Kako je Šerbedžija ljudi, ki so leta 1991 pred JLA branili domovino, razglasil za strahopetce

Značke

Buka TV, Hrvaška, JLA, klasični liberalizem, portal Dnevno, Rade Šerbedžija, samoobramba, Slovenija, vojna za Slovenijo

Eden od temeljnih postulatov klasičnega liberalizma je pravica posameznika do življenja, svobode in lastnine. Ta pravica daje človeku tudi pravico, da se brani, če je napaden. Ne gre samo za pravico do samoobrambe, ampak tudi za pravico, da posameznik brani svojo družino, svojo lastnino, svoj narod, svojo državo in svobodo. Zdaj pa hrvaški portal Dnevno poroča, da srbski igralec Rade Šerbedžija, ki mu je Slovenija pred leti dala državljanstvo, ljudi, ki se branijo, razglaša za strahopetce. Šerbedžija je za Buka TV potem, ko sta se z novinarjem pogovarjala o vojni na Balkanu in protestih proti Miloševiću v Beogradu, rekel takole:

„Najprej zato, ker so ljudje bojazljivi. Ljudje so večinoma strahopetci, Ko pravim strahopetci, pravim na nek opravičljiv način. Mislijo na svoje družine, na otroke, ki jih imajo. Želijo jih zaščititi, potem pa tisti stavek ´ne talasaj´ postane v bojnih časih zelo državljansko pomemben.“

Šerbedžija torej razglaša, da so ljudje, ki niso pobegnili in so se z orožjem postavili po robu agresiji JLA in totalitarnemu režimu, strahopetci. Za Šerbedžijo je to, da braniš družino in otroke, strahopetno dejanje. Kdo pa je potemtakem heroj? Očitno Šerbedžija, ki je potem, ko je JLA napadla Slovenijo in Hrvaško, pobegnil v Beograd in se skril v mišjo luknjo.

Intervju, na katerega se sklicuje Dnevno, si lahko ogledate – TUKAJ.

Kavarno Hayek lahko sledite tudi na Twitterju.

Slovensko gospodarstvo v medvedjem objemu države

Značke

Agrokor, država, Ekonomski lab, etatizem, gospodarstvo, indeks PMR, Mercator, OECD, Slovenija

PMR pomeni Product Market Regulation. Gre za metodologijo OECD, ki pokaže, koliko so v nekem nacionalnem gospodarstvu razširjena državna podjetja. Analitiki opazujejo 31 sektorjev in na koncu izračunajo indeks od 0 do 6. V kolikor manj sektorjih so prisotna državna podjetja ali pa ima država v neki družbi delež, manjši je indeks. Če država posluje v vseh sektorjih, je indeks 6 (= 6 x (31/31)), če pa denimo samo v šestih sektorjih, je indeks okoli 1,2 (=6 x (6/31)).

Po zadnjih izračunih, ki so bila opravljena za obdobje 2013/14 (od takrat se ni bistveno spremenilo), se je Slovenija, kar ni presenečenje, znašla v skupini držav (zadnja tretjina), kjer je država prisotna v največ gospodarskih sektorjih. Družbo Sloveniji (poleg Kitajske, ki ima indeks 6) delajo Rusija, Indija, Turčija, Poljska, Romunija, Francija in Italija.

Najbrž se boste vprašali, kaj za vraga delata na tem (definitivno socialističnem) delu lestvice Italija in Francija, ki sta kapitalistični državi (koliko sta še, bi se dalo razpravljati) z dolgo tradicijo. No, če boste malo bolj natančno pogledali, so to vse države, ki imajo več kot 20 milijonov prebivalcev. Logično namreč je, da ob velikem številu prebivalstva, v kakšnem podjetju kje ostane še kak delež države. Če to upoštevamo (in odmislimo Kitajsko), potem sta v tej skupini dva izrazita „tujka“ – Slovenija in Hrvaška, ki sta v primerjavi z omenjenimi državami prava palčka. Slovenija ima okoli dva milijona prebivalcev, Hrvaška nekaj več kot štiri milijone. To pomeni, da s tema državama nekaj ni v redu. Še več. Slabo je. Zato ni čudno, da prav v takih državah, kot sta Slovenija in Hrvaška, vladi sprejemata zakone kot Lex Agrokor in Lex Mercator.

Lestvico si lahko ogledate na spletni strani Ekonomski lab, od koder je tekst o PMR tudi povzet.

