Vpliv hokejske palice na globalno segrevanje

Značke

AGSL, Al Gore, CO2, ekologija, ekoteroristi, Frederick Seitz, globalno segrevanje, Grenlandija, ICPP, Kjotski protokol, led, Leonardo DiCaprio, mala ledena doba, Michael Mann, National Hurricane Center, ogljikov dioksid, Paul Reiter, podnebne spremembe, Robert M. Carter, Srednji vek, Tim Ball, Wall Street Journal, ZDA

Med (resnimi) znanstveniki kroži šala, da je za norijo o podnebnih spremembah kriva hokejska palica. Merijo seveda na malo znanega klimatskega „znanstvenika“ Michaela Manna, ki je skupaj z dvema kolegoma leta 1998 objavil analizo temperaturnih sprememb v zadnjem tisočletju, ki je pokazala, da se temperatura do leta 1900 skorajda ni spreminjala, potem pa je začela skokovito naraščati. Graf je spominjal na hokejsko palico (z delom za udarec obrnjeno navzgor na desni strani), nad analizo so bili najbolj navdušeni pri medvladni skupini Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP), češ da je to še en dokaz več, da se podnebje Zemlje segreva in da je za te spremembe odgovoren človek. To je bil tudi dokaz, da dvomljivci, ki so nasprotovali Kjotskemu protokolu, nimajo prav. Od takrat vernikom v globalno segrevanje in kasneje v podnebne spremembe pravijo – „hokejisti“. Temu so se uklonile celo ZDA, ki so leta 1997 še ocenjevale, da bi uresničevanje ciljev Kjotskega protokola povzročilo veliko škodo njihovemu gospodarstvu, a so leto kasneje (pod težo „dokazov“ hokejske palice) kljub temu protokol podpisale.

Ni minilo dolgo, ko je ICPP Mannov graf umaknil. Ugledni kanadski klimatolog Tim Ball je v Mannovi metodologiji odkril vrsto (ne)namernih napak in prišel do zaključka, da je temperatura v zadnjem tisočletju zelo nihala. Med leti 1000 in 1300 je zelo narasla, nato pa smo imeli med leti 1550 in 1800 „malo ledeno dobo“. Celo več. Danes so temperature v povprečju nižje kot je bila povprečna temperatura zadnjega tisočletja. „Globalno segrevanje je največja prevara v zgodovini,“ je dejal Ball. ICPP zdaj ne govori več o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. Kar je pravzaprav vseeno. Ekološki aktivizem (ekoterorizem) postaja najhitreje rastoča panoga, davkoplačevalski denar leti na vse strani. A zato je bilo treba ustvariti mite, ki jim bodo ljudje slepo verjeli.

Mit številka 1: Povprečna globalna temperatura se v zadnjih letih dramatično povečuje

Povprečna globalna temperatura se v zadnjih letih res povečuje, a ne za toliko, kot so s svojimi modeli napovedovali „znanstveniki“ z ICPP na čelu. Ostaja v okvirih statistične napake. Gre za temperaturne cikluse Zemlje. Znanstveniki, ki ne nasedajo noriji o globalnem segrevanju, napovedujejo, da se bo povprečna temperatura po letu 2035 spet začela zmanjševati. Kot dokaz, da na temperaturne spremembe CO2 nima ključnega vpliva, navajajo, da se je povprečna globalna temperatura med leti 1995 in 2002 zmanjšala, čeprav se je izpust CO2 povečal za osem odstotkov.

Mit številka 2: Na učinek tople grede najbolj vplivajo izpusti CO2

Ni res. K ustvarjanju tople grede (brez katere sicer ne bi življenja na Zemlji, saj bi bila temperatura minus 180 stopinj Celzija) CO2 prispeva samo 25 odstotkov in še od tega samo četrtino zaradi človeških aktivnosti. Najpomembnejši plin tople grede je vodna para, ki jo je med vsemi toplogrednimi plini v zraku 70 odstotkov. Človek ne more bistveno vplivati na količino vodne pare v ozračju. CO2 torej ni tisti plin, ki je najbolj odgovoren za zviševanje temperatur.

Mit številka 3: Samo eden od stotih znanstvenikov ICPP se ne strinja s trditvami o globalnem segrevanju

Robert M. Carter, ugledni profesor z univerze James Cook v Avstraliji, pravi, da je to največja laž. Ironija je, da je ICPP politični organ in ne znanstveni. Poročila pišejo uradniki, ki so večinoma družboslovci. Pravi znanstveniki se med seboj kregajo, saj o vsakem vidiku podnebnih sprememb potekajo burne razprave, o katerih pa medijski mainstream ne poroča. Ko je denimo profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z ICPP, ugotovil, da njegove rezultate (za potrebe strašenja ljudi in opravičevanja vedno novih sredstev za raziskave) potvarjajo, je ostro protestiral. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovna poročila. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: »ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je veliko število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.«

Na to je pred leti v Wall Street Journalu opozoril tudi profesor Frederick Seitz. Zapisal je, da so uradniki ICPP cenzurirali pripombe znanstvenikov, ki so med drugim ugotovili, da nobena od študij ni postregla z jasnim dokazom, da je za podnebne spremembe oziroma povečanje toplogrednih plinov odgovoren človek oziroma da ni zanesljivih dokazov, da je dodatni CO2 rezultat človekovih aktivnosti, torej antropogen.

Mit številka 4: Računalniški modeli napovedujejo, da se povprečna globalna temperatura v naslednjih 100 letih lahko poveča za 60 stopinj Celzija

Ne drži. Različni računalniški modeli napovedujejo različno. Eni segrevanje, drugi (enako veljavni modeli) ohlajanje.

Mit številka 5: Spremembe aktivnosti sonca ne vplivajo na povprečno globalno temperaturo

Sončevi cikli, ki se pojavljajo na 11, 22 in 80 let, imajo učinek na Zemljino podnebje. Danes je znano, da imata sevanje in magnetno polje, na katerega vpliva aktivnost Sonca, velik vpliv na klimo planeta. Vsak 50 odstotkov dviga povprečne globalne temperature v zadnjem stoletju lahko pripišemo povečani aktivnosti Sonca.

Mit številka 6: Led na polarnih območjih severa in juga se hitro tali

Tako na Grenlandiji kot na Antarktiki se led debeli, območje pa hladi. Leta 2007 je bil led okoli Antarktike rekordno debel.

Mit številka 7: Globalno segrevanje povzroča dvig gladine morja

Gladina morja na otoku Tuvalu v Tihem oceanu, ki bi ga po napovedih okoljskih aktivistov moralo že zdavnaj zaliti, se je v letih med 1955 in 1996 znižala za 105 mm (2,5 mm na leto), drugod se je zvišala. Gladina namreč niha in se spreminja glede na čas in kraj, zato je AGSL (Average Global Sea Level) kot statistična mera popolnoma brez vrednosti za okoljsko načrtovanje.

Mit številka 8: Dvig temperature za 20 stopinj Celzija bi imel katastrofalne posledice za človeštvo

Do takega dviga je v preteklosti že prišlo, zato bi bila taka sprememba v mejah naravnega cikla. Ekosistemi se spremembam že od nekdaj prilagajajo, rezultat je proces, ki ga imenujemo evolucija. Človeštvo se lahko prilagodi še tako skrajnim podnebnim spremembam.

Mit številka 9: Povečanje povprečne globalne temperature je povzročilo, da je neurij (ciklonov) vse več in so vse hujša

Meteorologi take namige zavračajo. Če cikloni nastanejo zaradi temperaturnih razlik med obema poloma in tropi (čim večja je temperaturna razlika, tem bolj uničujoč je orkan), bi jih moralo biti, če drži trditev ekoteroristov, da se temperaturna razlika med poloma in tropi zaradi globalnega segrevanja zmanjšuje, manj. Tudi ameriški center za orkane (National Hurricane Center) je opozoril, da viharji po svetu niso močnejši ali pogostejši, kot so bili pred letom 1850. Da se nam zdi, da jih je več, je posledica boljše medijske pokritosti globalnih dogodkov.

Mit številka 10: Povečuje se število smrti zaradi klimatskih sprememb

Še ena laž. V zadnjih nekaj več kot sto letih, se pravi v času najhitrejše rasti blaginje po svetu in domnevno največjega izpusta CO2 v zrak, ko se je povprečna temperatura povečala za 0,8 stopinje, se je število smrti zaradi klimatskih razmer zmanjšalo za več kot 90 odstotkov, ob tem, da je danes več smrti zaradi nizkih temperatur, kot pa previsokih.

Mit številka 11: Podnebne spremembe morijo živali

Ta mit je nastal leta 2014, ko je v Avstraliji zaradi vročinskega vala „popadalo z neba“ okoli 100.000 netopirjev. Njihovo smrt so pripisali globalnemu segrevanju.

Ali veste koliko netopirjev pogine v ZDA vsako leto zaradi vetrnih elektrarn? Skoraj milijon, vetrne elektrarne pa v ZDA dajejo samo tri odstotke energije. Ocenjujejo, da na globalni ravni zaradi vetrnih elektrarn, ki jih ekoteroristi tako toplo priporočajo, pogine med 3 in 5 milijonov netopirjev.

Naštevali bi lahko še več mitov, a bodi dovolj. Za konec samo še v razmislek. Eden najbolj glasnih klimatskih „hokejistov“ je nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore, ki je leta 1998 v imenu ZDA podpisal Kjotski protokol. Danes opozarja na nevarnosti globalnega segrevanja in vpliv človeka na podnebne spremembe, toda po svetu se prevaža v zasebnih letalih, na strehi njegove hiše v Kaliforniji ne boste opazili sončnih celic. Drugi je zvezdnik Leonardo DiCaprio, ki je denimo lani v Davosu korporacije obtožil, da zaradi pohlepa povzročajo globalno segrevanje. A tudi on se prevaža v zasebnih letalih, potratnih jahtah in avtomobilih. Povprečni letni izpust CO2 na osebo v ZDA je po podatkih Svetovne banke 19 ton, DiCaprio pa smo s potovanji z letali 37-krat presega to povprečje. Upam, da je vsakomur jasno, koliko v podnebne spremembe verjameta Al Gore in DiCaprio.

Univerza v Koloradu spodbuja multikulturnost s segregacijo belcev

Značke

Akirah Bradley, belci, Boston, Boulder, izobraževalni sistem, Jaela Zellars, Kolorado, ksenofobija, LGBT, LLC, Memphis, Missouri, multikulturnost, rasizem, San Jose, segregacija, univerza, Valerie Gao, ZDA, črnci

Levičarji, ki so jih polna usta idej o multikulturnosti in raznolikosti, kakršna mora postati tudi vsa družba, se pravi rasno in kulturno mešana, da pač ne bo rasistična in ksenofobna, govorijo eno, delajo seveda nekaj povsem drugega. Zadnji dokaz prihaja iz koloradske univerze v mestecu Boulder, kjer bo vodstvo univerze, ki jo plačujejo davkoplačevalci, osamilo drugače misleče, predvsem pa segregiralo belce.

V sporočilu za javnost izpred meseca dni so objavili reforme za novo študijsko leto (2017/18). Jeseni bo uveden nov red, saj bodo eno od tamkajšnjih stavb preoblikovali in preimenovali v nekakšno življenjsko okolje socialne pravičnosti, kjer bodo svoje zatočišče našle tri skupnosti iz tako imenovanih »Living and Learning Communities« (LLC). In katere so te skupnosti?

Ena bo namenjena izključno črnskim študentom in njihovim zaveznikom, druga bo skupina za »multikulturne perspektive«, ki bo namenjena »strastnim zagovornikom multikulturnosti«, tretja, ki sicer že obstaja, a nima pravih prostorov, pa bo skupina, ki se imenuje Spectrum. Ta skupina je namenjena študentom, ki se prepoznajo kot LGBTQIA. Je izredno militantna in agresivna, kaj pa se zgodi, če popustiš njenim zahtevam, sem pisal tukaj.

Prvo skupino je najbolj pozdravila pomočnica dekana za študentske zadeve Akirah Bradley (zakaj, je razvidno iz njenega profila), češ da bodo s tem, ko bodo v določen prostor imeli vstop samo črnci (in njihovi podporniki), »vzpodbudili različnost in komunikacijo«. Logično, mar ne. Tudi nekateri drugi so navdušeni. Denimo Valerie Gao, ki se veseli strastnih zgod o socialni pravičnosti, ali Jaela Zellars, ki pravi, da bo nov univerzitetni red pripomogel pri spodbujanju sprememb.

Kako na univerzah v ZDA razširjajo sovražnost do belcev, kažejo številni primeri: Boston, Memphis, San Jose ali Missouri.

Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Značke

Al Kaida, Avstralija, Balkan, Bernard Brščič, Boris Cipot, David Irving, demokracija, Draža Mihailović, Ernst Zuendl, Goli otok, Guardian, Harry Truman, holokavst, Irena Šumi, komunisti, Michael Moore, Mini teater, muslimani, New York Times, Nova24TV, partija, partizani, Reporter, Robert Faurisson, Robert Waltl, Sava, Sreda v sredo, svoboda govora, Sylvia Stolz, Tacen, Tito, ZDA, Židi, četniki

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.

Mandžurski kandidati s Sorosove univerze

Značke

akademska svoboda, Alt-Right, Balkan, blog Demagog, blog Spiler, Budimpešta, CEU, Donald Trump, George Soros, globalizem, Hillary Clinton, levičarji, Lex Magna Steyr, Lex Mercator, LGBTQ, Madžarska, marksizem, migracije, New York, teorija spola, univerza, Viktor Orban, ZDA

„Soros ni nikoli spoštoval svoje prvotne domovine. Ravno nasprotno! On je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi državo spravil v kaos in ribaril v kalnem,“ je zapisal bloger Demagog, eden številnih madžarskih intelektualcev, ki podpirajo Orbanov zakon, a katerih glas se ne sliši. Mainstream mediji jih namreč povsem ignorirajo, saj dajo ekskluzivno pravico do mnenja zgolj tistim „intelektualcem“ in „akademikom“, ki trdijo, da so na Madžarskem zaradi onemogočanja delovanja Sorosove univerze (CEU) grobo kršene človekove pravice in je napadena akademska svoboda. Ali res?

Najprej razčistimo tri stvari. Prvič, akademska svoboda ni temeljna človekova pravica oziroma tako imenovana negativna pravica, čeprav je akademska svoboda podobna denimo svobodi govora. Drugič, Madžarska je suverena država, ki suvereno sprejema zakone in skrbi za njihovo izvajanje. Kdorkoli pride v to državo in v njej deluje, mora spoštovati te zakone. In tretjič, Madžarska lahko komurkoli in kadarkoli prepove delovanje v njeni državi, prav tako ima suvereno pravico, da mu prepreči gibanje na njenem ozemlju. To velja tudi za državljane EU. Pravijo sicer, da je to v nasprotju z načeli EU (prost pretok ljudi, blaga in storitev), toda ta načela „kršijo“ tudi druge države EU, pa se levičarji sploh ne razburjajo. Denimo Avstrija, od koder so nedavno izgnali nemškega državljana, člana nekega povsem marginalnega društva, ki se imenuje Gibanje državljanov nemškega rajha. Avstrijci so pač presodili, da so člani nevarni za avstrijsko državno ureditev.

Enako meni madžarska vlada, a to ne pomeni, da so poslanci sprejeli zakon o prepovedi delovanja CEU (podprlo ga je 123 poslancev, proti jih je bilo samo 38). Sploh ne. Tako imenovani Lex CEU, ki je resnici na ljubo pisan zaradi Sorosove univerze (no, tudi Slovenija je v pol leta sprejela kar dva „specialna“ zakona: Lex Magna Steyr in Lex Mercator), velja tudi za druge tuje univerze; te morajo izpolnjevati nekatere nove pogoje, da lahko delujejo na Madžarskem. Pomembni so trije. Prvi je ta, da morajo tuje univerze imeti kampus tudi v državi, iz katere prihajajo. To pomeni, da mora imeti CEU aktiven kampus tudi v ameriški zvezni državi New York. V New Yorku je univerza CEU sicer registrirana, a ne ponuja univerzitetne izobrazbe. Drugi pogoj je, da je treba izdajo dveh diplom (madžarske in ameriške) in delovanje univerze, katere sedež ni na Madžarskem ali v EU, urediti z medvladnim sporazumom. Tretji pogoj pa je, da morajo vse visokošolske ustanove izvajati programe skladno z zakonom o visokem šolstvu, kar pomeni, da morajo biti vsi študijski programi akreditirani. Spremenjen zakon je bil potreben, ker je analiza pokazala, da kar 27 od 28 pregledanih univerz krši zakonodajo, saj denimo izvajajo programe, ki jih niso prijavile ali pa te univerze sploh niso priznane v državah, iz katerih prihajajo. Od vseh univerz se zaradi zakona pritožuje samo CEU, ki po Budimpešti s pomočjo uvoženih protestnikov organizira nerede.

Madžarski razumnik in bloger Spiler se sprašuje: Zakaj? Ni namreč povsem jasno, kakšne koristi naj bi imela madžarska družba (ali Evropa) od CEU. Pogled na spletno stran CEU pokaže, da gre za propagandno tovarno Sorosovih odprtih mej, LGBTQ

agende (skupaj s teorijo spola) in levičarskih idej, saj kakšnega konservativnega pogleda na svet skorajda ne obravnavajo. A da ne bi sodil sam, je Spiler naključno izbral nekaj zaključnih del, da bi bralec sam presodil, kaj mladi „izobraženci“ počno na CEU: ali gre za znanstvena dela ali navadne (levičarske) politične pamflete. Poglejmo nekatere (prevodi so vsebinski). V delu Na stičišču marksizma in kvir (queer) teorije avtor primerja teze Leeja Edelmana (znani teoretik teorije spola) in komunističnega filozofa Györgyja Lukácsa. V delu Igranje z identiteto: študija mazohistične skupnosti v Budimpešti avtor analizira sadomazohistične izpovedi, posebno pozornost posveča igri. V delu V imenu matere: medijski diskurz nacionalistične ideologije in reprodukcijske politike v postsocialistični Makedoniji avtor piše o medijih, ki uporabljajo nacionalizem za širjenje tradicionalnih vlog spolov. V delu Izkušnje mladega feminista na Islandiji avtor piše o primerih, ko se moški vključujejo v programe za spodbujanje enakosti spolov. V delu z naslovom Urjenje identitete prek diskurza o madžarski migracijski politiki avtor uradno madžarsko migracijsko politiki označi za ksenofobno. V delu Migracije na območju Sredozemskega morja: tihotapci z ljudmi kot grešni kozli pa avtor opravičuje tihotapljenje migrantov iz Afrike v EU. (Več „znanstvenih del“ CEU lahko najdete tukaj).

Blogerja Demagog in Spiler še ugotavljata, da varovanci Sorosove univerze, potem ko pridejo domov, postanejo precej militantni aktivisti, ki predvsem na Balkanu in postsocialističnih državah nekdanje Sovjetske zveze delujejo proti svojim državam, če se politika vlad ne sklada s Sorosovim svetovnim nazorom. Včlanjujejo se v nevladne organizacije in zaposlujejo v podjetjih, ki so na seznamu Sorosa. Blogerja hočeta povedati, da so „izobraženci“, ki so končali CEU, nekakšni „mandžurski kandidati“, ki se aktivirajo takrat, ko jih za potrebe svojih globalističnih idej „pokliče Soros“, da subverzivno delujejo proti svojim vladam. Proti temu se je uprl Viktor Orban. Madžarska vlada je tako v zadnjih dneh postala prva vlada v Evropski uniji (EU), ki ovira delovanje milijarderja, globalista in tvorca ideje „odprtih mej“ Georga Sorosa. Ne samo, da bo onemogočeno delovanje CEU (zgoraj omenjene pogoje bo CEU težko izpolnila, saj ne namerava odpreti kampusa, češ da je predrago, ameriška vlada pa je že sporočila, da z Madžarsko ne bo sklepala nobenih tovrstnih sporazumov), oteženo bo tudi delovanje njegovih nevladnih organizacij. A spet ne tako, kot trdijo levičarji, češ da jih bo Viktor Orban z zakonom prepovedal. Ne, delovanje nevladnih organizacij bo še naprej dovoljeno, le da bodo morale razkriti svoje tuje financerje. Kar je povsem logično in razumno.

Soros sicer doživlja poraz za porazom. Najprej je izgubil ameriško predsedniško bitko. Materialno in moralno je podpiral demokratko Hillary Clinton, po njenem porazu pa je financiral nasilne demonstracije proti Donaldu Trumpu. Protesti niso bili uspešni, Sorosovi plačanci ljudi ne morejo več spraviti na ulice niti, če jim plačajo. Milijarder je v ZDA tako postal nezaželen, Trump ga je naredil za državnega sovražnika številka 1. Soros je s tem izgubil tudi večino vpliva v zahodnih državah EU. Ko je Clintonovi kazalo dobro, so ga sprejemali in poslušali tudi v Bruslju. Danes so mu tam vrata bolj ali manj zaprta (tudi in) predvsem po zaslugi glasnih patriotov, kot so Le Penova, Wilders, Orban ali Farage oziroma zaradi vzpona gibanja alt-right, ki razkriva sovražno delovanje Sorosa in opozarja, kako škodljiva je njegova ideologija za vse, kar je Evropo naredilo za najmogočnejšo civilizacijo v zgodovini človeštva. Sorosovi ljudje skušajo to s svojo multikulturno agendo uničiti: s politiko odprtih mej želijo Evropo nasilno naseliti s civilizacijami, ki na stari celini delujejo kot tujek, Evropejce pa narediti za tujce na lastni celini. Vsako nasprotovanje temu je s strani nevladnih organizacij, ki jih podpira Soros, označeno za fašizem, rasizem, ksenofobijo in še kaj. Trenutno so najprimernejše za Sorosovo agendo države Srednje in Vzhodne Evrope, Balkana in nekdanjih republik Sovjetske zveze. Očitno so zadnje pribežališče in gojišče za Sorosove škodljive globalistične ideje, ki so v resnici čisto zlo.

Tako je govoril Warren Buffett ali kaj želi Donald Trump?

Značke

Axel Kaiser, Boulevard Voltarire, Donald Trump, Fortune, inflacija, javni dolg, Kitajska, trgovina, Varčna vas, Warren Buffett, Zapravljivi Dol, ZDA, zlati standard

Jeseni 2003 je milijarder Warren Buffett v ameriški reviji Fortune objavil esej Squanderville and Thriftville (Zapravljivi Dol proti Varčni vasi), v katerem je nazorno pojasnil težavo, s katero se ameriško gospodarstvo več desetletij spopada zaradi čezmerne potrošnje. Na kratko bom povzel po knjigi Axela Kaiserja »Pot v propad«, vi pa si lahko ogledate risanko o Zapravljivem Dolu in Varčni vasi.

Predstavljamo si dva otoka, je zapisal. Na vsakem je po ena vas: Zapravljivi Dol na enem in Varčna vas na drugem. Obe sta samozadostni in imata enak delovni čas. Lepega dne se v Varčni vasi odločijo, da bodo več delali, zato da bodo lahko privarčevali in investirali. Zgodi se, da Varčna vas proizvede več, kot potrebuje, zato začne višek izvažati v Zapravljivi Dol. Prebivalci slednjega kmalu ugotovijo, da lahko zaradi poceni izdelkov iz Varčne vasi živijo enako dobro, tudi če delajo manj. V zameno Zapravljivi Dol ponudi Varčni vasi obveznice, katerih izdaja ne zahteva velikega napora.

Mineta dve leti in Varčni dol si nabere ogromne količine obveznic Zapravljivega Dola. Nekateri strokovnjaki ugotovijo, da bodo morali prebivalci Zapravljivega Dola delati dvakrat več, če bodo želeli poplačati svoj dolg Varčni vasi. Ko se začno prebivalci Varčne vasi spraševati, ali bodo sploh kdaj dobili poplačan dolg, se odločijo, da ga bodo izterjali z edino lastnino, ki jo imajo prebivalci Zapravljivega Dola – zemljo. Tako je Varčna vas postala lastnik Zapravljivega Dola. A ne le to. Ker prebivalci Zapravljivega Dola nimajo ničesar drugega v zameno, so prisiljeni delati celo več kot prebivalci Varčne vasi, saj le tako lahko odplačujejo dolg in imajo dovolj za preživetje.

Buffet je z esejem natančno pokazal, kam so zabredle ZDA. Do sedemdesetih let so se prebivalci ZDA obnašali kot prebivalci Varčne vasi; njihova trgovina je bila uravnotežena, imeli so celo presežek, vlagali so v druge države, imeli so tako imenovani »zlati standard«. Nato je prišlo do obrata. ZDA so morale, da bi financirale svoj uvoz (denimo) iz Kitajske, tja pošiljati dolarje v zameno za izdelke, ki jih je Kitajska pošiljala v ZDA. Povedano drugače. Kitajska je v ZDA pošiljala dejanske dobrine, ZDA jim je dajala dolarje, se pravi tiskane papirčke, ki so bili jamstvo, da jih bodo nekoč lahko spremenili v dobrine in storitve. A ni bila samo Kitajska, tudi druge države so imele v primerjavi z ZDA presežek v medsebojni trgovinski bilanci. Zato je začelo strmo naraščati premoženje tujih državljanov v ZDA, naraščala je inflacija, Američani pa so kljub temu še vedno trošili, javna poraba je naraščala. Čeprav velja, da je začetek zatona dolarja povzročila ustanovitev ameriške centralne banke (FED), so ZDA postale resnični Zapravljivi Dol potem, ko so se leta 1971 odpovedale zlatemu standardu.

Ravno to želi spremeniti Donald Trump – da ZDA spet postanejo Varčna vas. Eden od njegovih ukrepov bo mogoče celo ponovna uvedba zlatega standarda.

Alternativna dejstva medijskega in agencijskega mainstreama

Značke

ABC, alternativna dejstva, CNN, Delo, Donald Trump, Gallup, Hillary Clinton, IBD Tracking, javno mnenje, Monmouth, NBC, Public Policy Polling, Rasmussen Reports, raziskave, volitve, ZDA

Ameriški predsednik Donald Trump je ponedeljkovo jutro začel z dvema ostrima tvitoma, ki sta namenjena ponarejenim javnomnenjskim raziskavam in medijem, ki jih nekritično povzemajo (tukaj in tukaj). In ima prav. Mediji (ne samo ameriški) se sklicujejo na raziskave, ki so novemu ameriškemu predsedniku izrazito nenaklonjene. Tako je denimo Delo poročalo: »Ankete organizacije Gallup kažejo, da se večina javnosti ne strinja s Trumpovimi odločitvami, 55 odstotkov vprašanih se ne strinja s prepovedjo vstopa beguncem in državljanom sedmih držav, 60 odstotkov jih nasprotuje gradnji zidu na meji z Mehiko. To je podobno splošnemu razpoloženju, saj kar 52 odstotkov ne odobrava načina, kako Trump vodi državo. To je svojevrsten rekord, saj je v samo osmih dneh večina vprašanih postala nezadovoljna z delom vrha države. Še bolj presenetljivo je, da bi po merjenju ustanove Public Policy Polling že 40 odstotkov vprašanih podprlo odstavitev Trumpa, 52 odstotkov pa si je zaželelo, da bi državo spet vodil Barack Obama.«

Delo se torej sklicuje na organizacijo Gallup in ustanovo Public Policy Polling (PPP). Gre za raziskovalni družbi, ki sta v napovedih rezultatov volitev za predsednika popolnoma zgrešili. Gallup se je odrezal takole, Public Policy Polling pa takole. Podobno je z drugimi raziskavami, ki so jih opravile največje agencije in medijske hiše. Od enajstih največjih je pravilen rezultat (zmago Trumpa) napovedala ena sama – raziskovalna družba Rasmussen Report. Pravilno je napovedala, da bo po elektorskih glasovih zmagal Donald Trump, pravilno je napovedala, da bo glede na vse glasove volivcev zmagala Hillary Clinton. In najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so tudi zadnje dni rezultati družbe Rasmussen Reports diametralno nasprotni rezultatom drugih družb, ki merijo utrip javnega mnenja (o tem se že pisal tukaj).

Torej, če želite vedeti, kaj si Američani resnici mislijo o Trumpu in ukrepih njegove administracije, povsem ignorirajte raziskave Gallupa, Public Policy Polling, IBD Trackinga, Monmoutha, CNN, NBC, ABC in tudi Foxa. Glede na izkušnje zadnjih mesecev so trenutno najbolj verodostojne raziskave družbe Rasmussen Reports.

Ali Trumpovi ukrepi res nimajo podpore Američanov?

Značke

begunci, Donald Trump, Hillary Clinton, javno mnenje, Mehika, migranti, Obamacare, ZDA

Naj si mislimo o Donaldu Trumpu karkoli že hočemo, je neizpodbitno dejstvo, da je predsednik ZDA, najmočnejše države na svetu. Bil je izvoljen na demokratičnih volitvah z elektorskim volilnim sistemom (zakaj je ta sistem pravičen, sem pisal tukaj). A zadnje dni se zdi, v to nas v sliki in besedi prepričujejo mediji, da Trump in njegovi ukrepi nimajo nikjer podpore – ne v ZDA, še manj po svetu. Oglejmo si nekaj raziskav javnega mnenja, čeprav je treba biti pri rezultatih previden, saj so meritve javnega mnenja pred volitvami v ZDA kazale povsem drugačno sliko: da bo zmagala Hillary Clinton, pa je zmagal Donald Trump. A kljub vsemu.

Začnimo z zadnjim ukrepom, ko je Trump za 90 dni vstop državljanom sedmih (večinsko muslimanskih) držav v ZDA, za 120 dni pa vstop vsem beguncem iz vsega sveta. Mediji prikazujejo, da predsednikovega ukrepa ne podpira skoraj nihče. No, raziskave kažejo ravno nasprotno. Najnovejša anketa Rasmussen Reports je pokazala, da Trumpov sloviti »Muslim ban« (tako ime se je prijelo za odredbo) podpira večina Američanov. Tako 57 odstotka Američanov podpira začasno prepoved prihoda beguncev, prepovedi nasprotuje 33 odstotkov volivcev, 10 odstotkov jih je neopredeljenih. Enako je z blokado vizumov za državljane iz Sirije, Iraka, Irana, Libije, Somalije, Sudana in Jemna. Blokado podpira 56 odstotkov Američanov, ukrepu oporeka slaba tretjina, neopredeljenih je 11 odstotka vprašanih.

Podobno je s Trumpovo politiko, ki iz dneva v dan pridobiva na podpori. Tako 47 odstotkov vprašanih meni, da gredo v ZDA v pravo smer, enak odstotek jih meni, da gredo v napačno. Pomemben podatek pri tem je, da je podpora Trumpovi politiki v zadnjem tednu zrasla za devet (9) odstotnih točk – z 38 odstotkov na 47 odstotkov, medtem ko je tistih, ki menijo, da so ZDA na napačni poti vse manj (s 54 odstotkov pred tednom dni na 47 odstotkov). Narašča tudi podpora Trumpu. 53 odstotkov vprašanih meni, da nov predsednik dobro opravlja svoje delo, temu nasprotuje 47 odstotkov.

Trumpu so levičarji očitali nacionalizem, posebej njegov poziv »kupujmo ameriško«. No, raziskave kažejo, da to podpira kar 83 odstotkov Američanov. In naprej. 56 odstotkov Američanov podpira Trumpovo odločitev, da gredo ZDA ven iz sporazuma TPP, samo 27 odstotkov temu nasprotuje. Enak odstotek vprašanih se strinja, da morajo ZDA spremeniti sporazum Nafta z Mehiko in Kanado.

Gradnjo zidu na meji z Mehiko podpira 48 odstotkov vprašanih, nasprotuje pa 46 odstotkov. Ob tem je zanimivo, da 64 odstotkov volivcev verjame, da se bo v Trumpovem mandatu drastično zmanjšalo število ilegalnih migrantov, 50 odstotkov je prepričanih, da mora Mehika ameriškim davkoplačevalcem nekako nadoknaditi stroške, ki jih imajo z ilegalnimi migranti.

In famozni Obamacare. 76 odstotkov Američanov podpira razgradnjo zdravstvene reforme, ki je bolj znana kot Obamacare. Od teh jih 55 odstotkov podpira nov, boljši zakon, 21 odstotkov bi ga odpravilo, ne da bi Trump uvedel nov program. Samo 22 odstotkov Američanov nasprotuje ukinitvi Obamacare.

Skratka, ukrepi Donalda Trumpa imajo več podpore, kot nam to želi pokazati medijski mainstream. Ukrepi, ki jih je do zdaj sprejel, imajo večinsko podporo Američanov, z izjemo gradnje zidu ob meji z Mehiko, ki jo podpira »samo« 48 odstotkov. A še vedno dve odstotni točki več, kot gradnji nasprotuje.

Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata

Značke

Bartertown Diner, Che Guevare, Mao Cetung, marksistična restavracija, samoupravljanje, The Garden Diner and Café, ZDA

Za razliko od slovenskih levičarjev, ki radi vrtijo gobec in druge učijo, kako morajo poslovati in delavcem omogočiti soupravljanje, so marksisti v Michiganu v ZDA odprli vegansko rerstavracijo Bartertown Diner, ki se je kasneje preimenovala v The Garden Diner and Café. Dokazati so hoteli, da znajo socialisti poslovati in da marksistični poslovni model (karkoli že to pomeni) deluje. Seveda so poskrbeli tudi za vzdušje – stene so krasile freske Che Guevare (naslikan s predpasnikom), Mao Cetunga in drugi komunistov pri natakarskih in kuharskih opravilih. O poslovanju ni odločal direktor, ampak so vpeljali nekakšno samoupravljanje, kjer so si plače, ki so bile sicer enake za vse (kuhar je dobil enako kot natakar), določali sami. Seveda so bile visoke, ker so pač toliko cenili svojo delo, dobiček se jim je zdel posledica odtujenega dela, zato ga, kakopak, niso imeli. Na začetku jim je še uspevalo, a predvsem zato, ker so v znak podpore v restavracijo zahajali njihovi levičarski somišljeniki in preplačevali hrano. Potem se je zataknilo.

Ker so zaposleni odločali o delovnem času restavracije, se je restavracija odpirala in zapirala ob različnih urah, tako da so bili zmedeni tudi gostje, saj niso mogli vnaprej vedeti, kdaj bo restavracija odprta in kdaj ne. Če je večina odločila, da se restavracija odpre ob 9. uri, se je odprla ob deveti uri, ampak to ni pomenilo, da se bo tudi naslednji dan odprla ob isti uri. Lahko se je namreč šele ob 12. uri. No, sodu je izbilo dno, ker so obiskovalci, medtem so zaposleni »samoupravljali«, morali čakati na preprost veganski sendvič tudi 40 minut.

Pred dnevi so morali restavracijo zapreti.

Zakaj Donald Trump ni fašist?

Značke

Adolf Hitler, Bookworm Room, Carrier, crony kapitalizem, Donald Trump, fašist, fašizem, kapitalizem, komunizem, Michaela Kinsleya, Nikita Hruščov, Obamacare, pajdaški kapitalizem, Washington Post, ZDA

Nikita Hruščov naj bi leta 1959 dejal nekako takole: »Ne moremo pričakovati, da bodo Američani skočili iz kapitalizma v komunizem, toda njihovi izvoljeni politiki lahko Američanom pomagajo z majhnimi odmerki socializma, dokler se nenadoma ne zbudijo, in ugotovijo, da so v komunizmu.« Resnica najbrž ni daleč, čeprav je pretirano reči, da imajo prek luže socialistično ekonomijo. Glede na vse večje regulativne posege na tržišče ter milijardne denarne pomoči bankam in korporacijam bi bil najbrž ustreznejši izraz fašizem. Ker se tega zavedajo tudi ljudje, katerim nad posteljo visi slika Baracka Obame, označijo za fašista Donalda Trumpa. In se z zmago poslovneža na volitvah nikakor ne morejo sprijazniti. Zadnji tak izpad je bil v (»uglednem«) Washington Postu, kjer so si sposodili kolumnista revije Vanity Fair Michaela Kinsleya. Svoj komentar začne: »Donald Trump je fašist.« In pokaže, da akademski nazivi s Harvarda in Oxforda ne morejo nadomestiti osnovne inteligence, zdravorazumskosti, znanja, logičnega razmišljanja in kritične analize. Ironično, da se ljudje, ki Trumpu lepijo etiketo fašista, pravzaprav sami spogledujejo s fašizmom. A je že tako, kot pravi parafrazirani Godwinov zakon: če razprava traja dovolj dolgo, prej ali slej nekdo nekoga ali nekaj označi za Hitlerja, nacizem ali fašizem.

Kinsley obtožuje Trumpa, da je »crony« kapitalist, ki sicer ne bogati sebe in svoje prijatelje, ampak zahteva ugodnosti za Američane. To Kinsley imenuje »korporativni etatizem« (ali statizem), kar je (po njegovem) enako fašizmu. A kot velja za večino levičarskih argumentov, ki temeljijo na primerih v zgodovini, se ne bi mogel bolj motiti. Kot prvo, crony kapitalizem (kronizem, v slovenščino ga običajno prevajamo kot pajdaški kapitalizem) je delovanje države v korist določenih (prijateljskih) podjetij, ki jim vlada daje prednost, ugodnosti in davkoplačevalski denar. Trumpovo posredovanje, naj korporacije svoje tovarne preselijo nazaj v ZDA ali naj ostanejo v ZDA, da bi Američani imeli delo, to ni. In naprej. Trump naj bi bil »crony« kapitalist, ker je zahteval znižanje 35-odstotnega davka na dohodek pravnih oseb. Ampak te ugodnosti bi bila deležna vsa ameriška podjetja, ne samo Trumpovi »prijatelji«, kar je nasprotno od »crony« kapitalizma oziroma korporativnega etatizma. Ali primer podjetja Carrier, ki ga je Trump prepričal, da skoraj 1000 delovnih mest ohrani v Indianapolisu v zameno za okrog sedem milijonov dolarjev davčnih vzpodbud. Ampak to je tudi vse, kar so mediji poročali, nasedli pa so celo nekateri „pravoverni“ desničarji, katerih večino plačujemo davkoplačevalci, ker so pač intelektualci in profesorji. Kaj bi Trump v resnici naredil? Sedem milijonov evrov davčnih spodbud je približno toliko, kot bi Carrier privarčeval pri cenejši delovni sili v Mehiki. Bistveno je, da je Trump obljubil manjši davek da dohodek pravnih oseb. Ta v Mehiki znaša 30 odstotkov, v ZDA pa 35. Trump je že v predvolilni kampanji dejal, da bi ta davek znižal na 15 odstotkov. Poleg tega bi bil Carrier tudi v Mehiki deležen davčnih olajšav. Primer podjetja Carrier seveda ni pajdaški kapitalizem (ali crony kapitalizem), je kvečjemu intervencionizem, ki ga danes poznajo vse države, tudi tiste, ki so na lestvicah ekonomske in osebne svobode najvišje uvrščene. Kar seveda ne pomeni, da ni škodljiv. Ampak, ali ni Milton Friedman, eden največjih zagovornikov prostega trga, predlagal tako imenovano negativno dohodnino? In kaj drugega je negativna dohodnina, kot neke vrste intervencija na trgu? Sicer pa Trump sploh še ni uradno predsednik ZDA, zato so njegovi odnosi (ali posredovanja) s korporacijami uradno še vedno samo odnosi podjetnika (poslovneža) s podjetniki (poslovneži). Lahko se namreč še vedno zgodi, da ga elektorji 19. decembra sploh ne potrdijo za predsednika.

Države se danes razvrščajo po premici od etatističnih do anarhističnih. Obeh skrajnosti sicer ni, a velika večina režimov je levo od sredine. To je značilno tudi zahodnoevropske države, vključno z ZDA, kjer Trump želi državo potegniti nazaj na desno od sredine, saj je Obama prestopil rdečo črto in ZDA pahnil levo od sredine. Gre predvsem za vpliv vlade ne samo na družbo, ampak tudi na življenje posameznika. Konservativci (vključno s Trumpom) si želijo vitkejšo vlado z minimalnim nadzorom nad posameznikom in njegovimi odločitvami. V tem primeru je država služabnik posamezniku, namesto da posameznik v vladi vidi svojega gospodarja. In ker si za vrnitev na točko desno od sredine prizadevajo tudi republikanci, predvsem pa so se v tem prepoznali Trumpovi volivci, so torej republikanci in Trumpovi volivci fašisti. Na tej točki Kinsley vse skupaj pomeša, je prepričan bloger na Bookworm Room.

Fašizem je zgodovinski pojem. Zgrajen je bil na Mussolinijevi ideji, da nič ne sme biti zunaj države, nič ne sme biti proti državi. Vse je usmerjeno v močno državo, pri čemer ji je posameznik v celoti podrejen. Fašizem je torej globoko na levi strani premice, tam nekje, kjer se nahaja še ena nevarna ideologija – komunizem. Glavna razlika med njima je odnos do lastnine. Medtem ko v komunizmu zasebne lastnine ni, je fašizem dovoljeval zasebno lastnino, vendar jo je nadzoroval. Tipičen primer fašizma v sodobni ameriški zgodovini je razvpiti Obamacare ali Obamin American Recovery and Reinvestment Act. Kar Kinsley, kakopak, ne opazi.

Oba sistema (fašizem in komunizem) torej nadzorujeta državljane. Za slednje ni razlike: v komunizmu nosijo lisice iz nerjavečega jekla, v fašizmu pa lisice iz nerjavečega jekla okrašene s krznom. Državljanom v obeh sistemih država natakne lisice, samo v fašizmu je vse skupaj videti nekoliko »lepše«. Zanimivo je, da so fašisti (ali nacisti) in komunisti drug drugega sovražili. Ne zato, ker bi bili ideologiji diametralno nasprotni, ampak ravno zato, ker sta si ideologiji podobni in se borita za isti kos pogače. A v trenutku, ko se med seboj ne borijo več za oblast, podprejo drug drugega, kot se je to zgodilo s Hitlerjem in Stalinom. Ali v Španiji, kjer sta bila komunizem in fašizem ljubosumna tekmeca, piše bloger na Bookwarn room.

Po 2. svetovni vojni je fašizem postal »umazana« beseda, komunisti v vseh državah pa so hiteli z brisanjem zgodovinskega spomina na pakt med Stalinom in Hitlerjem. S pomočjo medijskega mainstreama in visokošolskih ustanov so levičarji fašizem hitro povezali z desnico. In Trumpa. Ampak, ne, Donald Trump ni fašist: prvič, Trump je individualist, prizadeva si za svobodo posameznika, kar je v nasprotju s fašistično ideologijo; drugič, ni samo Trump nasprotoval islamu, to sta počela tudi Rubio in Sanders; tretjič, Trump nasprotuje anti-kapitalistični socialni državi, za kar so si z zaplembo dobičkov in nacionalizacijo industrije prizadevali tako nacisti kot fašisti; in četrtič, Trump ne nasprotuje predstavniški demokraciji in svobodi govora. Zato prizadevanja številnih novinarjev, kolumnistov in celo univerzitetnih profesorjev, da bi Trumpa prikazali kot drugega Duceja (ali Hitlerja), kažejo na nevednost in neznanje. Kinsley je s svojo kolumno zagotovo med temi. Je produkt in nadaljevanje kulturnega marksizma. In če bi se sam pogledal v ogledalo, bi v odsevu videl sebe kot – fašista.

Kdo je Tomi Lahren?

Značke

ameriške predsedniške volitve, Dallas News, Donald Trump, Fox News, The Blaze, Tomi Lahren, volitve, ZDA

Ko so se začela zapirati volišča na vzhodni obali ZDA, je 24-letna Tomi Lahren vstopila v uredništvo The Blaze v Irvingu, mestu v Texasu, velikem kot Ljubljana. „Ali boste v redu?“ so jo zbadali tudi konzervativni kolegi. Samo prijazno se je nasmehnila, kot že nič kolikokrat doslej. A bolj se je večer prevešal v noč, bolj je postajalo jasno, da bo zmagovalec volitev Donald Trump. Sodelavci Lahrenove in šef Glenn Beck (znani konzervativni komentator, nekoč je delal za Fox), ki so sebe opredeljevali kot „Never Trump“, so se počutili neprijetno, a hkrati zmagoslavno, je poročal Dallas News. Zavedali so se, da je mlada svetlolaska, ki je kot prava Teksačanka ljubiteljica orožja, dokončno postala televizijska zvezda. Zmaga Trumpa dokazuje, da to ni bila enkratna kampanja, to je bilo gibanje, je dejala in dodala, da so bili izločeni, v manjšini od prvega dne, a jim je uspelo. „To pove vse,“ je pribila.

In to je njena zgodba.

Tomi Lahren je sicer odraščala v vojaški družini v Rapid Cityju v Južni Dakoti. Diplomirala je na UNLV in se kmalu preselila v San Diego. Sodelovala je že na univerzitetnem televizijskem programu, nato se ji je ponudila priložnost, da ima svojo oddajo na OAN. Premierno je šla v eter avgusta 2014.

Prvič je zbudila pozornost, ko se je marca 2015 pojavila na letni konferenci republikancev in razbila stereotip, da so konzervativci samo stari, bogati in beli moški, da med njimi ni privlačnih mladih žensk. Zaslovela je julija 2015 s komentarjem, ki se je nanašal na streljanje v mestu Chattanooga v zvezni državi Tennessee, ko je musliman ubil štiri neoborožene marince. Obamini administraciji jih nikoli do tedaj ni nihče tako napel, kot prav Lahrenova. Komentar so zaradi avtorskih pravic umaknili z You Tuba (bil je tukaj), a njegovo odzivnost tudi na Fox News si lahko ogledate tukaj. Obami je vrgla v obraz, da marincev niso ubile podnebne spremembe, ne razlike v dohodkih, ne plačna neenakost, ampak musliman. Stenogram tega izjemnega komentarja si lahko preberete tukaj. Epski je tudi njen komentar Super Bowla, ko je kritizirala nastop Beyonce.

Mladenka je vsem pokazala, kako se streže stvarem, ko gledaš pod prste vladi. Novembra 2015 se je preselila v Texas na The Blaze. Verjela je, da ZDA potrebujejo drugačnega voditelja, zato je tudi ob posmehu znane konzervativne voditeljice na Fox News Megyn Kelly, ki je del republikanskega establišmenta, podprla Donalda Trumpa. Julija 2016 je spet razburila ameriško javnost, ko je na svojem Twitter profilu gibanje #BlackLivesMatter primerjala s Ku Klux Klanom. Več kot 50 tisoč ljudi je podpisalo peticijo, naj jo Beck odpusti. Tukaj je ta njen izjemen tvit. Tik pred volitvami je Humo Abedin, ki je že dvajset let zvesta pomočnica Hillary Clinton, razglasila za „princeso Muslimaske bratovščine“. Neprecenljivo.

Ko je ves medijski mainstream podcenjeval Donalda Trumpa in se iz njega norčeval, ko so vse raziskave najprej kazale, da nikakor ne more postati republikanski kandidat, kasneje pa nov predsednik ZDA, je Lahrenova trdila nasprotno, zavedala se je moči družbenih omrežij. Trump je namreč preskočil vse novinarske filtre in šel naravnost med volivce. Zaradi tega je bila tudi sama deležna žaljivk in zmerjanj, Trumpova ekipa jo je že neuradno povabila v Belo hišo. A sama pravi, da ne išče službe v Washingtonu, čeprav ne izključuje možnosti, da bi nekoč zajadrala v politiko, ker se ji pogodba s televizijsko hišo izteka.

Lahrenova je bila označena rasistko, homofobko in islamofobko, tudi za Trumpovo vernico. „Nisem ena tistih, ki misli, da Trump ne more narediti ničesar narobe. Če bo naredil nekaj, s čimer se ne strinjam, nimam strahu, da ga ne bi opozorila,“ je povedala za Dallas News. Najprej si želi jasnih odgovorov, kaj bo Trump naredil z „Obamacare“, davki, energetsko politiko in delovnimi mesti. Verjame vanj, ker je navajen zmagovati, zato ne bo dopustil, da ne bo naredil tistega, kar je obljubil. Imel bo svetovalce. „Kot poslovnež se zaveda, da ne more vsega vedeti sam,“ je še povedala Tomi Lahren.