• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Monthly Archives: junij 2015

Slovenija po QGI indeksu med državami, ki veliko trošijo, a malo vračajo državljanom

28 nedelja Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija

≈ 4 komentarji

Značke

kvaliteta vlade, Nicholas Charron, The Quality of Government Institute, Velimir Šonje

Na univerzi v Gothenburgu na Švedskem deluje zanimiv inštitut, The Quality of Government Institute (QoG) (http://qog.pol.gu.se/data/datadownloads/qogeuregionaldata), ki je leta 2010 prvič izmeril kakovost posameznih vlad, drugič pa leta 2013. Zadnji rezultati so torej stari že dve leti, vendar kljub temu zanimivi in aktualni, saj objav o izračunanih indeksih (QGI) skoraj nisem zasledil v slovenskih medijih. Res je tudi, da je profesor Nicholas Charron, ki sicer predava na poslovni šoli v Københavnu in vodi skupino raziskovalcev, s svojimi sodelavci zadnjo raziskavo obširneje predstavil šele lani (https://nicholascharron.wordpress.com/european-quality-of-government-index-eqi/)., dopolnjena pa je bila februarja letos. Kdor se želi seznaniti s celotno študijo in metodologijo, si lahko prebere več na spletni strani inštituta (http://qog.pol.gu.se/data/datadownloads/qogeuregionaldata) ali tukaj (http://qog.pol.gu.se/digitalAssets/1455/1455551_2013_11_charron.pdf), jaz pa bom povzel samo bistvo, ki ga je nedavno na svojem Facebook profilu predstavil hrvaški profesor Velimir Šonje z zagrebške fakultete za ekonomijo in menedžement (https://www.facebook.com/photo.php?fbid=10153325464882789&set=a.10153325465717789.1073741828.773117788&type=1&theater).

Podatki so vneseni v graf, ki ima štiri kvadrante. Prvi kvadrant predstavlja socialdemokratski raj, se pravi države, ki veliko trošijo in tudi veliko dajejo. Sem spadajo recimo Švedska, Finska, Danska. Drugi je najboljši od vseh svetov, kjer država malo troši, a veliko daje svojim državljanom. Sem se uvrščajo Nizozemska, Nemčija, Avstrija in Irska. V tretjem kvadrantu so države brez moči, se pravi države, ki malo trošijo, a tudi malo dajejo nazaj. Sem spadajo Češka, Slovaška ali Poljska. V četrtem kvadrantu pa so države, ki jih Šonje označuje za „izgubljene v vesolju“, se pravi države, ki veliko trošijo, a malo dajejo nazaj državljanom. Sem pa se uvrščajo Hrvaška, Madžarska in, kakopak, Slovenija.

Hipokrizija socialističnih sindikalistov

28 nedelja Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Gospodarstvo

≈ 2 komentarja

Značke

Delavska hranilnica, Jože Stegne, sindikati, socialisti, Telekom Slovenije

Z levičarji veste, kako je: eno delajo, drugo govorijo. Običajno z udobnih foteljev modrujejo, kako krivičen je ta svet, kako bi oni s prerazporejanjem od bogatih k revnim popravili (zgodovinske) krivice. Po drugi strani pa z veliko žlico zajemajo vse udobje, ki ga prinaša (tak ali drugačen) kapitalizem. Med temi socialisti prednjačijo sindikalisti. Mislim na tiste, ki sedijo v svojih centralah, in katerim gre po glavi samo to, tako se zdi, kako bi za svojo korist škodovali drugim. Njihov zadnji „uspeh“ je, da so skupaj z levičarskimi brihtami, ki se v prostem času gredo politiko, vztrajno zniževali ceno Telekomu Slovenije in tako ustavili prodajo britanskemu skladu Cinven. Se spomnite? Glavna argumenta sta bila, da Cinven pač ni strateški lastnik in da bodo tujci, potem ko telekomunikacijskega operaterja očistijo poslovnega balasta, podjetje z dobičkom prodali. Povedano drugače – Cinven naj bi bil navaden neoliberalni preprodajalec.

Le nekaj dni kasneje so sindikalisti pokazali vso svojo dvoličnost. Nihče od njih (in tudi večina medijev) se ni spotaknil ob besede Jožeta Stegneta, predsednika uprave Delavske hranilnice: „Jaz sem bančni car. Boste videli, ko bom Aerodrom Maribor in sosesko Livade v Izoli prodal s 300-odstotnim donosom.” (http://www.finance.si/8823983/%28hiti-tedna%29-Se-morate-bati-ban%C4%8Dnega-carja-iz-Delavske-hranilnice-Pregledala-ga-je-BS)

Torej, Delavska hranilnica je kupila mariborsko letališče in sosesko Livade zato, da bi ju prodala naprej. Kar bi bila povsem normalna poslovna poteza, če ne bi bili lastniki hranilnice sindikati. Tisti sindikati in njihovi voditelji, ki so Cinvenu očitali prav možnost, da bi Telekom po nekaj letih z dobičkom prodal naprej. Torej, če so socialisti tako prepričani v svoj gospodarski model, po katerem je treba preprečiti prodajo Telekoma, ker obstaja velika verjetnost, da ga bo kupec prodal naprej (Telekom pa res ni solata na tržnici, a ne?), zakaj se obnašajo drugače, ko gre za njihovo banko, se pravi Delavsko hranilnico? Odgovor je preprost: ker socializem „igrajo“ samo toliko časa, ko gre za tujo lastnino, ki bi jo radi nadzirali in jo prerazporejali. Ko gre za njihovo lastnino, ko gre za njihove dobičke, ne, tega pa ne bodo prepustili nobenemu, takrat se obnašajo kapitalistično. Zato se socialisti najboljše počutijo prav v kapitalizmu, v njihove odločitve ne sme nihče dvomiti.

Londonski IEA empirično in analitično razbil levičarski mit o uspešnem skandinavskem socializmu

26 petek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

davki, IEA, javna poraba, neenakost, Nima Sanandaj, Philip Booth, Skandinavija, socializem, Velika Britanija, Švedska

Med konservativno-liberalnimi blogerji se je hitro razširila novica, da je IEA (Inštitut za ekonomske zadeve s sedežem v Londonu; https://en.wikipedia.org/wiki/Institute_of_Economic_Affairs) izdal še eno zanimivo knjigo. Tokrat o levičarskih mitih o uspešnem skandinavskem socialističnem modelu gospodarstva. Napisal jo je kurdsko-švedski inženir Nima Sanandaji, naslov pa je Scandinavian Unexceptionalism: Culture, Markets and the Failure of Third-Way Socialism. Knjiga je brezplačno dostopna na spletu (http://www.iea.org.uk/sites/default/files/publications/files/Sanandajinima-interactive.pdf), zato samo nekateri poudarki, o katerih smo sicer že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/).

Sanandaji v knjigi razbija mit, da so skandinavske države uspešne zaradi visokih davkov in izdatkov za socialo. Mit razširja politična levica, resnica pa je ravno nasprotna: Skandinavci so (za zdaj še) bogati kljub visoki javni porabi. Zahvaliti pa se morajo prostemu trgu in stoletni tradiciji delovne etike, ki je poganjalo njihova gospodarstva nekje do leta 1960, od takrat naprej pa je obdobje socialističnega zapravljanja, ki mu je sledila eksplozija davkov. Rezultat tega je biol:

  • Švedska je med leti 1975 in 1990 zdrsnila od četrte najbogatejše države na svetu na 13. mesto;

  • delovni čas na Danskem se je med leti 1950 in 1990 skrajšal za tretjino;

  • med leti 1950 in 1990 Švedska zaradi davčnih obremenitev v zasebnem sektorju ni ustvarila niti enega neto delovnega mesta, kljub temu, da se je število prebivalcev povečalo za dva milijona;

  • leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«;

  • Švedska je bila med leti 1870 in 1936 med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu.

Ključne ugotovitve analize Nima Sanandajija po posameznih področjih so naslednje.

Poslovnost in ustvarjanje novih delovnih mest

Gospodarsko rast v nordijski regiji so zavirali visoki davki in visoka javna poraba. Kljub povečanju prebivalstva na Švedskem za dva milijona med leti 1950 in 2000, skoraj ni bilo na novoustanovljenih podjetij, prav tako se ni povečalo neto število delovnih mest.

Obdavčitev

Do leta 1960 so bile stopnje obdavčitve na Švedskem podobne kot v drugih razvitih državah, v zadnje pol stoletja pa se je obdavčitev v tej skandinavski državi izjemno povečala.

Med letoma 1965 in 2013 so se na Finskem neposredni davki povečali z 30 na 44 odstotkov, posredni davki pa z 8 na 20 odstotkov. Podoben trend je mogoče videti tudi na Danskem in Norveškem.

Izdatki za socialo

Radodarna država je negativno vplivala na tradicionalno delovno etiko Skandinavcev, ki so vedno bolj postajali odvisni od socialne pomoči. Od leta 1990 je nadomestilo za brezposelnost prejemala približno petina delovno aktivnih Švedov, povečalo se je število bolniških odsotnosti, številni so se upokojili prej, kot je bilo to potrebno.

Na Norveškem je podobno. Kljub temu, da so Norvežani med najbolj zdravimi ljudmi na svetu, država za invalidnine in bolniške na leto porabi okoli 5 odstotkov BDP (v Veliki Britaniji denimo 2,4 odstotka).

Izdatki za zdravstvo

Skandinavski socialisti trdijo, da je vse daljša življenjska doba v Skandinaviji posledica povečanih javnih izdatkov za zdravstvo. Pred eksplozijo javne porabe leta 1960 so štiri od prvih petih mest do dolžini življenja ljudi na lestvici OECD zasedale skandinavske države. V zadnjih 40 letih so dramatično zaostale.

Neenakost

Skandinavija je dolgo uživala sloves regije, kjer neenakosti skorajda ne poznajo. Ampak to je bilo preden se je razbohotil javni sektor, preden so se povečali davki. Skandinavske države so torej dokaz, da čim večja je javna poraba, večja je družbena neenakost. Leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«.

Družbene norme

Po raziskavi med leti 1981 in 1984 se je 82 odstotkov švedskih državljanov strinjalo s trditvijo, da je neopravičljivo, da kdo uživa ugodnosti, do katerih ni upravičen. V raziskavi med leti 2010 in 2014 se je s to trditvijo strinjalo le že 52 odstotkov Švedov in »Švedov«.

V komentarju k raziskavi je profesor Philip Booth, programski direktor Inštituta za ekonomske zadeve, dejal:

»Skandinavski izkušnja kaže, kako škodljivi so visoki davki in preobširna socialna država. Kljub temu mnogi vidijo to regijo kot branik socializma, kjer je velika socialna država privedla do številnih zaželenih gospodarskih in socialnih rezultatov, toda v resnici je ta uspeh posledica politike pred razvojem tega modela.«


Posojilojemalci v švicarskih frankih še kar zahtevajo svojo »pravico«

22 ponedeljek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 6 komentarjev

Značke

Iniciativa za demokratični socializem, PISA, posojilojemalci, valutna klavzula, valutna tveganja, Združenje frank, švicarski frank

Da je socializem totalitaren sistem, je jasno vsem s kančkom zdrave pameti. Posameznik ni svoboden, za vsakega poskrbi (na tak ali drugačen način) mati država. Desetletja življenja v socializmu se v Sloveniji še danes pozna, posebej zato, ker ga celo vplivni mediji še kar naprej poveličujejo. Deluje na način, da sta krivda in odgovornost vedno kolektivni, saj posameznik ne zna poskrbeti sam zase. In obratno. Ko posameznik zaide v težave, so vedno krivi drugi, nikoli sam. Lep primer take socialistične mentalitete je zaplet s krediti v švicarskih frankih, ki pa očitno dobiva nadaljevanje. Zdaj nekateri posojilojemalci trdijo, da so jim banke pod izjavo o seznanitvi z valutnim tveganjem ponaredile podpise. Če je res, je to stvar organov pregona in pravosodja (nikakor ne politike), kljub temu pa posojilojemalci še vedno vztrajajo, ne glede na to, ali so se sami podpisali ali ne, da so bili zavedeni. Čeprav, v bistvu, ta podpis sploh ni pomemben. Zakaj?

Čeprav smo o tem že pisali, razčistimo še enkrat (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/29/so-bili-posojilojemalci-v-svicarski-frankih-res-ogoljufani-ne-dalec-od-tega/). Da ljudje vzamejo kredit v tuji valuti (v našem primeru švicarskih frankih), so finančno nepismeni ali pa so špekulanti. Prvi so tisti, ki se ne zavedajo, da z vsakim kreditom, ki za vzameš v valuti, v kateri ne prejemaš svoj osebni dohodek, prevzameš (izključno nase) valutna tveganja. Da so Slovenci skoraj popolni finančni analfabeti (kar je posledica dolgoletnega življenja v socialističnem enoumju), so pokazali tudi rezultati raziskave finančne pismenosti med dijaki, ki je bila v okviru PISA opravljena že leta 2012 (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/02/tovaris-mencinger-gospa-jones-in-tednik-mladina/). Drugi pa so špekulanti (ne glede kakšni so bili njihovi vzgibi, da so vzeli kredit v švicarskih frankih), ki so računali, da se vrednost franka v primerjavi z evrom ne bo spremenila. No, vsaj upali so, da se ne bo spremenila v času, ko odplačujejo kredit, čeprav je bilo vsakemu, ki se vsaj malo spozna na finance, jasno, da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo švicarska centralna banka prekinila nenaravno vezanost franka na evro. Dokler se to ni zgodilo, so bili »švicarski« posojilojemalci (danes so organizirani v Združenje frank: https://www.zdruzenje-frank.si/) lepo tiho. Kaj tudi ne bi bili, saj so leta plačevali nižje obroke kredita od tistih, ki so posojilo imeli v evrih. Seveda se takrat nihče od njih ni oglasil, da bi bilo karkoli nepravičnega. Ko pa je prišlo do obrata, pa je bil ogenj na strehi. In kar naenkrat so začeli klicati: »Skupaj za rešitev kreditne stiske!« Halo! Kako skupaj? S kom skupaj? Spet neka kolektivna odgovornost ali kaj?

Pri vsej zadevi je zanimiva primerjava med Zahodno Evropo in nekdanjimi socialističnimi državami Vzhodnega bloka. Po podatkih Economista je za vzhodne države značilen velik delež posojil, ki so jih vzela gospodinjstva, in velik delež kreditov v frankih med vsemi posojili v tujih valutah (v Sloveniji je po podatkih švicarske centralne banke kar 88-odstoten), medtem ko so se v razvitih državah (Francija, Nemčija) veliko zadolževale lokalne skupnosti. Prav tako je velika razlika med odzivom posojilojemalcev. Medtem ko so se v nekdanjih socialističnih državah (predvsem na Balkanu) organizirali in ustanovili združenja ter zahtevajo ukrepanje in pomoč države (vlade in centralnih bank), so v državah z daljšo demokratično tradicijo in delujočim finančnim trgom vzeli krivdo na svoja ramena, saj so se že ob najemu kredita zavedali valutnih tveganj.

Povedano drugače. »Švicarski« posojilojemalci v državah z daljšo demokratično tradicijo so se zavedali, da jih ni prav nihče silil, da vzamejo kredit v frankih. Dokler so plačevali manj, je šlo, zdaj pa se zavedajo, da je krivda izključno njihova, zato bodo nosili tudi posledice. V Sloveniji (in drugih vzhodnih državah) pa se zdi, kot da so bankirji s pištolo prislonjeno na sence svojo stranko prisilili, da vzamejo kredit v švicarskih frankih. Enako velja za tiste, ki pravijo, da so bili kreditno sposobni edino, če so vzeli posojilo v frankih. Ne, imeli so možnost izbire: ali da zamenjajo banko in poiščejo tako, ki bi imela boljše pogoje, ali pa počakajo še nekaj časa.

