»On je cesar brez oblačil. On je serijski lažnivec in multipli bedak, ki se kiti z dosežki drugih in ima dobiček od nečednih poslov.«

Značke

Charlton Heston, demokrati, Franklin Roosevelt, Jim Thompson, Joe Biden, lažnivec, medijski mainstream, MSM, NRA, predsednik ZDA, Red State, ZDA

(Tekst je bil objavljen na spletni strani portala Red State z naslovom Serijski lažnivi cesar nima oblačil. Avtor je Jim Thompson, pisatelj in karikaturist.)

´Cesar nima oblačil´ je prispodoba. Ne gre le za prepričanje, da je brezbrižno vedenje briljantno. Gre za to, da ‘kralj’ brez razuma verjame, da je slaba novica dobra novica; in ko je soočen z objektivnimi dejstvi, še vedno verjame v nasprotno ali si preprosto izmišljuje stvari, ki ustrezajo trenutku.

Dovolj sem star, da se spomnim, kako je Joe Biden kandidiral za predsednika leta 1988 in so ga v kampanji zasmehovali, ker je serijski lažnivec. Šlo je le za to, da si je izmislil svoje akademske dosežke, čeprav je kradel iz skoraj vseh virov, iz katerih je lahko iztrgal stran, ali pa si stvari sproti izmišljal. Joe Biden je vedno bil lažnivec.

Že pred letom 1988 je Joe Biden lagal o Joeju Bidnu. Dolgo preden je bil Biden podpredsednik in se je prebijal skozi osem nepomembnih let ali pa se je leta 2020 še enkrat potegoval za predsednika in se skrival v svoji luknji, je bil serijski lažnivec.

Nazaj v leto 1988. Bodoči cesar je bil razkrit kot lažnivec, potem ko je trdil, da ima akademske dosežke, ki si jih ni zaslužil. Trdil je, da je bil odličnjak, čeprav je bil v resnici manj kot povprečen študent, ki je lebdel v spodnji tretjini uspešnosti. Trdil je, da ima štipendijo, ki jo nikoli ni imel, in športne sposobnosti, ki jih nikoli ni imel. Mediji se držijo nazaj, da bi upravičili ali zamaskirali njegove laži, da bi bile manj laž ali vsaj olepšane.

Biden je na primer trdil, da je bil njegov dedek »vseameriška« nogometna zvezda. Izraz še ni bil izumljen, ko je igral nogomet, in pravzaprav je bil v uporabi izraz »Vsa Amerika«. Newsweekovo »preverjanje dejstev« za razlago Bidnove laži je bil ponujen izgovor vrste »moj pes je pojedel Joejevo domačo nalogo«. Lagal je.

Leta 1988 je Biden trdil, da je sodeloval na pohodih za državljanske pravice. Biden je večkrat trdil, da je korakal z roko v roki z voditelji za državljanske pravice. Biden je tako nagovarjal množico v New Hampshiru:

»Ko sem marširal v gibanju za državljanske pravice, nisem marširal s programom dvanajstih točk, marširal sem z več deset tisoč drugimi, da bi spremenili odnos. In spremenili smo odnos.«

To je bila laž. Biden je to laž ponavljal znova in znova, dokler ni bil z njo soočen. Njegovo osebje se je pred 32 leti zdrznilo vsakič, ko je izumil junaštvo iz časov boja za državljanske pravice, ki si ga nikoli ni zaslužil. Najbližje, da je Joe marširal z »voditeljem za državljanske pravice«, je bil marširanje skozi kongresne dvorane z nekdanjim članom Ku Klux Klana Robertom Byrdom. Byrd, zdaj pokojni nekdanji rasist in nekoč član KKK z belo kapuco, je dejal: »Klan je danes potreben kot še nikoli prej in nestrpno pričakujem njegovo ponovno rojstvo tukaj, v Zahodni Virginiji.«

Medtem ko so ljudje, kot je nekdanji predsednik NRA Charlton Heston, dejansko korakali z roko v roki z dejanskimi voditelji za državljanske pravice, je Biden o tem lagal. Zakaj bi to delal, če lahko o tem lažeš? Celo v osemdesetih letih in brez Googla so pravi novinarji dvomili in ​​so preverjali njegove številne izmišljotine.

Biden je bil plagiator v šoli, je plagiator v kampanji. Plagiata sta njegova govora, ki sta pravzaprav govora Roberta Kennedyja in Neila Kinnocka. Vse se je seštelo. Njegov kup izmišljotin se je množil in več razkritij izmišljenega življenja je čakalo na razkritje.

Biden je odpadel iz predsedniških primarnih volitev in se vrnil v senat. Ko je oznanil, da izstopa, je na tiskovni konferenci v Kapitolu dejal: »Počel sem nekaj neumnosti in jih bom še enkrat.« Bolj resnična izjava mu ni mogla priti iz ust.

Zdi se, da je laganje družinska tradicija. Njegova sestra je trdila, da je njen brat napako naredil le enkrat, in to samo zato, ker je bil utrujen. Tudi to je laž.

Medtem ko je bil Biden podpredsednik in na položaju, ki ni imel nobene dejanske avtoritete ali moči predsednika senata, je Joe postal nekakšen »stric Joe« – stroj za šale, ki je lahko taval po državi in ​​na vsakem postanku spuščal verbalne kakce, ljudje pa bi preprosto zamahnili z roko: »Oh, Joe je samo Joe.« Podpredsednik Joe je svojo napoved o neumnosti uresničil. Vedno znova. Med intervjujem s Katie Couric je dejal:

»Del tega, kar vodja počne, je, da vliva zaupanje, da pokaže, da on/ona ve, o čem govori. Ko je borza padla, je Franklin Roosevelt prišel na televizijo in ni govoril samo o, saj veste, princih pohlepa; rekel je: ´Poglej, zgodilo se je tukaj´.«

Biden je najboljši v izmišljanju laži o svojem življenju, vendar bi lahko lagal tudi za druge demokrate. Delniški trg je leta 1929 padel. Roosevelt je bil štiri leta oddaljen od predsedniškega položaja. In če bi Roosevelt prišel na ´TV´, bi se pogovarjal z laboratorijskim znanstvenikom na 4-palčnem zaslonu.

Biden je leta lagal o ženini smrti, pri čemer je krivil voznika tovornjaka in namigoval, da je bil voznik pijan. No, v resnici je bila kriva njegova žena. Lagal je o požaru v svoji hiši. Lagal je o svojem življenju v Delawaru – od tega, da je odraščal obkrožen s Portoričani (morda je bil Grk in Žid), do tega, da je strupena snov prepojila avto njegovih staršev in da je to povzročilo raka, do tega, da je bil nogometni zvezdnik.

Njegove najnovejše laži – in odkrito povedano, laži, ki so zunaj meja dostojnosti – so laži o pogumu. Njegove laži o sinu Beauju so preprosto grozne. Da, Beau je služil vojsko, toda če ne bi vedeli ničesar o njegovem sinu in bi preprosto poslušali, kako Biden govori o Beauju, bi domnevali, da je bil vojni veteran in je umrl zaradi bojnih poškodb.

Nič od tega ni resničnost. Beau je bil Nacionalni gardi. Službo je preživel v klimatizirani pisarni. Najbližje, kar se je približal boju, je bilo branje poročil po akciji. Beau je bil nagrajen z bronasto zvezdo za spremljanje, ne za boj. Čeprav Biden rad trdi, da je Beau umrl za rakom zaradi izpostavljenosti vojaškemu kurišču, Beaujeva klimatizirana pisarna ni bila blizu vojaškega kurišča Camp Victory. Biden je nedavno trdil, da je Beau umrl v Iraku. To je bila seveda še ena laž.

Poleg tega, da je serijski lažnivec, grozen predsednik in »Big Guy«, ki ima dobiček od nečednih poslov svojega z drogami zasvojenega in spolno odvisnega sina, je tudi bedak. Če že nismo videli številnih primerov Bidnovih rok  na mladih ženskah in dekletih, je njegova lastna hči pisala dnevnik, kako se je tuširala z Joejem.

Obtožen je bil, da je uslužbenko potisnil ob zid in jo spolno zlorabil – njo in sedem drugih žensk. To so prevladujoči mediji pometli pod preprogo.

Zdaj so razkritja o tem, da je Bidnova kampanja leta 2020 sodelovala s Twitterjem, da bi zamolčala dejstva in da bi on zmagal na volitvah. Twitter in Facebook sta skrila dejstva o tem, da je Biden “Big Guy”. To, da je njegov nenadarjeni sin obogatel, ko je dopustoval z očetom, ni naključje. Spominja me na mafijskega botra, ki ga ´Don´ želi imeti blizu, ker mu ne zaupa, zato želita uskladiti svoje alibije. To je družina prevarantov in pokvarjencev.

Joe Biden je neprijeten človek. On je multipli bedak. On je povprečen, ležeč poni vojak s pasjim obrazom. On je cesar brez oblačil.

Golob odpira vrata v pekel

Značke

Alfred Kammer, Andrea Pescatori, Bojan kumer, državna pomoč, ECB, energetika, energetska kriza, EU, Evropa, Evropska centralna banka, Evropska unija, Geoplin, inflacija, Janez Šušteršič, Mark Flanagan, Martin Stuemer, MDS, Mednarodni denarni sklad, Nato, obnovljivi viri energije, Petrol, plin, robert golob, Rusija, Ukrajina, Vlada RS, ZDA

Najbrž ni nobenega dvoma več, kaj je cilj nacionalizacije ali državne dokapitalizacije energetskih podjetij. Ko bo država lastnik ali večinski lastnik, bo lahko pospešila uresničevanje »zelene agende«. Vrata v pekel bodo tako na široko odprta.

Energetska kriza, ki so jo vlade same »zakuhale«, je dobra krinka za doseganje tako imenovanih »podnebnih cilje«. Hitremu opuščanju fosilnih goriv, ki zagotavljajo poceni in zanesljivo energijo, se upira predvsem zasebni sektor. Ker vlade (tudi slovenska) z omejitvami in emisijskimi kuponi niso dosegle ničesar, bodo poskusili s povsem socialističnimi ukrepi: podržavljanjem energetskih podjetij.

Skriti nameni

Predsednik vlade Robert Golob je pretekli teden ob predstavitvi rebalansa proračuna omenil Nemčijo, ki je »nacionalizirala največjega dobavitelja zemeljskega plina«. Pripomnil je, da je povsem mogoče, da »bo tudi Slovenija nacionalizirala takšno podjetje«. Kmalu se je potrdilo, da je imel v mislih Geoplin, največjega slovenskega trgovca s plinom.

Skoraj istočasno je bila na Fakulteti za elektriko javna predstavitev Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) za Slovenijo do leta 2030 in naprej. Minister za infrastrukturo Bojan Kumer je dejal, da vlada pospešeno uvaja mehanizme za pospešitev sončnih in vetrnih elektrarn. Sklep je lahko en sam: očitno je načrt (in to na ravni EU), da država najprej podržavi energetska podjetja, jih zapre in prisilno uvede pridobivanje električne energije iz nezanesljivih obnovljivih virov. Najprej bo poskusila z dokapitalizacijo, če se bodo zasebni lastniki upirali, bo podjetja preprosto zaplenila (z razlastitvijo jih bo nacionalizirala). Golob je dejal, da so v ta namen v proračunu že rezervirali 0,75 milijarde evrov.

»Težave« Geoplina

Geoplin, kjer je večinski lastnik Petrol, je največji slovenski veletrgovec s plinom in obvladuje okoli 75 odstotkov trga. Država ima četrtinski delež, a je hkrati tudi največja lastnica Petrola. Poslovanje je bilo, vsaj sodeč po bilancah, do zdaj dokaj dobro in stabilno. Težava je nastala, ker ima pogodbo o dobavi plina sklenjeno (do leta 2027) z ruskim Gazpromom, ki pa državam EU zmanjšuje dobavo. Po zadnjih dogodkih, ko je Moskva zagrozila z uporabo jedrskega orožja, če bodo EU, ZDA in Nato ovirali priključitev vzhodnih regij Ukrajine k Rusiji, se utegne dobava povsem ustaviti.

Dobava plina Geoplinu je torej zmanjšana, toda družba ima zavezujoče pogodbe v maloprodajnimi trgovci in industrijo. Da bi jih izpolnil, mora kupovati dražji plin na borzi, nekdanja direktorica Vanja Lombar je pomanjkanje želela ublažiti tudi s pogovori za dobavo plina v Alžiriji, kar ji je pomagala takratna Janševa vlada. Čeprav je posel o nakupu cenejšega severnoafriškega plina skoraj usklajen, projekcije podjetja kažejo, da bo konec leta potrebna dokapitalizacija, ker Geoplin ne bo mogel več poravnavati zapadlih obveznosti. Kar odpira dve vprašanji: prvič, zakaj bi Geoplin dokapitalizirala samo država, če je Petrol večinski lastnik; drugič, čeprav je država dala Geoplinu že 400-milijonsko poroštvo za nakup neruskega zemeljskega plina, zakaj država Geoplinu ne posodi denarja, ki ga bo vrnil, ko se bo izkopal iz težav?

Želja po nadzoru

Očitno je, da želi Golob pod nadzor države spraviti celoten energetski sektor. Začel bi z zaradi krize najlažjo tarčo – Geoplinom. Ker ve, da Bruselj temu načrtu ne bo nasprotoval, ker imajo tudi druge države podobne apetite, niti ne bo Evropska komisija dokapitalizacije imela za nedovoljeno državno pomoč, bo po vsej verjetnosti država Geoplin dokapitalizirala (nakup podjetja bi bil dražji). Ve, da Petrol denarja za veliko dokapitalizacijo najbrž nima, zato vlade sploh ne bo treba zapraviti vseh rezerviranih sredstev za večinski delež. In če se bodo na Petrolu upirali, bo Geoplin preprosto nacionaliziral. Zato je tudi uporabil besede »povsem mogoče«. Sledil bi Petrol.

Slovenski vladi se očitno s podržavljanjem energetskih podjetij mudi. Golobu je vzor Nemčija, kjer je tamkajšnja socialistična vlada v največjega nemškega uvoznika plina vložila 8 milijard evrov, za 500 milijonov evrov pa kupila finski delež v podjetju. Tako nemška država postaja 98,5-odstotna lastnica Uniperja.

Analitiki MDS: Brez panike

Vsem, ki imajo podobne socialistične in etatistične težnje kot levičarski vladi v Berlinu in Ljubljani, se mudi, čeprav od vlad neodvisni analitiki in celo analitiki Mednarodnega denarna sklada (MDS) pravijo, da se bodo razmere na trgu dokaj hitro umirile, saj države, ki so v največji meri odvisne od ruskega plina, uspešno iščejo alternativne vire dobav.

Naraščajoče cene plina, ki se medtem že umirjajo in kažejo znake padca, bodo vplivale na manjšo porabo v EU, kar bo upočasnilo gospodarstvo in rast. Po mnenju analitikov bodo v naslednjih mesecih najbolj prizadete države (če se dobava plina iz Rusije popolnoma ustavi) Madžarska, Slovaška in Češka (BDP se bo zmanjšal do šest odstotkov), malo manj pa Avstrija in Nemčija, ki za zdaj (z varčevanjem in uspešnim iskanjem alternativnih poti za plin) uspešno krmarita s krizo. Težave za druge evropske države bi nastale, če bi se sesulo nemško gospodarstvo. »Če bi se dobava plina popolnoma ustavila, bodo negativni vplivi dosegli vrhunec naslednje leto, nato pa bodo zbledeli, ko bodo na voljo alternativne oskrbe s plinom,« zaključijo analitiki MDS Mark Flanagan, Alfred Kammer, Andrea Pescatori in Martin Stuermer.

Etatistične težnje

Skratka, trg bo prej ali slej izravnal ponudbo in povpraševanje, cene se bodo znižale (a vprašanje, če povsem na raven pred krizo). Zato ni nikakršne potrebe po nacionalizaciji ali (z dokapitalizacijami) podržavljanju energetskih podjetij. Dovolj bi bila jamstva ali začasna pomoč, kar Bruselj v tej krizi zagotovo ne bi mogel imeti za nedovoljeno državno pomoč.

S tem težave energetskega sektorja ne bodo odpravljene. Vmešavanje vlad v njegovo reševanje bo lahko sicer imelo kratkoročno blagodejne učinke, dolgoročno zagotovo ne, če se Bruselj ne bo odrekel samomorilski »zeleni agendi«. Obnovljivi viri energije v doglednem času ne morejo nadomestiti fosilnih goriv, roki, v katerih naj bi Evropa postala »trajnostna« so nerealni. Zato kriza, ki jo doživljamo, ni, kot bi rekel ekonomist Janez Šušteršič, običajna ekonomska kriza, ampak predvsem kriza, ki so jo spodbudili napačne politike. To počasi spoznavajo tudi v Bruslju in bodo očitno zamenjali formulo, po kateri se (da bi spodbujali uporabo obnovljivih virov) cena elektrike določa na podlagi cene plinskih elektrarn. Zato je elektrika kar naenkrat tako draga, kar je vplivalo tudi na inflacijo. Za slednjo pa niso krive samo visoke cene električne energije (ki vplivajo na cene v celotni gospodarski verigi), ampak tudi nerazumno tiskanje denarja Evropske centralne banke (ECB) pred leti in vse mogoče oblike pomoči med pandemijo. To je spodbudilo povpraševanje, ponudba je bila premajhna, kar je posledično botrovalo rasti cen. Inflacija namreč ni nič drugega kot preveč denarja za premalo blaga.

Sistemska kriza

Če se je sprva zdelo, da bo energetska kriza nekakšna različica propada Lehman Brothers, je danes že jasno, da gre za sistemsko krizo. Z njo smo šele na začetku, energetska kriza je le uvod.

Če bo slovenska vlada vztrajala, da bo Slovenijo »posejala« z vetrnimi in sončnimi elektrarnami, se naši državi obeta katastrofa. Ob sedanji politični (ideološki) situaciji in trenutnih tržnih razmerah bi bila velika prerazporeditev kapitala v nizkoogljične naložbe strel v koleno. Le konkurenca na trgu (in nikakor ne podržavljanje energetskih podjetij), ki poskrbi za najcenejše vire energije, lahko spet prinese poceni elektriko in postopno nižanje cen osnovnih življenjskih potrebščin. Toda zdi se, da gre slovenska politika v drugo smer. Žal tudi Bruselj. Zato je bojazen, da bo kriza zelo dolga, čeprav se bo občasno zdelo, da je odpravljena.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (6. oktober 2022).

Cesta v pekel (6. del) Kandidat za viceguvernerja BS pravi, da se Evropi obeta (energetska) zabava kot v 70. letih. Res? Bati se je »after partyja« kot v 70. letih, ki je Evropi prinesel ……

Značke

Adam Smith, after party, Arabija, Arabski polotok, Banka Slovenije, Center za raziskave globalnega krščanstva, Cesta v pekel, Christine Tasin, Dante Alighieri, Delo, džamija, energetska kriza, EU, Evrabija, Evropa, Evropejci, Evropska unija, Fallaci, fosilna goriva, Francija, Ghofrane Haddaoui, Hallgrim Berg, Hans-Dietrich Genscher, Ibn Sin, islam, islamofobija, islamski terorizem, Italija, Izrael, Katar, Libija, Louis Baeck, Margarita Lopez Gomez, Moamer Gadafi, Mohamed, molilnica, mošeja, muslimani, nafta, Nemčija, Oriana, OSPEC, Palestina, Palestinci, Paul Krugman, postzabava, RAF, rasizem, Rdeče brigade, Reinhard Schulze, Resistance Republicaine, Sibil Svilna, SID Banka, Svet Evrope, zabava, Zahodna Evropa, ZDA, zemeljski plin, Şerif Mardin, časnik Delo

Kakopak, pritegnil me je naslov. Evropi se obeta podobna zabava kot v 70. letih, je pisalo na spletni strani časnika Delo. Ne vem, ali je bila energetska kriza pred pol stoletja res zabava ali ne, vem pa, da je tej »zabavi« sledila »postzabava« (after party), ki je imela strahovite posledice za Evropo.

Članek v Delu je bil pogovor s Sibilom Svilanom, bančnikom, ki se je kalil v udbovski LHB Frankfurt in tri mandate vodil SID banko. Bančnik in kandidat za novega viceguvernerja Banke Slovenije ugotavlja, da sta Evropa in Slovenija v težavah zaradi podcenjevanja dolgoročnih geostrateških odločitev. Sklicuje se na Paula Krugmana, da se Evropi obeta »zabava kot v 70. letih 20. stoletja«. (Krugman sicer ni ravno neka referenca, ker se njegove napovedi skoraj nikoli niso uresničile, ampak zdaj ima verjetno prav, čeprav se meni to ne zdi ravno »zabava«.)

»Ta zabava se bo Evropi lahko ponovila,« pravi Svilan, »potrebne so hitre, vendar dolgoročne skupne evropske rešitve, kjer morajo vodilno vlogo in žrtve prevzeti Nemci, Francozi in tudi Italijani, sicer bomo to zabavo dolgo in drago plačevali vsi Evropejci.« Ampak poglejmo, kakšna je bila energetska »zabava« v 70. letih, ko so vodilno vlogo prav tako imeli Nemci in Francozi, ki so kasneje organizirali tudi »after party«. Zato to ni zgodba o »zabavi«, ampak zgodba o »postzabavi«.

Povojni razcvet Zahoda so poganjala fosilna goriva. Zaradi povečanega povpraševanja je nafta iz Arabskega polotoka postajala vse bolj pomembna, a zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu tudi vse bolj nezanesljiva. Ker so ZDA podpirale Izrael, so države OAPEC zmanjšale proizvodnjo nafte in uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA. Muslimanske države, ki so bile naklonjene Palestincem, so tudi zagrozile, da bo embargo veljal za vse države, ki podpirajo politiko ZDA. Francija, ki je že v času Charlesa de Gaulla kuhala jezo na ZDA in jo krivila, da je izgubila svoje kolonije, je začutila priložnost za maščevanje. Najprej je na svojo stran pridobila Zahodno Nemčijo, ki se je vse bolj krepila in se je hotela otresti vpliva ZDA, nato še druge članice takratne EGS (danes EU). In še preden se je kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972 (ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci) dobro sprala, so bile razvite zahodnoevropske države že v naročju krempljev islama.

Januarja 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti sprejeta Strasbourška resolucija. Bistvo resolucije je bilo, da Zahodna Evropa dobi nafto, v zameno se podpre muslimanskemu svetu. »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« je več kot četrt stoletja v svoji knjigi zapisala italijanska novinarka Oriana Fallaci.

V tistem času se je začel vzpon islamskega radikalizma (ki je v Evropi nato zamenjal levičarska ekstremistična gibanja, kot so bile Rdeče brigade in RAF), hkrati pa skozi uradne institucije pritlehen vstop islama v Evropo. Od takrat naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evropsko-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavil se je izraz Evrabija. Po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva se je v naslednjih 25 letih število muslimanov v Zahodni Evropi povečalo za 142,6 odstotka (do začetka 70. let jih je bilo le za vzorec, bili so eksotika), danes delež muslimanov presega deset odstotkov življa v Evropi (po projekcijah jih bo zaradi hitrega razmnoževanja v naslednjem poldrugem desetletju že okoli 30 odstotkov).

Poglejmo, kakšne posledice je imela (po Svilanovo) »zabava« v 70. letih. Najprej so se evropska mesta začela polniti z »goniči kamel«, kot jih je imenovala Fallacijeva. To je bil tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja Evropejci sredi svoje celine še niso doživeli. Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi.

Res, bila je prava »zabava«, ki se kar ni hotela končati. Takole je pol desetletja nazaj dogajanje opisovala Francozinja Christine Tasin,  predsednica Resistance Republicaine: »… toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav.«

Kdorkoli se je uprl islamizaciji Evrope, je bil označen za islamofoba in rasista. Septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi, je glas dvignil norveški parlamentarec Hallgrim Berg:

»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. (…) Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. (…)  Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? (…) Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? (…) Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….« (Cel govor lahko preberete TUKAJ)

Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. Leta 2004 so na smetišču na obrobju Marseilla našli 23-letno Tunizijko Ghofrane Haddaoui. Njen obraz je bil povsem izmaličen. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Umor velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Danes je v Evropi prek 10.000 mošej, podatek, kdaj so bile zgrajene, pove vse.

Ja, res je bila »zabava« v 70.letih, še posebej je Evropo drago stala »postzabava«. In danes. Energetsko krizo so z vsiljevanjem zelene agende države EU zakuhale same. Čeprav ima Spodnja Saška v Nemčiji ogromne zaloge zemeljskega plina, ga zaradi »trajnostnega razvoja« ne črpa. Nemčija danes rajši išče pomoč v Katarju, ki kot država dokazano financira islamski terorizem in gradi največ mošej po Evropi (financiral je tudi džamijo v Ljubljani). In Arabci nikoli ne dajo ničesar, ne da bi kaj zahtevali v zameno. Toda če sodimo po dogajanju v 70. letih, je del Evrope na »zabavi« in »postzabavi« spet prodan. Pred pol stoletja je bila to Evrabija, politični načrt, da bi se na območju Sredozemlja vzpostavila neka politična struktura, kot je bilo Rimsko cesarstvo. Danes se nadvse uspešno uresničuje, ker Evrabija postaja ne samo območje Sredozemlja, ampak cele Evrope, predvsem njen zahodni del. Nekaj, o čemer so muslimanski zavojevalci pred tisočletjem lahko samo sanjali. Kaj bodo evropske elite tokrat obljubile in dale v zameno Arabcem, bomo najbrž zelo kmalu izvedeli.

Norosti revije Nature očitno niso bile dovolj; zdaj najstarejša poljudnoznanstvena revija Scientific American trdi, da ženske do konca 18. stoletja sploh niso obstajale

Značke

akademiki, akademska doktrina, Bernie Sanders, Daniel Greenfield, imperializem, Ivana Orleanska, Johns Hopkins, kritična rasna teorija, marksizem, moški spol, Nature, Scientific American, spol, Springer Nature, transspolni zgodovinski revizionizem, transspolnost, Zahod, zahodna civilizacija, ZDA, ženski spol

Nedavno nazaj sem pisal o novih uredniških smernicah revije Nature, da ne bo objavila tistih znanstvenih člankov, ki bi lahko škodili določeni (ranljivi) skupini ljudi. No, revijo ima v lasti založniška hiša Springer Nature, ki je tudi lastnik dokumentarnih oddaj in revije Scientific American. In ta je poskrbela za novo norost.

Najstarejša ameriška poljudnoznanstvena revija, ki jo kot učni pripomoček uporabljajo tudi najstniki v srednjih šolah, v drugi epizodi dokumentarne serije »Vprašanje spola« trdi, da ženske do pred koncem 18. stoletja niso obstajale. »Zahodna znanost je priznavala le en spol – moški – in je žensko telo obravnavala kot manjvredno različico tega. Premik, ki ga zgodovinarji imenujejo ´model dveh spolov´, je služil predvsem za krepitev spolnih in rasnih delitev,« trdijo v Scientific American.

Ta trditev je absurdna, skrb vzbujajoče je, da jo uporabljajo v šolah in celo na univerzah. Tako kot kritična rasna teorija temelji na akademskih delih, ki so v zadnjih treh desetletjih vztrajno pridobivali na vplivu, medtem ko je le malo resnih in zdravorazumskih akademskih krogov opazilo normalizacijo te teorije, pravi Daniel Greenfield. Tako na univerzi Johns Hopkins najdete predavanja na temo ´Spolna binarnost in ameriški imperij´. Predavanje izhaja iz trditve, da »je spolna binarnost nastala zaradi kolonializma in državnega obrtništva; zlasti skozi ameriški imperializem«. In medtem, ko je zahodna kultura priznavala samo en spol (moškega), so na vseh celinah in »v vsej zapisani zgodovini cvetoče kulture priznavale, spoštovale in integrirale več kot dva spola«.

Gre za transspolni zgodovinski revizionizem, ki ni omejen samo na šole in predavalnice. Na antropologe pritiskajo, naj prenehajo identificirati trupla v grobnicah kot moške ali ženske. Zgodovinske osebnosti, kot je Ivana Orleanska, so posmrtno redefinirane kot transspolne. Glavni cilj je ponovno zamisliti in osmisliti zgodovino, v kateri moški in ženske niso obstajali, dokler jih niso ´izumili´ imperialistični zahodnjaki, da bi zatirali nezahodnjake, ki so jih kolonizirali.

Najhujša obrobna rasna in spolna norčija iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja 70. let je že zdavnaj postala akademska doktrina, piše Greenfield v tekstu z naslovom Transspolni zgodovinski revizionizem. To je zmagoslavje kulturnih marksistov, ki so izkoristili politiko identitete za strmoglavljenje zahodne civilizacije in vrednot

Intersekcijska revizionistična zgodovina je argument za svet, v katerem Zahod nikoli ni obstajal. Od najzgodnejših socialističnih besedil do najnovejših tvitov Bernieja Sandersa navajajo svoj argument proti ZDA in Zahodu s predvidevanjem izmišljenih utopij prihodnosti. Toda intersekcijska revizionistična zgodovina ne gleda več v namišljeno prihodnost, ampak v preteklost. Kot večina zgodovinskih poražencev fantazira o povrnitvi izgubljenega sveta, ki nikoli ni obstajal. Skromen predlog transspolne revizionistične zgodovine je, da bi večino človeške zgodovine ločili od korenin in jo ‘dekolonizirali’. In to zahteva pretvarjanje, da moški in ženske niso obstajali do 18. stoletja. In to zahteva obsojanje ´iznajdbe žensk´ kot zarote zahodnega kolonializma proti nezahodnim družbam.

Marksizem se je predstavljal kot progresiven, vendar so bile njegove družbe, ko so imele priložnost, vedno reakcionarne fevdalne diktature, meni Greenfield.  Sodobni marksizem se je celo nehal pretvarjati, da je karkoli drugega kot reakcionaren, ki hrepeni po idealizirani rasni ali spolni preteklosti, ne pa prihodnosti. Tako kot islamisti, s katerimi je povezan, ne uničuje več zahodnega sveta, da bi zgradil boljšo prihodnost, ampak da bi ponovno izumil temno preteklost.

Cesta v pekel (5. del): Popoln nadzor, mokre sanje bruseljskih birokratov

Značke

avtoritarnost, Bill Gates, Bloomberg, Bruselj, centralnoplanska ekonomija, centralnoplansko gospodarstvo, Cesta v pekel, Charles Gave, Economist, elektrika, Emmanuel Macron, Ernst Carl Albrecht, EU, Evropska komisija, Evropska unija, Fundacija Open Society, George Soros, Janez Janša, Klaus Schwab, Martynas Barysas, Mary Ladson Robertson, Mateusz Morawicki, Nemčija, Olaf Scholz, Svetovni gospodarski forum, Thierry Breton, Ursula von der Leyen, Viktor Orban, WEF, ZDA

Informacije, ki prihajajo iz Bruslja, so strašljive in skrb vzbujajoče. Bruseljska uradniška elita si prizadeva pridobiti široka pooblastila nad gospodarstvom v EU, ki bi ji omogočila, da podjetjem ukaže kaj naj proizvajajo, koliko in komu naj to prodajo v času krize. Opredelitev krize bi bila v pristojnosti te iste EU.

»To ni nič drugega kot socialistična centralno-planska ekonomija,« pravijo ekonomisti in menedžerji. Ne glede na to, ali bi bila taka odločevalska moč mogoča le v kriznih razmerah, za katere bi Evropska komisija presodila, da je potrebno ukrepanje, so si tudi drugi politiki, analitiki in ekonomisti enotni, da tovrstni politični vzvodi pomenijo diktaturo. »Zelo bi nas skrbelo, če bi bil ta predlog sprejet v tako intervencionistični obliki,« je za Bloomberg pojasnil Martynas Barysas, izvršni direktor BusinessEurope, združenja delodajalcev.

Od svobode k diktaturi

Dvajseto stoletje je bilo stoletje razuma in napredka: liberalna ekonomska politika, demokracija, znanost in tehnologija sta naredili velike korake k povečanju blaginje in zmanjšanju revščine. Prostotržni kapitalizem je dobil konkurenco v komunistih, ki na zahodu z revolucijo nikakor niso mogle prevzeti oblasti. Zato je bila s frankfurtsko šolo zgrajena k avtoritarnosti nagnjena levičarska elita, ki je začela svoj pohod skozi institucije in danes dosegla politične vrhove v EU.

Ob pandemiji kitajskega virusa se je prvič pokazala odkrita nagnjenost Bruslja k nadzoru ljudi. Po neuspehu in popolnem kolapsu birokracije, da bi zagotovila dovolj medicinskih pripomočkov in cepiv ter pokorila nacionalne vlade in državljane, je zdaj energetska kriza tista, ki jo predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen želi izkoristiti, da Bruselj dobi regulativno podlago za ukazovanje državam članicam in njihovim prebivalcem.

Osnutek predloga, ki bi dal birokratom neverjetna pooblastila in je pricurljal v javnost, predvideva razglasitev kriznih oziroma izrednih razmer v stopnjah. V prvi stopnji bi morala podjetja v EU na ukaz Bruslja posredovati podatke o njihovih dobavnih verigah, poslovnih partnerjih in potrošnikih. V tej fazi bi Evropska komisija lahko tudi naložila posameznim vladam, da morajo ustvariti strateške zaloge. Če tega ne bi storile, ki jih (finančno) kaznovali.

Krizni odziv v dveh stopnjah

Glede na osnutek predloga bi Evropska komisija glede na oceno stopnje ogroženosti imela dva stadija. Prvo bi razglasila stanje “opreznosti”, ki bi ji omogočalo, da od gospodarskih družb pridobi podatke o njihovih dobavnih verigah in potrošnikih. Lahko bi še naložilo vladam, da ustvarijo strateške zaloge, če bi slednje to zavrnile, pa bi jih lahko celo kaznovala.

Če bi evropski komisarji ocenili, da kriza ogroža blaginjo in varnost EU, bi z drugo stopnjo suverenim državam članicam odvzeli moč odločanja. Zdaj bi komisarji sprejemali odločitve, kaj naj podjetja v EU proizvajajo, koliko in kam lahko proizvode prodajajo. To je »ukazna ekonomija« v svoji najčistejši obliki (komisija bi usmerjala tržne dejavnosti in neposredno nabavo blaga), ki smo jo poznali v socialističnih državah in o kateri sanjajo vsi diktatorji. Težave so že, če se nacionalne vlade vmešavajo v gospodarstvo, kaj šele, če to želi neka nadnacionalna institucija. Edina varovalka pri tem je, da mora biti odločitev med državami članicami sprejeta soglasno.

Z načrtom, ki ga je zasnoval Thierry Breton, komisar za notranji trg, se del bruseljskih uradnikov ne strinja. »To je hobotnico planskega gospodarstva, ki si domišlja, da lahko raztegne svoje lovke po globalnih dobavnih verigah in jih nadzoruje,« je dejal neimenovani uradnik, na katerega se sklicuje časnik Financial Times.

Bolestne želje globalistov

Čeprav dokument (mogoče) ne bo sprejet, je že sam predlog bruseljskih birokratov zastrašujoč in kaže, kakšen vpliv imajo nekateri globalisti na Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo. Idejo, o neki globalni vladi (ali EU kot federaciji), že dolgo podpirajo Klaus Schwab, ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, George Soros (Fundacija Open Society), Bill Gates s svojo fundacijo in cela vrsta visokih predstavnikov v mednarodnih organizacijah.

Načrt je, da se ustanovi neka mednarodna izvršna oblast, ki je nadrejena nacionalnim vladam. Ta globalna elita bo sprejemala zavezujoče odločitve v želji popolnega nadzora nad posameznimi državami in življenji ljudi. Od vrednot, na katerih je zrasla zahodna civilizacija (osebna, ekonomska in politična svoboda), se bomo hitro poslovili.

Vloga von der Leynove

Trenutno smo priča poskusom, da se izredne geopolitične razmere v Evropi (pod pretvezo blaženja energetske krize in primanjkljaja, potem ko je poskus prevzema nadzora med pandemijo klavrno propadel) skušajo izkoristiti za uvedbo avtoritativnega režima prek supernacionalne institucije z Evropsko komisijo na čelu. Intervencionizem, ki bi prevladal nad odločitvami posameznih držav in njihovimi ustavami, ima von der Leynova v krvi.

Von der Leynova se je rodila s srebrno žlico v ustih, v zibko ji je bilo položeno, da bo nekoč visoka evropska uradnica in mogoče oseba, ki si bo podredila nacionalne države. Njen oče (Ernst Carl Albrecht) je bil eden prvih evropskih javnih uslužbencev, imajo ga za arhitekta bruseljske birokracije. Mlada Ursula ni nikoli v življenju trpela pomanjkanja, njena družina je bila vedno članica bogatih elit. Bogastvo so si pridobili kot trgovci z bombažem v 19. stoletju, njena prababica (Mary Ladson Robertson) je bila članica kluba plantažnih bogatašev v Južni Karolini v ZDA. Vsi so imeli totalitarna nagnjenja, vsi so imeli željo po nadzoru.

Žrtvovanje evropskih interesov

Če so sprva ljudje verjeli v dobre namene evropskih voditeljev, je danes že drugače. Neuspeh centraliziranega obvladovanja zdravstvene krize je poglobil njihovo nezadovoljstvo, kot kaže politika tudi ne bo zmogla razrešiti energetskega kolapsa. »Evropejci norimo od jeze in samo še slabše bo,« piše v Economistu ugledni ekonomist Charles Gave. Po njegovo se bodo protesti zaradi napačnih politik in rasti življenjskih stroškov z Nizozemske, Češke in Nemčije razširili po celi stari celini. »Globalistični tehnokrati v Bruslju so žrtvovali interese Evropejcev, povzročili bodo gospodarsko opustošenje« pravi in napoveduje splošen upor. Tega se vse bolj zavedajo tudi elite, ki se že pripravljajo ne na vojno proti Rusiji ali vse bolj nasilni islamski ideologiji, ampak proti lastnim ljudem – avtohtonim Evropejcem. Nemška vlada že govori, da je nezadovoljstvo ljudi posledica širjenja teorij zarote (skrajnih) desničarjev, premier Nizozemske Mark Rutte žuga upornim kmetom s policijo in vojsko, v Franciji in drugod se ustanavljajo posebne policijske enote, ki bodo obračunavale z ljudmi, ki trdijo, da je energetska kriza posledica napačnih (podnebnih) politik in ne vojne v Rusiji. Seveda, Ursula von der Leynova (EU), Emmanuel Macron (Francija), Olaf Scholz (Nemčija) in podobni, ki jih je nekoč Klaus Schwab razglasil za »obetavne svetovne voditelje« (je že vedel, zakaj), ne bodo nikoli priznali, da so se zmotili, ampak bodo vedno iskali notranjega in zunanjega sovražnika, ki je kriv za vse. To taktiko dobro poznajo tisti, ki so nekoč živeli v socializmu, zato so voditelji, ki se uprejo Bruslju (Viktor Orban, Mateusz Morawicki ali Janez Janša), deležni napadov, da »spodkopavajo evropske vrednote«.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022)

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Leto 2022: slabo leto za podnebne katastrofike

Je zgodovina še zgodovina ali zakaj so pomembni ljudje, kot so Jože Možina, Rado Pezdir, Jože Dežman in Igor Omerza

Značke

Afrika, Afričani, AHA, Ameriško zgpodovinsko združenje, Elmina, grad Elmina, Igor Omerza, James Sweet, Jože Dežman, Jože Možina, Karibi, Mayland, Nature, Politika, pravičnost, prebujenci, prebujenost, profesor, Projekt 1619, Quillette, Rado Pezdir, resnica, Springer Nature, Suženjstvo, sužnjelastništvo, sužnji, wokeism, ZDA, Zgodovina, zgodovinar, zgodovinopisje, znanost, znanstvena metoda

Vedno odlični portal Quillette je tokrat objavil esej profesorja in zgodovinarja iz Maylanda Jeffreya Herfa, ki je stopil v bran Jamesu Sweetu, predsedniku Ameriškega zgodovinskega združenja (AHA). Profesor zgodovine na Univerzi Wisconsin-Madison, ki je specializiran za preučevanje Afričanov v ZDA, je namreč sredi avgusta v reviji Perspektive, glasilu AHA, objavil kolumno z naslovom Je zgodovina zgodovina: identitetne politike in teologije sedanjosti. V njej je kritiziral »prebujeni« koncept preučevanja zgodovine in zapisal: »Če so zgodovina samo tiste zgodbe iz preteklosti, ki potrjujejo sedanja politična stališča, lahko vse vrste političnih posredovanj zahtevajo zgodovinsko strokovnost. To ni zgodovina; to je diletantizem.«

Sweet je bil deležen takih kritik in pritiskov, da je naknadno kolumno na spletu opremil s pojasnilom in opravičilom. »Upal sem, da bom začel pogovor o tem, kako ´delamo´ zgodovino v našem trenutnem politično obremenjenem okolju,« je zapisal.  

Herf je na portalu Quillette menil, da Sweet ni zapisal nič takega, za kar bi se moral opravičevati: »Škodo zgodovinski stroki ni povzročil Sweetov izvirni esej, temveč njegovo opravičilo.« Kaj je zmotilo »prebujene« zgodovinarje?

Ena od njegovih »napak« je bila, da je opisal svoje potovanje v Afriko, kjer je naletel na zgodovinske napake glede trgovine s sužnji. V Elmini (za katero danes trdijo, da je bila glavna postojanka za trgovino s sužnji v ZDA) je naletel na stare zapise, po katerih so Afričani zavestno sodelovali pri trgovini s sužnji in imeli od tega koristi, čeprav sodobni zgodovinarji trdijo, da so Afričani svoje sonarodnjake »nevede« pošiljali v suženjstvo, saj so jih zlobni »beli ljudje« prevarali. Poleg tega je (po zapisih) samo en odstotek Afričanov iz gradu Elmina odšlo kot sužnjem v Severno Ameriko, saj je velika večina odšla v Brazilijo in na Karibe. Skratka, James Sweet je naredil natanko to, kar mora storiti zgodovinar. Rezultate dolgoletnega preučevanja je primerjal na kraju zgodovinskega dogodka samega. In odkril, da se je sedanje zgodovinopisje o vlogi Elmine motilo.

Druga napaka je bila, da si je drznil napisati, da nekatere zgodovinarje (in no vinarje, ki so sodelovali pri Projektu 1619) sodobne politične strasti vodijo k temu, da na preteklost gledajo skozi oči sedanjih interesov.

»Če preteklosti ne beremo skozi prizmo sodobnih vprašanj družbene pravičnosti (rase, spola, spolnosti, nacionalizma, kapitalizma), ali delamo zgodovino, ki je pomembna? Ta nova zgodovina pogosto ignorira vrednote in običaje ljudi v njihovem času, pa tudi spremembe skozi čas, nevtralizira strokovnost, ki ločuje zgodovinarje od tistih v drugih disciplinah. Privlačnost politične relevantnosti, ki jo spodbujajo družbeni in drugi mediji, spodbuja predvidljivo enakost sedanjosti in preteklosti. Ta istost je nezgodovinska; to je predlog, ki bi bil lahko sprejemljiv, če bi ustvaril pozitivne politične rezultate. Ampak ne gre,« je zapisal Sweet in s prstom pokazal na kolege zgodovinarje, ki so se zavezali k iskanju dokazov, ki lahko potrdijo ali ne potrdijo njihova lastna politična stališča. V Sloveniji je takih, kolikor hočeš: od tistih, ki na vse kriplje iščejo dokaze in zagovarjajo tezo, da smo Slovenci južnoslovanski narod, ki je prišel izza Krpatov, so tistih, ki še danes trdijo, da komunisti med drugo svetovno niso šli socialistične revolucije. »To ni zgodovina; to je diletantizem,« bi rekel Sweet.

In morali so priti Jože Možina, Rado Pezdir, Jože Dežman in Igor Omerza, da so (z odkritimi novimi dokumentiranimi dokazi) obelodanili medvojno in povojno resnico. Nekateri od teh sploh niso zgodovinarji, a njihov pristop temelji na znanstvenih metodah. Za razliko od političnih šarlatanov, ki se kitijo z znanstvenimi in akademskimi naslovi ter jih zanima samo to, ali njihovo preučevanje zgodovine škodi določeni politični opciji.

Herf, ki je obžaloval, da se je Sweet opravičil za odkrito resnico, je na koncu zapisal: »Poklicno samospoštovanje ter avtonomija in svoboda znanstvenega dela zahtevajo, da zgodovinarji odločno zavračamo in se ne pomirjamo s tistimi v naših vrstah, ki želijo znanstvenost nadomestiti s politiko.«

Nekaj podobnega se je nedavno zgodilo z revijami založnika Nature Springer. »Če znanstveno odkritje škoduje določeni (ranljivi) skupini ljudi, ga je treba zavreči,« je najnovejša smernica uredništev. 

Tako je v ZN govoril Trump: »Nemčija bo postala popolnoma odvisna od ruske energije.« Nemška delegacija se mu je smejala, danes ji ni do smeha

Značke

Donald Trump, energija, Heike Mass, Moskva, Nemčija, plin, Rusija, Severni tok 2, ZDA

Bil je torek, 25. septembra 2018. Predsednik ZDA Donald Trump je na Generalni skupščini ZN dejal: »Nemčija bo postala popolnoma odvisna od ruske energije, če ne bo takoj spremenila smeri. Tukaj na zahodni polobli smo zavezani ohranjanju naše neodvisnosti pred posegi ekspanzionističnih tujih sil.«

Kamera je takrat ujela reakcijo nemške delegacije, ki se norčuje iz Trumpovih opozoril. Nemškega zunanjega ministra Heika Maasa je bilo mogoče videti, kako se nasmiha poleg svojih kolegov.

Medijski mainstream se je takrat zgražal zaradi Trumpovih besed, večina diplomatov se je smejala. Danes ne gre več nobenemu na smeh, saj so se opozorila Trumpa izkazala za upravičena.

Ni bilo prvič, da je Trump menil, da bo Nemčija postala ujetnica Rusije. V sredo, 11. julija 2018, je na delovnem zajtrku o dogovoru med Berlinom in Moskvo o plinovodu Severni tok 2 ob začetku vrha Nato v Bruslju dejal: »Nemčija je ujetnica Rusije, ker dobiva toliko svoje energije od nje. Vsi govorijo o tem po vsem svetu, da vam mi plačujemo milijarde dolarjev, da vas branimo, ampak vi plačujete milijarde dolarjev Rusiji.« Zaključil je, da Rusija popolnoma nadzoruje Nemčijo.

Preiskava poimensko razkrila, kdo, kako in zakaj financira medijski mainstream: ko boste brali članek v »neodvisnih« medijih, bodite zadržani, kajti obstaja velika verjetnost, da ga je nekdo plačal, da ga boste brali in vanj verjeli

Značke

Barack Obama, BBC, Bill Clinton, Bill Gates, BioMilq, David Bornstein, Der Spiegel, donacija, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, Financial Times, fundacija, Fundacija Bila in Melinde Gates, George Soros, Guardian, Le Monde, mediji, medijski mainstream, MintPress, neodvisno novinarstvo, New York Times, novinarska združenja, novinarstvo, NPR, preiskovalno novinarstvo, Pulitzerjeva nagrada, Rothschild, Solutions Journalism Network, Tim Schwab, Tina Rosenberg, Tje Lancet, ZDA, štipendije

New York Times, ki je za progresivno novinarsko elito (vključno s slovensko) globalni svetilnik neodvisnega in preiskovalnega novinarstva, je več let pisal o Fundaciji Gates, dokler leta 2020 novinar Tim Schwab v Columbia Journalism Review ni razkril, da kolumnista David Bornstein in Tina Rosenberg, pisca hvalnic Billu in Melindi Gates ne delata za organizacijo Solutions Journalism Network, ki jo fundacija izdatno financira. Kolumnista sta priznala nespodoben konflikt interesov in prosila uredništvo Timesa naj naknadno razkrije njune povezave  z Gatesom, a tega največkrat z Pulitzerjevo nagrado ovenčani medij nikoli ni naredil, ker to ni »prednostna naloga«.

Nasploh časopis, ki ima več kot 170-letno zgodovino nerad prizna napake. Ko je dokončno postalo jasno, da Rusi niso vplivali na ameriške volitve 2016 in da Trump Hillary Clinton ni premagal s pomočjo Moskve, se Times ni opravičil, še manj novinarji, ki so za svoje teorije zarote prejeli celo Pulitzerjeno nagrado.

New York Times ni edini. Ameriška javna radijska mreža (NPR) je pred meseci predstavila eksperiment, ki ga vodi Harvard in ki naj bi družinam z nizkimi dohodki pomagal najti stanovanja v bogatejših soseskah. Tudi ozadje te zgodbe je razkril Schwab. Ko je zadevo preiskoval, je odkril, da je vsak citirani strokovnjak finančno povezan s Fundacijo Gates. To je bila ena od neštetih zgodb NPR o dobroti Billa Gatesa, ki je medijski hiši NPR namenil skoraj 25 milijonov ameriških dolarjev donacij.

Računalniški milijarder se ne omejuje samo na ZDA, ampak selektivno financira medije in medijske organizacije po vsem svetu. V dveh letih je britanskemu Guardianu (še en globalni svetilnik neodvisnosti, ki je Gatesa označil za planetarnega svetnika – »sveti Bill«) namenil več milijonov dolarjev za serijo podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomeni rešitev in osvoboditev za doječe ženske. Vsi svetovni mediji so poročali o čudežnem nadomestku za materino mleko, vključno z nekaterimi slovenskimi.

Nedavno je ameriška novinarska organizacija MintPress po dolgi preiskavi razkrila, da je Fundacija Gates za financiranje medijskih projektov po vsem svetu namenila več kot 30.000 posameznih donacij v višini več kot 300 milijonov ameriških dolarjev. Denar je prejela večina največjih svetovnih medijskih hiš, donacij so bile deležne številne medijske organizacije in novinarska združenja, na seznamu so portali za preverjanje dejstev. S temi mediji in organizacijami sodelujejo tudi slovenski mediji, združenja in novinarski centri.

Medijskih hišam (seznam spodaj) je milijarderjeva fundacija namenila več kot 166 milijonov dolarjev.

Donacija CNN v višini 3,6 milijona dolarjev je šla za »poročanje o enakosti spolov«, medtem ko je Texas Tribune prejel milijone za »za povečanje ozaveščenosti javnosti pri vprašanju reforme izobraževanja v Texasu«. Med prejemniki donacij najdemo francoske, španske, nemške, afriške in celo kitajske medije.

Gates je 38 milijonov dolarjev namenil mreži centrov za preiskovalno novinarstva (spodaj) …….

…. 12 milijonov dolarjev je doniral novinarskim organizacijam (spodaj).

Fundacija denar namenja tudi izobraževalnim centrom za novinarje (spodaj) …..

…. za medijske projekte po vsem svetu je namenil skoraj 100 milijonov evrov (spodaj).

Bill & Melinda Gates Foundation (BMGF) večinoma financira velike in vplivne globalne medije, ki naj bi veljali za verodostojne in neodvisne. Bill Gates namreč dobro ve, da te medije najbolj citirajo manjši mediji po vsem svetu (slovenski medijski mainstream večinoma citira Guardian, BBC, New York Times in CNN, se pravi medije, ki so na samem vrhu Gatesovih donacij).

Schwab, eden redkih preiskovalnih novinarjev, ki si je drznil pod drobnogled vzeti »dobrotnika« Gatesa, opozarja, da raziskava vključuje samo vidne in neposredne donacije, nikakor pa ne vzporednih ali posrednih. Navaja primer partnerstva BMGF z ViacomCBS, podjetjem, ki nadzorujejo CBS News, MTV, VH1, Nickelodeon in BET. Javno je bilo povedano, da je Fundacija Gates korporaciji zabavne industrije dala 6 milijonov dolarjev, toda v poročilu o donacijah ni mogoče najti ne CBS, ne Viacoma.

Prav tako v poročilo niso vključene štipendije novinarjem in donacije, ki so namenjene plačilu člankov v akademskih revijah. Čeprav ti članki niso namenjeni množični uporabi, so redno podlaga za zgodbe v mainstream medijih in pomagajo pri promociji določenih vprašanj. Kot pravi Schwab, je mogoče slediti več desetim milijonov dolarjev, ki so končali v akademskih revijah, pri čemer je vsaj 13,6 milijona dolarjev namenjenih ustvarjanju vsebin v prestižni medicinski reviji The Lancet.

In na koncu je seveda še denar, ki je namenjen raziskovalnim projektom, predstavitev rezultatov konča v akademskih revijah, medijskem mainstreamu ali knjigah.

In Fundacija Gates ni edina. Medijem in novinarjem »donirajo« fundacije Georga Sorosa, družine Rothschild, Charlesa Kocha, Craiga Newmarka, Gill, Bill in Hillary Clinton, Barack Obama, družina Murdoch, Mark Zuckerberg in številni drugi. Vse to se predstavlja kot »neprofitno financiranje nestrankarskega novinarstva«. Vprašajte se, ali je to res.

Zato takrat, ko boste v slovenskem medijskem mainstreamu brali citate ali sklicevanje na največje in najbolj vplivne globalne medije, kot so NY Times, CNN, BBC, Guardian, Le Monde, Der Spiegel ali Financial Times, bodite rajši zadržani glede verodostojnosti, saj obstaja velika verjetnost, da gre za članke, ki so bili naročeni in plačani z namenom, da jih boste vi brali in vanje verjeli.

Celotna izjava Donalda Trumpa ob vdoru agentov FBI v njegov dom na Floridi

Značke

demokrati, Donald Trump, FBI, Hillary Clinton, impičment, konservativci, lov na čarovnice, preiskava, republikanci, Rusija, tožilstvo, ZDA

Nenavadno, a ni presenečenje. Noben slovenski medij ni objavil celotne izjave Donalda Trumpa ob vpadu FBI v njegov dom na Floridi, čeprav je zadeva veliko pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Ne samo za ZDA, ampak za ves svet.

Ameriško ljudstvo je jezno, počasi jim postaja jasno, da so si progresivni podredili vse sisteme, ki jih zdaj pokvarjeno izkoriščajo za obračun s tistimi, ki bi jim lahko bili politično nevarni (podobno je v Sloveniji). In Donald  Trump je prvi od njih, saj kaže, da bo zmagal na volitvah, če bo leta 2024 kandidiral.

Celotna izjava Donalda Trumpa, ki jo je objavil na družbenem omrežju Truth Social.

»Izjava Donalda J. Trumpa, 45. predsednika Združenih držav Amerike

To so temni časi za naš narod, saj je moj čudovit dom, Mar-A-Lago v Palm Beachu na Floridi, trenutno oblegan, napaden, zasedla ga je velika skupina agentov FBI. Kaj takega se predsedniku ZDA še nikoli ni zgodilo. Po delu in sodelovanju s pristojnimi vladnimi agencijami ta nenapovedan vpad v moj dom ni bil ne potreben, ne primeren. Ravnanje tožilstva je napačno, preiskava je orožje pravosodnega sistema, to je napad skrajno levih Demokratov, ki si obupno prizadevajo, da bi mi preprečili kandidaturo na volitvah 2024; še posebej zaradi nedavnih javnomnenjskih raziskav. Očitno bodo storili vse, da tudi na prihajajočih vmesnih volitvah ustavijo Republikance in konservativce. Tak napad bi se lahko zgodil samo v pokvarjenih državah tretjega sveta. Na žalost je Amerika zdaj postala ena od teh držav. Je pokvarjena do stopnje, kot je še nismo videli. Vlomili so mi celo v sef! Kakšna je razlika med tem in Watergatom, kjer so operativci vdrli v pisarno Nacionalnega odbora Demokratov? Zdaj je obratno – Demokrati so vdrli v dom 45. predsednika ZDA.

Politično preganjanje predsednika Donalda J. Trumpa traja že več let. In nikoli se ne konča, čeprav so bile do zdaj dokončno razkrinkane prevare z Rusijo, impičmentom 1 in 2 ter še veliko drugega. Gre za politično gonjo na najvišji ravni.

Hillary Clinton je bilo dovoljeno izbrisati in s kislino sprati 33.000 elektronskih poštnih sporočil. Čeprav je bila pozvana s strani kongresa, se ni zgodilo prav nič, a bi morala odgovarjati. Iz Bele hiše je odnesla celo starinsko pohištvo in druge predmete.

Zoperstavil sem se korupciji v ameriški birokraciji, vrnil sem oblast ljudem in se resnično zavzel za našo državo kot nihče prej. Establišment je to sovražil. Zdaj, ko vidijo, kako kandidati, ki jih jaz podprem, zmagujejo in opazujejo mojo prevlado v vseh anketah, poskušajo znova ustaviti mene in republikansko stranko. Brezpravje, politično preganjanje in lov na čarovnice je treba razkriti in ustaviti.

Še naprej se bom boril za izjemno ameriško ljudstvo!«

Kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja (ali kako v Sloveniji in ZDA za prodajanje lažnivih zgodb o Janši in Trumpu novinarji in mediji prejemajo ´naprestižnejše´ cehovske nagrade)

Značke

Afera Patria, afera Trenta, American Thinker, Barack Obama, Bela hiša, Bill Clinton, Bret Stephens, Celebrity Net Worth, Demokratska stranka, Depala vas, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, FBI, globoka država, Hillary Clinton, Janez Drnovšek, Janez Janša, Joe Biden, Kamala Harris, Melania Trump, Michelle Obama, MSM, New York Times, Patria, Politika, preiskava, premoženje, Pulitzerjeva nagrada, Rajan Laad, Rusija, SDS, Slovenija, trgovina z orožjem, Urška Bačovnik Janša, Washington Post, ZDA

Cilj washingtonskega establišmenta, ameriške globoke države in progresivnih medijev je, da Donaldu Trumpu za vsako ceno preprečijo kandidaturo na volitvah leta 2024 in ga po možnosti pošljejo v zapor. Zato tudi nešteto lažnih novic in podtikanj ter številne obtožbe in preiskave, da bi našli vsaj nekaj njegove krivde (FBI je danes vdrl na Trumpovo posestvo, ker naj bi domnevno skrival dokumente iz Bele hiše, kar bi lahko preprečilo kandidaturo). Do zdaj vedno neuspešno, kar medijev ne ustavi, da si ne bi izmišljali zgodbe in vedno nove teorije zarote ter napadali Trumpa na vseh frontah.

Vam scenarij zveni znan? Vsaj nekoliko domače? Niste se zmotili. Samo spomnite se fabriciranih konstruktov in politično motiviranih afer: od Depale vasi prek avstralske klinike in trgovine z orožjem do Patrie in Trente. Vse zadeve so padle, ker ni bilo materialnih dokazov. Izkazalo se je, da so politični konstrukt (kljub temu je Janša moral leta 2014 za nekaj mesecev v zapor). Vse skupaj so mediji začinili s strupenimi napadi na Janševo družino, še posebej na soprogo Urško Bačovnik Janša.

Enako je s Trumpom. Kmalu po zmagi nad Hillary Clinton leta 2016 so mediji s pomočjo ´zanesljivih virov´ javnosti prodali izmišljeno zgodbo, da je v Belo hišo prišel s pomočjo Rusije. Teorija zarote (ali prevara) je povzročila imenovanje posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je z zadevo dve leti mučil Trumpa. Čeprav preiskava ni odkrila nikakršnega tajnega dogovarjanja z Moskvo, so mediji in levičarji še kar razširjali laži.

Poleg stalnega poniževanja Trumpove žene Melanie in drugih družinskih članov, je temu sledil še kup za lase privlečenih obtožb: od dvomov v njegove poslovne dosežke pred vstopom v politiko do trditev, da je Trump fašist, fanatik in neumnež, ki bo povzročil tretjo svetovno vojno. Zgodilo se ni nič, svet je bil v času njegovega predsedovanja varen in miren, kot še nikoli prej, ZDA se niso zapletle v nobeno vojno. So pa bili za laži o Trumpu, manipulacije in širjenje teorije zarote o ruskem vmešavanju v volitve 2016 s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni novinarji New York Timesa in Washington Posta.

Zgodba, kot bi jo nekje že slišali in celo v živo spremljali? Res je. Podobna zadeva se je zgodila v Sloveniji. Tožilci in sodniki, ki so Janšo preganjali in obsodili, so bili nagrajeni z napredovanjem ali bolje plačanimi službami, čeprav so obtožbe in sodbe proti predsedniku SDS kasneje padle. In lažnivi mediji? Malo poglejte, kdo je v času okoli izmišljenih afer dobil nagrade Društva novinarjev Slovenije in vse vam bo jasno. Da o skokih iz novinarskih vrst v PR službe levičarskih političnih strank ali kar neposredno v politiko, niti ne govorim. A med slovenskimi in ameriškimi novinarji in mediji je kljub temu razlika. Medtem ko se prek luže najde kdo v vestjo (kolumnist New York Timesa Bret Stephens je priznal, da so mediji, obveščevalne agencije in Demokratska stranka namerno širili napačne in lažne informacije, zaradi katerih je nastala lažniva zgodba o Trumpovem dogovarjanju z Rusi), se Janši nihče od tistih, ki so zavestno širili laži, ni sam od sebe opravičil (če se slučajno je, pa sem to spregledal, se opravičujem). Bila so opravičila, ampak ta je naložilo sodišče. Nihče ni imel slabe vesti. Ja, to je zato, ker so nekatere medijske duše že preveč kosmate.

Rajan Laad, stalni kolumnist portala American Thinker, si je ob današnji preiskavi Donalda Trumpa postavil zanimivo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če Trump nikoli ne bi vstopil v politiko? Ker ne mislim odkrivati tople vode, ga bom na kratko povzel. Laad pravi, da bi bila blagovna znamka »Trump« še naprej uspešna. Donald bi z ženo užival v Trump Towerju, igral bi golf, ob koncih tedna bi se sproščal v sprostil v Mar-a-Lagu. Gibal bi se v elitnih krogih, bil bi zaželen gost na vseh prireditvah. Po vstopu v politiko pa so se za Trumpa začele težave: vrednost njegovega premoženja se je zmanjšala za milijardo dolarjev, ob vstopu v politiko je bil na Forbesovem seznamu najbogatejših ljudi na svetu na 248. mestu, danes ga ni na nobeni lestvici; znašel se je v vrtincu obtožb in preiskav, ki so bile vse po vrsti plod izmišljotin. Vstop v politiko je bil za Trumpa slab, saj je danes ožigosan kot fašist in seksist, vrata raznih elitnih krogov so mu za zmeraj zaprta, blagovna znamka »Trump« je v nekaterih sektorjih postala strupena, njegovo ime se omenja samo še slabšalno. To je cena, ki jo je moral plačati, hkrati pa je razvidno ravnanje levičarskega establišmenta, kako pošilja opozorilo ambicioznim, podjetnim in uspešnim ljudem, ki se odpravljajo na politični parket. Sporočilo je jasno: ali se boš podredil ali te bomo uničili.

Zanimiva je usoda Trumpovih ideoloških nasprotnikov, ki so pokleknili pred globoko državo, si tako pridobili naklonjenost medijskega mainstrema in s pomočjo politike obogateli (ravno nasprotno od Trumpa). Po podatkih Celebrity Net Worth (CNW) je trenutno premoženje Baracka Obame ocenjeno na 70 milijonov dolarjev. Kar je zanimivo. Preden je postal predsednik, ni nikoli zaslužil več kot 30.000 dolarjev na leto, preživljati ga je morala žena Michelle, ki je zaslužila 274.000 dolarjev na leto.

In zakonca Clinton? Preden je Bill postal predsednik, sta, malo karikirano povedano, komaj povezala začetek meseca s koncem. Po koncu mandata se jima je »odprlo«. Po podatkih CNW je vrednost premoženja Hillary Clinton danes 120 milijonov dolarjev. Nekaj podobnega je s Kamalo Harris ter zakoncema Biden (s tem, da glavni zaslužki te trojice šele prihajajo). »To bogastvo je precej nesorazmerno z njihovimi talenti in dejanskimi dosežki. Njihove politične funkcije so jim poleg denarnih dobičkov omogočile dostop do elitnih okrožij, kar omogoča donosne posle njihovim potomcem in sorodnikom,« piše Laad in dodaja, da je Trump med tistimi redkimi politiki, ki so po vstopu v politiko izgubili le v finančnem smislu, zaradi sovražnih medijev so izgubili tudi ugled, čeprav so bili dokazano uspešni. Povedano drugače: če Trump ne bi vstopil v politiko, bi bil še naprej uspešen, če pa Clinton, Obama, Harrisova in Biden ne bi stopili v politiko (nekateri so sicer tam že celo življenje), bi se utopili v povprečju; vsekakor nikoli ne bi obogateli.

Enako, kot se je Laad vprašal za Trumpa, se lahko vprašamo za Janšo (in njegove ideološke nasprotnike): Kaj bi se zgodilo z njimi, če ne bi šli v politiko?

Janša, ki je že v prejšnjem režimu delal v realnem sektorju in je bil sedem let zaposlen kot vodja razvoja v računalniškem podjetju (Mikro Ada), je bil že takrat zelo uspešen in je dobro zaslužil. Po osamosvojitvi je napisal več knjig, od katerih je bila vsaka knjižna uspešnica. Naložbeno je kupil posestvo v Trenti in ga z dobičkom kasneje prodal. Skratka, če sodimo po njegovem nepolitičnem delu, lahko zagotovo trdimo, da bi bil danes uspešen podjetnik, menedžer ali pisatelj, če se ne bi odločil za vstop v politiko (in to na najvišje funkcije v državi).

In njegovi ideološki nasprotniki? Najbrž bi se z bančniško podlago (čeprav v državni banki) dobro znašel Janez Drnovšek, vsi drugi so bili pred vstopom v politiko povprečni novinarji (ki mislijo, da lahko nekaznovano obrekujejo in lažnivo obtožujejo), slabi zabavljači (ki so sami sebe prepričevali, da so dobri), lažni etiki (ki so stroške za isto pot dvakrat obračunali), napihnjene finančnice (ki so komaj znale sešteti ena plus ena, so pa sladko govorile in dobro migale) ali prodajalci megle, prisesani na državni proračun. Večina teh si je materialno opomogla šele z prihodom v politiko, po odhodu iz nje bodo pozabljeni ali se zlili s povprečnostjo.  

Kljub neverjetni podobnosti lažnih zgodb in fabriciranih afer o Trumpu in Janši, je med njima vendarle neka (dokaj velika) razlika. To, kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja.