Slovenska podpora Palestini je podpora terorizmu

Značke

Hamas, islam, Izrael, Palestina, ZDA, Združeni narodi, Židi

Slovenija se je skupaj z večino članic EU pridružila skupini držav, ki so v četrtek glasovali za resolucijo Generalne skupščine ZN o Jeruzalemu, ki nasprotuje odločitvi ZDA, da veleposlaništvo preseli v to mesto in tako prizna Jeruzalem za glavno mesto Izraela. Če pustimo ob strani, da ZN nimajo prav nikakršnih pristojnosti vmešavanja v tovrstne odločitve suverenih držav, glasovanje za resolucijo pravzaprav pomeni podporo Hamasu, teroristični organizaciji, ki vlada v Palestini.

Hamas je 18. avgusta 1988 sprejel program, ki ima 36 členov. Večina je usmerjena proti Izraelu in nevernikom, duh programa je radikalen islamski pogled na svet. Čeprav je Hamas maja sprejel nov program, kjer Izraela izrecno ne omenja, nekateri analitiki menijo, da gre za poskus kazanja prijaznejšega obraza mednarodni javnosti in da v resnici ostaja program izpred tridesetih let še vedno zaveza za Hamas.

Poglejmo nekatere točke programa oziroma kaj bi podprla Slovenija, če bi priznala Palestino.

Preambula

Izrael bo obstajal in bo obstajal še naprej, dokler ga ne bo uničil islam, kot je uničil druge.

Cilj Hamasa (6. člen)

Islamsko uporniško gibanje je ugledno palestinsko gibanje, ki pripada Alahu, in katerega način življenja je islam. Prizadeva si, da bi bil Alahov vsak centimeter Palestine.

Poziv k poboju židov (7. člen)

Sodni dan ne bo prišel toliko časa, dokler se bodo muslimani borili proti židom in jih pobili. Židi se bodo skrivali za skalami in drevesi, skale in drevesa bodo jokala in klicala: „O muslimani, tam je hudič, ki se skriva. Pridite in ga ubijte.“

Palestina je izključno islamska (11. člen)

Palestinska zemlja je posest islama, ki je posvečena prihodnjim generacijam muslimanov do sodnega dne. Nihče se temu ali kateremukoli delu ne more odreči in ga prepustiti drugim.

Dolžnost Palestincev (13. člen)

Palestina je islamska dežela. (…) Ker je temu tako, je osvoboditev Palestine individualna dolžnost vsakega muslimana, kjerkoli živi.

Poziv na dhižad (15. člen)

Ko si sovražniki prisvojijo del muslimanske dežele, postane džihad dolžnost vsakega muslimana. Glede prisvajanja židov, je džihad obvezen.

Zavrnitev mirovnih konferenc (23. člen)

Pobude za mir ali tako imenovane miroljubne rešitve in mednarodne konference so v nasprotju z načeli islamskega uporniškega gibanja. (…) Te konference niso nič drugega, kot da imenujejo nevernike za razsodnike v islamskih deželah. (…) Za palestinsko vprašanje ni druge rešitve, razen džihada. )…) Pobude, predlogi in mednarodne konference so izguba časa.

Kaj je Hamas? (32. člen)

Hamas je vodja in avantgarda boja proti svetovnemu sionizmu. (…) Povsod v arabskem svetu se morajo pripraviti na boj proti hudobnim židom.

Davčne oaze in Miki Miška

Značke

Amazon, davki, davčna utaja, davčne oaze, Ed Murray, Miki Miška, Tim Burgess, tovarišijski kapitalizem, ZDA

V začetku septembra je Amazon, največji svetovni on-line trgovec, objavil novico, da išče nove prostore in da sedež mogoče ne bo več v Seatllu. Povedano drugače. Amazon se napovedal umik z območja, kamor gravitira skoraj štiri milijone ljudi. Takoj po objavi so na Amazon začele prihajati ponudbe županov iz vseh Združenih držav Amerike (ZDA). Kar ne preseneča, saj je Amazon v Seatllu zaposlil 40.000 ljudi, posredno je ustvaril še 50.000 delovnih mest, v mestno infrastrukturo je vložil 3,7 milijarde dolarjev, plačal več milijard davkov, napolnil je hotele v mestu in okolici, saj je samo lani rezerviral 233.000 nočitev. Zakaj taka odločitev? Levičarski aktivisti so več mesecev protestirali in zahtevali, da mestni možje bolj obdavčijo bogate. Najprej so pred dvema letoma povečali minimalno plačo s 7,25 dolarja na 13 dolarjem, kar je, ne boste verjeli, pripeljalo do tega, da so se zaposlenim v povprečju zmanjšali dohodki (to je pokazala raziskava, ki jo je naročil županov urad), nato so se letos odločili, da morajo vsi meščani, ki zaslužijo več kot 250.000 dolarjev, plačati 2,5-odstotni dodatni davek. In glede na to, da je Amazon dober plačnik, njegovi zaposlenim pa imajo nadpovprečne dohodke, je jasno, da bo odločitev najbolj prizadela prav delavce Amazona. Ni treba posebej poudarjati, da je župan Ed Murray militantni levičar (demokrat), povrh vsega še homoseksualec. Ko so meščani po tej odločitvi mestnih oblasti in najavi odhoda Amazona začeli dvigati glas, je stisnil rep med noge in odstopil. Njegov naslednik Tim Burgess (nekoč republikanec, danes demokrat) se je takoj začel pogajati z Amazonom in kot zdaj kaže, bo Amazon ostal v Seatllu, a levičarji ne bi bili levičarji, če globalne družbe ne bi obtožili poskusa izogibanja plačila davkov.

Precej podobna je zgodba z novimi predstavljenimi tako imenovanimi »rajskimi dokumenti«, ki razkrivajo osebe, ki poslujejo prek »davčnih oaz«. S temi imeni se označujejo kraji, območja ali države na zemeljski obli, ki imajo ljudem prijazne davke. Ljudem prijazne davke pa pomeni, da jim država od plačila, ki tega dobijo za opravljeno delo, ne vzame polovico, kot je primer v Sloveniji. A taki kraji so za levičarje vseh vrst in barv zlo na zemlji, ljudje, ki prek njih poslujejo, pa pohlepneži, davčni utajevalci, ki ne pustijo, da si od njihovega dela paraziti odrežejo še bolj zajeten kos pogače. Progresivna misel pravi, da bi bilo vsem boljše, če ljudje ne bi poslovali prek davčnih oaz, poleg tega (če bi vsi plačali davke) bi bili lahko davki nižji. Kar seveda ne drži. Davki zagotovo ne bi bili manjši, ampak bi več denarja ostalo za parazite, več bi bilo denarja za tovarišijski kapitalizem.

Tovariši socialisti mešajo vzrok in posledice. Državljani ne plačujejo davkov zato, da bi jih potem znižali, ampak se davki znižajo zato, da bi jih ljudje plačali. Če tako veliko ljudi ne plačuje davkov oziroma svoje poslovanje selijo v davčne oaze, to pomeni, da ima neka država najmanj eno težavo od naslednjih dveh: prvič, javna poraba države ne neodgovorna in netransparentna, zato so tudi ljudje neodgovorni do države; in drugič, davki so previsoki in niso sorazmerni s tistim, kar država državljanom vrača nazaj (države, ki so »izgubljene v vesolju«).

Zato posamezniki pač poslujejo v državah, kjer so davki nizki. In zato niso nobeni davčni utajevalci. Zakonodaja pač dopušča poslovanje kjerkoli na svetu, to poslovanje pa mora biti v skladu z zakoni, kjer je človek davčni rezident, in skladu z zakoni države, kjer je sedež podjetja. Poglejmo povsem enostaven primer lastnika podjetja, ki je imelo konec leta 100.000 evrov dobička. Če ima podjetje sedež v Sloveniji, najprej plača 19-odstotni davek na dohodek pravnih oseb, kar pomeni, da si država takoj vzame 19.000 evrov. Podjetju tako ostane 81.000 evrov za izplačilo dividend, ki so obdavčene s 25-odstotno stopnjo. To pomeni, če si jih lastnik izplača, plača državi 20.250 evrov, njemu ostane 60.750 evrov. Če pa ima sedež podjetja denimo na Angvili, kjer dobiček podjetja ni obdavčen, dobi slovenska država (ker je kot fizična oseba davčni zavezanec v Sloveniji) le 25.000 evrov (davek na izplačilo dividend), posamezniku ostane 75.000 evrov.

Še bolj absurdna je zadeva s plačami. Denimo, da se lastniku leto dni ne da delati in si reče, da si bo z dobičkom izplačeval plačo. Najprej mora odšteti 19-odstotni davek od dohodka pravnih oseb, kar pomeni, da za plačo lahko nameni 81.000 evrov. Ta vsota pa je dovolj za izplačilo dvanajstih plač v višini 5.800 evrov bruto (računati je treba bruto bruto, ki je strošek delodajalca in na mesec znaša 6.700 evrov). Vsak mesec tako posamezniku ostane 3.250 evrov neto. Toliko dobi na svoj račun. Zdaj pa izračunajte, koliko si vzame država. Od 100.000 evrov zasluženega denarja ostane posamezniku le 39.000 evrov, kar 61.000 evrov gre parazitom!

Zato si nekateri omislijo povsem legalno pot, da pridejo do celotnega zaslužka. Če imaš podjetje na Angvili in imaš na računu 100.000 evrov, si lahko vse izplačaš v obliki posojila. To ni kaznivo dejanje, ni davčna utaja, niti izogibanje plačilu davka ni. Je povsem zakonita in legalna pot do lastnega denarja. Ja, žalostno je, da mora posameznik uporabiti različne instrumente, da lahko pride do kar največjega dela denarja, ki ga je ustvaril z lastnimi rokami. In razkrivanju »takih ravnanj« časnik Delo pravi »vpogled v temačni svet davčnih utaj« in »izogibanje plačevanju davkov«. Sem in tja sicer zasledimo priznanje, da so posamezniki in podjetja »izkoristila vrzeli v mednarodnih zakonih«, čeprav ni jasno, kakšnih in katerih mednarodnih zakonov, saj obstajajo le nacionalne davčne zakonodaje, ki so med seboj precej različne.

Za konec si oglejmo nekaj nesmislov v definiciji »davčne oaze«. Prevladuje mnenje, da imajo države, ki so davčne oaze, »ohlapno zakonodajo«, da je »upravljanje podjetij poenostavljeno« in »da imajo nizke davke ali jih sploh nimajo«. Vprašajte se: (prvič), kaj naj bi bila neohlapna zakonodaja? (200 različnih regulacij namesto ene ali dveh?); (drugič), kaj naj bi bilo nepoenostavljeno upravljanje podjetij? (Da podjetje ustanoviš v mesecu dni, namesto v dveh urah?); (in tretjič), kaj je narobe z nizkimi davki? (Bi morali biti tako visoki kot v Sloveniji ali še višji?).

In naprej? Denar v davčne oaze ne »beži pred davkarijo«. Pravilno bi bilo: denar v davčne oaze beži pred krajo države! Edino, kar je sporno, je, da davčne oaze izkoriščajo kriminalne združbe in tako perejo denar od trgovine z drogami, belim blagom, orožjem, se financira terorizem ali v davčne oaze prihaja denar, ki so ga politiki pridobili s korupcijo. Ampak, to ugotavljajo celo strokovnjaki, pranja denarja kriminalcev in politikov je v davčnih oazah vse manj. Zakaj? Ker ga davčne oaze tudi same nočejo več. Zato tovrstni kriminalci in teroristi rajši uporabljajo »davčno urejene« države, ki imajo »neohlapno zakonodajo« in kjer sicer ni »poenostavljanega upravljanja podjetij«, je pa zelo poenostavljeno odpiranje transakcijskih računov. Tak raj, denimo za italijansko mafijo ali teroriste iz Irana, je Slovenija. Na sončni strani Alp se namreč nikomur ne zdi sumljivo, da se na tvoj račun stekajo ogromne vsote denarja, ti ga pa potem prenakažeš ljudem, ki jim je ime Miki Miška ali Jaka Racman. Seveda, kako ti bo to sumljivo, ko pa imaš tudi v Sloveniji ljudi, ki jim je denimo ime Brusli. Ne, sumljivi niso tisti, ki pred očmi vlade in organov pregona operejo milijardo dolarjev, ampak tisti, ki bi radi od plačila za svoje delo državi dali kar najmanj. Ker menijo, da ni pošteno, da jim paraziti vzamejo polovico, v nekaterih primerih tudi več.

MDS tudi uradno mednarodna levičarska organizacija

Značke

Christine Lagarde, davki, Doland Trump, Howard Schneider, IMF, MDS, Mednarodni denarni sklad, progresivni davki, Tko je John Galt, Univerzalni temeljni dohodek, UTD, Washington Post, ZDA

Bilo je februarja 2014, ko je Washington Post objavil kolumno Howarda Schneiderja z intrigantskim naslovom: »Communists have seized the IMF!« Kar je bilo malo čudno, saj je Mednarodni denarni sklad pogosto tarča levičarjev, da gre za mednarodno ustanovo, ki je namenjena širjenju neoliberalizma. A resnica je ravno obratna. Sklad je postal ustanova, ki tudi uradno podpira levičarske ekonomske politike. In da ne bom odkrival tople vode, si bom sposodil najnovejše primere, ki jih podaja bloger na blogu Tko je John Galt.

Davčna represija

Direktorica MDS Christine Lagarde predlaga, da države v razvoju postanejo bolj davčno represivne in da povečajo delež davčnih prihodkov v BDP. Tako naj bi pospešile gospodarsko rast.

Nasprotovanje Trumpu

MDS odkrito nasprotuje predlogom, da ZDA zmanjšajo davčno obremenitev, ker preveč denarja v rokah tistih, ki so ga v resnici zaslužili, lahko pomeni, da ta denar ne bo pametno porabljen.

Davčna konkurenca

Ekonomisti MDS se na službenem blogu pritožujejo, da obstaja davčna konkurenca med državami. Če neka država zmanjšuje davke, da bi pritegnila tuje investitorje, je to za MDS nesprejemljivo, saj bo politiki ostalo premalo denarja. Ekonomisti MDS predlagajo mednarodno intervencijo.

UTD

V nedavnem dokumentu MDS je zapisano, da si MDS prizadeva za povečanje obdavčenja, progresivne davke, večjo vlogo države pri prerazdelitvi dohodka in uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Tako naj bi se borili proti neenakosti. Predstavili so celo tezo, da je zmanjšanje življenjskega standarda zaželeno, ker bodo ljudje povem bolj enaki.

Celoten tekst blogerja si lahko preberete TUKAJ.

Je Donald Trump res (fašistični) diktator?

Značke

Barack Obama, Bela hiša, Benjamin Constant, Bill de Blasio, David Priestland, diktator, diktatorstvo, diktatura, Donald Trump, George W. Bush, James Bovard, Jimmy Carter, mainstream mediji, MSM, New York Times, Oxford, podnebni sporazum, Samuel Moyn, transseksualnost, trumpisti, USA Today, Washington Post, Yale, ZDA

Donald Trump je diktator, „trumpisti“ fanatično podpirajo njegovo diktaturo in razdvajajo ZDA. To sporočilo medijski mainstream razširja ves čas. Nedavno sta s tako retoriko Trumpa napadla tudi nekdanja ameriška predsednika – demokrat Barack Obama in republikanec George W. Bush mlajši. Prvi je dejal, da Trump vrača ZDA v 19. stoletje, Bush je bil kritičen do domnevnega fanatizma, ki ga ustvarja Trump s svojo politiko. Podobnega mnenja sta bila tudi Jimmy Carter in Bill Clinton, vsi štirje nekdanji predsedniki so se zbrali na dobrodelnem koncertu za pomoč žrtvam orkanov. „No, prava težava tega naroda je nepoznavanje, kako se ustvarja diktatura. To je sodobnim predsednikom omogočilo, da si vzamejo preveč moči,“ je do takih stališč kritičen libertarec James Bovard, kolumnist USA Today. Bovard meni, da Trumpovim kritikom ni za to, da bi preprečili domnevno diktaturo poslovneža v Beli hiši, ampak želijo vrniti predstavnike svojih strank na prestol.

Profesorja Samuel Moyn (Yale) in David Priestland (Oxford) sta za New York Times nedavno izjavila, da „ni resničnih dokazov, da želi Trump neustavno prevzeti oblast in da ne obstajajo pravi razlogi, da bi mu to uspelo“. Po njuno mnogi sodobni intelektualci, ki napadajo Trumpa, se očitno sploh ne zavedajo, kako daleč sega federalni nadzor.

Bovard je mnenja, da je manipuliranje z ustavo pravzaprav opis dela in nalog vseh sodobnih ameriških predsednikov. George W. Bush je bil tisti, ki je dosegel, da lahko predsednik kot vrhovni poveljnik ignorira zakone in ustavo. In kongres je nedvomno ravnal napak, ko je to dopustil. Še prav noben ukaz Trumpa ni tako grobo poteptal ustavo in človekove pravice, kot je bil to zakon o vojaških komisijah iz leta 2006, ki je retroaktivno legaliziral mučenje. In kaj so takrat pisali mediji, ki danes napadajo Trumpa? „Mnoge pravice iz ameriškega pravnega sistema manjkajo v novem zakonu,“ je bil „kritičen“ Washington Post. To in nič več. Za kongres zakon o mučenju ni bil nič bolj pomemben od zakona o subvencioniranju volne, piše Bovard.

In ravnanje Baracka Obame, Nobelovega lavreata za mir, ljubljenca levičarjev vseh barv in vrst? Najbrž je bil Obama največji kršitelj ustave, a progresivni „intelektualci“ so ga ocenjevali po barvi kože ter po njegovi retoriki in ciljih, nikakor pa ne po njegovi zavezanosti ustavi. Ko je Obama nekaj ameriških državljanov v imenu boja proti ekstremizmu ubil z brezpilotniki (droni), se o tem sploh ni razpravljalo. Dejali so, da Obama „misli dobro“. Ko se je leta 2011 odločil, da napade Libijo, so njegovi uslužbenci jasno povedali, da bo zanemaril in kršil zakon o oboroženih silah iz leta 1973, ki je bil sprejet, da bi predsednikom preprečil, da bi začeli vojne na lastno pest. Ko je zvezni sodnik maja 2016 presodil, da Obamove subvencije potrošnikom kršijo ustavo, je medijski mainstream popolnoma prezrl to razsodbo. Najbrž zato, ker so bile Obamove kršitve zakonom „progresivne“. A ko je Trump preklical subvencije, so ga mediji obsodili prekoračitve pooblastil kongresa.

In naprej. Trumpa so razglasili za diktatorja, ko je ZDA umaknil iz pariškega podnebnega sporazuma. Župan New Yorka Bill de Blasio je to odločitev označil kot „nemoralen napad na javno zdravje, varnost in varnost vsakega na tem planetu“. Zdaj pa pomislite, kako je ravnal Obama, ko je pristopil k sporazumu. Ni ga dal v ratifikacijo senatu, čeprav bi ga moral. New York Post je to odločitev komentiral, da se je Obama bolj „zanašal na birokratske luknje, kot pa na preglednost in transparentnost zakonodaje“. Na ta način je Obama sprejel še enkrat več „velikih predpisov“, kot Američani pravijo pomembni zakonodaji, kot administracija Georga W. Busha. A za diktatorja danes velja Trump, ne Obama.

Večina Trumpovih nasprotnikov ne nasprotuje njegovim odločitvam kot takim, temveč želijo le drugega diktatorja, piše Bovard. Trumpa so obsojali, ker njegova administracija ni želela prisiliti javne šole, da zagotovijo ločene kopalnice in garderobe za otroke, ki so se samooklicali za transseksualce. Toda v resnici Trump ni želel kršiti ustave, saj ta prepoveduje odločitve zvezne uprave glede spolne identitete.

Trump je na volitvah zmagal z geslom, da bo ZDA spet naredil velike. Ampak ZDA ne bodo postale velike, dokler ljudje ne bodo od predsednika pričakovali manj, kot počne. In samo nepismeni verjamejo, da bi menjava Trumpa pripomogla k temu, da se država zavaruje pred diktatorstvom, meni Bovard. Diktaturo so namreč v sistem vgradili Trumpovi predhodniki. Obsežna zakonodaja, ki je nastajala desetletja, kaže na neverjetno moč zvezne vlade. Ali neka država res potrebuje 4.000 zveznih kazenskih zakonov in 300.000 predpisov za kaznovanje neubogljivih in neposlušnih državljanov? Že Benjamin Constant je leta 1815 zapisal, da gre za tako stopnjo moči ameriških predsednikov, ki jo je treba obsoditi, saj daje zveznim organom pretežko roko proti državljanom, ki bi morali živeti svobodno, ne pa pod diktaturo. Na žalost Trumpovi nasprotniki tega nikoli ne bodo razumeli, nikoli ne bodo obsodili arbitrarno moč države, vedno bo kriv Trump kot Trump. Preprosto zato, ker te moči ne želijo izgubiti, ko se bodo vrnili v Belo hišo.

Charlottesville: nacistično-rasistična plat zgodbe

Značke

American Thinker, antifa, Breitbart, Brian Moran, Charlottesville, Charlottesville Police Department, Doug McKelway, Fox News, Heather Heyer, Infowars, Jason Kessler, levičarji, Millie Weaver, Miriam Dickler, nacisti, rasisti, Robert Edward Lee, Sheryl Gay Stolberg, Terry McAuliffe, UTR, Virginia, Wells Fargo, ZDA, človekove pravice

Naslov je seveda provokativen. Namenoma. Ne gre ne za rasistično in ne za nacistično interpretacijo tragičnih dogodkov v ameriškem mestu Charlottesville, ampak za nekatere podrobnosti, ki jih je medijski mainstream preprosto zamolčal ali potvoril. Pravzaprav bi se moral naslov glasiti: »Kje je bila policija?« Charlottesville Police Department se je namreč v trenutku, ko bi morala demonstrante (mediji so jih vse po vrsti označili za naciste in rasiste), ki so protestirali proti odstranitvi spomenika legendarnemu ameriškemu generalu Robertu Edwardu Leeju, braniti in jim omogočiti uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do svobode govora, izražanja in združevanja, umaknila. (V ZDA je paradiranje s svastiko, rdečo zvezdo ali židovsko zastavo dovoljeno. Pravico do svobode govora in združevanja imajo vsi, tako nacisti kot socialisti ali kdo drug. In to je tisto, kar je za levico popolnoma nerazumljivo: da imajo z ustavo zagotovljene pravice tudi tisti, ki se z levico ne strinjajo.) Celo več. Kaže, da je bil ukaz policistom, naj se umaknejo, del politične strategije levičarske (demokratske) oblasti, da se diskreditirajo ne samo protestniki, združeni v Unite the Right (UTR), ampak vsi drugače misleči, vključno s predsednikom Donaldom Trumpom. Za slednjega se je izkazalo, da karkoli bi že rekel, bi bilo za levico nesprejemljivo. A oglejmo si kronologijo dogodkov skozi oči različnih ameriških medijev (večinoma je povzeta po portalu American Thinker).

Na tiskovni konferenci v nedeljo zjutraj (the day after) je guverner Terry McAuliffe zagovarjal policijo in trdil, da ni bilo mogoče storiti ničesar, da bi preprečili »terorizem« voznika avtomobila, ki je zapeljal med simpatizerje Antifa, pri čemer je umrla 32-letna Heather Heyer. A demonstranti, ki so imeli legalno prijavljen shod, se s tem ne strinjajo in pravijo, da bi morala policija že med sobotnimi jutranjimi nemiri ločiti skupini protestnikov (tukaj, tukaj in tukaj).

Novinarka portala Infowars Millie Weaver trdi, da ji je policist priznal, da je policiste odpoklicala mestna oblast, novinar Fox News Doug McKelway pa je s prizorišča neredov gledalcem v eter sporočil, da je policija zapustila kraj spopadov potem, ko so levičarji na desne protestnike začeli metati solzivec. Nekako takole je poročal: »Ko je začel na protestnike s strani proti-protestnikov leteti solzivec, je policija začela z umikom. Vprašal sem odgovornega: ´Kam greste?´ Rekel je: ´Odhajamo. Tukaj je preveč nevarno.´ Policija je imela priložnost, da umiri izgrednike, a so se odločili, da jih ne bodo.« Takšen umik je za Breitbart zanikala mestna uradnica , češ da policija ni imela ukaza za umik.

A kmalu se je izkazalo, da uradnica bodisi ni bila prav obveščena bodisi je namenoma zavajala novinarje. Novinarka New York Timesa Sheryl Gay Stolberg je o strategiji in taktiki mesta Charlottesville takole poročala: »Brian Moran, tajnik za javno in domovinsko varnost v Virginiji, je dogodke opazoval s šestega nadstropja banke Wells Fargo v središču nakupovalnega središča. Bilo je nekaj občasnih spopadov. ´To je kot hokej,´ je dejal. ´Pogosto pride do sporadičnih pretepov, a nato se zadeva umiri.´ Nenadoma so proti-protestniki začeli na demonstrante metati steklenice z vodo, nekatere so bile napolnjene z urinom. Drugi so uporabili solzivec. Gospod Moran je iz šestega nadstropja videl dimne bombe, ki so jih vrgli. Ljudje so začeli pretepati drug drugega. Nek duhovnik se je umaknil na varno – v restavracijo v bližini.«

Končno se je Moran ob 11.22 odločil, da pokliče guvernerja
McAuliffeja in mu svetoval, naj odpove dogodek. Ob 11.35 je predstavnik na uradnem profilu mesta zapisal, da je protest nezakonit in prepovedan. Kmalu zatem McAuliffe razglasil izredne razmere, demonstrantom, ki so protestirali proti odstranitvi spomenika in so imeli do tistega trenutka zakonito odločbo z dovoljenjem za protest, pa so svetovali, naj se razidejo. A bilo je prepozno. Levičarji, ki jih je vodila Antifa, so jih že obkolili in začeli tolči po njih. Ko je Stolbergova Morana vprašala, zakaj policija nič več ne nadzoruje razmer, ji je odgovoril: »Bila je zelo vnetljiva situacija.« Dodal je, da je šlo mestu zelo dobro pri zagotavljanju varnosti meščanov in njihove lastnine. Priznal pa ji je, da so se mestni uradniki zavestno odločili, da bodo določeno stopnjo nasilja dovolili, pri čemer so bili ves čas pripravljeni, da prepovedo protest.

Z njim se ni strinjal organizator protesta (UTR) Jason Kessler, ki je povedal, da so protest pripravljali več mesecev ter da so ves čas sodelovali s policijskimi in drugimi varnostnimi organi. »Kljub temu policija ni ukrepala tako, kot je imela v načrtu, ampak je s svojim umikom nasilje še spodbudila: niso ločili protestnike od proti-protestnikov,« je dejal in dodal, da so jim nenadoma stali nasproti proti-protestniki in jih prisilili k umiku. Toda umikali so se lahko samo proti oboroženim članom Antifa. Več kot očitno je torej, da je šlo za skrbno načrtovano levičarsko akcijo, pri kateri je pri pripravi taktike najbrž sodelovala tudi policija. Kessler trdi, da so jim mestni veljaki s figo v žepu izdali dovoljenje za protest. Morali so ga, ker bi drugače kršili njihove ustavne pravice, toda hkrati so naredili vse, da jim protest preprečijo. Nekaj dni pred dogodkom je bilo dovoljenje celo preklicano, a je protest dovolilo zvezno sodiščem, potem ko se je UTR pritožil. Zvezni organi so s tem dovoljenjem na nek način naložili policiji, da mora braniti tiste (in njihove pravice), katerim je bilo dovoljenje izdano.

Kessler verjame, da je levica skovala zaroto in da je kri na rokah mestnih svetnikov, najbrž ima krvave roke tudi guverner. Njegove besede potrjujejo številni posredni dokazi, ki dokazujejo, da so mestne oblasti imele v rokah vse vzvode, da bi preprečile nasilje. Celo več. Nekateri so ga celo spodbujali. V začetku avgusta je predsednica virginijske univerze Teresa Ann Sullivan poslala pismo, v katerem je lažno trdila, da organizatorji protesta (UTR) vabijo k nasilju. »Organizatorji protesta želijo konfrontacijo. Ne izpolnimo jim te želje.« Kar je večina razumela kot vabilo k nasilnim proti-demonstracijam. Podobno je dan pred protestom izjavil guverner McAuliffe, ki je UTR vnaprej obtožil nasilja.

Ampak tragični dogodki se niso končali z razglasitvijo izrednih razmer, zaradi katerih je bilo izrecno prepovedano vsako združevanje in protestiranje. Policija je namreč ob 13.30, dve uri po tragičnih dogodkih, na Water Street mirno opazovala radikalne levičarje, ki so organizirali svoj shod in proslavili zmago nad UTR. Še en dokaz več, da so bile mestne oblasti skupaj s policijo pristransko na strani levičarjev in Antifa. Človekove pravice z ZDA že dolgo niso bile tako poteptane.

Se spomnite, kako je bil prepovedan koncert Thompsona? Pod pretvezo, da bi lahko prišlo do kaznivih dejanj in zaradi varnosti. Torej sta upravna enota in policija že vnaprej Thompsona in obiskovalce koncerta obtožili nasilja, namesto da bi jim policija zajamčila varnost in jih branila pred levičarskimi izgredniki. Vloga policije in oblasti je, da omogoča državljanom, da varno in brez bojazni uresničujejo njim z ustavo zagotovljene pravice. Tako pa očitno tudi v Sloveniji red delata (in izdajata dovoljenje, kaj lahko in kaj se ne sme) radikalna levica s svojo oboroženo Antifa enoto.

 

Tako je videti progresivna matematika

Značke

Barack Obama, Bill Gates, Common Core, inteligenčni količnik, IQ, Joy Pullmann, matematika, ZDA, šolski sistem

Če bi vas prosil, da 12 odštejete od 32, kako bi to storili? Najbrž takole:

 32

-12

——

 20

Logično, mar ne? Hitra in preprosta metoda, ki je stara že stoletja. Toda ta metoda je tradicionalna, zastarela, staromodna, ni v duhu sodobnega časa, ne upošteva progresivizma, ne upošteva multikulturnosti. Zato se na globalni ravni sprejemajo programi, ki se imenujejo „ Common Core“, kot denimo v ZDA. Take programe, ki so v zadnjih letih še bolj pripomogli, da je znanje šolarjev vse slabše, je čez lužo uvedel Barack Obama, med podporniki in donatorji je tudi Bill Gates.

No, kako bi morali 12 odšteti od 32, da ne bi bili nazadnjaški, staromodni, malodane rasisti? Takole.

Številki, ki jo odštevate (12), morate dodajati številke, dokler ne dosežete številko, od katere odštevate (32). Nato vse številke, ki ste jih dodali, seštejete in dobite rezultat (20).

12 + 3 = 15

15 + 5 = 20

20 + 10 = 30

30 + 2 = 32

——————

        20

Seštejete torej 3 + 5 + 10 + 2 in dobite 20.

Redki intelektualci, profesorji in znanstveniki (Joy Pollmann je napisal celo knjigo), ki so ohranili zdrav razum, pravijo, da gre za „zlorabo otrok, ki je sponzorirana s strani države“, posledica je, da ZDA zaostajajo za preostalim svetom. Jezni starši pišejo protestna pisma (tukaj je eno od njih, ki je bilo objavljeno na Facebooku), zgornji primer se je znašal na medmrežju, nekatere zvezne države že opuščajo Common Core. A ne pomaga. Levičarji vztrajajo, da je samo s Common Core mogoče doseči enakost in enakopravnost med ljudmi. Kar je razumljivo, saj ne priznavajo, da ljudje nismo enaki: smo različnih ras, imamo različne barve las, imamo različne darove in sposobnosti, različne cilje, različne delovne navade in različne ravni inteligence. Common Core je poskus, da bi denimo matematiko prilagodili najnižji stopnji inteligence (tukaj je primer, kako izračunati malo „težji“ račun). Izračun po „stari metodi“ je namreč pretežak predvsem za priseljence, ki prihajajo z območij, kjer inteligenčni količnik (IQ) ne presega 85 (Severna Afrika in Bližnji vzhod, se pravi muslimanske države) ali celo 75 (Osrednja Afrika), medtem ko je povprečni IQ v ZDA 100. Zato se šolski sistem prilagaja njim, ne pa prišleki šolskemu sistemu.

Kaj imajo skupnega najrevnejša ameriška mesta? Levičarje na oblasti!

Značke

Buffalo, Cincinnati, Cleveland, Deitroit, demokrati, El Paso, levičarji, Miami, Milwaukee, Newark, Philadelphia, prag revščine, republikanci, socializem, St. Louis, Taking Back America, Thomas R. Meinders, ZDA

V knjigi “Taking Back America” Thomasa R. Meindersa je zanimiv, a zelo zgovoren podatek. Na straneh 115 in 116 (poglavje Facts about America) avtor najprej navede deset najrevnejših mest v ZDA (delež prebivalstva, ki živi pod pragom revščine), ki imajo več kot 250.000 prebivalcev. Ta mesta so (v oklepaju delež prebivalcev pod pragom revščine):

1. Deitroit, MI (32,5%)

2. Buffalo, NY (29.9%)

3. Cincinnati, OH (27.8%)

4. Cleveland, OH (27.0%)

5. Miami, FL (26.9%)

6. St. Louis, MO (26.8%)

7. El Paso, TX (26.4%)

8. Milwaukee, WI (26.2%)

9. Philadelphia, PA (25.1%)

10. Newark, NJ (24.2%)

Vprašanje, ki si ga je zastavil, je: Kaj imajo ta mesta skupnega, kaj je tisto, kar je značilno za vsa najbolj revna velika ameriška mesta? Odgovori so naslednji:

1. Deitroit, najrevnejše ameriško mesto, ni imelo republikanskega župana od leta 1961.

2. Buffalo ni imel republikanskega župana od leta 1954.

3. Cincinnati ni imel republikanskega župana od leta 1984.

4. Cleveland ni imel republikanskega župana od leta 1989.

5. Miami ni imel nikoli republikanskega župana.

6. St. Louis ni imel republikanskega župana od leta 1949.

7. El Paso ni imel nikoli republikanskega župana.

8. Milwaukee ni imel republikanskega župana od leta 1908.

9. Philadelphia ni imela republikanskega župana od leta 1952.

10. Newark ni imel republikanskega župana od leta 1907.

Desetletni otrok lahko vidi dejstva in spregleda skupno značilnost najbolj revnih ameriških mest. Komentar zato najbrž ni potreben.

In še nekaj. Devet od desetih najrevnejših ameriških mest ima velik delež črnskega oziroma afro-ameriškega prebivalstva. Naključje?

Opomba: Podatki avtorja so sicer do leta 2010, se pravi nekako se pokrivajo z globalno finančno krizo. Do danes se niso bistveno spremenili, le da se je delež prebivalcev, ki živijo pod pragom revščine, se povečal, na lestvico pa sta prišla denimo Memphis in New Orleans. In ja, uganili ste: obe mesti imata demokratskega župana.

Vpliv hokejske palice na globalno segrevanje

Značke

AGSL, Al Gore, CO2, ekologija, ekoteroristi, Frederick Seitz, globalno segrevanje, Grenlandija, ICPP, Kjotski protokol, led, Leonardo DiCaprio, mala ledena doba, Michael Mann, National Hurricane Center, ogljikov dioksid, Paul Reiter, podnebne spremembe, Robert M. Carter, Srednji vek, Tim Ball, Wall Street Journal, ZDA

Med (resnimi) znanstveniki kroži šala, da je za norijo o podnebnih spremembah kriva hokejska palica. Merijo seveda na malo znanega klimatskega „znanstvenika“ Michaela Manna, ki je skupaj z dvema kolegoma leta 1998 objavil analizo temperaturnih sprememb v zadnjem tisočletju, ki je pokazala, da se temperatura do leta 1900 skorajda ni spreminjala, potem pa je začela skokovito naraščati. Graf je spominjal na hokejsko palico (z delom za udarec obrnjeno navzgor na desni strani), nad analizo so bili najbolj navdušeni pri medvladni skupini Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP), češ da je to še en dokaz več, da se podnebje Zemlje segreva in da je za te spremembe odgovoren človek. To je bil tudi dokaz, da dvomljivci, ki so nasprotovali Kjotskemu protokolu, nimajo prav. Od takrat vernikom v globalno segrevanje in kasneje v podnebne spremembe pravijo – „hokejisti“. Temu so se uklonile celo ZDA, ki so leta 1997 še ocenjevale, da bi uresničevanje ciljev Kjotskega protokola povzročilo veliko škodo njihovemu gospodarstvu, a so leto kasneje (pod težo „dokazov“ hokejske palice) kljub temu protokol podpisale.

Ni minilo dolgo, ko je ICPP Mannov graf umaknil. Ugledni kanadski klimatolog Tim Ball je v Mannovi metodologiji odkril vrsto (ne)namernih napak in prišel do zaključka, da je temperatura v zadnjem tisočletju zelo nihala. Med leti 1000 in 1300 je zelo narasla, nato pa smo imeli med leti 1550 in 1800 „malo ledeno dobo“. Celo več. Danes so temperature v povprečju nižje kot je bila povprečna temperatura zadnjega tisočletja. „Globalno segrevanje je največja prevara v zgodovini,“ je dejal Ball. ICPP zdaj ne govori več o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. Kar je pravzaprav vseeno. Ekološki aktivizem (ekoterorizem) postaja najhitreje rastoča panoga, davkoplačevalski denar leti na vse strani. A zato je bilo treba ustvariti mite, ki jim bodo ljudje slepo verjeli.

Mit številka 1: Povprečna globalna temperatura se v zadnjih letih dramatično povečuje

Povprečna globalna temperatura se v zadnjih letih res povečuje, a ne za toliko, kot so s svojimi modeli napovedovali „znanstveniki“ z ICPP na čelu. Ostaja v okvirih statistične napake. Gre za temperaturne cikluse Zemlje. Znanstveniki, ki ne nasedajo noriji o globalnem segrevanju, napovedujejo, da se bo povprečna temperatura po letu 2035 spet začela zmanjševati. Kot dokaz, da na temperaturne spremembe CO2 nima ključnega vpliva, navajajo, da se je povprečna globalna temperatura med leti 1995 in 2002 zmanjšala, čeprav se je izpust CO2 povečal za osem odstotkov.

Mit številka 2: Na učinek tople grede najbolj vplivajo izpusti CO2

Ni res. K ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti. Najpomembnejši plin tople grede je vodna para, ki jo je med vsemi toplogrednimi plini v zraku 70 odstotkov. Človek ne more bistveno vplivati na količino vodne pare v ozračju. CO2 torej ni tisti plin, ki je najbolj odgovoren za zviševanje temperatur.

Mit številka 3: Samo eden od stotih znanstvenikov ICPP se ne strinja s trditvami o globalnem segrevanju

Robert M. Carter, ugledni profesor z univerze James Cook v Avstraliji, pravi, da je to največja laž. Ironija je, da je ICPP politični organ in ne znanstveni. Poročila pišejo uradniki, ki so večinoma družboslovci. Pravi znanstveniki se med seboj kregajo, saj o vsakem vidiku podnebnih sprememb potekajo burne razprave, o katerih pa medijski mainstream ne poroča. Ko je denimo profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z ICPP, ugotovil, da njegove rezultate (za potrebe strašenja ljudi in opravičevanja vedno novih sredstev za raziskave) potvarjajo, je ostro protestiral. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovna poročila. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: »ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je veliko število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.«

Na to je pred leti v Wall Street Journalu opozoril tudi profesor Frederick Seitz. Zapisal je, da so uradniki ICPP cenzurirali pripombe znanstvenikov, ki so med drugim ugotovili, da nobena od študij ni postregla z jasnim dokazom, da je za podnebne spremembe oziroma povečanje toplogrednih plinov odgovoren človek oziroma da ni zanesljivih dokazov, da je dodatni CO2 rezultat človekovih aktivnosti, torej antropogen.

Mit številka 4: Računalniški modeli napovedujejo, da se povprečna globalna temperatura v naslednjih 100 letih lahko poveča za 60 stopinj Celzija

Ne drži. Različni računalniški modeli napovedujejo različno. Eni segrevanje, drugi (enako veljavni modeli) ohlajanje.

Mit številka 5: Spremembe aktivnosti sonca ne vplivajo na povprečno globalno temperaturo

Sončevi cikli, ki se pojavljajo na 11, 22 in 80 let, imajo učinek na Zemljino podnebje. Danes je znano, da imata sevanje in magnetno polje, na katerega vpliva aktivnost Sonca, velik vpliv na klimo planeta. Vsak 50 odstotkov dviga povprečne globalne temperature v zadnjem stoletju lahko pripišemo povečani aktivnosti Sonca.

Mit številka 6: Led na polarnih območjih severa in juga se hitro tali

Tako na Grenlandiji kot na Antarktiki se led debeli, območje pa hladi. Leta 2007 je bil led okoli Antarktike rekordno debel.

Mit številka 7: Globalno segrevanje povzroča dvig gladine morja

Gladina morja na otoku Tuvalu v Tihem oceanu, ki bi ga po napovedih okoljskih aktivistov moralo že zdavnaj zaliti, se je v letih med 1955 in 1996 znižala za 105 mm (2,5 mm na leto), drugod se je zvišala. Gladina namreč niha in se spreminja glede na čas in kraj, zato je AGSL (Average Global Sea Level) kot statistična mera popolnoma brez vrednosti za okoljsko načrtovanje.

Mit številka 8: Dvig temperature za 20 stopinj Celzija bi imel katastrofalne posledice za človeštvo

Do takega dviga je v preteklosti že prišlo, zato bi bila taka sprememba v mejah naravnega cikla. Ekosistemi se spremembam že od nekdaj prilagajajo, rezultat je proces, ki ga imenujemo evolucija. Človeštvo se lahko prilagodi še tako skrajnim podnebnim spremembam.

Mit številka 9: Povečanje povprečne globalne temperature je povzročilo, da je neurij (ciklonov) vse več in so vse hujša

Meteorologi take namige zavračajo. Če cikloni nastanejo zaradi temperaturnih razlik med obema poloma in tropi (čim večja je temperaturna razlika, tem bolj uničujoč je orkan), bi jih moralo biti, če drži trditev ekoteroristov, da se temperaturna razlika med poloma in tropi zaradi globalnega segrevanja zmanjšuje, manj. Tudi ameriški center za orkane (National Hurricane Center) je opozoril, da viharji po svetu niso močnejši ali pogostejši, kot so bili pred letom 1850. Da se nam zdi, da jih je več, je posledica boljše medijske pokritosti globalnih dogodkov.

Mit številka 10: Povečuje se število smrti zaradi klimatskih sprememb

Še ena laž. V zadnjih nekaj več kot sto letih, se pravi v času najhitrejše rasti blaginje po svetu in domnevno največjega izpusta CO2 v zrak, ko se je povprečna temperatura povečala za 0,8 stopinje, se je število smrti zaradi klimatskih razmer zmanjšalo za več kot 90 odstotkov, ob tem, da je danes več smrti zaradi nizkih temperatur, kot pa previsokih.

Mit številka 11: Podnebne spremembe morijo živali

Ta mit je nastal leta 2014, ko je v Avstraliji zaradi vročinskega vala „popadalo z neba“ okoli 100.000 netopirjev. Njihovo smrt so pripisali globalnemu segrevanju.

Ali veste koliko netopirjev pogine v ZDA vsako leto zaradi vetrnih elektrarn? Skoraj milijon, vetrne elektrarne pa v ZDA dajejo samo tri odstotke energije. Ocenjujejo, da na globalni ravni zaradi vetrnih elektrarn, ki jih ekoteroristi tako toplo priporočajo, pogine med 3 in 5 milijonov netopirjev.

Naštevali bi lahko še več mitov, a bodi dovolj. Za konec samo še v razmislek. Eden najbolj glasnih klimatskih „hokejistov“ je nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore, ki je leta 1998 v imenu ZDA podpisal Kjotski protokol. Danes opozarja na nevarnosti globalnega segrevanja in vpliv človeka na podnebne spremembe, toda po svetu se prevaža v zasebnih letalih, na strehi njegove hiše v Kaliforniji ne boste opazili sončnih celic. Drugi je zvezdnik Leonardo DiCaprio, ki je denimo lani v Davosu korporacije obtožil, da zaradi pohlepa povzročajo globalno segrevanje. A tudi on se prevaža v zasebnih letalih, potratnih jahtah in avtomobilih. Povprečni letni izpust CO2 na osebo v ZDA je po podatkih Svetovne banke 19 ton, DiCaprio pa smo s potovanji z letali 37-krat presega to povprečje. Upam, da je vsakomur jasno, koliko v podnebne spremembe verjameta Al Gore in DiCaprio.

Univerza v Koloradu spodbuja multikulturnost s segregacijo belcev

Značke

Akirah Bradley, belci, Boston, Boulder, izobraževalni sistem, Jaela Zellars, Kolorado, ksenofobija, LGBT, LLC, Memphis, Missouri, multikulturnost, rasizem, San Jose, segregacija, univerza, Valerie Gao, ZDA, črnci

Levičarji, ki so jih polna usta idej o multikulturnosti in raznolikosti, kakršna mora postati tudi vsa družba, se pravi rasno in kulturno mešana, da pač ne bo rasistična in ksenofobna, govorijo eno, delajo seveda nekaj povsem drugega. Zadnji dokaz prihaja iz koloradske univerze v mestecu Boulder, kjer bo vodstvo univerze, ki jo plačujejo davkoplačevalci, osamilo drugače misleče, predvsem pa segregiralo belce.

V sporočilu za javnost izpred meseca dni so objavili reforme za novo študijsko leto (2017/18). Jeseni bo uveden nov red, saj bodo eno od tamkajšnjih stavb preoblikovali in preimenovali v nekakšno življenjsko okolje socialne pravičnosti, kjer bodo svoje zatočišče našle tri skupnosti iz tako imenovanih »Living and Learning Communities« (LLC). In katere so te skupnosti?

Ena bo namenjena izključno črnskim študentom in njihovim zaveznikom, druga bo skupina za »multikulturne perspektive«, ki bo namenjena »strastnim zagovornikom multikulturnosti«, tretja, ki sicer že obstaja, a nima pravih prostorov, pa bo skupina, ki se imenuje Spectrum. Ta skupina je namenjena študentom, ki se prepoznajo kot LGBTQIA. Je izredno militantna in agresivna, kaj pa se zgodi, če popustiš njenim zahtevam, sem pisal tukaj.

Prvo skupino je najbolj pozdravila pomočnica dekana za študentske zadeve Akirah Bradley (zakaj, je razvidno iz njenega profila), češ da bodo s tem, ko bodo v določen prostor imeli vstop samo črnci (in njihovi podporniki), »vzpodbudili različnost in komunikacijo«. Logično, mar ne. Tudi nekateri drugi so navdušeni. Denimo Valerie Gao, ki se veseli strastnih zgod o socialni pravičnosti, ali Jaela Zellars, ki pravi, da bo nov univerzitetni red pripomogel pri spodbujanju sprememb.

Kako na univerzah v ZDA razširjajo sovražnost do belcev, kažejo številni primeri: Boston, Memphis, San Jose ali Missouri.

Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Značke

Al Kaida, Avstralija, Balkan, Bernard Brščič, Boris Cipot, David Irving, demokracija, Draža Mihailović, Ernst Zuendl, Goli otok, Guardian, Harry Truman, holokavst, Irena Šumi, komunisti, Michael Moore, Mini teater, muslimani, New York Times, Nova24TV, partija, partizani, Reporter, Robert Faurisson, Robert Waltl, Sava, Sreda v sredo, svoboda govora, Sylvia Stolz, Tacen, Tito, ZDA, Židi, četniki

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.