj svobodni, če lahko sami oblikujejo prioritete glede dohodka in razpolaganja s časom; da manjša državna poraba pomeni večjo svobodo posameznika; da je človek bolj svoboden, če se sam dogovarja z delodajalcem glede obsega dela in plačila, kot če v ta odnos z regulativo poseže država.

Indeks ima sicer nekaj pomanjkljivosti (kot vsak), vendar je kljub vsemu nek pokazatelj in uporaben kompas, ki meri državno omejevanje svobode v neki državi. Vsekakor Slovenija ni neoliberalna država, niti ne gre v tej smeri, ampak strumno koraka po poti v »boljši« socialistični svet.

Je to še Slovenija?

25 sobota Feb 2023

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 7 komentarjev

Značke

osamosvojitev, postmodernizem, Slovenija, svoboda govora

Pred dobrimi tremi desetletji sem videl sijočo deželo. To je bila Slovenija. Moja domovina. Mogoče sem v življenju premalo govoril, da sem gledal ponosen narod, ki je zgodovino dobesedno previharil in kanil samostojnost zgraditi na mogočni skali, na koščku blagoslovljenih tal, čudovitem delu zemlje, kot bi ga Bog naredil zase.

Ja, to je bilo drugačno in bolj samozavestno obdobje. To je bil kratek vek, ko se je dvignila megla in smo jasno videli razdejanje, ki ga je za seboj pustila komunistična diktatura. Nismo mežikali, se sramežljivo nasmihali in spraševali, kaj storiti. Samo storili smo. V ključnem trenutku zgodovine. Storili v trdnem prepričanju, da bo šla Slovenija v razvoju dlje, kot še nikoli prej. A kot je čas tekel naprej ter so bledeli spomini na osamosvojitveno sago in njene junake, so zoprniki, ki bi jih morali že zdavnaj pokopati, dvigovali glave in postajali vse glasnejši.

Danes sem utrujen od indoktriniranih levičarskih aktivistov, socialističnega orkestra, domišljavih in pristranskih medijev, nenehnega manipuliranja in poniževanja slovenstva. To je kraj, kjer si nisem želel biti. To je kraj, kjer daleč nad tlemi v svoji izmišljeni palači lebdijo in življenje bogaboječim ljudem narekujejo vzvišeni uradniki in ošabni novi obrazi. Bog mi je priča, da si nikoli nisem mislil, da bom moral prenašati ljudi, ki nam diktirajo, kaj je dobro za nas, kdo je lahko naš prijatelj, s kom naj se družimo, kaj naj zaužijemo in v koga naj verujemo. Prišlo je celo tako daleč, da je postalo ksenofobno in rasistično sporazumevati se v lastnem jeziku, povzdigovati svojo kulturo in tradicijo, biti ponosen, da si Slovenec. Danes mi je žal, da nismo nekoč zgradili trdnega obzidja in skozi vrata spustili le tiste, ki so imeli čisto srce in voljo do dela. Vse preveč je danes delomrznežev, ki jih morajo z grožnjo s silo hraniti pridne slovenske roke.

Ni dolgo do dne, ko bom na tem svetu stopil v sedmo desetletje življenja. Sčasoma se vse pogosteje sprašujem, ali sem v tem času naredil dovolj in kaj bi še lahko. A dejstvo, da so me po skoraj desetletnem pljuvanju z vse mogočimi izrazi skupaj z novinarskim kolegom Škorcem končno uspeli obsoditi zaradi javnega izražanja mnenj in misli, je vendarle nekoliko odplaknilo malodušje, ki sem ga nosil v sebi. Dejanje objave glose, ki je bila podlaga za obsodbo, je očitno imelo vsaj tolikšen pomen, da so moji svetovnonazorski nasprotniki in sovražniki svobode govora razkrili, da so ves čas blazneli v strahu pred tovrstnimi objavami. Intervencija bi bila v vsaki svobodni državi sramotna, a to je današnja Slovenija: zadrtost pripada tistim, ki bi radi bili modreci v zavetrnih pristaniščih.

Sprašujem se, je to še Slovenija. Je to še dežela ajdovih polj, veličastnih gozdov, številnih voda in mogočnih alpskih vrhov. Je to še dežela pogumnih in drznih posameznikov, ki so stoletja z literaturo, glasbo, tradicijo in vero ohranili izročilo naših prednikov. Ne, Slovenija, kot jo vidijo zdajšnji volivci, je nekaj povsem drugega:

Slovenija, kjer v nekaterih delih ne slišiš več slovenskega jezika;

Slovenija, kjer se urbana središča s tujerodnimi župani spreminjajo v balkanski kotel;

Slovenija, kjer posamezni predstavniki ljudstva kažejo vse znake uživanja kokaina in potem kot ministri skušajo uresničiti ideje, ki delujejo samo v njihovem domišljijskem svetu;

Slovenija, kjer je narejen križ čez svobodo govora;

Slovenija, kjer marčevske gospodinje z drugimi klošarji, katerih edini napor v življenju je pot roke od krožnika do ust, neartikulirano kričijo po ulicah in ovirajo življenje poštenih ljudi;

Slovenija, kjer bi z visokimi davki uničili še tiste podjetnike, ki to deželo držijo nad vodo;

Slovenija, kjer kljub prisilnemu plačilu zdravstvenega zavarovanja ne moreš do zdravnika ali specialista;

Slovenija, kjer izobraževanje z omalovaževanjem naravoslovnih znanosti tako opere možgane mladeži, da ne obvlada niti najbolj preprostih matematičnih operacij;

Slovenija, kjer so migranti več vredni od avtohtonega prebivalstva;

Slovenija, kjer je vsak petminutni kulturnik povzdignjen na piedestal odličnosti;

Slovenija, kjer staroselci sicer prepoznajo grdobo, lenobo in nasilnost, a se obrnejo stran, ker nočejo težav.

Nismo v tretjem svetu, a tudi v Sloveniji nismo več. Smo nekje, za kar si bo treba ime šele izmisliti; živimo v svetu dobronamerne cenzure, majic s Che Guevaro, vrtoglave državne potrošnje v imenu pravičnosti, jugonostalgikov in progresivcev ´68, vladavine kvantitete iz elitističnih bunkerjev, brezpogojnega sprejemanja zamisli vlade, degradacije policije in vojske, koruptivnega pravosodja, korporativne pokvarjenosti in lokalne oligarhije.

Zdrava pamet tod ni več zaželena, domovina se spreminja v pepel, presstituti in prostituti globalističnih podgan, kastrirani nebinarni pajaci praznih duš in steklenih pogledov zahtevajo brezpogojno sprejetje njihovih modnih smernic. Zgodovina bo velika dolžnica tistim, ki si bodo danes upali povzdigniti glas proti, ne bodo zardevali zaradi svoje vere, svoje duhovne dediščine, in ne bodo trpeli bolečine, ki jo povzročajo tisti, ki kradejo denar Slovencem in ga prerazporejajo. Potrebno bo dejanje upora. A bo minilo še veliko let, da se bodo potoki združili v reko, ki bo lahko prebila postmodernistično ničevost, ki uničuje moralne standarde in tradicijo.

Ekonomsko capljanje Slovenije ali kaj vse gre narobe

09 Četrtek Feb 2023

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija

≈ 2 komentarja

Značke

Estonija, gospodarstvo, reforme, Slovenija, Višegrajska skupina

Zgodilo se je pričakovano. Po prvih podatkih in ocenah Mednarodnega denarnega sklada (MDS) za lansko leto je pri bruto domačem proizvodu (BDP) na prebivalca Estonija prehitela Slovenijo. Obema je tik za petami Češka.

Slovenija in Estonija sta samostojni državi postali leta 1991. Medtem ko je bilo to za Slovenijo prvič, je bila Estonija enkrat sicer že samostojna in neodvisna država. To je postala leta 1918 in tako je bilo do leta 1940, ko jo je okupirala Rusija. Po padcu Berlinskega zidu sta se obe državi osamosvojili in se skušali otresti socializma. Medtem ko je baltska država šla po poti korenitih prostotržnih reform, se je Slovenija pod vodstvom Liberalne demokracije Slovenije in predsednika vlade Janeza Drnovška zatekla k »neboleči« tranziciji. To se je izkazalo za zelo škodljivo. Tudi zato se je BDP na prebivalca v zadnjih treh desetletjih v Estoniji povečal za skoraj 29.000 ameriških dolarjev (26.700 evrov) na 29.730 ameriških dolarjev (27.380 evrov), v Sloveniji samo za nekaj več kot 21.000 dolarjev (19.340 evrov) na 29.470 ameriških dolarjev (27.140 evrov).

(Ne)zanesljivost DBP

BDP na prebivalca sicer ni najbolj zanesljiv kazalec blaginje v neki države, vendar ga v tej vlogi vidi večina statistik. Pogosto je treba podatke o rasti ali padcu BDP jemati z zadržkom. Težava z BDP kot kazalnikom blaginje je, da vključuje tudi državno potrošnjo, ki je v primeru izračuna povsem izenačena z zasebno potrošnjo. Ekonomija pa nas uči, da državna potrošnja pošilja trgu »napačne signale«: država lahko veliko troši, kar ne pomeni, da s to potrošnjo narašča tudi blaginja državljanov. V nekdanji socialistični Jugoslavije je bila tako denimo za rast BDP vsako leto »zaslužna« tudi megalomanska gradnja spomenikov NOB. Prebivalci razen stroškov z davki od njih niso imeli ničesar, njihova blaginja se zaradi spomenika padlim borcem ni povečala.

Toda kljub temu BDP ni zgolj neka računovodska ali statistična enota, ki nič ne pove. Ker ni druge, se BDP na prebivalca uporablja kot najbolj razširjen kazalnik blaginje državljanov neke države, še posebej zato, ker lahko z njim delamo zgodovinske primerjave. Uporaben kazalnik (če ne še bolj) je tudi individualna potrošnja na prebivalca v standardih kupne moči (SKM), kjer sta Slovenija in Estonija praktično izenačeni: Slovenija je leta 2021 dosegla 90 odstotkov povprečja EU, Estonija le odstotno točko manj. Podatkov za leto 2022 še ni, lahko pa pričakujemo, da bo Estonija tudi v tem kazalcu že boljša od Slovenije.

Kaj se je zgodilo? In kako to, da nas nekdanje socialistične države, na katere smo še pred leti gledali z viška, prehitevajo druga za drugo?

Tranzicija

Estonija je bila, tako kot Slovenija, skoraj pol stoletja pod komunistično okupacijo. Ko je vzhodni socialistični blok razpadel, je imela veliko slabši izhodiščni položaj kot Slovenija: v začetku 90. let prejšnjega stoletja je njen BDP na prebivalca komaj presegal tisoč ameriških dolarjev (920 evrov), medtem ko se je v Sloveniji gibal okoli 8.000 dolarjev (7.630 evrov). Estonski BDP na prebivalca je bil 8-krat manjši od slovenskega, a že na prehodu tisočletja estonski BDP znašal že polovico slovenskega.

Uspeh evropskega gospodarskega tigra od začetka tranzicije ni naključje. Estonci so za razliko od Slovencev odločno prekinili s komunistično preteklostjo. Medtem ko so Slovenci volili v demokrate preoblečene partijce, so se v baltski državi prebivalci odločili za ljudi, ki so obljubili in jih potem vodili v prostotržno gospodarstvo. Velika zasluga gre Martu Laaru, prvemu estonskemu predsedniku vlade in članu desnosredinske politične stranke, ki je kasneje dejal, da je kot zgodovinar prebral le eno ekonomsko knjigo – Svoboda izbire od Miltona in Rose Friedman. In se po njej ravnal. Rezultati so danes vidni: Estonija, ki se je po osamosvojitvi lotila sicer za ljudi bolečih, a očitno uspešnih reform (reformirali so pokojninski, davčni in zdravstveni sistem, pravosodje, zaščitili zasebno lastnino, privabili tuje naložbe, pustili ljudem svobodo), je danes na lestvici indeksa človekove svobode četrta (Slovenija 32.), vladavine prava osma (Slovenija 32.) in ekonomske svobode sedma (Slovenija 32.). Je daleč pred vsemi drugimi tranzicijskimi državami.

Sprememba miselnosti

Medtem ko v Sloveniji tranzicija še kar traja in Slovenijo nekako vleče nazaj v socializem (tudi zaradi EU, ki postaja vse bolj socialistična), je Estonija s tranzicijo že končala. Mlade generacije, ki so zrasle v samostojni državi, so povsem drugačne od slovenske: medtem ko se na sončni strani Alp zanašajo na državo, ki naj bi jih reševala, ko zabredejo v težave, se mladež od Baltskem morju po padcu sama postavi na noge. Ta sprememba miselnosti se je najbolj pokazala od zadnji veliki finančni krizi leta 2008. Kaj se je zgodilo?

Ker je Estonija ekonomsko zelo odprta in svobodna država, jo je finančna kriza zelo prizadela; mogoče najbolj od vseh evropskih držav. Globalna recesija je povzročila, da je v nekem trenutku brezposelnost celo presegla 20 odstotkov, bankrotirala so številna podjetja. Toda država si je zelo hitro opomogla. Celo več. Krizo je Estonija izkoristila za dodatne reforme in zelo zmanjšala javno porabo. Estonija je bila, potem ko si ji je BDP na prebivalca zmanjšal za več kot 20 odstotkov (z 18.280 dolarjev leta 2008 na 14.760 leta 2009), že po 18 mesecih spet v polnih obratih. In Slovenija?

Potratne rdeče vlade

Po pravem malem gospodarskem čudežu pod Janševo prvo vlado (2004 – 2008) je po volilni prevari vajeti prevzel dvojec Borut Pahor (predsednik vlade) in Franci Križanič (minister za finance). Namesto rezov v javno porabo je sledilo brezglavo zadolževanje, da bi se ohranila standard in blaginja predvsem javnega sektorja. Če je pod Janševo vlado BDP na prebivalca znašal 27.740 dolarja, je v naslednjih letih pod vladavino levih strank padel na 21 tisoč dolarjev (2015) in dosegel raven iz leta 2008 šele pod tretjo Janševo vlado. Posledice takratne finančne avanture rdeče vlade so vidne še danes: medtem ko znaša javni dolg Slovenije okoli 75 odstotkov BDP (2021), znaša estonski samo 18 odstotkov (2021).

Estonija je tudi država, ki je zelo naklonjena tehnološkemu napredku. Veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Bila je tudi prva država, ki se ni branila prihoda Uberja ter je legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bom sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Za razliko od slovenske leve politike, ki Uber, Wolt, Globo ali katerokoli drugo tehnološko podjetje malodane kriminalizira.  Estonci za razliko od slovenske politike (predvsem strank Levica in SD) prepoznajo poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve; v njih vidijo priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.

Slovenija ekonomsko propada

Estonija je dober primer države, ki se od osamosvojitve od Moskve glede na ekonomsko in osebno svobodo vzpenja po lestvici najbolj svobodnih držav na svetu. Primerjava s Slovenijo je dobra, ker sta bili obe državi dolgo pod komunističnim režimom in sta istočasno (čeprav z različnimi izhodišči; Estonija je neodvisnost pozdravila kot precej revnejša država od Slovenije,) začeli tranzicijo. Slovenija se je odločila za gradualizem, Estonija za ostre reze in reforme.

Po treh desetletjih je rezultat več kot očiten: Estonija hitro napreduje, Slovenija caplja in zaradi levih politik v relativnem smislu propada. Vse druge tranzicijske države (predvsem države Višegrajske skupine) so močno liberalizirale svoja gospodarstva in so veliko bolj kapitalistično naravnane, vse imajo manjši državni aparat kot Slovenija in bolj razširjen trg. Medijski mainstream to dobro skriva in o tem ne poroča, zdi se, da je za leve politike in progresivno usmerjene medije primerjava z Estonijo cenen meščanski trik in potegavščina kapitalističnih domišljavcev. Socializem bomo varovali kot punčico svojega očesa, pravijo nadstandardno pametni slovenski volivci, ki ne glede na padajoč standard dajo svoj glas, kakopak, vedno levici. In potem imajo, kar imajo. Čeprav je z vesolja jasno, da je blaginja prebivalstva neposredno odvisna od stopnje in odprtosti prostotržnega gospodarstva.

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 2. februarja 2023)

Med demokracijo in svobodo

27 torek Dec 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

avtoritarnost, demokracija, Fakulteta za uporabne družbene študije, FUDŠ, Janez Janša, John T. Wenders, komunizem, Matevž Tomšič, osamosvojitev, Slovenija, svoboda, ustava, Ustava RS

Pred dnevi sem bil na povabilo dr. Matevža Tomšiča gost okrogle mize, ki ga je na Fakulteti za Uporabne družbene študije organiziral tamkajšnji Center odličnosti. Pogovarjali smo se o (ne)obstoju evropske javne sfere oziroma evropske javnosti. Beseda je tekla tudi o demokraciji, demokratičnih institucijah in svobodi. Bila je zanimiva debata.

Čeprav sem že ničkolikokrat pisal o demokraciji in svobodi, predvsem o nevarnosti, da ta dva pojma enačimo in potem to v praksi uresničujemo, je očitno potrebno znova in znova ponavljati razliko. Prav mešanje demokracije in svobode je Slovenijo in marsikatero tranzicijsko državo pripeljalo v slepo ulico; žal tudi nekoč svobodne zahodne države, po katerih smo se zgledovali, so padle v past, bom rekel, demokratičnega omejevanja svobode.

Leta 1990 smo imeli prve demokratične volitve, z volitvami 1992 so se dokončno oblikovale demokratične institucije parlamentarne demokracije (skupščino je zamenjal državni zbor, izvršni svet vlada). Lahko rečemo, da smo na deklarativni ravni dobili demokracijo. Sama formalna zamenjava avtoritativne komunistične oblasti z demokracijo in političnimi strankami je bila sicer dobra stvar, vsekakor velik napredek glede na preteklo upravljanje in vodenje države, toda nova forma, čeprav zavita v demokracijo, ni prispevali in nikoli ni v resnici prinesla svobode. Zato ima Janez Janša prav, ko pogosto poudari, da »smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili«. Zakaj je to pomembno?

Svobodo in demokracijo ne smemo enačiti, ker sta različni. Demokracija je način, je oblika vladanja. Govori o tem, kako bo urejeno upravljanje države, kako bodo potekale svari v javnem (državnem) sektorju, je za države za nekdanjo železno zaveso ugotavljal profesor John T. Wenders (1935–2006). Čim večji vpliv imajo ljudje na to upravljanje, večja je demokracija. In obratno. Toda običajno ljudje vplivajo na demokracijo enkrat za štiri leta (na splošnih volitvah) ali z referendumi. To niti toliko ni pomembno, če ta demokracija, ki temelji na odločilnem glasu večine, ljudem izven kroga javnega sektorja ne škodi oziroma ne vpliva na svobodo – medsebojne prostovoljne odnose med ljudmi v zasebnem sektorju.

Če razliko povsem poenostavim na primeru desetih ljudi v trgovini. Svoboda pomeni, da vsak posameznik v trgovini po svoji presoji (in zmožnostih) izbere med izdelki na trgovskih policah. Demokracija pa je, da teh deset ljudi glasuje, kaj bodo kupili. In potem mora posameznik (čeprav je glasoval drugače) kupiti natanko tisto, kar je bilo večinsko izglasovano.

Večina razprav v postsocialističnih državah (vključno s Slovenijo) je bazirala na razvoju demokracije ter demokratičnih institucij in postopkov v državnem (javnem sektorju), medtem ko je bilo najpomembnejše vprašanje potisnjeno na stran:  delitev dejavnosti med državo (javnim sektorjem) in zasebniki (zasebni sektor). To naj bi zagotovila ustava, katere osnovni namen je, da posameznika (zasebnika) ščiti pred samovoljo oblasti oziroma da potegne ostro mejo med državo in zasebnikom. To pravzaprav pomeni, da ustava ščiti svobodo pred demokracijo, da ščiti posameznika pred večino. Največjo zaščito uživajo svoboda govora, lastninske pravice in človeško življenje. Toda praksa je pokazala, da država te zaščitene svoboščine zaobide v zakonodajnem postopku. Zadnja leta smo priča, kako politika v sicer demokratičnem političnem procesu omejuje svobodo govora. Veliko krivdo nosijo pisci slovenske ustave (bili so šolani pravniki v komunističnem režimu), ki so iz instituta ustave naredili zmazek.

Prvič, ustava je napisana kot zakon, ki si ga lahko vsakdo razlaga drugače, čeprav bi moralo zapisano v ustavi veljati v absolutnem smislu in biti neposredno izvršljivo.

Drugič, nekateri členi so v neposrednem nasprotju z drugimi. Denimo, v 39. členu ustave je zajamčena svoboda govora, 63. člen, ki je napisan zelo široko, ne omogoča polne svobode govora (»spodbujanje« ali »razpihovanje« je zelo težko določiti, vsak to razume in si razlaga drugače).

Tretjič, veliko členov ustave ima dopolnila: »kot določa zakon«, »razen če zakon ne določa drugače« ali »razen v primerih, ki jih določa zakon«.

Četrtič, nešteto je stvari, ki ne sodijo v ustavo: od socialne države prek pravice do pitne vode in pravice do zdravstvenega varstva do, denimo, trajnega sodniškega mandata.

Petič, zdi se, da slovenska ustava ščiti javne in državne uradnike in funkcionarje pred zasebniki, ne obratno.

Najbrž bi kak ustavni pravnik (za razliko ob mene, ki nisem šolan pravnik), ki je zaprisežen svobodi, našel še kakšen zdrs v slovenski ustavi. Moje mnenje pa je, da bi morala biti ustava kratka (največ 15 členov) in bi jo vsak osnovnošolec že moral znati na pamet. Predvsem bi morala ščititi svobodo pred demokracijo, za katero se je nekako uveljavilo prepričanje, da lahko vse uredi. Ni res. Primer je neuspeh ( z redkimi izjemami, denimo Estonije) po gospodarskem zlomu socialističnih držav. Osnovna zmota je bila, da se uspešno gospodarstvo lahko zgradi s političnimi odločitvami v demokratičnih procesih. Čeprav nas zgodovina uči, da kaj takega ni nikjer in nikoli delovalo, je po tej formuli posegla tudi Slovenija (in še vedno posega). Resnica je ravno nasprotna: gospodarstvo je možno reformirati le z odstranitvijo gospodarskih (ekonomskih) zadev iz političnega procesa ali na kratko – iz politike. Tako pa se je v postsocialističnih državah namesto razcveta gospodarstva krepil javni sektor. In temu vzoru danes sledijo tudi nekoč svobodne zahodnoevropske države, kar bo prej ali slej pripeljalo do popolnega zloma. Evropska unija je z Evropsko komisijo na čelu na dobri poti do tega. Le da vse vse dogaja bolj subtilno in softificirano.

Ostajamo blagoslovljeni s podeželjem, ki je slovenska nacionalna ikona zdravega razuma

21 ponedeljek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ Komentiraj

Značke

desnica, konservativnost, Levica, lokalne volitve, podeželje, Slovenija, urbano naselje, urbanost, volitve

Najbrž se boste strinjali, da je zaupanje mestoma naivna, a kljub temu lepa vrlina. Prevara to ni. Zato je paradoksalno, da je zaupanje predpogoj za prevaro.

Ne govorim samo o ponzijevih shemah ali prodajah čudežnih zdravil, govorim tudi o volitvah. Taktika levice je, da si zaupanje ljudi pridobi s slikovitimi orisi svetle prihodnosti, ki čaka vse ljudi, če ji na volitvah namenijo svoj glas. Čeprav se kasneje to izkaže za prevaro, ker njeni modeli nikjer na svetu niso delovali, niti ne morejo delovati, s(m)o ljudje nagnjeni, da bolj verjamemo lepim besedam, kot (ne)uresničenim dejanjem.

Ravno zaupanje je tisto, ki loči urbana naselja od podeželja. Po vaseh je življenje trdo, a dokaj enostavno. Ljudje vedo, da bodo preživeli od lastnih rok, ne od besed. Precej zaprte skupnosti, kjer ljudje poznajo vsakega, so preživele ter ohranile jezik, kulturo, tradicijo in vero ravno zaradi zaupanja v svojo skupnost in nezaupanja do tujcev. Njihovega zaupanja ni mogoče kupiti, treba si ga je pridobiti. In ta pot je zelo dolga. Čeprav se je Kovačeva hvalila Obami, konservativne skupnosti ni mogoče spremeniti z enim obiskom, kaj šele z neko aktivistično taktiko. Zato na podeželju glasujejo za konservativne stranke.

Za razliko od podeželja mesta gradijo na prevari: vzporedni svet slikajo kot realnost. Prišlek ali ideološko primerna oseba je takoj deležna vseh vrst socialnih pomoči. Zdi se mu, da je to nekaj naravnega. In ker je z vsemi ugodnostmi prestavljena v fantazijski film, kjer junak asfalt pod nogami občuti kot mehko travo, na volitvah glasuje v nasprotju z realnostjo in naravnimi vrednotami. Ta dovršen urbani konstrukt, ki je poln razmah na stari celini doživel v zadnjih pol stoletja in se dotaknil tudi Slovenije, skuša doseči, da domišljija prevlada nad spominom. Podeželje temelji predvsem na izkušnjah spomina, medtem ko mora urbano naselje izdelati ogromno podrobnosti (od infrastrukture do služb), da zapelje lastni spomin v fantazijski (socialistični) svet. Povedano drugače: pozabljanje tradicionalnega (naravnega) je izvorni del prevare.

Ker prevarantom do zdaj na podeželju ne uspeva, poskušajo z novimi prevarami: Francija bo na podeželje naseljevala migrante, demokrati želijo zmanjšati število elektorskih glasov v pretežno kmetijskih državah, v Sloveniji je levica pred več kot dvema desetletjema kljub jasno izraženi volji ljudstva blokirala volilno zakonodajo. Poleg prisilnih vzorcev spreminjanja, kar želi centralna oblast v prestolnici: prostorsko planiranje in načrti so namenjene urbanizaciji (od cestomanije do gradnje stanovanjskih blokov), gradnjo na podeželju nadzorujejo urbani načrtovalci, uporablja se gradbene materialne, ki niso skladni s tradicionalnim okoljem. Kljub temu se kmečki človek za zdaj še upira in podeželje ostaja slovenska nacionalna ikona.

Današnji rezultat lokalnih volitev je pričakovan in je odraz prepada med naravnim in tradicionalnim na podeželski strani ter umetnim in postmodernističnim na urbani strani. Upajmo, da bo tako še nekaj časa ostalo, saj je podeželje še zadnji branik tega, čemur lahko rečemo slovenstvo v svoji najbolj žlahtni obliki. Da bi tako tudi ostalo, morajo avtohtoni in staroselci na podeželju imeti oblast v svojih rokah. Kmetje dobro vedo, kaj je levičarska prevara: poskus dobrikanja in sejanja megle, da centralnoplanski uradnik v socialistični prestolnici bolj od njega ve, kaj je dobro zanj. Takoj spregleda nevarnost, ko se mu socialisti ponudijo, da bodo oni skrbeli za ohranjanje kulturne dediščine na podeželju. Natančno vedo, da prinašajo samo uničenje in revščino. Te lekcije so se naučile cele generacije, postale so imune na odločitve, ki jih sprejemajo popolnoma neznani in zlonamerni ljudje daleč proč od kmetij.

Kakopak, urbani sociologi, filozofi in politični komentatorji primerjajo podeželje z zaostalostjo, svetom, ki se je ustavil pred stoletji. Na vaško idilo in tamkajšnje umirjeno, monotono življenje levica gleda kot na razrednega sovražnika: kulturna zaostalost ohranja duh fevdalizma in patriarhata, kar preprečuje napredek okostenelega kraja. Tako razmišljanje je paradoksalno, ker po drugi strani slavijo ilegalne migrante, pravijo, da bodo ´obogatili´ domačo kulturo. Bolj se jim zdijo sprejemljivi ljudje, ki so še do včeraj na obronkih Peševarja pasli koze, kot slovenski kmečki živelj. Izključno zato, ker z goniči kamel in nadlegovalci koz dobijo nove glasove. Zmanjšanje meril, kaj je čednost ali vrednota, je posledica sodobne relativizacije in znižanja standardov doma. Pomislite. Po vaseh se fantje med seboj stepejo zaradi deklet, v mestih zaradi žoge (nogometa); na podeželju je visoko cenjena ženska z večjim številom otrok, urbane ženske med seboj tekmujejo, katera bo imela več splavov. Razliko med podeželjem in urbanimi naselji zato lahko opredelimo tudi kot razliko med kulturo življenja in kulturo smrti.

Z rezultatom lokalnih volitev smo lahko zadovoljni. Pokazalo se je, da po vaseh in manjših krajih še vedno prevladuje zdrav razum, da je Slovenija še vedno blagoslovljena s svojim podeželjem.

Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Tovariš Golob, potrebujemo davek na brezposelnost, ne na premoženje

25 torek Okt 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

Astrid Linfgren, brezposelnost, davek, davek na nepremičnine, davek na premoženje, EU, nepremičnine, obdavčitev, robert golob, RTV prispevek, Slovenija, stanovanja, Vlada RS, Švedska

Politično nekorektno, a resnično. Vlada bi morala uvesti davek na brezposelnost. To bi brezposelne spodbudilo, da si poiščejo delo. Cena dela bi sprva sicer padla, a bi dolgoročno vse skupaj blagodejno vplivalo na gospodarstvo. Ali kot piše v malce starejšem zapisu bloger Šimun: »Stališče o upravičenosti pomoči brezposelnim izhaja iz nepoznavanja osnov ekonomije. Zdi se, da je pravilen postopek obraten: brezposelnost bi morala biti obdavčena.« Ampak gremo lepo po vrsti.

»Povedali smo, da bomo zmanjševali prispevne stopnje, davčne stopnje iz dela, in povečevali davčne stopnje iz premoženja,« je nadaljeval Golob in dodal, da govori o »vsem premoženju, ne zgolj o nepremičninah.« (MMC, 24. oktober 2022)

V odgovoru na poslansko vprašanje je predsednik vlade Robert Golob torej napovedal davčno reformo, ki ne bo obdavčila samo nepremičnine, ampak tudi celotno premoženje davčnega zavezanca.

Lahko ste prepričani, da večina Slovencev to podpira. To je presenetljivo, ker v več kot 80 odstotkov naseljenih nepremičnin (stanovanj) živijo njihovi lastniki (po tem smo Slovenci nad povprečjem EU in celo blizu svetovnega vrha), se pravi potencialni plačniki davka na nepremičnine (premoženje). Presenetljivo zato, ker v tem trenutku še ni popolnoma jasno, ali bo iz obdavčitve izvzeta nepremičnina (tako imenovana »prva nepremičnina«), v kateri živi lastnik. Gotovo je le, da bo Golobova vlada v davčno reformo zajela celotno premoženje. Kar pomeni, da bodo z davkom kaznovali ljudi, ki imajo lastnino in ljudi, ki investirajo, da povečajo svoje premoženje. Posledično to pomeni, da se ljudem ne bo splačalo več varčevati, ampak jih bo nov davek spodbudil, da prihodke sproti zapravijo in se potem priključijo na vlad socialnih dodatkov.

Predstavljate si dva moža. Recimo, da sta to Marjan in Tone. Imata lastniško stanovanje, relativno dobro zaslužita, na leto vsak privarčuje 5.000 evrov. Marjan rad potuje, si ogleduje svet, zato prihranke porabi za potovanja. Tone ne mara potovanj, zato s prihranki kupuje umetniška dela. Tako je z leta v leto. Lepega dve vlada napove davčno reformo, s katero bo obdavčila premoženje. Marjana novi davki ne prizadenejo. S prihranki si ni povečal premoženja, ker jih sproti zapravi za potovanja. Za razliko od Toneta, ki mu grozi, da bo izgubil premoženje. Za nakup umetniških del je v desetih letih porabil 50.000 evrov. Petina del je izgubila vrednost, ker se avtorji niso proslavili, trem petinam se vrednost ni spremenila, petini se je vrednost povečala, saj so slikarji postali slavni. Umetnostni zgodovinar je njegovo zbirko ocenil na 500.000 evrov. In če bo davek na premoženje 1-odstoten, bo moral vsako leto za zbirko umetniških del državi odšteti 5.000 evrov. Kar pomeni, da bo vse prihranke namenil za davek, novih umetnin pa ne bo mogel več kupovati. Če se bo medtem vrednost njegove zbirke še povečala, tudi njegovi letni prihranki ne bodo več zadostovali za plačilo davka na premoženje. Na koncu bo moral Tone prodajati umetnine, da bo lahko plačal davek. Kaznovan bo zato, ker je povečal svoje (zasebno) premoženje.

Podobno bi moralo biti z brezposelnostjo. Če lahko z davkom kaznujemo ljudi, ki povečujejo svoje premoženje in imajo več lastnine, ker so pač investirali in prihrankov niso porabili za potovanja (ali dobro počutje trebuha), bi morali kaznovati ljudi, ki ne delajo, pa bi lahko.

Večina Slovencev je do brezposelnih sočutna. Še posebej do tistih, ki so glasni. Med njimi je veliko šolanih umetnikov in drugih kulturnikov, največ je družboslovcev, ki bi radi odlično plačano in natanko tisto delo, za katero so opravili izobraževanje. Prava groza, res. Ljudje nasedajo in se izrekajo, naj jim država pomaga. Pri tem seveda ne pomislijo, da dajejo denar iz svoje denarnice. Ampak, saj veste, kar ne vidiš, ne boli. Denar gre iz njihove denarnice državi, od tam naprej do brezposelnih. Slednji ne proizvajajo ničesar, ker ničesar ne delajo. Ta odločitev je izključno njihova. Večina teh bi se lahko zaposlila, če bi sprejela katerokoli delo (na primer delo trgovca ali obiralca sadja), prav tako, če bi bila pripravljena delati za 500 ali 600 evrov na mesec. (Res je, da tukaj zadevo otežuje država z zakonsko določeno minimalno plačo, zato je treba minimalno plačo čimprej odpraviti.)

Ko se nekdo odloči, da bo brezposeln, povzroča škodo drugim, ki delajo. Ti ga morajo namreč preživljati. Ne govorim o brezposelnosti, ki je posledica trajne invalidnosti in s tem nezmožnosti za delo, govorim o brezposelnosti (in ta je v večini), ki je posledica ošabnosti in vzvišenosti izgovorov v smislu, to sem študiral ali za to sem izučen, zato mi pripada ta zaposlitev. In večina teh ima svoje lastne nepremičnine, običajno tudi podporo kakšne nevladne organizacije ali družine, zato jim ni treba sprejeti nobene zaposlitve ali dela. In če država že uvaja davek na (prazne) nepremičnine in premoženje, da bi, kot pravi, ljudi spodbudila, da bi z premoženjem nekaj naredili (ironija je, da je davek na nepremičnino, pri katerem ljudje ne morejo narediti ničesar, če se cene dvignejo in s tem poveča vrednost), je smiseln tudi davek na brezposelnost; da bi brezposelne spodbudili, da bi poiskali (kakršnokoli) zaposlitev. Tako pa gre Golob ravno v nasprotno smer. Ali kot je pred skoraj pol stoletja v satiričnem eseju v Ekspressnu zapisala slavna pisateljica Astrid Lindgren, ki jo je država tako obdavčila, da ni mogla dihati: da je bolje, da živi od socialne pomoči, kot da piše knjižne uspešnice. (To politično nekorektno in povsem »neoliberalno« misel boste zelo redko prebrali v biografijah slavne pisateljice.)

Kot pri vsakem davku, gre tudi pri napovedanem davku na premoženje za socialistično idejo o pravični prerazporeditvi bogastva na podlagi enakosti in socialne pravičnosti, kjer se morajo uspešnejši in bogatejši pod grožnjo s silo »solidarizirati« z manj uspešnimi, manj podjetnimi in revnejšimi sloji.

Da ponovim, kar sem večkrat zapisal. Dobrih in pravičnih davkov (še posebej, če so progresivni) ni. So le manj škodljivi (financiranje osnovnih funkcij države: varnost, javni red in mir, razsojanje o sporih), škodljivi (razna obvezna zdravstvena in pokojninska zavarovanja) in zelo škodljivi (obvezni RTV prispevek). Davek na premoženje bo spadal med zelo škodljive davke.

Čigave interese je na dvodnevnem evropskem energetskem vrhu zastopal Robert Golob? Slovenskih zagotovo ne, saj se nekateri evropski voditelji hvalijo, da so za svoje države izpogajali ugodne izjeme

22 sobota Okt 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Bruselj, elektrika, energetska kriza, Evropska unija, Facebook, Madžarska, plin, RMX News, robert golob, Slovenija, Twitter, Viktor Orban, Vlada RS

»Izkupiček včerajšnje razprave je popoln. Vse, kar sta predlagala komisija in predsednik Sveta EU-ja, je bilo na koncu potrjeno. Na vseh področjih je bil narejen velik korak naprej,« so povzeli izjavo Roberta Goloba na Twitter profilu slovenske vlade.

Zanimivo, madžarski premier Viktor Orban trdi drugače. Namreč, da predlogi komisije niso bili sprejeti. Če bi bili, bi na Madžarskem tvegali prekinitev dobave plina. »Energetski predlogi Komisije so bili največja grožnja Madžarski. Če bi jih sprejeli, bi v nekaj dneh tvegali prekinitev dobave plina Madžarski. Danes smo to nevarnost uspešno preprečili. Nismo sami in uspelo nam je izpogajati pravičen dogovor,« je na Facebook profilu zapisal Orban.

Očitno je, da je Golob zelo slabo zastopal interese Slovenije. Medtem ko bo Slovenija še vedno imela najdražjo elektriko v Evropi (kljub tako imenovanemu začasnemu dinamičnemu cenovnemu koridorju za transakcije z zemeljskim plinom), si je Madžarska izpogajala izjemo majski dogovor glede naftnih sankcij Rusiji). Na zadnjem vrhu so se države članice strinjale, da omejitev cene plina v Evropi ne bo vplivala na obstoječe dolgoročne pogodbe. Če taka izjema ne bi bila določena, bi oskrba Madžarske s plinom iz Rusije čez noč postala nemogoča.

Dogovorjeno je tudi, da tudi če bo prišlo do skupne nabave plina v Evropi, ta za Madžarsko ne bo zavezujoča. Orbán je dejal, da to pomeni, da bodo Madžarski ostale odprte vse možnosti javnih naročil. »To je pomembno, ker lahko znižamo ceno energije na Madžarskem samo, če bo na madžarskem energetskem trgu na voljo več virov in več konkurence,« je zapisal Orbán, poroča RMX News.

Cesta v pekel (1. del): Račun (za ´storitve´ države), ki ga je zase in za druge prisiljen plačati neto davkoplačevalec

21 nedelja Avg 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, javni sektor, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

Andreas Treichl, bruto davkoplačevalec, davki, davkoplačevalec, dohodek, država, državna uprava, Erste Group, Evropska unija, Janko Medja, javna uprava, javni sektor, Martin Odlazek, neto davkoplačevalec, NLB, paradavki, plača, proračun, Slovenija, zasebni sektor

Mestoma si domišljam, da sežem po pištoli in izpraznim nabojnik v tiste table ob cesti. Ne zaradi tabel samih, ampak napis je tisti, ki človeku dvigne pokrov. Vse polno jih je po Sloveniji, zagotovo ste jih že opazili in prebrali, da projekt financirajo Evropska unija, Republika Slovenija in lokalna skupnost. Kar je manipulativna propaganda, s katero v vzporednem svetu perejo možgane ljudi in jih zavajajo.

Evropska unija, država in občine nimajo lastnih finančnih sredstev, imajo samo denar, ki ga z grožnjo s silo v obliki davkov, paradavkov in nešteto prispevkov in raznih dajatev vzamejo davkoplačevalcem. Pa še to ne vsem. Gre izključno za denar neto davkoplačevalcev, tistih, ki so zaposleni v zasebnem sektorju. Pošten napis v skladu z realnim svetom bi bil: Gradnjo ceste so financirali neto davkoplačevalci EU, Republike Slovenije in lokalne skupnosti. Zato je tudi vsaka zahvala evropskim komisarjem, ministrom in županom, ki jo izrečejo na nekem odprtju prenovljenega cestnega odseka (preden zavijejo v bližnjo gostilno na kosilo, ki ga prav tako plačajo neto davkoplačevalci), zelo zavajajoča in vsem v posmeh.

Ne gre samo za table ob cesti. Če ste bili kdaj na otvoritvi kakšne slikarske razstave, gledališki premieri ali začetku kakšnega drugega kulturniškega projekta, ste opazili (in najbrž slišali), kako se je avtor ali vodja projekta zahvalil ministru ali ministrstvu za finančna sredstva, brez katerih tega dogodka ne bi bilo. Kot da bi minister, državni sekretar ali vidnejši politik iz svojega žepa financiral projekt. Nikoli ne boste slišali zahvale davkoplačevalcem, še manj zahvale neto davkoplačevalcem. Le nekateri to zmorejo, pa še to niso neposredni proračunski uporabniki. Leta 2015 se je lastniku (državi) in davkoplačevalcem za dokapitalizacijo zahvalil takratni predsednik uprave NLB Janko Medja. Bil je najbrž spodbujen z besedami prvega moža Erste Group Andreasa Treichla leto dni poprej, ki je potem, ko je banka v državni proračun vrnila 1,22 milijarde evrov pomoči, dejal: »Vlado, ki nam je pred petimi leti ponudila pomoč, zelo spoštujemo. Za zaupanje bi se rad zahvalil tudi davkoplačevalcem in zasebnim vlagateljem, ki verjamejo v nas.« Nobena od teh zahval sicer ni bila neposredna zahvala pravim in edinim ljudem, ki polnijo proračun države in lokalnih skupnosti, ampak Medja in Treichl sta se vsaj spomnila, da se je primerno zahvaliti bruto in neto davkoplačevalcem.

Žal se veliko ljudi tega ne zaveda. Še več. Sploh ne vedo, koliko davka plačajo, koliko v resnici stanejo storitve države. Večina meni, da je vse, kar ponuja država (v najširšem finančnem smislu) brezplačno. Po svoje to ni presenetljivo, saj je slovenski davčni sistem (namenoma?) izjemno zapleten, nepregleden in prepleten s številnimi paradavki (skritimi prispevki in dajatvami). Povprečni slovenski davkoplačevalec nima znanja o denarju (če bi ga imel, bi vedel, da se ne zadolžuje v tuji valuti; primer švicarskega franka), je ekonomsko in finančno nepismen, verjame progresivnim hujskačem, ki mu razlagajo, da delodajalca (lastnika) delavec stane samo toliko, kot dobi delavec na račun (da s prispevki iz bruto plače in stroškom delodajalca na plače delavci nimajo prav nič in da se s tem nihče ne sme obremenjevati s tarnanjem delodajalcev, češ da je cena dela previsoka). Da bi delodajalec zaposlenemu na mesec na račun nakazal 1.150 evrov (brez malice, prevoza na delo in drugih olajšav), mora zaslužiti skoraj 2.000 evrov. Zato se logično postavi vprašanje: Zakaj bi moral za delodajalca zaslužiti 2.000 evrov, da potem dobim na račun 1.150 evrov? Preprosto zato, ker je slovenski davčni sistem naravnan tako, da za delavca prispevke plačuje delodajalec, kar najbolj ustreza državi (in levičarjem), saj premnogi ljudje še vedno mislijo, da preostanek denarja konča v žepu pohlepnega kapitalista, ne v proračunu države.

Spodaj je precej poenostavljen »cenik« storitev države: prikazano je, kakšen je strošek na zaposlenega (neto in bruto davkoplačevalca) za storitve države, ki so na razpolago vsem državljanom. Tabela približno prikazuje, koliko davkov morata delavec in podjetje (ali organizacija, ustanova …..) povprečno plačati na zaposlenega in za katere postavke se davki porabijo (všteti so tudi davki, ki jih morajo državi plačati gospodarske družbe, banke, zavarovalnice, obrtniki in drugi pravni subjekti). Tabela seveda ni natančna, je približek, ker sta javna in državna poraba v Sloveniji nepregledni, davčni sistem zapleten, proračunski uporabniki med seboj finančno prepleteni (kar pogosto pomeni, da je poraba ponekod večja, kot v resnici je, drugod manjša). Kakorkoli, spodaj je »cenik« storitev, ki jih davkoplačevalcem zaračunava država (bolj realen je desni stolpec, ker edini pravi davkoplačevalci so v zasebnem sektorju).

Letni strošek za sedanje upokojence na zaposlenega neto davkoplačevalca je torej 8.228,80 evra. Za povprečni zaposleni za zdravstvo, za katerega levičarji razlagajo, da je brezplačno, plača 5.064,80 evra. Brezplačno šolstvo (izobraževanje) za delavca v zasebnem sektorju nikakor ni brezplačno (ali zastonj), saj zanj odšteje 2.775,90 evra na leto. Da se lahko vsi državljani, ki imajo avtomobil, vozijo po cestah, je neto davkoplačevalec prisiljen plačati 1.053,60 evra, za socialno varnost (da lahko nekateri brez dela živijo s socialnimi pomočmi in da lahko delomrzni migranti ilegalno prestopajo mejo) 2.152,60 evra. Skratka, delavec v zasebnem sektorju s svojim delom promovira turizem in rešuje letalske družbe, čeprav še nikoli ni bil na morju ali letel z letalom; ta delavec pokriva izgube Odlazkovega imperija, čeprav še nikoli ni vzel v roke njegovih revij; ta delavec sofinancira sajenje pšenice ali koruze, čeprav mogoče sploh ne je kruha; ta delavec spodbuja nakup električnih avtomobilov, čeprav si ga sam ne more privoščiti. In tako naprej.

Skratka, nobeno kosilo ni zastonj, čeprav se (na žalost) večini Slovencev in Slovenk zdi, da je. Grozno je biti »partibrejker«, ampak treba je jasno povedati: vse, kar nam nudi država, plačajo neto davkoplačevalci. Ali smo to sami, in se tega sploh ne zavedamo, ali pa za tiste, ki so zaposleni v javni in državni upravi (bruto davkoplačevalci), plača nekdo drug (neto davkoplačevalci).

Ali jih plačamo sami, ne da bi se tega sploh zavedali, ali pa jih plača nekdo drug.

Tekst je uvod v serijo prispevkov v skupnim naslovom Cesta v pekel. Smo na poti v propad, na cesti smo zamudili vse izvoze, obračališč ni več. Zdaj ni več vprašanje, ali bomo prišli do pekla ali ne, vprašanje je, katero od naslednjih generacij bodo zajeli hudičevi zublji.

»Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti.« Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.

14 nedelja Avg 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Butalci, Butale, energija, Fran Milčinski, inflacija, Kras, Marjan Šarec, Nemčija, ogrevanje, Olaf Scholz, plače, revščina, robert golob, Slovenija, veverice

Obstajajo misli, ki si jih ne moreš zapomniti, ampak jih moraš enostavno zapisati. Zato boste kmalu videli Petro Bezjak Cirman in Vesno Vukovič, kako z beležkami letata naokoli in si zapisujeta modrosti njunega šefa – Roberta Goloba. »Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti,« je le ena od teh.

Ni povsem znano, komu moramo biti hvaležni, da je izkopal ta zaklad, ki je samo čakal, da ga povlečejo iz globokih rudarskih jaškov in ga prinesejo na beli dan. Mora biti, da so izkušeni plezalci po jamah, da ga najdejo. Zdaj je postalo že stalnica, pojavijo se v štiriletnem volilnem ciklusu. Očitno je, da gredo vedno globje, ker so intelektualni procesi v glavah skoraj od nikoder na novo oklicanih političnih odrešenikov vedno bolj poglobljeni; na radost trpinčenih skupin, da jim bodo sneti okovi, na katera jih je vklenil Janez Janša. Množična psihoza občutka življenja v  viktimističnem vesolju pri tem, kakopak, ne igra nikakršne vloge.

Šarec nas je prepričeval, da je mestoma treba skočiti v prazen bazen (in si razbiti nos), Golob nas prepričuje, da je bazen poln. Če si razbijemo nos, bo to samo občutek, ker je bazen v resnici poln in mi plavamo v prijetno topli vodi. Zato tudi računi v trgovini in zneski na položnicah sploh niso višji, saj se to javnosti samo zdi. Golob je zdaj tisti, ki bo razkril skrivnost pravih zneskov. Nikarte ne verjemite bankam, ko vas bo bankir prepričeval, da trajnik za 30 evrov pomeni 30 evrov. V banki imate več denarja, tako premier, »kot je mogoče vidno«. Tisto, kar vidimo s svojimi očmi, ni tisto, kar mislimo, da v resnici je, mar ne? In ko boste stali v vrsti pred blagajno, boste tega ali onega čakajočega, da poravna račun, slišali radostno krikniti, vedite, da se mu niso pregreli možgani, ampak je doživel razsvetljenje glede vsote na računu. Več je v resnici manj, to je Golobova nebeška matematika. In to so tisti, »ki si podražitve ne morejo privoščiti«. Če boste tiho, se boste znašli na spisku onih, ki si podražitve lahko privoščijo. Zato rajši kriknite v slavo vladi, drugače boste morali štruco kruha plačati v zlatnikih.

Golob, ki bo z naročja device Nike (še ena neprecenljiva izkopana gruda) razprl morje in popeljal ljudstvo tja, kjer se ne »potrebuje dodatnih tisoč evrov«, zna in ve. Podpora kluba pletenja in medijskih plazilcev je zagotovljena. »Potrebovali bi politike, ki bi jih ljudje dali to, kar potrebujejo, ne tega, kar želijo,« pravijo na N1. Bolj se ne bi mogel strinjati: od Butalcev Frana Milčinskega ni bilo povedano nič novega. Samo v Butalah si želijo višje davke in ne višjih plač, ki jih po Golobovo ne potrebuje nihče. In smo tam, kjer pač smo: imeli smo premierja, ki je bil na dveh krajih istočasno; premierja, ki je skupaj z vodstvom jedrske elektrarne ugotovil, da ima Slovenija jedrsko elektrarno; danes imamo premierja – čarovnika, ki se upira zakonom fizike in razkriva čudodelno zdravilo proti kitajskemu virusu.

Slednje ga je prešinilo, ko je namakal noge v morje in na obali pustil svoje japonke. Kar je bil po vsej verjetnosti razlog za razsvetljenje. Kdo še nosi japonke, ta nosilec za noge, ki ponazarja ležernost našega časa in koder se misel človeka z japonkami združi z njegovo hojo: mlahavo, povešeno, tleskajočo, zanemarjeno. Stik kože s plastiko je ubijalski za intelekt, do prodornega razmišljanja človek pride, ko se jih osvobodi. Kar se je zgodilo z Golobom. Od tod njegovo neverjetno in prodorno razmišljanje: če bomo varčevali z energijo, ne bo redukcij, če boste želeli biti na toplem, redukcije bodo. Vse jasno. Čeprav obstaja utemeljen sum, da gre za sposojeno energetsko rešitev, saj je to izjavil ob srečanju z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem. Nemci so pod socialistično vlado postali znani po svojih zdravo razumskih in zelo natančnih rešitvah: na kakšno temperaturo je lahko nastavljena klima; koliko časa se lahko tušira moški in koliko ženska; koliko je optimalna temperatura, da preživiš mraz. Skratka, tudi v Sloveniji lahko pričakujemo navodila. In prekletim vevericam je treba prepovedati, da se poleti ne sprehajajo z vžigalniki po Krasu. Ali pač ne? Ker manj gozdov pomeni manj možnosti za požare.

Vsekakor dobri obeti za prihodnost. Ker so »rezultati boljši, kot je mogoče vidno javnosti«. Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2023
  • maj 2023
  • april 2023
  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 111 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...