• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Društvo novinarjev Slovenije

Zakaj podpiram Peršakovo medijsko strategijo?

19 nedelja Jun 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Društvo novinarjev Slovenije, Eugenija Carl, Jelena Aščić, Jože Možina, Marcel Štefančič jr., mediji, novinarski etični standardi, Strategija razvoja medijev, Tone Peršak, Združenje novinarjev in publicistov

Priznam, naslov je zavajajoč. Menim, da je strategija razvoja medijev do leta 2024 polna neumnosti, ki žalijo zdrav razum. O tem je dober članek napisala Petra Sovdat iz Financ. Preberete ga lahko tukaj, bolj ali manj je vse vsem razumljivo razloženo. Sam se bom posvetil podrobnosti iz strategije, ki me zelo zabava, celo navdaja s sladkimi in nadvse zlobnimi mislimi. Mislim na del, ki se nanaša na nacionalno RTV hišo, ki jo vsi državljani prisilno financiramo, in njene novinarje, ki morajo biti vsi polni visokih etičnih standardov. Takole so zapisali na spletni strani RTV Slovenija: „Novinar, ki je bil obsojen na Novinarskem častnem razsodišču oz. je v preteklosti večkrat, huje ali grobo kršil novinarske (etične) standarde, ne bi smel biti zaposlen na RTV Slovenija oziroma ne bi smel sodelovati pri pripravi programskih vsebin.“ To je zapisano tudi na strani 26 v dokumentu ministrstva za kulturo. Težava, na katero naletimo, je naslednja.

V Sloveniji imamo vsaj dve prepoznavni novinarski organizaciji. Pred zakonom sta enaki in enakovredni. To sta Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Združenje novinarjev in publicistov (ZNP). In ker imata obe častno razsodišče in vsaka svoj novinarski kodeks, ni jasno, katero razsodišče je Tone Peršak v strategiji mislil (vsaj jaz nisem našel tovrstne navedbe). Favoriziranje enega samega društva ali razsodišča je neposredna, groba in huda kršitev ustave. Vsak novinar se (tako kot katerikoli drug zaposleni kjerkoli) svobodno odloči, v katerem novinarskem društvu bo deloval. To pomeni, da sprejme etični kodeks tistega društva, katerega član je. Novinar bi se najboljše zavaroval tako, da ni član nobenega društva, javna ustanova, kakršna je RTV Slovenija, pa ne more nikogar prisiliti, da je član kateregakoli društva, četudi gre za stanovsko organizacijo. Zdrav razum namreč pravi, da društvo odloča o ravnanju svojih članov, torej tudi presoja, ali je ravnal v skladu s kodeksom, ki ga ima društvo. Povedano drugače: DNS lahko presoja o ravnanju članov DNS, ZNP pa o ravnanju članov ZNP. Če ni član društva, je pač to zadeva urednika. Tako pravi logika, toda ne v Sloveniji.

DNS si denimo vzame pravico, da na svojem častnem razsodišču razsoja tudi o novinarskih prispevkih novinarjev, ki so člani ZNP ali sploh niso člani nobene stanovske organizacije (primer od predlani in od lani). Če sledimo tovrstni logiki, si bo v prihodnje tudi ZNP vzelo pravico, da na častnem razsodišču obravnava primere novinarjev, ki niso njeni člani, čeprav do zdaj niso obravnavali teh primerov, ampak so odločali samo o svojem članstvu.

In kaj je pri tej zadevi tako sladkega, da me navdaja z zlobo? Preprosto. Če bo obveljala navedba, da nihče ne more biti kot novinar zaposlen v javnem zavodu RTV Slovenija, če je bil večkrat na častnem razsodišču spoznan za krivega kršenja novinarskih etičnih standardov, in če imamo pravno državo, v kateri velja ustava, bo morala RTV Slovenija upoštevati razsodbe obeh novinarskih društev (DNS in ZNP), zato lahko pričakujemo pravo zmedo in odpuščanja novinarjev kot po tekočem traku. Ob predpostavki, da je denimo Jože Možina na RTV Slovenija nagnjen k vrednotam, na katerih se je Slovenija osamosvojila, se pravi, da ga politično lahko opredelimo kot desničarja, si bo pri DNS (ki temelji na socialističnem izročilu, se pravi levem) kaj hitro nabral dovolj negativnih mnenj, da ga bodo odpustili. Se pa lahko tisti, ki jim denimo niso všeč Eugenija Carl, Jelena Aščić ali Marcel Štefančič jr., že veselo muzajo, saj bo za njih tudi ZNP na veliko ugotavljala kršenje etičnega novinarskega kodeksa. Ob takem tempu in upoštevanju neumnosti, ki so zapisane v strategiji, lahko nacionalna RTV hiša hitro ostane brez novinarjev in urednikov.

In mogoče bi bilo tudi najboljše. RTV Slovenija bi hitreje zaprla vrata, državljani pa ne bi bili več prisiljeni plačevati RTV prispevka. To je tudi razlog, zakaj podpiram Peršakovo medijsko strategijo. Samo v tem delu, ki sem ga opisal, drugače so pa zapisane same neumnosti.

Luka Mesec bi z levičarsko novinarsko organizacijo (DNS) radikalno posegel na trg dela

15 petek Apr 2016

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Gospodarstvo, Politika

≈ 6 komentarjev

Značke

Bogomir Kovač, davki, Delo, desnica, Društvo novinarjev Slovenije, Državni zbor, Facebook, levičarji, Luka Mesec, Mladina, trg dela, Združena levica

Od začetka globalne finančne krize, ki v Sloveniji, če smo iskreni, še traja, so uspeli levičarji prek mainstream medijev javnost, da je za celotno nesrečo, v katero se je zapletlo človeštvo, kriv neoliberalni kapitalizem, ki pa, tako ugotavljajo levičarski intelektualci, izumira. V vsej svoji brutalni obliki je ta thatcherjansko-darwinistična ideologija pustošila tudi po Sloveniji. A ker se poslavlja, ji je treba dati pospešek povsod, kjer lahko.

