Levičarji na pomirjevalih: globalna neenakost je v prostem padu

Značke

blaginja, Daniel Waldenström, Edvard Kardelj, Indija, Institute of Labor Economics, Karel Marx, Kitajska, levičarji, neenakost, Olle Hammar, Thomas Piketty

Glavna ugotovitev je, da se je globalna plačna neenakost zmanjšala, predvsem v tem tisočletju, ko je Ginijev koeficient padel za 10 odstotnih točk in so se plače najrevnejših na svetu podvojile. To sta v najnovejši raziskavi zapisala profesorja Olle Hammar in Daniel Waldenström Institute of Labor Economics. Gre za še eno v vrsti raziskav, ki je ovrgla tezo levičarskega šarlatana Thomasa Pikettyja, češ da se globalna neenakost povečuje.

Razlog za zmanjšanje globalne neenakosti, karkoli že to pomeni, je preprost: zaslužki najbolj revnega prebivalstva se povečujejo, povečuje se skupno globalno bogastvo, zato so razlike v življenjskem standardu med posamezniki vse manjše. Največ sta k temu pripomogli dve najbolj naseljeni državi (Kitajska in Indija), ki sta se v obdobju, ki sta ga zajela Hammar in Waldenström (1970-2015) liberalizirali in se transformirali iz socialističnih držav v nekaj, kar je podobno kapitalizmu. Od tod tudi velika gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Torej so vsakodnevne floskule levičarjev, da zaradi kapitalizma (neoliberalizma) bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši, običajne laži. In bodo še naprej pripovedovali zgodbe o konfliktu med delom in kapitalom, ki so v očitnem neskladju z dejstvo. Ampak saj veste, kako je z Marxovimi in Kardeljevimi pravljicami. Če to ne bi bile pravljice, levičarji ne bi imeli v kaj verjeti.

Res je sicer, da je medtem prišlo do povečanja neenakosti znotraj posameznih nacionalnih držav, kar je po svoje logično in so napovedovali vsi resni ekonomisti, kar pa bi moralo biti za socialisti nepomembna stvar, saj se zavzemajo za odprte meje in ne verjamejo v nacionalno. Poleg tega neenakost kot taka ne obstaja, ampak je nekaj povsem naravnega, ker smo si ljudje med seboj različni. Imamo različne potrebe, drugačni barvo kože, nimamo enakih okusov, smo različno sposobni. Skratka, vsi smo si med seboj drugačni, kar ze levičarje predstavlja resno težavo, ker sami poudarjajo, da drugačnost družbo bogati. Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. In še v tem primeru ni treba iskati vzrokov zanjo, ampak vzroke, zakaj so nekatere države bogate in kako so to postale.

Levičarji seveda ne bodo nikoli priznali trenda zmanjševanja globalne neenakosti. S tem se ruši njihova agenda, njihov način delovanja, saj se preživljajo (kradejo denar neto davkoplačevalcem) prav z neenakostjo. Manjša je neenakost, manj dela imajo kot nevladne organizacije. Če bi Slovenija denimo postala bogata država, bi levičarski aktivisti izgubili delo. Kar hkrati dokazuje, da jim je prav malo mar za rast blaginje najrevnejših. Njim je pomembno le, da revni ostanejo revni, da so bogati še bogatejši in, kar je najpomembnejše, da njihov sosed ni bogatejši od njih.

Oxfam ali levičarska organizacija za prodajanje megle

Značke

Credit Suisse, Harvard, levičarji, Lipton, neenakost, Oxfam, revščina;, Rosen & Katz, Wachtell

Levičarji so obsedeni z neenakostjo. Neenakost to, neenakost ono, neenakost tretje, ponavljanje v neskončnost. V Sloveniji se to dogaja ob vsaki objavi statističnih podatkov, koliko ljudi je izpostavljeno tveganju revščine, na globalni ravni pa socialisti ob pomoči profesorjev, ki se ponašajo z doktoratom iz ekonomije in IQ, malo večjim od praga duševne zaostalosti, doživijo multiple orgazme, ko Oxfam januarja vsako leto objavi podatke o neenaki razporeditvi svetovnega bogastva; letos je bila glavna novica, da ima osem najbogatejših toliko premoženja kot polovica Zemljanov (3,6 milijarde ljudi) skupaj in, od leta 2014 že znano, da en odstotek najbogatejših obvladuje več premoženja kot 99 odstotkov skupaj.

Ker je Oxfam mednarodna levičarska organizacija, katere glavni namen očitno je, da po svetu spodbuja revščino in lakoto, da bi sploh imeli kaj dela (Oxfam sicer sebe predstavlja, da se ukvarja s pomočjo ljudem, a bežen pogled na njihovo spletno stran pokaže, da je njihov glavni namen širjenje intervencionizma in socializma), si zadevo oglejmo malce bolj podrobno.

Oxfam (ker je »in«, Oxfam preganja tudi davčne oaze) se pri svojih »analizah« sklicuje na poročilo finančne družbe Credit Suisse. Kar je po svoje razumljivo, saj je poročilo Švicarjev objavljeno sredi jeseni, nakar ga aktivisti Oxfama pregledajo in primerno obdelajo, vržejo oko še na Forbsovo lestvico najbogatejših Zemljanov in – voilà!

Kaj piše v poročilu Credit Suisse? Če malo prelistate in se poglobite v tabele, vas bo mogoče presenetilo: da je med desetimi odstotki najrevnejših na svetu več Američanov kot pa Etiopijcev, Kitajcev, Nigerijcev ali Kongovcev; da je povprečen Italijan ali Francoz bogatejši od Nemca; da je povprečen Grk bogatejši od Danca; da je povprečen Savdijcev revnejši od povprečnega Slovenca; da je povprečen Senegalec bogatejši od povprečnega Ukrajinca; da je povprečen Sirijec bogatejši od povprečnega Kazahstanca; da je povprečen Albanec bogatejši od povprečnega Rusa. Mogoče se bo komu zdelo sumljiva verodostojnost, ampak trik je v tem, da Credit Suisse Global Wealth Report za merjenje bogastva vzame trenutno neto vrednost (premoženje minus dolg). Tako pridemo do paradoksa, po katerem je klošar pred Mercatorjem, ki na dan naprosi 5 ali 10 evrov, a nima dolga, bogatejši od Američana, ki je ravno končal študij prava na Harvardu, se zaposlil pri odvetniški družbi Wachtell, Lipton, Rosen & Katz in bo imel plačo, ki se meri v petmestnih številkah (v dolarjih, kakopak), a mu še ni uspelo poravnati posojila, ki ga je vzel za študij. Enako je z revežem v Adis Abebi, ki brez dolga živi z evrom ali dvema na dan, v primerjavi s poslovnežem v Bernu, ki živi v razkošni vili, ima mesečno plačo okoli 50.000 švicarskih frankov, a ima 20 milijonov frankov dolga.

Če vzamemo analizo kot verodostojno in vrhunsko referenco, na katero se sklicuje Oxfam, če sprejmemo podatek, da je med najbolj revnimi prebivalci planeta več kot 30 milijonov Američanov, da je slovenski klošar bogatejši od študenta Harvarda, če torej zanemarimo vse te dvomljive podatke in se še malo poigramo s številkami, tokrat v kombinaciji s tistimi iz Forbesa o osmih najbogatejših Zemljanih, ki imajo toliko premoženja kot 3,6 milijarde drugih ljudi, moramo najprej ugotoviti štiri stvari: prvič, velika večina bogastva osmerice od Billa Gatesa (prvi s 75 milijard premoženja) do Michaela Blooomberga (osmi s 40 milijard premoženja) je v tako imenovanem nelikvidnem premoženju; drugič, Švicarji ves čas analize govorijo o »odraslih osebah« in ne o vseh Zemljanih, kar pomeni, da bi bilo po njihovi metodologiji teh 3,6 milijarde ljudi, o katerih govori Oxfam, samo okoli 2,4 milijarde, tretjič, med osmerico najbogatejših so ljudje, ki so dali svetu zastonj facebook (Mark Zickerberg) ali veliko svojega bogastva namenijo za humanitarne dejavnosti (Warren Buffet); in četrtič, Švicarji v svoji analizi operirajo z dvema merama revščine (revni in zelo revni), medtem ko Oxfam oboje pomeša.

Tovariši z Oxfama in njihovi verni socialistični sledilci, ki utirajo pot prepričanju, da so revni zaradi bogatenja bogatih bistveno na slabšem, kot bi bili sicer, in ki se navdihujejo nad Thomasom Pikettyjem in Naomi Klein, bi to bogastvo najrajši prerazdelili. Kako bi to izgledalo? Premoženje osmerice znaša nekaj manj kot 430 milijard dolarjev in če bi ga razdelili med 3,6 milijarde najbolj revnih, bi vsak dobil 119 dolarjev. Če bi razdelili premoženje 400 najbogatejših Zemljanov, ki po Forbesu znaša 3.896 milijard dolarjev, bi vsak v polovici najrevnejših dobil 1.082 dolarjev. Toda kaj po tem? Koga bi se tovariši nato lotili oropati?

Z Oxfamom je vsako leto enaka zgodba. En odstotek najbogatejših obvladuje več premoženja kot drugih 99 odstotkov. Podatki iz leta v leto variirajo, a ves čas z vtisom, da se neenakost ves čas povečuje in da najbogatejši imajo vedno več premoženja. Kar je spet statistični trik. Vzemimo nesramno bogatega, ki ima 100.000 enot premoženja, in obupno revnega, ki ima 1 enoto premoženja. Razlika med njima je torej 99.999 enot. No, bogataš svoje premoženje poveča za odstotek, kar pomeni, da ima po novem 101.000 enot premoženja, reven pa svoje premoženje poveča za 100 odstotkov in ima po novem 2 enoti premoženja. Čeprav je najrevnejši svoje premoženje povečal za 100-krat več kot bogataš, se je razlika povečala in zdaj znaša 100.998 enot. Če se spomnite, so tovrstno matematiko v Jugoslaviji uporabljali samoupravni socialisti.

Ampak Oxfam in njegovi globalni verniki pač ne bodo oporekali tovrstnim zmotam, ker bi dvom v verodostojnost analiz, na katere se sklicujejo, ogrozil njihovo proti kapitalistično agendo, škodoval bi njihovemu globalnemu boju proti neoliberalizmu, ljudi ne bi mogli več strašiti pred zlobnimi kapitalisti. Ampak resnica je naslednja: ljudje se ne bi smeli bati kapitalizma, ampak ljudi, kot je denimo Daniel Hachfeld iz Oxfama, Luka Mesec iz Združene levice, ekonomski analfabet Thomas Piketty, hujskač Noam Chomsky (ljubljanska univerza mu je podelila celo častni doktorat). Na žalost se je tem norcem, in sicer v nekakšnem neo-ludističnem gibanju, pridružil tudi Stephen Hawking.

Spremljajte Kavarno Hayek tudi na Twitterju: @KavarnaHayek.

Kje levičarji zagovarjajo neenakost?

Značke

levičarji, neenakost, redistribucija, socializem, socialna pravičnost, ZDA

Levičarji se zavzemajo za prerazporeditev. To pomeni, da bi se svetovno bogastvo (ali bogastvo neke nacionalne države) bolj enakomerno porazdelilo med vse prebivalstvo, s tem pa bi se zmanjšala neenakost. Gre za logiko, ki temelji na socialni pravičnosti, ki se prakticira prek progresivne obdavčitve in z raznimi socialnimi programi.

Da bi to miselnost prenesli na vse ravni družbe in na vsa področja, je pred leti skupina ameriških levičarskih univerzitetnih aktivistov začela nadvse hvalevredno akcijo, po kateri bi redistribuirali tudi ocene. To pomeni, da bi bili študenti, ki imajo na univerzi nadpovprečne rezultate, solidarni s tistimi, ki jih nimajo. Bolj uspešnim (desetim odstotkom najboljših) bi se od njihovega povprečja vzelo določeno število točk, ki bi jih prenesli manj uspešnim, da bi lahko opravili potrebne izpite. Kakopak, gre vendarle za ustanove, ki mlade vzgajajo v solidarnosti ter v boju proti neenakosti in družbenim krivicam.

No, izkazalo se je, da ideja ni padla na plodna tla, študenti zanjo niso bili dojemljivi. Kratek video o tem poskusu si lahko ogledate tukaj.

24 dejstev in 1 mnenje o papežu Frančišku ali zakaj me sveti oče vedno znova razočara

Značke

Bernie Sanders, globalno segrevanje, homoseksualnost, kapitalizem, katoliška cerkev, kristjani, muslimani, neenakost, Papeška akademija, papež Frančišek, Theresa Forcades, vera, verniki, ZDA

Uvodoma nekaj dejstev o papežu Frančišku:

1. Sredi razprav o silvestrskih dogodkih v Kölnu je papež Frančišek dejal, naj verniki »ne izgubijo vrednot in načel humanosti«, sprejemanje migrantov je označil za svetopisemsko dolžnost. »Svetopisemsko razodetje nas poziva, naj sprejemamo tujce. Pravi nam, da ko to storimo, odpremo svoja vrata Bogu,« je dodal.

2. Papež Frančišek je obiskal otok Lesbos, kjer se je srečal z migranti. Blagoslovil jih je in jim sporočil, naj ne izgubijo upanja, čeprav Evropa pred njimi zapira meje. V Italijo je odpeljal 12 sirskih muslimanov. Sirska kristjana na Lesbosu sta dejala: »Papež Frančišek naju je pustil na Lezbosu, v Rim pa odpeljal muslimane.«

3. Papež Frančišek se ni oglasil, ko so muslimanski prebežniki v Sredozemsko morje pometali katoliške begunce.

4. Pod srpom in kladivom se je papež Frančišek z nasmehom na ustih in v »prijateljskem vzdušju« slikal z enim največjim diktatorjem v zgodovini – Fidelom Castrom. Mašo je daroval na Trgu revolucije, in sicer pod velikim spominskim obeležjem rasistu, množičnemu morilcu in teroristu Che Guevari.

5. Papež Frančišek je sprejel venezuelskega predsednika Nicolása Madura, ki zapira in mori svoje politične nasprotnike, državo pa je pripeljal na rob gospodarskega zloma. Papež naj bi v Venezueli »gradil mostove« in pomagal obnavljati državo.

6. Papež Frančišek je »po naključju« srečal skrajnega levičarja in ameriškega predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa. Človek, ki sovraži kapitalizem (čeprav se prevaža v ferrariju) in ki bi ZDA rad spremenil v socialistično državo, je po pogovoru dejal, da je »papež čudovit človek«, ki se zaveda ogromnih razlik v prihodkih ljudi po svetu in o pomenu moralnosti v svetovnem gospodarstvu. Sandersa je sicer v Vatikan kot govorca na konferenci povabila Papeška akademija, vatikanski think-tank za socialna, gospodarska in okoljska vprašanja.

7. V Boliviji je papež Frančišek ostro obsodil kapitalizem: »Se sploh zavedamo, da je ta sistem uvedel miselnost dobička za vsako ceno, brez skrbi za socialno izključenost ali uničenje narave?« O marksistih pa je dejal: »V življenju sem spoznal veliko marksistov, ki so dobri ljudje.«

8. Papež Frančišek ne samo, da podpira teorije o globalnem segrevanju in njenih posledicah, na katere opozarja mainstream znanost, ampak se zavzema, da bi posamezne države te »probleme« aktivno reševale, čeprav ta (kontroverzni) del znanosti ni del cerkvenih naukov.

9. Papež Frančišek je v 80-minutnem letalskem intervjuju o homoseksualcih dejal: »Kdo sem jaz, da bi sodil geje?« Dobro se je zavedal, da bodo izjavo prenesli vsi svetovni mediji in da jo bodo izkoristili.

10. Papež Frančišek nikoli ni obsodil nune Therese Forcades, ki skupaj z nekaterimi ameriškimi, španskimi in nemškimi škofi zagovarja najbolj nore in radikalne levičarske ideje in podpira anti-kapitalistična in tudi anti-katoliška gibanja.

11. Papež Frančišek nikoli ni prisluhnil ali imel razumevanje za težave, ki zaradi množičnih migracij iz tretjega sveta tarejo evropsko in ameriško katoliško prebivalstvo.

12. O uzakonitvi homoseksualnih porok na Irskem papež Frančišek ni rekel niti besede.

13. O kazenskem pregonu in gonji medijskega mainstreama proti katoliškim slaščičarjem, ki v ZDA zaradi svoje vere niso želeli narediti torte za lezbični par, je bil papež Frančišek tiho.

14. Papež Frančišek ves čas poziva na dialog z islamom, kot da bi obstajal nekakšen manjši problem, ki bi se lahko rešil s pogovorom. Nikakor ne spregleda, da gre za nepremostljive razlike v doktrini dveh ver in za stoletne krvave vojne.

15. Papež Frančišek je letel v Grčijo, da muslimanom pove, da jih ima rad, a ni letel v Irak, da tamkajšnjim muslimanom pove, naj imajo radi kristjane.

16. Ko so v ZDA razkrili Planned Parenthood (PP) in trgovino z organi splavljenih otrok (ki se v večini primerov rodijo živi in jih morajo ubiti), papež Frančišek ni zmogel stavka obsodbe takega početja. Dejal je samo, da obsoja »trženje človeških organov in tkiv«, pri tem ni omenil PP.

17. Papež Frančišek o množičnih pokolih kristjanov na Bližnjem vzhodu in uničevanju cerkva običajno molči. Prav tako ni obsodil posebnih davkov, ki jih imajo islamske države za kristjane.

18. Papež Frančišek poziva evropske katoliške družine naj sprejmejo na svoje domove muslimanske begunce. Pri tem povsem zanemari odgovornost islama in islamskih držav, kot sta Savdska Arabija in Katar. Sam sprejema muslimanske begunce, za pregnane kristjane ostajajo vrata Vatikana zaprta.

19. Ko muslimani obglavljajo otroke izključno zato, ker so kristjani, papež Frančišek molči.

20. Papež Frančišek ob vsaki priložnosti obsodi korupcijo v Evropi, ZDA in drugih razvitih državah. Nikoli ni obsodil korupcije v državah v razvoju, korupcije, ki siromaši večino v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in Bližnjem vzhodu.

21. Ko je papež Frančišek »naključno« srečal Bernieja Sandersa, je takoj dejal, da se noče vmešavati v ameriške volitve. Skoraj v isti sapi je dejal, da Donald Trump ni kristjan.

22. Papež Frančišek rad kritizira kapitalizem, toda nikoli ne omenja, kakšen napredek je kapitalizem prinesel svetu.

23. Papež Frančišek obsoja sovražni govor. O napadu na Charlie Hebdo je dejal, da lahko pričakuješ nasilje, če žališ verska čustva. Svobode govora kot absolutne pravice ne zagovarja, pravi samo, da gre za človekovo pravico, ki je omejena.

24. Za pesnika palestinskega rodu Ašrafa Fajada, obsojenega na smrt v Savdski Arabiji, ni našel besede. Samo splošno je pozval k ustavitvi izvrševanja smrtne kazni v letu usmiljenja.

To je 24 dejstev o papežu Frančišku, za (eno) mnenje o njegovem ravnanju in delovanju pa si bom sposodil kar besede pisca bloga Nekompetenta reakcija (od katerega sem povzel tudi nekaj dejstev):

»Sluzasti, večno nasmejani bedak, ki ne samo, da za gram priljubljenosti prostituira sebe, ampak tudi tisočletno institucijo in na stotine milijonov ljudi, ki vanj verjamejo. On je hodeča prevara, plazeča blasfemija, izdajalec vere, naroda, miru in ljubezni, neodločnež brez jajc, ki nima niti grama poguma in molekule spoštovanja do vsega, kar bi moral predstavljati. Je brez hrbtenice in prilizovalec, strahopetni balon estrogena podprt z goro nečimrnosti, ki bi rajši gledal, kako se reka Tibera peni s krvjo nedolžnih, kot da bi izpadel nazadnjaški v očeh svojih progresivnih prijateljev. Pastor, ki vodi svojo čredo volkovom, podpornik heretikov, pedofilov, lopovov, psihopatov in prevarantov, nasprotnik vsega, kar neko civilizacijo dela veliko. Kurba brez kančka sramu, patetični imbecil, ki zasužnji vse, kar je tradicionalno in sveto, daje rep med noge pred stoletnimi sovražniki, ki se mu smejijo za hrbtom, in odpira vrata invaziji barbarov tretjega sveta.«

Kaj imajo skupnega L. Mesec, J. Corbyn in Nikaragva?

Značke

Daily Mail, feministke, feminizem, Gildan, Jeremy Corbyn, Jeremyja Corbyn, laburisti, Latinska Amerika, Luka Mesec, neenakost, Nikaragva, revščina;, Združena levica

Seveda, bilo je pričakovano. Luko Mesca je razganjalo od navdušenja, ko so britanski laburisti, kot so, sklicujoč se na BBC, zapisali v Delu, dobili »najbolj levega, najbolj uporniškega in najbolj neizkušenega voditelja v svoji zgodovini« – Jeremyja Corbyna. Takole je zapisal na svojem Facebook profilu: »Pravkar so bili objavljeni uradni rezultati volitev za novega predsednika britanskih laburistov. (…) “New Labour” in “tretja pot” Tonyja Blaira, s katerima so britanski laburisti prevzeli neoliberalni program, sta po več kot 20 letih končno doživela poraz. Labour se vrača k svojim koreninam, članstvo je danes s skoraj 60% večino izvolilo socialista, Jeremyja Corbyna! Čestitke! Boj se nadaljuje!«

Tudi Kavarna Hayek se pridružuje čestitkam. Ne zato, ker bi bil nad njim posebej navdušen, ampak zato, ker se socialisti tudi tokrat niso izneverili svoji tradiciji – da govorijo eno, delajo pa drugo. In da so zelo dvolični. Corbyn, ki svojo politično kariero gradi na boju proti izkoriščevalskim kapitalistom in za zmanjšanje neenakosti, je svoje promocijske majice z napisom »Jeremy Corbyn for labour leader« dal tiskati v Nikaragvi, in to v tovarni, kjer delavke plačujejo po 0,69 evra na uro oziroma delavci na mesec zaslužijo 144 evrov za 12-urni delavnik.

Stvar je konec preteklega tedna razkril britanski Daily Mail. Corbyn je svojo kampanjo za liderja laburistov gradil tudi na spletni prodaji svojih majic. Tako je zbral nekaj manj kot 142.000 evrov (majica je stala 14 evrov, kupec je moral dati še okoli pet evrov za poštnino). Vse lepo in prav, če majice ne bi izdelali v Nikaragvi, lastnik tovarne pa je kanadski tekstilni velikan Gildan, kjer so delavci plačani 69 centov na uro. Prav nov vodja laburistov je bil tisti, ki je v svojih govorih izkazoval odločnost v boju proti revščini in neenakosti, še posebej se je zavzemal za revne in zatirane v Latinski Ameriki ter pozdravljal socialistično stranko Sandinistične fronte narodne osvoboditve (FSLN) v Nikaragvi.

Podobno dvoličnost je britanski Daily Mail razkril že pri britanskih feministkah. Za svojo kampanjo so uporabljale majice z napisom »This is what a feminist looks like«. Prodajale so jih po skoraj 65 evrov, novinarji pa so odkrili, da so bile narejene na Mauritiusu, kjer je lastnik delavke plačeval po 88 centov na uro. Skratka, škandalozna dvoličnost levičarjev brez primere.

No, na Facebook profilu Združene levice pa o Corbynu lahko še preberete: »S tem je Corbyn 115 let staro delavsko stranko popeljal nazaj k svojim koreninam. Corbyn dejansko zagovarja zelo podobna stališča, kot jih zagovarjata grška Siriza in španski Podemos. Po prepričanju je pacifist in levičar, ki o dosedanjih politikih v Veliki Britaniji, in še posebej o Tonyju Blairu, govori kot o vojnemu zločincu.« In podobne neumnosti.

Londonski IEA empirično in analitično razbil levičarski mit o uspešnem skandinavskem socializmu

Značke

davki, IEA, javna poraba, neenakost, Nima Sanandaj, Philip Booth, Skandinavija, socializem, Velika Britanija, Švedska

Med konservativno-liberalnimi blogerji se je hitro razširila novica, da je IEA (Inštitut za ekonomske zadeve s sedežem v Londonu; https://en.wikipedia.org/wiki/Institute_of_Economic_Affairs) izdal še eno zanimivo knjigo. Tokrat o levičarskih mitih o uspešnem skandinavskem socialističnem modelu gospodarstva. Napisal jo je kurdsko-švedski inženir Nima Sanandaji, naslov pa je Scandinavian Unexceptionalism: Culture, Markets and the Failure of Third-Way Socialism. Knjiga je brezplačno dostopna na spletu (http://www.iea.org.uk/sites/default/files/publications/files/Sanandajinima-interactive.pdf), zato samo nekateri poudarki, o katerih smo sicer že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/).

Sanandaji v knjigi razbija mit, da so skandinavske države uspešne zaradi visokih davkov in izdatkov za socialo. Mit razširja politična levica, resnica pa je ravno nasprotna: Skandinavci so (za zdaj še) bogati kljub visoki javni porabi. Zahvaliti pa se morajo prostemu trgu in stoletni tradiciji delovne etike, ki je poganjalo njihova gospodarstva nekje do leta 1960, od takrat naprej pa je obdobje socialističnega zapravljanja, ki mu je sledila eksplozija davkov. Rezultat tega je biol:

• Švedska je med leti 1975 in 1990 zdrsnila od četrte najbogatejše države na svetu na 13. mesto;

• delovni čas na Danskem se je med leti 1950 in 1990 skrajšal za tretjino;

• med leti 1950 in 1990 Švedska zaradi davčnih obremenitev v zasebnem sektorju ni ustvarila niti enega neto delovnega mesta, kljub temu, da se je število prebivalcev povečalo za dva milijona;

• leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«;

• Švedska je bila med leti 1870 in 1936 med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu.

Ključne ugotovitve analize Nima Sanandajija po posameznih področjih so naslednje.

Poslovnost in ustvarjanje novih delovnih mest

Gospodarsko rast v nordijski regiji so zavirali visoki davki in visoka javna poraba. Kljub povečanju prebivalstva na Švedskem za dva milijona med leti 1950 in 2000, skoraj ni bilo na novoustanovljenih podjetij, prav tako se ni povečalo neto število delovnih mest.

Obdavčitev

Do leta 1960 so bile stopnje obdavčitve na Švedskem podobne kot v drugih razvitih državah, v zadnje pol stoletja pa se je obdavčitev v tej skandinavski državi izjemno povečala.

Med letoma 1965 in 2013 so se na Finskem neposredni davki povečali z 30 na 44 odstotkov, posredni davki pa z 8 na 20 odstotkov. Podoben trend je mogoče videti tudi na Danskem in Norveškem.

Izdatki za socialo

Radodarna država je negativno vplivala na tradicionalno delovno etiko Skandinavcev, ki so vedno bolj postajali odvisni od socialne pomoči. Od leta 1990 je nadomestilo za brezposelnost prejemala približno petina delovno aktivnih Švedov, povečalo se je število bolniških odsotnosti, številni so se upokojili prej, kot je bilo to potrebno.

Na Norveškem je podobno. Kljub temu, da so Norvežani med najbolj zdravimi ljudmi na svetu, država za invalidnine in bolniške na leto porabi okoli 5 odstotkov BDP (v Veliki Britaniji denimo 2,4 odstotka).

Izdatki za zdravstvo

Skandinavski socialisti trdijo, da je vse daljša življenjska doba v Skandinaviji posledica povečanih javnih izdatkov za zdravstvo. Pred eksplozijo javne porabe leta 1960 so štiri od prvih petih mest do dolžini življenja ljudi na lestvici OECD zasedale skandinavske države. V zadnjih 40 letih so dramatično zaostale.

Neenakost

Skandinavija je dolgo uživala sloves regije, kjer neenakosti skorajda ne poznajo. Ampak to je bilo preden se je razbohotil javni sektor, preden so se povečali davki. Skandinavske države so torej dokaz, da čim večja je javna poraba, večja je družbena neenakost. Leta 2008 je bilo na Švedskem več neenakosti kot v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, se pravi v zibelkah »neoliberalizma«.

Družbene norme

Po raziskavi med leti 1981 in 1984 se je 82 odstotkov švedskih državljanov strinjalo s trditvijo, da je neopravičljivo, da kdo uživa ugodnosti, do katerih ni upravičen. V raziskavi med leti 2010 in 2014 se je s to trditvijo strinjalo le že 52 odstotkov Švedov in »Švedov«.

V komentarju k raziskavi je profesor Philip Booth, programski direktor Inštituta za ekonomske zadeve, dejal:

»Skandinavski izkušnja kaže, kako škodljivi so visoki davki in preobširna socialna država. Kljub temu mnogi vidijo to regijo kot branik socializma, kjer je velika socialna država privedla do številnih zaželenih gospodarskih in socialnih rezultatov, toda v resnici je ta uspeh posledica politike pred razvojem tega modela.«

Kako levičarji ne razumejo (potvarjajo) zgodovino

Značke

Business Insider, javna poraba, Jure Apih, kapitalizem, levičarji, neenakost, socialisti, socialni programi

Tako imenovani disidenti, ki sami sebe danes predstavljajo kot nosilce intelektualne demokratične miselnosti v nekdanjem totalitarnem sistemu, brez katerih ne bi bilo prehoda iz socializma v kapitalizem, zelo radi, kot je pri levičarjih običajno, potvarjajo zgodovino. Eden takih je Jure Apih, ki ga mainstream mediji radi razglašajo za očeta slovenskega oglaševanja in za nekdanjega oporečnika (sam zase pravi, da je bil »salonski« oporečnik), danes pa je simpatizer raznih Solidarnosti in Združene levice, nasprotnik privatizacije. V svoji novi kolumni v Delu (http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/kdo-bo-koga-tozil.html) v naslovom »Kdo bo koga tožil« razglablja o nekakšnem kapitalizmu s človeškim obrazom. Takole pravi:

»Kapitalizem, kakršnega smo spoznavali v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih, še ni bil prevladujoče korporacijski. Lastništvo in upravljanje še nista bila tako zelo ločena. Celo veliki koncerni od Fiata do Kruppa so bili še družinsko vodeni. Agnellijevi so se predobro zavedali, da je sto tisoč italijanskih družin odvisnih od njihove uspešnosti. Naredili so vse in še več, da Fiat ne bi propadel. Nobena eskapada, nobena selitev k cenejši delovni sili jim še na misel ni prišla. Takratna podjetniška aristokracija je bila s krvjo zavezana svojim podjetjem in tudi zaposlenim.

Novodobni kapitalizem se je povezanosti z neposrednim lastništvom otresel. Velike finančne korporacije so upravljanje podjetij prepustile menedžerjem, ki so dobro plačani in stimulirani, a trdo zavezani planom in usmeritvam svojih nadzornih odborov. Neuspešnosti si privoščiti ne morejo, na direktorske stolčke niso privezani, le redki preživijo več kot mandat ali dva, na sodelavce in okolje se le izjemoma navežejo. Pri svoji eksekucijski funkciji so učinkoviti in neusmiljeni. Izšolani so še najbolj za rezanje stroškov, kar je tudi sicer postala novodobna upravljavska mantra. Plani, po katerih jih ocenjujejo, se krajšajo od letnih na polletne in tudi četrtletne. Odtujenost lastnikov, ki na finančnih trgih igrajo monopoli, je popolna, menedžerski sloj, ki ga korporacije z veseljem selijo naokoli, pa se na podjetja in ljudi, ki jih upravljajo, tudi ne sme navezati.«

Povedano drugače. Kapitalizem pred pol stoletja je bil tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem, se pravi neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja. Do spremembe je prišlo na prelomu sedemdesetih let v osemdeseta. To obdobje zaznamujeta Margaret Thatcher in Ronald Reagan, zla neoliberalca, ki sta svet, predvsem zahod, okužila z deregulacijo in prostim trgom.

Seveda je resnica povsem drugačna. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs (http://bibliothek.wzb.eu/pdf/2002/p02-903.pdf), ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, seveda takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga levičarji radi imenujejo tudi socialni kapitalizem ali kapitalizem s človeškim obrazom, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka (podatki za lani so od Heritage Foundation: http://en.wikipedia.org/wiki/Government_spending#As_a_percentage_of_GDP). Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako se v resnici imenuje kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Ultra neoliberalni kapitalizem? Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/09/nenasitni-levicarji-bi-drzavo-se-bolj-regulirali/, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji, in zadnjo finančno krizo.

9 stvari, ki jih delajo bogati, revni pa ne

Značke

bogati, Business Insider, Matthew Rognlie, neenakost, revni, Thomas Piketty

Levičarji nikakor nočejo sprejeti dejstva, da je velika večina najbogatejših Zemljanov obogatela zato, ker je bila dejavna na trgu, in ne zato, ker je maltretirala in izkoriščala delavce, da so (p)ostali revni. Socialisti pač menijo, da je vse pač zero sum game, kar pomeni, povedano preprosto, če nekdo na eni strani obogati, potem je nekdo na drugi strani postal reven. Drugače se po njihovo ne da obogateti. In zaradi tega izkoriščanja naj bi imel 1 odstotek ljudi na svetu v lasti 48 odstotkov svetovnega bogastva oziroma ima 80 najbogatejših ljudi na svetu 1,9 trilijonov dolarjev bogastva, kar je vsota, s katero po drugi strani razpolaga 3,5 milijarde revnih ljudi.

Globalna neenakost je že nekaj časa zelo vroča tema, levičarji so v Thomasu Pikettyju dobili celo svojega preroka in njegovi knjigi Kapital 21. stoletja pa novo marksistično biblijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/16/pikettyjev-evangelij-po-luki-mesecu/), čeprav je njegovo teorijo zdaj zelo zamajal podiplomski študent Matthew Rognlie (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/07/kdo-je-matthew-rognlie-student-ki-je-osmesil-thomasa-pikettyja/). Kajti zelo težko se je sprijazniti, da se človek nahaja v spodnjih 99 odstotkov svetovnega prebivalstva in ne v zgornjem odstotku. Levičarji se zgražajo in menijo, da ta odstotek piše globalna pravila igre in drugim onemogoča, da bi bili uspešni.

Toda, ali smo v resnici žrtve ali pa smo samo nesposobni, da si ustvarimo bogastvo in želimo del tega, kar so drugi ustvarili s svojimi rokami, se je pred dnevi spraševal portal Business Insider (www.businessinsider.com). Radi bi seveda mislili, da je tistih 80 največjih svetovnih bogatašev svoje bogastvo podedovalo, toda to velja samo za 11, drugih 69 je ustvarilo svoje bogastva tako rekoč iz nič, piše portal (http://www.businessinsider.com/things-people-do-2015-4?utm_content=buffer2e6f0&utm_medium=social&utm_source=facebook.com&utm_campaign=buffer), poleg tega se vodilni na lestvicah najbogatejših precej hitro menjajo, kar pomeni, da niso za vse večne čase med najbolj bogatimi (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/19/nova-analiza-domnevne-globalne-neenakosti-in-kakopak-nova-histerija-levicarjev/). In namesto, da se jezimo na bogataše in od njih pričakujemo (no, socialisti od njih zahtevajo), da z nami običajnimi smrtniki delijo svoje bogastvo, je Business Insider navedel, katere stvari počnejo, ki jih revni ne.

Bogati verjamejo v dohodke

Premožni verjamejo, da bodo plačani natanko toliko, kot so prispevali k trgu. Z drugimi besedami, če ste ustvarili izdelek, ki ga drugi želijo in potrebujejo, na drugi strani pričakujete ustrezen prihodek.

Revni ljudje pogosto mislijo, da bi morali biti vsi plačani enako, ne glede na to, kakšno delo opravljajo. S takšno miselnostjo sploh ne bi bilo inovacij, revni bi bili še vedno revni, bogatih pa sploh ne bi bilo.

Bogati so osredotočeni na priložnosti, ne na ovire

Obstaja zgodba o prodajalcu čevljev, ki je prišel v daljno deželo, kjer nihče ni nosil obuval. Prodajalec poskuša nekaj prodati, vendar domačini nanj sploh niso bili pozorni, zato je kratko malo odšel in naletel na kolega trgovca. Povedal mu je svojo zgodbo, kolega je bil navdušen, kajti v deželi je videl nastajajoči trg.
To je vse stvar perspektive. Revni pogosto vidijo ovire in se hitro predajo, medtem ko bogati v ovirah vidijo priložnost in gredo na področja, kamor drugi niti v sanjah ne bi šli.

Bogati se povezujejo z uspešnimi

Bogati vedo, da je ves trik v odnosih med ljudmi. Če se družite z ljudmi, ki se nenehno pritožujejo zaradi slabega vremena, vlade in gospodarstva, boste kmalu postali enaki njih, ves čas se boste pritoževali. Toda če boste obdani z ljudmi, ki ves čas govorijo o uspehu, priložnostih in pozitivnih rečeh, boste po vsej verjetnosti tudi sami začeli gledati na svet s te perspektive.

Bogati so vedno pripravljeni, da se promovirajo

Bogatih ni nikoli sram, da povedo, kako so uspešni, kaj počnejo. Večina bogatih sploh ni skromna ali sramežljiva. Po drugi strani pa revni vedno pazijo, kaj govorijo. Tako si sami zmanjšajo vrednost.

Bogati težave rešijo, revni ne

Ko revni ljudje naletijo na težavo, jo pripišejo smoli v življenju in se s težavo skoraj ne ukvarjajo. Bogati se s težavo soočijo, o njej razmišljajo oziroma se z njo toliko časa ukvarjajo, dokler jo ne rešijo.

Bogati želijo vse, revni mislijo, da lahko dobijo samo eno stvar

Ekonomisti so oblikovali pojem „oportunitetni strošek“, kar pomeni, če se odločite za eno stvar, boste izgubili drugo. Tako razmišljajo revni ljudje. Če namreč imaš določeno količino denarja, si lahko privoščiš eno stvar, druge pa ne. Kar seveda ni res. Bogati najdejo pot, da si lahko privoščijo obe stvari.

Na primer. Bogata oseba si želi sladoled in žvečilni gumi, toda vsaka od teh stvari stane dva dolarja, kolikor tudi ima. Medtem ko bo revna oseba kupila eno od teh dveh stvari, bogata oseba ne bo kupila ničesar od tega, ampak bo za dva dolarja kupila paket desetih plastenk vode po pol litra in jih skušala prodati po 50 centov na plastenko. Tako bo dobila pet dolarjev, kar pomeni, da si bo lahko privoščila tako sladoled kot tudi zvečilni gumi, pa še en dolar jih bo ostal. Pri bogatih ne gre za dilemo „ali-ali“, ampak želijo vse.

Bogati so osredotočeni na neto vrednost

Revni razmišljajo o tem, koliko zaslužijo na dan, teden, mesec, medtem ko se bogati s tem ne obremenjujejo. Njih zanima, koliko od tega lahko privarčujejo, da bodo vložili denar še kam drugam. Povedano drugače. Lahko zaslužiš največ v državi, toda če del tega zaslužka ne znaš zadržati in ne zapraviti, boš na koncu ostal brez vsega.

Bogati se učijo vse življenje

Veliko študentov je prepričanih, da se morajo v življenju učiti le toliko, da diplomirajo, potem pa nič več. Bogati ne razmišljajo tako. Povprečen milijonar prebere na mesec vsaj eno publicistično knjigo, ker se želi učiti in česa tudi naučiti. Po drugi strani revni ne berejo, zato se zdi, da se bogati ves čas učijo, rastejo in bogatijo, revni pa mislijo, da že vse vedo.

Bogatih ne moti, če cilj dosežejo po težji poti

Revni pogosto ostanejo revni, ker vedno iščejo lažje načine in poti. Lahko bi delali v skladišču za 5 evrov na uro in se od pametnega poslovodje kaj naučili o poslu. No, oni se rajši odločijo, da preprodajajo mamila, kjer zaslužijo po 150 evrov na uro. Po težji poti bi mogoče postali uspešni, lažja pot pa jih bo najbrž vodila v odvisnost in nazadnje v zapor.

Bogatim namreč ni težko hoditi po težji poti, ker razmišljajo dolgoročno, za razliko od revnih, ki pogosto razmišljajo kratkoročno.

20 % zaposlenih z najvišjimi dohodki plača 84 % dohodnine

Značke

dohodki, dohodnina, levičarji, neenakost, Pew Research Center, socialisti, Thomas Piketty, Wall Street Journal, ZDA

Levičarji po vsem svetu, slovenski niso nobena izjema, še več, so med najbolj radikalnimi, prepričujejo javnost, da ljudje z nižjimi dohodki vzdržujejo ljudi z višjimi dohodki. Tudi zato tolikšna neenakost, o kateri je pisal Thomas Piketty, marksist 21. stoletja. Bogati, seveda zli neoliberalci, kapitalisti, častilci Margarete Thacher in Ronalda Reagana, verniki prostega trga in še kaj, si pač lahko privoščijo odvetnike in finančne svetovalce, ki jih z zvijačami znižajo davčne osnove do te mere, da večino državne blagajne napolnijo slabše plačani delavci. Zato gre sveti boj socialistov tudi v smeri, da se neoliberane zaslužkarje (ki ne morejo zaslužiti toliko, ne da bi bili davčni utajevalci) dodatno obdavči, da bi bilo davčno breme pravičnejše razporejeno.

O tej zablodi levičarjev, ki kot običajno nima prav v ničemer opraviti z resnico, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/27/socialisticni-mit-je-da-revni-vzdrzujejo-bogate-resnica-je-ravno-obratna/), ko je washingtonski Pew Research Center na svoji spletni strani v rubriki Fact Tank objavil podatke o davčnih obremenitvah v ZDA, tej zibelki neoliberalizma (http://www.pewresearch.org/fact-tank/2015/03/24/high-income-americans-pay-most-income-taxes-but-enough-to-be-fair/), zdaj pa je to z najnovejšimi podatki storil še Wall Street Journal (http://www.wsj.com/articles/top-20-of-earners-pay-84-of-income-tax-1428674384?tesla=y). Ugotovili so, da 20 odstotkov Američanov z najvišjimi dohodki (prek 134.300 ameriških dolarjev na leto) ustvari 51,3 odstotka vseh prihodkov, prek davkov na dohodek (dohodnina) pa napolni kar 83,9 odstotka zvezne blagajne. Nasprotno pa razreda v najnižjimi dohodki (od 0 do 24.200 tisoč in od 24.201 do 47.300 dolarjev) prispevata k vseh prihodkom 4,5 oziroma 9,3 odstotka, zvezna blagajna pa je pri teh dveh razredih v minusu. To pomeni, da od »strička Sama« dobijo nazaj več denarja, kot ga plačajo v zvezno blagajno v obliki davkov. Slednjih se je v letu 2014 nabralo (podatek je za fizične osebe) za 1.260 milijard dolarjev (vsi prihodki v ZDA so lani znašali 13.700 milijard dolarjev). In naprej. En odstotek Američanov (okoli tri milijone), ki ima na leto več kot 615.000 dolarjev prihodkov, ustvari 17 odstotkov vseh prihodkov, v zvezno blagajno pa prispeva skoraj polovico vseh davkov na dohodek.

Kdo je Matthew Rognlie, študent, ki je osmešil Thomasa Pikettyja?

Značke

amortizacija, Brookings Papers, Economist, Financial Times, Matthew Rognlie, MIT, neenakost, Thomas Piketty

Redko se zgodi, da se Economist (www.economist.com) v svojih trditvah povleče nazaj, še redkeje pa da priložnost mlečnozobim izobražencem, da kritizirajo starejše, ugledne profesorje, etablirane ekonomske teoretike. In ravno to se je zgodilo v zadnji marčevski številki. Njihova najnovejša zvezda je 26-letni Matthew Rognlie, podiplomski študent na Tehnološkem inštitutu v Massachusettsu (MIT), ki je analiziral knjigo Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju in opozoril na nekatere njegove zablode. Prve kritike je v obliki kratkih pripomb objavil že na priljubljenem virtualnem zbirališču ameriških (neo)liberalcev (www.marginalrevolution.com), junija 2014 je sledil daljši tekst na portalu inštituta (www.mit.edu) z naslovom A note on Piketty and diminishing returns to capital (http://www.mit.edu/~mrognlie/piketty_diminishing_returns.pdf). Mediji so ga opazili šele, ko je njegov tekst objavila publikacija Brookings Papers on Economic Activity (http://www.brookings.edu), ki izhaja dvakrat na leto. V Economistu so zapisali, da se s tako kritiko Piketty do zdaj še ni srečal, Rognlieja so začeli resno obravnavati ugledni ekonomisti (http://www.economist.com/news/finance-and-economics/21647349-rising-house-prices-may-be-chiefly-responsible-rising-inequality-through).

Thomas Piketty (med drugim znan po tem, da je pretepal svoje ženske: http://www.dailymail.co.uk/news/article-2619675/The-Lefts-rock-star-economist-Thomas-Piketty-woman-beater-says-former-lover.html) je za svojo knjigo (do zdaj je prodal 1,5 milijona izvodov) dobil številne nagrade, med levičarji pa je povzročil orgazmično evforijo. Financial Times je knjigo razglasil za poslovno knjigo leta, čeprav je bil do nje zelo kritičen, revija The Prospect ga je za leto 2015 dala na vrh svetovnih mislecev (poleg Janisa Varufakisa, Neomi Klein in Russella Branda). Kot zdaj kaže, se bo moral Piketty soočiti z resno kritiko in nanjo odgovoriti, če želi ohraniti verodostojnost. Čeprav je knjiga doživela več kritik (nekatere sem povzel na https://kavarnahayek.wordpress.com//?s=piketty&search=Go), nekateri menijo, da gre za do zdaj najbolj resen in empirično utemeljen napad za Pikettyjeve socialistične blodnje.

Ključna poanta Pikettyja je družbena neenakost, ki se povečuje, ekonomija pa ni v rokah sposobnih, ampak posameznikov oziroma družinskih dinastij zaradi »dednega kapitalizma«. To je treba ustaviti, bogastvo pa prerazdeliti. Trdi, da se premoženje v rokah bogatih (tistega enega odstotka najbogatejših, ki imajo v rokah kapital) povečuje hitreje od gospodarske rasti. To se dogaja tudi takrat, ko ni gospodarske rasti ali je gospodarska rast negativna. Povedano drugače. Bogati bogatijo tudi takrat, ko je recesija, zato se razkorak med bogatimi in revnimi povečuje.

Matthew Rognlie kritizira tri Pikettyjeve argumente za te trditve. Prvič, stopnja kapitalskega donosa dolgoročno pada in ne ostaja ne visoka, niti dolgoročno ne presega gospodarske rasti, kot pravi Piketty. To posebej velja za sodobni čas. Nove oblike kapitala, kot je denimo programska oprema, se namreč hitreje amortizirajo kot vrednost opreme v preteklosti: stroj za izdelavo, recimo, vijakov je imel daljšo življenjsko dobo kot programska oprema za upravljanje podatkovnih baz, ki bo zastarela že po nekaj mesecih ali največ nekaj letih. To pa pomeni, da bo moral lastnik kapitala del dobičkov tudi hitreje reinvestirati. Bruto donos iz premoženja se namreč lahko povečuje, ne pa tudi njegova neto vrednost. V ekonomski teoriji se to imenuje prožnost (elastičnost) substitucije med kapitalom in delom, koeficient pa mora biti, če bi Pikettyjeve trditve države, vedno večji (tako bruto kot neto) kot 1 (r > g). Vendar ni, kar ugotavljajo številne študije. Ko pade gospodarska rast, pade tudi donosnost na kapital (r < g).

To je sprevidel celo levičarski ekonomist Larry Summers (http://www.salon.com/2014/05/14/larry_summers_says_piketty_isnt_scared_enough_of_our_robot_overlords/), češ da je sicer možno, da se vrednost osnovnega sredstva povečuje in da se proizvodnja počasi zmanjšuje, vendar je tudi res, in o tem ne more biti dvoma, da se istočasno sorazmerno povečuje amortizacija, ki pa je pomembna za akumulacijo kapitala. Summers poudari, da ne pozna prav nobene študije, ki bi pokazale, da je neto donosnost iz premoženja večja kot 1.

Drugič, Piketty zaradi takih izhodišč precenjuje prihodnje donose. Njegova teza, češ da bo delež premoženja manj bogatih še naprej upadal, temelji na predpostavki, da je zelo enostavno zamenjati delavce za robote (kapital). Toda če je veliko kapitala naloženega v nepremičnine, je to mnogo težje, kot si to zamišlja Piketty.

In tretjič, Rognlie ugotavlja, da niso vse naložbe kapitala enako donosne, Piketty pa pozablja na amortizacijo. Skokovita rast cen nepremičnin (predvsem stanovanj in stanovanjskih hiš) je skoraj v celoti prispevala k rasti donosov na kapital. Rognlie seveda ne govori na pamet, ampak je odštel amortizacijo v sedmih najbolj razvitih gospodarstvih sveta (ZDA, Japonska, Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija in Kanada) ter dobil neto kapitalski donos. Ugotovil je, da so nepremičnine danes edina res donosna dolgoročna naložba. Leta 1950 so kapitalski prihodki iz nepremičnin predstavljali le 3-odstotni delež, danes pa že približno 10-odstotkov.

In kdo je spodbudil tako rast? Zagotovo ne neoliberalizem, ampak državne intervencije na trgu nepremičnin (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/03/axel-kaiser-vs-naomi-klein/). Poleg tega Piketty manipulira s cenami nepremičnin. Zakaj je v svoji analizi upošteval samo tržno ceno, ne pa tudi cen najemnin? Preprosto zato, ker bi prišel do povsem drugačnih rezultatov in bi se njegova teorija o povečevanju neenakosti povsem podrla, kar so ugotovili tudi štirje francoski ekonomisti (http://spire.sciencespo.fr/hdl:/2441/6d6bmqq2mq9avo75ba1s430vom/resources/wp-25-bonnet-et-al-liepp.pdf).