Kako si islam lasti gospodarski napredek Zahoda

Značke

Bat Ye´or, Ben Kingsley, islam, islamizacija, koran, krščanstvo, muslimani, napredek, razstava

Nesporno je, da je za vzpon zahodne civilizacije zaslužna krščanska tradicija, na kateri je zrasla liberalna misel, ki je bila podlaga za hiter gospodarski napredek. Danes, ko poteka islamizacija Zahoda, je kaj takega skoraj bogokletno izreči. Še več. Pojavljajo so poskusi, da bi vlogo zahodne civilizacije v duhu multikulturalizma zmanjšali in da bi se velike zasluge pripisale muslimanom. V tem duhu je tudi razstava 1001 izum, ki gostuje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču in skuša obiskovalca prepričati, da je bila najbolj zaslužna za razvoj človeštva islamska civilizacija. Industrijske revolucije in tudi tehnoloških dosežkov, kakršne poznamo danes, namreč naj ne bi bilo brez Alahovih sinov.

Že v uvodu v razstavo, ki so jo zasnovali muslimanski profesorji v Manchestru v Veliki Britaniji in je v taki obliki na ogled od leta 2010, se začne indoktrinacija predvsem mlajših obiskovalcev. Po nakupu precej drage vstopnice (15 evrov za odrasle), te najprej napotijo na ogled sicer vrhunsko izdelanega četrturnega propagandnega filma, kjer glavno vlogo igra z oskarjem nagrajeni Ben Kingsley. Ta igra knjižničarja, h kateremu pridejo trije dijaki (glede na suknjiče z grbom so najbrž Angleži), da bi za šolsko nalogo pridobili informacije o srednjem veku. Deklico in dečka, ki že mislijo zapustiti knjižnico, ker so tako ali tako vse izumili Grki in Rimljani, ustavi Kingsley, češ kdo jim polni glave s takimi neumnostmi, ko pa nekateri najpomembnejši izumi nastali pod muslimani.

Kingsley v okolju, ki spominja na čarobni svet Harryja Potterja, prinese veliko knjigo, podobno koranu. Pravljično se odpre, iz nje se spiralasto dvigajo pozlačeni »izumi« in citati v arabščini, knjižnico pa obsije zlata svetloba. Tudi Kingsley doživi preobrazbo: iz angleškega knjižničarja se spremeni v eksotično oblečenega Al-Jazarija s turbanom na glavi, ki dijake pouči, da je v srednjem veku obstajala sijoča civilizacija, ki je kot luč v temi svetila tisoč let (začne se seveda, kakopak, v 7. stoletju s smrtjo preroka Mohameda) in razsvetljevala svet od Španije dom Kitajske. Dijaki žarijo, so navdušeni. Deček poskuša s fotoaparatom na mobilnem telefonu slikati, ko se za njenim hrbtom pojavi Ibn al-Haytham, češ to je pa moj izum. Al Jazari jim razloži, da je muslimanski matematik in astronom v 10. stoletju odkril delovanje človeški oči in razvil tako imenovano camero obscuro. V osnovi gre za škatlo, ki je v notranjosti temna, skozi majhno luknjico pa vanjo prodirajo svetlobni žarki. Na njeni zadnji steni nastane obrnjena slika. Seveda Al Jazari ne pove, da so delovanje oči preučevali že stari Grki in da je princip camere obscure opisal že kitajski filozof Mozi v 5. stoletju pred našim štetjem, pač pa s spretno uporabo jezika (»njegove idejo so pripeljale do izuma fotografskega aparata«, »položil temelje«) ustvari vtis, da je al-Haytham najbolj zaslužen za dekličin fotoaparat na mobilniku.

Potem pride na vrsto Abbas ibn Firnas, ki ga dijaki lahko gledajo pod stropom knjižnice z nekakšnimi lesenimi krili. »Drznil si je sanjati o letenju pred bratoma Wright,« razlaga Kingsley v podobi Al Jazarija. Firnas je seveda res živel v 9. stoletju. Tisto, kar knjižničar zamolči, je, da naj bi njegov poskus leta opisal šele maroški kronist Ahmed Mohamed al-Maqqari konec 16. stoletja in da so podobne poskuse izvajali že Kitajci v 6. stoletju. Firnasu pa se je poskus ponesrečil, ker je pozabil na letalski rep, pove nadobudnežem Al Jaziri in jim položi na srce, naj se spomnijo na Abbasa, ko bodo leteli z letalom. (Seveda, če ga ravno ne ugrabijo muslimani in nato razstrelijo ali strmoglavijo.)

Sledi predstavitev Al-Zahrawija, zdravnika in kirurga iz 10. stoletja. »Ste v tistih časih res že operirali,« vprašajo dijaki. »Seveda smo,« odgovori Al-Zahrawi, češ da mnoge njegove medicinske pripomočke »vaši kirurgi uporabljajo še danes«. Kar je s spretnim mešanjem mitov in dejstev ponovno zavajanje. Arheologi so leta 1887 v italijanskih Pompejih, ki jih je leta 79 uničil piroklastični tok ognjenika Vezuv, odkrili dobro ohranjen kirurški pribor, medicinske pripomočke pa je v 5. stoletju pred našim štetjem uporabljal že Hipokrat. Skratka nič tako revolucionarno novega. Poleg tega sta slavna muslimanska zdravnika (poleg Al-Zahrawija še Ibn Sina) znanje črpala iz številnih antičnih besedil, ki so bila v 6. stoletju prevedena v arabščino.

Zadnja, ki jo Al Jazari predstavi dijakom, je Mariam Al Ijlija, ki je izumila – nič več in nič manj – kot GPS, navigacijsko napravo. Takrat so jo imenovali astrolab. »Ti kažejo nebo in zvezde na ploščici. (…) Recimo, da je to naprava za računanje in merjenje časa. (…) Danes imate uro, kompas ali GPS,« razlaga Al Jazari, vendar te trditve spet ne držijo. Podrobno je astrolabe opisal Teon iz Aleksandrije (3. stoletje pred našim štetjem), za svoja astronomska opazovanja jih je uporabljal Klavdij Ptolomej, o njih je razpravo v 6. stoletju napisal Janez Filopon, krščanski učenjak grškega rodu. Povedano drugače. Astrolabi (oziroma GPS naprave) so bili v uporabi že tisočletje prej, preden jih je »izumil« islam.

Čisto na koncu se predstavi še sam knjižničar. On je Al Jazari, ki ga muslimani opevajo kot genija mehanike. Izdelal je avtomatizirano slonovo uro tako, da je uporabil tehnologije prejšnjih civilizacij (dijaki iz tega izpeljejo malodane zaključek, da je tudi oče Združenih narodov), zasnoval vodno črpalko, njegov najgenialnejši izum pa naj bi bil mehanični sistem ročice in povezovalnega droga, ki krožno gibanje pretvarja v linearno. Deklici in dečkoma potarna, da ga je svet pozabil, pa čeprav brez njega ne bi bilo industrijske revolucije, ki se je začela z iznajdbo parnega stroja. Povedano drugače. Brez našemljenega Kingsleya bi danes v zahodni Evropi še vedno jahali konje in se prevažali na volovskih vpregah, čudno je le, da so muslimani kasneje razhajali kamele kot Angleži konje ter začeli potovali z vlakom. Toda tako gred so poznali že Kitajci v času dinastije Han.

Vse na razstavi je zavito v spretno besedno igro, kjer se anekdote, miti in fikcija mešajo z dejstvi, čeprav naj bi razstava, tako zagotavlja organizator, temeljila na znanstvenih dognanjih in dokazih. Toda propagandni filmček zvesto sledi Orwellovi modrosti, če lahko misli pokvarijo jezik, lahko tudi jezik pokvari misli. To je v indoktrinirani predstavitvi islamske znanosti še kanček bolj izpiljeno. Ustvarja se vtis, da so muslimani izumili prav vse, konča pa z nekakšnim mesijanskim navodilom dijakom, naj hodijo po svetu in razširjajo »resnico«, ki so jo slišali. Spretno se tudi zamegli ločnica med izumom in odkritjem. Zato samo medklic, da razčistimo pojma. Med izumom in odkritjem je velika razlika, čeprav so izumi pripomogli k odkritjem in obratno. Tako je denimo izum teleskopa pripomogel k odkritjem novih galaksij v vesolju, po drugi strani pa je odkritje radijskih valov pripomoglo k izumu radia.

Vse to je sicer nekako med vrsticami opisano v nadaljevanju razstave, ki je razdeljena na sedem sklopov (od doma in šole do bolnišnice in vesolja) in kjer vsake toliko časa priznajo, da je islam marsikaj povzel od Kitajcev, Indijcev, Rimljanov in Grkov, toda od filmske manipulacije oprani možgani tega skoraj ne zaznajo. Tako je pri desetiškem sistemu. Ničlo so izumili Indijci, ne muslimani, na razstavi pa, kjer je govora o številkah, poleg postavijo sodoben kalkulator, logičen zaključek nekritičnega obiskovalca (običajno otroka) je, brez matematike Alahovih sinov in hčera ne bi bilo računalnikov.

Podobno taktiko uberejo na vseh interaktivnih pultih, kjer se človek ustavi. Najprej je govora o imenih zvezd, ki izhajajo iz arabščine, nato predstavijo Luno in zaključijo, da so muslimani izstrelili raketo, s katero je poletel človek. Ko se vse te informacije povežejo, je zaključek logičen: v islamu so leteli proti vesolju pred Rusi in Američani. Resnica je, da je v Turčiji v 17. stoletju res živel nek Lagari Hasan Čelebi, ki je naokoli pohajkoval s svojim slavnejšim bratom Evlijem, potopiscem. Ta je zapisal, da se je njegov brat Hasan ob rojstvu hčerke sultana Murada IV. v Istanbulu s pomočjo smodnika izstrelil v zrak in strmoglavil v Bospor. To je zgodba človeka, ki je bil tako drzen, da je prvi poletel z raketo, samozavestno pravi razstava. Izuma rakete s človeško posadko ni opisal nihče drug več kot samo Evlija. In ko sta znana legendarna televizijska voditelja v oddaji Razbijalca mitov (MythBusters) skušala posnemati dogodek izpred 300 let, sta seveda ugotovila, da je »raketni let« Hasana zgolj mit.

Vendar se pri tem ne ustavijo. Muslimani naj bi bili tudi začetniki kemične industrije s prvo klasifikacijo in organiziranim znanjem o snoveh ter njihovih lastnostih. Če bi teza o »klasifikaciji snovi« držala, potem bi moral biti prvi kemik Aristotel, ki je klasificiral Zemljo, vodo, zrak in ogenj. Toda ustvarjalci razstave se ne dajo. Na plano povlečejo destilacijo, parfume, islam naj bi razvil keramične ploščice, barve za lase in vodoodporne lake. Seveda je destilacija proces, ki je obstajal že skoraj tri tisočletja pred koranom, čas zlate dobe islama, kot imenujejo obdobje o katerem govori razstava pa nima nikakršne povezave s sodobno kemično industrijo. Če bi jo imela, bi morali za prve kemike razglasiti Babilonce in Mezopotamce. Tudi trditev, da je zgodnja muslimanska civilizacija pripomogla k razmahu pridelovanja hrane, je precej za lase privlečena. Kot dokaz namreč navajajo gradnjo navpičnih golobnjakov, da so pridobili potrebno gnojilo. To, da so živalski iztrebki dobro gnojilo, ve človek že od takrat, ko se je začel ukvarjati z živinorejo. To pa je tisočletja nazaj in mu res ni bilo treba čakati na muslimanske golobnjake. Enako je precej hvalisav namig, da je islam imel prve ekologe, da so se zavedali onesnaževanja okolja, zato so v »muslimanski civilizaciji izkoriščali čisto energijo vetra in vode«. Dokaz? Ni problema. Hiše z jaški, s katerimi so prezračevali in hladili prostore. In te hiše naj bi bile tudi prve varčne hiše na svetu. Ni, da ni, kar ne bi odkrili in izumili muslimani ter tako obogatili takratno temačno Evropo. Fizik Ibn al-Hajtam je celo »pripravil podlago« za delo Leonarda da Vincija, čeprav ni nikakršnih jasnih dokazov, da bi se da Vinci kadarkoli srečal, recimo, z zapiski o Firnasovem letu. Ali kakšnim drugim izumom, ki bi bil dokazano muslimanski. Toda ker je da Vinci (med drugimi evropskimi umi) kot velik genij nekako štrlel iz tega obdobja, ki naj bi ga z znanostjo obvladoval islam, je bila pred nekako desetimi leti v javnost dana (hipo)teza, da je bil pravzaprav musliman. To je bilo ravno v času, ko je profesor Salim Al-Hassani snoval razstavo 1001 izum. Seveda temu ne verjame nihče, zato razstava samo napeljuje, da brez muslimanov ne bi tudi Roger Bacon ali Johannes Kepler (poleg da Vincija) ničesar ustvarila.

Seveda nihče ne trdi, da islamska civilizacija ni pripomogla k napredku človeštva, vendar ne v taki meri in obsegu, kot skuša obiskovalca prepričati razstava 1001 izum. Prav tako nihče ne more zanikati prispevkov Al Jazarija, Ibn Hajtama, Al Kindija, Ibn Batuta ali Al Farabija, težava je le, da se na razstavi, ki naj bi bila podprta z znanstvenimi dokazi, mešajo dejstva z miti, legendami in citati iz korana. Prav tako je čudno, da se »tisočletje prevladujoča civilizacija« ni razvila v industrijsko velesilo. Eden od razlogov najbrž je, da se islamski svet ni nikoli sekulariziral. Številne njihove univerze imajo v kampih za študente več mošej, znanje korana pa je pomembnejše od znanja fizike, kemije, matematike. Zato ni čudno, kot je pred leti pisala revija Economist, da univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj, muslimani pa imajo samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. Nekako se ta del sveta, močno pod vplivom islama, drži načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«. Po drugi strani pa je tudi res, da se je po smrti preroka Mohameda leta 632 začela velika ekspanzija muslimanov na Evropo, kjer so hranili nepregledne množice zapiskov starih Grkov in Rimljanov. Vse to so muslimani prevzeli in zdaj skušajo marsikaj predstaviti kot svoje lastno odkritje ali izum.

Razstavi so se precej nekritično poklonili nekateri svetovni voditelji (ker je danes pač biti moderno proislamski), vendar ne v taki meri, kot bi si želeli muslimani. Med njimi sta denimo princ Charles in Hillary Clinton. Razstavo naj bi do zdaj v petih letih videlo šest milijonov ljudi, islamski organizatorji iz Velike Britanije pa se pohvalijo, da zanjo prek njihovih izobraževalnih programov in propagandnih filmov ve že 150 milijonov ljudi. Skratka, indoktrinacija in muslimansko »osvajanje« zahodne civilizacije, ki se je začelo s tako imenovano Strasbourško resolucijo pred skoraj natanko 40 leti, sta v polnem razmahu. Tokrat na znanstveni podlagi, čeravno se teorija o veličastni dobi islamske civilizacije pogosto sploh ne ujema z dejstvi. Ampak potem toliko slabše za dejstva.

Ena redkih uglednih svetovnih osebnosti, ki si je drznila na glas kritizirati, je bila 81-letna Bat Ye´or, najbrž najboljša svetovna poznavalka Bližnjega vzhoda. Ampak zanjo je tako ali tako znano, da si je s svojimi izjavami in knjigami ter z opozorili, ki so podobna opozorilom žal pokojne Oriane Fallaci (da denimo poteka islamizacija Evrope, ki se spreminja v Evrabijo), nakopala (sveto) jezo muslimanov. Drugi so bolj ali manj tiho, čeprav se pred njihovimi očmi dogaja obsežna revizija zgodovine.