Praznični premislek o konservativizmu in progresivnosti

Značke

American Thinker, enakost, gospodarska enakost, konservativci, konservativizem, migracije, osamosvojitev, progresivci, progresivnost, Slovenija, svoboda

V sodobni družbi se razlike med klasičnimi desnimi in levimi strankami brišejo. Vse se kot točke na navidezni premici (kontinuumu) pomikajo proti sredini. Desnica sprejema ideje levice in obratno. Delitve, kot smo jo poznali, skoraj ni več, vrednote, ki so ostro ločile ta dva pola, sprejemajo alternative, ki so označene za skrajne. Gre predvsem za razumevanje dveh idej razsvetljenstva: enakosti in svobode. Na portalu American Thinker je bil pred dnevi dober članek na to temo, zato bom povzel nekaj misli.

Ključni pojem levega progresivizma je enakost in prepričanje, da so vsi ljudje v osnovi enaki. Razlike nastajajo zaradi tradicionalnih načinom razmišljanj, zato menijo, da je država (vlada) poklicana, da poseže med posameznike in ustvari klimo enakosti. Ne gre samo za prebivalce ene države in enega naroda, ampak za cel svet. Zato progresivci menijo, da so meje nacionalnih držav krive za nacionalizme, ki so povzročili vojne, rasizem, trpljenje. V svojo sredino sprejmejo vsakega in vsako kulturo, prepričani so, da ima vsakdo pravico ne samo do osnovnih, življenjsko potrebnih dobrin, kot so voda, hrana in streha nad glavo, ampak tudi do zdravstvene oskrbe, visoke izobrazbe, televizorja, klimatske naprave, iPhona oziroma do vsega, kar progresivizem opredeli kot napredno in nujno potrebno oziroma ne glede na človekov prispevek k družbi. Glavna ovira je zahodni konservativizem, ki jim stoji na poti do popolnega sveta. Slednji je kriv, da se ljudje ločijo po rasah in kulturah, progresivci so prepričani, da je zahodna civilizacija vzcvetela in rastla zato, ker je bela zahodna civilizacija ropala in kradla nezahodnim kulturam in ljudstvom. In prej bo ta krivica odpravljena in bolj se bodo rase med seboj mešale, lepše bo vsem na planetu. Ključno vlogo pri tem igra država, cena za izgubo osebne svobode ne bo pretirana. Meje svobode posameznika po mnenju progresivcev namreč določa država.

Konservativizem je nekaj povsem nasprotnega. Če boste kakšnega „desničarja“ vprašali, kaj je po njegovo bistvo konservativizma, vam bo najbrž odgovoril, da je to svoboda (posameznika), v katero se država nima pravice vmešavati. Konservativci želijo, da jih vlada pusti pri miru pri odločitvah, kaj bodo naredili s svojim zaslužkom, kaj s svojim premoženjem. Verjamejo sicer, da vojska, policija in pravosodje ne morejo biti zasebna podjetja, da mora država poskrbeti za ceste, nikakor pa ne pristajajo na vlogo države pri popravljanju socialnih krivic, skrbi za zdravje in izobraževanje. Prepričani so, da je vsaj posameznik uspešen toliko, kot je sposoben, in da je vsaj posameznik odgovoren za svojo usodo. Priznavajo sicer, da so v družbi posamezniki, ki zaslužijo pomoč, toda to je stvar dobrodelnosti posameznikov, ne pa države. Ne verjamejo, da bi lahko država s prerazporejanjem zagotovila ekonomsko enakopravnost, glede enakosti pa priznavajo enakost pred zakonom. Gre za vladavino prava, pravno enakost, ki pomaga ščititi posameznika pred drugimi posamezniki in plenilsko naravo države. Gospodarska enakost in socialna pravičnost so za konservativce kolektivistični kategoriji, ki dajeta privilegije določeni skupini ljudi na račun drugih.

Konservativizem in progresivizem sta si izvorno torej povsem nasprotna. Če jih gledamo v luči migracij, se konservativci upirajo uničenju nacionalne identitete, progresivci pa ne prenašajo idejo nacionalne države. Že glede samostojne Slovenije se razlikujejo. Medtem ko konservativci menijo, da je osamosvojitev Slovenije kot nacionalne države nekaj, kar je treba braniti in gojiti, bi progresivci imeli Slovenijo (in Evropo) za multikulturni laboratorij brez kakršnekoli tradicije slovenskega naroda.

Je sploh še možen kompromis?

Če želimo postati Švica, moramo posnemati Švico, ne bolivarsko Venezuelo

Značke

Hugo Chavez, Lawrence W. (“Larry”) Reed, Lenin, Miha Kordiš, Slovenija, socializem, Sovjetska zveza, Stalin, Tko je John Galt, Venezuela, Švica

Malo starejši se boste spomnili, kako smo Slovenci vedno sanjali, da bo Slovenija postala „nova Švica“, da bo postala „mala Švica“, da bomo Slovenci ne samo dohiteli, ampak tudi prehiteli Avstrijo. Te želje so se po osamosvojitvi še okrepile. No, niso bile samo želje, prevladalo je prepričanje, da bomo sen (skoraj) vsakega Slovenca uresničili. In ker naj bi bili Slovenci pridni in delavni, to naj ne bi bilo težko. Celo radikalni levičarji, ki sami sebe, kot denimo Miha Kordiš, razglašajo za socialiste, bi si najbrž želeli, da ima majhna in mlada država na sončni strani Alp tako visok standard in tako blaginjo, kot jo imajo Švicarji, tak povprečen BDP na prebivalca in tako povprečno plačo, kot jo imajo prebivalci države v samem osrčju Alp. Težava je le, da nihče od tovarišev socialistov ne ve, kaj pomeni postati podoben Švici.

Gre za temeljno nerazumevanje, če želimo postati enaki Švici (ali jo celo prehiteti), se moramo začeti obnašati kot Švica, ne kot Venezuela. To pomeni: zmanjšanje javne porabe (švicarska javna poraba je nekaj čez 30 odstotkov); odpraviti proračunski primanjkljaj (Švica ga je imela v zadnjem desetletju sam,o dvakrat, pa še takrat je znašal med 0,1 in 0,2 odstotka BDP); odpraviti 1000 + 1 socialni transfer; zmanjšati obvdavčitev (čeprav ima Švica progresivno davčno lestvico, je najvišja stopnja na zvezni ravni 13,2 odstotka); zmanjšati javni dolg (v Švici znaša 34 odstotkov BDP, kar je manj od večine članic EU); privatizacija (v Švici je sistem zdravstvenega zavarovanja v popolnosti v zasebnih rokah, a glej čudo čudno, nihče ne umira na ulicah, Švicarji so med najbolj zdravimi prebivalci na svetu, povprečna življenjska doba je med najdaljšimi na svetu, njihove bolnišnice in klinike ne poznajo izgub); življenjski stroški se v Švici vztrajno nižajo, imajo deflacijo, pa si nihče ne beli glave, da bo deflacijska spirala smrti uničila gospodarstvo; nezaposlenost je na ravni naravne nezaposlenosti, se pravi do 5 odstotkov; Švicarji imajo veliko svobode, regulacij ima veliko manj, kot je povprečje EU; zakoni o nošenju orožja so med najbolj liberalnimi na svetu in spet pridemo do novega čudesa: čeprav so Švicarji med najbolj oboroženimi prebivalci na svetu (količina orožja na prebivalca), je Švica ena najbolj varnih držav na svetu in ima eno najnižjih stopenj umorov ali ubojev na svetu; zmanjšati subvencije za podjetja in posameznike; Švicarji na referendumih odločajo o vseh vprašanjih in brez omejitev, kar pomeni, da se politiki z javnim sektorjem bojijo državljanov in ne obratno.

Skratka, Švica je država (o njej velikokrat piše odličen bloger Tko je John Galt, zato sem si nekaj misli sposodil od njega), ki jo levičarji označujejo kot neoliberalno, jo prezirajo kot deželo brutalnih kapitalistov, kjer tisti prebivalci, ki imajo več, tega nočejo deliti s tistimi, ki imajo manj, je tisto bruno v očesu levih radikalcev, ki ruši socialistične mite, ker kaže, da je realnost deluje diametralno nasprotno od njihovih prepričanj in želja. Zato še enkrat: če želi Slovenija postati kot Švica, se mora tako tudi obnašati in delovati. Levičarji pa mislijo in si domišljajo, če se bodo obnašali in delovali kot bolivarska Venezuela, bomo postali Švica. Na žalost posnemanje Venezuele pelje lahko samo do venezuelskega scenarija. Kakšen je ta, vidimo in spoznavamo vsak dan znova.

Kako levičarji razmišljajo, je nedavno odlično opisal Lawrence W. (“Larry”) Reed iz Foundation of Economic Education. Nekako takole gre. Reed pravi, da je lažje postrgati betonsko steno z nohti, kot pa razumeti levičarje ali obrazložiti, kaj je socializem, ki je v resnici neskončno se premikajoča tarča.

1. Znano je, da je na celi črti pogorela Marxova teorija, ki predvideva odpravo zasebne lastnine in državno lastništvo produkcijskih sredstev (temu so rekli celo znanstveni socializem).

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

2. Ko je Lenin ustanovil socialistično Sovjetsko zvezo, ko je država skrbela „za dobro ljudi“, in je Stalin dejal, da je sovjetski socializem raj za delavce, se je po nekaj desetletjih izkazalo, da gre za pekel na zemlji, kjer so bili umori in pokoli političnih in razrednih nasprotnikov del v vsakdana.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

3. Hitler je izhajal iz socializma, njegova delavska stranka je temeljila na socializmu.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

4. Po propadu Sovjetske zveze je nekaj na novo nastalih držav (denimo Belorusija) razglasilo, da bodo še naprej predani socializmu.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

5. Jugoslovanski eksperiment s samoupravnim socialističnim gospodarstvom je privedel do bankrota države.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

6. Na ducate afriških in azijskih držav se razglaša za socialistične. Vse po vrsti trpijo pomanjkanje, vladajo jim tirani.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

7. Ko je v Venezueli prevzel oblast Hugo Chavez in Venezuelo razglasil za socialistično državo, so se veselili vsi socialisti po svetu. Izvedel nacionalizacijo številnih podjetij, dal „oblast ljudstvu“, preziral in obtoževal kapitalistične države, ja, takrat so levičarski sanjači končno dahnili: „To je tisto, kar mislimo.“ Danes, ko je Venezuela utrpela pomanjkanja, ko se je socializem še enkrat v praksi izkazal za zgrešen sistem, smo slišali znan levičarski refren:

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo.“

8. Levičarji se ozirajo po skandinavskih državah, celo Bernie Sanders je dejal, da bo ZDA ustrojil po skandinavsko. „To je tisto, kar mislimo!“ so spet dahnili socialisti, tokrat v ZDA. Ampak ko so podrobneje pogledali v drobovje teh držav, so videli, da tam nimajo predpisov o minimalni plači, da imajo nižje davke na dobiček podjetij, da imajo več izbire pri izobraževanju, da njihova trgovina temelji na globalizaciji, da skoraj nimajo industrije v državni lasti.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ so si premislili socialistični sanjači.

Ja, kaj za vraga sploh mislite? Levičarji so intelektualno tako izmuzljivi, da jim je težko slediti. Pravijo, da bi bilo v puščavi pomanjkanje peska, če bi tam uvedli socializem. Mogoče je prehuda primerjava, a ni daleč od resnice. Socialisti želijo v Sloveniji, ki je ena najbolj vodnatih držav na svetu, pravico do vode zapisati v ustavo. Če bodo levičarji prevzeli nadzor nad vodo, vam povem, da jo bo kmalu zmanjkalo. V socializmu molža krave poteka nekako takole: v kravo nameriš s puško in rečeš, naj da mleko ali jo ustreliš. Za socialiste je za pomanjkanje vedno krov nekdo drug. Če krava ne da mleka, je kriva krava, kakopak. Razlog je, da levičarji ne marajo osebne odgovornosti, da ne želijo prevzeti osebno odgovornost.

Zato tudi sami natančno ne vedo, kaj socializem sploh je. Poglejte samo, kako različni slovarji opredeljujejo socializem. Običajno tako: Socializem kot „politični in ekonomski sistem, se zavzema, da so sredstva za proizvodnjo, distribucijo in menjavo v lasti celotne skupnosti“. Navidez zelo natančna opredelitev ali ne? Preberite še enkrat in skušajte zdaj razumeti. Kaj natančno pomeni last celotne skupnosti? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo in kaj ne na policah v trgovini? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo neka tovarna proizvajala in kaj ne? In kaj sploh je celotna skupnost? Prebivalci ene občine ali kar cele države? Ampak na koncu pride vedno do tega, da odloča peščica ljudi s politično močjo.

Švedska, Norveška in Danska so države, ki s svojo socialno demokracijo res spominjajo na socialistične države. Uspešne niso zato, ker imajo socializem, ampak zato, ker kapitalizem še ni uničen. Kaj pomeni socializem, ko se ga gredo levičarji na polno, je dovolj zgovoren primer Venezuele. Ali še huje: Severne Koreje.

Ali verjeti javnomnenjskim raziskavam?

Značke

Hrvaška, javnomnenjske raziskave, Makedonija, Slovenija, volitve

Slovenija je država, v kateri ankete javnega mnenja vedno znova in znova, z redkimi izjemami, potrjujejo brezpogojno podporo vladi, vladajoči koaliciji, vladajočim politikom, če so seveda leve ideološke usmeritve. Ankete, ki jih za “neodvisne” medije opravljajo “neodvisne” domače agencije. In ki, skoraj po pravilu, za razliko od rezultatov vzporednih volitev, zgrešijo v napovedih volilnih rezultatov. Kjer nad anketami vedno lebdi sum, da ne kažejo realnega javnega mnenja, temveč javno mnenje ustvarjajo. To se dogaja povsed v državah na območju nekdanje Jugoslavije. S politiko se ta blog sicer ne ukvarja veliko, toda politika je vsepovsod vedno prisotna. In ker sem dobil zanimivo mnenje, ga objavljam.