Eno takih področij je tako imenovano prekarno delo. Gre za tiste ljudi, ki pri nekem delodajalcu niso zaposleni, temveč zanj delajo kot samostojni podjetniki ali po pogodbi. Povedano drugače. Ker delodajalec nima denarja (ker ga z davki duši država), da bi za zaposlenega plačal vse davke in prispevke ter delavcu omogočil tudi dostojno neto plačo, se dogovorita, da bosta sodelovala po pogodbi. Zadovoljen je delodajalec, ker je znižal stroške, zadovoljen je delojemalec, ker sploh lahko delan in dobi celo več, kot če bi bil zaposlen. Toda vmešali so se levičarji, češ tako ne gre. Ti škodljivci bi rajši videli, da bi delavec ostal brez dela in bi bil strošek države, namesto da bi delal, a imel manjšo socialno varnost, kot jo nudi redna zaposlitev.

Zato je Združena levica na pobudo Društva novinarjev Slovenije (DNS) v parlament vložila novelo 19. člena zakona o inšpekciji dela. Po njej inšpektorji ne bodo več izdajali le prepovednih odločb, ampak bodo delodajalcu odredili, da delavca, ki se je znašel v prikritem delovnem razmerju, tudi redno zaposli. To pomeni, da se bo država neposredno vmešala v kadrovsko politiko podjetja, to pomeni, da lastnik podjetja sploh ne bo imel več možnosti, da delavca odpusti, ampak ga bo moral v treh dneh zaposliti. To je podobna norost kot predlog sindikatov, da bi morali biti delavci obvezno in zakonsko udeleženi pri dobičku (tudi zasebnega) podjetja, ali norih bab, združenih v neko feministično gibanje, da mora biti v vodstvu podjetja toliko in toliko žensk, drugače podjetje ne sme poslovati.

Predlog Združene levice je nevaren za trg dela, saj ga utegne narediti še bolj rigidnega, kot je. Toda povsem upravičeno se lahko bojimo, da bo v državnem zboru dobil dovolj podpore. Tam namreč desnice (v ekonomskem smislu) skorajda ni več. Tisto, kar je od nje ostalo, običajno podpre take in drugačne populistične predloge levičarjev. Samo spomnimo se, kako je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je jeseni glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. In še kaj bi se lahko našlo. Vse gre v smeri tistega, kar je levičarski apologet Bogomir Kovač že lani zapisal v Mladini o »javni odgovornosti za zasebni interes«, češ da je Smithova nevidna roka trga skrita roka tatov in da je vidna roka države pot do ekonomske demokracije. Ne gre več samo zato, da bi država odločala, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši, ampak tudi zato, koga naj zasebnik zaposli in koga ne ter na kakšen način.

Zanimivo pa je nekaj. Ker je precej nerodno, da DNS sodeluje z radikalno levico, so očitno zato v Delu to podrobnost izpustili. Namreč, da je Meščeva Združena levica zakon vložila na pobudo levičarske novinarske organizacije. Zakaj niso rajši sami zbrali 5.000 podpisov za vložitev zakona? Ampak pustimo ob strani te »malenkosti« in »nerodnosti«.

Matematika, družboslovci in njihov vpliv na gospodarstvo

10 Četrtek Dec 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Gospodarstvo

≈ 8 komentarjev

Značke

Barbara Rajgelj, Društvo novinarjev Slovenije, gender theory, gospodarstvo, levičarski aktivisti, matematika, minimalna plača, teorija spola, Toni Jurjec

Zadnjič sem po naključju naletel na tvit pravnice Barbare Rajgelj, sicer pa znane aktivistka za pravice LGBT in predavateljice na FDV. Objavila je fotografijo rešitve matematične naloge, ki se je glasila: »Mihec je star 4 leta. Njegov očka je devetkrat starejši. Koliko je star očka?« Otrok jo je rešil »4 x 9 = 36« in dal odgovor: »Očka je star 36 let.« Toda namesto treh točk je dobil dve. Učiteljica je popravila račun na »9 x 4 = 36«. Rajgeljeva je komentirala: »Tlačenje možganov v pokrovček od flomastra. ´Ker so taka navodila..´« Večina komentatorjev spodaj ji je dala prav.

Na prvi pogled bi človek rekel, da ima Rajgljeva res prav. Prej bi namreč pričakovali, da se bo zgražala nad besedilom uporabne naloge, češ da je poimenovanje »očka« z »očkom« homofobno in da bi se moral tisti del naloge glasiti: »Njegov starš št. 1 je devetkrat starejši.« Ampak šalo na stran, čeprav bi o teoriji spolov (gender theory) in vseh njenih neumnostih, ki jih prinaša z idejo o dveh spolih kot družbenem konstruktu, lahko razpravljali. Pri matematiki, ki je eksaktna znanost, pa ne moremo (čeprav se denimo Toni Jurjec s tem ne bi povsem strinjal).

Ker gre za besedilno nalogo, kjer je natančno napisano, koliko je star Mihec in kolikokrat je od njega starejši očka, ne more biti nobenega dvoma: pravilen odgovor je lahko samo 9 x 4 = 36, ne pa 4 x 9 = 36. Če učiteljica (ali kdorkoli je že sestavljal to uporabno nalogo) ne bi mislila, da je račun pomemben, bi zahtevala samo pravilen odgovor, ne pa tudi računa, kako je učenec prišel do pravilnega rezultata (zmnožka). Ampak poenostavimo račun: 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4. Kako bi ga napisali kot množenje? 4 x 9 ali 9 x 4? Pravilno bi bilo 9 x 4 (pogovorno: devetkrat po štiri leta), kajti če bi napisali 4 x 9 (pogovorno: štirikrat po devet let), bi to pomenilo 9 + 9 + 9 + 9.

Torej ne gre za »navodila«, ampak »pravila«. Je namreč razlika med množencem in množiteljem, čeprav nekateri pravijo, da je danes popolnoma vseeno, kako se zapiše tak račun. To trdijo celo profesorji matematike. Toda pomislimo samo, da bi bila uporabna naloga drugače sestavljena, se pravi v obratni smeri in bi se glasila: »Imamo račun 9 x 4 = 36. Zmnožek (rezultat) pove, koliko je star očka. Vprašanje se glasi: Kolikokrat je očka starejši od Mihca in koliko je star Mihec?«

Družboslovci bi seveda trdili, da sta odgovora možna dva: ali je Mihec star 4 leta in da je očka devetkrat starejši od njega ali pa je Mihec star devet let in je očka štirikrat starejši od Mihca. Najbrž imajo celo prav, toda za matematike pa bi bil odgovor samo eden in na dlani: Mihec je star štiri leta, očka je devetkrat starejši od Mihca. Ve se, kaj je množenec in kaj je množitelj. No, vsaj mene so tako učili. Zdaj samo čakam, da se bo kdo od levičarskih aktivistov oglasil in oznanil, da so taka matematična pravila družbeni konstrukt, ostanek nekega drugega časa, mogoče celo reakcionarna, klero-fašistična, in da je popolnoma vseeno, ali je pri računu prva številka 4 ali 9.