Ampak ne. Očitno so menili (kot so pač navajeni), da mora država poskrbeti za vse. Še to, da namesto njih bere pogodbe. Če so menili, da jim ni treba brati, ker je pač v (državni ali katerikoli drugi) banki vse v redu, so sami krivi. Ob tem, da je finančno najbolj regulirano področje v Sloveniji: trenutno je veljavnih 192 zakonov in 4.040 podzakonskih aktov (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRs.aspx). Kako je torej mogoče, da pride do take »krivice«? No, odgovor je preprost. Ravno zaradi regulacije, ki povzroči, da se ljudje sploh ne odločajo več samostojno, da mislijo, da jim ni potrebno poznati pojmov, kot so na primer LIBOR, valutna klavzula ali valutno tveganje (pozor, pa jemljejo kredite za več kot 200 tisoč švicarskih frankov), saj bo za vse poskrbela država. Kaj takega se na »neoliberalnem« prostem trgu ne more zgoditi. Tam vsak posameznik prevzame odgovornost za svoje odločitve in dejanja, tam bi mogoče za nasvet vprašali finančnega svetovalca ali strokovnjaka, tam bi mogoče brali tudi finančne časopise, ne samo trače o družini Kardashian. Skratka, ljudje se na svobodnih trgih in v svobodnih družbah zavedajo, da ne obstaja država, ki bo mislila namesto njih, ki se bo namesto njih odločala, ki bi namesto njih brala kreditne pogodbe, ki bi se namesto njih učila finančne pismenosti.

In najbrž je zdaj samo še vprašanje časa, kdaj so bodo oglasili tisti, ki so leta 2012 kupili zlato, pa je cena zdaj padla skoraj za tretjino (http://www.elementum.si/cena-zlata-srebra-platine-paladija-na-borzi/zlato-na-borzi-cene-zlata/).

Tragedija skupnega

22 ponedeljek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Gospodarstvo

≈ 5 komentarjev

Značke

demokratični socializem, Garrett Hardin, The Tragedy of the Commons, tragedija skupnega

Minulo soboto je bil v Šentrupertu kulinarični festival (http://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/sloveniji-se-obeta-najvecji-kulinaricni-festival-do-zdaj/366019). »Imetniki vstopnic bodo imeli na voljo neomejeno pokušino hrane in vina,« so vabili organizatorji. In zgodilo se je pričakovano. Obiskovalci so se pehali za hrano, kot da niso jedli cel teden, večina je zato ostala lačna. Gre za tipičen primer tega, čemur ekonomisti pravijo »tragedija skupnega« oziroma »tragedija javnega« (The Tragedy of the Commons). Do nje je prišlo, ker je imelo (pre)več oseb, ki so kupili vstopnice, dostop do skupne dobrine, v omenjenem primeru hrane. Pravila uporabe (omejena pokušina) niso dovolj omejevala osebnih interesov, zato je prišlo do pretiravanja, kar je povzročilo, da je skupno dobro hitro zmanjkalo.

Problem tragedije skupnega je zapisal ameriški biolog Garrett Hardin (https://en.wikipedia.org/wiki/Garrett_Hardin), ki je leta 1968 v reviji Science objavil članek Tragedija skupnega (Tragedy of the Commons: http://www.sciencemag.org/content/162/3859/1243.full). Hardin je analiziral primer srednjeveške skupne zemljiške lastnine, ko so bili skupni pašniki vsem na voljo. Če je kdo pridobil še eno glavo živine, je njegova korist narasla, skupno dobro pa je bilo bolj obremenjeno. Končna posledica je bilo osiromašenje ali celo uničenje pašnikov. Rešitev te težave je seveda privatizacija, saj svoje lastnine nihče ne bo prekomerno izkoriščal, levičarji pa so Hardina napačno interpretirali, češ da Hardin kaže individualizacijo koristi in kolektivizacijo škode. Tako potegnejo sklep, da je za uničevanje narave ali podnebne spremembe kriv kapitalizem, ker se večina posameznikov in držav ni pripravljena odpovedati svojim kratkoročnim koristim, naj bi nazadnje trpeli vsi. Pustimo ob strani tovrstne levičarske blodnje, saj je resnica ravno nasprotna, tukaj pa si lahko ogledate dobro razlago: https://www.youtube.com/watch?v=MLirNeu-A8I.

Tragedija javnega je ravno javna (državna) lastnina, saj zanjo nihče ne bo skrbel tako, kot za svoje lastno premoženje. Samo poglejte grafitarje, ki z grafiti pacajo podhode, fasade in zidove. Mislite, da bi oni risali grafite po svoji hiši? Kje pa? Ampak levičarji temu pravijo urbana umetnost. In naprej. Zadnjič so mediji pisali, kako izumirajo divje živali (http://www.primorske.si/Novice/Svet/Divji-lovci-ubili-skoraj-polovico-vseh-slonov-v-Mo) in da množično izumirajo številne živalske vrste (http://www.24ur.com/novice/svet/zemlji-grozi-mnozicno-izumiranje-vrst-nasa-bo-izginila-med-prvimi-sami-zagamo-vejo-na-kateri-sedimo.html). Krivi so divji lovci, kriv je neoliberalni kapitalizem.

Benjamin M. Wiegold je na portalu Mises Institute tragedijo skupnega lepo opisal na primeru ameriških bizonov (https://mises.org/library/endangered-species-private-property-and-american-bison). Bizoni so bili dolgo časa tako imenovano javno dobro, bile so divje živali, ki jih nihče ni smel imeti v zasebni lasti. V letih med 1872 in 1873 so jih pobili kar tri milijone, na prelomu 19. v 20. stoletje je bil bizon blizu izumrtja. Od takrat naprej so lahko za bizone skrbeli tudi zasebniki, grožnje, da bi izumrli, ni bilo več. Leta 1990 je bilo v javni lasti 25.000 bizonov, v zasebni pa kar 250.000. Izkazalo se je, da zasebniki bolj skrbijo za ohranjanje vrste kot pa država. Podobno se je zgodilo v Afriki. V Keniji, kjer so prepovedali, da bi zasebniki imeli v lasti slone, se je njihovo število zmanjšalo s 65 tisoč na 19 tisoč, v Zimbabveju, kjer so lahko zasebniki povsem legalno skrbeli za slone in z njimi trgovali, se je število povečalo s 30 tisoč na 43 tisoč (http://www.icer.it/docs/wp2000/Nelson22000.pdf). Skratka, zasebna lastnina vodi k racionalnemu izkoriščanju tega, kar lastnik ima. Ne gleda samo na danes, ampak tudi na prihodnost, saj če bo danes izkoristil vse možnosti, jutri ne bo več imel od česa živeti. Nasprotno je z državno (javno) lastnino, ki posameznika ne motivira, da bi jo ohranjal, ampak posameznika žene, da bi jo čim bolj izkoristil za svojo korist. Državni uradniki, ki v Keniji skrbijo za slonjo populacijo, so namreč zelo podkupljivi, zato v zameno za podkupnino divjim lovcem omogočajo lov v rezervatih, za katere skrbi država. Nasprotno pa v Zimbabveju divjega lopa skorajda ni več. Zasebnik in skrbi in čuva svojo lastnino.

In ste opazili razliko med živalmi, ki jih posameznik kot zasebnik lahko ima, in tistimi, ki jih ne sme imeti? Ja, tiste živali, ki jim grozi izumrtje, so po pravilu v lasti države, ki zanje »skrbi«, oziroma se nikogaršnja lastnina ali pa so lastnina vsega človeštva, tiste živali, katerih število pa se celo povečuje, pa so po pravilu lahko tudi v zasebnem lastništvu (http://object.cato.org/sites/cato.org/files/serials/files/cato-journal/1981/11/cj1n2-7.pdf).

Razbijmo še en socialistični mit: da podjetja v Jugoslaviji niso imela izgub in niso bila zadolžena

20 sobota Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, Zgodovinski spomin

≈ 2 komentarja

Značke

Adria Airways, Franc Premk, Janez Kocijančič, Jugoslavija, Komercialna banka Nova Gorica, komunizem, Kreditna banka Maribor, Ljubljanska banka, Metalna, socializem, TAM, zadolženost

Z levičarskimi kruhoborci in trdoglavci po pravilu ne polemiziram; bolj jim kaj dokazuješ, slabše je. S socialisti resna debata sploh ni možna. Resda se da številke lahko stokrat obrniti, toda do neke meje. Že nekdanji finančni minister Janez Šušteršič je pronicljivo ugotovil, ko jih srečate kot oglaševalce nacionalnega interesa, »je pametno imeti v žepu listek z odgovori na njihove mitološke zgodbe.« (http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/01/privatizacija_kot_konec_sveta.aspx)

Ob 70. letnici vzpostavitve komunistične diktature sem večkrat dokazoval, kako nesmiseln je bil samoupravni socializem (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/), razbijal mite o uspešnosti socialističnega gospodarstva (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/), na kakšen način so socialisti po vojni obračunali z drugače mislečimi (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/24/kako-so-komunisti-v-kocevskem-rogu-poklali-ideoloske-nasprotnike/), kako je delovala vzporedna, udbovska ekonomija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/05/vzporedna-ekonomija-za-razkosje-jugoslovanske-komunisticne-elite/), kako je Udba nadzirala in usmerjala gospodarstvo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/kako-je-udba-nadzirala-samoupravno-socialisticno-gospodarstvo/), kako so finančno luknjo Sloveniji skopali komunisti (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/11/kako-so-komunisti-sloveniji-skopali-financno-luknjo/) in kdo je v resnici industrializiral Slovenijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/01/slovenijo-ni-industrializiral-tito-ampak-avstro-ogrska-monarhija/). Pa prejmem elektronsko pošto, kjer me neznanec najprej ozmerja s fašistom, potem pa zapiše, da tudi če je vse res, glavno je, da podjetja, ki so izšla iz socialistične Jugoslavije, niso obremenila slovenskega davkoplačevalca, in da so podjetja zadolžili kapitalistični neoliberalci, kot se je to zgodilo pred meseci, ko smo morali zaradi slabih posojil dokapitalizirati banke. Seveda je to še eden mit, saj je resnica ravno nasprotna.

Slovenska podjetja so iz Jugoslavije prišla zelo zadolžena in imela so velikanske izgube, kar ni presenetljivo, saj so večinoma »izvažala« v druge republike po vnaprej določenih cenah, bila so nizko produktivna in tehnološko zaostala, vodena pa samoupravno, kot se za socialistično državo pač spodobi. Takoj po osamosvojitvi in sprejemu tolarja kot nacionalne valute je imela samo Ljubljanska banka neizterljivega kar 40 odstotkov kreditnega porfelja. Sanacija bank je bila neizbežna, zato je Demosova vlada že leta 1991 sprejela zakon o sanaciji bank. Konec naslednjega leta je bila ustanovljena agencija za sanacijo bank in hranilnic (nekakšna slaba banka), ki je od bank najprej prevzela slaba posojila in jim v zameno dala državne sanacijske obveznice z jamstvom države. Slaba aktiva treh bank (Ljubljanska banka, Kreditna banka Maribor in Komercialna banka Nova Gorica, ki se je kasneje priključila NKBM) je (zaradi lažje predstave bomo upoštevali metodologijo preračunavanja, ki smo jo uporabili že pri izračunu jugoslovanskega zunanjega dolga) znašala med 4,5 in 5,5 milijarde evrov. Upoštevati pa je treba še to, da je bil BDP na prebivalca leta 1993 štirikrat manjši kot ga ima Slovenija danes. Kar vse pove, kako »uspešna« jugoslovanska podjetja je podedovala mlada država.

Največji dolžniki (preračunano po isti metodologiji) so bili: Adria Airways (okoli 0,7 milijarde evrov), Metalna (300 milijonov evrov), Talum (250 milijonov evrov), Videm Krško (240 milijonov evrov), Metalna (220 milijonov evrov), Jugoturbina (120 milijonov evrov) in Iskra Commerce (100 milijonov evrov). Največji dolžniki v odnosu na jamstveni kapital pa so pri LB bili Savske elektrarne, Slovenske železnice, TE Šoštanj, Petrol (Zemeljski plin), krška nuklearka NEK, Gorenje GA in Slovenske železarne, pri KBM pa Impol, EGS, Tam Bus, SCT in Paloma.

In kdo so bili direktorji teh podjetij? Sami »čudežni dečki« socializma, vsi po vrsti pravoverni komunisti. Tako je v Adrii Airways med leti 1982 in 1992 vedril Janez Kocijančič, v Iskri Commerce je bil direktor Janez Vipotnik ml. (sin nekdanjega partizanskega komisarja in vplivnega povojnega politika Janeza Vipotnika), ki se je za »nagrado« preselil v Iskrino skupno finančno podjetje Cranex v Švico in nato v Veliko Britanijo, v Petrolu je bil denimo Franc Premk. In tako naprej in tako naprej.

Sicer priporočam nekaj odličnih blogov: www.katkapital.com, www.tkojejohngalt.wordpress.com in www.kapitalac.wordpress.com/.

Svoboda in pravna država vs. sodniki in socializem

12 petek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Poučne zgodbe, Zgodovinski spomin

≈ 1 komentar

Značke

Friedrich Hayek, komunisti, pravna država, Slovenske novice, socializem, sodniki, svoboda, ZKS

Friedrich Hayek, eden najimenitnejših umov 20. stoletja, ki ga našim bralcem ni treba posebej predstavljati, je v knjigi Ustava za svobodo (nastala je leta 1960, v sloveščino pa je bila prvič prevedena šele leta 2012) dal poseben poudarek pravni državi. Po njegovo zakoni niso ukazi, prej navodila, ki določajo okvir delovanja države. Po Hayekovo zakoni morajo obstajati, potrebna je tudi ustava (kot nek nad-zakon, ki birokratom preprečuje, da bi pisali in sprejemali za ljudi škodljive zakone). Oboje je temelj za svobodo človeka kot posameznika, saj morajo biti zakoni napisani zelo abstraktno. Po njegovo morajo vladati zakoni, ne ljudje, niti posamezna ideologija.

Pomanjkanje take pravne države se najbolj kaže v totalitarizmu. Čeprav zakoni obstajajo, so pisani tako, da onemogočajo in kriminalizirajo delovanje skupin, ki nasprotujejo ideologiji na oblasti. In med letoma 1945 in 1990 so bili na oblasti komunisti, ki so si pravosodje in zakone, se pravi pravno državo, povsem podredili. O tem danes nekdanji komunisti nočejo niti slišati, delajo vse, da bi preprečili objave, ki jih kažejo v totalitarni luči. Sem in tja se vendarle pojavi kakšen tekst, ki razkrije sprevržena ravnanja oblastnikov v socializmu. Eden takih je članek, ki je pred dnevi zaokrožil po družbenem omrežju Twitter. Objavljen je bil v Slovenskih novicah 17. oktobra 1994, govori pa o sodnikih, katerih večina je bila komunistov in katerih večina se je pri razsodbah opirala na smernice vladajoče elite, to je komunistične partije. Da tekst ne bi šel v pozabo (takrat še ni bilo interneta), ga na tem mestu objavljamo v celoti. Kajti brez pravne države ni svobode, s tem pa tudi gospodarskega napredka ne.

Kdo so sodniki?

Namestnik predsednika Sodišča združenega dela Slovenije je decembra 1992 na seminarju o neodvisnosti sodstva med drugim dejal: »Posamezniki iz CK ZKS, izvršnega sveta, skupščine in sindikatov so skušali v nekaterih zadevah intervenirati v korist predlagateljev – delavcev ali v korist delovnih organizacij oziroma zavodov. Intervencije so bile običajno naslovljene neposredno ali telefonsko na predsednika pritožbenega sodišča, včasih pa je bil ta s sodnikom poklican na razgovor k osebi, ki je skušala intervenirati. Na primer na CK ZKS.«

Citat pove vse o (ne)odvisnosti sodstva pred letom 1990 in govori v prid tistim, ki zahtevajo, naj sodnikov, ki so v prejšnjem režimu kršili človekove pravice oziroma ki so razsojali v duhu tedanje politike, ne glede na to, da so kršili kodeks sodniške etike, ne izvolijo v trajni mandat. Ni namreč izključeno, da ga ne bodo kršili ponovno, samo da bi ugajali dnevni politiki. Zato se ob volitvah v trajni mandat sodnikom (v Sloveniji jih naj bi bilo približno 450) porajajo dvomi, ali lahko vsi opravljajo sodniški poklic. Izkazalo se je namreč, da sodni svet pri kandidaturi sodnikov ni preverjal zakonskega določila o sodnikih (zakon o sodniški službi), ki prepoveduje opravljati sodniško funkcijo vsem, ki so v preteklosti kršili človekove pravice in pri tem sprejemali strokovno napačne odločitve.