Teza je, da anketa javnega mnenja prikazuje trenutno stanje duha javnosti in ne more napovedati prihodnosti, torej rezultatov volitev. Dejstvo. A vendar, ko anketa tik pred volitvami favorizira eno izmed strank in so potem rezultati na volitvah drugačni, pomeni, da je objavljena anketa ali močno vplivala na neopredeljene volilce, da so odšli na volitve, ali že opredeljene volilce določene, v anketi favorizirane stranke prepričala, da svoj glas podelijo drugi stranki. Tako slovenske javnomnenjske ankete praviloma odstotek podpornikov desnosredinskih strank, predvsem SDS, zvišujejo vse do zadnje ankete pred volitvami, in s tem volilcem enega pola sugerirajo, da je desnica “na zmagovitem pohodu”, tistim drugega pola pa, “da je zmaga blizu, torej ni potrebno na volitve”. In potem pridejo volitve, kjer so odstotki osvojenih glasov praviloma ne sovpadajo z odstotki iz anket. Kaj se torej zgodi? Zadnja anketa manipulira z volilci? Mobilizacija neopredeljenih in “neopredeljenih”? Ali zgolj vedno znova ponavljajoča slučajnost?

Še slabše je pri lestvicah priljubljenosti; v Sloveniji na prvem mestu kraljuje, avtomatično, predsednik države. Drugo mesto je rezervirano za evropskega komisarja/komisarko, od kar ga imamo. Pa levi predsednik Vlade. Ne glede na javnosti všečne (ali nevšečne) poteze, ki jih v danem trenutku vleče. Potem običajno predsedniki levih strank, pa najbolj prepoznavni ministri. Levi, seveda. Ti sicer padajo in se vzpenjajo po lestvici, ko se odkrije kakšna afera, a ne za dolgo. Desni, četudi so kdaj sestavljalo vlado, niso priljubljeni. Tudi v opoziciji ne. Kako torej ankete odsevajo trenutno podporo politikom kot osebam, če imajo mesta svojo tradicionalno zasedbo?

Poglejmo malo k sosedom. Hrvaške ankete pred predčasnimi volitvami 2015 so enoglasno poudarjale, da bo šlo na tesno in da zmagovalca ne morejo napovedati. Volitve so potrdile njihove analize in rezultate. Seveda, z dolžnim odstopanjem kakšnega odstotka ali dveh.

V Makedoniji na primer, kjer objavljajo tudi javnomnenjske ankete ameriškega Republikanskega inštituta IRI in mednarodne agencije Gallup, primerjava rezultatov javnomnenjskih anket in dejanskega volilnega rezultata pokaže, da so ankete pred volitvami verodostojno prikazale izzid volitev, torej so dejansko prikazale mnenje državljanov. In zato gre takim objavljenim anketam verjeti. Mednarodne institucije so na primer objavile rezultate zadnjih anket, da ima vladajoča VMRO-DPMNE dvakrat večji rating od opozicijske SDSM, da ima predsednik vladajoče VMRO-DPMNE Nikola Gruevski trikrat večjo podporo od predsednika Zorana Zaeva, vodje opozicije. Bralec prebere, na podlagi izkušenj iz preteklih let, ko so ankete odsevale kasnejši volilni rezultat, verjame in gre glasovat. Po svoji volji. Za ene ali druge. In rezultati volitev po pravilu še enkrat potrdijo rezultate javnomnenjskih anket.

V Sloveniji pa bralec prebere zavajajoče rezultate ankete domače agencije, ki ga prepričujejo, naj glasuje zaradi “strahu pred”, gre na volitve. Glasuje, rezultat volitev spet niso enaki anketam. Circulus vitiosus.

Poglejmo še konkretno primerjavo dveh podatkov iz makedonske in slovenske akete: makedonsko VMRO-DPMNE podpira 33,3%, njenega predsednika Nikolo Gruevskega 32,3% anketiranih. Stranko SDSM 14,7%, njenega predsednika Zorana Zaeva 9,1%. V Sloveniji po zadnji anketi ima stranka SDS 14% podpore anketiranih, vladajoča SMC pa 6,5%. Predsednik SMC in premier Cerar niha med trejim in sedmim mestom popularnosti, SDS Janez Janša pa sploh ni uvrščen na lestvico. Opazite razliko? Kako je mogoče, da ima stranka največjo podporo pri anketiranih, njenega predsednika pa nihče “ne mara”?

Kje je rešitev? Povabiti mednarodno priznano agencijo, da anketira? Ali preprosto začeti razumeti, da so pri nas ankete samo orodje v rokah ozadja, ki manipulira z volilci? Kako spregledati? Za začetek, dokler volilni rezultati ne bodo potrdili predhodnih anket, se ne pustiti zavajati. Preprosto, ne jim verjeti. Dokler ne bodo agencije, domače ali tuje (če jih boso domače sploh spustile na njihov “vrtiček”) dokazale svoje nepristranskosti, verodostojnosti in relevantnosti.

Ko ljubezen do domovine postane rasizem

Značke

Alexander Eriksson, detomor, domovina, Front Page Mag, Halmstad, ksenofobija, kultura, multikulturalizem, multikulturnost, nacionalna identiteta, nacionalni simboli, pedofilija, rasizem, Råneå, Söndrum, Slovenija, Victor Ahlberg, zastava, ZDA, Švedska, človekove pravice

Bilo je aprila leta 2007. Alexandra Erikssona, 13-letnega osnovnošolca v mestecu Råneå na severu Švedske, je učitelj nagnal iz učilnice, ker je imel majico s švedsko zastavo. Eriksson je zavrnil zahtevo učitelja, da jo sleče. Ravnatelj šole je kasneje dejal, da švedsko zastavo nekateri dojemajo kot simbol nacizma, zato je ta švedski simbol v njihovi šoli nezaželen. Osnovna šola v Råneåju je sicer javna šola, plačujejo jo davkoplačevalci. (http://www.kuriren.nu/nyheter/flaggan-portad-i-skolan-1459555.aspx) Istega leta je ravnatelj šole v Malmöju prepovedal 14-letnemu Victorju Ahlbergu, da bi se za skupno šolsko fotografijo slikal z majico švedske nogometne reprezentance, ki je v barvah švedske zastave in s švedskim grbom. Ravnatelj, kot je povedal, ni želel, da bi kdo v tem prepoznal rasizem (http://www.aftonbladet.se/nyheter/article11236794.ab). To sta dva primera iz skandinavske države, kjer so multikulturnost in multikulturalizem pripeljali do skrajnosti. Ljubezen do domovine in njenih simbolov je postala nesprejemljiva. Glede na to, da je multikulturalizem na Švedskem že kar uradna politika, kaže smer, kam bo to pripeljalo druge države, če bodo sledile tem zgledom.

Še dva novejša primera, na katere opozarja portal Front Page Mag (http://www.frontpagemag.com). Na lanski švedski dan državnosti, ki je 6. junija, so radikalni levičarji, združeni v »Gibanje 365« pozvali ljudi, naj se jim pridružijo v zažiganju švedskih zastav (https://twitter.com/365Jokern/status/468509193608392704). Po njihovo je namreč švedska zastava simbol nacionalne države, je rasistična struktura, ki postavlja meje med ljudmi (Nekaj podobnega se je zgodilo letos v ZDA, ko so levičarski aktivisti ob pomoči ilegalnih priseljencev zažigali ameriško zastavo, ker naj bi bila simbol rasizma). Julija letos pa je osnovna šola Söndrum v Halmstadu objavila pravilnik o uporabi švedske zastave. Po tem pravilniku je lahko izobešena samo na državni praznik, drugače je uporaba nacionalne zastave prepovedana (http://nyheteridag.se/nu-forbjuds-skolelever-att-anvanda-svenska-flaggan/). Tudi za pusta, če si maškara, ne smeš biti oblečen v nacionalne simbole, so še zapisali v pravilniku šole, ker lahko s tem užališ koga drugega, to pa je že sovražni govor. Povedano drugače: Švedi so majice s švedsko zastavo označili za sovražni govor in tako je ljubezen do domovine označena za rasizem.

Pravzaprav je srhljivo, da se vsakega, in to velja tudi za Slovenijo, ki spoštuje nacionalne simbole, verjame v narodno identiteto, goji ljubezen do domovine, označi za nazadnjaškega, nacionalista, mračnjaka, rasista. Še malo manjka in bo tudi slovenski jezik označen za nezaželenega, pred hišo izobešena nacionalna zastava, ki poudarja slovenstvo, pa bo postala simbol ksenofobije.

Levičarji dajejo pogosto kot primer, da multikulturnost deluje, Združene države Amerike, ki so postale ekonomsko in vojaško najmogočnejša sila na svetu ravno zaradi mešanja kultur. Toda potrebno je razlikovati ameriško in evropsko multikulturnost, piše portal Front Page Mag. V ZDA so vse te različne kulture v »talilnem loncu« našle skupne točke, v Evropi pa multikulturnost temelji na predpostavki, da so kulture različne, da jih je treba kot take jemati in upoštevati vse hkrati. Zato ni čudno, da v Evropi posamezni nacionalni simboli postajajo grožnja politiki multikulturalizma, poudarjanje nacionalne identitete pa rasizem. Ravno zato evropski multikulturalizem temelji na napačnih predpostavkah. Nemogoče je, da bi različne kulture v neki državi želele ločeno med seboj, neodvisno druga od druge. Na nacionalni ravni je prevladujoča ena kultura, kateri se druge kulture, ki prihajajo na geografsko zaokroženo celoto z enim jezikom, svojo tradicijo in običaji, svojimi delovnimi navadami in razvitostjo, morajo prilagajati. In niso vse kulture enako dobre.

Po logiki multikulturalistov je kultura, kjer je zatiranje žensk nekaj običajnega, enako dobra kot kultura, kjer imajo ženske vse pravice in svoboščine. Po logiki levičarjev je kultura, kjer je posilstvo ženske oblika kaznovanja, enako dobra kot kultura, kjer je človekovo telo nedotakljivo. Po njihovi logiki je potemtakem kultura, kjer zaradi kaznivega dejanja do smrti kamenjajo ljudi, enako dobra kot kultura, kjer kazen odslužiš v zaporu. V nekaterih kulturah, ki zdaj naseljujejo Evropo, imajo detomor, pedofilijo in še kaj za nekaj vsem običajnega. Je to tisto, čemur levičarski aktivisti pravijo multikulturnost? Kaj je v tem dobrega? Do kam gredo skrajnosti »enakovrednih« kultur je pokazal muslimanski oče, ki je rajši pustil, da se hčerka utopi, kot da bi se jo moška reševalca pri reševanju dotikala (http://tribune.com.pk/story/935481/father-lets-daughter-drown-dubai-beach-than-have-male-rescuers-touch-her/).

Ja, ljubezen do domovine, nacionalne identitete in nacionalnih simbolov postaja rasizem, ksenofobija. Zakaj že? Kako se je to lahko zgodilo?

Levičarji in slovenski bogataši

Značke

Alenka Bratušek, bogataši, Joc Pečečnik, Slovenija, socialisti

Pred dnevi je revija Manager (www.manager.finance.si) objavila najnovejšo lestvico najbogatejših Slovencev. Opazno je, da se lestvica počasi čisti, saj z nje počasi izpadajo gradbeni, certifikatski in drugi tajkuni, ki so obogateli zaradi posebnosti slovenskega kapitalizma (če temu sploh lahko rečeno kapitalizem) oziroma državnega (pajdaškega) kapitalizma, ki z liberalizmom (ali pa neoliberalizmom, če že hočete) seveda nima nikakršne veze. V ospredje zdaj počasi prihajajo družinska podjetja. Tako sta na prvem mestu zakonca Login s podjetjem Outfit7, sledijo Sandi Češko s Studio Moderna, Albin in Tatjana Doberšek s podjetjem Engineering Dobersek in Joc Pečečnik z Interblockom. Posebnost vseh teh najbogatejših je (in to bi moralo skrbeti vlado), da poslujejo v tujini oziroma, da imajo sedeže podjetij v tujini. Eden izmed njih je navedel dva razloga. Prvi so visoki davki. Zakaj bi imel podjetje v Sloveniji, ko je davek na dobiček 17-odstoten, na Cipru pa je denimo samo 12,5-odstoten. Razlika je 4,5-odstotne točke, kar pomeni, da mu ob 50 milijonov evrov dobička, država v Sloveniji vzame 8,5 milijona evrov, na Cipru pa samo 6,25. Logično, da bo rajši posloval na Cipru. Kot drugi razlog pa je navedel varnost. Očitno ni „razumel“ domislice nekdanje premierke Alenke Bratušek, ki je lani dejala, da se ljudje ob višjih davkih počutijo bolj varne. Povedano drugače. Več ti država ukrade, bolj si varen. Ampak, hvala za tako varnost, si mislijo podjetni in gredo na tuje. Vendar je poslovnež mislil na drugo varnost, na stabilnejše poslovno okolje. V Sloveniji se razni ljudje, pripeti na državne jasli, ves čas izmišljajo nove in nove zakone in predpise, da bi kradli. Kar pomeni, da niti načrtovati ne moreš dobro, če ti vlada vsak dan predpiše nekaj novega. Seveda, vse z enim namenom – da ti pobere še več. Ampak to je že druga zgodba, poglejmo rajši reakcijo ljudi ob objavi lestvice najbogatejših.

„To niso najuspešnejši podjetniki, ampak tisti, ki so največ nakradli. So finančno krizo uporabili kot izgovor za to, da so še bolj obogateli in še bolj uničili državo, namesto da bi del svojega denarja dali v razvoj svojih podjetij in za plače tistim na robu.“

Ta zapis je na portalu nacionalne televizije (www.rtvslo.si) objavil nek zagrizen levičar pod psevdonimom »Kemik«, kaže pa razmišljanje tipičnega socialista. Bogati torej niso bogati zato, ker bi svoje bogastvo ustvarili s svojim delom, ampak ker kradejo revnim. Če ravno ne kradejo in so mogoče res nekaj ustvarili, imajo dobre zveze. In naprej. Če ne kradejo in nimajo dobrih zvez, pa izkoriščajo delavce, svoje zaposlene. Tem ljudem je nekaj normalnega, da mislijo, da so za njihove neuspehe krivi drugi. Skoraj nikoli ne pomislijo, da so sami odgovorni zase in za svojo usodo. Vsemu temu dodajo še misel, da je za vse kriv neoliberalizem, ki straši po svetu in ki so ga izkoristili bogati, da so še bogatejši. Tudi razmišljanje „Kemika“, „da bi del svojega denarja dali v razvoj svojih podjetij in za plače tistim na robu“, je tipično levičarsko. Vedno mislijo, da jim morajo drugi nekaj dati, da so jim dolžni dati, da morajo dati, da jih država mora prisiliti, da to, kar so zaslužili, morajo deliti z drugimi. Toda nikoli niti za hip ne pomislijo, da bi se še sami potrudili in kaj zaslužili. Socialisti so trdno prepričani, da je denar bogatašev tudi njihov, da je zato, ker imajo manj, kot recimo zakonca Login ali Joc Pečečnik, kriva neoliberalistična slovenska in svetovna zarota, ki zdaj vse bolj prihaja do izraza, korenine pa ima v zgodovinskem izkoriščanju delavskega razreda. Pravzaprav je treba levičarje po svoje občudovati, da tako trdno verjamejo v svoj prav. Oni niti v sanjah ne pomislijo, kaj šele, da bi se v to v budnem stanju pustili prepričati, da so neuspešni zaradi svoje zakompleksanosti, svojih osebnih lastnosti ali lastne nesposobnosti. Vedno so za njih krivi drugi, kar je seveda najlažje misliti. In v to se tudi najlažje prepriča druge. Pa je resnica veliko bolj banalna, kot bi si mislili. V ozadju je nič drugega kot bolestna ljubosumnost, da nekdo nekaj ima, drug pa ne. Gre za sveto jezo socialistov proti tistim, ki so drugačni. Kajti, če bi mislili drugače, širše, da so mogoče, pravim mogoče, kdaj krivi tudi sami, seveda ne bi bili levičarji, ne bi bili socialisti, ne bi verjeli v kolektivizem, kjer pa so oni sami vendarle bolj enaki od enakih, kar smo seveda imeli priložnost spremljati še četrt stoletja nazaj. Tako kot takrat komunisti, ki so imeli (no, vsaj mislili so tako) zgodovinsko nalogo, kaj nalogo, poslanstvo, da so se čutili poklicane, da upravljajo ne samo s tujim premoženjem (tega so tako ali tako nacionalizirali), ampak tudi z življenji drugih, sedanji socialisti, zadrti levičarji, kleni borci proti kapitalizmu, neoliberalizmu, ki običajno prihajajo s Fakultete za družbene vede ali Filozofske fakultete, menijo, da so prav oni poklicani, da delijo, razporejajo, prerazporejajo premoženje drugih, ker, tako si domišljajo, samo oni to znajo. Celo več. Menijo, da so drugi, drugačni, predvsem bogati, njihova last, zato gredo korak naprej in kot mesije tudi mislijo za druge. Socialistom ni nič dovolj, nič jim ni dovolj veliko, nič dovolj sveto, nič na svetu ni takega, kjer bi bila lahko meja njihovega ravnanja. Tudi če bi sami odpirali zadruge, razna socialna podjetja, kjer bi spet uvedli samoupravljanje, uvedli enake plače za vse, druge, ki bi delali drugače, ne bi pustili pri miru. To ni v njihovi naravi, hoteli bi urejati še njihov način življenja, poslovanje in delovanje.

Pravzaprav je neverjetno, koliko se je ta miselnost ustalila v glavah tostran Alp. Pa ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi in onstran luže. Čeprav vsi podatki kažejo, da svet z raznimi oblikami državnih pomoči še nikoli v zgodovini ni bil tako socializiran, da davki v razvitih državah, tam, kjer straši po mnenju socialistov najbolj okruten neoliberalizem, še nikoli niso bili tako visoki ter da vlade še nikoli v zgodovini niso tako posegale v trg, to socialistom ni dovolj. Ampak, saj veste kako je z levičarji. Oni nikoli ne sprejmejo dejstev, če se ne skladajo z njihovim razmišljanjem. Ali če si misel sposodimo pri Georgu Friedrichu Heglu: „Če dejstva ne ustrezajo potrebam, toliko slabše za dejstva.“ In tega se socialisti dosledno držijo.