No, poskusite to pri računalnikih. Poskusite namesto elektronskega naslova janez.novak@comp.si, napisati comp.si@janez.novak. Po logiki družboslovcev bi moral naslovnik elektronsko pošto prejeti v obeh primerih. Pa bi jo res? Ne gre samo za ta primer, ki mogoče ni najboljši (na načelni ravni je), toda gre za pravila, za logiko in njeno zaporedje, da veš, kaj je kaj. Če temu ne bi bilo tako in bi v nekem programu nekdo zapisal 4 x 9 namesto 9 x 4, bi strmoglavila letala, televizorji ne bi delovali, iPhoni bi crkavali, dušebrižniki pa bi bentili nad neoliberalnimi kapitalisti (vse to so proizvodi kapitalizma), da niso natančni.

In potem se čudimo, da državo jemlje vrag. Ker se politiki, ki razmišljajo družboslovno, ne držijo nekaterih osnovnih pravil ekonomije: zapraviš lahko samo toliko, kot imaš; minimalna plača povečuje brezposelnost in revščino; blaginjo državljanov dviguje samo gospodarska rast, ne pa davki; birokratsko vmešavanje na trg s subvencijami je škodljivo; socializem v ekonomiji dokazano ne deluje; itn. Še bi lahko naštevali, pa ne bi pomagalo.

70 let prvega povojnega katoliškega glasila

25 nedelja Okt 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, katoliška cerkev

≈ 1 komentar

Značke

cenzura, Društvo novinarjev Slovenije, katoliška cerkev, Oznanilo, Verski list

Levičarji (socialisti) se na deklarativni ravni zavzemajo za svobodo govora, toda vseeno bi prek raznih svetov, akademij in nevladnih organizacij cenzurirali forume in komentarje, prepovedali »sovražni govor«, ki sploh ni definiran, nad ljudi pošiljali tožilce, da bi jih procesirali v zapore, vzpostavljali »požarne zide« pred nestrpnostjo. Povedano drugače: oni bi odločali in presojali, o čem se lahko piše ali poroča in o čem ne, kako naj se o neki zadevi piše ali poroča. Kar je, strinjali se boste, zelo zanimiv koncept in razumevanje svobode govora. Tako razmišljanje ima v Sloveniji, ki je bila pol stoletja pod diktaturo komunistov, dolgo tradicijo. Začelo se je takoj po 2. svetovni vojni, ko je komunistična partija preprečevala izdajanje kakršnegakoli tiska, ki ni bil pod njenim nadzorom, čeprav nekateri želijo danes prikazati to obdobje kot obdobje, ko ni bilo cenzure. Tokrat bom nekaj napisal o povojnem katoliškem tisku, saj bo te dni minilo natanko 70 let, od kar je začela izhajati prva povojno katoliška periodična publikacija Oznanilo.

Majski dnevi leta 1945 so za slovensko katoliško cerkev zelo stresni, saj je bila izgnana iz javnega življenja. Naprteni so ji bili vsi zločini, komunisti so njeno usodo zapečatili tako materialno kot moralno. Zaradi tujine je sprva kazalo, da se bodo odnosi uredili, toda zaostrilo se je zaradi pastirskega pisma jugoslovanskih škofov, ki so ga ti sprejeli na zasedanju septembra 1945 v Zagrebu in katerega podpisnik je bil tudi škof Anton Vovk. Med drugim je bila v pismu omenjena zahteva po popolni svobodi verskega in nasploh katoliškega tiska, ki ga takrat v Sloveniji še ni bilo.

Z verskim tiskom pa je bilo takole. Okoli slovenskega pisatelja, akademika in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja so se po vojni zbirali njegovi prijatelji, ki so že pred vojno simpatizirali s krščanskim socializmom. Nastala je ideja za revijo Sejavec, ki naj bi nadaljevala tradicijo krščanskosocialnih publikacij med obema vojnama, kot so bili na primer Križ na gori, Križ in Dejanja. Uredništvo naj bi vodili J. Fabijan, V. Fajdiga in R. Tominec. In ko so v prepričanju, da se razglašane svoboščine udejanjajo v praksi, zbrali gradivo za prvo številko in ga skušali oddati v tiskarno, je za besedila pokazal osebno zanimanje Boris Kidrič, potem pa je začel odlašati s soglasjem za izdajo revije. Medtem se je generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk že pogovarjal z notranjim ministrom Zoranom Poličem; razpravljala sta tudi o vprašanjih, ki so se nanašala na verski tisk. Slovenski katoliški prostor je bil brez svojega medija, zato se je z izdajanjem primerne revije zelo mudilo. Tako so se jeseni 1945 sporazumeli, da bo že zasnovano revijo Sejavec skušala čim prej izdati obnovljena Mohorjeva družba, kot zasilni versko-oznanjevalni pripomoček pa naj bi škofijski ordinariat začel izdajati skromen tednik na štirih straneh z imenom Oznanilo. Sprva so nameravali zanj ustanoviti posebno založništvo, vendar je Boris Kidrič takrat zahteval, naj bo izdajatelj škofijski ordinariat, kar se je kasneje komunisti izkoristili kot dokaz proti katoliški cerkvi.

Uredništvo je prevzel univerzitetni docent dr. Vilko Fajdiga, tehnično ureditev in upravo pa dr. Janez Oražem. Prva poskusna številka je izšla 1. novembra 1945, v njej pa je bilo v uvodniku, ki ga je napisal Anton Vovk, med drugim zapisano, da bo Oznanilo “najprej Kristusovo oznanilo”, ki bo prinašalo tudi “cerkvena navodila in obvestila” in “sporočalo novice iz življenja cerkve doma in drugod”. Poleg tega je še pohvalil sklep slovenske vlade, ki je v šole uvedla verouk kot neobvezni predmet. Kasneje so izšle še tri številke, nadaljnje tiskanje pa je grafični oddelek ministrstva za industrijo in rudarstvo ustavil z obrazložitvijo, da varčujejo s papirjem.

Oznanilo je s posredovanjem F. S. Finžgarja ponovno izšlo 17. februarja 1946. Takrat je bilo v njem med drugim zapisano: “Tiskanje Oznanila je bilo v začetku decembra 1945 v zvezi s splošnim racioniranjem in varčevanjem papirja ustavljeno. Škofijski ordinariat v Ljubljani, ki list izdaja in zanj odgovarja, je bil prepričan, da je ta prekinitev le začasna, ker se zaveda, kako potreben je izrazito verski list za moralno obnovo in s tem v zvezi za celotno ustvarjalno moč našega naroda. Zato je z veseljem sprejel naročilo Narodne vlade Slovenije, ki ga je pisatelju Finžgarju konec januarja sporočil šef predsednikovega kabineta, naj Oznanilo zopet izhaja …”

List je izhajal vsak teden, saj je bil mišljen kot tednik z nedeljskim verskim branjem. Zaradi minimalne količine razpoložljivega papirja namenjenega listu Oznanilo, je za večje cerkvene praznike izšla dvojna številka za štirinajst dni. Prvih šest številk je bilo tiskanih na osmih straneh, sedma pa celo na šestnajstih in je dosegla tudi največjo naklado, 70 tisoč izvodov. Tej nakladi se glasilo kasneje zaradi “pomanjkanja papirja” ni več niti približalo, saj je takoj naslednja številka (osma) izšla v najnižji nakladi – 10 tisoč izvodov.

Papirni pritiski na Oznanilo so se nadaljevali vsa leta izhajanja. Običajno je glavna direkcija grafične industrije upravi sporočila (14. april 1948): “Sporočamo vam, da smo bili vsled pomanjkanja papirja primorani skrčiti kontingent vsem periodičnim izhajanjem za cca. 30 %. V okviru tega znižanja smo primorani tudi Vam znižati kontingent za 5000 izvodov.”

Leta 1950 pa je Oznanilo z direktivo oblasti postalo štirinajstdnevnik. Urad za informacije pri predsedstvu vlade LRS je pisal upravi (24. maj 1950): “Sporočamo vam, da smo vsled ponovno znižanega kontingenta roto papirja spremenili list iz tednika v štirinajstdnevnik v istem obsegu in nakladi 30.000 izvodov za številko.”

Tako je Oznanilo bolj ali manj životarilo do leta 1952, ko so bili prekinjeni diplomatski odnosi z Vatikanom, kar je vplivalo tudi na verski tisk v Sloveniji. Na naslov škofijskega ordinariata in predsedstva LRS so začele prihajati obtožbe delovnih kolektivov na račun škofa Antona Vovka in drugih cerkvenih predstojnikov. Tako so na primer jeseniški železarji zahtevali, da se škofu prepove birmovanje delavskih otrok. V precepu se je znašlo tudi uredništvo lista Oznanilo, in to samo zaradi tega, ker je bil izdajatelj ordinariat.

Oznanilo je bilo torej primerna tarča proticerkvene politike, zato je grozilo, da slovenski vernik spet ostane brez publikacije. Tega pa si ni nihče želel. Zato je takratna oblast ponudila izdajanje novega glasila goriškemu apostolskemu administratorju in članu Ciril-metodijskega društva dr. Mihaelu Torošu. Ta poteza je dala slutiti, da se listu Oznanilo bliža konec, še posebej zato, ker uradna cerkev ni bila preveč naklonjena Ciril-metodijskemu društvu.

Toroš je izdajateljstvo sprejel in tako je 7. maja 1952 prvič izšel verski štirinajstdnevnik za apostolsko administraturo v Novi Gorici. Imenoval se je Družina, kar je bilo za katoliško tradicijo dokaj nenavadno ime. Predvojna glasila – in tudi povojni verski glasili (Oznanilo in Verski list) – so skušala že v naslovu nakazati vsebino, Družina pa je bilo nevtralno ime. To je povsem razumljivo, če vemo, da je bila “otrok” politike tistega časa in kot taka še dolgo ni dosegla kakovostne ravni Oznanila.

Proticerkvena politika je dobila nov argument: eno množično versko glasilo je za Slovenijo dovolj. Listu Oznanilo se je torej bližal konec, kar je zaslutilo tudi uredništvo. Zato je v predzadnji številki nekoliko cinično zapisalo:

“Veseli nas, da so goriški rojaki dobili svoj verski list, in želimo, da bi mogel spolniti namen, ki ga v pozdravnem pismu ‘Častiti duhovščini in drugim vernikom goriške administrature` postavlja apost. administrator msgr. dr. Mihael Toroš, ko pravi, da hoče biti Družina ne le z imenom, ampak tudi z resničnimi krščanskimi in slovenskimi vrednotami.”

Iz tiskarne Slovenskega poročevalca je uredništvo Oznanila dobilo namig, da bodo list kmalu ukinili po naročilu tedanje vlade. Tiskarni bi se tiskanje glasila sicer še naprej izplačalo, saj je bila uprava reden in dober plačnik in je svoje obveznosti vedno poravnavala že vnaprej. Vendar ta ekonomski vidik ni mogel prevladati nad ideološkim, ki ga je spodbudilo takratno preganjanje katoliške cerkve. In res. Kmalu zatem je prišlo na naslov škofijskega ordinariata pismo tiskarne Slovenskega poročevalca:

“Delovni kolektiv tiskarne ,Slovenskega poročevalca’ je na svojem sindikalnem sestanku 29. t. m. (maja 1952; op. a.) sklenil, da ne bo več tiskal vašega lista ,0znanilo’ iz razloga, ker predstavlja Škofijski ordinariat štab sovražnega, petokolonaškega delovanja italijansko-vatikanskega imperializma v Sloveniji. Škofijske okrožnice, prepojene z duhom mračnjaštva in sovraštva do naše družbene ureditve in našega socialističnega razvoja, s pozivi na ‘herojska dejanja’ v borbi proti našemu socialističnemu razvoju, zadržanje in izjave škofa Vovka in nekaterih ljubljanskih kanonikov v zvezi z imperialistično hajko združenih italijanskih fašistov proti našemu ozemlju, našim narodom in naši neodvisnosti, ko so Vovk in v dnevnem tisku že omenjeni kanoniki ter razni drugi vodilni predstavniki klera v Sloveniji odkrito stopil na pot narodne izdaje – po vsem tem resnično ne bi imeli nobene časti, če bi še nadalje tiskali ,0znanilo’, glasilo Ljubljanskega škofijskega ordinariata – glasilo italijanskega imperialističnega petokolonaškega centra v Ljubljani.”

Posredovati je skušal F. S. Finžgar in je pisal Borisu Kraigherju: “Velecenjeni gospod minister! Po Ljubljani se je raznesla novica od članov sindikata, da utegne tisk Oznanilu tiskarna odkloniti. Vse, ki sodelujemo pri Oznanilu, nas je zelo zaskrbelo. Kaj je bilo vzrok? Morda zaostreno razmerje do škofa. Ugotavljam: Za izdajanje tega lista je bilo nameravano, da se ustanovi posebno založništvo. Toda gospod predsednik Boris Kidrič je odločno zahteval: Izdajatelj lista naj bo ordinariat, da se s tem manifestira svoboda cerkve v Jugoslaviji. Formalno je sedaj res tako zapisano, toda lista Oznanilo škof Vovk ne cenzurira, ne izdaja, ga ne zalaga in ne dirigira. Vsi, ki pri listu sodelujemo: Stanko Cajnkar, Finžgar, dr. Miklavčič, Josip Košir, dr. Fajdiga idr., smo zelo pozorni na dvoje: List naj tudi kot verski list izraža priznanje in pohvalo ljudski oblasti in njenim naporom. Zlasti naj zavzema Oznanilo vedno pravilno stališče v narodnih in narodno-obmejnih vprašanjih. Oznanilo je vse to storilo, kar je bilo za resne vernike kljub nesmiselnosti reakcije velika pobuda za tem jasnejše spoznanje in priznanje dela ljudske oblasti. Lojalni in državi zvesti verniki bi Oznanilo zelo zelo pogrešali, zoprniki izven CMD se nam bodo pa škodoželjno posmehovali, ako bi bil list res ustavljen. Ker ljudska oblast vsa leta Oznanilu niti enega članka ni odklonila, je to za Oznanilo gotovo dokaz poštene lojalnosti uredništva in sotrudnikov. Gospod minister! To so na kratko navedeni stvarni razlogi, ki smo se o njih skupno posvetovali, in vas iskreno prosimo, naj Oznanilo izhaja še nadalje. Tisoči pošteno lojalnih vernikov bodo hvaležni in vsaka kleveta zoper ljudsko oblast tu in v tujini bo s tem izpodbita.”

Medtem je izšla že tretja številka Družine, in ker na Primorskem ni bilo večje tiskarne, je tiskanje Družne prevzela tiskarna Slovenskega poročevalca, se pravi tiskarna, ki je Oznanilu tiskanje odklonila. Uredništvo lista Oznanilo si je še naprej prizadevalo najti novo tiskarno in nadaljevati delo. Tako so se skušali obrniti na tiskarno Toneta Tomšiča: “Uredništvo in uprava lista Oznanilo prosita, da bi sprejeli tiskanje tega lista. Oznanilo je po osvoboditvi s svojimi prijatelji ustanovil pisatelj župnik F. S. Finžgar, kot izdajatelj pa je bil izrecno na voljo takratnega predsednika VLRS g. Borisa Kidriča podpisan škofijski ordinariat v Ljubljani. (Uredništvo je ves čas vodil docent teološke fakultete dr. Vilko Fajdiga.) List je najprej tiskala Zadružna tiskarna, potem pa ves čas tiskarna Slovenskega poročevalca na rotaciji. Po zamisli je list tednik, zadnji dve leti pa je izhajal le 14-dnevno v formatih in obsegih, kakor je priložen. Ker je tiskarna Slovenskega poročevalca 29. maja 1952 nadaljnje tiskanje odklonila, prosimo, da bi tiskanje lista prevzeli pri vas v roto – ali če ne bi bilo mogoče, v knjigo tisku. Naklada je bila doslej 31.500, obseg in format je razviden iz priložene številke, moglo bi pa se vse tudi spremeniti, kakor bi vašim možnostim ustrezalo. Uredništvo prevzema vso odgovornost za čiste rokopise in za lojalno vsebino, saj tudi doslej ni bila nobena številka niti zaplenjena niti kakorkoli osporavana. Uprava pa obljublja, da bo vse finančne obveznosti sproti poravnavala.”

Pismo ni bilo nikoli odposlano, ker je že prispel odgovor Borisa Kraigherja Finžgarju: “Velecenjeni gospod akademik! Hotel bi Vam pojasniti, z ozirom na vaše cenjeno opozorilo z dne 2. VI. 1952, nekaj vprašanj v zvezi s tiskom verskega lista Oznanilo. Ni važno, ali škof Vovk list cenzurira, izdaja, zalaga in dirigira ali ne. Pri zahtevi tovariša predsednika Borisa Kidriča ‘Izdajatelj lista naj bo ordinariat’, ni šlo samo za manifestacijo verske svobode v Jugoslaviji. Šlo je za jasno izraženo misel, da dokler bo ljubljanski ordinariat vodil politiko normalnih, lojalnih odnosov do oblasti, mu dajemo na razpolago naše tiskarne. Čim to ni več tako, pa ne moremo več sprejemati naše kakršnekoli iniciative v tiskarni in sindikatu grafičnih delavcev v zaščito cerkvenega lista, ki v Ljubljani, če se ne opredeli proti ordinariatu, danes mora naleteti na nesimpatičen sprejem pri naši javnosti. Prepričan sem, da tako tiskarna kot sindikat pri svoji odločitvi nista imela niti najmanjšega namena žaliti sodelavce lista, najmanj pa Vas, gospod pisatelj, in Vašega sodelavca gospoda dekana Cajnkarja. Toda tu gre za načelnejše stvari. Sami izjavljate, da ni nihče vsa leta Oznanila niti enega članka odklonil. To je dokaz, da pri nas ni cenzure, da je svoboda tiska, tudi verskega tiska. Če pa to svobodo škofijski ordinariat izkorišča za to, da skuša škofijske okrožnice in cerkvene obrede spreminjati v demonstracije proti socializmu, potem je ogorčenje naše javnosti razumljivo. Korak sindikata je logična posledica tega ogorčenja. Zato Vam moram sporočiti, da niti jaz niti verjetno katerikoli drugi predstavnik naše vlade ne more v tem slučaju ničesar napraviti, dokler škofijski ordinariat ne stori potrebnih ukrepov, s katerimi bi mogel pomiriti ogorčenje naše javnosti. Dokler s te strani ne bodo odločno demantirane klevete o preganjanju cerkve itd., dokler ordinariat ne bo storil potrebnih korakov, da dokaže trden namen lojalno priznavati novi družbeni red pri nas in jasen namen temu novemu redu prilagoditi delovanje cerkve pri nas, s čimer bi mogel pomiriti ogorčenje javnosti, si ne morem predstavljati zastopnika ljudske oblasti, ki bi mogel kakorkoli zaščititi izdajanje verskega tiska in s tem Oznanila. Ni mogoče primerjati javne cerkvene revije ,Nova pot’, ki je glasilo CMD, društva, ki je jasno manifestiralo svoj lojalen odnos do oblasti. Poleg tega je ta revija namenjena predvsem članom društva in ni množičnega značaja, za vse vernike kot Oznanilo. Zato Vas, gospod akademik, prosim, da se v interesu Oznanila, kot verskega tiska sploh, zavzamete predvsem za-to, da škofijski ordinariat stori korake, ki bodo pomirili ogorčenje naše javnosti in omogočili s tem ljudski oblasti, da se zavzema za potrebe cerkve.”

To je bil tudi konec verskega lista Oznanilo, še prej pa Verskega lista. Preživela sta le katoliška revija Nova pot in novoustanovljeni verski list za Goriško Družina. Slednji je kasneje postal glavno in uradno glasilo slovenske rimskokatoliške cerkve. To se je zgodilo šele leta 1964, ko je vodstvo cerkve na Primorskem prevzel škof Janez Jenko in izročil list Družina v last vseh treh slovenskih škofij.

Opomba: Velik del teksta je bil pred četrt stoletja prvič objavljen v Novi reviji, ob 50. letnici ukinitve Oznanila pa v tedniku Mladina.

 

Svoboda kot jo razume Društvo novinarjev Slovenije

23 petek Okt 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam, Politika

≈ 6 komentarjev

Značke

begunci, DNS, Društvo novinarjev Slovenije, Eamonn Butler, islam, ksenofobija, liberalizem, migranti, muslimani, Petra Lesjak Tušek, priseljenci, progresivnost, rasizem, svoboda

Večina (klasičnih) liberalcev ob besedni zvezi »biti liberalen« pomisli na besedno zvezo »biti svoboden«. Svoboda pa, kot vemo, pomeni več kot zgolj to, da nisi zaprt ali zasužnjen, kot bi rekel Eamonn Butler, ampak pomeni, da imaš pravico delovati, govoriti in misliti, kot želiš, ne da bi ti drugi, tudi tisti na oblasti, vsiljevali omejitve. Povedano drugače: svoboda je odsotnost sile in prisile. Zato bi človek od ljudi, ki se imajo za liberalne in zagovarjajo pravice homoseksualcev in drugih manjšin, pričakoval (še posebej od urednikov in novinarjev), da se bodo z vsemi sredstvi borili za svobodo govora. Vendar sem očitno zelo naiven, očitno pričakujem preveč, očitno je moj pogled na liberalizem zastarel, nekako konservativen, da ne razumem »novega« pogleda na liberalnost. Poglejmo samo zadnji javni poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS).

Upravni odbor DNS najprej na široko poziva, kako moramo biti do množičnih migracij liberalni. »Lahko sicer gledamo stran, se pretvarjamo, da težav ni, iščemo izgovore, zakaj ti ljudje ne bi smeli biti upravičeni do naše pomoči. Njihovo pot lahko prekinemo z ograjo, jih pustimo na nikogaršnji zemlji, na (ne)milost mraza, dežja, blata, lakote in bolezni. Imamo tudi drugo možnost: da pokažemo svoj človeški obraz, da stopimo skupaj in jim – pomagamo. Ne le s hrano, vodo, zdravniško oskrbo, začasnim zatočiščem in prevozom, ampak tudi s tem, da jim vrnemo del dostojanstva, ki so ga bili na tej poti že zdavnaj prisiljeni izgubiti. Da jim pokažemo, da se v Sloveniji, do katere so prišli po poti smrti in strahu, nimajo česa bati,« so zapisali, na koncu pa: »In prav zato moramo vsi, ki živimo v tej državi, najprej reči odločen ´ne´ vsem vrstam sovražnega in nestrpnega govora, ki ustvarja umetne delitve in piha na dušo najbolj primitivnim (ne)človeškim vzgibom. (…) Naša skupna dolžnost je, da kot družba ustvarimo prostor ničelne tolerance do nehumanega, fašistoidnega, ksenofobnega in militantnega izražanja.«

Zanimivo, ni kaj. Ste razumeli? Najprej novinarsko združenje poziva k odprtosti do migrantov, k liberalni politiki sprejemanja, na koncu pa DNS moti, da v Sloveniji obstajajo tudi mediji in novinarji z drugačnim pogledom na krizo ter do migrantov kritična javnost, zato bi se nadnje spravila s silo (policijo, tožilci in z vsem represivnim aparatom) in jih prisilila, da razmišljajo tako kot oni. Še prej pa bi v DNS očitno prepovedali vse tekste, ki niso naklonjeni migracijam.

Očitno sem res malo zarjavel, da ne razumem novega pogleda na liberalnost, ki je očitno svetovni nazor, katerega značilnost je, da je istočasno progresiven in represiven (do tistih, ki ne delijo vrednote progresivnih). Na to kaže tudi njihova priljubljena krilatica: Sem strpen, vendar nestrpen do nestrpnih. Ali če prevedemo: Če ne sprejmete naših vrednot, jih vam bomo vsilili, vas bomo v njih prisilili. Ko želijo v ZDA pokazati tako dvoličnost, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: »Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano«. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: »Jaz ne maram breskev in smetane.« Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Skratka, to kar počne DNS je tipičen primer tako imenovanega kulturnega marksizma, o katerem sem že pisal. In to nima prav nikakršne veze z liberalizmom. Ravno nasprotno. Zato ni čudno, da druščina, ki jo vodi Petra Lesjak Tušek, bolj razpravlja o sovražnem govoru, kot pa o svobodi govora.

Socialistične težnje DNS

15 ponedeljek Dec 2014

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Društvo novinarjev Slovenije, levičarji, Matjaž Voglar, Ranka Ivelja, socializem

Levičarji ne bi bili levičarji, če ne bi mislili in si domišljali, da so poklicani, da ne odločajo samo o tistem, kar je njihovo, ampak tudi o tistem, kar ni njihovo. V socializmu so si taka vmešavanja kar uzakonili, tisti, ki se z njimi niso strinjali, pa so lahko končali dva metra pod zemljo. Na srečo, vsaj na deklarativni ravni, temu od začetka 90. let prejšnjega stoletja ni več tako. Celo v ustavi imamo zapisano, da je zasebna lastnina nedotakljiva. Lahko si samo mislimo, kako je to težko padlo socialistom. Ampak so se znašli in kar čez noč postali strokovnjaki za tržno gospodarstvo. Seveda prilagojeno sebi v prid. Primerov je nešteto, poglejmo si dva.

Z gozdovi, ki so bili po osamosvojitvi vrnjeni lastnikom, ki so jih komunisti pokradli po II. svetovni vojni, lastniki ne morejo po svoje gospodariti, če nimajo za to dovoljenja „posvečenih“. Ker levičarji menijo, da zasebnik ne zna gospodarno ravnati z gozdovi, ampak to lahko počne samo država. Zato lahko poslušamo take neumnosti, kot je pred tedni izjava Dejana Židana, ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in predsednika koalicijske SD (naslednice zveze komunistov), češ da bo morala država zagristi v kislo jabolko zasebnih gozdov. Halo? V kaj bo zagrizla? Drug primer so mediji. Če želi nekdo kupiti medij v Sloveniji, mu mora nekakšen blagoslov dati ministrstvo za kulturo. Če tega ni, nakup pade v vodo, pa čeprav ima potencialni kupec denar ali ne. Na ta način naj bi se slovenski mediji ubranili pred špekulativnimi prevzemi, ker se, denimo časopisi, v Sloveniji še vedno ne pojmujejo kot tržno blago, ampak kot družbeno izredno pomembni. Zato jih je država vzela pod svoj plašč zaščite.

Gledano v celoti, ne more biti čudno, da so se takih navad navzeli tudi novinarji. Na tem mestu eksplicitno mislim na Društvo novinarjev Slovenije (DNS), ki si že ves čas jemlje ekskluzivno pravico, da odloča, kakšen naj bo novinarski ceh, kaj je prav in kaj ni prav. To je po svoje logično, če vemo, da je so društvo ustanovili partijski časnikarji leta 1944 v Črnomlju, ni pa razumljivo. Poglejmo si primer. V Sloveniji je poleg DNS še Združenje novinarjev in publicistov ter nekakšno društvo katoliških novinarjev, večina novinarjev Sloveniji pa ni v nobenem od teh. Kljub temu DNS to ne moti, da njihovo častno razsodišče, ki je skupen organ DNS in novinarskega sindikata (to je podobno, kot bi se sindikat Revoza vtikal, ali naj ima renaultov twingo samodejno klimo ali ne), razsoja o primernosti tekstov tudi tistih novinarjev, ki niso njihovi člani. In take razsodbe veselo objavlja celo državna tiskovna agencija (STA) in državna televizija (RTV Slovenija). Predsednica častnega razsodišča Ranka Ivelja pravi: „Novinarsko častno razsodišče je formalno res organ Društva novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikata novinarjev Slovenije (SNS), a smo se v razsodišču odločili, da bomo obravnavali vse pritožbe in torej presojali ravnanje vseh, ki nastopajo v vlogi novinarjev in urednikov, četudi niso člani DNS ali SNS.” Po njenih besedah ima razsodišče to pravico po ustavi. Seveda, tudi društvo ljubiteljev praženega krompirja se ima po ustavi pravico izrekati o pečenem krompirčku in pleskavici s kajmakom. Hočem povedati, da se kdorkoli lahko izreka o komerkoli. Tega nikomur, Bog ne daj, oporekam. Težava je le, da na križ pribijajo novinarje, ki sploh niso njihovi člani.

Zadeva z DNS je šla letos še dlje. Sodnik Matjaž Voglar je Reporterju naložil plačilo visoke odškodnine, ker je novinar pisal o utemeljenih sumih nasilja nad zaporniki. Okey, to bi se lahko mirno požrlo, če ne bi bilo njegove (kot državnega uradnika) zares neverjetne obrazložitve sodbe, kjer se je skliceval na kodeks Društva novinarjev Slovenije. Ja, prav ste prebrali; sodnik je plačilo odškodnine utemeljil, da je novinar pri pisanju članka kršil vaš novinarski kodeks. Ne kateregakoli, ampak novinarski kodeks DNS. S tem da dotični novinar sploh ni član DNS.

Predstavljate si zdaj bizarno situacijo. Imamo dve društvi ljubiteljev štiriperesnih deteljic. Prvo domuje v Spodnjih Butalah, drugo v Zgornjih Butalah, kodeksa njunega delovanja sta malodane identična. Toda nekatere razlike vendarle so. Prvo ima v svojem kodeksu zapisano, da morajo biti listi narobejajčasti, drugo pa, da morajo biti eliptični. Potem se najde nek aparatiček, kar sodnik zagotovo je, ki v nekem sporu presodi, da morajo biti listi narobejajčasti, ker je tako pač zapisano v kodeksu ljubiteljev štiriperesnih deteljic Spodnjih Butal. Kristus, tak človek ne najmanj z uma, če ne kaj več. Seveda se Spodnjebutalčanom zdi to super, ker je aparatiček razsodil po njihovem kodeksu, kot se je očitno zdelo častnemu razsodišču DNS super, da je sodnik Voglar proti Reporterju razsodil z uporabo njihovega novinarskega kodeksa. Celo več. Častno razsodišče DNS mirno prenaša dejstvo, da sodna veja oblasti presoja o internih aktih DNS. In na podlagi tega obsoja. Kaj je Voglar postal predsednik častnega razsodišča, pa javnost tega še ve ne? Je mogoče postal častni predsednik razsodišča ali kaj?

Malo daljši uvod sem naredil zato, da bo bralec razumel, kaj DNS pomeni in s kakšnimi ljudmi ima opravka. Predvsem pa, kar bo prebral spodaj. Kajti minuli teden je norost DNS in njegova neizmerna želja, da bi bili razsodniki v vsem, kar zadeva v Sloveniji novinarstva, pripeljala do skrajnosti. Zato so brezobzirno izrabili primer samomora mariborskega ravnatelja, ki si je vzel življenje potem, ko so mediji razkrili in objavili, da je z neko profesorico seksal v prostorih izobraževalne ustanove. Krivi so bili seveda mediji, ki so o tem podrobno poročali, zato so se v DNS čutili poklicane, da si dokončno podredijo novinarski ceh. Da bi bili kar najbolj objektivni, si v celoti poglejmo njihov dopis uredništvom, naj podpišejo nekakšno javno zavezo „za boljše medije“.

Najprej spremni dopis:

Spoštovani odgovorni uredniki in urednice, cenjena programska direktorja.

Mariborska tragedija je vnovič odprla vprašanja o mejah v novinarstvu, uredniškem presojanju, profesionalnih standardih in vplivu komercialnih interesov na etičnost novinarskih praks, zlasti pa o novinarski odgovornosti.

Tragični epilog zgodbe, ki jo je sooblikovalo profesionalno in etično sporno spremljanje v nekaterih medijih, je priložnost in po naši oceni tudi dolžnost, da domislimo in dorečemo, kako bi skupaj prispevali k temu, da slovensko novinarstvo in mediji ne bi bili vedno večkrat, praviloma upravičeno, na zatožni klopi javnosti. Predvsem bi morali sistematično začeti obnavljati načeto zavezništvo z javnostjo.

Čas je, da se v vse bolj kaotičnem medijskem prostoru spet vprašamo, kdo so (lahko) novinarji. Pomembno vlogo pri tem lahko odigrajo uredniki z visoko poklicno in moralno integriteto – tako, da bi sami zapirali pot nesprejemljivim praksam v slovenskem medijskem prostoru.

Nočemo biti generali po tragediji, ki je pretresla vse, dejstvo pa je, da smo razčiščevanje temeljev in trendov v novinarski profesiji prevečkrat odlagali, tako v Društvu novinarjev Slovenije (DNS) kot v uredništvih.

Poskus sprememb ni in ne more biti le projekt DNS, ki ima s tisoč člani sicer nesporno reprezentativnost. DNS lahko ponudi in bo ponudilo strokovno in vso potrebno podporo, toda dvig standardov oziroma dosledno spoštovanje Kodeksa novinarjev Slovenije je delo, ki bi ga morali opraviti skupaj. Zaveze in rešitve za večjo medijsko odgovornost in obnovo medijske kulture bi moral sprejeti vsak član uredništva, tako da bi bile avtomatični del novinarskih in uredniških presoj v medijih.

Odgovorne urednike medijev zato pozivamo k podpisu javnih zavez za boljše medije, ki vključujejo spoštovanje Kodeksa novinarjev Slovenije in objavljanje odločitev Novinarskega častnega razsodišča. Verjamemo, da je to tudi priložnost, da se dogovorimo o stalnem izobraževalnem programu za slovenske novinarje, saj se v vse bolj kompleksnem medijskem svetu, zapletenih odnosih v politiki, ekonomiji in širših družbenih procesih povečuje potreba po obnovi znanja in veščin ter vnovičnem premisleku o izboljšanju ustaljenih praks in pristopov, vendar v redakcijah za sistematične izobraževalne procese največkrat ni denarja.

Spoštovani, v četrtek, 18. decembra, vas ob 11. uri vabimo na DNS, Vošnjakova 8, Ljubljana, na sestanek in podpis javnih zavez za boljše medije, na katerem bi odprli vsa zgoraj omenjena vprašanja in pobude, ki so po našem mnenju pomembno povezani s kakovostjo slovenskega medijskega prostora in ugledom naše profesije. Upamo in verjamemo, da delite ocene o nujnosti razprave in da se boste na naše povabilo odzvali. V priponki vam pošiljamo osnutek javnih zavez za boljše medije.

Prosimo, da udeležbo potrdite na e-pošto generalni@novinar.com ali telefonsko številko 01 426 03 63 najkasneje do srede, 17. decembra.


Lep pozdrav,
Matija Stepišnik, predsednik Društva novinarjev Slovenije
Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča

Nato pa še predlog „javne zaveze za boljše medije“:

Odgovorni uredniki medijev in uredništev,

Novinarsko častno razsodišče in

Društvo novinarjev Slovenije

podpisujemo

JAVNE ZAVEZE ZA BOLJŠE MEDIJE (predlog)

  1. Podpisniki bomo dosledno spoštovali Kodeks novinarjev Slovenije in razsodbe oziroma stališča Novinarskega častnega razsodišča (skupnega organa Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije). Uredništva, ki jih vodimo, bodo razsodbe oziroma stališča NČR objavljala.

  1. Odgovorni uredniki medijev in uredništev se bomo od leta 2015 dalje redno (vsaj trikrat letno) srečevali na sestankih “uredniškega foruma” in razpravljali o profesionalnih in etičnih dilemah ter drugih problemih slovenskih medijev. Strokovno in administrativno podporo bo forumu, ki bo neodvisen posvetovalni forum, omogočilo Društvo novinarjev Slovenije. Po vsakem sestanku bomo odgovorni uredniki javnosti, če bo to potrebno, podali nove zaveze in jih vselej tudi javno objavili.

  1. Društvo novinarjev Slovenije bo na podlagi prakse festivala Naprej/Forward, ki se je izkazala za uspešno, izobraževalne programe za ustvarjalce medijskih vsebin razširilo na vse leto, oblikovalo pa jih bo glede na potrebe slovenskih medijev oziroma uredništev, ki jih bodo ta sproti sporočala oziroma izpostavila na sestankih “uredniškega foruma”.

  1. Društvo novinarjev Slovenije in Novinarsko častno razodišče bosta v enem mesecu po podpisu oblikovala podporno skupino strokovnjakov, ki bodo slovenskim novinarjem in urednikom na voljo za strokovno podporo pri poročanju, pri katerem se s pravico do izražanja srečajo ostale ustavno zagotovljene pravice.

  1. Društvo novinarjev Slovenije bo v okviru projekta Medijsko ogledalo, na svojem spletnem mestu novinar.com izvajalo redni “monitoring” medijskih praks in tako preko relevantnih javnosti zbiralo predloge za okrepitev zavezništva javnosti in medijev.

Skratka, DNS predlaga, da bi pod njegovim nadzorom novinarski ceh imel nek organ, nekakšen svet modrecev, ki bi razsojal, kaj je v novinarstvu prav in kaj ne, kako naj novinarji poročajo. In naprej. Novinarjem nudi celo pomoč pri poročanju. To naj bi počela nekakšna skupina strokovnjakov, (najbrž) razsvetljenih družboslovcev. Pravzaprav to pomeni, da se morajo uredniki in novinarji odpovedati svoji avtonomiji, lastniki pa strateškim usmeritvam medija. Mediji naj bi torej s cenzuro in samocenzuro javnost (bralce, poslušalce in gledalce) branili pred neprijetnimi vsebinami. Kaj so te neprijetne vsebine, bi očitno odločal „uredniški forum“.

Drug komentar ni potreben. Bralec naj si mnenje o zadevi ustvari sam.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 94 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico