Značke

, , , , , ,

Da je socializem totalitaren sistem, je jasno vsem s kančkom zdrave pameti. Posameznik ni svoboden, za vsakega poskrbi (na tak ali drugačen način) mati država. Desetletja življenja v socializmu se v Sloveniji še danes pozna, posebej zato, ker ga celo vplivni mediji še kar naprej poveličujejo. Deluje na način, da sta krivda in odgovornost vedno kolektivni, saj posameznik ne zna poskrbeti sam zase. In obratno. Ko posameznik zaide v težave, so vedno krivi drugi, nikoli sam. Lep primer take socialistične mentalitete je zaplet s krediti v švicarskih frankih, ki pa očitno dobiva nadaljevanje. Zdaj nekateri posojilojemalci trdijo, da so jim banke pod izjavo o seznanitvi z valutnim tveganjem ponaredile podpise. Če je res, je to stvar organov pregona in pravosodja (nikakor ne politike), kljub temu pa posojilojemalci še vedno vztrajajo, ne glede na to, ali so se sami podpisali ali ne, da so bili zavedeni. Čeprav, v bistvu, ta podpis sploh ni pomemben. Zakaj?

Čeprav smo o tem že pisali, razčistimo še enkrat (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/29/so-bili-posojilojemalci-v-svicarski-frankih-res-ogoljufani-ne-dalec-od-tega/). Da ljudje vzamejo kredit v tuji valuti (v našem primeru švicarskih frankih), so finančno nepismeni ali pa so špekulanti. Prvi so tisti, ki se ne zavedajo, da z vsakim kreditom, ki za vzameš v valuti, v kateri ne prejemaš svoj osebni dohodek, prevzameš (izključno nase) valutna tveganja. Da so Slovenci skoraj popolni finančni analfabeti (kar je posledica dolgoletnega življenja v socialističnem enoumju), so pokazali tudi rezultati raziskave finančne pismenosti med dijaki, ki je bila v okviru PISA opravljena že leta 2012 (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/02/tovaris-mencinger-gospa-jones-in-tednik-mladina/). Drugi pa so špekulanti (ne glede kakšni so bili njihovi vzgibi, da so vzeli kredit v švicarskih frankih), ki so računali, da se vrednost franka v primerjavi z evrom ne bo spremenila. No, vsaj upali so, da se ne bo spremenila v času, ko odplačujejo kredit, čeprav je bilo vsakemu, ki se vsaj malo spozna na finance, jasno, da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo švicarska centralna banka prekinila nenaravno vezanost franka na evro. Dokler se to ni zgodilo, so bili »švicarski« posojilojemalci (danes so organizirani v Združenje frank: https://www.zdruzenje-frank.si/) lepo tiho. Kaj tudi ne bi bili, saj so leta plačevali nižje obroke kredita od tistih, ki so posojilo imeli v evrih. Seveda se takrat nihče od njih ni oglasil, da bi bilo karkoli nepravičnega. Ko pa je prišlo do obrata, pa je bil ogenj na strehi. In kar naenkrat so začeli klicati: »Skupaj za rešitev kreditne stiske!« Halo! Kako skupaj? S kom skupaj? Spet neka kolektivna odgovornost ali kaj?

Pri vsej zadevi je zanimiva primerjava med Zahodno Evropo in nekdanjimi socialističnimi državami Vzhodnega bloka. Po podatkih Economista je za vzhodne države značilen velik delež posojil, ki so jih vzela gospodinjstva, in velik delež kreditov v frankih med vsemi posojili v tujih valutah (v Sloveniji je po podatkih švicarske centralne banke kar 88-odstoten), medtem ko so se v razvitih državah (Francija, Nemčija) veliko zadolževale lokalne skupnosti. Prav tako je velika razlika med odzivom posojilojemalcev. Medtem ko so se v nekdanjih socialističnih državah (predvsem na Balkanu) organizirali in ustanovili združenja ter zahtevajo ukrepanje in pomoč države (vlade in centralnih bank), so v državah z daljšo demokratično tradicijo in delujočim finančnim trgom vzeli krivdo na svoja ramena, saj so se že ob najemu kredita zavedali valutnih tveganj.

Povedano drugače. »Švicarski« posojilojemalci v državah z daljšo demokratično tradicijo so se zavedali, da jih ni prav nihče silil, da vzamejo kredit v frankih. Dokler so plačevali manj, je šlo, zdaj pa se zavedajo, da je krivda izključno njihova, zato bodo nosili tudi posledice. V Sloveniji (in drugih vzhodnih državah) pa se zdi, kot da so bankirji s pištolo prislonjeno na sence svojo stranko prisilili, da vzamejo kredit v švicarskih frankih. Enako velja za tiste, ki pravijo, da so bili kreditno sposobni edino, če so vzeli posojilo v frankih. Ne, imeli so možnost izbire: ali da zamenjajo banko in poiščejo tako, ki bi imela boljše pogoje, ali pa počakajo še nekaj časa.

Ampak ne. Očitno so menili (kot so pač navajeni), da mora država poskrbeti za vse. Še to, da namesto njih bere pogodbe. Če so menili, da jim ni treba brati, ker je pač v (državni ali katerikoli drugi) banki vse v redu, so sami krivi. Ob tem, da je finančno najbolj regulirano področje v Sloveniji: trenutno je veljavnih 192 zakonov in 4.040 podzakonskih aktov (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRs.aspx). Kako je torej mogoče, da pride do take »krivice«? No, odgovor je preprost. Ravno zaradi regulacije, ki povzroči, da se ljudje sploh ne odločajo več samostojno, da mislijo, da jim ni potrebno poznati pojmov, kot so na primer LIBOR, valutna klavzula ali valutno tveganje (pozor, pa jemljejo kredite za več kot 200 tisoč švicarskih frankov), saj bo za vse poskrbela država. Kaj takega se na »neoliberalnem« prostem trgu ne more zgoditi. Tam vsak posameznik prevzame odgovornost za svoje odločitve in dejanja, tam bi mogoče za nasvet vprašali finančnega svetovalca ali strokovnjaka, tam bi mogoče brali tudi finančne časopise, ne samo trače o družini Kardashian. Skratka, ljudje se na svobodnih trgih in v svobodnih družbah zavedajo, da ne obstaja država, ki bo mislila namesto njih, ki se bo namesto njih odločala, ki bi namesto njih brala kreditne pogodbe, ki bi se namesto njih učila finančne pismenosti.

In najbrž je zdaj samo še vprašanje časa, kdaj so bodo oglasili tisti, ki so leta 2012 kupili zlato, pa je cena zdaj padla skoraj za tretjino (http://www.elementum.si/cena-zlata-srebra-platine-paladija-na-borzi/zlato-na-borzi-cene-zlata/).

Advertisements