Kakšen sodniški kader je zgradil povojni komunizem v Sloveniji, priča analiza ankete, opravljene med sodniki v osemdesetih letih, v knjigi dr- Albina Igličarja Uvod v sociologijo prava. Rezultati so naravnost grozljivi. Samo 63 odstotkov (manj kot dve tretjini) anketirancev je potrdilo, da je prvi pogoj za uspešno opravljanje sodniške funkcije neodvisnost sodnika, hkrati pa je bilo 94,9 odstotka poklicnih sodnikov sodišč združenega dela članov Zveze komunistov Slovenije (na vrhovnem sodišču so bili vsi člani ZK, na temeljnem pa 61,9 odstotka sodnikov).

To samo po sebi še ni slabo, toda če je skoraj polovica anketorancev menila, da se pri poklicnem delu »vedno opirajo na splošne družbene vrednote in moralna načela socializma«, pri čemer je v uresničevanju »novih idej in zamisli v našem družbenopolitičnem sistemu v ospredju avantgardna vloga Zveze komunistov«, je nekaj hudo narobe z neodvisnostjo sodstva. In če k temu dodamo, da je skoraj 80 odstotkov sodnikov še pred desetimi leti izpričalo »velik pomen moralnih načel socialistične družbe za sodniško odločanje« in da je samo 40 odstotkov sodnikov pri razsodbah upoštevalo tudi pravno teorijo, moramo biti plat zvona.

Primer, ki je razburil slovensko javnost, je seveda primer Ota Viličnika, v začetku sedemdesetih let profesorja sociologije na šentviški gimnaziji, ki je bil obsojen zaradi sovražne propagande in razžalitve države, ker je med drugim govoril: »Tovariš Tito je lutka. V njegovih govorih se že vnaprej ve, kaj bo vseboval naslednji« in ker je Zvezo komunistov označil za »potaplajočo se ladjo, ki so jo zapustile podgane«. Predsednik senata ljubljanskega okrožnega sodišča Ivan Žužek je ob sodelovanju sodnikov porotnikov Uljane Grželje in Franja Remškarja spoznal Ota Viličnika za krivega in ga obsodil na devet mesecev zapora. Danes dr. Ivan Žužek, ki kandidira za višjega sodnika na višjem delovnem in socialnem sodišču, pravi, da se ne spomni natančno, kako se je v konkretnem primeru opredelil, kajti s porotnikoma je pri odločanju enakopraven član, razsodba pa je večinska. Kljub temu je prišlo v državnem zboru do zapleta, njegova kandidatura pa naj bi bila začasno zamrznjena. Sicer pa opozicija zahteva, naj se preverijo kandidati za sodnike.

Kako si islam lasti gospodarski napredek Zahoda

12 petek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam

≈ 4 komentarji

Značke

Bat Ye´or, Ben Kingsley, islam, islamizacija, koran, krščanstvo, muslimani, napredek, razstava

Nesporno je, da je za vzpon zahodne civilizacije zaslužna krščanska tradicija, na kateri je zrasla liberalna misel, ki je bila podlaga za hiter gospodarski napredek. Danes, ko poteka islamizacija Zahoda, je kaj takega skoraj bogokletno izreči. Še več. Pojavljajo so poskusi, da bi vlogo zahodne civilizacije v duhu multikulturalizma zmanjšali in da bi se velike zasluge pripisale muslimanom. V tem duhu je tudi razstava 1001 izum, ki gostuje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču in skuša obiskovalca prepričati, da je bila najbolj zaslužna za razvoj človeštva islamska civilizacija. Industrijske revolucije in tudi tehnoloških dosežkov, kakršne poznamo danes, namreč naj ne bi bilo brez Alahovih sinov.

Že v uvodu v razstavo, ki so jo zasnovali muslimanski profesorji v Manchestru v Veliki Britaniji in je v taki obliki na ogled od leta 2010, se začne indoktrinacija predvsem mlajših obiskovalcev. Po nakupu precej drage vstopnice (15 evrov za odrasle), te najprej napotijo na ogled sicer vrhunsko izdelanega četrturnega propagandnega filma, kjer glavno vlogo igra z oskarjem nagrajeni Ben Kingsley. Ta igra knjižničarja, h kateremu pridejo trije dijaki (glede na suknjiče z grbom so najbrž Angleži), da bi za šolsko nalogo pridobili informacije o srednjem veku. Deklico in dečka, ki že mislijo zapustiti knjižnico, ker so tako ali tako vse izumili Grki in Rimljani, ustavi Kingsley, češ kdo jim polni glave s takimi neumnostmi, ko pa nekateri najpomembnejši izumi nastali pod muslimani.

Kingsley v okolju, ki spominja na čarobni svet Harryja Potterja, prinese veliko knjigo, podobno koranu. Pravljično se odpre, iz nje se spiralasto dvigajo pozlačeni »izumi« in citati v arabščini, knjižnico pa obsije zlata svetloba. Tudi Kingsley doživi preobrazbo: iz angleškega knjižničarja se spremeni v eksotično oblečenega Al-Jazarija s turbanom na glavi, ki dijake pouči, da je v srednjem veku obstajala sijoča civilizacija, ki je kot luč v temi svetila tisoč let (začne se seveda, kakopak, v 7. stoletju s smrtjo preroka Mohameda) in razsvetljevala svet od Španije dom Kitajske. Dijaki žarijo, so navdušeni. Deček poskuša s fotoaparatom na mobilnem telefonu slikati, ko se za njenim hrbtom pojavi Ibn al-Haytham, češ to je pa moj izum. Al Jazari jim razloži, da je muslimanski matematik in astronom v 10. stoletju odkril delovanje človeški oči in razvil tako imenovano camero obscuro. V osnovi gre za škatlo, ki je v notranjosti temna, skozi majhno luknjico pa vanjo prodirajo svetlobni žarki. Na njeni zadnji steni nastane obrnjena slika. Seveda Al Jazari ne pove, da so delovanje oči preučevali že stari Grki in da je princip camere obscure opisal že kitajski filozof Mozi v 5. stoletju pred našim štetjem, pač pa s spretno uporabo jezika (»njegove idejo so pripeljale do izuma fotografskega aparata«, »položil temelje«) ustvari vtis, da je al-Haytham najbolj zaslužen za dekličin fotoaparat na mobilniku.

Potem pride na vrsto Abbas ibn Firnas, ki ga dijaki lahko gledajo pod stropom knjižnice z nekakšnimi lesenimi krili. »Drznil si je sanjati o letenju pred bratoma Wright,« razlaga Kingsley v podobi Al Jazarija. Firnas je seveda res živel v 9. stoletju. Tisto, kar knjižničar zamolči, je, da naj bi njegov poskus leta opisal šele maroški kronist Ahmed Mohamed al-Maqqari konec 16. stoletja in da so podobne poskuse izvajali že Kitajci v 6. stoletju. Firnasu pa se je poskus ponesrečil, ker je pozabil na letalski rep, pove nadobudnežem Al Jaziri in jim položi na srce, naj se spomnijo na Abbasa, ko bodo leteli z letalom. (Seveda, če ga ravno ne ugrabijo muslimani in nato razstrelijo ali strmoglavijo.)

Sledi predstavitev Al-Zahrawija, zdravnika in kirurga iz 10. stoletja. »Ste v tistih časih res že operirali,« vprašajo dijaki. »Seveda smo,« odgovori Al-Zahrawi, češ da mnoge njegove medicinske pripomočke »vaši kirurgi uporabljajo še danes«. Kar je s spretnim mešanjem mitov in dejstev ponovno zavajanje. Arheologi so leta 1887 v italijanskih Pompejih, ki jih je leta 79 uničil piroklastični tok ognjenika Vezuv, odkrili dobro ohranjen kirurški pribor, medicinske pripomočke pa je v 5. stoletju pred našim štetjem uporabljal že Hipokrat. Skratka nič tako revolucionarno novega. Poleg tega sta slavna muslimanska zdravnika (poleg Al-Zahrawija še Ibn Sina) znanje črpala iz številnih antičnih besedil, ki so bila v 6. stoletju prevedena v arabščino.

Zadnja, ki jo Al Jazari predstavi dijakom, je Mariam Al Ijlija, ki je izumila – nič več in nič manj – kot GPS, navigacijsko napravo. Takrat so jo imenovali astrolab. »Ti kažejo nebo in zvezde na ploščici. (…) Recimo, da je to naprava za računanje in merjenje časa. (…) Danes imate uro, kompas ali GPS,« razlaga Al Jazari, vendar te trditve spet ne držijo. Podrobno je astrolabe opisal Teon iz Aleksandrije (3. stoletje pred našim štetjem), za svoja astronomska opazovanja jih je uporabljal Klavdij Ptolomej, o njih je razpravo v 6. stoletju napisal Janez Filopon, krščanski učenjak grškega rodu. Povedano drugače. Astrolabi (oziroma GPS naprave) so bili v uporabi že tisočletje prej, preden jih je »izumil« islam.

Čisto na koncu se predstavi še sam knjižničar. On je Al Jazari, ki ga muslimani opevajo kot genija mehanike. Izdelal je avtomatizirano slonovo uro tako, da je uporabil tehnologije prejšnjih civilizacij (dijaki iz tega izpeljejo malodane zaključek, da je tudi oče Združenih narodov), zasnoval vodno črpalko, njegov najgenialnejši izum pa naj bi bil mehanični sistem ročice in povezovalnega droga, ki krožno gibanje pretvarja v linearno. Deklici in dečkoma potarna, da ga je svet pozabil, pa čeprav brez njega ne bi bilo industrijske revolucije, ki se je začela z iznajdbo parnega stroja. Povedano drugače. Brez našemljenega Kingsleya bi danes v zahodni Evropi še vedno jahali konje in se prevažali na volovskih vpregah, čudno je le, da so muslimani kasneje razhajali kamele kot Angleži konje ter začeli potovali z vlakom. Toda tako gred so poznali že Kitajci v času dinastije Han.

Vse na razstavi je zavito v spretno besedno igro, kjer se anekdote, miti in fikcija mešajo z dejstvi, čeprav naj bi razstava, tako zagotavlja organizator, temeljila na znanstvenih dognanjih in dokazih. Toda propagandni filmček zvesto sledi Orwellovi modrosti, če lahko misli pokvarijo jezik, lahko tudi jezik pokvari misli. To je v indoktrinirani predstavitvi islamske znanosti še kanček bolj izpiljeno. Ustvarja se vtis, da so muslimani izumili prav vse, konča pa z nekakšnim mesijanskim navodilom dijakom, naj hodijo po svetu in razširjajo »resnico«, ki so jo slišali. Spretno se tudi zamegli ločnica med izumom in odkritjem. Zato samo medklic, da razčistimo pojma. Med izumom in odkritjem je velika razlika, čeprav so izumi pripomogli k odkritjem in obratno. Tako je denimo izum teleskopa pripomogel k odkritjem novih galaksij v vesolju, po drugi strani pa je odkritje radijskih valov pripomoglo k izumu radia.

Vse to je sicer nekako med vrsticami opisano v nadaljevanju razstave, ki je razdeljena na sedem sklopov (od doma in šole do bolnišnice in vesolja) in kjer vsake toliko časa priznajo, da je islam marsikaj povzel od Kitajcev, Indijcev, Rimljanov in Grkov, toda od filmske manipulacije oprani možgani tega skoraj ne zaznajo. Tako je pri desetiškem sistemu. Ničlo so izumili Indijci, ne muslimani, na razstavi pa, kjer je govora o številkah, poleg postavijo sodoben kalkulator, logičen zaključek nekritičnega obiskovalca (običajno otroka) je, brez matematike Alahovih sinov in hčera ne bi bilo računalnikov.

Podobno taktiko uberejo na vseh interaktivnih pultih, kjer se človek ustavi. Najprej je govora o imenih zvezd, ki izhajajo iz arabščine, nato predstavijo Luno in zaključijo, da so muslimani izstrelili raketo, s katero je poletel človek. Ko se vse te informacije povežejo, je zaključek logičen: v islamu so leteli proti vesolju pred Rusi in Američani. Resnica je, da je v Turčiji v 17. stoletju res živel nek Lagari Hasan Čelebi, ki je naokoli pohajkoval s svojim slavnejšim bratom Evlijem, potopiscem. Ta je zapisal, da se je njegov brat Hasan ob rojstvu hčerke sultana Murada IV. v Istanbulu s pomočjo smodnika izstrelil v zrak in strmoglavil v Bospor. To je zgodba človeka, ki je bil tako drzen, da je prvi poletel z raketo, samozavestno pravi razstava. Izuma rakete s človeško posadko ni opisal nihče drug več kot samo Evlija. In ko sta znana legendarna televizijska voditelja v oddaji Razbijalca mitov (MythBusters) skušala posnemati dogodek izpred 300 let, sta seveda ugotovila, da je »raketni let« Hasana zgolj mit.

Vendar se pri tem ne ustavijo. Muslimani naj bi bili tudi začetniki kemične industrije s prvo klasifikacijo in organiziranim znanjem o snoveh ter njihovih lastnostih. Če bi teza o »klasifikaciji snovi« držala, potem bi moral biti prvi kemik Aristotel, ki je klasificiral Zemljo, vodo, zrak in ogenj. Toda ustvarjalci razstave se ne dajo. Na plano povlečejo destilacijo, parfume, islam naj bi razvil keramične ploščice, barve za lase in vodoodporne lake. Seveda je destilacija proces, ki je obstajal že skoraj tri tisočletja pred koranom, čas zlate dobe islama, kot imenujejo obdobje o katerem govori razstava pa nima nikakršne povezave s sodobno kemično industrijo. Če bi jo imela, bi morali za prve kemike razglasiti Babilonce in Mezopotamce. Tudi trditev, da je zgodnja muslimanska civilizacija pripomogla k razmahu pridelovanja hrane, je precej za lase privlečena. Kot dokaz namreč navajajo gradnjo navpičnih golobnjakov, da so pridobili potrebno gnojilo. To, da so živalski iztrebki dobro gnojilo, ve človek že od takrat, ko se je začel ukvarjati z živinorejo. To pa je tisočletja nazaj in mu res ni bilo treba čakati na muslimanske golobnjake. Enako je precej hvalisav namig, da je islam imel prve ekologe, da so se zavedali onesnaževanja okolja, zato so v »muslimanski civilizaciji izkoriščali čisto energijo vetra in vode«. Dokaz? Ni problema. Hiše z jaški, s katerimi so prezračevali in hladili prostore. In te hiše naj bi bile tudi prve varčne hiše na svetu. Ni, da ni, kar ne bi odkrili in izumili muslimani ter tako obogatili takratno temačno Evropo. Fizik Ibn al-Hajtam je celo »pripravil podlago« za delo Leonarda da Vincija, čeprav ni nikakršnih jasnih dokazov, da bi se da Vinci kadarkoli srečal, recimo, z zapiski o Firnasovem letu. Ali kakšnim drugim izumom, ki bi bil dokazano muslimanski. Toda ker je da Vinci (med drugimi evropskimi umi) kot velik genij nekako štrlel iz tega obdobja, ki naj bi ga z znanostjo obvladoval islam, je bila pred nekako desetimi leti v javnost dana (hipo)teza, da je bil pravzaprav musliman. To je bilo ravno v času, ko je profesor Salim Al-Hassani snoval razstavo 1001 izum. Seveda temu ne verjame nihče, zato razstava samo napeljuje, da brez muslimanov ne bi tudi Roger Bacon ali Johannes Kepler (poleg da Vincija) ničesar ustvarila.

Seveda nihče ne trdi, da islamska civilizacija ni pripomogla k napredku človeštva, vendar ne v taki meri in obsegu, kot skuša obiskovalca prepričati razstava 1001 izum. Prav tako nihče ne more zanikati prispevkov Al Jazarija, Ibn Hajtama, Al Kindija, Ibn Batuta ali Al Farabija, težava je le, da se na razstavi, ki naj bi bila podprta z znanstvenimi dokazi, mešajo dejstva z miti, legendami in citati iz korana. Prav tako je čudno, da se »tisočletje prevladujoča civilizacija« ni razvila v industrijsko velesilo. Eden od razlogov najbrž je, da se islamski svet ni nikoli sekulariziral. Številne njihove univerze imajo v kampih za študente več mošej, znanje korana pa je pomembnejše od znanja fizike, kemije, matematike. Zato ni čudno, kot je pred leti pisala revija Economist, da univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj, muslimani pa imajo samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. Nekako se ta del sveta, močno pod vplivom islama, drži načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«. Po drugi strani pa je tudi res, da se je po smrti preroka Mohameda leta 632 začela velika ekspanzija muslimanov na Evropo, kjer so hranili nepregledne množice zapiskov starih Grkov in Rimljanov. Vse to so muslimani prevzeli in zdaj skušajo marsikaj predstaviti kot svoje lastno odkritje ali izum.

Razstavi so se precej nekritično poklonili nekateri svetovni voditelji (ker je danes pač biti moderno proislamski), vendar ne v taki meri, kot bi si želeli muslimani. Med njimi sta denimo princ Charles in Hillary Clinton. Razstavo naj bi do zdaj v petih letih videlo šest milijonov ljudi, islamski organizatorji iz Velike Britanije pa se pohvalijo, da zanjo prek njihovih izobraževalnih programov in propagandnih filmov ve že 150 milijonov ljudi. Skratka, indoktrinacija in muslimansko »osvajanje« zahodne civilizacije, ki se je začelo s tako imenovano Strasbourško resolucijo pred skoraj natanko 40 leti, sta v polnem razmahu. Tokrat na znanstveni podlagi, čeravno se teorija o veličastni dobi islamske civilizacije pogosto sploh ne ujema z dejstvi. Ampak potem toliko slabše za dejstva.

Ena redkih uglednih svetovnih osebnosti, ki si je drznila na glas kritizirati, je bila 81-letna Bat Ye´or, najbrž najboljša svetovna poznavalka Bližnjega vzhoda. Ampak zanjo je tako ali tako znano, da si je s svojimi izjavami in knjigami ter z opozorili, ki so podobna opozorilom žal pokojne Oriane Fallaci (da denimo poteka islamizacija Evrope, ki se spreminja v Evrabijo), nakopala (sveto) jezo muslimanov. Drugi so bolj ali manj tiho, čeprav se pred njihovimi očmi dogaja obsežna revizija zgodovine.

Kako so komunisti Sloveniji skopali finančno luknjo

11 Četrtek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, Zgodovinski spomin

≈ 3 komentarji

Značke

Dušan Šinigoj, komunisti, Milan Kučan, NLB, socializem, varčevalci, ZKS

Mediji že nekaj časa poročajo, da bo Slovenija za poplačilo varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke (LB) na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini po ocenah namenila 385 milijonov evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/05/koliko_bo_slovenijo_stalo_poplacilo_varcevalcev_ljubljanske_banke.aspx). Dolgo je bilo sicer mišljeno, da se bo ta težava reševala v okviru nasledstvenega sporazuma in po teritorialnem načelu (http://www.mzz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/6/33046/f0324ffe46cbc3734bbab38fbf85ca4f/), toda razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je bila vendarle pričakovana, saj je bilo jasno, da se bodo sodniki osredotočili na odnos med banko in varčevalcem. In v tem primeru ni bilo nobenega dvoma, da bo razsojeno v prid varčevalcem. Odgovorni so tiho, nekateri pa skušajo škodo naprtiti kar Demosovi vladi, se pravi prvi demokratično izvoljeni vladi leta 1990. Seveda to počno levičarji, jugonostalgični socialisti, ki se še danes ne morejo sprijazniti s samostojno Slovenijo in čeprav so tudi v novi državi ohranili celo vrsto privilegijev. Če sledimo dejstvom, hitro postane jasno, da te finančne godlje nista zakuhali ne Peterletova (http://sl.wikipedia.org/wiki/1._vlada_Republike_Slovenije) ne Drnovškova vlada z ustavnim zakonom iz leta 1994 (http://sl.wikipedia.org/wiki/2._vlada_Republike_Slovenije), s katerim sta NLB in NKBM pustili dolgove in obveznosti na ramenih starih LB in KBM. Ta percepcija ne zdrži resne presoje, saj je iz dokumentov izpred četrt stoletja razvidno, da sta varčevalsko finančno godljo dve, tri leta prej zakuhala vlada Dušana Šinigoja (zadnji totalitarni izvršni svet) in Milan Kučan, zadnji šef komunistične partije in kasnejši predsednik nove države.

Na prelomu 80. v 90. leta prejšnjega stoletja sta se oba ves čas »zaklinjala« Beogradu, da bo Slovenija ostala v Jugoslaviji. To dokazuje tudi priznanje Milana Kučana, češ da njegova intimna želja ni nikoli bila samostojna Slovenija, kot tudi govori nekaterih vodilnih članov ZKS pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 (denimo Janez Kocijančič in Milan Balažic), da so Demosove zahteve po samostojnosti avanturizem, ki lahko pripelje do krvavih spopadov na ulicah in upravičenega posredovanja JLA. Tudi kasneje je Milan Kučan deloval proti interesom Slovenije. Julija leta 2002 je po srečanju s predsedujočim predsedstva BiH Berizom Belkićem pozival, naj se bosanskim varčevalcem vrne njihov denar, saj za njih ni pomembno, kako bodo nekdanje države s sukcesijo rešile vprašanje starih deviznih vlog (http://www.24ur.com/novice/slovenija/kucan-na-obisku-v-bih.html). Neverjetno ga je skrbel tudi slovenski presežek v trgovinski bilanci z BiH, češ naj odkupimo 40 tisoč ton železa (čeprav ga sploh nismo potrebovali). Tudi ko Kučan ni bil več predsednik in je pod Pahorjevo vlado postal posebni odposlanec za BiH (http://www.reporter.si/slovenija/ku%C4%8D-pahorjev-odposlanec-v-bih/43779), ga je bolj skrbelo za balkanske države kot za interese Slovenije. Ampak vrnimo se najprej v leto 1988.

Takrat je Šinigojeva vlada po nareku ZKS sprejela tako imenovano zvezno solidarnostno klavzulo, ki določa, da jugoslovanske dolgove odplačuje tista republika oziroma banka, ki jih zmore. Zaradi tega je imela Slovenija po osamosvojitvi velike težave, saj je konzorcij tujih bank zahteval 1,2 milijarde ameriških dolarjev od 4,2 milijarde dolarjev, kolikor je znašal tako imenovani nealociran jugoslovanski dolg, kar je Slovenija leta 1994 rešila z ustavnim zakonom (celoten dolg Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/). Za neizplačane devizne vloge hrvaškim in bosanskim varčevalcem pa je pomembno naslednje leto, se pravi leto 1989. Bančne zadeve so bile v dokazovanju pripadnosti jugoslovanski ideji za tedanjo oblast tako pomembne, da so pri njih sodelovali samo najbolj zanesljivi kadri. Šef LB je postal Anton Slapernik, varovanec in finančnik razvpitega in zadrgnjenega komunista Janeza Zemljariča, za njegovo desno roko pa so iz Dunaja poklicali Cirila Krpača, svaka Milana Kučana, sicer direktorja dunajske Adria Bank, banke v tujini, ki je kot večina podobnih bank pred več kot pol stoletja nastala po ukazu Udbe. Poleg tega, da so banke v Avstriji, Nemčiji in drugod za socialistične oblastnike zbirale devize in jemale kredite, so financirale večino nelegalnih poslov zvezne in republiških izpostav službe državne varnosti (med njimi najbrž tudi umore emigrantov).

Kot je razvidno iz arhivskih dokumentov NLB, se je zamisel o preoblikovanju dotedanjih temeljnih bank v podružnice Ljubljanske banke ali v podružnice posameznih hčera LB prvič pojavila 2. oktobra 1989 v predlogu prilagajanja sistema LB (takrat še LB-Združene banke) novi bančni zakonodaji. Gradivo za preoblikovanje so pripravili bančni strokovnjaki, ki so predvideli, da bosta tako LB – banka Zagreb kot LB – banka Sarajevo (Pozor, to je pomembno!) samostojni banki, hčeri LB. Toda prišel je 22. november, ko se v zapisniku 37. seje poslovodnega odbora LB ZB in v elaboratu o upravičenosti ustanovitve Ljubljanske banke kot delniške družbe, prejšnji osnovni banki LB Zagreb in LB Sarajevo nenadoma pojavita kot filiali. Strokovnjaki Agencije za sanacijo bank in hranilnic so nekaj let kasneje zapisali, da iz »prejetih gradiv ni jasno, kdo in kdaj je sprejel tak sklep in ali so za takšna preoblikovanja izpolnjeni pogoji iz elaborata o upravičenosti ustanovitve LB, d.d.«. Neuradno pa se je govorilo, da je bil tak sklep sprejet na CK ZKS in republiški vladi, saj je šlo za politično odločitev.

Ljubljanska banka se je kot delniška družba organizirala na ustanovnem zboru 19. decembra 1989, vpis v register pa je bil opravljen 29. decembra. Določeno je bilo, da nastopata GF Zagreb in GF Sarajevo v imenu in za račun LB, medtem ko sklep o organizaciji banke predvidel zastopanje v svojem imenu in za račun LB. Ta sprememba se je kasneje izkazala za slabo. Sicer je bilo takrat v elaboratu še zapisano: »Program preoblikovanja sistema Ljubljanske banke in Ljubljanske banke – Združene banke je rezultat dela in pogledov celotne vodilne ekipe Ljubljanske banke – Združene banke, ki jo je vodil Anton Slapernik.« Za izvedbo priključitve sta odgovarjala Stane Valant, ki je kasneje postal certifikatski mogotec, in Julija Barlič.

Kljub tej (namerni) »napaki« sprva ni kazalo, da bi lahko varčevalni nekdanjih republik zahtevali nazaj svoje devizne vloge. Hrvaška je 26. junija 1991 sprejela zakon, s katerim je jamstvo za devizne vloge prenesla na državo, konec leta 1991 pa omogočila svojim državljanom, da devizne prihranke v bankah s sedežem v Hrvaški prenesejo v javni dolg. To je storila večina, nekaj čez 100 tisoč varčevalcev (velika večina je imela na računih manj kot 30 evrov) pa ne. In ti zdaj zahtevajo od Slovenije, da jim vrne denar, čeprav so nekateri izmed njih svoje vloge že dobili poplačane s prodajo nepremičnin LB na Hrvaškem. Še bolj bizarna je bila zadeva v Bosni in Hercegovini, kjer je država podružnico LB Sarajevo 2. julija 1993 nacionalizirala. Z njo je upravljala do leta 2004, ko jo je prodala Validus banki (po več spremembah imena danes Moja banka), preostanek pa poslala v stečaj. LB Sarajevo je torej poslovala kot samostojna banka.

Torej nikakor ne bo držala trditev, da je za poplačilo bosanskih in hrvaških deviznih varčevalcev kriva Demosova vlada, temveč odločevalci tik pred osamosvojitvijo (izvršni svet in ZKS), ki so se hiteli dokazovati generalom JLA, da bo Slovenija ostala v okviru Jugoslavije.

Nedolžni žrtvi zlobnega neoliberalnega kapitalizma

09 torek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

lačni otroci, Margaret Thatcher, neoliberalizem, socialna pomoč, Velika Britanija

Za 33-letno Anno Broom in njenega 39-letnega zaročenca Jordana Burforda najbrž še niste slišali. Kar je po svoje presenetljivo, glede na to, da so največji slovenski mediji (od nacionalne televizije prek Mladine do Dela) napovedali neusmiljen boj proti brezobzirnemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki je označen celo za ekonomijo zla. Anna in Jordan sta nedolžni žrtvi neoliberalizma in o njiju pišejo britanski mediji, slovenski ne, čeprav so polni zapisov o brutalnem kapitalističnem izsiljevanju Grčije in kako nasilni beli policisti, varuhi kapitalističnega načina življenja, utemeljenega na rasizmu, pretepajo nemočne črnce v ZDA. V Sloveniji pa je zla liberalna ideologija tako ali tako kriva za vse: od čakalnih vrst na UKC do lačnih šolskih otrok. Za slednje se sicer od časa do časa ugotovi, da so predebeli, ampak potem, ko se bliža prodaja državnega premoženja, čez noč spet shujšajo in oslabijo. In se, kakopak, kot glavna tema pojavijo na nacionalni televiziji, češ z dividendami, ki bi jih država dobila od Telekoma (če seveda ostane v »naši« lasti), bi lahko nasitili vse šolske otroke. Zato nacionalni telekomunikacijski operater ni naprodaj. Precej logična socialistična utemeljitev, ni kaj.

No, pretresljiva izpoved Broomove in Burforda je pred poldrugim mesecem našla pot v angleške medije (http://www.dailymail.co.uk/news/article-3041516/Unemployed-bridezilla-benefits-fat-work-plans-dream-10-000-wedding-horse-drawn-carriage-Mexico-honeymoon-funded-taxpayer-claims-s-human-right.html), saj sta se morala izpovedati javnosti, ker drugače ni šlo. Nekateri Angleži so namreč še vedno pod vplivom darwinistične doktrine in pokvarjene neoliberalne dogme, ki so jo utemeljevali satanski umi, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman, Thatcherjeva pa jo je pred 30 leti uresničevala. Ne ravno najmlajša zaročenca sta povsem obupana, saj je Broomova ena tistih 20.000 Britank in Britancev, ki je predebela (too fat to work), da bi delala, saj tehta nekaj manj kot 110 kilogramov. Tako na mesec zato, ker zaradi debelosti ona ne dela, skupaj dobita okoli 1.100 evrov, kar je seveda precej borno za njune potrebe, saj pravita, ko plačata nekatere račune (živita sicer brezplačno v občinskem stanovanju), »račun za pijačo v pubu, pasjo hrano za labradorca, cigarete in kebab«, jima komaj kaj ostane.

Zadeva je precej podobna zgodbi Stephena Beera in Michelle Coombe, ki skupaj tehtata 343 kilogramov in dobita 2.500 evrov mesečne pomoči. Ko so Michelle novinarji vprašali, zakaj si ne poišče delo na domu, recimo da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je dejala, da je to bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/). Enako se dogaja s 26-letno Christino Briggs, ki je težka 160 kilogramov in dobi 25 tisoč evrov letne socialne pomoči. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Paradižnika pa si ne more privoščiti, saj kilogram stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/08/yugo-in-debeluhinja/).

Seveda zaročenca Anna Broom in Jordan Burford dobita mnogo manj kot Christina, Stephen ali Michelle, zato sta se obrnila na davkoplačevalce, ki bodo razumeli, če jima bodo naklonili 13.500 evrov, da bi se poročila, kar je bila Annina življenjska želja že kot 12-letne deklice. Mladoporočenca bi si privoščila poroko s konjsko vprego, medene tedne pa preživela v Mehiki, kar bi davkoplačevalce prišlo dodatnih 2.700 evrov. »To je moja človekova pravica,« je prepričana Anna Broom, ki na davkoplačevalske stroške živi že od leta 2001. Takrat je namreč spoznala, da jo teža ovira pri delu. Po njenih besedah bi bilo 16.200 davkoplačevalskih evrov zanjo velika spodbuda, saj bi si povrnila samozavest in mogoče celo dobila zaposlitev. Ta denar pa bi vrnila, čeprav nihče ne ve kako.

Broomova torej želi, da ji davkoplačevalci financirajo sanjsko poroko za 13.500 evrov, saj meni, da je njena temeljna človekova pravica, da je nevesta. Ne vidi razloga, da bi imela samo manjšo poroko na matičnem uradu, saj tja ne bi mogla povabiti vseh gostov, poroka s konjsko vprego na gradu bi bila veliko bolj romantična. »Jaz sem zaljubljena in po poroki bom našla motivacijo, da bom shujšala,« je prek medijev prepričevala davkoplačevalce, ki pa ji v komentarjih pod članki niso bili preveč naklonjeni. Eni so se čudili, kako sploh dobi socialno podporo pod šifro »too fat to work«, saj 110 kilogramov res ni pretirana teža in bi lahko našla zaposlitev, samo če bi to želela. Drugi so menili, da ni čudno, da gre država po gobe, ko pa subvencionira debelost, tretji pa, da ima povsem sprevrženo predstavo o človekovih pravicah.

Stiska Anne in Jordana se po komentarjih sodeč ni dotaknila britanskih src, kar je po svoje razumljivo, če pa so očitno komentirali sami zlobni neoliberalci.

← Older posts

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico